Featured

Opazovalnica

Pisatelji in zapisovalci življenj, zgodb in usod navdih za svoje zgodbe pogosto najdejo okoli sebe. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar pravzaprav že z naslovom – Opazovalnica, pove, da je avtorica pronicljiva opazovalka raznovrstnih zgodb.

Nina Kremžar, sicer nominiranka in prejemnica številnih nagrad, tako za prozo kot poezijo, se loteva zelo vsakdanjih primerov – medosebnih odnosov in ljubezni, odnosa do narave in z naravo, prikritih in pozabljenih dogodkov preteklosti in malih (neopravičljivih) zamer, različnih usodah in tako naprej.

Izpostaviti želim Jutranjo kavo, sicer nagrajeno kratko zgodbo iz leta 2017, ki jo piše ženska, žrtev hudega nasilja in trpinčenja, a vse to zakriva – ne le v življenju, ampak tudi nam, bralcem. Tisti grobi in neposredni zapisi o različnih oblikah nasilja so »cenzorsko« prečrtani, odstavek pa se zdi čisto običajen zapis dneva. Približno tako kot je to tudi v resničnem življenju, pri čemer se zdi, da je vse skupaj zapisano tako zelo lahkotno. Zame osebno, vsekakor najboljša zgodba v tej zbirki.

Zanimiva je tudi Midva, pravzaprav »neskončno« (ni, saj se na neki točki seveda konča) dolg stavek o njem oz. njiju dveh. On se v zakonu že dolgo ne vidi več in sprašuje se, kaj se je zgodilo z njo. Na kateri točki nista več dvojina, ampak le še dva posameznika. Pripravljen ima kovček, pospravljen pod postelji in le še čaka pravi trenutek, stavek ali pa dejanje, da ga potegne izpod postelje in za vedno odide iz njenega življenja. Za vse, ki smo bili kdaj na takšni točki v razmerju, znano in pronicljivo zapisano.  

Bi kdo še, ki se odvija na pradedkov 90. rojstni dan in vas bo najbrž spomnila na številne prepire med sorojenci oz. sorodniki, kot se ponavadi zgodijo na tovrstnih praznovanjih. Ves čas se sicer zdi, da je nekaj še v ozadju in kot se izkaže med vrsticami in potem v naslednji zgodbi Dediščina, je to težavni brat Tomo, odtujeni narkoman.

Pripovedno močna, ki se me je zelo dotaknila, je tudi Aprili, kjer skozi različna življenjska obdobja, a vedno v aprilu, izmenjaje spremljamo zapise in občutenja očeta in hčerke. Sprva zelo povezana, zdi se, da njunega odnosa ne more nič skaliti, a se potem oče loči, hčerki namenja vse manj pozornosti, začne piti in celo pozabi na njen maturantski ples. Včasih je treba iti preko sebe, kaj pozabiti ali vsaj oprostiti in iti naprej, ni pa to niti lahko, kaj šele preprosto. Če ste se kdaj v življenju soočali s kakšnimi zamerami, ki bi jih bilo (morda) enostavno rešiti, se vam bo tudi ta usedla v srce. 

Zanimivi, s podobno rdečo nitjo in temo odtujenosti, sta tudi Maskota in Lipovec. V prvi spremljamo moška, ki opravlja delo maskote (veverice), da bi na kakšnem dogodku lahko uzrl svojega sina, ki očitno stran od njega živi z mamo, v drugi pa mora sin priti na domačijo, saj je oče umrl. Spomni se zadnjega pogovora, zadnjega prepira – jasen je ta razkol med generacijami, očetov ponos in sinovo nerazumevanje in tudi nespoštovanje. V središču je drevo – lipovec, za katerega oče ponosno trdi, da je lipa, ki jo je posadil kot pravi Slovenec sinu v čast, sin trdi, da gre za ničvreden lipovec … in smo spet pri zamerah, ki jih včasih lahko konča šele smrt, a nemira v ljudeh to zagotovo ne pomiri. 

Potem so tu še Cmoki, o ženski, ki se med pripravljanjem cmokov spominja posameznih delov svojega življenja, predvsem ponosa ob vozniškem izpitu, ki pa ga je hitro skalilo partnerjevo ljubosumje in nasilje. Pa obeh sinov, Ivana oz. Iveta in Aleša, ki jo nekje vmes prebudita iz spominov in opozorita, da je v cmoke pozabila dati sladkor, kar v njej znova sproži skoraj paničen odziv. Kaj takega se pač ne sme zgoditi, sicer … in potem zazvoni telefon.

In čeprav to ne bo niti polovica, želim izpostaviti še zgodbo Nazaj, zgodbo, ki teče nazaj. Začne se novembra 2019 s pogrebom in se konča štiriindvajset let prej, 14. 11. 1995, ko se njuna zgodba začne. Pa vmes? Vse, kar lahko pričakujete od 24-ih let skupnega življenja – spoznavanje, vzponi in padci, kariere, otroci, prepiri, ljubezen in bolezen. 

To seveda niso vse zgodbe, so se pa meni osebno najbolj vtisnile v spomin. Le nekaj je takšnih, ki jih preprosto nisem razumel – npr. Fuego, Prebujanje, Življenje svilene kokoši in na nek način tudi O teži človeka.

Za Nino Kremžar lahko rečem, da dobro ve, kaj piše, pomen nekaterih vsebin je sicer morda znan samo njej, ampak pri teh redkih primerih se pač ne obremenjujemo s pomenom. Zgodbe so še vedno zanimivo napisane. Všeč mi je, da je spretno prepletala in se spopadla z različnimi (generacijskimi) razkoli in usodami ter vmes vpletla tudi številne občutljive teme. Avtorice ne poznam, da bi lahko rekel, da je v zgodbah veliko avtobiografskega in kot sem zapisal v uvodu – iz prebranega je več kot očitno, da je odlična opazovalka in zapisovalka zgodb ter usod. 

Rating: 4 out of 5.

KUD Sodobnost International, 2024

Featured

Dno

Dno Aljoše Hancmana je zanimiv roman, ki se naslanja na prepletene zgodbe družbe podvodnih ribolovcev in pravzaprav neznane skrivnosti ter tragične usode, ki jih je povezala in hkrati razdvojila. 

Aljoša Hancman, meni povsem neznan pisatelj, me je pred tedni kontaktiral, češ da rad prebira moja knjižna mnenja in če bi me zanimalo prebrati njegov roman Dno. Poslal mi je še opis knjige in sliko naslovnice – zdelo se je zelo »lovecraftovsko«, čez nekaj dni me je v nabiralniku čakala knjiga in priznam – skrivnostno me je privlačila, da se je kar najhitreje lotim.

Dno je pravzaprav pismo glavnega junaka svoji partnerki, ki se ji opravičuje in obenem pojasnjuje zakaj znova odhaja na Hvar. Še preden sta se spoznala, zaljubila in dobila hči je tam preživel nekaj dni, ki so ga zaznamovali za vedno. In če želi sploh še kdaj živeti normalno življenje, mora tam plačati neporavnane račune, obstaja pa seveda tudi velika možnost, da ga nazaj ne bo nikoli več.

Imamo torej našega (neimenovanega) junaka, ki se ga zaradi skiciranja pomembnih dogodkov ali oseb med podvodnimi ribolovci prime vzdevek Picasso, njegovega odtujenega prijatelja, »brata« Franja, mojstra podvodnega ribolova Gregorja oz. Tuno ter njegovo desno roko Tristana ter Gregorjevo ženo Sonjo in hči Katko. Po kratkem bazenskem šolanju, kjer se že zdi, da nekaj brbota, se štirica odpravi na Hvar, natančneje v kraj Stara Crkva na kar precej odročnem delu hrvaškega otoka.

Naša potapljaška štirica, ki jih spremlja še pes Bleki, že takoj prvi dan zaide v težave, saj ne upoštevajo navodil svojega gostitelja Daneta, v morju jih prestrežejo vse prej kot gostoljubni in prijazni (beri: z naperjenimi puškami v rokah) prebivalci sosednjega mesta Nova Crkva in zgodba se hitro začne zapletati. In se zaplete na najbolj nemogoč način, ko Gregor sklene pogodbo s hudičem in se druščina (»okrepljena« še z Gregorjevo ženo in hčerko) preseli v Staro Crkvo. Seveda sta bila kraja nekoč povezana, pravzaprav eno in obstaja legenda, zakaj temu ni več tako, kaj kmalu pa postane jasno, da se za trdnimi zidovi in zaklenjenimi vrati Nove Crkve skriva nekaj več. Koliko več? Toliko, da bo prebudilo vse speče demone in zamere naših junakov in da je vrtinec dogajanja v nadaljevanju tako napet, da boste knjigo le stežka odložili.

In seveda sem spet pred dilemo? Koliko napisati, da ne izdam preveč? Nič več, pravzaprav. Naj dodam le še to, da je Nova Crkva precej zaprta oz. izolirana skupnost, kar pomeni tudi določene genetske okvare med prebivalstvom, da se po mestu pogosto širi grozen vonj, v neposredni bližini je potopljena ogromna ladja, okrog katere plavajo ogromne ribe in da na otoku redno izvajajo nekakšen obred – v jeziku, ki ga najbrž razumejo le oni.

In pridemo do Lovecrafta ter njegovega Cthulhuja. Avtor mi je prikimal, da je imel mojstra fantazijskega pisanja v mislih, sploh pa njegovo pošast vseh pošasti, ko je pisal Dno. Vsak izmed nas, ki piše in mu je všeč Lovecraft, je zagotovo razmišljal, kako bi se poklonil temu neverjetnemu svetu (t. i. Cthulhu Mythos), ki ga je Lovecraft ustvaril. Priznam – sam sem to storil dvakrat, saj je Lovecraft pustil ogromno prostora, da si vsak od nas lahko to (torej Cthulhuja, njegov videz, pomen in namen ter celoten svet) predstavlja in reinterpretira po svoje.

Hancmanu je vsekakor uspelo – tisti ščepec nepredvidljivega in nadnaravnega, ki zgodbo zaznamuje in jo naredi ravno prav drugačno, obenem pa se zdi, da je z lovkami večne teme prepredena celotna zgodba. In mogoče se zdi samo meni, ampak če boste naslovnico obrnili na glavo, bo slika drugačna, malce bolj temačna …

Tu se potem znajdem pred težavo … Kaj mi ostane, ko ta (tj. lovecraftovsko-cthulhujevski) del vzamem stran? Ogromno podvodnega ribolova ter opisovanja lepot hrvaške obale ter odnosi med glavnimi liki, ki so polni nekih (tudi temnih) skrivnosti, potlačenih v podzavest. Glavni lik je potem pravzaprav Franjo, ki se spopada z nenavadno očetovo smrtjo in želi očeta maščevati. In zdi se, da je vse pravzaprav narejeno za to, kako se bo lahko Franjo kar najboljše maščeval. Naš Picasso ima sicer dolgočasno službo, a mnogo bolj »zanimiva« je smrt hčerke, kjer pa nikoli ne izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo, jasno pa je, da ga je teža dogodka pahnila v temačni vrtinec obupa in brezupa, iz katerega še vedno išče izhod. Vse skupaj (razmerja med junaki, morebitne težave in usode, dogodki) je preveč »nastavljeno« in položeno bralcu v naročje (če se navežem na družabno igro Cluedo – veste kdo koga, kje, s čim in tudi zakaj), tako da nekih velikih presenečenj ni, res pa je vse skupaj napisano dovolj spretno, da knjigo težko odložiš.

Sam roman ima sicer ogromno nečesa, kar bi se lahko razvilo v en tak zanimiv in presenečenj poln in popoln »kingovski« roman – od te skrivnostne pošasti do temnih skrivnosti naših junakov, pa zgodbe okrog Stare in Nove Crkve, tu je seveda še potopljena ladja, podvodni ribolov in obilo priložnosti za dober umor (ter še boljši alibi).

Brez podcenjevanja, a dejstvo je, da bodo tisti bolj izkušeni in v žanru domači bralci hitro opazili ogromno razpok v zgodbi. Vseeno pa lahko napišem, da je Dno vznemirljivo branje, ki bo bralca hitro posrkalo v globočine nečesa večjega od njega samega in njegovih pričakovanj. Prav tja, kamor nas je želel odpeljati Lovecraft in kjer nas čaka Cthulhu …

Rating: 3 out of 5.

Frontier, 2024 

Featured

Dvoliki

Jedrt Maležič je odlična prevajalka in pronicljiva zapisovalka dvoličnosti v naše družbe, kar je dokazala že s knjigo Križci, krožci, v kateri se je izraziti dvoličnosti posvetila predvsem na področju istospolne usmerjenosti. Tokrat je šla korak dlje …

Dvoliki je zbirka 24-ih kratkih zgodb iz našega vsakdana. Mogoče boste v pisanih likih posameznih zgodb prepoznali sosede, znance in prijatelje, sodelavce, nadrejene, mimoidoče in seveda tudi sami sebe. Vlog je veliko in načeloma nihče ne igra samo ene, ampak si za različne priložnosti nadene drug obraz.

Nima smisla opisovati ali takole razmišljati o vsaki posamezni zgodbi – to sem počel med branjem in mislim, da boste tudi vi. S čim se bo treba spopasti? S krepostnimi in brezpogojno zvestimi babicami, ki svoji vnukinji prizna, da je pač treba včasih malo potrpet, mimogrede pa zabredeta še v debato o ščegetavčku. Pa o 30. obletnici mature, kjer se izkaže, da marsikatero življenje ni prav takšno, kot se ga slika v javnosti, recimo prek družbenih omrežij. Težavnih začetkih novih razmerij, še posebej če se kje blizu smuka kakšen otrok. Katera vloga je v tem primeru, predvsem pa v nekem trenutku pomembnejša – vloga očeta ali partnerja? Brali boste tudi o navidez trdnem prijateljstvu, ki pa se lahko hitro podre kot hišica iz kart ob prvem pišu, ko vanjo zapiha še tako lahna sapica, kaj šele, da je ta sapica veter ljubezni.

In tako naprej in tako naprej … istospolne ljubezni, različni predsodki, ustvarjalna kriza, spogledovanje. Pač zgodbe in usode, ki jih ponuja vsak dan v službi, v najljubšem lokalu, na nedeljskem kosilu pri starših, naključnem srečanju dveh sošolcev, navezovanju stikov, različnih obletnicah, sestankih, na dopustu, v trgovini … razmislite sami pri sebi, kako iskreni ste in kako se vaša vloga v predstavi življenja spremeni, ko pridete iz službe, se preoblečete, postorite hišna opravila, greste potem morda na sprehod, zvečer pa na pijačo in si mogoče za lahko noč še s kom (in seveda je pomembno, kdo je oseba na drugi strani) dopisujete.

Bralec pravzaprav nikoli ne ve, v katero smer se bo zgodba obrnila, čeprav »nedolžnih« ponavadi ni, z dvoličnostjo je prežeta vsa družba. Ni potrebno prav veliko, da se zgodba (življenje) postavi na glavo in človeka prikaže v popolnoma drugačni luči. Konec koncev pa – mar ni tudi obsojanje ena številnih podob dvoličnosti?

Mogoče sem tudi sam naredil napako, da sem zgodbe bral prehitro – pač moj bralski tempo je tak, da ko berem knjigo, rad preberem kar največ. Tukaj, ko govorimo o pravzaprav zelo različnih zgodbah, pa čeprav z jasno rdečo nitjo – dvoličnostjo; tak pristop morda ne funkcionira najboljše. Nekatere zgodbe se zaključijo (pre)hitro in sem imel občutek, da se zadaj skriva še veliko več, spet za kakšno nisem vedel, kaj mi sploh sporoča. Ali je bil pač zgolj trenutek napačen?

Dvoliki so vsekakor knjiga, ki vam jo priporočam v branje in mogoče polagam na srce, da ko preberete zgodbo, si vzemite malce odmora. Razmislite, naredite prepih v lastnem podstrešju, se postavite v vlogo enega ali drugega junaka, mogoče trenutka. Morda bo slika tako jasnejša in boste vse skupaj dojeli še bolj celostno. Osebno se mi zdi, da sem od knjige dobil manj, kot sem pričakoval in manj kot sem si želel, a mislim, da je tokrat krivda predvsem moja in ne avtoričina.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2023

Featured

Greh

Roman Metoda Pevca je žanrsko težko opredeliti, čeprav gre v osnovi za klasično »whodunit« kriminalko, a je v njej veliko filozofskega, širše kritičnega razmišljanja in na trenutke deluje celo kot manifest. Za lepši in boljši svet.

Pravzaprav je že sam naslov precej bolj večplasten, kot se zdi iz te široko uporabljane besede. Greha in grešnikov ter grešnic ne manjka. Ali je greh ubijati? Vsekakor. Ali je greh spolno zlorabljati, ne glede na starost in spol? Absolutno. Ali je morda greh včasih zaobiti kakšen (uraden) postopek? Tu smo že na spolzkih tleh. Kaj pa greh, če se nekdo odreče Bogu? Tu pa lahko začnemo na dolgo in široko razpravljati in takšnih grešnih vprašanj je v knjigi še nekaj.

Začne se z odkritjem trupla na bregu Ljubljanice, ki na prvi pogled deluje kot tipični ljubljanski brezdomci oz. klošarji. Truplo, ki je na nek način podobno Sokratu in kriminalistu Rudiju šesti čut pravi, da je zadaj lahko kaj več. Njegov (nadrejeni) in veliko bolj izkušeni kolega Kajetan Perko se strinja in oba imata prav.

Sprva brezimni klošar, ki ga začuda nihče ne pogreša toliko, da bi prijavil njegovo izginotje, je bivši duhovnik Pavle Žorž, znan tudi kot Ciril. In ko kriminalista začneta poizvedovat po ljubljanskih ulicah, kmalu spoznata, da bosta imela opravka z res nenavadnim primerom in da je šlo za dobro premišljen umor. Pavle je bil resnično duša od človeka in vse prej kot tipičen klošar – ni pil, ni kadil, njegov prodoren pogled in pomirjujoč glas ter široko znanje pa sta prinašal mir in spokojnost. Zakaj bi ga kdo hotel ubiti?

V zgodbo začnejo prihajati stranski liki. Najprej je tu Marcela, brezdomka in odvisnica od drog, ki se je kot edina prišla od Pavleta poslovit tudi v mrtvašnico in ga je poznala že od prej, ko je v Gorjančah vodil nekakšno skupnost (komuno) za vse tiste, na katere so vsi pozabili. Potem je tu Vlado, bivši vojak, ki ima očiten PTS, saj je bil v bratomorni vojni na tleh Jugoslavije plačanec in je videl ter doživel marsikaj, sedaj pa živi v nekem »skrivnem« bunkerju nekje pod Rožnikom. Za oba se zdi, da vesta veliko in več, kot sta pripravljena povedati.

Zanimivo postane, ko v zgodbo stopijo Pavletov varovanec Simon, ki je bil spolno zlorabljen s strani duhovnika Vinka in mu je Pavle nudil podporo, pa Simonova mama in potem še Cerkev (eden glavnih, ki se ukvarja s problematiko spolnih prestopkov, se piše Judež!), ki grehe (zločine?) svojega brata ostro zavrača, je pa toliko bolj napadalna ob omembi Pavla Žorža, ki se je križu (in bogu) odrekel. Ampak Pavle ni bil kar tako, saj je poznal tudi papeža Frančiška, bil z njim v stikih in je želel za vse, ki so bili s strani duhovščine kakorkoli zlorabljeni, pravico. Morda je moral prav zato tudi umreti? Poleg tega bi moral Pavle Žorž nastopiti kot glavna priča ostre odvetnice nastopiti na sodišču v postopku zoper duhovnika Vinka (ki je bil – kdo bi si mislil?, premeščen nekam v Afriko).

Vmes se kriminalista zagovarjata pri svojem nadrejenemu, domiselno poimenovanim Garibaldi, raziskujeta po lokalih in barih, se pogovarjata z natakaricami, tu so še različni izvedenci in zdi se, da zmanjkuje časa in otipljivih sledi, med katerimi se vsaj za nekatere zdi, da so popolnoma zgrešene. Veliko pozornosti je recimo posvečene bogomilom, slovanski verski ločini, ki je zavračala klasično krščanstvo in so vero dojemali kot nekaj čistega in razsvetljenega. Podobno zanimivi so tudi deli o grafoterapiji, saj je bila pisava pokojnega Pavleta neverjetno podobna Prešernovi – pokojni je namreč skozi spremembo pisave želel razumeti in povzeti duha največjega slovenskega pesnika, ki se je upiral takorekoč vsem in vsemu. In potem je tu še zapleten Kajetanov odnos z Viardo, novinarko, prijateljico, zaupnico, zaupanja vreden glas razuma, kjer pa se spet zdi, da bi lahko bilo še kaj več.

No, še ena stranska oseba je, ki pa je pravzaprav ključna – Pavletova sestra dvojčica Pavla. Izredno pobožna ženica, ki živi osamljeno življenje nekje na robu roba, nabira zdravilne rastline, vari različne zdravilne pripravke (in tudi takšne, ki imajo poleg zdravilnega še bolj omotičen učinek) in … ne more odpustiti bratu, da se je odrekel veri? Ja. Bi ga zaradi tega lahko umorila? Ne vemo, ne izvemo.

In tako pridemo do zaključka, ki je ob res odlično zasnovani zgodbi, ki bralca redno vodi v smiselne, ampak vseeno stranske ulice, zanimivih karakterjih, odličnih dialogih ter vmesnih razpravah o veri, ljubezni, življenju, seveda grehu in smislu vsega skupaj (Pevčeve bogate scenaristične in pisateljske izkušnje vsekakor pridejo do izraza), pravzaprav brez zaključka.

Greh je knjiga, ki lahko ponudi vsaj eno nadaljevanje, preddel in še kakšen stranski roman. Dokazi so, motivi ravno tako, sledi več kot očitne, a bo vsem tem ostane kar veliko vprašanj. Brez odgovorov. Dvomim, da se je tako izkušen avtor kot je Metod Pevec, zapletel v lastne pripovedne niti in ni našel izhoda, čeprav občutek je prav tak. Vsekakor je greh, da se tako imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Odpor

Odpor Wilme Geldof me je v marsičem spomnil na Predor Anne Woltz … v obeh primerih imamo v glavnih vlogah otroke oz. najstnike, dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, enkrat v Veliko Britanijo in drugič na Nizozemsko, tisto najbolj ključno pa – obe knjigi sta nastali na podlagi resničnih zgodb.

O Predoru sem že pisal, tokrat je na vrsti Odpor nizozemske avtorice Wilme Geldof, ki je za osnovo romana vzela pričevanja in pogovore tedaj 91-letne Freddie Oversteegen, ki je s sestro Truus pravzaprav glavna junakinja knjige. In čeprav naslonjena na številne zgodbe, ki jih je avtorici zaupala Freddie Oversteegen, gre za fiktivni roman. Obe sta bili, predvsem na materino pobudo, ki je bila zaprisežena komunistka, zelo aktivni članici sicer majhne, a učinkovite odporniške skupine, ki se je borila proti nemškemu okupatorju. Ceno maminega in pravzaprav tudi svojega simpatiziranja s komunizmom sta plačali po vojni, saj njuna pomembna vloga dolgo ni bila prepoznana, kaj šele nagrajena. 

Skoraj neverjetno je, koliko zgodb in usod ter vidikov je povezanih v tem romanu. Imamo komunizem, ki je po vojni v kraljevi Nizozemski postal težava, ljudje pa skoraj na črnih seznamih. Nizozemska kraljeva družina je pobegnila v Veliko Britanijo in od tam – za razliko od jugoslovanske; skušala dvigovati moralo in podpirati svoj narod v boju proti nemškemu okupatorju. Seveda vemo, da je bilo na Nizozemskem v tistem obdobju ogromno Judov, ki so jih Nemci najprej označevali, preganjali in naposled odpeljali. Ve se, kam.

Potem že pridemo do malih odporniških skupinic, ki so delovale po različnih mestih in imele različno, ponavadi lokalno vlogo. Freddie in starejša sestra Truus sta se pridružili skupinici, ki jo je vodil Frans. Sprva sta imeli manjše zadolžitve – raznašanje letakov, oprezanje, opazovanje, obveščanje, zasledovanje, kar je kmalu preraslo v »zapeljevanje« nemških vojakov, podpornikov in celo oficirjev, ki so ju njuni starejši kolegi nato likvidirali. Kasneje sta tudi sami postali vešči uporabe orožja, a so leta odporniškega boja terjala vse večji davek.

Tako skoraj skozi celoten roman spremljamo boj mlade Freddie, ki ji srce bije za simpatičnega Petra, a jo spremlja senca njene prve resnejše naloge, ko je morala za potrebe kasnejše likvidacije zapeljati nemškega oficirja, ki si je od dekleta želel veliko več. In ne glede na to, kako zelo si je želela Petrove bližine, dotikov, poljubov, preko tega ni mogla. Veliko bitko je bojevala tudi s Petrom, ki je delal v domači trgovini – kupoval od Nemcev, tudi prodajal Nemcem ter vsem ostalim in imel tako na nek način kar malo zaščite. Na eni strani Freddijina bojevitost in želja pomagati narodu in na drugi Petrova pasivnost in celo njegova želja, da Freddie preneha z odporniškim delovanjem, v vse to pa grobo zareže še nekaj kasnejših tragičnih dogodkov.

Avtorica se ogromno ukvarja tudi z občutkom krivde, ki se vsaj pri mlajših zdi seveda nekaj povsem običajnega. Občutek krivde, ker so ubili kakšnega nemškega vojaka ali ovaduha in še huje – ko so Nemci izvedli povračilne ukrepe in za enega včasih ustrelili tudi več deset ljudi, požigali domove in ljudi izgnali v taborišča, za katera so številni šele proti ali celo po koncu vojne izvedeli, kakšen je bil njihov resničen namen. So se uporniki res borili za višji cilj – svobodo in zaščito ter so bile vse ostalo samo posredne žrtve? In zakaj morajo žrtve sploh biti?   

In ko v zadnjem letu svoje terjata še huda zima in pomanjkanje hrane, akcije so neuspešne, se v skupini začnejo razraščati dvomi – komu še zaupati? Ljubljene osebe umirajo in izginjajo, Nemci so vse bolj neusmiljeni, konec vojne vse dlje, odločevalci igrajo šah z resničnimi figurami … vsi ti dvomi in stiske so odlično prikazani in bralca postavijo v neko drugo stanje duha, za katerega seveda vsi vemo, da se ne bi smelo nikoli več ponoviti, a je pravzaprav ves čas tu.

Odpor je pretresljiv, na trenutke krut, predvsem pa prepričljiv in pomemben opomnik, kaj vse za seboj potegne vojna. Ob vsem umiranju in genocidu (ki se spet zdi sprejemljiv, pa to ne bi smel biti nikoli! in to za nameček s strani naroda, ki ga je sam utrpel) vse trpljenje in bridke usode predvsem otrok, ki morajo prehitro odrasti, če sploh želijo preživeti. Zgolj ena napačna poteza, zaupanje napačni osebi ali korak izven začrtane poti lahko pomeni konec vsega – mučenje vseh mogočih oblik, še več trpljenja in smrt.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2024

Featured

Vesela sem, da je mami umrla

Knjiga, ki me je (pa ne spraševat, zakaj) pritegnila z naslovom in odbila z naslovnico. Nisem imel pojma, kdo je Jennette McCurdy, a sem vesel, da sem šel njeno biografsko in zelo bolečo izpoved prebrat.

Svoji 14-letni hčerki sem prebral en zelo kratek odlomek iz knjige in njen odgovor je bil »Red flag!«. Potem ji je bil jasen tudi naslov. Morda ste iz generacije in ste spremljali bodisi serijo iCarly ali morda Sam & Cat na programu Nickelodeon – jaz priznam, da sem očitno prestar, moji otroci pa premladi, pa čeprav Nickelodeon in njihove (če lahko iskreno priznam, poneumljajoče) serije naravnost obožujejo.

Jennette McCurdy je imela v seriji iCarly eno glavnih stranskih vlog kot Sam Puckett (glavno oz. naslovno pa Miranda Cosgrove v vlogi Carly Shay), po nekaj letih pa je dobila t. i. »spin-off« serijo Sam & Cat, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo ona glavna zvezda in njen lik glavni, a so iz serije Victorious povlekli še Cat Valentine, ki jo je igrala Ariana Grande.

A pot do tja je bila naporna in trnova, zvezdniška pot še bolj naporna in izčrpavajoča in po prebranem sodeč lahko rečem samo, da je cel čudež, da je skoraj 32-letnica sploh še živa. Sploh pa ne sme presenetiti naslov in upam si biti drzen ter zapisati, da če leta 2013 njena mami ne bi umrla, Jennette ne bi bila več prav dolgo živa. In ne, knjiga ni izšla takoj naslednje leto, ampak je takrat 21-leta Jennette preživljala težko obdobja, šla skozi različne oblike zdravljenja in na neki točki najbrž prišla do spoznanja, da se bo morala spopasti z največjim demonom v življenju. To ni bila slava, ne anoreksija ali bulimija, niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Največji demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, je bila njena mati.

Po naslovu lahko sklepate, da je glavna zvezda knjige (in Jennettinega življenja) pravzaprav njena mama, Debra McCurdy. Neuspešna igralka, na videz predana pripadnica mormonske cerkve, žena in mati štirim otrokom (Jennette ima tri brate – Dustina, Scotta in Marcusa). Ko je bila Jennette stara dve ali tri leta, je Debra uspešno premagala raka in družinski običaj je bil, da so tedensko (!) gledali videokaseto z umirajočo materjo in imeli generalko za mamino smrt. Poleg tega jih je mama šolala doma in je bila ena tistih oseb, ki ničesar ne zavrže – čeprav skromno, a njihovo domovanje (v katerem sta z njimi živela še stara starša) je bilo pravzaprav skladovnica neuporabne šare, kjer so morali otroci skupaj spati na zložljivih vzmetnicah sredi dnevnega prostora.

In ker Debri v igralstvu ni uspelo, se je odločila ves svoj čas in vse napore vložiti v to, da bo njena edina hči velika igralska zvezda. Pri šestih je začela Jennette voziti na avdicije, klicarila agente in producente, hči vpisovala na vse mogoče tečaje in bila ena tistih oseb, ki ne pozna besede Ne in je tudi ne želi slišati. Težko bi rekli, ali je bila Jennette dejansko nadarjena in ali bi brez materine predanosti in vztrajnosti kdaj uspela. Najbrž ne. A dejstvo je tudi, da je Jennette vse to počela zgolj in samo zato, da bi ustregla svoji preljubi mamici.

Debra McCurdy je bila tako prisotna na vseh avdicijah, z Jennette ponavljala prizore in jo gnala do samih meja (in čez). Vse do njenega šestnajstega leta (in to je bil že čas, ko je bila Jennette znana in prepoznavna kot Sam, velika najstniška zvezda) jo je mama umivala in kopala, česala, opravljala številne preglede njenega telesa in že nekje predtem z vso materinsko ljubeznijo ljubljeni hčerki natrosila nekaj nasvetov, kako ne odrasti in kako ne postati ženska. Živjo, anoreksija in prehranjevalne motnje. Fantje, zabave, brezskrbno najstništvo, prijateljstvo? Pozabite! Jennette McCurdy je v najstništvu plačevala vse položnice in skrbela za blagostanje svoje velike družine. In seveda, ob stalnem vzbujanju slabe vesti, že vse od malih nog, je bilo za Jennette McCurdy vse to edino pravilno in dokaz neizmerne in brezpogojne ljubezni.

Red flag? Red flag!

Pa si natočimo čistega vina – vsak od nas je imel (najbrž) naporne, sitne in zoprne starše, ki mu marsičesa niso dovolili, sploh v najstništvu pa smo bili prepričani, da smo pametnejši od njih in smo se po svoje upirali. Danes smo, kar smo, neke vzorce prenašamo na lastne otroke in lastna razmerja, pa vseeno … knjigo sem prebral tik pred materinskim dnem, a mi čas ni dopuščal, da bi prej strnil misli ter jih zapisal, sem si pa prav mislil, kakšna imenitna objava bi to bila na materinski dan. Ko vsi slavimo lastne matere in (nekateri) matere naših otrok, jim izkazujemo zasluženo ljubezen in spoštovanje, zapišeš iskreno mnenje o knjigi z naslovom Vesela sem, da je mami umrla? No, ta vlak je odpeljal, ampak knjiga je tu in knjigo je vsekakor vredno in treba prebrat.

In sploh ni pomembno, če ne veste, kdo je Jennette McCurdy, tudi starši ne rabite bit! Lahko bi rekli, da je vse, kar je Debra McCurdy počela svoji hčerki (in na nek način tudi svojim trem sinovom – recimo tudi to, da človek, ki so ga imeli za očeta, ni bil njihov biološki oče!), šolski primer hudih zlorab – psihičnih in telesnih. Nekaj, česar ne bi smel početi noben starš in česar konec koncev ne bi smel dovoliti noben otrok. Sploh, če ta otrok na neki točki postane slaven (in bogat), ima ob sebi kopico managerjev (ki niso njegovi starši) in svetovalcev, mogoče celo kakšnega iskrenega prijatelja in je neprestano pod lučmi javnosti. Se ob vsem dogajanju, ki ga avtorica opisuje, res niso nikomur prižgali vsi mogoči alarmi?! Po drugi strani pomislimo na Macaulyja Culkina, dvojčici Olsen, Britney Spears in zagotovo še koga. Mogoče koga, ki ga naši otroci (najstniki, večno nezadovoljni in pametnejši od vseh) prav v tem trenutku gledajo na Nickelodeonu, kujejo v zvezde in sanjarijo življenje, kot ga imajo oni oz. kot ga oni prikazujejo na družbenih omrežjih.   

Sam pogosto in na glas priznam, da nisem najboljši starš. Preveč se razburjam, prepogosto povzdignem glas, veliko prepovedujem in preveč dovolim (paradoks, vem!), pa kljub vsemu – svoje tri otroke imam iskreno in brezpogojno rad. Sprijaznil sem se s tem, da so drugačni (v razmišljanju in trenutnih pogledih na svet), svojeglavi, impulzivni (le po kom?!), da pravzaprav nimajo pojma, kaj želijo početi v življenju, a so v svojem bistvu čudoviti, ljubeči, empatični in enkratni.

