Featured

Joker: Death of the Family

The Joker: Death of the Family

Joker je nazaj! Tako so oglaševali serijo stripov Death of the Family, v kateri spremljamo Jokerjev neizprosen boj s člani Batmanove družine in seveda samim Batmanom. Batman je šibek in to prav zaradi svoje Družine, ki jo vedno ščiti in ker si Joker želi tistega najbolj nevarnega Batmana, se jih odloči odstraniti, enega za drugim.

Batman in Joker sta bržčas največja sovražnika, kar smo jih imeli priložnost spremljati, v stripih ali kasneje na ekranih. Vsak s svojo zgodbo, temno preteklostjo, grehi … tako zelo različna in tako zelo podobna. Na eni strani temni vitez in pravičnik, ki »čisti« ulice Gotham Cityja, a je vsakič znova jasno, kako nevarno zavetje za njegove misli je tema. In na drugi strani norec, ki nima več kaj izgubiti. Ko je postal Joker, je bil Batman pač tam »po dolžnosti« in seveda bi se lahko preprosto predal, a potem ne bi imeli te izjemne stripovske serije. Torej, Batman je kriv, da Joker obstaja. In Batman je kriv, da je Jokerjev um ves čas na tisti tanki liniji med genijem in norcem. No, večkrat je na tej drugi strani …

Ampak Batman je postal popustljiv in se mora več časa ukvarjati z reševanjem življenj in skrivnih identitet svojih pomočnikov, svoje Družine, kot pa s preganjanjem zločincev v Gothamu in seveda največjega med največjimi – Jokerja. Slednjega kar leto dni od pobega ni bilo nikjer, sedaj pa se vrača še bolj zloben, okruten in seveda s še bolj dodelanim načrtom za pogubo Gothama in Batmana. Za nameček ima še skrivno sestavino …

Scott Snyder in Greg Capullo sta pri tem ustvarjanju zabredla res globoko. Ustvarila sta še bolj strašnega Jokerja, ki ga sedaj »krasi« njegov razpadajoči obraz, postregla z nekaj odličnimi zapleti, npr. uvodnim v bolnišnici, kjer se razkrije Merrymaker, neverjetnimi preobrati (recimo, ko Harley Quinn zbeži iz tesnih Jokerjevih okov), prevarami (od Jokerjeve črne knjižice z zapisanimi resničnimi identitetami celotne Batmanove družine do res odlično zasnovane zadnje večerje v Batmanovi jami) in seveda fantastičnimi dialogi, norimi (bolnimi) šalami in seveda kot vedno presenetljivimi razkritji.

Nekaj, kar sem se naučil pri trenutnem kupovanju stripov je tudi to, da je včasih dobro malo bolj pobrskati in kupiti celotno zbirko, ne le posameznih zvezkov. V tej izdaji (dobijo se namreč tudi posamezni »zvezki«, ki so naslovljeni po junakih) so namreč zbrane vse zgodbe, pa seveda še sklep, epilog in še kakšen bonus. Batman, Batgirl, Robin, Catwoman, Nightwing, Red Hood, Teen Titans, Harley Quinn, Alfred Pennyworth, Jim Gordon in še kdo – vsi so tu, vsi na kupu. In mnogi tudi pod vplivom Jokerjeve skrivne sestavine, strupa, katerega glavna kemična spojina nosi oznako … Ha.

Sama zgodba, ilustracije, zasnova … vse ima tisti »faktor X«, ki bi moral navdušiti vsakega bralca stripov. Tukaj je zbrano prav vse, kar mora kvaliteten in zanimiv strip imeti. In z vsakim novim branjem, z vsako drugo, vzporedno zgodbo, boste tu potem videli (in hoteli) še več. Ha!

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2013

Featured

Srce teme

Srce teme

Srce teme je kultni roman ukrajinskega avtorja Josepha Conrada, ki je izšel daljnega leta 1899 in ki ga je navdihnilo nekajmesečno potovanje s parnikom po reki preko Konga leta 1890. Roman, ki je opozoril na vse bolj perečo tematiko rasne diskriminacije, belgijsko vlogo pri kolonizaciji Afrike in ki je nenazadnje, navdihnil filmsko mojstrovino Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj.

Srce teme je eden tistih stripov, za katerega bi bilo skoraj nujno prebrati tudi knjigo. Peter Kuper, ki je nase opozoril z odličnimi stripovskimi predelavami Kafkinih del, je svoje delo sicer opravil odlično. Natančno in doživeto nam slika pripoved Marlowa, kako je kot mlad mornar odšel v Afriko. Prek odličnih tetinih vez dobi službo kapitana francoskega parnika, da z njim odpluje po kači podobni reki v središče zemlje. In ko pride do postojanke, kmalu dobi nalogo, da mora poiskati gospoda Kurtza, vodjo pomembne trgovske postojanke, ki priskrbi največje količine slonovine.

