Potopisni roman Jakoba J. Kende je kar nekaj časa čakal na branje in kot za vse druge knjige, lahko rečem, da je tudi za to moral priti pravi čas. Najboljši čas je zagotovo po tem, ko sem se sam spopadel z delčkom Transverzale, odstopil in s strani avtorja knjige prejel posmehljiv emoji.
Konec junija sem se odpravil na dobrih 100 kilometrov dolgo pot po morda najlepšem delu naše države – od Vogla prek Črne prsti, Podbrda, Tolmina in vse do Kobarida oz. Mosta na Soči. Hoja in veliko hoje, na ramah približno 15-kilogramski nahrbtnik, spanje v šotoru, nepozabni razgledi in čudovita družba. Tretji dan pohoda pa se mi je v glavi upravičeno vrtel Hamotov »Srce ne more več« in ker zdravje postavljam na prvo mesto, sem zaključil. Sploh vzponi drugega dne so terjali svoj davek – najstrmejši del klancev je imel 40-odstotni naklon, v povprečju pa okoli 20 odstotkov. Hoditi, tudi intenzivno, na enodnevne pohode, tudi tiste zelo zahtevne, je nekaj povsem drugega kot iti pohajkovat po hribih za več dni. Odlična šola in nepozabna izkušnja za naprej.
Prepričan sem, da Jakob J. Kenda teh težav ne bi imel. Nenazadnje je prehodil slovito Apalaško pot in o svoji poti napisal tudi zanimivo knjigo, pa tudi Transverzala, kot si jo je zamislil – podrobnosti, z zemljevidi vred, boste našli na spletni strani; skupno meri skoraj 1500 kilometrov, z nekaj redkimi (a upravičenimi) predahi jo je prehodil takorekoč v enem kosu. Kapo dol. Tudi dejstvo, da sta ga uvodni del poti spremljala njegova najstniška otroka, ni zanemarljivo, vsekakor čestitke in globoko spoštovanje tudi njima.
Ideja, da bi Transverzala povezala takorekoč celotno Slovenijo, mi je zelo všeč in jo podpiram. Iz lastnih izkušenj pri pohajkovanju pri hribih, gorah in drugih poteh, se vsekakor lahko strinjam z avtorjevo trditvijo, da je tak projekt zelo zahteven in le zaradi fizičnega napora posameznika, ki se spopade s takim izzivom, ampak predvsem zato, ker je naša prelepa dežela za popotnike oz. pohodnike tako slabo urejena. Slaba markiranost na nekaterih področjih, zapuščene, neurejene, zasute ali celo neobstoječe poti, nerazumevanje lokalnih veljakov ali bolj podjetnih lastnikov zemljišč, ki si za svoje brezpogojno jemljejo vse in seveda bi lahko v to vključil tudi odnos ljudi, ki po poteh hodijo oz. se tam vozijo. Sam sodim med tiste ljudi, ki radi vedo, kam gredo oz. po kateri poti naj gredo in četudi mi nekdo ponudi vse bolj priljubljeno .gpx sled, se zavedam, da je mobilni signal marsikje veliko prešibak (ali celo neobstoječ), da bi se to lahko v celoti obneslo. Pa tudi, če grem hodit, res ne želim še tam ves čas buljit v telefon in iskat pot.
Tisto, kar me je pri branju Transverzale navdušilo (in sem pogrešal pri Apalaški poti) je opis vsega, kar človek lahko doživi. Kenda je bil tokrat več kot poetičen pri opisovanju razgledov in pogledov, opisovanju rastlin in geoloških posebnosti, videnju in slišanju zanimivih živali ter seveda pri samih občutjih. Po nečem takem te prime, da bi najkasneje naslednji dan obul čevlje in se podal na katero od opisanih točk. Morda je na trenutke čisto preveč zapadel v opisovanje posameznih možnosti in razpotij, potem se je porodila še ideja o kategoriziranju poti (svizci, gamsi in kozorogi) in po lastni izkušnji vam lahko povem, da mi tehnični opisi poti ne povedo veliko, dokler je ne vidim. In zagrizem vanjo. Pohvalno je vsekakor tudi to, da se je pogosto dotaknil zgodovine in ozadja nastanka posameznih odsekov in značilnosti, v spominu vam bodo ostali tudi zanimivi pogovori med samo potjo, tako z lokalnim prebivalstvom, otrokoma, svojimi prijatelji z Apalaške, ki so prišli na obisk in nenazadnje s samim seboj. In ja, tudi kritičen je, kar se mi zdi pravilno in zgolj upam lahko, da se bo kaj premaknilo v glavah odločevalcev.