In ko sem prebral Vesela sem, da je mami umrla, sem spoznal, da sploh nisem tako slab. Mislim, nisem zelo dober, kaj šele najboljši, nisem pa slab. Če nič drugega, se vedno potrudim, da si zanje vzamem čas in jim prisluhnem, jih slišim, upoštevam in ne silim v neke odločitve, ki bi jim lahko škodovale. Kdo ve, kaj bo prinesel čas in morda kdo od njih zaslovi ali pa bo šel po mojih stopinjah in bo pisal … na stara leta res ne želim prebrati knjige Vesel/a sem, da je oči umrl ali kaj podobnega. Sem pa vesel, da sem prebral to knjigo Jennette McCurdy in jo toplo priporočam vsem vam, pa priporočite jo tudi vašim odraščajočim otrokom. Prepričan sem, da bodo tudi oni vas videli drugače.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2024   

Featured

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Iztok Sitar je v lastni stripovski maniri interpretiral in upodobil deset kratkih zgodb petih slovenskih avtoric. Naslov pove kar precej – gre za zgodbe žensk o (mladih) ženskah in za nameček o temah, o katerih raje molčimo.

Dekliške oči ali O tem se ne govori je, kot vam ja lahko jasno, že iz uvoda ter tudi naslova, zanimivo in pogumno delo. Moški se je lotil obdelave in predelave oz. stripovske interpretacije ženskih del, o ženskah. Zanimivo, ker gre za stripovsko interpretacijo in pogumno, ker je to pač storil moški. In žal so pri nas lahko te stvari hitro razumljene narobe. Ampak stvari, o katerih pripovedujejo kratke zgodbe in posledično ta knjiga, so pomembne in o njih bi morali govoriti.

Ana Schnabl (katere Plima me osebno ni navdušila) je zastopana z zgodbama Ana in Posoda – prva o anoreksiji, druga (zelo pretresljiva) o spontanem splavu. Zgodbi Upornica in Razgled sta delo Nataše Skušek, obe na nek način govorita o zlorabi. Upornica nam predstavi zgodbo najstniškega dekleta, ki odrašča v družini, kjer je duhovnost na prvem mestu, čemur se dekle upira. Ampak razlog za njen upor (navidezni) družinski duhovnosti je iskati v tem, da jo oče spolno zlorablja. Razgled po drugi strani na koncu zgodbo malce obrne, saj najprej gledamo podrejen položaj mlade tajnice, ki jo nadrejeni spolno izkorišča, a se vlogi nato (presenetljivo) obrneta.

Selma Skenderović svoje junakinje postavlja v vlogo tujk, priseljenk, ki se soočajo z iskanjem tako lastne kot nacionalne identitete. Pravzaprav obe zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina pripovedujeta o tem nenehnem boju – ugajanja okolici, zavračanja okolice in nato upiranja okolici. Sicer na različne načine, a vseeno se odlično kaže tisto večno vprašanje, s katerim se spopadajo številni slovenski avtorji, ki niso »čisto« slovenski – kdo sem in kaj sem?

Samanta Hadžić Žavski se je spopadla s še eno tabu temo – nasiljem. V Bejzbolki se mlada natakarica vsakodnevno sooča in spopada s seksizmom, nekega dne pa gre vse skupaj predaleč. Vprašanje – ali je mlada natakarica junakinja ali (pozitivna) antijunakinja? Ob Bilečanki priznam, da sem se zgrozil, a zgodba imenitno naslika stisko, s katero se spopade mnogo mater – skozi nosečnost in potem otroštvo. Lepo, krasno, čudovito in enkratno doživetje »postati in biti mater« je lahko pač zelo naporno, utrudljivo in celo nemogoče. Za nekatere preveč …

Potem je tu še Suzana Tratnik, ki se v svojih delih loteva istospolne oz. lezbične ljubezni, ki jo tudi v 21. stoletju še vedno težko dojemamo in še težje sprejemamo. Vse skupaj je šlo pri razmejevanju še korak dlje, o čemer govori prva njena zgodba – Oboje, kjer imamo opravka s problem interseksualnosti. Nerazumno pa upodobi silno, a neuslišano ljubezen homoseksualnega dekleta do heterosekusalne punce – vsi ti dvomi, poizkusi, pa tudi vsiljevanje in nerazumevanje – ene in druge junakinje; nerazumna in nepričakovana dejanja, ki vse skupaj še dodatno zmedejo in zaostrijo …

Sitarjev stripovski slog bo nekaterim všeč, drugim spet ne, ga pa v spremni besedi odlično razloži in utemelji Sarival Sosič ter opis in kritiko ustvarjanja stripa dvigne na višjo raven. Pač stripi niso le slikice in oblački z dialogi, ampak so pomembne tudi barve oz. barvni odtenki, linije ter predvsem sposobnost prikazovanja čustev, od katerih omenjena dela kar kipijo.     

Upam, da vam je skozi kratke opise jasno, da so teme, ki so se jih lotile avtorice – in seveda tudi Iztok Sitar kot avtor stripa; zares pomembne ter da vam v opisih nisem povedal preveč. Menim, da je Sitarju uspelo odlično nastaviti posamezne zgodbe, ki imajo zelo samosvoj tok, mestoma šokirajo, vsekakor pa dajo misliti ter iz njih izvleči bistvo. Bistvo je, da se o tem ne govori, pa bi se moralo. In upam, da se bo.

Rating: 5 out of 5.

Buča, 2024

Featured

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih)

Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odlično pisati, na nek nenavaden minimalističen opis snovati zgodbe in nam odkriva in razkriva vso drugačnost Japonske.

V prvi osebi ednine je zbirka osmih (osebnih) kratkih zgodb, kjer lahko sklepamo, da je pripovedovalec kar on sam. Prepletajo se ljubezen do literature, jazz glasbe in klasike, baseballa, pa tudi kakšnega nenavadnega (celo fantazijskega?) dogodka, za katerega bi lahko rekli, da je bil več kot le navdih za kakšno zgodbo ali roman. Liki praviloma nimajo imen in bi jih težko definirali, pogosto pa zgodbo začne prav na način, da bo povedal zgodbo o nekomu, čigar imena ne pozna (ali ga noče povedat), pa tudi obraza se ne spominja najboljše.

Na kamnito zglavje tako pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je pisala tanke (vrsta pesmi) in ki je med doživljanjem orgazma kričala ime drugega. V Smetani pripoveduje o vabilu na klavirski recital, ki ga sploh ni bilo, pa o šopku rož in starcu, ki mu zastavi nenavadno uganko o krogih in smetani, ki je še ni uspel razrešiti. Charlie Parker Plays Bossa Nova je poklon Murakamijevi ljubezni do jazza in zanimiva zgodba o tem, kako si je glasbeni kritik izmislil ploščo (naslov zgodbe) in to ploščo dejansko leta kasneje videl v ploščarni, a je neznano zakaj ni kupil. Tudi naslednja se zdi glasbena – With The Beatles, saj sprva govori o privlačnosti Beatlov in njihove glasbe, nato pa o svojem prvem dekletu ter njenem zelo nenavadnem bratu. Zgodba polna čudni in nenavadnih srečanj.

Drugo polovico zbirke začnejo Pesmi o Yakultovih Lastovkah, Murakami pa v njej pripoveduje o baseballu in neomajni in brezmejni ljubezni do ekipe, ki večno izgublja. Kako in zakaj? O baseballu je pisal pesmi, občudoval je zadnjice igralcev, se veselil in trpel, a ostal zvest Yakultovim Lastovkam. V Karnevalu gre znova na polje glasbe, tokrat se od jazza premakne h klasiki in sicer Schumanovi skladbi Karneval, ki ga združi v nenavadnem odnosu z zelo grdo žensko, ki jo imenuje F* in ki je kasneje aretirana zaradi finančne prevare.

Potem sta tu še Izpoved šinagavskega opičjaka in V prvi osebi ednine. Prva je – od vseh mogoče najbolj nenavadna in pripoveduje zgodbo o opičjaku, ki govori človeško, posluša klasiko in ga privlačijo pripadnice človeške vrste. A ker z njimi ne more biti v dejanskem intimnem odnosu, jim krade imena. V naslovni zgodbi pa se Murakamijev junak naključno rad lepo obleče in gre na sprehod. Tokrat na nenavaden dan odide v bar, ki ga ne pozna in se tam zaplete v sprva pogovor, nato pa očitkov poln prepir z neznanko, ki ga je očitno za nekoga zamenjala. 

Zgodbe brez nepotrebnega zapletanja, a z vedno kakšnim zanimivim zapletom. Lahko bi rekli, da Murakami skozi te zgodbe slika zanimiv (avto)portret, njegov pogled na svet ter sam svet okoli njega. Nepredvidljiv, drugačen, večplasten, zmotno razumljen ali kar nerazumljen, a obenem lahko razslojen in preprost. Za razliko od zbirke Vsi božji otroci plešejo sem se mogoče tokrat manj obremenjeval s tem, kaj želi sporočiti, ampak sem zgodbe zgolj in samo bral. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

The Night House

Nenavaden horror roman mojstra kriminalk, ki bi ga zlahka napisal recimo Stephen King, težko pa rečem, da gre za knjigo na siceršnji Nesbojevi ravni, v žanru pa nikakor ni niti blizu najboljšim Kingovim delom.  

To, da Jo Nesbo napiše nekaj, kar ni Harry Hole, ni nič nenavadnega. Njegova sodobna reinterpretacija Macbetha je bila sprejeta z mešanimi občutki, v kratkih zgodbah je vsekakor prepričljiv, enako velja za romane s kriminalno tematiko, pa tudi mlade bralce zna razveselit s prigodami Doktorja Proktorja. The Night House ima vse nastavke odličnega horrorja, ki ponuja veliko nepričakovanega (poleg groznega in strašnega, seveda), a mu na koncu poide sape.

Poleg tega – o knjigi ne želim pisati preveč, da vam ne uničim bralskega užitka. Zgodba je razdeljena na tri dele, glavni akter pa Richard Elauved, 14-letnik, ki po tragični smrti staršev pride živet v kraj Ballantyne. Ravno prav stran od vsega n vseh in seveda ravno prav majhen, da vsak pozna vsakega.

Potem pa najprej »izgine« Richardov sošolec Tom. V tipični najstniški potegavščini, ko po telefonu pokličeš neznanca in poveš kakšno neumnost, ga telefonska slušalka pred Richardovimi očmi poje. No, vse skupaj pravzaprav spominja na mesoreznico. Richardu seveda nihče ne verjame, ker – le kdo bi mu?

Kdo je Imu Jonasson in kje je hiša, kamor sta s Tomom klicala? Zakaj v imeniku v telefonski govorilnici ni več strani s telefonsko številko, na katero sta klicala, po drugi strani pa v verziji imenika, ki jo hranijo v mestni knjižnici, ta stran je? In seveda tudi ime in priimek ter naslova Imuja Jonassona, je. Seveda gre za eno tistih zgodb, ki jih vsi poznajo, pa nihče ne želijo govoriti o njej.

Vsekakor gre za nenavadno hišo, skozi (!) katero raste star hrast in bi bilo vsakemu, ki bi jo videl jasno, da gre za dobesedno hišo groze, strahov in najbrž pošasti. In potem »izgine« še en Richardov sošolec – Fatso. Skupaj si ogledata strašljivo hišo, kjer kar mrgoli nenavadnih šestnožnih žuželk oz. hroščkov (imenovanih magicicadas), ki se na površju za vsega nekaj tednov pojavijo v 13. in 17. letu. S strašljivimi rdečimi očmi in v številu, ki bi ga lahko primerjali z uničevalnimi roji kobilic. No, Fatso se spremeni v eno od njih in odleti skozi okno Richardove sobe.

Dva pogrešana najstnika in obakrat je bil pri izginotju prisoten oz. vanj vpleten Richard. Edina, ki mu verjame, je Karen. (Pre)drzno dekle, ki je ni ničesar in nikogar strah, tudi Richarda seveda ne. Najstnika raziskujeta, a še preden bi (najbrž) prišlo do še enega nesrečnega dogodka, mora Richard oditi. Teta in stric ne zdržita več pritiska ter fanta pošljeta v nekaj podobnega prevzgojnemu domu (s seveda veliko lepšim nazivom), kjer se zgodba ne zaključi, ampak še dodatno zaplete. In razplete.

Ampak potem sledi nov začetek, pa konec in potem je tu še tretji del. Moram priznati, da me je preobrat v začetku drugega dela pošteno osupnil (čeprav tovrstne preobrate Nesbo vsekakor obvlada), nadaljevanje drugega dela se mi je zdelo popolnoma za lase privlečeno, tretji pa ves čas niha in kot da ne bi čisto vedel, v katero smer zapeljat zgodbo. In se zdi, da vse skupaj nekako obvisi, brez pravega zaključka …  

Na polici me čakata tako prevod kratkih zgodb Ljubosumnež in druge zgodbe (v izvirniku sem že začel brati) kot tudi nova knjiga iz serije o Harryju Holeju, a priznam, da me je prvič pri Nesboju malo »strah«. Strah, da bom razočaran, da je izgubil sposobnost pisanja knjig, ki jih težko odložiš pred zaključkom in si na koncu rečeš »To je bilo pa odlično!«. The Night House vsekakor ne sodi v to kategorijo, gre pa za povsem solidno branje.

Rating: 3 out of 5.

Harvill Secker, 2023 

Featured

Imej me rajši od vsega na svetu

Biografija jugoslovanske igralke Mire Furlan je bila in najbrž še lep čas bo ena najbolj iskanih in tudi branih knjig. Njen odhod v ZDA ob začetku bratomorne vojne je vzbudil ogromno polemik, tako kot njena predhodna razpetost med Zagrebom in Beogradom in kot je moč razbrati, se strasti pravzaprav niso umirile niti desetletja kasneje. Avtobiografija, napisana kot pismu sinu Marku, da bi (lažje) razumel …

Pa bo Marko Lav Gajić razumel? Mislim, da ne. Tista starejša generacija, torej generacija njegovih staršev, ima svoje razloge in svoje videnje, zakaj se je zgodilo, kar se je, njegova generacija … bi najbrž želela na marsikaj pozabiti in živeti in mnogim to uspeva. Priznajmo pa si, da tudi pri nas še vedno potekajo bitke druge svetovne vojne in časa po njej ter da nekateri preprosto niso pripravljeni pustiti preteklosti in iti naprej. Mira Furlan, če nič drugega, je v začetku devetdesetih želel predvsem stran in tudi naprej. Pa čeprav je bilo to in vse, kar je sledilo, vse prej kot preprosto.

Priznam, da je to pravzaprav prva biografija osebe z bivšega skupnega jugoslovanskega prostora, ki je podobnih let kot moja starša (malenkost mlajša), pa je videla mnogo, dosegla še več, bila marsikje in vse to zapisala ter tako omogočila zanimiv, večplasten vpogled v dogajanje po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, po Titovi smrti in nato pred začetkom vojne. Njena starša sta kar nekaj let preživela na zloglasnem Golem otoku, pa je bil oče pravoveren partizan, a obenem pristaš ruskega komunizma in posledično Titov oporečnik. Rojena na Hrvaškem, s hrvaško-judovsko-slovenskimi koreninami in pridihom srbskega. V zlatih časih SFRJ sicer nič takega (razen judostva!), kasneje pa je bila seveda ena mnogih, ki je imela težave z odločitvijo, kdo je in komu pripada. Dva podobna in pogosto osovražena primera sta bila recimo še Rade Šerbedžija in Đorđe Balašević.

Mira Furlan, ki je odraščala v sicer visoko izobraženi (in v nekem drugem času oz. vladavini bi napisali tudi v zelo premožni) družini, ki pa se je zavoljo političnih nazorov morala preživljati kot tipična delavska družina, kjer je Mira vedno izstopala – že kot triletnica je želela, da bi jo imeli rajši od vsega na svetu. Zaljubljena v rock’n’roll in knjige, z odporom do telesne aktivnosti in kakršnekoli avtoritete, ki bi jo omejevala in postavljala pravila.

Dokaj logično, da je svoj prostor pod soncem našla na gledaliških deskah, pa čeprav tudi ta pot ni bila niti približno preprosta. A vendar ji je uspelo – tako v gledališču, kot kasneje v filmu in na televiziji, pri čemer ji je bilo »usojeno«, da igra eno od standardnih dveh ženskih vlog – ali je bila pridna in ubogljiva gospodinja ali pa vlačuga. Ponavadi slednje. Presenetljivo – ali pa morda tudi ne; je, kako malo je od slave in priljubljenosti pravzaprav imela ena največjih igralk tistega prostora in časa, ki so jo poznali (in občudovali) takorekoč vsi. Vozila se je z mestnim avtobusom (ali tramvajem), ni živela v neki gromozanski vili ter imela milijonov na kakšnem tajnem računi v tujini. Ena od nas. Le da ni bila.

Konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih se je v republikah začel vzpon nacionalistov in hujskačev, SFRJ je razpadala, ona pa razpeta med delom v domačem, hrvaškem oz. zagrebškem gledališču ter ljubeznijo v Beogradu. Za Hrvate je bila izdajalka, ki se je predajala Srbom, za Srbe potuhnjenka, pritepenka, Hrvatica, ki ne bo nikoli njihova. Torej, »persona non grata«, kjerkoli je bila. Spravna pisma, ki jih je pisala in v katerih je razlagala, so le še prilivala olje na ogenj, močna politična in nacionalistična propaganda je naredila svoje, padajoče bombe pa seveda niso pomagale. In tako ni ostalo drugega, kot da z možem dobesedno pobegneta … kam? V ZDA, New York, mesto, v katerega sta se zaljubila in za katerega sta bila prepričana, da je lahko njun novi dom.

Ampak ZDA so bile na začetku devetdesetih daleč od dežele obljubljenega. Goran Gajić, priznan scenarist in režiser, je opravljal dela fizičnih delavcev, selivcev ipd., Mira Furlan, diva jugoslovanskega filma, je bila natakarica. Nista imela prijateljev, odrekla se jima je domovina (ali onadva njej?) in živela sta dobesedno z danes na jutri. Pa na zahod, v Los Angeles oz. Hollywood ter vendarle priložnost – Mira je dobila eno glavnih vlog v seriji znanstveno-fantastični seriji Babilon5, kasneje še v Skrivnostnem otoku, nekaj gledaliških predstavah, (nepričakovano) je postala mama sinu Marku Lavu in se po dvajsetih letih vrnila na rodno grudo. Težko pa rečem, da ji je ZDA dala tisto, po kar je prišla – uspeh, prepoznavnost, občutek sprejetosti …   

Povratek ni bil ravno tak, kot si ga je predstavljala – sodelovanje z oskarjevcem Danisem Tanovićem in Draganom Bjelogrlićem je bilo odlično, zakopala je bojno sekiro z Mikijem Manojlovićem in našla pomoč, kjer je ni pričakovala – pri Slovencu Radku Poliču – Racu. Daleč najbolj jo je razočaral tisti, od katerega je pričakovala največ in zaradi kogar se je vrnila – Rade Šerbedžija. Pa še prej recimo Emir Kusturica, Slavenka Drakulić in tudi Vanessa Redgrave. Seznam ljudi, ki so jo razočarali, je dolg – nekateri so imenovani, za druge si lahko zgolj mislimo, kdo so.

Imej me rajši od vsega na svetu je pravzaprav obračun Mire Furlan s svetom. Z gotovostjo lahko po prebranem trdim, da je bila Mira Furlan vse prej kot preprosta oseba in da je bilo sodelovanje z njo težavno. Zahtevna perfekcionistka, pogosto čustveno ne le razdvojena, ampak kar razvrana, ves čas na robu živčnega zloma in izgorelosti, muhasta in tudi nemogoča. Nekaj neverjetnega, ko se je uspela zliti z vlogo, božanskega, edinstvenega, nepozabnega. In takih trenutkov zagotovo ni bilo malo. Pa vseeno si lahko mislim, da vse, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi Hrvaške in kasnejši vojni, ni bilo povezano zgolj z njeno odločitvijo, da se kot igralka razdaja in žrtvuje na beograjskih oz. srbskih odrskih deskah.

Mira Furlan je bila žrtveno jagnje in vsi tisti, ki so bili desetletja v njeni senci, so – nekateri v senci, drugi pod močnimi reflektorji; izkoristili priložnost, jo ranljivo in čustveno, vrgli na oltar (bratske vojne) ali pač grmado, in jo zažgali. 

In če se pri mnogih podobnih zgodbah soočamo z dejstvom, da želi nekdo (za vsako ceno) ugajati, se pri Miri Furlan zdi – in tako je jasno tudi iz naslova; da si je ona najbolj želela, da bi jo imeli radi. Tako, kot je (bila). Kar seveda ni bilo preprosta in tako ne preseneča, da je bila tolikokrat razdvojena med pričakovanja okolice in lastna pričakovanja, želje in sanje. Ker, ko je želela ugajati in ni znala reči ne, je bodisi izgorela ali pa bila na vrhu. In ko se je enkrat naučila reči ne, je bilo seveda vse narobe in njen svet se je (znova) sesul na koščke. Živeti v hišici iz kart, ki jo gradiš in hkrati podiraš, pa je vse prej kot preprosto. 

Knjigi mogoče manjka nek zaključek, kot se ji je zgodilo nekajkrat v karieri. Ne morem se znebiti občutka, da se Mira Furlan ni uspela spraviti s svetom. Preveč vsega ji je ležalo na duši in srcu, bila je vse in ni bila nič. Nikogaršnja. Borka, ki je bila številne bitke, a se zdi, da večna poraženka. Imej me rajši od vsega je odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Leonard Cohen in njegova velika ljubezen

Leonard Cohen je eden tistih umetnikov (saj je bil več kot »le« glasbenik), o katerih bi lahko razpravljali in razglabljali iz več različnih zornih kotov. Ampak – ljubezen je bila ena in edina, večja od sveta in večja od vsega – ljubezen do Marianne Ihlen.

Naj tokrat začnem nekje drugje, ker sem tudi jaz samo človek in seveda delam napake. No, ta napaka vsekakor sodi v kategorijo neumnosti, ampak se je najbrž zgodila z razlogom. Leta 2010 in 2013 je Leonard Cohen nastopil v Ljubljani in v obeh primerih sem imel takorekoč v rokah dve vstopnici za njegova koncerta (sploh tisti prvi menda velja za enega boljših), a sem ju podaril naprej. Bilo je obdobje – prvič po rojstvu hčerke in drugič po rojstvu drugega sina; ko v življenju nisem potreboval poslušati te silne bolečine in hrepenenja, ki ju je Cohen izražal v vsakem verzu. Lahko rečem, da sem bil srečen, Cohenovo glasbo pa sem takrat dojemal kot »glasbo za žile rezat«. Pa ne me razumet narobe – Cohena spoštujem, rad poslušam, ampak v zmernih in skrbno odmerjenih dozah. Dve uri živega doživljanja bi bilo vsekakor preveč. Mi je danes žal? Seveda mi je. Gre za enega največjih lirikov, interpretov in pevca z zelo specifičnim in prepoznavnim glasom, kakršnih ni več. (Nick Cave je seveda v tej kategoriji, ampak je spet specifičen na povsem drugačen način). 

In če Cohena strnem še takole – Bird on a Wire mi je bila neverjetno »zlajnana«, Suzanne mi je bila kar nekako bližja od kultne So long, Marianne, The Partisan skrit zaklad, zmagovalna pa vedno znova Dance me to the End of Love. Sicer pa vam priporočam, da si zavrtite posnetek njegovega koncerta na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970. Iskren, samosvoj, drugačen, krhek, pristen … Leonard Cohen.

Kar nekaj knjig je bilo napisanih o ljubezni med Leonardom in Marianne – z njenega in njegovega zornega kota. Dotična avtorskega para Sylvia Frank (ona je Sylvia Vandermeer, on Frank Meierwert) na to veliko ljubezen gleda z neke (zdrave) distance, doda nekaj fikcijskega in se sklene v letu 2016 – 28. julija se je poslovila Marianne, 7. novembra pa še Leonard.

Marianne Ihlen. Norvežanka, ambiciozni starši, ona pa s v sebi skritim zakladom, ki ga ne zna odkriti – ali je to umetnost, kuhanje, ali ji je pač dano, da bo zgolj še dekle, ki bo izgubljeno tavala skozi šestdeseta (in naprej), se mogoče utopila v vrtincu drog in brezskrbnega seksa. Zdi se, da jo privlačijo uporniki, ki so proti vsemu, kar pluje z glavnim tokom oz. je njena želja biti ob nekom, ki plava proti toku. Njen prvi mož Axel Jensen je tak primer – pisatelj, vedno v središču pozornosti, glasen, a z držo, ki je dala vedeti, da bo tako kot želi on ali pa pač ne bo. Skupaj odideta na skrivnostni grški otok Hidra (ne vem, zakaj sem ob opisu in stanja duha pomislil na hrvaško Silbo?), rodi se jima sin Axel Joachim, a sreča ne traja dolgo, saj je Axel zelo nemirnega duha.

Leonard Cohen. Kanadčan, iz načeloma bogate družine judovskih korenin, z veliko željo uspeti kot pisatelj. Po spletu naključij tudi on pristane na Hidri, le nekaj mesecev za zakoncema Jensen, da bi tam v miru ustvarjal in kmalu zagleda eterično lepo Marianne. Z neko skandinavsko zadržanostjo, a njemu dotlej nevideno lepoto, žarom … obenem nedosegljiva, torej tako blizu, pa tako daleč stran.

Avtorja opisujeta njuni ločeni poti in nato bivanje na Hidri, kjer je bilo v šestdesetih nastanjenih veliko tujcev, predvsem umetnikov, ki so se v mir in spokojnost grškega otočka zatekali ustvarjat, a bili seveda odvisni tudi od plačil, ki so pritekala iz matičnih držav. Marianne je nekaj denarja dobivala, ko se je enkrat ločila od moža, Leonard pa je preživljal nekoliko težje čase in bil odvisen od različnih državnih štipendij. Vse z jasnim ciljem – napisati pomembno literarno delo, kar se je zdelo v idiličnem okolju Hidre še nekoliko lažje, ker pa je imel ob sebi muzo pa še toliko bolj.

A njegov roman Lepi zgubljenci (pri nas smo ga v prevodu Jureta Potokarja leta 1996, trideset let po izidu) ni bil deležen kritik, kakršne je Cohen pričakoval, sprejeli ga niso niti bralci in razočaranje ga je pahnilo v brezno obupa. Alkohol, droge, obup, depresija. Pozor, to je druga polovica šestdesetih, ko je v Veliki Britaniji in ZDA vladal rock’n’roll, s kopico odličnih izvajalcev, avtorjev, glasbenikov in umetnikov. Leonard Cohen je pisal, poezijo. Ne preseneča, da so ga za svojega vzeli Lou Reed, Velvet Underground z Nico in seveda avantgardni Andy Warhol. In saj veste, kako gre tista legendarna izjava producenta Briana Ena o obupni prodaji njihovega slovitega prvenca z banano na ovitku – prodanih je bilo zgolj trideset tisoč izvodov, a vsak kupec je začel svoj band. Mogoče je za Cohena in njegove pesmi veljalo enako …

No, njegova kariera glasbenika – najprej kot pisca besedil in šele nato kot solo izvajalca; se je začela s pomočjo pevke Judy Collins, ki je uporabila njegovo Suzanne in še Dress Rehearsal Rag. Cohen je nato na njeno pobudo nastopil na slovitem folk festivalu v Newportu (dve leti za slovitim Dylanovim »izdajalskim« električnim nastopom) in njegova glasbena zvezda je začela nepričakovano sijati vse močneje. Pa še enkrat – to so bili časi Boba Dylana, Joni Mitchell, Joan Baez, skupin kot so The Byrds, The Band, Buffalo Springfield, kasneje super skupine Crosby, Stills & Nash in še bi lahko našteval, pa sem se nekako omejil na Cohenu vsaj bližnji žanr.

Njegova drugačnost (treba je priznati, da ni bil kdovekaj pevec, bolj interpret, še manj pa glasbenik, saj je bilo njegovo igranje kitare na ravni začetnika), predvsem pa sporočilnost besedil, v katerih je bil predvsem lirik, sanjač in romantik, mnogo manj pa upornik; sta mu tlakovali pot.

Pot, na kateri se je od ljubljene Marianne vse bolj oddaljeval – So long, Marianne. In tako se je zgodba zaključila, ko se je na vratih njune hiše na Hidri prikazala Suzanne Elrod s Cohenovim sinom Adamom in zahtevala, da se Marianne z Axlom izseli. Cohenova kariera je imela kar nekaj strmih in globokih padcev, Marienne se je znova poročila in zaživela dokaj umirjeno življenje na Norveškem, s Cohenom sta bila občasno v stikih, videla pa sta se, ko je začel znova koncertirati in kadar je obiskal Norveško.

Moram priznati, da je kar nekaj zadev, ki mi v knjigi manjkajo … Cohenova glasbena kariera, uspeh, tovarištvo s številnimi drugimi glasbeniki v ZDA ter seveda slava, sploh v tistem desetletju med 1966 in 1975, saj je vse skupaj močno vplivalo na njegov odnos do Marianne, ki se mu je na kratko pridružila v ZDA, a se tam ni najboljše znašla. Tudi Suzanne Elrod se pojavi kar od nekod in potem preskočimo njegovo budistično obdobje in beremo zadnje, poslovilno pismo Marianne. Na nek način se zdi, kot da je vsebina knjiga nabrana oz. povzeta iz več različnih knjig, biografij, filmov, malce predelana, obrnjena na glavo …

In ni kaj – lepo je opisana ljubezen, njun razvijajoč se odnos, spoštovanje, hrepenenje, pogrešanje, strast, iskrice v očeh in še kaj. Ljubezen pač, z velikim L. Ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In glede na naslov knjige je to (ljubezen oz. njegova velika, večna ljubezen) seveda glavna tema in sporočilo.

Rating: 4 out of 5.

2024, Učila

Featured

Stare pesmi pišem

Poezije se kar malo izogibam – izredno rad jo berem, tudi sam sem začel pisati prav s pisanjem naivnih, mladostniških pesmi, a se pri poeziji vedno srečam s težavo pravilne interpretacije. Sem razumel, kar je želel povedati avtor/avtorica? Po drugi strani pa – mar ni namen poezije (ali kateregakoli drugega pisanja) prav to, da začnemo razmišljat in tako prebrano interpretiramo po svoje?

Peter Rezman ni novinec, daleč od tega. Že pred štirimi desetletji ga je sloviti dr. Matjaž Kmecl uvrstil v antologijo Slovenske rudarske pesmi in od takrat naprej je Rezman stalno prisoten na slovenski literarni sceni – v svojih zapisih se pogosto posveča rudarski (oz. knapovski) tematiki, Velenju in vedno aktualni okoljevarstveni tematiki.

Stare pesmi pišem je zbirka pesmi (izbor?) in glede na raznolikost, bi lahko sklepal, da so nastale v različnih obdobjih in različnih stanjih duha in duše. Včasih (neverjetno) kratke – zgolj verz ali morda celo samo nekaj besed, pa spet drugič z dolgimi naslovi, ki povedo več od same pesmi, v tekstu oblikovane, razbite in raztreščene po listu papirje, pa potem kot kratke zgodbe, polne zapletov in presenečenj.

Pogosto ti ni treba veliko razmišljati – Rezmanove pesmi ti včasih prisolijo krepko klofuto, te nežno pobožajo, nagajivo pomežiknejo, dražeče požgečkajo ali ti preprosto ponudijo izhodišče za dolg razmislek.

Seveda so tudi primeri, ko ti ni jasno, kaj želi avtor povedati oziroma kaj želi povedati bralcu. Navdih, zapis, iskrica, preblisk, razmislek, bistroumni nesmisel. Vse to in še več. Ali kot zapiše sam avtor v pesmi Pesem o pisanju pesniške zbirke:

»pesmi je treba pisati takoj

na hitro

 brez veliko popravljanja

kar bo dalo bo dalo

bo dalo bodalo

budalo …«

Stare pesmi pišem Petra Rezmana je zbirka berljivih, zanimivih pesmi, ob katerih se boste zabavali, razmišljali in si kakšen verz ali kar celo pesem tudi zapomnili. Preprosto, z močnim knapovskim pridihom, razmišljujoče, o stanju duha danes, pa na trenutke (sploh v tistih kratkih pesmih) neverjetno filozofsko. Berite, razmišljajte, uživajte.

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2024   

Featured

Vse to smo videli

Trilerska novela, kot je opisana, nizozemske avtorice Hanne Bervoets obljublja in obeta marsikaj in veliko, a pričakovanj ne doseže. Kar se sprva zdi kot napeto branje o »čistilcih« različnih spletnih platform, zvodeni v osebno izpoved, polno razočaranja.

Zgodba o skoraj 30-letni Kayleigh, ki dela (je delala) v podjetju Hexa, kjer v treh izmenah, strogih in zaposlenim ne posebej prijaznih pogojih takorekoč 24 ur na dan pregledujejo in čistijo sporne vsebine na spletu, se sprva ponuja kot nekaj, kar je NUJNO prebrat in takorekoč neodložljivo. Pa je res?

Kayleigh je podjetje Hexa očitno zapustila in celotna zgodba je njeno zelo dolgo (eno in edino) pojasnilo gospodu Stiticu, najbrž odvetniku, ki zastopa vlagatelje tožbe, s katero Kayleigh ne želi imeti nič; kaj vse je videla v svojem času dela za Hexo. In, kaj vse je videla? Lahko bi rekli vse. Ampak to pravzaprav niti ni tako pomembno. Pa je videla takšna in drugačna trpinčenja, žive prenose samopoškodovanj in poskusov samomora, vse mogoče oblike spolnih odnosov, kaznovanja in usmrtitve, prebrala na deset tisoče žaljivih, nestrpnih in tako ali drugače neprimernih in nespodobnih komentarjev. In pri Hexi so imeli za vse pravilnik – kaj ostane in kaj je potrebno zbrisati. Delo so opravljali različni profili ljudi, vsak z neko svojo zgodbo, usodo, pogledom na svet in prepričanji. Homoseksualci, Židje, »ravnozemljaši«, ljudje obilnejše postave, zagovorniki legalizacije marihuane, vegetarijanci in vegani, zaščitniki živali, uživalci alkohola in drog, ljubitelji živali in tako v nedogled.

Tisto, kar me je sprva na nek način presenetilo, je bila pravzaprav otopelost, v kateri so se Kayleigh in njeni kolegi ter kolegice hitro znašli. Pravzaprav po eni strani otopelost, ko te nič – tudi v resničnem življenju ne more več presenetiti, kaj šele šokirati in po drugi strani brezbrižnost, ko sam postaneš eden teh nestrpnežev in kolege (ali naključne opazovalce) označiš z »lezbo«, »pedrom«, »črnuhom«, »debelo pičko«, trdiš, da je »vsak muslič terorist« ipd., pritrjuješ zanikovalcem holokavsta, teoretikom zarot o tem, da je Zemlja pravzaprav ravna, sam snemaš nazorne spolne videe, v vsakem delavcu na strehi vidiš samomorilca ipd.

Vsak od vas/nas, ki npr. dela v humanitarni organizaciji, kot moderator na spletnem forumu, pozna ljudi s kakšno gibalno oviro, psihološkimi oz. psihičnimi težavami in mu je svet tistega, kar je treba dandanes opisovati s politično korektnimi besedami, znan in poznan; pozna vse to. Ve, da je težko. Pa saj je težko tudi zdravnikom in kirurgom, gasilcem in policistom, vojakom, vzgojiteljicam in učiteljicam in tako v nedogled. Kako se spopasti z vsem tem? Z večjimi količinami alkohola, drog, neobrzdanim seksom? Pisanjem, fotografiranjem, slikanjem, potovanjem, ekstremnimi športnimi podvigi, z domačimi ljubljenčki? Seveda, vse to je mogoče.

In recimo, da sem v knjigi pričakoval več tega. Kaj vse so videli, kako so se s tem spopadli in kako je to vplivali nanje. Tako pa najprej beremo Kayleighino nesrečno ljubezensko zgodbo z Yeno in potem še s Sigrid. (In ja, Kayleigh je istospolno usmerjena) Kaj je bilo lepo, kaj malo manj lepo, kaj in zakaj je šlo narobe in kje je šlo zelo narobe. Ali je njeno delo vplivalo na vse to? Seveda je. Sploh v zvezi s Sigrid, s katero sta bili sodelavki. Le kako ne bi šli? Ampak, če te zoprn odvetnik/zagovornik prepričuje, da se pridruži tožbi, ti pa mu greš v zelo dolgem zavrnitvenem pismu razlagat predvsem svoje nesrečno ljubezensko življenje in se tu pa tam dotakneš dogodkov in tegob, ki si jim bil priča na delovnem mestu, ki je središče tožbe … No, to potem ni to.

Ampak Vse to smo videli je točno to. Ne izvemo, kaj je pravzaprav v ozadju tožbe in zaključek je precej nenavaden, odprt in ga je mogoče povezati s tožbo, ampak … pač ampak. In teh »ampak« je preveč. Ne, to ni trilerska novela, ampak nenavadno zapisana, sicer pa precej običajna ljubezenska izpoved ranjene ženske, ki ne najde izhoda in svoje poti skozi življenje. Pravzaprav je bolj zanimivo klikniti nekaj povezav, ki jih avtorica navede na koncu in nam odstrejo zakulisje spletnega čiščenja …

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Picerist

Roman Dušana Merca je zajetno, zapleteno branje, ki vas bo spomnilo na pajčevino, ki jo tak rad omenja naslovni junak. Spletno prepleteno, na trenutke mogoče kaotično, a zelo urejeno …

Uvod bi pravzaprav lahko bil zaključek. Dušana Merca bolj kot avtorja in pisatelja poznam kot medijsko osebnost ki je znal marsikdaj javno pograjati naš šolski sistem ter na glas povedati kakšno mnenje, ki mnogim ni bilo všeč. In čeprav ima za seboj že dvajset knjig, se z njim kot pisateljem srečujem prvič. Picerist z zanimivo naslovnico pritegne, z obsegom zna marsikoga odbiti, pa tudi med prebiranjem sem se pogosto počutil kot tista uboga muha, ki se zaplete v pajkovo mrežo – vem, da sem ujet in bom knjigo seveda prebral do konca, po drugi strani bi si želel pobegniti in z branjem končati, ker težko rečem, da sem užival.

Zgodbo pripoveduje Picerist, brezimni raznašalec pic z nesrečnim otroštvom, za katerega se zdi, da se je bolj po spletu neprijaznih naključij znašel v svetu kriminala. In z znašel mislim, da mu gre to odlično. Življenjska zgodba, ki jo Picerist pripoveduje, je en pripovedni tok, drugi je pravzaprav njegovo življenje v zaporu, kjer je vključen v nekakšno zaporniško delavnico kreativnega pisanja, v kateri se mora tako in drugače soočiti z vsemi, ki so mu stregli po življenju in ga dolga leta iskali.

Enoroki bog, nevidna sila iz ozadja, ki vleče vse niti in za katerega pravzaprav nikoli ne izvemo, kdo je oz. naj bi bil, si bo pa vsak mislil svoje, kdo je ta »stric iz ozadja«. Potem so tu Ministrant, Metla, Kožar, Planka, Filip Lepi, Klapka, pa Aldo Smrekar – Krznar in upravnik zapora, imenovan Štrozok, Piceristova velika ljubezen Čaba in seveda Pizdača Vanessa, ki brez ustreznih izkušenj (nemudoma sem pomislil na dr. Harleen Quinzel, ki je v Arkhamski »bolnišnici« zdravila zloglasnega Jokerja in postala Harley Quinn) vodi zloglasno delavnico, ki je obsojena na propad, ona pa na … no, saj boste izvedeli. In še nekaj stranskih likov, vsak s svojo zgodbo in pomenom ter namenom, kraji in lokali, ki dajejo knjigi en tak res prepoznavni slovenski (beri: šentflorjanski) značaj ter kup branja med vrsticami.

Gibalo zgodbe je železna škatla, del sefa, ki ga želi Enoroki bog in ga ima v lasti (čeprav ga niti najmanj ne zanima, kaj je notri) prav Picerist. Lasti si ga po zaslugi številnih naključij, ki bi jih pripisal bratoma Coen in prav zaradi njega mu strežejo po življenju. En za drugim napadajo in padajo ter pristajajo za rešetkami. On, Picerist, pajek, se skoraj čudežno vsakič znova uspe izviti iz še tako močnega primeža služabnikov Enorokega boga. No, dokler se mu ne in pristane na invalidskem vozičku, v zaporu. Na delavnici kreativnega pisanja, kjer se že od začetka zdi vse jasno – od njega želijo dobiti informacijo, kje je njihov »svet gral«, potem pa …

Izhodišče zgodbe namiguje na sloviti rop banke oz. sefov banke na Slovenski v Ljubljani, ko storilcev niso nikoli dobili in se je dolgo časa ugibalo, kaj je bilo dejansko v teh sefih. Avtor hkrati namiguje tudi na vpletenost politike v številne nezakonite posle in podvige, na njihovo sodelovanje s kriminalnimi združbami, da ne grem še korak dlje. Dogajanja v picerijah, masažnih salonih, taksijih in na petičnih zabavah pomembnežev ali v razkošnih stanovanjih takšnih in drugačnih bogatašev najbrž ne rabim omenjat. Slovenija v malem, z odkritim in prikritim kriminalnim značajem.

Zanimivo mi je tudi, kako avtor (oz. glavni lik) ves čas izpostavlja (pa ne vedno pozitivno!) nacionalno televizijo in časnik Delo kot največja, najpomembnejša in najkredibilnejša medija. Ali gre tukaj za nekaj malega sarkazma, žuganja s prstom ali pač opozarjanje na siromašnost kredibilnega novinarstva pri nas, nisem uspel izluščiti, si pa seveda mislim svoje. Kritike na račun sodstva, policije, tožilstva, pa vodenja in upravljanja različnih zavodov, psiholoških trikov in prijemov; so mnogo bolj očitne in neposredne.

Tisto, kar me je najbolj zmotilo, je pravzaprav obilica »nakladanja«, če napišem kar po domače. Neskončno dolgi stavki, v katerih avtor (ali pač glavni junak, saj se zdi, da je ta meja kar preveč zabrisana) v nedogled razpravlja, razmišlja in razglablja, a ne pove prav veliko. Nemalo je tudi ponavljanja določenih zadev, kot bi hotel avtor poskrbeti, da ne pozabimo, kaj je povedal pred nekaj stranmi in se v zaključku za to, da ves čas poudarja posamezne stvari, že opravičuje. Nepotrebno. Knjiga bi najbrž lahko bila precej krajša in bolj zgoščena, tako pa se na trenutke brez razloga vleče oz. po mojem mnenju napaja nekogaršnji ego. Seveda dopuščam možnost, da je to preprosto avtorjev slog, ki meni pač ni všeč.

Picerist (po pajkovsko) pove veliko, o čemer se molči in ob katerem bodo mnogi razmišljali, preklinjali in zanikali. Marsikdo se utegne prepoznat in mnogi bodo med vrsticami prepoznali določene akterje slovenske gospodarske, politične in še kakšne scene, kulture in greznice. Merc ne leporeči in je v bistvu svojega pisanja neposreden, iskren in na trenutke krut. Knjiga, kjer je glavni junak pravzaprav izrazit anti-junak in skozi katero se bodo/boste mnogi le s težavo prebili.

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2023

Featured

Najskrivnejši spomin človeštva

Priznam, da je bila dotična knjiga senegalskega avtorja Mohameda Mbougarja Sarrja ena tistih knjig, ki sem jo bral neverjetno dolgo časa. Kar precej dolga, vsebinsko neverjetno polna, pa čeprav, kot pravi sam avtor, ne govori o »ničemer«. In tako se bralcu zdi, da z branjem na nek način izgublja čas, gre za tako jezikovno bogat in razgiban zapis, da v njem kot ljubitelj knjig preprosto moraš uživat.

Že kmalu po začetku branja, enkrat lani (!) sem pomislil na iskanje skrivnostnega ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza, ki ga morda poznate po uspešnici Sugar Man, posnet pa je bil tudi zanimiv film Searching for Sugar Man, ko sta se dva južnoafriška (v Južni Afriki je po nekaterih navedbah Rodriguez prodal več plošč kot Elvis Presley!) ljubitelja glasbe odločila raziskati, ali je Rodriguez res umrl oz. kaj se je zgodilo z njim. Skrivnosten lik, nenavadna zgodba in seveda mnogo vprašanj, ali si je Rodriguez zaslužil toliko tolikšne slave in prepoznavnosti.

No, v knjigi Najskrivnejši spomin človeštva imamo podoben fenomen – mladi senegalski pisatelj Diegane Latyr Faye skuša odkriti skrivnostno usodo Elimana Madaga Dioufa, ki je med obema svetovnima vojnama v Franciji pod psevdonimom T. C. Elimane izdal nenavadno delo Labirint človeškega in si zaslužil oznako »črni Rimbaud«. Po drugi strani so bili sploh kritiki neizprosni in so mladega avtorja hitro označili za plagiatorja, Labirint človeškega pa označili za sicer odlično, a še vedno zgolj lepljenko odlomkov številnih literarnih del. Labirint človeškega je tiste, ki so ga prebrali, omrežil, zasvojil in celo uničil, enako velja za tiste, ki so raziskovali Elimanov misterij in tudi Diegane tava – po Parizu in širše po Franciji, Amsterdamu, skozi pričevanja po južni Ameriki, predvsem Argentini in se naposled, kot se je tudi Eliman, vrne v rodni Senegal.

Sarr se je pri pisanju naslonil na usodo malijskega pisatelja Yamba Ouologuema, ki je davnega leta 1968 postal prvi afriški prejemnik francoske literarne nagrade renaudot, a bil nato obtožen plagiatorstva, pobegnil iz Francije in izginil.

Roman je razdeljen na zanimive sklope, kjer se prepletajo pričevanja (pri tem je najpomembnejša zagotovo Siga D., še ena senegalska pisateljica), dnevniški zapisi, lastne misli in razmišljanja, pripovedi pričevalcev, literarne kritike, prepleteno z zgodovino in politiko, pa tudi kulturo in umetnostjo. Svetujem vam, da knjigo berete spočiti in zbrani, saj se boste sicer v njej dobesedno izgubili. Vsekakor je to ena od tistih knjig, ki jo bo vsak razumel in interpretiral po svoje, vsak na svoj način pravilno in najbrž v popolnem nasprotju s tistim, kar želi sporočiti avtor (za delo je leta 2021 prejel nagrado gouncourt).

Tisto, je najbolj presenetilo in prepričalo mene, je ta dvoličnost, v tem primeru bi lahko rekel celo rasizem. Labirint človeškega je sprva označen za mojstrovino, a potem na sceno stopijo tisti, ki secirajo, analizirajo in se ukvarjajo z vsem, le s sporočilom knjige ne. Zakaj je knjiga navdušila (ali kot sem zapisal, dobesedno zasvojila) toliko ljudi? Najbrž zato, ker je bila odlično napisana, v njej so se prepoznali oz. se z njo poistovetili. Ampak potem je nenadoma postalo pomembno to, da jo je napisal nek temnopolti moški (menda, če so ga označili za »črnega Rimbauda«!), ki še Francoz ni bil, ampak Senegalec, ki zagotovo ni imel zadostne izobrazbe in preprosto ne more biti literarna zvezda. Razkrinkajmo ga, označimo za plagiatorja (ker, kaj hujšega?!), proti njemu naščuvajmo še dotlej prijazno in sprejemajočo javnost, pa smo uredili.

Preslikajmo to na našo ljubo deželico, 21. stoletje in nagrajene mojstre slovenske besede kot so npr. Dijana Matković, Goran Vojnović in Esad Babačić. Seveda, nalašč sem izbral prav te tri – »čefurje«, »bosance«, nebodijihtreba uničevalce slovenske kulture in jezika. In da bo jasno, čeprav sem to zapisal več kot enkrat, pa bom še enkrat – vsaka nagrada in priznanje, ki so jih omenjeni trije prejeli, so več kot zasluženi in lahko smo neizmerno ponosni, da ustvarjajo v slovenščini.

Torej, Najskrivnejši spomin človeštva vendarle govori o nečem. Ena od plati, o kateri govori, je tudi to, kako lahko nekogaršnja domovina postane jezik in z njim pisanje. Tam se počuti varno, domače, ustvarjalno, mogoče pač celo sprejeto. Elimane se je tako počutil v francoščini in v Franciji, a zanjo ni bil dovolj dober. »Črni Rimbaud« je bil pač črn, ampak saj – tudi Rimbaud (ki ga je Hugo označil za »Shakespearja v plenicah«), Baudelaire, Verlaine in drugi avtohtoni francoski velikani so bili za čas življenja vse prej kot sprejeti in priznani.

Najskrivnejši spomin človeštva je mojstrovina (pohvale gredo tudi prevajalki Janini Kos), ki jo bo vsak dojemal in razumel po svoje. Mogoče res ne govori o ničemer, a je v njej prepletenih neverjetno veliko nenavadnih, skrivnostnih in na trenutke nedoumljivih zgodb in usod, pred katerimi si ne boste mogli zatiskati oči. Preberite in presodite še sami.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Volčje oko

Knjigi francoskega avtorja Daniela Pennaca težko rečemo roman, čeprav glede na starostno skupino, ki ji je namenjena, gre vsekakor za daljši zapis, vsekakor pa večplastno delo, ki ga bodo različne skupine različno dojemale.

Volčje oko je pripoved o dečku in volku. Prvi del z naslovom Srečanje govori o tistem lahko bi rekli usodnem trenutku, ko deček v živalskem vrtu pride pred volčjo ogrado, v kateri živi Sinji volk. Volčje oko je življenjska zgodba Sinjega volka, ki jo dečku pripoveduje njegovo oko. Edino, ki ga še ima. In Človekovo oko je tisti del, ko volk (in seveda bralec) izvedbo dečkovo zgodbo. Zaključek, naslovljen Drugi svet, zgodbo lepo zaokroži in ponudi veliko tem za pogovor.

Sinji volk, volk z enim očesom, z ljudmi ne želi imeti nič skupnega. Ubili so mu očeta (Velikega volka), mati Črno plamenico in ko je želel braniti svojo radovedno in zelo drugačno sestro Bleščico (imela je zlat kožuh), je ostal brez očesa in pristal v ujetništvu. In ko je tu spoznal volkuljo Jerebico, življenjsko družico (volkovi so izbranim partnerjem zvesti do smrti), ga je zapustila še ona. Ostal je sam. Dokler se ni nekega dne prebudil in pred ograjo zagledal človeka. Njega, dečka.

A deček, ki stoji pred njegovo ogrado/kletko, je drugačen. Stoji in gleda. Pa ne samo to, razume ga. Mogoče zato, ker tudi dečku ni bilo lahko. V vrtincu vojne ga je dala mati trgovcu Toi, da bi mu rešil življenje. Z njim in dromedarjem Kastrolo potuje po Rumeni Afriki in pripoveduje zgodbe kot nihče doslej. Zgodbe, ki jih je slišal od prijateljic živali. A trgovec kot trgovec, Toa proda tudi dečka in v Sivi Afriki postane pastir Kozjega kralja, čuva njegove kozice oz. abesinske golobice ter se spoprijatelji z gepardom. Vse za to, da bi abesinske golobice obvaroval pred požrešnimi in pretkanimi hijenami. Naposled pristane v Zeleni Afriki, se spozna še z gorilami, kjer ga za svojega (po 14 otrocih) vzameta Papa in Mama Bia ter deček postane Afrika N’Bia. In v uničenju čudovitega sveta izve še za Novi svet, kamor skupaj odidejo …

In zgodbi se povesta, prepleteta. Izpovesta. Kako je človek lahko človeku volk in kako je v volku več človeškega kot se zdi na prvi pogled. Zares večplastna knjiga, ki bo v otroških glavah poskrbela za vrtinec vprašanj in zvrhano mero radovednosti. Zaščita in ubijanje živali, krčenje in vdiranje človeka v njihov življenjski prostor, pa krčenje lastnega življenjskega prostora, nesmiselne vojne (a je katera sploh smiselna?), takorekoč suženjstvo v Afriki, malce v vato zavito prisilno delo (in prodaja) otrok in še bi lahko našteval. Zares zanimiv zorni kot pripovedovanja, vse skupaj podkrepljeno s čudovitimi ilustracijami Francoisa Roce.

Iskreno povedano, sem radoveden, kako bodo knjigo dojemali otroci. Mojim v roke še ni prišla, se pa v njej res skriva ogromno sporočil in izhodišč, da jo bodo najbrž otroci želeli brati znova in znova. In vsekakor je to ena tistih knjig, ki bi jo šole/knjižnice lahko priporočile tako za razna domača branja kot bralne značke. Volčje oko je knjiga, ki otrokom širi obzorja in jim da misliti.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2023

Featured

Nikoli ni prepozno

Po res čudovitem prvencu Barbare Cerar Pretežno jasno mi je v roke prišla še knjiga Tadeje Krečič Scholten, kjer se avtorico lahkotno sprehaja in poigrava z pregovori in okoli njih gradi kratke zgodbe.

Toliko zgodb, toliko usod, ljubezen, kakršnakoli že, pa kot vezna nit med zgodbami. Nesrečna, neuslišana, pozabljena, večna, silovita, čista, izgorela, prvinska in še bi lahko našteval. Ljubezen v vseh mogočih formah in oblikah. Včasih traja dobesedno en večer, drugič celo življenje, spet enkrat je slepa in drugič zgolj privid zaslepljenega. Vmes avtorica meša življenje in pogosto smrt in spet tudi tu v vseh mogočih pojavnih oblikah.

Nekatere se odvijajo danes, druge segajo v čas druge svetovne vojne, pajčevinaste niti ljubezni skozi zgodbe se razpredajo skozi celotno Evropo in na pristen način slikajo nenavadne karakterje, ki se zdijo tako zelo resnični … prav z lahkoto si predstavljam avtorico sedeti na kakšnem balkonu v stari Ljubljani, Istri, Firencah, nad pariškimi ulicami …, kako opazuje in posluša svet okrog sebe, si zapisuje posamezne drobce, utrinke, išče sledi in potem zapiše zgodbo.

Lahko izberem najljubšo? Težko. Vsak ima svoj čar in tisto nekaj. Zapisane so tako spretno, da ti da vsaka misliti in bi knjigo najraje odložil ter se posvetil mislim, po drugi strani že obračaš naslednjo stran …  ravnajte se po občutku in si mogoče v kazalu izberite naslov, ki vam je najbolj všeč. Kot nosi naslov druga zgodbi – Enkrat ni nobenkrat in to je vsekakor ena tistih knjig, ki jih bo treba v roke vzeti večkrat.

Vseeno pa ste me presenetili dve oz. tri kar očitne napake … včasih kaj takega pripišem neizkušenemu prevajalcu, ki so o nečem ni dovolj dobro podučil, a tukaj gre vseeno za delo slovenske avtorice. Tako v zgodbo Če nisi ti, si nekdo drug na neki točki omenja vse štiri pevce ABBE, pa bolj ali manj vsi vemo, da so ABBO sestavljali dve ženski in dva moška. Potem pa še Sveta Rozalija, prosi za nas!, ki jo je avtorica postavila v središče Sicilije, mesto Palermo. Vsak, ki pozna ponosne Sicilijance, pa v Italiji kar se tiče nogometa, to niso le Sicilijanci, ampak prebivalci vsakega mesta navijajo zgolj in samo za svoj klub (ter zelo verjetno še za reprezentanco), dobro ve, da bo prebivalec Palerma pač navijal za Palermo. Mogoče, ampak res samo mogoče, če bi izhajal iz kakšnega drugega mesta, da bi (naskrivaj) navijal za tisti klub, pravi Sicilijanec pač ne bo navijal za torinski Juventus. In se je avtorici v isti zgodbi pripetila še ena nogometna – tekme Lige prvakov se nikakor ne igrajo ob nedeljah, ampak praviloma ob torkih in sredah, finale (kar ta tekma, ki se je igrala konec septembra, ni bila, ampak je šlo za eno prvih tekem skupinskega dela) pa zadnja leta ob sobotah.

Dlakocepim? Mogoče, se mi je pa med številnimi toplimi in pretresljivimi zgodbami ta napaka zelo dobro vtisnila v spomin. Mogoče za tolažbo, da takšnih knjig ne bere veliko moških in da praviloma ženske niso tako zelo naklonjene nogometu. Eno in drugo je škoda – več moških bi moralo brati in več žensk bi lahko gledalo nogomet. Mislim, da bi prišli do kar zanimivih razprav in mogoče tudi kakšne zanimive knjige. Nikoli ni prepozno, da začnete, kajne?

Iskreno, o vsaki zgodbi bi lahko takole razpravljali in se pogovarjali. Morda niso vse zgodbe enako zanimive za vse, zagotovo pa se okoli vsake ustvari kup različnih mnenj in pogledov. V sebi imajo življenjskost, iskrenost, nekaj primarno lepega in očarljivega. Seveda, v sebi imajo ljubezen. Nikoli ni prepozno je knjiga, za katero vam ne bo žal, da ste jo vzeli v roke, jo boste pa zelo težko odložili.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Zemljevid obžalovanj

Roman belgijske avtorice Natalie Skowronek pripoveduje zanimivo zgodbo o nenavadnem ljubezenskem trikotniku, ki to pravzaprav ni.

Veronique Verbruggen, francoska založnica, ki karierno pozornost posveča spregledanim evropskim slikarjem, ki so ustvarjali v enakem obdobju kot kakšni bolj slavni slikarji. Ima 21-letno hči Mino, ki se vpisuje na študij klavirja in ljubečega ter predanega moža Daniela Meyerja, oftalmologa. In ima dušo dvojčico, filmarja in režiserja Titusa Seguierja, za katerega bi bilo žaljivo reči, da je bil njen ljubimec. Veronique, zrela ženska v najboljših in najlepših letih, v nenavadnih okoliščinah umre. Vse do konca ne bomo izvedeli, ali je šlo za umor, samomor ali morda res »zgolj« nesrečo.

Bomo pa seveda izvedeli zanimivo pripoved, v kateri se prepletajo življenja in usode glavnih treh akterjev. Žalujočega in izgubljenega moža Daniela, ki se želi od pokojne ljubezni posloviti z imenitnim poslovilom, kjer bo še zadnjič lahko jasno in glasno povedal, kako neomajno in neizmerno je ljubil Veronique. Pa čeprav je slutil, sumil, morda celo vedel, da v njenem življenju ni edini. Podobno ali celo morda še bolj izgubljenega Titusa, ki je čakal, da ljubljena Veronique – duša dvojčica, muza, ves svet, zapusti moža in zaživi samo in zgolj z njim. Ni dočakal. Razmišlja pa, ali naj se ji pokloni z nepozabnim filmskim portretom, ki bo razblinil številne iluzije. In seveda Veronique – v varnem zavetju moža ali z metuljčki v trebuhu ob moškem, ki je bil vse in še več.

In tudi, ko se proti koncu, dobesedno nekaj dni pred Danielovim poslovilnim dogodkom, v raziskovanje materine skrivnosti vključi njena hči Mina, lahko vidimo, da življenje in z njim ljubezen pogosto nista črno-bela. Še posebej pa ne, ko govorimo o tisti pravi in veliki ljubezni, pa čeprav ima napake in ni popolna.

Zemljevid obžalovanj (v odličnem prevodu Jedrt Maležič) zanimivo prikaže razpetost ženske med dvema osebama, ki ju ljubi, vsako na svoj način in se ne more odločiti, katero bolj oz. toliko, da bi se drugi za vedno odrekla in odšla stran. Avtorica se pravzaprav na nobeni točki ne postavi na nobeno stran – ves čas visi tisti »kaj bi, če bi«. Knjiga, o kateri se lahko pogovarjate ure in ure, razmišljate in pridete do zaključka, da razmišljate o lastnem življenju.

Veronique se ni mogla odločiti, izbrati. Ali je bil tumor tisti, ki je povzročil njeno nenadno smrt? Ali si je življenje vzela sama ter za seboj pustila ljubljene, ki so jo ljubili in oboževali? Kaj pa bi storili vi? Imate tudi vi mogoče zemljevid obžalovanj, na katerem je zarisano vse tisto, kar si želite, da bi, pa nikoli niste?! Ljubezen je čudna reč, njena pota pa skrivnostna.  

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2023

Featured

Zakaj Mračni labirinti?

8. februarja, na slovenski kulturni praznik, izide moja nova knjiga, zbirka kratkih zgodb z naslovom Mračni labirinti. In ne, nisem padel na glavo, da bom pisal slavospeve lastnemu delu (na katerega sem sicer neizmerno ponosen), ampak da v enem takem »piši iz prve« zapisu povem nekaj več o sami knjigi.

V Mračnih labirintih je 15 kratkih (na mojo srečo dolžina ni definirana) zgodb, za katere najlažje rečem, da predstavljajo, povzemajo in utelešajo četrt stoletja mojega življenja – od srednje šole in vse do danes. In kakorkoli so vse zgodbe moje, je v njih ogromno fikcije in umetniške svobode. Kar v praksi pomeni – in podobno je recimo tudi, ko pišem pravljice oz. zgodbe za otroke – da nekaj sanjam, slišim stavek, imam preblisk, se izgubim v mislih ali pa razvijem dogodek oz. občutenje, ki se mi je dejansko zgodilo, v neko zgodbo.

Pred dnevi, ko sem pisal nekaj povsem drugega in drugačnega in sem potem sodelavcem razlagal, kako sem se na neki točki zataknil in je bil potreben le en dober sprehod, da se mi je cela zgodba »sestavila«, so me samo čudno gledali. Ampak tudi pri Mračnih labirintih oz. posameznih zgodbah je bilo tako.

Šest zgodb je bilo nekdaj združenih v eni, naslovljeni Popotovanje – Iskanje svetu izgubljenega, a sem skozi leta ugotovil, da ne tvorijo več take celote, kot sem mislil, da jo. V knjigi jih boste našli v parih in najbrž hitro videli, katere sodijo skupaj. Z njimi se je vse skupaj pravzaprav začelo, s prizorom stopnišča, sceno v zaporu in tako naprej.

Parada norcev je recimo zgodba, ki sega v obdobje konec 20. stoletja (kako smešno to zveni!), pa so bili prvi odzivi »A to si pa med covidom napisal?«. Ne, kar zgolj odraža žalostno stanje duha in kulture, za katero je pač vedno težko, ne glede na obdobje in oblast.

Z mračnih ulic, ki je v Mračnih labirintih osrednja (kratka) zgodba, je nastala kot stranska zgodba enega hudo dolgega romana (no, trilogije), ki sem jo začel pisati v študentskih letih, po napisanem prvem delu doživel sesutje računalnika in izgubo tretjine zapisanega drugega dela, kar je sicer povsem druga zgodba. New Orleans, vudu …

In potem Prerokba … Mračni labirinti so bili zloženi, postavljeni in nastavljeni, pa sem imel občutek, da nekaj manjka. Manjkala je Prerokba. Od mnogih poklonov, ki se (ne)očitno skrivajo v zgodbah in se jim (mogoče) posvetim kasneje, je ta najbolj očiten. Lovecraft in njegov vsemogočni Cthulhujev mitos. Začelo se je, kot pišem v enem delu, z iskrico, se spremenilo v plamenček in nato ogenj, dobesedno so se mi prikazovali prizori in nenavadni zapisi. Trajalo je več kot leto dni, da sem zložil koščke in po pisanju posameznih odlomkov sem bil podobno utrujen kot bi prehodil konkreten pohod ali pretekel (vsaj) polmaraton. Če se bo kdo spraševal – ta je najbolj aktualna in zadnja ter v veliki meri odraža moje videnje sveta danes. Videnje, občutenje, predvidevanje …

In na koncu sem vedel, da je to to in da sem sedaj pa res končal. No, pravzaprav ne. Zgodbe sem pošiljal v branje, založbam in urednikom, piscem, knjižnim blogerjem in naključnim bralcem. Vse to se je dogajalo v različnih fazah, dobival sem odzive (ali pa ne), zavrnitve, veliko začudenih vprašanj, na tej poti sem marsikoga tudi »izgubil«. In ko bo knjiga izšla ter jo bodo ljudje začeli brati, bom najbrž še koga. Ampak to sem jaz, Mračni labirinti so del mene, del mojega življenja.

Sploh ne vem, koliko različic je bilo – vrstni red, zgradba, naslov, podnaslov … mislim, da je bila ena od prvih različic naslovljena z Mračne blodnje in tavanja po hodnikih izgubljenega. Kar nekaj zgodb sem izločil, mnoge sem dodelal, razbil, spoznal, da ne sodijo poleg ostalih, nekatere sem celo prerastel ali pa sam nisem več vedel, kaj sem želel z njimi sporočit. Bistvo mojega pisanja ostaja – napiši knjigo, kakršno si želiš sam prebrati. In prav neverjetno je, po vseh teh branjih, se me še vedno poloti vznemirjenje, ko iz tega ali onega razloga prebiram zgodbe v Mračnih labirintih. Sem pa hudo radoveden, kakšna bodo mnenja bralcev …

Lahko vam zaupam enega in sicer ga je prispeval Esad Babačić, nagrajeni in čislani pisec, mojster jezika, ki ga neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Takole mi je zapisal (ta zapis boste sicer našli tudi na ovitku knjige): »Kaj sploh mi še ostane, razen zadevanja s knjigami? Malo, zelo malo. S tvojo se zadevam kot najstnik, ki je odkril boga za platnicami. Moja težava je sicer, da sem prehitro zadovoljen in me še hitreje spusti, zato se najbrž tako manično oklepam določenih knjig, jih rešujem pred pozabo. Sem že odvisen? Ne vem. Včasih samo berem bolj počasi, da ne ugasnem pred spoznanjem. Tebe tudi. Beseda je luč.«

Mračni labirinti niso branje za mimogrede. Mnoge bodo pretresli, osupnili, presenetili, šokirali … predvsem upam, da bodo dali ljudem misliti. Kdo so, kje so. Pa tudi kdo in kaj sem jaz. Jaz sem vesel in ponosen, da sem to zgodbo zaključil, saj sem prepričan, da sem zaključil določeno poglavje v knjigi življenja. In grem sedaj lahko naprej …

Krog je sklenjen.  

P. S.: Mimo tega ne bo šlo. Mračnih labirintov ne bi bilo brez mnogih ljudi in boljše, da ne grem naštevat vseh tistih, ki so me navdihovali, stali ob strani ali mi obrnili hrbet … Pa bom toliko drzen, da bom naštel tistih nekaj, brez katerih ne bi bilo mene, mojih zgodb … Hvala staršema, da sta mi ne glede na vse stala ob strani in me spodbujala. Hvala Klemnu, ki je v meni vsakič znova zanetil iskrico in me s svojimi redkimi deli podžgal, da sem ga želel prekositi. Ne bo se strinjal, ampak menim, da mu še nisem prišel blizu. Hvala Heleni, ki mi je celoten del popotovanja skozi mračne labirinte stala ob strani, bila moja luč ter tudi najtemnejša senca. Hvala Tarasu, Viti in Adamu, na katere sem ne glede na vse neizmerno ponosen in so vsekakor največje in najlepše, kar sem v življenju dosegel in ustvaril. Upam, da bodo nekega dne tudi oni ponosni name.

Ne morem se zahvaliti profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz osnovne šole – če bi poslušal njiju, ne bi več pisal, če pa že, mojega pisanja ne bo nihče nikoli bral. Toliko bolj sem lahko hvaležen profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz moje srednje šole – profesoricama Mojci Jerala in Heleni Seliškar. Obe sta znali biti kritični, iskreni, objektivni in konstruktivni, predvsem pa sta me spodbujali, da sem pisal in se razvijal. Pa hvala srednješolskemu razredniku, profesorju Jožetu Humljanu, da je spregledal marsikatero neumnost, ki sem jo naredil, pa profesoricama Vugrinec in Vreček, ker sta mi širili obzorja.

In tukaj bi sedaj lahko sledil del, v katerem bi se zahvalil vsem, ki so name vplivali. Omenjam zgolj nekaj najpomembnejših. Jack London, Herman Hesse in njegov Stepni volk, Charles Baudelaire in Rože zla, Miltonov Izgubljeni raj pa Dantejeva Božanska komedija, svetovi H.P.-ja Lovecrafta. Domišljija Jimija Hendrixa, poezija Jima Morrisona, prostrani glasbeni svetovi Led Zeppelin, glasbena čarovnija imenovana Gov’t Mule, zgodbe Đorđa Balaševića, pripovedna lahkotnost Zorana Predina in neverjetna človečnost Vlada Kreslina, svetla temačnost Johnnyja Casha, skupini Hiša in Res Nullius. In seveda tisti, ki mi »stojijo« ob strani že dobrih trideset let – Metallica. Drobce vseh naštetih in mnogih drugih boste našli v Mračnih labirintih.

Hvala Nataši Sedminek, Samu Vadnovu in založbi Buča, da so šli v to drzno potezo izdaje Mračnih labirintov. Iskrena hvala za zaupanje. Hvala tudi Tini Intihar Zajec za lekturo in korekture. Imam se za pismenega in mnogi me pogosto prosijo za manjše »lektorske« popravke, pa potem vidim, da strokovnjakom in profesionalcem ne sežem do kolen. Ničkolikokrat sem se prijel za glavo, ko sem gledal in potrjeval Tinine popravke in predloge. Žiga Valetič je opravil odlično delo – šel povsem izven okvirjev mojih želja in idej ter ustvaril naslovnico in (s pomočjo umetne inteligence) naslovne ilustracije za posamezne zgodbe, s čimer se lahko poistovetim in to storim s ponosom. Nenazadnje seveda hvala Esadu Babačiću za nekajvrstični zapis, ob katerem se mi je naježila koža in ki me je navdal s ponosom.