Priznam, da me je knjiga malo zmedla in še danes nisem povsem prepričan, kaj sem bral – potopisni roman, potopisni dnevnik, zgolj potopis ali kaj čisto drugega? Pri vseh zapisanih dialogih, ki so mestoma precej kompleksni, sem se dejansko spraševal, ali si jih je avtor zapisoval, mogoče celo snemal ali so pač zapisani po spominu? Zavedam se, da bi vse skupaj pošteno zasolilo ceno, ampak res pogrešam kakšno fotografijo, ki bi pokazala vse čudovito, kar je opisano. No, avtor je kasneje izdal še Vodnik po Transverzali, ki vam ga priporočam, če se odločite za preizkus lastnih zmogljivosti, saj je – sodeč po videnem; izdelan zelo natančno in na podlagi avtorjevih izkušenj in najbrž tudi kakšne napake.
Tisti največji očitek – in morda sem to zgolj jaz in je za vse kriva moja zadnja izkušnja; gre pravzaprav na to, da po prebiranju človek dobi občutek, da vse skupaj ni nič posebnega. Avtor se, kot imam v spominu recimo tudi pisanja Zvoneta Šeruge, malce postavlja in baha, češ »Kaj pa je to?! Vsak od nas si lahko vzame dva meseca dopusta in gre hodit ter to prehodi. No, dobro, mogoče ne vsi, ampak tisti »ta pravi«, pač ne oklevajo in ne razmišljajo – samo gredo!« Oprostite, ampak predvidena dva meseca hoda in skoraj 1500 kilometrov ter 80 kilometrov višincev, vključno z vzponi na številne slovenske očake, s polnim nahrbtnikom, pač ni mačji kašelj. Seveda, kot še enkrat več spoznavam tudi sam, v spominu ti ostane lepo in dobesedno nepozabno, ampak … kje so žulji, odrgnine takorekoč povsod, utrujenost, mogoče solze in vprašanja »Zakaj sploh to počnem?«, lakota in žeja, strah, ko nadte privrši nevihta, vročina in še hujše sopara, pa trenutke samote in izgubljenosti ter še bi lahko našteval.
Cheryl Strayed v Divji ni bila niti približno tako romantična, pa je še vseeno marsikaj – kot sem slišal iz ust tistih, ki so recimo prehodili Pacifiško gorsko pešpot; malce prilagodila in omehčala. Sam neizmerno uživam med hojo (naj bo to 64 kilometrov dolga pešpot Po medvedovih stopinjah okoli Kočevja, za avtorja Transverzale najbrž enostaven vzpon na Grintovec – pa ni!, ali pa 33 kilometrov okoli Ljubljane, ki je za nekatere svojevrstna muka, pa nenazadnje tudi moj neuspeli poskus prehoditi Hercules traso na Highlanderju po Julijcih), a se – podobno kot pri teku pred leti; učim in prilagajam, do kod je lepo in čudovito, postopno širim svojo cono ugodja in spoznavam, kje se začne težko, težje in »kaj mi je tega treba?!«.
Tako si pa kar predstavljam, kako bo nekdo prebral Transverzalo – in dajte jo, ker je res zanimivo branje; si šel naslednji dan kupit pohodniške čevlje in se odpravil na nekajdnevni pohod, ker je v knjigi pisalo, kako lepo je. In potem se pač smejimo »češkim« turistom, ki se v natikačih odpravijo na Triglav ali pač držimo za glavo ob novicah, koliko intervencij so opravili gorski reševalci, ker so se ljudje precenili.
Nepozabno je biti v hribih in opazovati nevihto, ki prihaja, ampak če sem znova oseben – ko enkrat stojiš na Malem Triglavu, v tvojo smer pa divja nevihta, ki bo kasneje sicer malo zavila in opustošila okolico Bohinja, ti pa na svoji desni vidiš spominske plošče, kdo vse je omahnil v dolino zaradi udarca strele; je lepo samo še življenje. Nevihto pač najrajši občudujem iz varnega zavetja štirih zidov.
Transverzala je čudovita knjiga, napisana v pesniškem jeziku in pričara lepote in krasote Slovenije, kot jih tudi najboljšim piarovcem na STO-ju ali Planinski zvezi Slovenije ne uspe. Krivično bi bilo reči, da potrebuje kanček več realnosti (avtor jo je pač doživljal tako, kot jo je opisal), manjka pač tista druga, težka in morda celo bridka plat, ki pa je ne glede na vse neizogiben del takšnih (in manjših) pohodniških podvigov.
2020, ISP
maticpise.com 