Nazadnje pa hvala tebi, draga bralka, dragi bralec, ki boš vstopil v Mračne labirinte.  

Featured

Težka voda

Težka voda, prvenec Pie Prezelj, je težka knjiga. Pripoved, v katerem nam je vsak junak tako zelo znan in hkrati tuj ter knjiga, ki jo težko odložimo, a smo ob koncu »prazni«, z ničkoliko vprašanji.

Tu pa tam se zgodi, da berem knjigo, ki ji težko kaj veliko očitam, pa hkrati nimam pojma, kaj naj si mislim o njej. Pred časom sem zasledil opis kolega o knjigi V gozdu in vrtiljaku čustev, ki so ga prevzela. Tudi mene so. Še danes nisem prepričan, ali mi je bila knjiga všeč ali ne. In s Težko vodo je podobno. Skoraj tipičen, kar malo »cankarjanski«, predvsem pa slovenski roman, ki bi ga na film najbrž imenitno prenesel Jan Cvitkovič.

Temačen, a hkrati življenjski. Preprost, a neverjetno zapleten. Ki se (najbrž) dogaja danes, a je globoko zakoreninjen ne le v včeraj, ampak kar v nekoč. Kjer so junaki zelo ljudski in preprosti, pa hkrati večplastni in polni nekih skrivnosti. Moderno, a avtohtono in pristno.  

Zgodba se vrti okrog Ide, osamljene vdove, ki se spominja mladosti in mladostne prijateljice Milene ter homoseksualnih nagnjenj, ki v nekih drugih časih niti približno niso bila sprejemljiva. Pa moža Toneta, s katerim nista mogla imeti otrok in se je hodil zabavat k drugim. Ker – zakaj pa ne?! Še posebej rad k sosedi Marti, ki morda iz slabe veste (morda pa ne?) obiskuje Ido in ji skuša pomagati. In tu je še Lojze, še en zanimiv lik, kot ga najbrž še vedno lahko najdemo v vsaki slovenski vasi – bodisi za točilnim pultom bližnje gostilne, na prižnici ali v kakšni razpadajoči lopi. Ve se, kam sodi ženska in kdo je edini možni gospodar v hiši in še kako dobro se ve, kdo je nad vsem – Gospod.

Mojstrsko izpisano, z zanimivimi citati in navedki iz Svetega pisma, tesno prepletenimi svetovi in usodami. Pisanje, kot bi ga pričakoval od nekoga starejšega (avtorica jih še ni dopolnila trideset) in morda celo moškega. Kar vsekakor pomeni, da je avtorica dosegla in presegla marsikaj. In postavila letvico zares zelo visoko.

Pa vseeno – kaj si mislim o knjigi? Včasih me po zapisu prešine kakšna misel, spreleti neko zavedanje, uvid … a tokrat ga ni. Vsekakor knjiga, ki vam jo lahko priporočim, da boste o vsebini, smislu, pomenu in namenu presodili sami. In obenem knjiga, ki ji – in to se mi dogaja prvič!; ne morem dati ocene. Tako subtilno dovršeno izpisana in »izrisana«, z zanimivi karakterji in za naš prostor neobičajnim tokom zgodbe, a ni meni osebno dala pravzaprav nič, razen zmede v glavi. Presodite (in ocenite) sami.

Brez ocene

Goga, 2023

Featured

Podobe smisla

Knjiga Reinholda (in Diane) Messner Podobe smisle s podnaslovom Odrekanje kot navdih za uspešno življenje je avtobiografski preplet spominov in utrinkov iz Messnerjevega otroštva, prvih plezalnih podvigov, soočenj s smrtjo, smrtjo kot tako, čudežnimi preživetji, vedno novimi izzivi in stanjem sveta, v katerem živimo.

Pravzaprav bi na tej točki lahko skoraj nehal pisati. Mogoče je napaka, da je to moja prva prebrana Messnerjeva knjiga in ne poznam njegovega siceršnjega sloga pisanja, še posebej tistega, ko pripoveduje o svojih himalajskih podvigih. Pa ne le o Himalaji, tako kot naši alpinisti s strahospoštovanjem govorijo o naših gorah, on pripoveduje o domačih Dolomitih. (V knjigi recimo tega ni, a je Messner med mnogimi dosežki podpisan tudi pod prvo peš prečenje Antarktike, Grenlandije in puščave Gobi.) A v tem pripovedovanju manjka življenja, vznemirjenja, razburljivosti, očaranosti … v skoposti Messnerjevega pripovedovanja smo takorekoč »oropani« tistega nekaj, kar ljudi kot je on, žene v tovrstne izzive. Ampak še enkrat – to pravzaprav ni knjiga o tem in ne vem, kako piše sicer.

Podobe smisla so dobesedno oris vsega tistega, kar je zanj v življenju pomembno (bilo, je in bo). Razlog za njegov pogosto kar asketski način življenja in temelji za odločitve, ki jih je v življenju sprejemal. Vse od otroštva in življenja v skromni, domala samooskrbni kmečki dolomitski vasici, v veliki družini, kjer so otroci (skupaj jih je bilo devet, le ena hči) počeli stvari, ker je bilo tako pač prav. Počeli stvari – nabirali in cepili drva, skrbeli za živali in čistočo kmetije, se zgodaj naučili, da je treba za skromen zaslužek pogosto veliko in trdo delati, spoštovali naravo in njene danosti ter darove. Danes je to kršenje pravic, izkoriščanje otrok, suženjsko delo in se zaključi, še preden se začne, z besedami »Ne bom. Nimaš pravice, da bi mi rekel, da moram.«

Messner je bil v družini pravzaprav črna ovca, saj se je zgodaj začel zanimati za stvari izven nekih formalnih in akademskih okvirjev – privlačile so ga gore, najprej strme stene domačih Dolomitov, kasneje drugi evropski masivi in nato seveda največji izzivi – Himalaja. V Podobah smisla lahko izvemo nekaj več o tem, zakaj je bil pri svojih odpravah mogoče bolj učinkovit (ali pač uspešen?!) od drugih – skromna oprema, majhne odprave in predvsem prepričanje v lastno znanje, sposobnosti in izkušnje.

Seveda je tudi on ob tem na poteh izgubljal ljudi. Najbolj boleča in pretresljiva je bila ekspedicija na zloglasni Nanga Parbat (se spomnite Tomaža Humarja?) leta 1970, ko je v izrednih (morda bi tukaj lahko uporabil izraz ekstremno izrednih) razmerah med sestopom življenje izgubil njegov brat Gunther, njemu so amputirali sedem prstov na nogah, zaradi česar je moral v prihodnje močno spremeniti in prilagoditi svoj slog plezanja. Zdi se takorekoč neverjetno, da je bil prav Nanga Parbat njegov prvi osemtisočak, do leta 1986 je osvojil še preostalih trinajst in se med drugim kot prvi brez pomoči dodatnega kisika povzpel na streho sveta.

A vse to je v Podobah smisla postranskega pomena. Alpinistični turizem, kopičenje stvari, pretirana potrošnja, onesnaževanje, plastika, podnebne spremembe in še bi lahko našteval. To so teme, ki se jim Messner posveča v tej knjigi, ki jo je predstavljal tudi na promocijski turneji v Sloveniji. Pomemben del je tudi nova ljubezen v liku in podobi Diane Messner, skoraj še enkrat mlajše Luksemburžanke, ki je v Messnerju prebudila iskrico ljubezni in razširila pogled na (sodobni) svet. Pa to niti približno ni bilo tako preprosto kot se morda zdi – kar zapišeta in priznata oba, del knjige in svoje videnje nanj, njegovo življenje in kariere ter seveda skupno pot; je zapisala tudi Diane. 

Knjiga je mogoče na trenutke ne toliko pridigarska, kot predvsem očitajoča. Vsi vemo, da živimo v času, ko vse bolj občutimo posledice dejanj preteklih generacij in tudi našega odnosa do sveta in planeta, a se zdi, da je toliko kot očitkov tudi rešitev. Vsak zagovarja svojo. Messner kot nekdo, ki je pred več kot petdesetimi leti prvič obiskal Himalajo, pa predtem Dolomite in Alpe, zagotovo vidi tako posledice globalnega segrevanja kot tudi onesnaževanja in pohvale vredno se mi zdi, da prek svojih fundacij in tudi z lastnim delom na vse to opozarja in skuša spremeniti predvsem naš pogled na svet.

Svet se spreminja in s spremembami se bomo očitno morali naučiti živeti in se nanje predvsem pripraviti. Karkoli storimo (zapremo rudnike, odpiramo nove in nove jedrske elektrarne, ukinemo fosilna goriva, postanemo vegani, prepovemo plastično embalažo …), našega planeta (žal) ne bo rešilo. Tudi sam se spomnim svojega prvega uspešnega vzpona na Triglav v začetku devetdesetih in ledenika, ki sedaj izginja, pa že tedaj kot bucike v goro »zapičene« vse tiste, ki so se želeli skoraj vsi v istem dnevu povzpeti na najvišji vrh Slovenije, pa vseh praznih pločevink piva pri Aljaževem stolpu …

Messner je bil takorekoč med prvimi, ki je začel z uspešnim osvajanjem Himalaje in s svojim entuziazmom ter številnimi predavanji, od katerih je živel, je navdušil nove in nove generacije. Ne le tistih usposobljenih plezalcev in alpinistov, ampak tudi številne »turiste«. Torej bi lahko rekli, da je (ne)posredno kriv za vse tisto, kar se dogaja v Nepalu, Katmanduju, Himalaji in drugod. In seveda je pravilno, da opozarja na vse to, ampak tukaj smo.

In sedaj, ko zbiram vtise in zapisujem to mnenje, vidim, zakaj sem bil že med branjem pravzaprav zmeden in nisem čisto vedel, kaj naj si dejansko mislim o knjigi. Neizmerno spoštujem gospoda Messnerja, njegove dosežke in vse spremljevalno delo, a po drugi strani – on je bil med pionirji, obenem že takrat med tistimi, ki so se tega lotevali skromno. Najbrž si tudi Henry Ford ni mogel predstavljati, kakšno revolucijo v avtomobilski industriji bo sprožil, podobno pa velja tudi za vse druge izumitelje, revolucionarje in pionirje. Nekdo je začel, mnogi so nadaljevali, danes nadgrajujemo, kdo pa bo končal vse skupaj?

Rating: 3 out of 5.

Hiša knjig, HKZ, 2023

Featured

Praznina

Praznina je zadnji del politično-kriminalne triler trilogije izpod peresa Mojce Širok – po Rimu in Ljubljani se odpravljamo še v Bruselj. Ne le belgijsko prestolnico, ampak tudi prestolnico evropske birokracije, od koder avtorica že dolga leta poroča in pozna številne skrivnosti.

Dočakali smo zaključek še ene kriminalne trilogije izpod peresa slovenske avtorice – Irena Svetek me z zaključkom (Črni princ) ni prepričala tako zelo kot s prvima dvema knjigama, kaj pa Mojca Širok? Prvi del – Pogodba; je bil zelo italijanski in je zahteval za moj okus preveč poznavanja Italije, drugi del – Evidenca, me je navdušil in tako sem z nestrpnostjo pričakoval in začel z branjem Praznine. Mogoče kot zanimivost, ki me je hočeš-nočeš spremljala celo branje – sredi januarja se tudi sam za nekaj dni odpravljam v Bruselj, kjer še nisem bil. Videl sem fotografije in videe, slišal marsikaj in dobil osnovni »vodič« po mestu – menda varnem mestu, kjer pa pač lahko pride tudi do kakšnega neljubega dogodka. Po branju Praznine človek dobi občutek, da je Bruselj vse prej kot varno mesto, sploh če se gibaš v bolj evrokratskih krogih. Bomo videli.

In če sta se prvi in drugi del malenkostno povezala, je malenkostna povezava tudi tokrat. Borut Lesar, ki je bil minister za promet in infrastrukturo ter v drugi knjigi kandidat za Evropski parlament, je sedaj dejansko poslanec Evropskega parlamenta. Novinarka Mina Kralj, ki je bila nekako središče Evidence, je imela v rokah dokumente, ki so dokazovali, da je bil Lesar sodelavec UDBE, ampak … mogoče se boste spomnili (tisti seveda, ki ste knjigo prebrali), da so Mini pomagali trije prodorni novinarji, a je en od njih kolege dobesedno izdal. No, tudi Nik Petrin je svoj prostor pod soncem našel v Bruslju.

»Glavna« je tudi tokrat novinarka, Karla Pavlin, ki ima nad seboj bolj izkušeno, pretkano in z vsemi žavbami namazano novinarko/urednico, Silvano Komel. Tudi v Praznini je sicer zelo težko določiti, kdo – če sploh kdo; je glavni junak/junakinja, saj se težišče zgodbe precej hitro obrača in spreminja. Po drugi strani to, da avtorica v središče postavlja novinarski poklic, vsekakor kaže na predanost poklicu in pripadnost novinarskemu cehu, ki je nenehno postavljen pred različne izzive in preizkušnje, ki so (pogosto tudi) v nasprotju z osebnimi in poklicnimi načeli ter normami, a jih mnogi (če ne kar vsi) obravnavamo kot nujno zlo, nekje blizu kateregakoli korita.

Karla se v decembrskem prazničnem času in v obdobju tik po pandemiji covida-19 znajde na sedežu NATA skoraj v istem trenutku, ko tam eksplodira bomba. Kaj, kdo, zakaj? Na drugi strani mesta Tara van Berkel, uradnica Evropske komisije, potomka pomembne italijanske plemiške družine, čaka povratni klic svojega asistenta, Gerta Jacobsa. Klica ni, zato se samo odpravi k njemu, tam pa šok – iz stanovanja njenega asistenta na nosilih pripeljejo mrtvega – njenega moža, Tomasa van Berkeleja, vsaj eno karierno stopničko višje postavljenega uradnika EK. Ko so ga reševalci našli, je bil v prostoru, polnem drog, gol, Gerta Jacobsa, domnevnega ljubimca, pa nikjer. Zgodba je zanimiva, ker je Tarina najboljša prijateljica prav Silvana Komel in ker so v stanovanju zakoncev van Berkel dokumenti o subvencijah prevoznikom v skladu s postpandemičnimi ukrepi, a z dokumenti (lahko jim rečemo tudi poročila, priporočila ali pač zakonodajni akti) nekaj ni v redu.

Nenavaden klobčič, v katerega je vpleten še Roland Maartens, Tarin nadrejeni (in njen ljubimec), pa pomemben lobist Marc de Voos in seveda tudi evropski poslanec Borut Lesar. In ne, seveda se zadeva tukaj ne konča, saj je dogajanje postavljeno v Bruselj, mesto drog in razvrata, ki je razmeroma blizu Antwerpnu, pristanišču, kjer v Evropo pridejo neverjetne količine prepovedanih drog, sploh iz južne Amerike. Tu v zgodbo vstopi mafijski voda Didi, pa »njegov« uslužbenec Wim Puurs, ki ima zelo zanimivo (evrokratsko) zgodovino, tu so potem še socialna delavka Maryam, vodja številnih bruseljskih bordelov Britte in sirski begunec Armin Awad. Temu dodajte nekaj umorov, bombnih eksplozij, kriminalistično preiskavo (znova se pojavi tudi David Valenti, ki tokrat sodeluje z belgijskim kolegom Stefanom de Jongom), kakšno (namerno) slepo ulico in premišljenimi dozami strahu in panike. Dve zgodbi, ki se zdita izključujoči, a sta morda mnogo bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled.    

Tisto, kar bo bralca osupnilo in presenetilo, bo najbrž ta evropski birokratski labirint, lobistična moč in zakulisne igrice, ki potekajo na tako visoki ravni. Seveda je človeku potem malo bolj jasno, zakaj so stvari, kot so in zakaj se nam marsikaj zdi povsem nesmiselno. Za vsakim, še tako očitnim nesmislom, je nek logičen razlog oz. vzvod, ki jih vlečejo ljudje z zares neverjetno močjo. Lahko bi rekli, da je tudi zato stanje duha in sveta takšno, kot je.  Ali je to svet, kot si ga želimo? Avtorica je najbrž z razlogom na začetek umestila Kosovelovo Evropa umira …

Seveda dočakamo tudi razkritje, ki je nepričakovano in presenetljivo, ne pa najbolj smiselno. Po zares dolgi in premišljeni gradnji zgodbe in zapletanju ter prepletanju, se vse skupaj zgodi zelo hitro in ostane brez nekega pravega zaključka. Oziroma je zaključek tako zelo odprt, da si ga vsak lahko razlaga po svoje, avtorica pa ima prostor (in najbrž tudi dovolj materiala) za nadaljevanje ali pa kakšno samostojno zgodbo. Praznina je bila od vseh treh knjig v seriji najbolj berljiva, a me je pustila s preveč vprašanji in v zaključku tudi z naslovnim – praznino.

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Nikamor, od nikoder

Bekim Sejranović (žal pokojni) je zame nekaj popolnoma novega, na njegovo knjigo pa me je v času knjižnega sejma opozoril Žiga Valetič in ker rad berem avtorje s tega področja (zdaj že znano dejstvo), se nisem pustil prosit. Knjiga z nenavadnim in rahlo enigmatičnim naslovom je branje, ki ga ne boste kar tako spustili iz rok.

Bekim Sejranović, rojen leta 1972, v Bosni in Hercegovini, po knjigi sodeč bi lahko rekli, da je domači kraj Brčko. Srednjo (pomorsko) šolo je opravljal na Reki, nadaljeval s študijem kroatistike in ob začetku vojne norije (in morije) odšel na Norveško, kjer je tudi doštudiral in magistriral. Njegovo glavno delo je bilo sprva tolmačenje – iz norveščine v bosanščino in obratno, predvsem za vse begunce, ki so še prihajali v to skandinavsko državo, kasneje je prevajal tudi leposlovje in naposled začel še sam pisati. Nikamor, od nikoder je njegov romaneskni prvenec, za katerega je leta 2008 prejel tudi nagrado Meše Selimovića. Umrl je po kratki in težki bolezni, star komaj 48 let.

In zakaj ta dolg biografski uvod? Zato, ker boste med prebiranjem Nikamor, od nikoder izvedeli vse tisto, kar je botrovalo odločitvam za – kot je rad imenoval kar sam – njegovo nomadsko življenje. Večina romana se vrti okrog pogreba strica Alije, kjer glavni junak spremlja svojega dedka in se spominja življenja. Od tega, na katerem pogrebu je bil prvič in do tega, da na dedkov in mamin (njegova babica) pogreb z daljne Norveške ni uspel priti.

Vmes pa nenavadno otroštvo – oče je odšel, mama ravno tako in tako je živel in odraščal s starimi starši, tetami, strici, drugim sorodstvom in seveda sosedi. Odraščal v svetu, za katerega si znova upam trditi, da je mogoč le na področju najine bivše države, sploh pa v Bosni in Hercegovini. Toliko otroške naivnosti, neumnosti, iskrenosti, prisrčnosti, (črnega) humorja, neprimernih vzgojnih prijemov, slabih odločitev, smrti in življenja, nemogočih prvih poljubov, radosti in nesmislov …, najbrž ne more ustvariti nobenega druga država, družba oz. narod.

Nenavadnemu otroštvu sledi divja puberteta na Reki, punk skupina Paranoya, vse mogoče droge, nemogoča družba, prijateljstva za vse večne čase, kultni Palach, policijska represija in predvsem večno iskanje prostora pod soncem. Začetek vojne in Bekima želijo v svoji uniformi kar tri vojske – hrvaška, srbska in bošnjaška. On v vojni ne vidi prav nobenega smisla, zato zbeži – najdlje, kot je lahko, na Norveško. Daleč od tega, da bi bilo to lahko ali enostavno, a mu je uspelo. Tudi na Norveškem mu ni bilo postalo z rožicami in opravljal je vsa mogoča priložnostna dela, spoznaval neverjetne in še bolj neverjetne ljudi, se zaljubil, odljubil in prihajal do vedno novih življenjskih spoznanj.

Zgodili so se Lars, Aljoša, Marko, pa Selma (»bodoča bivša žena in mater otroka, ki je mogoče njegov«), Sigi, Hamid, Dalton, Saša, Kole, Rale, Silvija, Goran, Sara in še bi lahko našteval. Vsak od njih bi imel najbrž lahko svojo knjigo. Prihajali so in odhajali, bežali in se vračali ali pač odšli za vedno, brez pozdrava. V dimu hašiša, ob domači kahvi kadarkoli ali po edini (nikakor pa samo po eni!) pravi rakiji.   

Tudi Bekim Sejranović je prihajal in odhajal, nikamor in od nikoder. In če sem zadnjič med pisanjem o Hemonovi Tole ni zate ugotavljal, kako avtor nima tistega balkanskega oz. bosanskega »šmeka«, je Sejranovića tudi zaradi tega toliko večji užitek brat. Smeh in solze. Knjigo je iz bosanščine – vsaj po mojem osebnem mnenju – odlično prevedla Dijana Matković in uspela obdržati pristnega duha pripovedi, ki se pri takšnih avtorjih lahko hitro »izgubi s prevodom«. Skratka, knjiga ki je ne spreglejte!

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2023

Featured

Drobna iskrica

Mladinski roman avstralskega avtorja Barryja Jonsberga se loteva številnih aktualnih tem, kjer je nekatere mogoče težko preslikati na naše okolje, a je v luči razumevanja mladostniških stisk branje še kako zanimivo. Za vse – mladostnike in starše.

Glavna junakinja romana je 13-letna Cate (oziroma Caitlyn ali preprosto CC), ki po ločitvi staršev dobršen del časa preživlja z mamo in njenim novim partnerjem Samom, vsakih štirinajst dni pa konec tedna preživi z očetom. Ima najboljšo prijateljico Elise in odlično piše.

Konci tedna, ki jih preživi z očetom, so vedno nekaj neobičajnega in znajo bralca malce zmesti. Že v uvodnih poglavjih gresta tako z očetom na prav poseben prostor, kjer sta priča NLP-jem. V Avstraliji je (očitno) mogoče marsikaj, v nadaljevanju pa bralec spozna, da gre pač za očetove posebne projekte, s katerimi želi ljubljeni hčerki vsakič pričarati nekaj posebnega, drugačnega, nepozabnega, recimo kar edinstvenega.

Vse dokler se nekoč ne zgodi nekaj nepričakovanega – huda prometna nesreča (ki seveda ni bila del očetovega skrbno izdelanega scenarija!) in oba se znajdeta v življenjski nevarnosti. Vse se odvija prav v obdobju, ko mamin partner Sam dobi ponudbo za delo v Londonu, kamor bi se z njima preselila tudi Cate. Očetova »malomarnost« je pravzaprav zgolj voda na mamin mlin, da gre Cate z njima, čeprav si najstnica tega ne želi.

Cate se odloči, da bodo »pravico« iskali na sodišču, kjer pa na plano med staršema/bivšima zakoncema, ki se sicer vzajemno spoštujeta in želita predvsem za Cate le najboljše; pride marsikaj zamolčanega. Vmes se mora Cate boriti še s stisko prijateljice Elise (katere starša se ločujeta), literarno slavo (na anonimnem literarnem tekmovanju osvoji drugo mesto, 13-letnica v kategoriji literarnih težkokategornikov) in seveda izpraševanjem, česa si pravzaprav želi.

Na dan sodničine razsodbe, ki se zdi zelo v zraku in bi se lahko nagnila na katerokoli stran (čeprav bi morala biti v ospredju Cate), se zgodi nepričakovano – s kar nekaj zamude se na sodišču pojavi Catein oče in odstopi od procesa, kar posledično pomeni Cateino selitev v Veliko Britanijo ter predvsem njeno veliko zamero do očeta. Kako in zakaj se je njen ljubljeni oče odločil, da kar tako obupa, dekletu ni jasno in ji še lep čas ne bo.

Pa to seveda še ni konec, a ker sem že tako mogoče zapisal kaj preveč, vas zaključno napeto in nepredvidljivo, predvsem pa ganljivo branje še čaka. Verjemite, vredno je. In mogoče mogoče (ali pač najbrž) se vam bo osolzilo oko. (Priznam, meni se je).

Branje se me je najbrž še toliko bolj dotaknilo, ker sem šel nedavno tudi sam skozi proces ločitve in čeprav sva si z bivšo ženo lepo (da ne rečem kar zgledno) »razdelila« odgovornosti glede vseh treh otrok, sem se tu pa tam prepoznal. Z bivšo ženo sva si različna, a oba gledava na to, kaj je in bo za otroke najboljše. Trudiva se, da so pravila enaka ali vsaj podobna, pa vseeno vem, da bodo pri njej prišli do drugih in drugačnih znanj in veščin, ki jim bodo v življenju koristile, pri meni pa do drugih. In s tem ni čisto nič slabega. Oba delava napake, vsekakor si pa ne znam predstavljati življenja, da bi otroke videl samo za en konec tedna vsakih štirinajst dni, kaj šele, da bi šel kdorkoli od naju živet na drug konec sveta ali – mogoče najhuje; da bi se komurkoli od naju (ali kateremu od otrok) zgodilo kaj usodnega, smrtno nevarnega.

Sam trdim, da so otroci naš smisel in tudi poslanstvo in če kaj, si zaslužijo naš čas, pozornost, spodbudo, podporo, ljubezen in spoštovanje. Preprosto? Niti približno. Drobna iskrica nas uči vsega tega, na trenutke celo zelo skrajno, ampak tako kot miru ne cenimo, če ne doživimo vojne, se tudi pomembnosti določenih ljudi ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2023

Featured

Tole ni zate

Obožujem avtorje, ki prihajajo s področja bivše Jugoslavije – njihovo pisanje ima nek poseben čar, kljub mojim letom me na tisto obdobje bivše skupne države vežejo številni lepi spomini, pa tudi sicer sem v zadnjem obdobju stal kar nekaj čudovitih vezi z ljudmi iz tega področja.

Aleksander Hemon je eden tistih piscev, ki ga bralci častijo – lahkotnost pripovedovanja še tako težkih zgodb, bogat jezik in nizanje zgodb kot bi nizal koralde na ogrlico. Tole ni zate je njegova prva knjiga, ki sem jo šel brat, pa čeprav imamo v slovenščini kar nekaj njegovih del. V Sarajevu rojeni Hemon velja za bosansko-ameriškega avtorja, saj že od leta 1992 živi in ustvarja v ZDA, pravzaprav več kot polovico svojega življenja. In to, da je s svojim slogom navdušil in očaral Američane (pa ne le njih, da ne bo pomote), pravzaprav ne preseneča, tako kot jih je s svojo drugačnostjo tudi Nina Bunjevac, ali pa predvsem Nemce Saša Stanišić. A si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, kaj bi si v ZDA mislili npr. o Ahmedu Buriću, a si obenem tudi ne morem predstavljati, da bi njegov »žmohtni« slog pripovedovanja lahko kakorkoli smiselno prevedli v angleščino in obdržali duha. Tisto, kar pri Hemonu pogrešam, je pravzaprav prav ta pristni, neukrotljivi (včasih pač tudi neprevedljivi) bosanski pripovedovalski duh.

Tole ni zate je zanimiva in nadvse berljiva zbirka spominskih okruškov, v katerih se avtor vrača v rodno Sarajevo, Bosno in Hercegovino ter SFRJ, v čase pred bratomorno vojno, svoje otroštvo in mladost. Melanholično, mladostno igrivo, razigrano in vihrano, otroško navihano, brezskrbno in predrzno ter presenetljivo kruto, polno takšnih in drugačnih kazni ter smrti.

Med prebiranjem se boste nehote začeli spominjati lastnega otroštva in mladosti – osnovnošolskih simpatij, brezskrbnih počitnic, neskončnih potovanj na poletne počitnice, predrznosti in preizkušanj, lokalnih barab in prvih »bullyjev«, zaradi katerih ste ostali brez kakšne ljube igrače, imeli luknjo več na hlačah in si skrivaj v rokav brisali solze in smrklje.

Vsaka zgodba oz. spomin se zaključi s kakšnim domiselnim, dvoumnim filozofskim stavkom, ki ga boste obračali levo in desno, naprej in nazaj ter odkrivali vse mogoče poglede in misli. Jih boste odkrili? Najbrž le do zaključka naslednje zgodbe, ko boste znova razmišljali. In se spominjali!

Upam si reči, da Hemon v bosanščini ne bi zna napisati nečesa tako izbrušenega, saj je ta jezik veliko bolj ljudski, tradicionalen, pristen in živ. Že posamezne besede, ki jih uporabi in navede, so takorekoč neprevedljive in tisti, ki ste z Bosno (ter ljudmi od tam, ne glede na to, kot kaj se opredeljujejo) v stiku veste, da je njihov jezik nekaj povsem drugačnega (in težko razumljivega) od tiste »klasične« srbo-hrvaščine, ki smo se jo učili.   

Težko presodim, ali je Tole ni zate najboljša Hemonova knjiga, vsekakor pa je tako dobra, da bom poiskal in prebral še kaj njegovega. Mogoče je to knjiga, v kateri je veliko Bosne, a premalo bosanskega in sem preprosto pričakoval preveč.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2023

Featured

Velika in moški spol

Jurij Hudolin je najprej poet in šele nato prozaist, vsekakor pa človek izjemne besedne in miselne širine in bralec je kaj hitro izgubljen v labirintih njegovega besednega zaklada ter se ves čas sprašuje, kam avtor sploh pelje zgodbo in z njo tudi bralca.

Pred mnogimi leti sem bral Na Kolodvorski ulici nič novega in bil presenečen nad iskrenostjo, s katero je zapisoval in pripovedoval zgodbe nekih stalnih strank in prebivalcev na in v okolici Kolodvorske ulice. Sledil je Samohodec, lahko rečemo romaneskna biografija enega in edinega Igorja Vidmarja in sedaj Velika in moški spol. Že naslov sam po sebi je poskrbel za nekaj zmede, nato še (skoraj) predgovor še enega unikuma v slovenskem umetniškem prostoru – Emila Filipčiča in čisto kratek zapis, ki da bralcu misliti, da je pred njim še ena življenjska zgodba. No, saj pravzaprav je …

Ženska (noben junak nima imena) je glavna junakinja, njeno zgodbo pa začnemo spremljati v ranem otroštvu – njena mati je narkomanka, prostitutka in Ženska odrašča v zelo nezdravem okolju, kjer spremlja, kako njena mati (za katero ima kopico izbranih žaljivk) v skromen in propadajoč dom vodi moškega za moškim, se poceni razdaja in pusti, da z njo počnejo takorekoč karkoli in vse to za – prgišče denarja, gram ali dva … Ona ne bo nikoli takšna. Potem gre živeti k maminim staršem, ki pretirano ne odstopata in odraščajoči deklici ne nudita topline, ljubezni, varnosti, pač nič starševskega.

V njeno življenje žarek sonca posveti, ko odide študirat in si najde skromno plačano delo natakarice v spodobnem lokalu, kar v praksi pomeni, da se vsaj malo oddalji od tipičnega moškega postavljanja, mačizma in šovinističnih šal. Dela, varčuje, bere in živi samostojno samsko življenje, v katerega pa potem vstopi Moški.

Moški s svojo nenavadno zgodbo in usodo, ki pa dve ranjeni duši zbliža in združi. In medtem, ko mora Moški za 8 let v zapor, saj je v vinjenem stanju povzročil nesrečo, v kateri je umrla njegova žena in je ostal sam s sinom (ki je poimenovan Mali), Ženska vajeti življenja počasi jemlje v svoje roke. Iz lokala, v katerem je delala kot natakarica, ustvari nov, svež koncept slaščičarne, vse bolj uživa tudi v vlogi nadomestne matere Malemu …

Osem let je dolgo obdobje – za mlado žensko, ki si ustvarja kariero ali za mlado (nadomestno) mamo ali za ženo, ki zvesto čaka 8 let moškega, da se vrne iz zapora. Ves čas se sicer opominja, da ne bo postala kot njena mama (ali babi), a vseeno se njeno življenje začne obračati v sila nenavadno smer – tako z odraščajočim Malim kot Moškim, ki se vrne iz zapora spremenjen in drugačen. 

Za samo vznemirjenje pri branju ne bom izdal preveč, saj vas čaka kar nekaj presenečenj, tudi nepredvidljivih. Hudolin zgodbo lepo zaokroži in Žensko vodi po poti in usodi njene mame. V romanu se spopade s številnimi aktualnimi vprašanji – takšnimi in drugačnimi poslovnimi prevarami, različnimi odvisnostmi, incestom, davčnimi utajami, psihičnimi ter duševnimi motnjami in težavami, odraščanjem, odnosi, zanimivimi idejami ter drugačnostjo. Znotraj knjige so tudi reprodukcije slik Vladimirja Lebna, za katere pa se zdi, da posebne povezave s samo vsebino nimajo. Vsaj ne vse.

Hudolinov pripovedni slog je lahko zelo naporen. Poplava besed, tudi starinskih, zapletenih, visoko filozofskih, kot pobesnel vulkan bruhne in se po vaših možganih neprekinjeno razliva celo stran, da se včasih vprašate, kaj ste sploh prebrali. In potem morate včasih kaj prebrati še enkrat, luščiti in se prebiti do bistva. Naporno, saj vas branje resnično utrudi.

Velika in moški spol je torej knjiga o odnosih, povedana skozi ženske oči. Oči ženske, ki je dala v življenju skozi vse – premnoge padce, pa počasen vzpon, nekaj stranpoti, vnovično padanje in pristanek. Težko bi rekli, da je konec srečen, na nek način je realen, pa tudi nepričakovan.

Rating: 4 out of 5.

KUD Apokalipsa, 2023

Featured

Robin

Biografija resnično edinstvenega Robina Williamsa izpod peresa Davea Itzkoffa je hkrati zanimivo in pretresljivo ter nenazadnje žalostno branje. Robin Williams je premikal meje, širil naša obzorja in se od nas, v silnem obupu, poslovil, kot mnogi drugi trpeči geniji – s samomorom.

Nekajkrat sem že pisal o Robinu Williamsu, tudi zapise, ki so pretresli celo moje najbližje, enega takšnega ob njegovi smrti leta 2014 v reviji Naša žena. Robin Williams je name vplival močneje, kot sem si sam mislil. Njegova vloga v Good morning, Vietnam, me je navdahnila za delo v medijih – biti tako zabaven, duhovit, spontan, iskren DJ (mogoče bi moral tukaj uporabiti izraz MC, ne vem), ki za nameček vrti odlično glasbo in to sredi džungle in v noriji (moriji?) vietnamske vojne. Tista neverjetna sposobnost, da tudi v najbolj groznih in temnih trenutkih uspeš pričarati iskrico veselja in upanja. Pa potem Dead Poets Society – če me spomin ne vara, je ena mojih zgodnjih resnejših pesmi nosila naslov Društvo mrtvih pesnikov, kjer me je navdušil nad drugačnim, izven okvirja dojemanjem literature oz. književnosti, ki je lahko duhamorna, lahko pa v njej najdeš življenje. Večkrat se spomnim tudi na malce nesrečno vlogo Petra Pana v Spielbergovem Hooku (oz. Kljuki), kjer večno (pre)zaposleni oče pozabi na svojo družino, sploh pa na otroke in dejstvo, da je bil tudi sam nekoč otrok. In dokler mu otrok ne ugrabijo (lahko pa bi vmes posegla npr. bolezen ali kaj tretjega), se ne niti ne zaveda, koliko mu pomenijo in da se tudi v njem skriva (večni) otrok, pripravljen na izzive, pustolovščine in sanjska doživetja. V njem se skriva Peter Pan. Gre v deželo Nije (mimogrede: to, da je Michael Jackson svoj ranč poimenoval po tem otroškem in igrivem svetu, je glede na vse precej nedopustno), odkrije otroka v sebi in se sooči s svojimi strahovi in sovražniki ter odkrije samega sebe. Tudi na tej točki sem bil, nekajkrat. In skrbim, da otrok v meni ne umre. Pa potem še nesrečno preveden Mrs. Doubtfire (Očka v krilu), kjer je pokazal vse svoje razkošne talente, ampak zgodba z grenko-sladkim koncem o očetu, ki je bil pripravljen storiti vse (npr. postati ostarela ženska oz. varuška), da bi lahko po neprijetni ločitvi več časa preživel s svojimi otroci … No, moja ločitev je bila veliko lepša in otroke lahko vidim takorekoč kadarkoli ter sem za nameček v zelo dobrih odnosih z bivšo ženo, pa vseeno – kako daleč smo pripravljeni iti, ko gre za nekaj takega, kot so naši otroci? In ne, nikoli pa nisem gledal za Robina prelomnega TV-showa Mork and Mindy, čeprav se nemalokrat počutim kot vesoljec, ki je padel na ta planet, na katerem se zaradi privzgojenih načel ne znajdem najboljše. Težko pa je iti mimo zahtevnejših vlog – npr. v Awakening, Dobri Will Hunting, Kraljevi ribič, Insomnia in še ene pretresljive – Patch Adams (pri nas Zdravnik s srcem). Z različnimi vlogami, glasovi in osebnostmi zabavati ljudi okrog sebe – pa ne vedno, saj se včasih preprosto ne počutiš dovolj povezano; je nekakšno poslanstvo, a zelo zahtevno … Iron Maiden so Robinu po smrti posvetili pesem Tears of a Clown in občutek, ko spravljaš okolico v dobro voljo, znotraj pa trpiš in mogoče celo propadaš, ni prijeten.

Morda tudi ni naključje, da sem z branjem knjige zaključil v dneh, ko je umrl tudi igralec Matthew Perry, najbolj znan po vlogi Chandlerja Binga v Prijateljih. TV-serija, ki je lepo zapolnila deset let mojega življenja in enkrat tedensko (v teh časih pa pač po želji) prinašala veliko veselja in smeha. In ja, moj najljubši lik je bil Chandler – njegov humor, odzivi, sarkazem in cinizem, izgubljenost v svetu …, kar je lepo sovpadlo s Perryjevimi notranjimi demoni. In s katerimi se je kasneje začel borit z drugimi sredstvi – podobno kot Williams, kar pa je vse skupaj pravzaprav le slabšalo. In ja, Robin Williams se je na kratko pojavil tudi v Prijateljih, ko sta skupaj s Billyjem Crystalom »promovirala« film Ptičja kletka.

V pisanju me je odneslo podobno kot takrat, ko recimo pišem o Metallici, ampak najbrž z razlogom. A to vseeno ni zapis o meni, ampak o biografiji Robina Williamsa, ki se je rodil 11. julija 1951 kar premožnim in obenem tudi odtujenim staršem. Vloge, ki jih je igral in razlog, zakaj jih je odigral tako prepričljivo, so vsekakor povezane z njegovim odraščanjem in dojemanjem sveta. Nikoli se ni znašel v urejenem, »popredalčkanem« in ukalupljenem svetu – naj je šlo za dom, izobraževalni sistem, zakonsko zvezo ali konec koncev kariere. Ne najboljše vzorce starševstva je prenesel tudi v svoje življenje, v treh zakonih (druga žena Marsha, s katero sta bila skupaj 21 let, je bila sprva varuška in njegova osebna pomočnica) so se mu rodili trije otroci (otroci so iz prvih dveh) – Zelda, Zak in Cody, predvsem problematičen je bil zadnji (med 2011 in 2014) zakon z umetnico Susan Schneider, kar se je izkazalo predvsem po njegovi smrti.

Obiskoval je sloviti Juilliard, kjer je spoznal prijatelja do smrti Christopherja Reevea (znan po vlogi Supermana, kasneje je zaradi nesreče med jahanjem skoraj popolnoma paraliziran pristal na invalidskem vozičku), a je zahtevno umetniško šolo po treh letih pustil. Pa ne zaradi zahtevnosti, temveč zaradi občutka, da se tam ne more nič več naučiti, profesorji so mu očitali, da ga resnična igra ne zanima, ampak je »zgolj« komedijant. Vrnil se je na zahodno obalo in začel nastopati po stand-up klubih, kar mu je seveda prineslo prepoznavnost in tudi lokalno slavo. S tem pa tudi alkohol, droge (predvsem kokain), ženske in težave. Itzkoff tako v knjigi opiše tudi nesrečni večer, ko je umrl John Belushi v Chateau Marmont, tisti večer pa sta ga obiskala tako Robin kot Robert De Niro.

Knjiga je izredno zanimiva in najbrž lahko rečem, da je tudi uradna, ker je res celovita in so v njej tako vpogledi v Robinovo osebno življenje – prek povzetkov različnih starih intervjujev in pripovedovanj njegovih najbližjih; kot tudi v njegovo kariero. Med tistimi pravimi prijatelji, ki so pripomogli, da lahko spoznamo njegov resničen obraz, so tako David Letterman, Billy Crystal, Dana Carvey, Steve Martin, Steven Spielberg, Eric Idle, Terry Gilliam, že omenjeni Reeve in še kdo.

Iskanje samega sebe v sedemdesetih, preboj na stand-up sceni, na prehodu v osemdeseta nastop v TV-seriji Happy Days (v vlogi Richieja se je predstavil danes uspešni režiser Ron Howard, večina pa se spomni frajerskega Fonzieja) in preboj s serijo Mork & Mindy, prva filmska vloga v Popaju in nato osemdeseta, polna dvomov, padcev in vzponov – predvsem Good Morning, Vietnam in Dead Poets Society, potrditev predvsem igralskega genija v začetku devetdesetih – Awakenings in sploh The Fisher King ter komercialni uspeh z Mrs. Doubtfire, potem pa … kombiniranje med vlogami za dušo in tistimi za zaslužek, dobrodelni nastopi in pogosto iskanje samega sebe v stand-up showih. Lahko bi rekli, da je bil Dobri Will Hunting vrhunec obdobja in tudi kariere, pri čemer pa ne gre spregledati »labodjega speva« – stand-up turneje Weapons of Self Destruction iz 2010.

Za svoje delo je prejel tako oskarja (sicer četrta nominacija, nagrada pa za stransko vlogo v Dobri Will Hunting), zlati globus (štirikrat), je prejemnik nagrade Cecile B. DeMille (nagrade za izstopajoče dosežke  v svetu zabavne industrije, prejel jo je leta 2005), ima kar pet grammyjev ter dva emmyja, bil pa je izredno razočaran, ko ni bil niti nominiran za (gledališkega) tonyja, saj je resnično verjel v vlogo tigra in igro Bengal Tiger at the Baghdad Zoo.

Vmes seveda osebne bitke – tako z odvisnostmi (po rojstvu prvega otroka se je drogam in alkoholu za vrsto let odpovedal, na začetku 21. stoletja pa zapadel v alkoholizem), ločitvami, različnimi obtožbami, smrtmi kot nenehnim izpraševanjem, kakšen je njegov smisel obstoja na svetu. Leta 2009 je prestal zahtevno operacijo na srcu, dobri dve leti kasneje so mu (napačno) diagnosticirali Parkinsonovo bolezen, kar se je pred javnostjo skrivalo takorekoč vse do smrti. Od leta 2012 se je boril z napadi tesnobe, celo izgubo spomina, občutkom paralize, paranojo, strahom, nespečnostjo, prividi … ob obdukciji so v njegovem telesu odkrili Lewyjeva telesca (proteini znotraj živčnih celic), pogosto posledica Parkinsonove bolezni, sicer pa znak demence. Zadnji dve leti zanj (njegovo tedanjo ženo in otroke, ki pa se niso najboljše razumeli) vsekakor niso bila preprosta – vse, kar ga je desetletja krasilo in »delalo njega, Robina Williamsa«, je izginjalo. V obupu – ali pač v nekem trenutku razsodnosti; ker je resnično izgubljal samega sebe in svojo esenco, se je 11. avgusta 2014 obesil. In svet je izgubil izrednega človeka.

Na koncu imamo seveda možnost – ali vse skupaj dojemamo kot črno in žalostno ali pa se pač spomnimo vse barvitosti in veselja, ki ga je prinašal v naša življenja. Prepričan sem, da bi si Robin Williams želel slednjega. In čeprav se sam lahko z njim poistovetim tudi v tem temnem delu, je tisti svetli vsekakor navdihujoč. Robin je odlična knjiga, da boste pobližje spoznali obe plati tega vsestranskega genija, njegovo iskrivost, iskrenost in človečnost.  

Rating: 4 out of 5.

Pan Books, 2019

Featured

Oj, Triglav, moj dom

Taras Birsa, šestič. Jezero je bilo presenečenje in vsaka naslednja knjiga Tadeja Goloba o Tarasu Birsi je težje pričakovana. Na trenutke predvidljiv, a tokrat presenetljivo ne. Taras Birsa je vse bolj človeški, pogosto nemočen in prej ali slej se bo (najbrž) moral soočiti še s kakšnimi pozabljenimi demoni.

Zadnjič smo v zanimivi in razgibani družbi klepetali o slovenskih kriminalkah in ob vprašanju »Saj kdo pa lahko Goloba prebere do konca?« sem dvignil roko. Prvo merilo dobro napisane kriminalke je zame to, kako hitro jo preberem in ali me preseneti. In če sem se znal v preteklosti tudi sam obregniti ob Golobovo predvidljivost, pa tudi pretirano seciranje in poglabljanje v postopke obdukcije, moram tokrat priznati, da mu je uspelo. Vse do zadnjega sem bil prepričan, da vem, kdo je morilec, a sem se krepko uštel. Prav tako sem bil tudi prepričan, da se bo precej obremenjujoč video posnetek izkazal za lažnega, mogoče celo ustvarjenega s pomočjo umetne inteligence.

Tadej Golob se zna zelo spretno odzvati na trenutno družbeno dogajanje, kar je sploh pokazal in dokazal v Virusu (covid-19 in državna represija) in tudi Komi (lastna nesreča med hribolazenjem), Dolina rož pa je bila na ravno tako na nek način spopad s klientelizmom, nekimi nevidnimi, a zelo močnimi vzvodi, ki pogosto odločajo in vodijo.  

Taras Birsa se tokrat odpravi na Triglav in presenetljivo, se z njim odpravi tudi Brajc (ki doživlja drugo pomlad), da pa ne bi bil kaj slabši, pa seveda tudi Osterc in v stilu če-lahko-oni-trije-bom-pa-tudi-jaz seveda še Tina Lanc. Golob se še enkrat več vrne v čase, ko je osvajal gore (tudi po Himalaji) in najbrž podoživi kakšno bridko izkušnjo – skupino in vse druge že na Kredarici zajame huda nevihta, ki jo Golob zelo slikovito opiše, da se vam bo nemalokrat zazdelo, da ste prav res med vsemi kamnitimi gmotami, okoli vas pa tema, ki jo redno sekajo bliski, oglušujoče grmenje pa spominja na najbrž odličen približek konca sveta. Taras pomaga nekdanjemu soplezalcu Milanu, ki je tam kot gorski vodnik in skupaj rešujeta panične hribolazce (turiste), ki so lahkoverno odšli osvajat slovenskega očaka. Kar nekaj je takšnih, ki jih je zadela (ali oplazila) strela, nekje na Malem Triglavu pa najdeta tudi truplo, v katerega je strela očitno udarila neposredno in ga ubila. No, ne, seveda – nesrečneža je nekdo ustrelil z odlično merjenim strelom v čelo. Birsa s svojo ekipo, ki je bil za nameček v času zločina na kraju zločina, dobi primer ter novega sodelavca oz. vodjo – mladega kriminalista Bohteta, ki s težavo skriva prezir do Tarasa Birse, enako težko pa poželenje do Tine Lanc.

A vseeno se zdi, da je glavna težava vseeno (očitno) nerešena zadeva iz Kome ter oseba, ki je Tarasu na Polhograjski Grmadi zagrozila s pištolo, da je zgrmel v globino in pristal v komi. Posledice še vedno čuti. Krep bo očitno izpuščen, štrene pa še vedno meša tudi Klara Zupet (Dolina rož). Kaj bo Taras storil, ko bo Krep izpuščen iz zapora? Možen odgovor boste izvedeli v nadaljevanju knjige. Naslednja težava je Klara Zupet, načeloma (hecen izraz v takih primerih) osumljena umora, ki pa na GPU pošlje video posnetek, na katerem se s Tarasom predajata strastnemu seksu, ampak … Taras se tega ne spomni. 

Ekipa pride do podatka, da se je na Triglavu umorjeni Janez Berlot ukvarjal s fotovoltaiko in da bi utegnil imeti kar nekaj nasprotnikov, sovražnikov, ki bi ga bili pripravljeni hladnokrvno umoriti, pa najbrž ne. Še najbolj sumljiva je njegova žena Vesna, dobra gorska tekačica, s katero pa sta bila v nenavadnem razmerju, polnem sporov in razprtij ter ljubosumja. In potem je tu še nenavadna peterica iz Novega mesta oz. okolice – nastopaški Danijel Vasič, dijakinja Lana, prijateljici Ana Marija in Darinka ter Primož. Vsi so bili usodnega dne na Triglavu, Taras in Milan sta jih reševala, tudi med njimi je očitno prišlo do spora in niso najbolj enotni v izjavah, kaj se je dogajalo pri Aljaževem stolpu in nato med bežanjem na Kredarico. Ampak motiva za umor nima nihče od naštetih.

Pa vseeno sploh ženski del družbe predvsem Tarasu ne da miru in nenadoma se odpre nov primer – Danijel Vasič očitno uporablja drogo GHB oz. t. i. »rape drug« in jo je več kot očitno uporabil na vseh treh dekletih oz. ženskah. Vse se spominjajo le tega, da so bile močno pijane in se naslednjega jutra niso nič spominjale, a so od drugih izvedele, da so imele oz. je imel Danijel Vasič z njimi spolni odnos. Zanj trofeje, zanje … Še ena tema, o kateri se je v preteklem letu precej govorilo in pisalo.

Tarasov skorajšnji krvnik Krep je izpuščen in takorekoč ob prihodu domov ga nekdo hladnokrvno ustreli. Taras, nenavadno enigmatičen in nemudoma glavni osumljenec, je uradno brez alibija in posledično suspendiran. Prepričan je, da je v času umora kolesaril nekje okrog Janč (kar blizu Štepanjskega naselja, kjer je bil Krep ustreljen) in vsaj tukaj je zgodba malce šibka, kar z nekaj logičnimi potezami reši Tarasova ekipa. Živimo v 21. stoletju, času pametnih merilnikov, povezljivosti, sledljivosti itn.

Zdi se sicer, da Golob zgodbo obvlada in jo tudi zelo spretno pelje razkritju (no, ni le eno) naproti, pa čeprav je ekipa (s Tarasom na čelu) precej izgubljena. Ampak, tokrat je – ob veliko dvomih sicer, prav timski duh tisti, ki največ prispeva k povezavi vseh razdrobljenih koščkov sestavljanke in kar nekaj presenečenj. Tudi za Tarasa in njihovega šefa Ahlina. Ter seveda za bralca. Kakorkoli se zdi vse precej »razmetano« in je nemalokrat zmeden tudi bralec, kam vse skupaj sploh pelje, Golob – kot že nekajkrat poprej; vse poti in slepe ulice spelje v eno cesto, cilju naproti. Ta se na koncu sicer spet zdi nedoločen, pa vseeno jasen. Zelo hribovsko – vrh je en čas odlično viden in kot na dlani, potem pa se skrije v oblakih ali megli, morda pa tudi končni razgled z vrha ni tako krasen, kot smo upali.   

Pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o zadnji knjigi iz serije o Tarasu Birsi. V preteklosti sem malce napovedoval in sklepal, kam bi Golob utegnil v prihodnje odpeljati Tarasa, tokrat je mojstrsko polovil toliko enih zgodb, da bi pravzaprav lahko kar zaključil. A je zaključek spet dovolj odprt, da najbrž zadnje od Birse (in Goloba) nismo slišali …

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2023

Featured

Volkovi

Andreja Šifrerja poznamo po številnih (zimzelenih) glasbenih uspešnicah, tokrat pa se nam predstavlja s knjižnim prvencem, ki je opisana kot »prva pop rock glasbena kriminalka«. Hja …

Volkovi (knjiga, ne glasbena skupina, okoli katere se vrti zgodba) so menda deset let počivali pri Šifrerju na mizi, ker je bil odziv nanje precej mlačen. Morda je deset let kasneje »krivo« to, da imamo Slovenci Goloba, Demšarja in Svetkovo (ter še koga), ki so tudi na tej strani Alp umetnost pisanja odličnih kriminalnih zgodb dvignil na zavidanja vredno raven. Seveda je zanimivo, da so vsi trije »recepte« našli onstran naših meja, kar velja tudi v glasbenem svetu za Šifrerja in številne njegove kolege. No, morda je deset let kasneje še dodatno »krivo« to, da je knjigo pohvalil Tomaž Domicelj (pa bom mnenje zadržal zase), da je bila všeč Juretu Franku (tistemu smučarju, ja, sedaj pa producentu, ki pri nas med drugim uspešno prodaja muzikal Mamma Mia) in da je na platnici natisnjena izjava samega Tadeja Goloba, kako komaj čaka, da v roke vzame Šifrerjevo kriminalko.

No, tudi jaz sem se veselil in še isti večer začel s prebiranjem. Avtor, ki vsekakor zna pisati (pesmi), rock glasba in kriminalka. Še Jo Nesbo bi si težko izmislil boljšo zasnovo. In seveda ne morem mimo tega, da je naslovnica lep poklon kultni in odlični plošči nesmrtnih Beatlov, Abbey Road.

Uvodnih dvajset strani avtor porabi za zgodovinsko lekcijo o Ottu von Bismarcku (in še nekaj drugih zgodovinskih likih), saj je glavni junak – Aleks Špiler, njegov pravnuk. Za primerjavo – Zoran Predin je takih dvajset strani raztegnil v odličen roman Mongolske pege, Šifrer pa je v meni skoraj ubil željo po nadaljevanju branja. Zakaj dvajset strani, ki na samo zgodbo pravzaprav nikakor ne vplivajo?! Avtor pri junaku Špilerju pogosto omeni pogajalske in diplomatske spretnosti, ampak – na vrhuncu kariere jih pa ni imel, glede na vse spore in zamere?

Aleks Špiler je alfa in omega glasbene skupine Volkovi, ki so z delovanjem prenehali okrog leta 1995, po letih neverjetnih uspehov, razvrata, bajnih zaslužkov, droge in alkohola, takšnih in drugačnih ekscesov. Tukaj je treba dati Šifrerju plus, da je Volkove žanrsko zapakiral v pop rock in v kali zatrl kakšna ugibanja, kdo bi lahko ta skupina sicer bila? Ker neke neverjetno uspešne pop rock zasedbe Slovenci pač nismo nikoli imeli. Še najbližje bi bili lahko Hazard (preveč pop), mogoče Lačni Franz (preveč novi val in rock), Martin Krpan (nikoli tako zelo popularni), Videosex (»preveč« žensk ter povsem drugačen žanr), po ekscesih seveda Buldožer (marsikaj, nikakor pa pop), v prvi polovici devetdesetih pa so začele vznikati rock skupine, ki svojo trdoživost dokazujejo še danes – Big Foot Mama, Siddharta, Dan D, Mi2, na nek način Sausages. Samo naj kdo ne omeni Agropopa ali Pop Design, čeprav bi bili sploh slednji glede na vse spore in preobrate dejansko še najbližje temu. Plus za zgodbo. Volkovi so najbrž vse našteto in še kdo.

Aleksa Špilerja, sedaj učitelja, prebudi telefonski klic in sporočilo, da je ponoči avto do smrti povozil Braneta. (mogoče hommage pesniku in vodji skupine Otroci socializma Branetu Bitencu, hkrati pa tudi opomin na nesrečo, ko je v Varaždinu po festivalu Frequency, ko je tam kot glavna zvezda nastopil sloviti Carlos Santana, med nastopajočimi pa je bil tudi Zoran Predin, avto do smrti povozil priznanega hrvaškega glasbenega kritika Darka Glavana). Glas na drugi strani pripada Daretu, pevcu Volkov. Brane Nečimer je bil bobnar Volkov, nekaj let prej pa je v ne povsem raziskani nesreči med počitnikovanjem v Egiptu umrl tudi basist Mare. Morda je bila nesreča, ampak seveda ni bila in kriminalist Kern je prepričan, da je bil Brane umorjen. In da sta v življenjski nevarnosti tudi druga dva Volkova. V raziskavo umora (med osumljenci je nekaj časa tudi Aleks, saj ni bilo nikogar, ki bi lahko potrdil njegov alibi) je od začetka vpeta tudi privlačna policistka Marta, na katero Aleks kaj hitro vrže oko.

Ne pričakujte kakšne resne forenzične raziskave, kjer s podrobnostmi prepriča Golob, tudi globljega psihološkega vpogleda ala Svetek ne boste dobili, ampak boste nekaj strani tavali v slogu Demšarjevega Vrenka. Pozoren bralec bo kaj hitro sicer izluščil iz zapisanega, kdo je (najbrž) kriv.

Zgodba na tej točki postane zanimiva, še posebej za tiste, ki ste v glasbo (lahko bi bila tudi kakšna druga oblika kulture) vpeti kaj bolj od površnega poslušanja zlajnanih uspešnih na komercialnih radijskih postaja in prebiranja tračev. Aleks v tragediji (ja, Brane je bil res ubit) zavoha kri. Dobro, recimo rajši drugo priložnost. Vsi govorijo o Branetu, vsi vrtijo glasbo Volkov, vse zanima, kaj počneta preživela Volka in kdaj, če ne sedaj, ko je – za nameček v sezoni kislih kumaric; vsa pozornost usmerjena vanje. Z Daretom zakopljeta bojno sekiro, začneta celo ustvarjati novo glasbo, predvsem pa se pripravljata, da bosta v čast Branetu in Maretu izdala novo ploščo in šla na poslovilno turnejo. O mrtvih samo dobro, predvsem pa dajmo kaj zaslužit na njihov račun … teh primerov iz daljne in bližnje preteklosti raje ne grem naštevat. Šifrer gre na nekaj mestih kar podrobno v drobovje, kako delajo (ali pač so delali) številni managerji in organizatorji koncertov, kako funkcionirajo mediji (še posebej radio in televizija) in čeprav imaš lahko srečo, je potrebnega veliko več. Prepričan sem, da se bo marsikdo prepoznal v kakšni osebi ali dogodku, namigu, čeprav je seveda vse izmišljeno. In upam si trditi, da vsem prebrano ne bo všeč.

Vmes spet natrosi nekaj za zgodbo povsem nepomembnih enciklopedičnih podatkov, se mi je pa malo zavrtelo v glavi, ko začne pisati o slavnih izposojevalcih oz. kar kradljivcih glasbe. Aleks Špiler ima tu veliko težavo – vsaj dve pesmi je »vzel« Geriju (stranski lik, katerega vloga ni zanemarljiva), v laseh sta si bila tudi z Daretom in nasploh si je pri pisanju in posledično zaslužku vzel monopol. Zakaj se mi je zavrtelo? Mogoče zaradi Šifrerja samega, njegovega prijatelja Domicelja, njunega kolega Mežka, pa tudi Pankrtov, raznih Klinarjev in Košmrljev ne bom niti omenjal, pa da v pozna šestdeseta ne zahajam. Vsi so si izposojali in seveda bi bilo lepo imeti tiste originalne izdaje vinilnih plošč in kaset, da bi človek preveril, ali so bili napisani avtorji originalov, pa lastniki pravic itn. Glasba je krut posel, dogajajo se kraje in izposoje, v sodnih sporih zmaga praviloma tisti, ki je bolj znan in ima boljšo odvetniško ekipo. Kako je bilo to nekdaj, ko ni bilo YouTubea, svetovnega spleta in je bilo glasbo težko slišati, kaj šele dobiti, sploh na tej strani »železne zavese«, si niti ne znamo predstavljati. Najbrž pa je nekdo nekaj slišal, malo po svoje zaigral, dodal noto ali dve in »prodal« kot avtorsko. Nekateri so pač imeli nekaj privilegijev, zaradi narave dela dostop do arhiva BBC-ja in so tam slišali veliko zanimivega, tudi pri nas neznanega in potem vse to predelali (ali pa ne) po svoje. Pobrskajte pa tudi po medijskih arhivih, ko Zoran Predin razlaga o podobnosti med njegove uspešnice in uspešnico skupine U2. Pa je bila njegova napisana in posneta veliko prej.

Nazaj k Volkovom … Aleks in Dare tako snujeta nove pesmi, Aleks odkrije, da je njegov kolega ne le odličen pevec, ampak očitno tudi odličen tekstopisec, ki pa ga oni seveda ni nikoli spustil k temu koritu, v zgodbo se vpletajo žene, bivše žene, vdove, odraščajoči otroci, pozabljene ljubezni, odvetniki, klošar Miki (še en pomemben stranski lik), seveda pa ne gre niti mimo skoraj pozabljenih temnih madežev. Pa tu ni le Geri, pomemben in priznan člen močne gejevske skupnosti v Ljubljani, ki mu je Aleks ukradel pesmi, ampak tudi in predvsem neraziskan primer smrti Danice Kompare. Danica je umrla v sumljivih in nepojasnjenih okoliščinah v Hotelu Ilirija, v smrt pa so bili vsekakor udeleženi tudi Volkovi, saj je bila Danica njihova največja oboževalka in glavna »groupie«, pred njeno smrtjo pa so se skupaj zabavali. Kateri Volk in na kakšen način?          

Preobrat in zaključek. Recimo, da je vse pričakovano, mogoče na koncu celo malce preveč privlečeno za lase, v določenih delih tudi pretirano. Boste prebrali in presodili sami. Na nek način me ne bo presenetilo, če se bo Šifrer odločil napisati nadaljevanje – morda pa tudi »prequel«, čeprav … v bistvu ni treba. Volkovi ljubiteljev kriminalk ne bodo niti prepričali, kaj šele navdušili. Šifrerjevi oboževalci jo bodo najbrž prebrali in tudi hvalili, ampak … nič proti Andreju Šifrerju, ampak Volki so vsekakor še en dokaz več, kako težko je napisati res vrhunsko kriminalko.

Andrej Šifrer tudi v pesmih ni pripovedovalec kot Predin ali pokojni Balašević, tudi ni ljudski poet na ravni Kreslina ali filozofsko umirjeni Leonard Cohen, niti ni mojster besed kot Nick Cave in mu tudi ne uspe biti »noir«, kot je to uspelo Zoranu Benčiču. In pri njem tudi ni preskoka kot ga je iz punk poezije v vrhunska prozna besedila izvedel Esad Babačić. Ja, vse to so glasbeniki, pevci, ki so poleg odličnih besedil napisali tudi kaj (odličnega) proznega, Kreslin sicer med vsemi še najmanj. Knjigo in občutja bi najlažje opisal kar z besedo, ki jo je Šifrer slišal pred desetletjem – mlačno. Kot bi oboževan glasbenik deset let obljubljal novo ploščo, ki bo po njegovih besedah seveda odlična in najboljša, sam pa po poslušanju ugotoviš, da ne ponuja čisto nič novega in vznemirljivega …

Rating: 3 out of 5.

Didakta, 2023

Featured

Predor

Roman o bombardiranju Londona med drugo svetovno vojno, o nenavadnem obdobju odraščanja in vezeh, ki se stkejo, ko in kjer to najmanj pričakuješ.

Roman Predor so pri slovenskem založniku opisali kot »topel roman o prijateljstvu, ljubezni, predvsem pa pogumu.« Mogoče bi lahko v vse skupaj dodali še družino, saj pri številnih akterjih igra zelo pomembno vlogo. Vsekakor vam priporočam – sam priznam, da se tega poglavja druge svetovne vojne v šoli nismo učili, da si preberete spremno besedo Življenje v bombardiranem Londonu zgodovinarja Mihe Poharja, saj bi bralec lahko zmotno dobil občutek, da je glavno prizorišče – postaje londonske podzemne železnice kot zaklonišče, bolj fiktivne kot realne narave. Ampak je tako bilo, zakaj pa v spremni besedi.

Druga svetovna vojna, London in neusmiljeno bombardiranje britanskega glavnega mesta, predvsem delov bližje ob obali. Nočno bombardiranje, saj dnevno zaradi uspešne protiletalske obrambe in uporabe prvih radarjev na britanski strani, ni bilo tako zelo uspešno. No, cilj Nemcev je bil tako ali tako izbrisati mesto, zlomiti duha, onesposobiti mornarico in si v svojem osvajanju sveta podjarmiti še Veliko Britanijo. In če vemo, da se kraljevina ni pobrala in kaj bolj aktivno vključila v vojno dogajanje vse do znamenitega dneva D (6. junija 1944), ko se je pridružila ameriški vojski, je Hitler vsekakor naredil dovolj škode.

Glavna junakinja romana je Ella, štirinajstletnica, ki je zbolela za otroško paralizo in ima sama večkrat občutek, da je družini zaradi težav s hojo ter spremljajočih zdravstvenih težav bolj v breme kot kaj drugega. Ob podzemnih rovih in predorih, v katerih preživljajo noč za nočjo, je najbolj prisoten in živ strah pred nekim drugim predorom, t. i. »železnimi pljuči«, ki so ji pomagala preživeti. V zvezek piše izmišljene zgodbe, popoldan za popoldnevom stoji v vrsti pred vhodom na podzemno železnico, da bo za svojo družino dobila dovolj prostora, da bodo imeli kje spati. Ima mlajšega brata Robbieja, navihanega (skoraj) desetletnika, ki obožuje živali in pustolovščine, v večerih pa mora spati ob svoji starejši sestri, saj ve, da ona brez njega ne more dihati.

In potem na sceno stopita dve osebi. Najprej je tu Jay, umazan in razcapan hja, lahko rečemo nebodigatreba ali pa pridanič, vsekakor pa iznajdljiv najstnik, ki spretno prodaja predvsem prostor na podzemni postaji ali v njeni okolici (recimo v garderobi), da zasluži nekaj denarja. Zakaj, boste izvedeli med branjem. Ellin brat Robbie je njegov občasen pomočnik, od prvega trenutka dalje pa se zdi, da je (skoraj) vrstnikoma preskočila iskrica. A zunaj divja vojna, Ella zna komaj živeti, kaj šele, da bi imela lahko rada nekoga, ki ni član njene družine.

Druga oseba, ki se pojavi (oz. bi bilo bolj pravilno, da privihra) in konkretno poživi dogajanje, pa je Quinn. Krajše za Quintana, čeprav bi bilo še bolj pravilno lady Quintana. Hči grofa, katere družinske korenine segajo vse do Viljema Osvajalca in ki je z razmeroma varnega podeželja s polnim kovčkom (dragocenega družinskega nakita) prišla v London, da bi lahko pomagala. Prva oseba, v katero trči, je seveda Ella in med dekletoma se hitro stke nenavadna prijateljska vez, ki jo krepi (ali pač kazi?) Jay. V London je zbežala po noči s hlevarjem Thomasom, v njegovih hlačah in ima zelo svetovljanska (včasih pa prostaška) razmišljanja. Ali kot kasneje trojico zanimivo opiše Ella – zmikavt, pokveka in pocestna kanalja.

Roman se sicer začne takole: »Zdaj smo trije. Bili smo štirje, a eden od nas bo umrl.« V ne tako zanemarljivi stranski vlogi, torej kot peti, se pojavi tudi Quinnin brat Sebastian. Študent, odličen pevec, ki se ga družina odpove, saj je kazal nekoliko preveč očitna pronemška oz. prohitlerska nagnjenja, kar bo kasneje sicer odlično utemeljil. In ne, ne gre za to, da bi bila njegova razmišljanja tako zelo pronemška kot so predvsem proti konservativni in tradicionalistični britanski monarhiji, kjer človek nima prave svobode odločanja.

Quinn in Sebastian vsekakor odstopata. Njuna razmišljanja, naprednost in odprtost se zdita močno pred časom. Upal bi si reči, da vsaj dvajset let, če ne še kakšno desetletje več. Prepričan sem, da se je o določenih stvareh že takrat govorilo in razmišljalo, da se je marsikaj tudi počelo in zgodilo, ampak je bilo vse to povsem drugače obravnavano. Vsekakor pa se o tem ni javno oz. preveč na glas razpravljalo. Morda je tu faktor njunega družinskega porekla, višje (in kvalitetnejše)  izobrazbe, ampak iskreno – Quinn je v nekaterih razmišljanjih še za današnji čas preveč odprta in neposredna.

Sam roman ima sicer dve prelomni točki – prva je, ko po enem od rednih bombardiranj iz londonskega živalskega vrta pobegnejo opice in se Ellin brat Robbie odločil, da bo eno ulovil. In ker njegovo družino skrbi, ga gresta Jay in Ella iskat in v trenutku, ko po mestu zadonijo sirene za letalski napad, sta najstnika na odprtem, sredi živalskega vrta. Približno 12 minut preden bodo na mesto začele padati prve bombe. In druga je, ko v Ellini osnovni šoli, kjer je štab civilne zaščite in kjer neumorno pomagajo njena mama, pa tudi Quinn in Jay, raznese bombo. UXB je beseda, ki se vsake toliko pojavi kot preteča grožnja smrti. Bili so štirje …

Avtorica (ki je leto mlajša od mene, pa ima za seboj že 26 izdanih knjig!) se je res odlično, ne pa dolgočasno podrobno, poglobila v svet zahtevnega in nenavadnega odraščanja v specifičnem času in še toliko bolj specifičnem okolju. Strahovi in tegobe, ki jih opisuje, bolj ali manj skozi Elline oči, so pristni in iskreni, čuteči in skoraj oprijemljivi. Človek bi zlahka pomislil, da gre za (avto)biografsko pripoved, tako zelo prepričljivo je vse skupaj.

Predor je v času, ko ne tako daleč divjata dve vojni, ki se lahko pravzaprav kadarkoli razširita, zanimivo branje. Sploh za mladino, ki vse skupaj dojema preveč površno in minljivo, včasih romantično (spoznala-bom-široko-plečega-vojaka-ki-me-bo-rešil-in-skupaj-bova-do-konca-življenja), drugič herojsko (šel-bom-v-vojno-in-uspelo-mi-bo-priti-do-glavnega-zlobneža-ki-ga-bom-ustrelil-in-postal-junak), vsekakor pa utopično. Vojna je, kako preživeti. Dan, noč in tako naprej. Iz dneva v dan. Tako je bilo osemdeset let nazaj in žal je tako danes. Svet se kaj veliko ni spremenil, žal.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2023

Featured

Pretežno jasno

Prvenec igralke Barbare Cerar je eno najprijetnejših bralnih presenečenj tega leta. Pripoved o Olgi Vrabec, ki se bori z nepričakovano ločitvijo, pozabljeni strahovi in demoni ter nemogočimi sosedi, vas bo zabavala in pripravila do solz.

Barbara Cerar kot igralka seveda ni novo ime – filmi, gledališče, TV-serije, TV reklame in še bi lahko našteval. Lansko leto sva celo sedela skupaj v šolski klopi – v starševski vlogi; saj sta bila najina otroka kratek čas sošolca. Njen obraz mi je vedno nekje na robu joka in žalosti, glas tih in neprepoznaven, zelo težko bi rekel, da se mi je v kakšni vlogi vtisnila v spomin. Kot pisateljica je novinka in ne bom presenečen, če bomo o knjigi Pretežno jasno govorili kot o prvencu leta.

Po prebranem prvem poglavju sem pričakoval solzavo zgodbo o ubogi Olgi, ki jo je pri 37-ih mož zapustil in šel z drugo, ona pa je ostala sama, s kupom spominov, kreditom in razbitimi sanjami. In če sem kaj opazil že v uvodu, potem je bil to izredno bogat jezik, poln besednih preigravanj, nenavadnih primerjav, hudomušnosti in humornega sarkazma.

Olga Vrabec, torej. Olga Vrabec Golob, če smo natančni. Olga Vrabec, ki je imela celo življenje težave zaradi disleksije, po smrti staršev v prometni nesreči jo je skozi puberteto vodila do tedaj odtujena teta Zdenka in ko je enkrat spoznala Toma, se je svet zdel popoln. Nekaj let kasneje poroka, stanovanje (in kredit) ter seveda želja po družini. Ne bo šlo. Nikakor. Otrok ne bo, nikoli. Tom, profesor telovadbe, v fitnes zahajajoči popolnež, zapade v fazo »vseenosti«, njun zakon pa počasi propada in takorekoč razpade, ko se Tom odloči, da želi živeti s Karolino. In gre. Olga pa v jok in (skoraj) na drevo. Obupana razmišlja tudi o samomoru, se (skoraj) bivšemu možu vsaj malo maščuje s tem, ko v smeti pomeče vse njegovo – začne s poročno sliko, nadaljuje z rezervnimi ključi avta (?!) in konča z njegovim potnim listom.

Potem pa sledi preobrat. V samouničevalnem zagonu odide do soseda Rokija (mišičast, na videz butast in mrkogled varnostnik) po cigarete, pozabi vžigalnik, obišče še drugo sosedo Karlo, ki je Karolinina teta in ji pove marsikaj. Medtem, ko naliva domače žganje in zvija debele džojnte. In ker je bioenergetičarka in kot se izkaže kasneje, ženska tisoč darov in sposobnosti, predvsem pa dobra duša, se odloči, da bo ubogi sosedi pomagala.    

Začne se odvijati nenavadna in skoraj neverjetna spirala, ki se je ne bi branili niti največji in najbolj prekaljeni mojstri jezika in besede. Upam si reči, da se tu vsekakor pozna tudi avtoričina igralska kilometrina – najbrž na stotine besedil in upodobitev, odrska umetnost pripovedovanja in podajanja zgodbe ter sposobnost vživljanja v različne vloge. Sicer nihče od karakterjev ni prav podrobno razdelan – morda je izjema Olga; ampak menim, da to niti ni namen te zgodbe in o vseh vemo pravzaprav točno toliko, kot je treba.

Poleg Karle (ki se poleg prej naštetega spozna tudi na pedikuro, manikuro, frizuro in še kaj) in Rokija (ki je v prostem času slikar in sploh duša od človeka) v zgodbo vstopi še ostarela soseda Rezka (naglušna, ki sosede zbuja z obrednim jutranjim sesanjem ter vsak dan v bolnišnico nosi sveže pečene piškote in tam spoznava ljudi) ter Olgin (skoraj) bivši mož Tom, njegova nova izbranka Karolina ter družina Urankar. Karla in Karolina sta Urankar, Karolinina mama je Katra in njen brat Korl. Ja, res je – vsi imajo imena na K in so v vsej svoji nadležnosti nerazložljivo simpatični.

Glavni zaplet se zgodi, ko Olga v slaščičarni, kjer vase vnaša neverjetne količine sladkorja, najprej omedli, nato bruha vsepovprek in na urgenci izve, da je noseča! In da bi bila zmešnjava popolna, je noseča tudi Karolina, ki je s Tomom medtem v Maroku (na kopiji poročnega potovanja Olge in Toma) in obe sta noseči približno enak čas. Karolina je v Toma nesmrtno zaljubljena, Olga ga tudi videti ne želi več, on pa obema kupuje enake stvari za dojenčka in je zdaj pri eni, zdaj pri drugi.

Olgi zaradi številnih neuspešnih poskusov zanositve in namišljenih nosečnosti ne verjame niti njen ginekolog in jo pošlje k psihiatru, tako da zadevo na daljavo uredi teta Zdenka. In ja, je noseča. Seveda je oče Tom, ampak ona želi otroka vzgajati sama. Tom naj svojega malega goloba vzgaja s Karolino in lahko je Tom (ker je to Tomova družinska tradicija) ali nekaj na K (ker je to tradicija pri Karolini), njej je vseeno. Sama, pa pika. No, mogoče s pomočjo sosedov in tete Zdenke. Olga se sicer ne bi branila Korla (ampak so mu všeč moški) in zdi se, da se nekaj plete med njo in Rokijem, v nekem preblisku poimenuje dete, za katerega je prepričana, da bo deklica in zdi se, da bo otroka res vzgajala sama.

Lahko bi rekli, da je konec melodramatičen, solzav in jokav, ampak … je lep. Avtorica zgodbo zapelje v nepričakovano smer, ampak to stori na tak Benigni-Življenje-je-lepo način. Z marsičim sem se lahko poistovetil – ločitev v obdobju, ko misliš, da bo postalo res lepo, identičen datum poroke in nepričakovani dogodki in zapleti v življenju, prismuknjenci in predvsem strah ter mestoma tudi samouničevalnost. Mi bo uspelo, nam bo uspelo? 

Življenjsko, polno upanja in sprejemanja, razumevanja. In če bi knjigo po prvem poglavju skoraj odložil in pustil neprebrano, sem jo potem dobesedno požrl, se ob branju res zabaval in lahko se pridružim besedam Vinka Moderndorferja v spremni besedi – »Komaj čakam pisateljičino naslednjo knjigo!«.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Duševne motnje v športu

Knjiga, takorekoč doktorska disertacija Uroša Perka, odpre zanimivo, pri nas kar pogosto (načrtno) spregledana ali zamolčana tema. In čeprav lahko rečem, da je branje pogosto naporno (in tudi dolgočasno), vam bo vsekakor dalo misliti in mogoče boste tudi na pregovor »zdrav duh v zdravem telesu« začeli gledati malce drugače.

Osebno sem v športu najdlje prišel do statusa rekreativca in nimam prav nobenih profesionalnih izkušenj. Kot oče dveh najstnikov, ki sta lep del svojih življenj (starejši sin to še vedno počne) posvetila športom, lahko rečem – šport je krut. Pa tukaj ne mislim le kislih obrazov tistih, ki osvajajo druga, tretja in vsa naslednja mesta, ne izpolnijo kvalifikacijskih norm, so diskvalificirani, se poškodujejo … Morda ste bili kdaj na kakšni otroški nogometni (priznam, tudi na košarki ni bistveno drugače) tekmi, kjer ne veste, ali se bodo stepli očetje na tribuni, mame na parkirišču, igralci na igrišču ali bodo vsi skupaj družno pričakali sodnike in obračunali z njimi. Ne, to ni normalno. Morda ste kdaj tudi spremljali kakšen trening npr. gimnastike in slišali gore zmerljivk, zbadljivk in žaljivk, ki jih otrokom namenijo trenerji, pa tudi sotekmovalci (obeh spolov, seveda).

In seveda ste potem tolažili otroka in ga potolažili, vsaj do naslednjega treninga ali tekme. Recimo, da na svoja otroka nisem nikoli izvrševal posebnih pritiskov ali zdravil svojih frustracij. V obeh sem prepoznal potencial, ga zdravo spodbujal, a hkrati razumel, da včasih preprosto ne gre. Oba »krasi« značilnost, da ko dosežeta nek nivo, ne gresta (zmoreta, nočeta?) naprej. Hči je tako s plavanjem prenehala, pa bi lahko dosegla marsikaj. Sin se s košarko še bori in če je med njima kaj drugače, potem je to želja – on si želi v košarki uspeti, hči je plavala, dokler je v tem uživala. Lahko bi rekel, da je ona pravočasno odnehala, pred njim pa je še najbrž najtežje obdobje.

Še nekaj je, česar se moramo glede športa zavedati. In to ni, da je potrebnega veliko odrekanja (vseh v družini), treningov in da noben šport ni posebej poceni. Poškodbe. Način in intenzivnost treningov dandanes v pravzaprav vseh starostnih kategorijah, je uničujoč. Trije treningi na teden hitro postanejo pet treningov, pa tekme ob koncih tedna, kasneje pridejo tudi do desetih treningov na teden. In ne pretiravam – poznam primere, ko so dekleta v osnovni šoli trenirala gimnastiko, treningi uro in pol zjutraj pred poukom in še uro in pol ali dve popoldan, pogosto tudi sobote niso izostale. In potem so otroci pri trinajstih, petnajstih … kronično poškodovani. Poškodovano blago. In je konec njihovih (ali morda starševskih) sanj o športni karieri, medaljah, prvenstvih, slavi …

In potem?

Potem pridejo pa duševne motnje. Duševno zdravje delimo na duševne motnje in duševne težave. Duševne motnje so: depresija, anksioznost, tvegani in škodljivi vzorci pitja alkohola ter motnje hranjenja. Seveda znotraj vsake motnje najdemo še podkategorije, kombinacije in ko enkrat berete tako strokovno delo, ki pa se naslanja na dejanske primere, se res vprašate, kako zdrav je v resnici šport?

Perko v knjigi poleg lastnih izkušenj opiše še pretresljivo izpoved vrhunskega rokometaša, ki se je spopadal z zlorabo alkohola in pa zgodbo športne plezalke, ki se je borila z motnjami hranjenja. Vsekakor aktualne tema, na katero je ne tako dolgo nazaj opozorila tudi naša najboljša plezalka Janja Garnbret. Kje so potem še vsa prepovedana (po)živila, ki imajo ravno tako lahko negativen učinek tudi na duševno zdravje …

Pa znova – to so težave, ki so prisotne povsod, v vseh športih in se začnejo pojavljati že zelo zgodaj. Pritisk staršev, neustrezna vloga trenerjev, pritiski sovrstnikov in nenazadnje njihove lastne sanje in želje. Šport ni pomemben, spol tudi pravzaprav ne. Žal je pri nas marsikaj dosegljivo tudi otrokom – alkohol, tobak oz. nikotinski pripravki in nadomestki, energijske pijače, poživila, steroidi in dodatki ter še kaj. Najbrž se marsikaj dogaja tudi na povsem sistemski ravni. Pomembno je zavedanje, da se je treba o tem pogovarjati in da bi morali vsemu temu vsi posvečati več pozornosti. Kazati s prstom na »problematične« najstnike, ki popivajo, kadijo in se drogirajo ter v zvezde kovati »popolne« športnike, katerih telesa so ravno tako naphana z marsičim kemičnim in uničujočim, za nameček pa v sebi tiščijo še vse stiske in težave, je pač narobe. Avtor se sicer v knjigi še najmanj ukvarja s problematiko duševnega zdravja med otroci in mladostniki, čeprav jo omenja, a se je vsekakor treba zavedati, da se pri profesionalnih športnikih to ni zgodilo včeraj, ampak pravzaprav v trenutku, ko so se odločili za šport.

Duševne motnje v športu je vsekakor knjiga, ki bi jo priporočil vsem, ki so kakorkoli povezani s športom – staršem mladih in perspektivnih športnikov, športnikom, ki bodo tako morda prepoznali kakšne opozorilne signale ter seveda vsem funkcionarjem, trenerjem, športnim psihologom, fizioterapevtom … v športnih klubih in društvih. Običajnega bralca utegne vse skupaj dolgočasiti oz. se bo izgubil v vseh raziskavah, podatkih in strokovnih opisih in izrazih, a še enkrat – recimo, da je to knjiga, ki ni namenjena njim, kar pa seveda ne pomeni, da je ne rabite prebrat.

Rating: 4 out of 5.

Buča, 2023  

Featured

Jaz, Pink Panter

Biografija (ali pač prvi del) o življenju, karieri in karieri Olivere Ćirković, je dvignila kar nekaj prahu. Avtorico bi morali poznati kot odlično košarkarico in mogoče kasneje uspešno poslovno žensko, filantropinjo, tako pa gre za nenavadno kombinacijo biografije, s prepletom družbene kritike in hvalisanja.

Naj začnem na začetku – za Olivero Ćirković in združbo Pink Panter nisem nikoli slišal. Ženske košarke za razliko od moške nisem nikoli spremljal in tako mi je bila po športni plati ta sicer uspešna srbska košarkarica, ki je pečat pustila tudi v Sloveniji, popolna neznanka. Kariero je začela v majhnem, a prodornem in za mlade več kot očitno odličnem klubu Voždovac, odšla k velikanu – Crveni zvezdi in nato v Jedinstvo iz Tuzle. V kariero je zarezala vojna na področju bivše Jugoslavije in naslednjih šest let je blestela v grškem Pagratiju. Sledilo je leto v urejenem Celju in nato zaključek kariere v Crveni zvezdi, kjer je bila kratek čas nato še športna direktorica. Leta 1997 je 192 centimetrov visoka Olja postala mama Nikoli, se ločila in nato postala vodja mednarodne kriminalne združbe Pink Panter, ki je slovela po predrznih ropih draguljarn, prekupčevanju in predvsem preprodaji umetniških del, predrznostjo in tudi skrivnostnostjo, ki jih je obdajala. Pink Panterji pač.. V obeh grških zaporih – Eleonas Thiva in Korydallos, pa tudi Grčiji nasploh ima Olivera Ćirković neverjeten sloves, saj ji je iz obeh uspelo drzno pobegniti.  

Dobršen del knjige je posvečen njenemu odraščanju, navezanosti na starša, učenju klavirja in nato treniranju košarke ter postopnemu napredovanju in (zasluženemu) uspehu. Olivera Ćirković je bila garačica, 100 % predana tistemu, kar je počela in neizmerno hvaležna vsem, ki so ji nudili podporo. Spominja se soigralk, trenerjev, uspehov in porazov, pričakovanj in razočaranj. Velik del je posvečen očetu, ki ga je imela iskreno rada, on pa je bil že od njenega rojstva prepričan, da je njegova hči res poseben otrok. Večkrat se vpraša, kako bi njena starša dojemala njeno drugo (kriminalno) kariero, zabaven je predvsem del, ko opisuje življenje v Sloveniji, žalosten pa seveda tisti o borbi z boleznijo.  

Leto njene kariere je bilo zaznamovano z nosečnostjo, česar dolgo ni nihče opazil in tudi po rojstvu sina se je hitro vrnila pod koše in na parket. Njen sprva popoln zakon se je hitro izkazal za nekaj povsem drugačnega, tako je bila vzgoji sina prepuščena bolj ali manj sama oz. sta ji bila v veliko pomoč starša. Kasneje se v njeno življenje sicer vrne tudi bivši mož, a to je že tista druga zgodba, druga kariera.

In skozi vse to se prepleta njeno drugo življenje – življenje iskane kriminalke. Ali če sem bolj natančen – njeno preživljanje časa med zaporniškimi zidovi, v celicah, na sodiščih, treniranje in nato slikanje. Morda bomo čez kakšnih deset let o Oliveri Ćirković govorili kot o veliki akademski slikarki, kdo ve?

Prav veliko o Pink Panterjih v tej knjigi ne izvemo. Imena njenih sodelavcev niso prava – z eno izjemo, Dragana Mikića; a z nekaj brskanja po spletu, ogledom TV-serije o tej mednarodni združbi, boste hitro vedeli dovolj. Mnogo bolj iskrena in neposredna je pri opisovanju spreminjanja srbske družbe in nastanka novih povzpetniških poslovnežev, politikov, vojnih dobičkarjev, vse skupaj je prepleteno s sumljivimi in nezakonitimi posli, katerih del je sicer tudi sama. Avtorica samo sebe predstavlja skoraj kot žensko različico Robina Hooda, nerazumljeno in nedolžno, ki jemlje bogatim, ker imajo preveč in bogastva z nikomer ne delijo. Sicer pa ni počela nič takšnega, kar ne bi počeli tudi ostali, ki pa niso bili kaznovani. Vsekakor pa bi glede na vsebino ta knjiga lahko nosila tudi naslov Jaz, Olja.

Knjigo se je Olivera Ćirković odločila napisati tudi zato, da svojo življenjsko pot opiše in nekatere odločitve pojasni sinu. Sam si upam reči, da gre predvsem za odlično marketinško potezo – prvi knjigi sta sledili še dve (najbrž bomo prevode prej ali slej dobili v slovenščini), in ja, ne bom presenečen, če nas ne čaka kmalu še kakšna likovna razstava. Poleg tega v tej knjigi pravzaprav res ne izvemo skoraj nič o tem, kako je prišlo do »ustanovitve » Pink Panterjev, kakšne so bile njihove metode dela, ki – vsaj po hitro najdenem na spletu, tako zelo nedolžne niso bile, pa tudi oznako »robinhoodovstva« bi jim zlahka vzeli.

Vsaka zgodba ima dve plati in tukaj beremo zgodbo Olivere Ćirković – kot jo je videla, doživela in bila vanjo prepričana ona sama. Zgodovina nas pač uči, da so mnogi mafijski bogovi, kriminalni veleumi, zločinci proti človeštvu in vsi drugi negativni liki, verjeli in bili prepričani v to, da delajo dobro. Pa ne (le) zase, ampak predvsem za ljudi. Le kako bi zvenela zgodba Pabla Escobarja, če bi jo pripovedoval on sam? In da ne bo pomote – v tej knjigi je veliko, žal preveč resničnega in avtorica odlično nastavlja ogledalo ne le svoji domovini, ampak tudi mnogim drugim državam in družbam, kjer je stanje podobno (ali še slabše). Ampak Olivera Ćirković pač ni angelček, ampak (anti)junakinja, bivša športna zvezda in vodja ene najzloglasnejših kriminalnih združb v Evropi.

Rating: 4 out of 5.

Učila International, 2023    

Featured

Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Miha Šalehar, tretjič. Nedolgo tega sem bral in pisal o Pustolovcu zmote, patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca, ko se je ostrojezični Šalehar spopadal s krizo srednjih let, že tu je njegov tretji, nenavadno razsvetljeni in na trenutke celo pridigarski, hm – ni roman, niti ne priročnik, čeprav na robu piše Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi. Pač, njegova tretja knjiga.

Kaj zapisati v uvod? Da je Miha Šalehar še vedno nekdo, ki ga lažje berem kot poslušam? Da sem se že ob njegovi drugi knjigi spraševal o kar prevelikem številu podobnosti, pa je on nekaj let starejši in da mi je tudi tretja knjiga prišla v roke, ko sem se sam spopadal z vprašanjem, če nimam nemara težav z uživanjem alkohola. Poslušam različne zgodbe, berem Notranji pir in pridem do spoznanja, da nimam (resnih) težav z alkoholom. A so mi bili nekateri izgovori in porajajoči se vzorci kar preveč znani, da si ne bi prikimal in sam sebi rekel, da težav tudi ne želim imeti.

Torej, če je bil Miha v Duhu česa zelo on – torej tak, kot smo ga spoznali v Videospotnicah, pa kasneje v Nebulozah in Toplovodu, torkih zjutraj in petkih popoldan na Valu 202 in še kje vmes. Pustolovec zmote je bil – kot že omenjeno – spopad s krizo srednjih let in statusom alfa samca, ki to pravzaprav ni. Notranji pir in podoba vidno shujšanega, celo resnega očalarja na naslovnici, ki drži narobe obrnjen in prazen »krigl« piva, namiguje, da se bo avtor tokrat spopadal z iskanjem notranjega miru. In kaj ima pri tem pir oziroma pivo? Pri Šaleharju – če želiš najti notranji mir, tam pir nima česa iskat.

Pa seveda ni bilo vedno tako. Začelo se je davno tega – sedmi razred osnovne šole, avtobus, banana-kivi liker (za katerega se mi zdi, da ima najbrž grozen okus) in obisk Vrbe. Rojstne vasi največjega pesnika našega naroda, ki je ravno tako rad pogledal v kozarec. In seveda napisal besedilo slovenske himne oz. zdravico. Torej – Slovencem nam je pijančevanje zapisano (morda celo zapovedano?) že v himni. Zakaj potem ne bi pili? Ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko ni priložnosti? Pač, za presekat. Ali preprosto zato, da bomo jutri lažje nadaljevali, kjer smo včeraj končali. Petintrideset let uživanja alkohola (berite: popivanja) poskrbi za izkušnje in predvsem za vse mogoče izgovore.

Miha Šalehar v Notranjem piru, včasih tudi skozi meglice spomina, opisuje svojo pivsko kariero. Vse od začetkov, do premnogih padcev, treznenj in predvsem »mačkov«, do posameznih zaključkov, iskanja izgovorov in naštevanja izgovorov, vnovičnih začetkov, vedno starih-novih izgovorov in končnega »Dovolj je!«. No, čisto dokončen ni, a je starejši od bratov Šalehar vseeno bližje 0,0 življenju kot marsikdo od nas. Žal, seveda vedno zgolj le en požirek stran, da ga vrtinec alkohola vnovič posrka.

Tisti, ki ste vajeni, da Šalehar pametuje, se tokrat predvsem posipa s pepelom. Priznava napake, je na trenutke celo izgubljen in nebogljen. Ostrojezičnež, ki ima vedno pripravljeno repliko, a te lahko kaj hitro utiša, če mu tvoji odgovori niso po godu. Ko je lani predstavljal Pustolovca zmote, smo se po dogodku zapletli v nek nenavaden pogovor, ko je priljubljeni in oboževani Mihi deloval tako zelo nemočno, da se mi je prav zasmilil. Občutek, ko si javna osebnost in vsi (mislijo, da) vedo vse o tebi ter bombardirajo, ni prijeten. In spomnil sem se na prigodo izpred desetletij, ko je bil podobna alfa in omega Jonas Ž. – predrzen, luciden, pronicljiv, duhovit, po domače »nenadjebljiv«. Ampak, ko si tega »ubermenscha« Jonasa Ž. srečal nekje na samem, izven varnega zavetja studia in njegovega mehurčka nedotakljivosti, je bil to en zagrenjen in dolgočasen model.

Miha Šalehar se je točno proti vsemu temu boril s tem, da je pil. Začel je zato in tudi nadaljeval – tako je bil zabaven, priljubljen, gibalo pogovorov in zabav, privlačen nasprotnemu spolu in zanimiv moškim, ki so bili radi v njegovi družbi. S posledicami se je naslednjega jutra oz. dne ubadal on sam – no, pa otroci in življenjska sopotnica. Pravzaprav je žalostno prebirati, kako do nedavnega ni vedel, kaj pomeni trezen preživeti praznike, rojstni dan, počitnice ali kakšen piknik. Kako otroci očetov poklic opišejo kot »oči pije pivo«, pa niti ni zaposlen v kakšni pivovarni. Koliko življenja je šlo mimo v meglicah, ker je bil preprosto preveč pijan, da bi se česarkoli spomnil. Minuli konec tedna nas/me je presenetila novica, da je umrl igralec Matthew Perry, priljubljeni Chandler iz TV-serije Prijatelji. V biografiji je priznal, kako se nekaj sezon (pozor – sezon, ne le delov!) Prijateljev sploh ne spominja, ker je bil neprestano pod vplivom nečesa. In nekega dne oz. noči so našli utopljenega. En požirek, en korak …

Notranji pir je morda najzahtevnejše Šaleharjevo branje doslej. Seveda ne manjka njegovega tipičnega sarkazma, šal in globokih filozofij, ki jih boste morali prebrati več enkrat, da jih boste (morda) razumeli. Ni pa potrebno veliko, da se boste zavedli, kako enostavno »se je prepiti do konca«. Vesel sem, da je avtor rekel Dovolj je in prenehal. Ni niti lahko, kaj šele preprosto ali enostavno. Najlažje je odgovore iskati v alkoholu – pa najsi tam utapljate žalost ali težave, iščete pogum in rešitve oziroma proslavljate. A v alkoholu so odgovori odlično skriti in spiti morate vedno več, da jih vidite, a jih potem ne razločite več. Torej – alkohol ni rešitev.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023  

Featured

Safe Area Goražde

Joe Sacco je novinar, ki je med letoma 1995 in 1996 štirikrat obiskal Goražde, s strani ZN prepoznano in označeno kot »varno območje«, se tam družil z lokalnimi prebivalci in poslušal njihove zgodbe. Vse skupaj je prelil v imeniten risoroman, ki ponuja zelo prvooseben vpogled v bratomorno vojno, ki je v devetdesetih letih divjala predvsem po območju Bosne in Hercegovine.

V svojih zapisih se pogosto dotaknem Bosne in Hercegovine in neke ne povsem razložljive ljubezni in pripadnosti, ki jo čutim do te države, ljudi, njihove nravi. Jelena Aščić je posnela odličen dokumentarni film Sarajevo, 1425 dni groze, ki na nek drug način pokaže grozote vojne, ki se je pred slabimi tridesetimi leti odvijala čisto blizu nas. Kako blizu, sem videl dober teden kasneje, ko sem se službeno odpravil proti Bosni in Hercegovini, kjer marsikje še vedno vidiš opozorila o minskih poljih, opaziš luknje v zapuščenih hišah, v cirilici napisane nesramne grafite … skratka, brazgotine vojne ponekod žarijo, drugje bledijo, so pa. In kot take ne bodo nikoli izginile. In po ogledu filma, ki smo si ga potem ogledali še z mlajšima otrokoma, saj sem želel, da vidita, kaj pomenijo vojna, pomanjkanje, žalost, starševska nemoč; sem šel brat še ta Saccov risoroman.

Safe Area Goražde me je kar nekaj časa čakal na polici, čakal na pravi trenutek. Joe Sacco je novinar in risar in ima za pasom še nekaj drugih stripov/risoromanov s podobno tematiko (Gaza, Palestina, prva svetovna vojna ipd.). In če se najprej dotaknem tistega risanega dela – osupnil sem. Toliko enih podrobnosti, tako imenitno ujet duh krajev in časa – kot bi s fotografij prerisoval pokrajine, portretne fotografije, čustva, nemoč. Obrazi sogovornikov, utrujeni od vojne, skrbi in neke nečloveške volje po preživetju. Pa sproščeno vzdušje v tistih redkih trenutkih, ko so se ob kozarcu (ali steklenici) rakije lahko sprostili, poslušali glasbo, jedli … Reka Drina, doma izdelane (hidro)elektrarne, ki so jih iznajdljivi Bošnjaki izdelovali iz tistega, kar so pač imeli, veliko kartografije in za nameček še imeniten vpogled v politično kupčkanje, preračunavanje, izgovarjanje, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi …

Žal se mi zdi, da bi skoraj vsako mesto v Bosni in Hercegovini, ki je bilo etnično malo bolj mešano, lahko dobilo tak risoroman. Vsako mesto skriva na stotine in tisoče pripovedi in izpovedi, kako so ljudje izginjali, kako krvoločno so jih pobijali, pred očmi otrok in žena, kako zverinsko so jih mučili in posiljevali, pred očmi otrok in soprogov, kako brezskrbno je pod stotinami granat in raket izginjalo vse, kar so desetletja gradili. Tudi odnosi – včeraj prijatelj, sosed, obiskovali so se, skrbeli za otroke, skupaj jedli, pili in se zabavali, nato pa so dobesedno čez noč postali smrtni sovražniki. Drug drugega so gledali prek puškinega merka in razmišljali, ali pritisniti na petelina ali ne.

Saccov vodič in »gostitelj« je bil Edin, študent, sedaj vojak. Njegova zgodba in zgodbe njegove družine, prijateljev, sosedov, znancev, takorekoč mimoidočih, so tista rdeča nit, ki tudi kronološko povezuje dogajanje v Goraždu. Učitelji, zdravniki, medicinske sestre, prodajalci, študentje, upokojenci, povsem običajni ljudje. Srbski sosed, ki se mu je upiral srbski nacionalizem, a je bil zato pod udarom bošnjaških/muslimanskih sosedov in vojske. Pretresljive zgodbe, slikovite risbe. Vse skupaj še z lastnimi videnji, mestoma zelo dokumentaristično-novinarsko, nadgrajuje sam Sacco, sprva izgubljen v vrtincu ne le vojnega, ampak tega etnično-narodnostnega vrveža v Goraždu.

Goražde je bilo v vsem tem (morda) spet nekaj posebnega. Prebivalstvo je bilo res izrazito mešano na srbsko in bošnjaško (mogoče bi bil pravilnejši zapis muslimansko), Hrvatov je bilo razmeroma malo in tudi področje, na katerem se nahaja (jugovzhodni del, ob reki Drini, blizu meje s Črno Goro in tudi Srbijo) je bilo kot nalašč za uveljavljanje »velikosrbske« ideje. Z današnjega položaja se zdi seveda smiselno, da so Srbi, očitno odlično obveščeni; v eni sami noči zapustili Goražde in odšli. Zjutraj se je začelo …

Pretresejo predvsem zapisi (in glede na to, da je bil Sacco novinar, je vsekakor imel kredibilne informacije), kako brezbrižno se je takrat obnašala mednarodna javnost – politiki so dobesedno prekupčevali z mesti (in življenji), v prazno so grozili in žugali Srbiji, razglašali neka varna območja, ki pa so bila neprestano pod strelskim ognjem, dovolili so, da srbske paravojaške enote ugrabljajo njihove vojake (t. i. »modre čelade«), bežali in gledali, kako mesta in prebivalci dobesedno izginjajo. Trideset let kasneje bi lahko rekli, da se kaj veliko ni spremenilo, dandanes je težava morda le ta, da nasprotnik ni »majhna« Srbija …

Treba je opozoriti tudi na to – ker sam v zapisu uporabljam oznako »Srbi«; da se Sacco tej besedi zelo izogiba in raje uporablja naziv »četniki«, vsaj v delu, ko govori o vojnih zločinih. Ne srbska vojska, ampak četniške enote. O Srbih govori v smislu sosedov, sodelavcev, prijateljev in v zaključku mnogi povedo, da bi lahko znova normalno živeli skupaj s Srbi – tistimi, ki so odšli v skrbi za lastno življenje in niso zakrivili nič slabega, ravno tako so bili žrtve političnih manipulacij. Spet drugi o tem nočejo niti slišati, ker so v vojaških uniformah videli (srbske) sosede in jih videli, kako so ropali in požigali, ubijali in posiljevali. Zanimivo (lahko rečem tudi pohvalno) je tudi to, da Sacco skozi te intervjuje, izpovedi in pripovedi ne gre mimo tega, da so bili na tem področju pod udarom tudi Srbi. Bošnjaki so ropali in požigali njihove hiše, pač iz golega maščevanja in na tiste Srbe, ki so ostali, niso gledali posebej prizanesljivo, saj so bili še vedno Srbi, pa čeprav so s svojim dejanjem dokazali, kako zelo se jim upira sama ideja »velike Srbije«.

Celoten risoroman je še ena potrditev več, kako nesmiselna je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Sicer drugače, ampak vzporednico bi lahko potegnili s Spiegelmanovim Mausom – vojna, etnično čiščenje, nenavadne (tj. nerazumljene) poteze mednarodne javnosti in civilne žrtve ter njihove zgodbe, ki so in bodo ostale. Kakorkoli ste povezani (ali niste) z Bosno in Hercegovino, ne glede na vašo narodnost ali veroizpoved, je Safe Area Goražde risoroman, ki ga je vredno prebrat. Vojna pač ne izbira, rakete ne poznajo meja, prav tako kot ne človeški pohlep. In vsaka taka knjiga bi morala biti opomin človeštvu!

Rating: 5 out of 5.

Fantagraphics Books, 2017      

Featured

Izgubljena duša

Pisateljica Olga Tokarczuk in ilustratorka Joanna Concejo sta ustvarili to čudovito slikanico, ki nima starostne omejitve in za katero lahko rečem, da je brezčasna, vsebinsko pa odlično sodi v današnji čas.

Nekoč je živel človek, ki je veliko delal in delal toliko, da je pozabil na vse ostalo, lahko bi rekli kar na življenje. Neke noči se prebudi in začuti, da mu zmanjkuje zraka in da sploh ne ve več, kdo je. Odide k stari, modri zdravnici, ki mu pove, da je izgubil dušo in da bo moral počakati, da se duša vrne k njemu. Kako dolgo – tega ni vedela. In tako je človek čakal, sedel in čakal …

Izgubljena duša je knjiga, ki jo občudujete in raziskujete. Ilustracije so večplastne, izgubljali se boste v podrobnostih in pomenih, zgodbah, ki jih skrivajo in seveda boste razmišljali o svojem življenju, navadah, lastnem hitenju skozi življenje. Mogoče se boste kot junak knjige vprašali, če še imate svojo dušo? Spomnili se boste krajev, ljudi, dogodkov, občutkov, dražljajev, (pozabljenih) sanj in (prelomljenih) obljub, spomnili se boste življenja, kot ste ga morda nekoč živeli ali želeli živeti.

Izgubljena duša je knjiga, ki jo boste brali nekaj minut, občudovali precej dlje in si jo zapomnili za dolgo časa. Morda bo knjiga tista iskra, ki bo tudi vas spomnila na vaše bistvo, resnično esenco vas, na vašo dušo.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

The Creative Act: A Way of Being

Rick Rubin je v svetu glasbe eno najbolj prepoznavnih in tudi čislanih imen. The Creative Act: A Way of Being (žal) ni avtobiografija, ampak zelo preprosto knjiga o ustvarjanju, razumevanju nepisanih zakonov in pomembnosti tega, da si.

60-letni Rick Rubin je ameriški glasbeni producent, ki je mnogim kariero rešil, oživil ali pa poskrbel, da smo za koga sploh izvedeli. Rubin je bil tisti, ki je sredi osemdesetih produciral plošče hip-hop velikanov – LL Cool J-ja, Run DMC, Public Enemy in Beastie Boys. Prav on je bil producent Aerosmith in ideja o sodelovanju med dvema žanrsko nesorodnima skupinama, katere rezultat je bila Walk This Way, je bila njegova. Rick Rubin je produciral BloodSugarSexMagik Red Hot Chili Peppers, sicer že njihove pete plošče in poskrbel, da je zanje izvedel cel svet. Produciral je plošče Danzig in Slayer, Audioslave in Rage Against the Machine, System of a Down in The Cult, delal je z AC/DC, Tomom Pettyjem, Eminemom, Mickom Jaggerjem, Black Sabbath in še mnogimi drugimi, prav po njegovi zaslugi imamo nekaj res čudovitih plošč iz zadnjih let življenja Johnnyja Casha, sam pa sem ga spoznal v obdobju, ko je Metallica ustvarjala ploščo Death Magnetic.

Skupina, ki je komaj preživela zares divji začetek 21. stoletja, je po letih sodelovanja z Bobom Rockom potrebovala novo energijo in jo našla v gurujevsko-šamanskem Ricku Rubinu. Prav po njegovi zaslugi se je kvartet (Death Magnetic je bila prva plošča, na kateri je dejansko igral Robert Trujillo, saj je vse base na predhodni St. Anger plošči posnel kar Bob Rock) začel spet obnašati kot skupina. Skupaj so igrali, ustvarjali glasbo, izmenjevali ideje, energijo prenašali na koncertne odre in med občinstvo in le, da so se začeli obnašati kot skupina – dejansko so znova postali skupina!

Ni se mi sanjalo, kaj naj pričakujem od Rubinove knjige The Creative Act: A Way of Being. Filozofijo, življenjske modrosti, nasvete, kako ustvarjati, biti in živeti. Morda bi bilo lažje, če bi Rubin v knjigi imenoval katerega od izvajalcev, ki bi ga z določenim dejanjem ali razmišljanjem lahko povezal, ampak ne. To ni knjiga zanimivih anekdot in peripetij s snemanj kultnih plošč različnih žanrov zadnjih štirih desetletij. Po prebrani knjigi mi je postalo jasno, zakaj določene skupine z Rubinom ne morejo delati – zelo očiten (in znan) primer so U2. Slednji so skupina, ki od producenta želi jasna navodila, kaj in kako naj igrajo in ne prostor za razmišljanje in ustvarjanje. Potrebujejo nekoga, ki jih vodi in usmerja, ne pa producenta, ki jih bo izzval, da sami najdejo pot, po kateri želijo in na kateri se vse počutijo najboljše mogoče.

Poglavij v knjigi je ogromno, stavki so kratki, preprosti in vam pogosto puščajo prostor za razmišljanje. Seveda je Rubin vmes vtkal kar nekaj koristnih in tudi zanimivih nasvetov, kako ustvarjati, zakaj ustvarjati, kako se razvijati znotraj umetnosti. Zna biti pa tudi zelo filozofski – kaj je sploh umetnost in zakaj je pomembna, kdo je umetnik in kako težko je preživeti kot umetnik ter zakaj je včasih potrebno sprejemati (ne najbolj priljubljene) kompromise.

Podobno sem se počutil po branju Jacksonove biografije 11 Rings, kjer bralcu ponudi popolnoma drugačen vpogled in filozofijo – ne le na šport oz. košarko, ampak na življenje samo. Rubina bodo sicer težko razumeli oz. vzeli za svojega tisti, ki ne ustvarjajo, kar nekako pojasni že naslov. Ampak – če ste ustvarjalci in vaše ustvarjalno polje sploh ni pomembno, boste med prebiranjem zagotovo uživali. Dobili boste potrditev, da je vredno slediti notranjim občutkom, vaši ustvarjalni »biti« in da se vse zgodi z razlogom. Po prebranem boste dobili nov veter v jadra vaše ustvarjalnosti in kaj je sploh lahko več? Vedeli boste, da ne rabite izgovorov, ko se vam ne ljubi ustvarjati ali preprosto nimate ideje. Pač, ni pravi čas. Ampak zavedajte se, da imate to (umetnost) v sebi in da je TO treba gojiti in negovati, razvijati in izražati.  Bodite, kar ste, ostanite samosvoji in predvsem – ustvarjajte!

Rating: 4 out of 5.

Canongate, 2023

Featured

Živela bom

Včasih se mi na kakšni knjigi na bralni polici nabira prah, pa čeprav sem od trenutka, ko se jo dobil v roke, odločen, da jo bom prebral. Letos poleti je bilo časa za branje res (pre)malo in tudi jesen mi zaenkrat ne deluje bralsko prijazna. In kakšno knjigo včasih »moram« prebrat.

Tisti, ki spremljate literarno dogajanje v Sloveniji, veste, da je konec septembra Ljubljano obiskala nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül. Že kar »prašno« knjigo, sicer njen avtobiografski prvenec Živela bom, sem prebral izjemno hitro in si vmes nekajkrat zaželel, da bi z avtorico lahko naredil intervju. Kar nekaj vprašanj se mi je porodilo med požiranjem njene življenje zgodbe, zgodbe o boju za osebno svobodo.

Glavna junakinja romana Živela bom je Büsra, dvajsetletno dekle, ki skupaj s staršema (odločno in že kar ekstremistično materjo, ki ji Büsra nameni kar nekaj vse prej kot ljubkovalnih vzdevkov ter potrpežljivim očetom, ki cele dneve dela, da bi domov prinesel dovolj denarja), babico (očetovo mamo) ter sestro Dafne in bratom Halilom živi v Amsterdamu. Büsrina družina je po rodu iz Turčije in so sunitski muslimani. Kaj to pomeni, si boste lahko prebrali v knjigi, pa tudi številne razlike in razprtije, ki nastajajo že med posameznimi muslimanskimi ločinami in pripadniki vere. Živeti v precej svobodomiselnem in odprtem Amsterdamu je za dekle, ki ji vera zapoveduje takorekoč vse, predvsem pa ji ogromno prepoveduje; seveda zelo težko. Büsra se želi teh okov znebiti, mama pa vedno znova najde – vsaj moralni; dodatno železno kroglo, da ji jo obesi, ne le okrog noge, ampak kar okrog vratu.

Knjiga ima nekaj res izrazitih vrhuncev. Prvi je vsekakor šolski izlet v Rim (edini, na katerega je sploh smela iti), kjer so z vrstniki na dolgo in široko debatirali in filozofirali ter kjer se bralcu izpostavijo številni problematični vidiki, s katerimi se danes soočajo (mladi) muslimani po svetu. Po eni strani jih strogo omejuje njihova vera, zaradi številnih dogodkov v zgodovini ali že čisto običajnih predsodkov pa jih posledično omejujeta še država oz. družba, v kateri živijo. In tako kot Büsra, ki je celo rojena na Nizozemskem, mnogi od njih želijo verovati in verujejo, a si želijo, da bi šlo bolj za duhovno izkušnjo kot cel seznam pravil, prepovedi, groženj in kazni. Avtorica se tako kar nekajkrat vpraša – vmes boste našli celo pismo, ki ga je napisala in poslala verskim veljakom; o dejanskem pomenu vere in verovanja, če se po svetu dogaja toliko krivic in slabih stvari. Ti potemtakem vera samo pomaga pri tem, da se sprijazniš s slabim in nepravičnim?

Drug vrhunec knjige so poletne počitnice v Turčiji, kamor Büsra odide z družino. Šest tednov, vsako leto. Tete in strici ter drugi sorodniki in sosedje, ki želijo privlačno Büsro omožiti s kom »njihovim« in ta »njihov« pomeni marsikaj – lahko prihaja iz njihove vasi, kjer so seveda sami dobri in pošteni muslimani, lahko je njihov sosed in celo njihov sorodnik (poroke med bratranci in sestrične niso nič nenavadnega). Ampak v prvi vrsti je pomembno, da je predan muslimanskemu nauku. Büsri tovrstne dogovorjene poroke ne dišijo in se potencialnih snubcev in njihov mater otepa ter s tem še povečuje jezno lastnih staršev. Pri teh letih bi seveda morala biti že poročena in imeti vsaj enega otroka. Ona pa čas izgublja s študijem in išče izobraženca – norost! Mama seveda hrepeni po vrnitvi v rodni kraj (vas, če smo natančni), kjer bo cela družina živela v skladu z načeli islama, kar seveda ne diši otrokom (sploh Büsrin brat Halil uživa življenje s polno žlico, ker je moški in pač sme) in presenetljivo, niti očetu.

In potem je tu še Büsrino skrivno ljubezensko razmerje s Freekom, svetlolasim belopoltim Nizozemcem skandinavskih korenin, ki traja že tri leta. In če bi bralec sprva utegnil dobiti občutek, da mlada zaljubljenca še nista užila sadov ljubezni, pride zelo nazoren, že kar erotičen del, pri katerem utegne kdo zardeti, si pa res ne predstavljam, kaj je ob prebiranju tega (in tudi drugih) dela občutila avtoričina družina. Büsra razmerje uspešno skriva, pri čemer ji gre na roko tudi to, da živi z babico (čez hodnik od staršev) in da marsikaj lahko prikrije skozi delo ali študij, a je breme vseeno vse težje. Pretežko. Za nameček ji je jasno, kaj se bo zgodilo, če Freeka pripelje domov in ga predstavi družini. Še huje bi bilo, če bi ju s Freekom kdo zalotil na enem od skrivnih zmenkov. In seveda bo skozi zgodbo vsem jasno, kakšno sramoto je nakopala sebi in svoji družini, ker se je pustila razdevičiti pred poročno nočjo, ko bi se predala odličnemu muslimanu. Ljubezen sploh ni pomembna, to pride kasneje. Če sploh.

Simbolično bi lahko rekli, da se Büsra bremen in okov znebi, ko si nekega dne okoli glave ne zaveže več rute. Težko si je predstavljati, kakšne notranje viharje je morala junakinja/avtorica prestati za tak pogumen korak in potem še za to, da je vse skupaj tako nazorno in iskreno opisala v knjigi. Ženska, muslimanka, ki si upa vse to. Upal bi reči, da si je Salman Rushdie (moški, sicer) fatvo priklical za veliko blažje pisanje.

Zdi se nam, da o islamu nekaj vemo, ker smo kaj prebrali, kaj slišali, videli. Ampak tako osebna prvoosebna izpoved nam da pravzaprav vedeti, da nimamo pojma. Tudi dejstvo, da se našim otrokom zdi, da nimajo pravic (oziroma znajo pravice jasno izpostavljati) in da so njihova življenja res bedna in da jim starši ničesar ne pustimo; imajo nek smisel, dokler ne prebereš takšne knjige. Kljub vsem kritikam in nelagodju imam še vedno občutek, da gre predvsem za neko prizadevanje, da bi se morale določene stvari spremeniti in »modernizirati«, kot se je spremenil svet. Ne preseneča, da sta pogosto omenjena tako Atatürk kot Erdogan, pa evropska desničarska politika in begunska tematika. Živela bom je mogoče res avtobiografska izpoved, ampak obenem tudi dokument časa, v katerem živimo in se borimo za pravice, pa čeprav ne vsi za enake.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023 

Featured

Corto Maltese – Beneška pravljica

Hugo Pratt je s svojo stripovsko serijo Corto Maltese, prepletom pustolovskega, fantazijskega in zgodovinskega sveta, že v sedemdesetih letih postavil visok standard znotraj žanra, s sedmim delom v seriji ga dobivamo tudi v slovenskem prevodu.

Italijanski ustvarjalec Hugo Pratt je lik Corta Malteseja, tega nenavadnega mornarja, sina britanskega mornarja in španske ciganke, ustvaril leta 1967 oziroma je bil takrat prvič objavljen v sklopu stripa Sergeant Kirk. The Ballad of the Salty Sea velja za prvo iz serije, Beneška pravljica (izv. Fable of Venice) je izvorno izšla leta 1977, dogaja pa se v letu 1921 in velja za eno najboljših, najbolj kompleksnih in najbolj priljubljenih del iz serije.

Sam še ne vem, od kod mi je Corto Maltese tičal v podzavesti, saj, ko sem začel strip prebirati, sem bil blago rečeno izgubljen. Tudi, če sem kdaj o tem res nenavadnem liku karkoli zasledil, ni bilo niti približno podobno temu. Vprašanje, zakaj se je založba odločila za prevod in izid tega, ne pa prvega dela, je seveda na mestu. Težko sodim, kako je avtor glavni lik v desetih letih od prve objave razvil in ga nadgradil. (Če recimo pomislim na Nesboja in Harryja Holeja, je razlika med prvo in zadnjo knjigo ogromna.) Zadnja Prattova objava sega v leti 1988-1989 in sicer gre za strip Mu, the Lost Continent, dogaja pa se v letu 1925.

Corto Maltese, z zapeljivim italijanskim videzom in oblačili, za katere lahko rečemo, da so značilno njegova (kapitanski oz. mornarski klobuk, srednje dolg moder suknjič in hlače, spodaj malo širše), eleganten in drzen, večino časa s cigareto v ustih in na nek način James Bond pred Jamesom Bondom – brez dragih vohunskih igračk, martinija, aston martina in lepotic (tukaj bi sicer lahko razpravljali).

Beneška pravljica torej … Corto Maltese se leta 1921 nahaja v Benetkah, mestu na vodi, ki s svojimi kanali, ozkimi ulicami in neko avro skrivnostnosti že takorekoč stoletja navdihuje ustvarjalce. Tokrat rešuje uganko o starodavnem čarobnem smaragdu, t. i. Salomonovem ključu. Poleg Corta Malteseja boste v Benetkah tistega časa našli še prostozidarje, fašiste, bogate Benečane, značilno beneško arhitekturo, veliko zgodovine in goro različnih referenc, nekaj filozofije in ogromno domišljije. Pravzaprav nikoli ne veste, ali se nekaj res dogaja ali mogoče samo v Maltesejevih sanjah oz. domišljiji. Corto Maltese ne ve, komu lahko zaupa, kdo igra kakšno vlogo in nenazadnje, kakšno vlogo ima on sam. Ali Salomonov ključ res obstaja ali je on v tem iskanju zgolj ena od figuric na šahovnici?  

Težko rečem, da sem nad stripom navdušen. Vseh mogočih referenc (Pratt sicer po tem slovi) je neverjetno veliko in človek bi šel lahko po vsaki prebrani strani brskat in raziskovat, da bi lažje sledil ali razumel svojo zgodbo, kar pa vsekakor ubije čar branja. Kar nekajkrat sem pomislil na Dana Browna in Da Vincijevo šifro, pa seveda tudi druga njegova dela, polna simbolike, skrivnosti in različnih referenc. Sama zgradba in tok zgodbe sta odlična in tu nimam pripomb, čeprav vse nekako visi v zraku in tudi na koncu obvisi. Pri vsem skupaj mi nekaj preprosto manjka, saj se mi zdi, kot da sem v zgodbo padel nekje na sredi in iščem manjkajoče kose, ne le koščke.

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2023

Featured

Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let

Simpatični nizozemski upokojenec, začetnik kluba (lahko pa bi rekli kar »gibanja«) Starine, ne pa crkovine, vedrega duha jemlje slovo. Še tretja knjiga, ki nam na humoren, sproščen in tudi malo bridek način prikaže življenje z neke druge perspektive.

Spomnim se, ko je leta 2016 izšla prva knjiga, Hendrik Groen je bil tedaj star 83 let in ¼, da je bila pravzaprav velika skrivnost, kdo je oseba, ki stoji za likom Hendrika Groena. Sedem let kasneje je jasno, da gre za nizozemskega pisatelja Petra de Smeta, ki bo drugo leto dopolnil 70 let in lahko priznamo, da se je odlično predstavil v precej starejši vlogi.

No, in če me je prva knjiga pošteno nasmejala in zabavala, je bila druga – Hendrik Groen je bil tedaj star 85 let; mnogo bolj žalostna in precej drugačna od prve – mnogo bolj sprijaznjena z vsem, kar prinašajo častitljiva leta, s solzami v očeh smo se takrat poslovili od Hendrikovega nepredvidljivega prijatelja Everta, še najzabavnejši del je bil njihov upor proti precej samovoljni direktorici doma. Sicer pa sem dobil občutek, da se je avtor (kdorkoli že) odločil kovati železo, dokler je vroče in ja, nisem bil presenečen, ko smo dobili še tretjo knjigo, ki pa je kar dolgo čakala na polici. Še enkrat nisem želel biti “razočaran”.

90-letni Hendrik ne živi v več v Amsterdamu, ampak se je preselil v dom v Bergen aan Zee, Evert mu je zapustil psička Tovarišico Jansen (ne, nisem se zatipkal, psičku je dal Evert ime Tovarišica Jansen!), ki mu krajša in lepša dni, še bolj pa za to poskrbi »posvojena« vnukinja Frida, ki prihaja k njemu na obisk, s Hendrikom igra šah in ga ima neizmerno rada. V novem domu je z njim tudi njegova prijateljica Leonie, ki pa jo Hendrik vse pogosteje zamenjuje bodisi s pokojno Eefje ali celo pokojno ženo Roso. Nemalokrat se spomni tudi na hči Aafke, ki je pri komaj štirih letih utonila v kanalu. In v dom se priseli gospod Handjojo (ali krajše Jojo) iz Indonezije, s katerim Hendrik hitro stke tesno vez. Seveda tudi tu ne manjka domskih posebnežev, simpatičnih vratarjev in osebja, kot zelo razumevajoča in človeška pa se tokrat predstavi tudi vodja doma, gospa Schuttevaar, najboljši stranski lik pa je tokrat Lidy.

V času pisanja dnevnika je svet namreč zajela epidemija covida-19 in očitno je bilo na Nizozemskem podobno kot v Sloveniji – izgubljena politika in zmedeno zdravstvo, ogromno (nepotrebne) panike in bore malo zdravega razuma, šola od doma in sami sebi prepuščeni oskrbovanci domov za starejše, ki so jim seveda povedali, da so najbolj ogroženi in so kakršnikoli obiski prepovedani. Odlična priložnost za stanje paranoje, ki zajame starostnike, da si tudi iz sob ne upajo več pokukati.

Omenjena Lidy pride na idejo igre »secret friend«, kjer vsak od domskih prebivalcev dobi skrivnostnega prijatelja, ki mu mora poslati kakšno sporočilo in polepšati dan. Bolj ali manj nihče ne ve, kdo je njegov skrivni prijatelj in čigav skrivni prijatelj je on/a, vse skupaj pa popestri še posebna WhatsApp skupina (ja, tudi tam so se vsi hitro naučili uporabljati skype, zoom, viber, whatsapp in kar je bilo drugih komunikacijskih orodij, da so koga od bližnjih ne le slišali, ampak tudi videli), kjer starostniki vse bolj spretno komunicirajo, si pošiljajo fotografije itn. Presenečenj, sploh prijetnih, ne manjka.

Hendrik Groen, ki s svojimi poetičnimi izlivi in občasnimi darilci navdušuje svojo skrivno prijateljico, nima pojma, kdo sporočila pošilja njemu, se pa vse bolj ukvarja z demenco. Opaža, da pozablja in se izgublja. Včasih pozabi, kje je oz. zakaj je na nekem mestu, občasno zunaj pozabi Tovarišico Jansen ali jo že desetič tistega dne pelje na sprehod, pozablja na imena in povsem preprosta opravila, zato tudi za pomoč pri pisanju svojega dnevnika zaprosi Leonie, hkrati išče grob čim bližje prijatelja Everta, še pred zadnjo postajo pa tudi nov dom v bližnjem domu starostnikov, kjer imajo mnogo več oskrbovancev z demenco. Kot pravi podnaslov, želi slovo vzeti vedrega duha – še vedno je nagajiv, a tudi vse bolj nesramen in celo žaljiv. Vse tisto, kar se je najbrž skrivalo v njem in je lahko nadzoroval, sedaj prihaja na plano.

Knjiga je grenko-sladka, saj nam zelo dobro prikaže ne le življenje starostnikov, ampak tudi ljudi z demenco. Priznam, da to zahtevno stanje poznam bodisi iz pripovedi oz. s strani starejših sosedov in vem, da njihovim bližnjim ni bilo lahko. Izgubljanje, pozabljanje … res je potrebne veliko ljubezni in razumevanja, strpnosti. Hendrik Groen ima vse to in lahko rečem, da je srečen. In da se bo res tudi poslovil srečen.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021    

Featured

The Mamba Mentality: How I play

Košarka je bila moja prva (športna) ljubezen in je to ostala do tega dne. Odraščal sem pod koši, z mislimi o Michaelu Jordanu, Magicu Johnsonu, Larryju Birdu, rivalstvi med Celticsi in Lakersi, Pistonsi in Bullsi, Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem, Vladetom Divcem ter rivalstvi med Cibono, Jugoplastiko, Partizanom, Realom, Arisom in tako naprej.

Kobe Bryant je bil nekaj posebnega. Iskreno, nikoli ga nisem maral. Prva »zamera« je bilo dejstvo, da so Lakersi v zameno zanj odpovedali Vladetu Divcu, pa čeprav je bilo vodilnim pri eni najboljših franšiz vseh časov jasno, kakšnega igralca so dobili in kakšnega odslovili in jim tega seveda ne gre zameriti. Kot zanimivost – Kobe je bil šele 13. izbor leta 1996, izbrali so ga Charlotte Hornets. Potem so se začele primerjave z zame najboljšim vseh časov – Michaelom Jordanom. Ni jih bilo malo, ki so trdili, da je bil Kobe celo večji in boljši od Jordana. In ko sem bil mlad, sem se okrog takih stvari rad prerekal. Danes jih pač pustim, da imajo svoj prav. Iskreno – enako se dogaja sedaj, ko so nekateri prepričani, da je LeBron James večji od obeh omenjenih, pa po mojem mnenju ni blizu niti Kobeju, še manj Jordanu. Druga generacija, drugi igralci, druga miselnost.

Spominjam se Kobejeve zadnje tekme, najbrž je bila edina njegova tekma, ki sem jo gledal v celoti. 13. aprila 2016 so njegovi Lakersi – z njimi je preživel celotno kariero, vseh 20 sezon, gostovali v Utahu pri Jazzih in Kobe je v slovo dosegel 60 točk, vključno z 23-imi v zadnji četrtini. Bili so trenutki, ko je komaj vstal in še težje stal ter tekal, metal, podajal, garal v napadu in obrambi. Ampak je in bilo je slovo, kakršnega bi si zaslužil vsak igralec. Moral sem priznati, da je na njem res nekaj več in da je bil morda pa res najbližje največjemu.

Pred leti sem prebral knjigo Phila Jacksona Eleven Rings, torej legendarnega trenerja, ki je osvojil šest naslovov NBA prvaka z Jordanom in Bullsi ter potem še pet s Kobejem in Lakersi. Njegovi trditvi, da je treniral dva najboljša igralca v zgodovini lige NBA, je pač težko oporekati. A že Jackson je v knjigi razlagal, kako sta si bila igralca močno različna – oba neverjetno nadarjena, predana košarki in željna zmagovanja, a z drugačnim pristopom.

The Mamba Mentality: How I Play je knjiga prav o tem – kako je Kobe Bryant pristopal k tej čudoviti igri in kot je lepo nekoč zapisal najbrž največjih pesnik in pisatelj med košarkarji ter najboljši košarkar med pisatelji in pesniki, Esad Babačić, kako se je Kobe igral košarko. Danes, iskreno, so se pozabili igrati košarko – košarka je postala posel. Služba. Kobe je bil garač – na treningih in tekmah, vodja na parketu in v garderobi. Njegova igra se je spreminjala – oglejte si čas, ko je igral s številko 8 in potem tistega, ko je igral s številko 24. Mogoče si oglejte še razliko med obdobjem, ko je na klopi sedel prej omenjeni Phil Jackson in takrat, ko ni. Njegov pristop se pravzaprav ni spremenil nikoli – želel je zmagovati.

Res bi bilo zanimivo gledati, kaj bi se zgodilo, če bi se na vrhuncu njunih karier srečala z Jordanom, z najboljšima ekipama oz. soigralci, ki so ju obdajali. Koga bi treniral Phil Jackson? Jordan je bil Kobejev vzornik, oba sta pogosto povedala, da je bil Jordan Kobeju starejši brat. Sam imam starejšega brata, ki je imel velik košarkarski potencial, ki ga ni nikoli razvil, je pa prav on tisti, ki je tudi mene navdušil nad košarko. Sam posebnega potenciala nisem imel nikoli – igro sem imel rad in rad sem jo igral. In mislim, da bomo tisti, ki smo odraščali ob Jordanu, težko priznali, da je kdorkoli boljši od njega, prav zato najbrž današnja generacija prisega na LeBrona. A kar so povedali in zapisali že mnogi – tako Jordan kot Kobe sta še povprečne igralce naredila boljše, LeBron se mora ponavadi obdati z vsaj še enim zelo dobrim, da ne rečemo odličnim igralcem (pa včasih tudi to ni dovolj) in zato v mojih očeh nima takšne veljave.   

Knjigo boste prebrali na dah – predgovor je napisal Pau Gasol, Kobejev soigralec med leti 2008 in 2014, od letos član Hrama slavnih, uvodni zapis Phil Jackson, zares neverjetne in številne zakulisne fotografije je prispeval Andrew D. Bernstein. Kobejevi pogledi na treniranje in igranje tekme, na nasprotnike in soigralce (če vas zanima, Saše Vujačića ne omeni), na družino, košarko kot tako, vzornike in še kaj. Zanimivi opisi prijemov, s katerimi so se ga lotevali posamezni igralci ali na kaj je bil on sam pozoren, ko je igral v napadu ali obrambi proti posameznim igralcem. Od tistih iz druge polovice devetdesetih ter seveda do novih junakov, ki še danes parajo mrežice. Pristop, kot ga je imel Kobe, je pravzaprav zagotovilo za uspeh, ob veliko odrekanja seveda in ne glede na to, s čim se ukvarjate ali kje želite biti uspešni. Zato vsekakor lahko rečem, da je to knjiga, ki vam jo toplo priporočam. Najdite lastno »Mamba Mentality«!

In seveda ne morem mimo 26. januarja 2020 in usodne helikopterske nesreče. Nisem mogel verjeti novici, saj se mi je zdelo, da so še nekaj dni prej krožile fotografije in posnetki simpatičnega srečanja med Kobejem Bryantom, njegovo hčerko Gigi ter našim Luko Dončićem. Spomnil sem se na trenutek šoka 7. junija 1993, ko je v avtomobilski nesreči umrl Dražen Petrović, ki smo ga še prejšnji dan gledali igrati proti slovenski reprezentanci.

In med branjem knjige sem spoznal, da sta si bila Kobe Bryant in moj veliki vzornik, Dražen Petrović, veliko bolj podobna kot Kobe in Jordan. Opis, kako je že kot otrok spal z žogo in je ni upal preveč uporabljati, da se ne bi izrabila, pa predanost vsakič, ko je zaslišal zvok »tup tup tup« na parketu, študiozen pristop k pripravi na nasprotnika, iskanje dvoran kjerkoli na svetu, dai lahko zgodaj zjutraj ali pozno zvečer treniral. Skoraj askeza v želji po uspehu. Strast. Zvok mrežice ob brezhibnem metu.

Takih igralcev ni več.   

Rating: 5 out of 5.

MCD, 2018

Featured

SuperVid – Knjižni tat

Tandem Žiga Valetič (piše) in Jaka Vukotič (ilustrira) se vrača z nadaljevanjem oz. novo zgodbo ali pa 2. epizodo, kot je zapisano na naslovnici knjige, o slabovidnem osnovnošolcu Vidu. V prvi epizodi se je nakazalo kar nekaj mogočih smeri, avtorja sta ubrala svojo, vseeno pa ohranila tisto noto ozaveščanja o drugačnosti.

Glavni junak Vid, ki vidi tako slabo, da potrebuje pomoč asistenta oz. spremljevalca Bojana (ki z dekletom pričakuje dojenčka), se nam je v prvi epizodi predstavil kot deček z dokaj bujno domišljijo, kar nekaj notranjimi boji in močnim »tretjim očesom«. V nadaljevanju (pričakovano) izvemo nekaj več o njegovem najboljšem prijatelju Lubanziju (najbrž ni naključje, da sta najboljša prijatelja postala dva izstopajoče drugačna), čigar oče prihaja iz Južnoafriške Republike, dela pa v Veliki Britaniji in je s svojo družino bolj malo časa. A Lubanzi si je tako lahko že večkrat ogledal veliki manchesterski nogometni derbi (z očetom navijata za City) in predvsem pozna veliko grdih besed oz. med spremljanjem tekem postane čisto nekdo drug. To Lubanzijevo plat spozna tudi Vid, ko gredo skupaj na kakšno nogometno tekmo in je Lubanzi tisti, ki Vidu opisuje tekmo in jo seveda začini tudi z lastnimi občutenji.

A to ni glavna tema, kar pove že naslov. V knjižnici, kamor Vid kar redno zahaja, saj zelo rad bere, a je na voljo bolj malo knjig v brajici (tj. Braillovi pisavi), se zgodi kraja. Nekdo si trajno izposodi (beri: ukrade) knjigo Svetinje smrti iz serije o priljubljenem mladem čarovniku Harryju Potterju. Mimogrede – Vidov hipi dedek, ki vnuku dovoli marsikaj, nad knjigo ni navdušen in meni, da je povsem neprimerna za otroke, Vid pa komaj čaka, da bo na voljo tudi različica v brajici. (Opomba avtorja članka: Harry Potter je super!)

Vid sluti oz. sumi, kdo si je knjigo za vedno izposodil, a seveda tega ne more dokazati, zato pride na izjemno idejo – v šoli bodo organizirali veliko knjižno izmenjavo, kjer si bodo lahko izmenjevali knjige in če njegova teorija drži, bo tisti (morda pa tista?), ki ima knjižnični izvod Svetinj smrt, dobil čisto svoj izvod, ukradenega pa vrnil v knjižnico. Odlična ideja, ampak – ali bo Vidov načrt uspel?

Priznam, da sem napram prvi epizodi v Knjižnem tatu pogrešal nekaj več humorja v dialogih, tiste otroške navihanosti, ki jo je avtor uspel odlično ujeti v Pasti v razredu. Vsekakor pa se spet odpirajo številne teme in težave – dostop in urejanje knjig v brajici, revščina (ja, nekateri si knjig preprosto ne morejo kupiti!) in seveda tabuiziranje te teme oz. strah pred zaznamovanostjo oz. stigmatizacijo, nezmožnost odgovornih, da bi prepoznali težave in še kaj. Veliko odraslih težav (in zato najbrž knjigo dojemam povsem drugače kot jo bodo mladi bralci), kjer so seveda žrtve oz. najbolj trpijo prav otroci, ki pa se s tem spopadajo na svoj način, kar spet ni prav, saj v prvi vrsti potrebujejo oporo in podporo. Sicer pa je napovedana tudi tretja epizoda – Bitka na bazenu in prav zanima me, katerih tem, poleg slabovidnosti in s tem povezanih bazenskih težav, se bosta ustvarjalca lotila tokrat.

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2023

Featured

Nerodni angel varuh

Arto Paasilinna je eden tistih avtorjev, ki so izredno predvidljivi v svoji nepredvidljivosti (ker veš, da se bo zgodilo nekaj res nepredvidenega), pronicljivo zabavni in karkoli vzameš v roke, se boš med branjem izmenjaje neizmerno zabaval in držal za glavo.

Nerodni angel varuh ima založniški pripis »finske vragolije med nebom in zemljo« in čisto zares je v glavni vlogi tokrat angel varuh, Sulo Auvinen. Ob vseh nezgodah in nesrečah, ki jih povzroča, se bralec sprašuje, ali je res nebeški odposlanec ali morda bolj peklenski. Na neki točki se to začnejo spraševat tudi v Peklu in v akcijo pošljejo vrhovnega vraga, Rauna Launonena.

V središču dogajanja je sicer Aaro Korhonen, sveže upokojen, uspešen in bolj ali manj zadovoljen moški, ki pa si vedno znova poišče kak nov izziv, da mu v življenju ne bi bilo dolgčas. Po spletu naključij spozna novega prijatelja, prevoznika pogrebnega podjetja Lindel, Oskarija Mattoja, kupi kavarnico in antikvariat ter v službi obdrži simpatično Viivi Raukonen. Tisto, česar Aaro ne ve, je dodeljeni angel varuh, ki mu življenje hitro začne obračati na glavo. Obračati v tem primeru pomeni stalno dogajanje, saj Sulo neumnost, ki jo povzroči, največkrat »popravi« s še večjo neumnostjo. Ena od teh je vsekakor tudi ta, da ga želi malo na silo »poparčkati« z Ritvo Nuutinen in ko sta na kupu enkrat dve ženski s podobno tarčo, so težave neizogibne. Zabavnih dialogov in misli ne manjka, včasih pa bi napetost lahko rezal z nožem, a namen knjige ni, da bi vas strašila, ampak sprostila.

No, a Sulo Auvinen se pri prepričanju obeh ženščin ne rabi preveč naprezat, saj ima dovolj drugega dela. Kot usposobljeni (a nesposobni) angel varuh se lahko uspešno vtihotapi v misli ljudi in jim prišepne kakšno tudi bolj grešno misel ali idejo, včasih tudi zgolj zato, da poteši svojo radovednost ali nedoživete sanje. Drvenje z pogrebnim vozilom in dirka z vlakom, upravljanje 200-metrskega trajekta, povzročanje neviht, netenje požarov, »naključno srečanje« med nepridipravom Janijem Vottonenom in Ritvo Nuutinen, ki se konča s hudim požarom in še bi lahko našteval.

In ko se, vzporedno s hudo nesrečo trajekta, v dogajanje aktivno vplete še Launonen, vrag (skoraj dobesedno) odnese šalo. Auvinen dejansko postane glavni junak, spremljamo zanimiv notranji boj angela varuha, saj ga vrag želi prepričati, naj se jim pridruži, saj je neverjetno sposoben oz. nadarjen za slaba dela in v Nebesih zapravlja svoj očitno neizmeren talent. A če Auvinen v svoje angelsko poslanstvo vse bolj dvomi, ga vrag z eno samo zadevo pri ponudbi vseeno polomi. Pa vam ne želim pokvariti (zabavnega) preobrata …

Paasilinna je v pripovedovanju kot vedno lahkoten, enostavno povezuje niti zgodbe in lahko bi rekel, da nenavadne zgodbice dobesedno stresa iz rokava. Lahkotno branje, ki vas bo spravilo v dobro (boljšo) voljo, morda pa boste kdaj tudi sami pogledali, če vam na rami prišepetava angel ali vrag?

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022 

Featured

Ledena kraljica

Jernej Dirnbek, pisec ciničnih, grenko-sladkih in socialno naravnanih besedil glasbene skupine Mi2, me je prepričal z romanom Tramp, zato sem nestrpno pričakoval njegov nov roman – Ledena kraljica.

Glavni junak romana Ledena kraljica je Martin Vidmajer, ne najbolj zanesljiv, lahko pa bi rekli tipičen zaposlen na mariborski izpostavi nacionalne televizije, a to niti ni tako važno. Njegova soseda je gospa v letih, prijetna in zgovorna Justina Čobec, ki ji Martin občasno pomaga – prinese težke vrečke, odnese smeti, pripelje kaj iz trgovine, postori kakšno hišno opravilo, sprazni poln e-poštni nabiralnik in čeprav je med njima kar nekaj desetletij razlike, se kmalu med njima splete pristna prijateljska vez.

Celo tako pristna in tesna, da Martin nehote poskrbi, da se ne najbolj prijazen poštar Alojz Smerdelj, smrtno ponesreči, s kolesom. Naključje, pač. Na njegovem pogrebu Martin spozna Magdaleno, ki tam čutno igra na citre, a kaj hitro zaigra tudi na nekoliko drugačne strune. Martin potem pride do spoznanja, da ima njegova prijetna soseda na računu precej denarja, pa obenem precej nadležnega bivšega soseda, Viktorja Pavloviča, uradno uspešnega podjetnika, sicer pa grobarja številnih mariborskih podjetij, ki hoče prijetno gospo Čobec spraviti s dom starejših, sam pa na lahek način priti do njenega stanovanja. Pa ne samo to, piše tudi knjigo partizanskih spominov in tu pa tam kaj objavi v glasilu Zveze borcev. Nek večer Justina Čobec Martinu zaupa, da bo spremenila svojo oporoko in mu prepustila svoje premoženje, saj je res prijazen in zanesljiv, pošten in iskren. A gospa Justina Čobec se naslednjega jutra ne prebudi.

Naš junak se tako znajde v dilemi in gospo Čobec spremeni v ledeno kraljico. Kako? Njene smrti ne prijavi, da bi lahko živel (beri: užival) z njenim denarjem (saj mu ga je hotela tako ali tako zapustiti) oz. na njen račun, zato jo položi (dobro, zapre) v zamrzovalno skrinjo. Kar za seboj seveda potegne kup zapletov, ki se jih najbrž ne bi sramoval niti finski mojster tovrstnih bizarnosti – Arto Paasilinna. Viktor Pavlovič in Stane Grubar, predsednik Zveze borcev sta še dve Martinovi žrtvi, zaplete se s čistilko Dragano in z res nenavadnim izgovorom odslovi Magdaleno, seveda ostane tudi brez zaposlitve, ampak je zelo vesten pri skrbi za sosedino mačko in seveda ne pozabi vsake toliko pogledat v zamrzovalno skrinjo, če se ni kaj zgodilo. Globoko zamrznjene osemdeset-in-nekaj letnice pogosto vstajajo od mrtvih.

Ampak, če sem pošten, vse skupaj mogoče zveni bolj zabavno, kot v resnici je. Roman se mi je zdel razvlečen in predvsem zelo privlečen za lase. Vidmajer se je z izjemo občasnih občutkov slabe vesti obnašal kot nekdo, ki vsega tega ne počne prvič. Njegova osebnost s smrtjo Justine Čobec doživi nenavaden preobrat – prepričan je, da bi mu soseda svoje premoženje tako ali tako zapustila v oporoki in ga troši, vplačuje visoke zneske na loteriji, a nikoli nič ne zadene, prilagodi obe stanovanji, da ima totalen nadzor in se seveda občasno pošteno zaplete v lastne lažnive niti, ki jih je napel in prepletel.

Zdi se mi, da bi takšna prevara težko trajala tako dolgo in da ne bi bilo nikomur nič sumljivo, da gospe tako dolgo ni na spregled. Tisti, ki ga spregleda oz. ima zares odlične sume, je pravzaprav Stane Grubar. A še preden bi utegnil karkoli storiti, umre. Pa čeprav je res nemogoče reči, da bi bil Martin kriv za njegovo smrt. Dirnbek nato zgodbo nepričakovano (in) naglo zaključi.

Dialogi tokrat niti približno niso na ravni Trampa, sam zaplet pa kot že rečeno, nekoliko preveč za lase privlečen. Lahko bi bila čisto simpatična kratka zgodba, do res berljivega romana mu manjka še nekaj piljenja in dodelav, obdelav in predelav. Mogoče izdan prehitro in brez ustreznega uredniškega pristopa, a o tem težko sodim, sem pač samo bralec. Nimam pojma, ali bi knjigo umestil v črno komedijo, kriminalko ali kaj tretjega, vseeno pa njegove naslednje knjige ne bom pričakoval tako nestrpno.  

Rating: 3 out of 5.

Litera, 2022

Featured

Trejo

(Avto)biografija Dannyja Treja, ameriškega igralca mehiškega rodu, se bere kot precej nora življenjska zgodba, ki mora nujno doživeti tudi ekranizacijo. Ampak, kdo bi sploh lahko igral Dannyja Treja?

Morda ga ne poznate po imenu, a vam je še kako znana njegova podoba – brazgotinast obraz, značilni brki in predvsem prodoren in strašljiv pogled. Zagotovo ste ga videli tudi v kakšni od več sto filmskih vlog, ki jih je odigral – glavno vlogo je imel v filmih o Mačeti, vidne stranske v Desperadu, From Dusk Till Dawn, Anacondi, Con Air in Heat, otroci ga poznajo po filmski seriji Spy Kids (ki so na nek način predstavili lik Mačete), igral je tudi v serijah Breakind Bad in Sons of Anarchy, pa še bi lahko naštevali. A če se vrnem k uvodnemu nagovoru, da je to knjiga in da si življenjska zgodba Dannyja Treja zasluži ekranizacijo – posamezni deli njegovega življenja so jo že dobili. Recimo Runaway Train, pa mogoče še toliko bolj Blood In, Blood Out, še najbolj pa najbrž v režijskem prvencu njegovega sina Gilberta – From a Son.

Knjigo, pa tudi njegovo življenjsko zgodbo bi lahko razdelili na dva dela – obdobje do leta 1968, ki je bilo zaznamovano z drogami, kriminalom, nasiljem, zaporom in življenje na robu ter potem, ko je dobesedno srečal Boga, se odrekel alkoholu in drogam ter začel pomagati drugim, še najbolj pa sebi. Ta drugi del, ki traja že dobrih petdeset let, je daleč od popolnosti – ob vsej pomoči, ki jo je nudil drugim, je imel – kot je to pogosto; daleč največ težav doma.

Konec štiridesetih in skozi petdeseta odraščati na ulicah Los Angelesa očitno ni bilo preprosto, sploh pa ne v mačistični in patriarhalno zaznamovani družbi oz. mehiški kulturi. Ulične tolpe, alkohol in droge, nasilje, ropi iz čistega veselja, (brutalni) pretepi ter preživljanje časa za zidovi takšnih in drugačnih vzgojnih institucij. In ne, to ni bil svet odraslih, ampak tudi otrok, ki so se ga prvič napili, ko so prestopili prag šole, se kmalu zatem začeli »zadevati« z veliko nevarnejšimi substancami, kar jih je gnalo in držalo v nevarni spirali nasilja, ropov, odvisnosti in kazni.

In seveda, Danny Trejo je dal skozi vse to. In še kaj – težko boste verjeli, ko boste brali, kaj vse je doživel in preživel do svojega petindvajsetega leta, ko je dobesedno začel novo življenje. Preživel je Soledad, San Quentin in Folsom, zloglasne kalifornijske zapore, kjer je čas preživljal s pajdaši, sovražniki, bodočimi prijatelji in seveda neznanci. Med katerimi je bil recimo tudi Charles Manson, ki je imel recimo hipnotično moč, da je preko besed in hipnoze pričaral občutke zadetosti s travo ali heroinom. A je bil v zaporu pravzaprav nihče. Danny Trejo je bil v zaporu glavni in tudi, ko ni bil blizu težav, je bil zanje kriv. Imenitno opiše tako (nepisana) pravila življenja v zaporu, ki je močno drugačno od tistega filmskega kot tudi strogo hierarhijo, ki jo določijo odlično organizirane in zelo močne kriminalne združbe – mehiška veja je le ena od njih, pa niti ta ne vedno enotna. Njemu in dvema pajdašema je po hudih neredih ob največjem mehiškem prazniku Cinco de Mayo leta 1968, grozila celo smrtna kazen in prav takrat je Danny našel Boga. Pa čeprav se še vedno spominja s človeškim blatom izpisanega »Fuck God« na enem od zaporniških zidov – mu je dal Bog drugo priložnost in 23. avgusta 1969 je Danny Trejo odšel iz zapora. Vse do današnjih dni drži obljubo, ki jo je dal Bogu, pa čeprav ga je (slab) sloves še naprej in dolgo spremljal, a mu pogosto celo pomagal.

Danny Trejo se je odločil pomagati drugim in vsekakor je bil odličen zgled – izvil se je iz primeža alkohola in drog, tudi nasilja, zaporu gledal v hrbet in ne glede na vse skušnjave, obljube ni prelomil. Hodil je, razlagal, pomagal, odpiral dušo, delil denar, odpiral domove in ustanove, kjer so pomagali brezdomcem, narkomanom, alkoholikom, žrtvam nasilja oziroma dobesedno vsem, potrebnim pomoči. Trudil se je zlepa, včasih je moral kaj narediti tudi zgrda, a vse, kar je počel od tistega poznega avgusta 1969 dalje, je bilo z jasnim namenom – pomagati.

Vrata filmske kariere so se mu odprla takorekoč po srečnem naključju (ali morda z Božjo voljo če vprašate njega) in s svojim pristopom se je potrudil, da jih ni zaprl oz. mu jih niso zaprli drugi. Že po naslovih filmov, ki sem jih omenil v uvodu, veste, da je sodeloval s številnimi imenitnimi režiserji (npr. Michael Mann, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino idr.) kot igralci (njegov vzornik Charles Bronson, Robert de Niro, Nicholas Cage, Steve Buscemi, Val Kilmer …) in igralkami, ki so morda ne toliko do preboja, kot predvsem do pomembnejših in vidnejših vlog prišle tudi po njegovi zaslugi in drugačnega dojemanja igralcev/igralk mehiških korenin (npr. Jessica Alba, Jennifer Lopez, Michelle Rodriguez …).  

Družinske sence so mu sledile in morda tudi zato ni bil nikoli sposoben ustvariti ali obdržati zakona oz. družine, pa čeprav je bil štirikrat poročen, bil v še eni zelo resni zvezi in ima tri otroke. In kar dva sta šla čez podoben pekel odvisnosti od drog kot on sam, še posebej sin Gilbert, režiser in igralec (ki je ime dobil po Dannyjevem stricu Gilbertu, ki je bil Dannyju očetovski lik in ga je za življenje, predvsem na življenje za rešetkami; naučil in pripravil kot je najboljše znal), ki je bil nekajkrat blizu smrti, kar pa velja tudi za hči Danielle.

Lahko bi rekli, da je Danny Trejo živel življenje (no, še vedno ga, pa čeprav je vmes – tudi z Božjo pomočjo; prebolel hepatitis C, raka na jetrih, kap in možgansko anevrizmo) po kakšnem divjem, razvratnem in nato odrešujočem hollywoodskem scenariju. Restavracij in glasbene založbe niti omenil nisem. Njegova volja do življenja in predvsem želja pomagati drugim, sta neverjetna. In čeprav sam nisem veren človek, Dannyja Treja globoko občudujem in spoštujem, kljub temu da moč za svoje delo pogosto išče – in tudi najde!; prav v Bogu. Nimam težav. Dela dobro in kar dela, dela z namenom. Menim, da mora vsak človek na neki točki v življenju odkriti boga v sebi in Dannyju Treju jo te vsekakor uspelo.

Rating: 5 out of 5.

Bonnier Books, 2021

Featured

Tanka črta

Knjiga s podnaslovom Spomini tožilke ter naslovnica, s katere v vas zre prodorni pogled avtorice, lahko rečemo ene najbolj (če ne kaj najbolj) znanih slovenskih tožilk – Vlaste Nussdorfer.

Tisti, ki ste brali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati boste menda v tokrat zapisanem našli veliko znanega, si pa mislim, da je v avtobiografiji najbrž še kaj več, predvsem osebnega in vezanega na njeno kasnejše delo – Beli obroč, varuhinja človekovih pravic ter pro bono svetovalka za človekove pravice, socialno politiko in humanitarnost. V Tanki črti se gospa osredotoča predvsem na svojo, 35 let dolgo kariero tožilke – od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca ter okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Ko sem kolebal, ali se knjige lotiti ali ne, sem dobil namig, ki me je seveda »kupil« – »Bere se kot kriminalka.«

Pa se res? Na nek način vsekakor. Vsi, ki berete kriminalke (ali pa mogoče spremljate senzacionalne novice o zločinih), veste, da so tožilci vedno nekje blizu. Prav v slovenski literaturi imamo enega, ki je pravzaprav glavni lik napetega branja – govorim seveda o Miu Aurelliju iz trilogije Irene Svetek: Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ. Aurelli je sicer veliko bolj kriminalist oz. preiskovalec kot pa tožilec in to je tisto, kar mi je pri Tanki črti všeč – lik tožilcev je vedno nekje v zraku in nihče ne ve čisto točno, kaj počnejo, razen tega, da tožijo oz. obtožijo in so pogostokrat v prvi bojni liniji, ko gre karkoli narobe – naj bo kazen premila, prestroga, obtoženec oproščen …

Vlasta Nussdorfer nas v knjigi popelje skozi kariero tožilca – skozi dneve in noči, vsaj zame mukotrpno birokracijo, s katero se spopadajo, delo v pisarni, na terenu, v sodnih dvoranah, zasliševalskih sobah (oziroma sobicah), v priporih in zaporih. V bistvu si sploh ne znamo predstavljati, koliko dela opravijo, predvsem pa, kako to bremeni njihova življenja, sploh zasebna.

Posilstva, umori in samomori, spolni delikti nad (lastnimi) otroki, tatvine in ropi, tudi oboroženi, takšne in drugačne prometne nesreče so včasih zgolj ledene gore in prav tožilci so nemalokrat tisti, ki se morajo z ustrezno pripravo in raziskavo ter seveda sodelovanjem z ostalimi organi »pregona« soočiti z vsem tem in priti do nezmotljive resnice. In potem imaš na eni strani žrtve, mnoge vidiš – ustreljene, zabodene, razmesarjene, razkosane (in recimo spravljene v vrečkah v zamrzovalni skrinji), posiljene, pretepene in žal še marsikaj. Prepričan sem, da podobe ostanejo v spominu in nimam pojma, kako nekaj takega spraviš iz spomina.

In na drugi strani imaš storilce – včasih so to drobne tatvine, drugič oboroženi in dobro načrtovani ropi, včasih je samoobramba in (poskus) umora v afektu, spet drugič (hollywoodsko) načrtovan umor, pa razprtije med zakonci in kot žrtve – otroci. In vloga tožilcev je, da pripravi vse potrebno za obtožnico in obtožbo storilcev kaznivih dejanj. Na drugi strani je obramba, pogosto razvpite odvetniške pisarne in slovita imena, katerih glavna naloga je – ne glede na to, ali je klient res kriv ali ne; obramba. Nekje vmes so potem še sodniki (in sodnice, seveda), takšni in drugačni. In če si ti kot tožilec tisti, ki z odlično pripravo in prepričljivim nastopom poskrbiš, da gre nekdo – ki je pogosto ravno tako sin, oče, mož, brat …; za nekaj let (in nalijmo si čistega vina, da so pri nas kazni pogosto smešno nizke) upravičeno v zapor, imaš na sebi takorekoč tarčo. Delo tožilca je častno in pomembno, predvsem tudi zelo pogumno, si pa ne predstavljam, da se ves čas, celo življenje bojiš, kdaj te bo nekdo, ki je že zakrivil kaj okrutnega, prepoznal in se odločil poravnati račune. Grozljivo.

Vlasta Nussdorfer nekaj takih trenutkov strahu opiše, tako kot trenutkov groze, ki so ostali po ogledu prizorišča zločina, a priznam, da jih je manj, kot bi pričakoval. Priznam pa, da me po prebranem še toliko bolj presenečata mirnost in razsodnost, ki ju je avtorica vedno izžarevala. V spominih so vključene tudi izjave nekaterih kolegov, s katerimi je v karieri sodelovala in ki kažejo na veliko mero spoštovanja in tudi ponosa. (Najbrž) upravičeno.

Zakaj najbrž? Prepričan sem, da je Vlasta Nussdorfer svoje delo opravljala po najboljših močeh in tu gre bolj kritika na delovanje našega sistema, ki tožilce (in linijo ljudi, ki sodelujejo v tem procesu dokazovanja krivde) pogosto osmeši. Iskanje lukenj v sistemu, zavlačevanje postopkov, blage kazni in še bi lahko našteval. Nimam pojma, kakšna je njena moč oz. moč tožilcev, ampak kazenski zakonik bi bilo potrebno spremeniti. V knjigi zanimivo opiše primer nekega predavanja, kjer je mladeniču na njegov očitek, da sta tožilstvo in policija represivna organa, predočila izmišljen primer zločina, katerega žrtev bi bil on sam in poskrbela za zanimiv obrat v razmišljanju.

Zdaj pa takole – če nekdo nekoga načrtno umori (ali ga poskusi umorit), posiljuje otroke, dolga leta izvaja takšno ali drugačno nasilje, ogoljufa in v socialno stisko pahne na desetine delavcev, sam pa uživa v kakšni davčni oazi, zavestno prehitro zapelje v križišče skozi rdečo luč in povzroči smrt n-števila ljudi … zame osebno tak človek ne bi smel nikoli priti iz zapora. Ne pa, da gre za rešetke za mogoče 10 let, je zaradi lepega obnašanja celo predčasno izpuščen ali – v zame najslabšem primeru; je zaradi nekih postopkovnih napak, celo oproščen. In prav res čakam trenutek in me je tega obenem zelo strah, ko bodo ljudje začeli pravico jemati v svoje roke. Sam kot oče vedno pravim, tudi svojim otrokom – »Če vam bo kdorkoli želel karkoli storiti, bo imel opravka z mano, ampak ne z mano prijaznim, skromnim, sramežljivim, zadržanim in pogosto ponižnim očijem, ampak tipom, ki se mu je utrgal film, ker mu je nekdo posilil/oropal/ubil hči ali sina.« Na prostost bo odšel, ker je bil v času dejanja »zmanjšano prišteven«, saj si bo lahko privoščil razvpitega odvetnika, čeprav mogoče živi od socialne podpore. In takrat je ni ne sile, ne človeka, ki bi me ustavila. Si bom zaslužil kazen? Vsekakor. Najstrožjo. (Mimogrede in zelo pomembno: upam, da do tega nikoli ne pride, ker se res nikoli ne želim znajti v tej vlogi in tega ne privoščim nikomur, obenem se sprašujem, zakaj nekateri pač to počnejo. Iz užitka, potrebe ali ker tudi njim na nek način »poči film«?). Naši sodni mlini v takih primerih prevečkrat zatajijo, meljejo predolgo, ljudje pa živijo z bolečino in praznino. Tudi taki primeri, ki so se vlekli leta in leta, so opisani v tej knjigi. Metallica v pesmi … and Justice for All tako pojejo »Justice is lost / Justice is raped / Justice is gone / Pulling your strings / Justice is done / Seeking no truth / Winning is all.« Mogoče sem šel predaleč in čisto izven vsebine, mogoče pa tudi ta moj »izliv« kaže in potrjuje, s kako kompleksnim in zahtevnim delom se srečujejo tožilci.

Tanka črta se bere kot kriminalka. Žrtve so znane (nihče seveda ni imenovan), prav tako praviloma tudi obtoženci. Dokazi jasni, sodba pa kakor kdaj. Za posamezna področja je avtorica vključila tudi zakonske člene, ki določajo kazni, pa spet – včasih se mi zdi, da gre le za črko na papirju, ki bi jo bilo treba nujno spremeniti. Vlasta Nussdorfer tudi v knjigi posebno pozornost nameni otrokom in tako ni presenečenje, da je ustanovila Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam nasilja ter bila kasneje varuhinja človekovih pravic, kjer pa je bila še pogosteje pod drobnogledom javnosti. Žal imamo v Sloveniji čisto preveč primerov, ob katerih lahko le nejeverno zmajujemo z glavo. Zanimiv obet je zadnji stavek opisa o avtorici – Vlasta Nussdorfer, mati dvema otrokoma in babica trem vnukom, si želi v prihodnje še več pisati, morda prvi kriminalni roman. Pri njenih izkušnjah in tudi občutku za pisanju, znamo dobiti zares napeto branje.

Tanka črta je knjiga, ki jo boste res hitro prebrali in ponuja odličen uvid v delovanje in ukrepanje tožilcev pri nas. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na njihovo delo ter številne dileme in prepreke, s katerimi se soočajo. Borci za pravico, ki pa jim nemalokrat – pa ne po lastni krivdi; tudi spodleti.

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2023    

Featured

Kje si, prelepi svet?

Pogovore s prijatelji Sally Rooney sem zgrešil, Normalne ljudi spoznal prek odlične TV-serije, na račun mlade irske avtorice pa sem slišal toliko deljenih mnenj, da sem si seveda moral izoblikovati svojega. In na nek način se mi zdi, da sem izbral odlično knjigo …

Kje si, prelepi svet? ima dve glavni junakinji – Alice in Eileen, vsaka na svojem polu, s svojo zgodbo, pričakovanji, željami in realnostjo ter ujeti v nenavadno prijateljsko razmerje. Prva je uspešna pisateljica, ki je zaslovela in obogatela s prvencem, nato doživela psihični zlom, se umaknila in trenutno koleba med pisanjem in popolnim umikom (sam bi temu rekel ustvarjalna kriza), a je dovolj bogata, da si lahko privošči takorekoč vse. Njena zvezda še vedno sije dovolj močno, da jo vabijo na različne dogodke po celem svetu, promocije, branja in podeljevanja nagrad. Eileen po drugi strani živi razmeroma monotono in osamljeno življenje, preživlja se s slabo plačanim delom za literarno revijo, poskuša pisati in objokuje razpadlo zvezo z Aidanom. In seveda – marsikaj tistega, kar ima prva, si želi druga in obratno.

In čeprav živita le nekaj ur vožnje narazen, večina njune komunikacije poteka prek pisem (elektronske pošte), kar pomeni, da imamo opravka s pisemskim romanom, v katerem pa ti dve, okoli trideset let stari ženski izmenjujeta poglede na marsikaj – od literature oz. umetnosti, življenja, vere, ljubezni, odnosa s starši, spolnosti, iskanja lastnega mesta v vesolju in nenazadnje o prijateljstvu.

In potem sta tu še stranska junaka – dva moška. Problematični in uporniški Felix, iz delavske družine, ki dela v skladišču in ga enako privlačita oba spola, Alice spozna na Tinderju in med njima se začne spletati nenavaden ljubi-sovraži ljubezenski odnos, kjer se zdi, da ves čas pravzaprav tekmujeta, kdo v tem odnosu je močnejši. In moram priznati, da si res želim, da bi zaradi Felixovih neverjetnih pevskih sposobnosti tudi to delo ekranizirali, saj me ti tradicionalni irski napevi vedno znova osupnejo. Simon po drugi strani, je Eileeinin prijatelj še iz mladostniških let, nekaj časa je celo živel in pomagal na kmetiji njenih staršev, sicer pa neke vrste sekretar v levičarski politični stranki, vedno pripravljen pomagat in poslušat. Zdi se, da sta z Eileen kot dva magneta, ki se močno privlačita, a je hkrati dovolj le sapica vetra, nerodno izrečen stavek, pola se obrneta in magneta se enako močno, kot sta se privlačila, sedaj odbijata. Ne znata si predstavljati življenja, da en drugemu ne bi bila prijatelja, a ju vse bolj prevzemajo tudi ljubezenska občutja in kaj storiti?

Za Alice in Felixa je prelomna njena službena pot v Rim, za Eileen in Simona poroka njene sestre Lole, za vse skupaj pa pravzaprav rojstnodnevna zabava Felixove prijateljice Danielle. Odličen prikaz valovanja čustev in odnosov ter res zapletene dinamike, vse skupaj pa je začinjeno z odličnimi dialogi oz. sporočilno in vsebinsko res močnimi pismi. Dokaz, da za zanimivo in berljivo knjigo ne potrebuješ poplave likov, da je zadeva lahko zanimiva – Rooneyjevi je to uspelo z zgolj štirimi, bralec pa preprosto ne ve, v katero smer bo zgodba zavila in je tudi na koncu seveda presenečen.

Ne morem se znebiti občutka, da je avtorica v oba glavna ženska lika preslikala sebe – ta večni razkol in željo med biti uspešen (in bogat), a obenem živeti recimo temu običajno življenje, brez pritiska prepoznavnosti in slave. In seveda, kako pomembno je, da imaš ob sebi sidro, ki te zmore v vseh viharjih varno obdržati na trdnih tleh, pa je ta oseba hkrati tudi veter, ki v tvoja jadra ravno pravi čas vnese tisto potrebno mero samozavesti in vere v lastne sposobnosti.

Nekaj malega težav sem imel s samim načinom podajanja zgodbe – dopisovanje Alice in Eileen je polno in bogato, zelo dolgo, včasih z neskončno dolgimi stavki in zdi se, kot da je napisano »iz prve«. Po drugi strani je dogajanje, ki ga avtorica ponavadi opiše v poglavju pred pisemsko izmenjavo, nekaj povsem drugačnega. Kratki in odsekani stavki, kot bi bral opombe v kakšnem scenariju ali dramskem besedilu, pisano v tretji osebi, s skoraj nepomembnimi podrobnostmi in ponavadi kakšnim zelo poetičnim zaključkom. Dva zelo različna sloga, ki pa se zanimivo prepletata in tvorita razgiban, čeprav razmeroma počasen pripovedni tok.

Morda lahko rečem, da sem po vsebinski plati za dela Sally Rooney malce prestar, čeprav v tej fazi življenja še kako dobro čutim te razkole, ki jih doživljajo (nekoliko mlajši) junaki. Po drugi strani me Irska – kot dežela, avtorji, tradicija, glasbeniki; močno privlači in se – kot tudi mnoge druge; trudim vse to sprejemati odprtega duha. Kot nekoga, ki piše, me kombinacije pripovednih slogov in sposobnost povezovanja zgodbe seveda »tehnično« zelo privlači, zato sem v branju knjige Kje si, prelepi svet? užival na več ravneh. Avtorica vsekakor obvlada jezik in zgradbo zgodb in tako me ne preseneča (več), da je za svoja dela prejela oz. bila nominirana za številne nagrade in da velja za glas generacije, prepričan pa sem, da bo vplivala na številne (mlajše) avtorje, ki ji bodo želeli slediti.  

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Obscuritas

Švedskega pisatelja Davida Lagercrantza zagotovo poznate kot izbranca, ki je nadaljeval Larssonovo trilogijo Milenium, Obscuritas pa je prvi del njegove lastne trilogije, ki se bo očitno vrtela okoli nenavadnega dua Vargas – Rekke.

Sam sem, verjeli ali ne, Lagercrantza spoznal po zaslugi biografije o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću, za moje pojme še vedno ene najbolj zanimivih in berljivih športnih biografij, iz njegovega prispevka k sagi Milenium sem prebral zgolj eno delo, ki pa je bilo dovolj, da me je avtor še dodatno prepričal. Tako sem imel glede Obscuritas visoka pričakovanja, občutki po prebranem pa so malce deljeni.

Prepričan sem, da ima tako izkušen avtor, kot je Lagercrantz celotno trilogijo »nastavljeno« in ve, kam bo zgodbo peljal, kar je meni osebno zelo zanimivo, saj vem, kako hitro se skozi proces pisanja začnejo zadeve (tako osebe kot neki dogodki) spreminjati in razvijati in me tovrstna definiranost bega. Pri Obscuritas se predvsem nisem mogel znebiti občutka, da morda avtor ne ve, koga bi potisnil v prvi plan – ali bo to policistka Micaela Vargas ali problematični (in obenem genialni) profesor Hans Rekke; kolikšno moč nameniti oblastem in kaj početi s številnimi stranskimi liki. Takšno »zmedenost« ponavadi zaznavam pri drugem delu kakšne trilogije, ko vse skupaj malo obvisi v zraku – uvod naj bi bil tisti magnet, zaradi katerega komaj čakaš nadaljevanja. In da ne bo pomote, Obscuritas ni slaba ali nezanimiva knjiga, a s takšnimi občutenji se ponavadi spopadam pri začetnikih v tem zahtevnem žanru, ne pa pri prekaljenih mojstrih.

Glavnina dogajanja je postavljena v švedsko prestolnico leta 2003 in 2004, a tisto glavno in bistveno se je zgodilo aprila 1997 v Kabulu, afganistanski prestolnici. V Stockholmu po nogometni tekmi do smrti pretepejo sodnika afganistanskih korenin, Jamala Kabirja, glavni razlog naj bi bilo slabo sojenje in predvsem to, da ni dosodil enajstmetrovke, ki bi odločila tekmo v korist druge ekipe. Ekipe, za katero je igral sin Giuseppeja Coste, človeka hitre jeze, ki pa zločina ne želi priznati oz. trdi, da je nedolžen. Policijska preiskava se znajde v slepi ulici in tako na pomoč pokličejo Hansa Rekkeja, nekdaj genialnega pianista, sedaj pa profesorja in mednarodno priznanega strokovnjaka za tehnike zasliševanja, ki živi popolno življenje. Oziroma se vsaj tako zdi.

Ves čas se zdi, da v ozadju tiči nekaj več – posamezniki v švedski oz. stockholmski policiji, ki vedo več, posamezniki na švedskem zunanjem ministrstvu (kjer med drugim štrene meša Rekkejev brat) in povsod prisotni »veliki brat« – Združene države Amerike. Seveda, če imamo nekoga iz Afganistana, potem bomo govorili tudi o terorizmu in tu mimo ZDA ne gre.

Toliko napisanega, pa še vedno nič o policistki Micaeli Vargas? Čisto običajna policistka, katere oče je v rodnem Čilu doživel in preživel Pinochetov udar in prevzem oblasti, en brat je narkoman in drugi – Lucas, očitno povezan z mafijo. Mama je bolj ali manj obupana, Micaelina najboljša prijateljica Vanessa pa lahkoživka, ki najraje od vsega uživa v življenju. Ampak prav Micaelino pogosto intuitivno razmišljanje je tisto, ki najprej pritegne samega Rekkeja in obenem »prestraši« določene ljudi, ki si očitno ne želijo, da bi bil Kabirjev umor res pojasnjen.

Dogajanje se nato preseli v leti 2004, ko Vargas po pivskem večeru prepreči Rekkejev samomor, ki se je v tem obdobju povsem izgubil in med akterjema se začne spletati vse tesnejša vez, ki je ves čas na meji tega, da prestopi oz. preplete profesionalno in osebno. Na dan prihajajo Rekkejevi demoni (ni jih malo!), nekaj drobtinic izvemo tudi o življenju in odraščanju Micaele Vargas, druži pa ju predvsem nenavaden in še vedno nerazrešen umor Jamala Kabirja. Raziskujeta, kopljeta, brskata, drezata in izzivata. Pot raziskovanja ju vodi v Moskvo, Koln, Kabul, sloviti in zloglasni zapor Abu Grajb, niti zapletenega klobčiča pa na koncu povežeta v skoraj Poirotevem slogu.    

Ali ima Švedska težave s priseljenci? Očitno. Dolga leta je bila izredno odprta in sprejemajoča, sedaj plačujejo davek. Ali je mogoče, da imajo ZDA tolikšen vpliv tudi v tej skandinavski državi, za katero se zdi, da je precej daleč stran od vsega? Mogoče oz. najbrž, saj ne vem, v kateri svetovni državi ZDA nimajo svojega vpliva. Širjenje demokracije pač ni preprosto. Lagercrantz je v glavno vlogo negativcev postavil dva priseljenca – enega iz Afganistana in drugega iz Italije in kot bi hotel vse skupaj nekoliko ublažiti, je policistka čilenskega rodu, čeprav spet – oba brata sta na drugi strani zakona.

Sumim, da bomo v nadaljevanju izvedeli nekaj več o zgodovini obeh glavnih akterjev, predvsem o tem, kaj se je zgodilo z očetom Micaele Vargas (vemo, da je umrl v nenavadnih okoliščinah, v katere sta bila vključena oba brata) in več o njunih bratih, sploh Lucasu. V zraku je ostalo tudi, kaj se je v tem obdobju (ko se je začela preiskava Kabirjevega umora in potem v naslednjih mesecih, ko je preiskava zamrla oz. bila takorekoč pometena pod preprogo) dejansko dogajalo z Rekkejem, da je iz popolnosti padel v stanje popolnega obupa. Kot zanimiv stranski lik se ponuja tudi Rekkejeva hči Julia, podobno velja tudi za Rekkejevega brata Magnusa ter seveda Micaelino prijateljico Vanessa, predvidevam pa, da bodo sledili tudi številni pretresi v stockholmski policiji in ne bi me presenetilo, če se Micaela ne bi zapletla v razmerje z enim od sodelavcev. Ali pač Rekkejem? Zaključek knjige je tak, da nam postreže zaplet nadaljevanja, a sklepam, da bo avtor potem nekako sklenil krog in odgovoril na vsa vprašanja in dileme. Zanimivo in napeto branje, za katerega se zdi, da je bil avtor vsaj dva koraka naprej, bralcu pa marsikaj ne bo jasno.

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023