Pot je vse prej kot preprosta. Najprej morajo popraviti parnik, s katerim bodo odpluli in tu je Marlow odvisen od domorodcev oz. sužnjev. Sam do njih sicer nima zaničevalnega odnosa, kot ga ima do »divjakov« večina njegove posadke, nemalokrat pa čuti strah, saj je v družbi ljudožercev. Tudi sama plovba je polna težav in ko pridejo do domala blaznega Kurtza, njegova naloga še zdaleč ni končana. Najtežji del je pravzaprav šele pred njim.

Z današnje perspektive je težko ocenjevati vsebino Conradovega dela, ki mu je Kuper pač sledil. Ali so bili domorodci v Kongu res ljudožerci ali je bilo pač takrat takšno splošno prepričanje o »nevednežih in njihovih strašnih navadah«, kot jih označi Marlowova teta? Kurtz je bil druga plat tega kovanca – on se je z domorodci povezal, jih čutil, z njimi sobival, takorekoč postal eden izmed njih. Ali je prav zaradi tega zblaznel, ker je videl v samo srce teme?

Kaj sploh je srce teme in kako ga razumeti? Je srce teme Kongo kot nekakšno središče Afrike, »črne celine«? Ali je srce teme vsa ta dobro skrita zloba in pohlep v mnogih osvajalcih, predvsem francoskih in belgijskih, ki so na račun naravnih dobrin izkoriščali zemljo in ljudi?! Ali je srce teme Afrika kot taka, ki jo drugi, sploh pa belci, težko razumemo oz. je sploh ne? Številna vprašanja in pravzaprav prosta pot za odgovore in razumevanje. Že Conradovo knjigo so mnogi označili za globoko rasistično delo, kar samo dokazuje, kako težko jo je (pravilno) razumeti.

»Videl sem demone nasilja in demone pohlepa. Zaslutil sem, da se bom seznanil z mehkužnimi, hinavskimi, slepimi hudiči nenasitne blaznosti,« zapiše med opazovanjem afriških sužnjev, ki vpeti v okove prenašajo težko breme in zaključi z »Mirna vodna pot, ki je vodila do skrajnih koncev sveta, je bila mrakotna pod oblačnim nebom. In bilo je, ko da vodi … v samo srce, velikanske in silne teme.«Kuper me je navdušil v uprizarjanju podrobnosti. Sama reka, dogajanje ob reki in na reki, bogat živalski svet, izžeti obrazi domorodcev, zavaljeni in brezskrbni romarji oziroma kolonizatorji, pa seveda potem Kurtz in spomin na nesmrtnega Marlona Branda s tisoč in enim brezupnim, zblaznelim, pa hkrati tako odločnim izrazom na obrazu. Priznam, da bi mi bilo zagotovo lažje razumeti globino pripovedi, če bi prebral tudi Conradovo knjigo, tako mi je vse bolj jasno, da jo bom šel tudi sedaj brati, ker me je tudi stripovska priredba ne toliko navdušila, kot mi predvsem odprla vrata in me brcnila v rit, da bom šel raziskovat dalje.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura, 2020

Featured

Maus

Maus

Risoroman, ki je avtorju Artu Spiegelmanu prinesel celo pulitzerjevo nagarado. Roman, ki skozi podobo miši slika grozoto druge svetovne vojne in se obenem sooča tudi s psihičnimi posledicami in povojno depresijo. Strip, ki (presenetljivo) stereotipno prikazuje Jude, kar pa seveda ne zmanjšuje in še manj opravičuje genocida, ki se je izvajal nad njimi.

Maus sta pravzaprav dve pripovedi – ena, ki jo pripoveduje avtor, torej Art Spiegelman in ki se osredotoča predvsem na boleč in mučen odnos z očetom Vladkom in druga, ko slednji pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, tako o uspešnem in razkošnem življenju pred drugo svetovno vojno kot seveda o sami drugi svetovni vojni.

Risoroman Maus ima zgovoren naslov Zgodba o preživetju in če je le mogoče, poiščite skupno izdajo obeh delov. Prvi nosi naslov Krvava zgodovina mojega očeta, dogaja se v obdobju od sredine tridesetih do zime 1944 in ga tvori šest poglavij. Vse od začetka, ko spoznamo Vladeka Spiegelmana, njegovo družino in seveda srčno izbranko Anjo Zylberberg ter njeno premožno družino. Kaj kmalu postane jasno, da je Vlade zelo iznajdljiv in tudi deloven Jud, z jasnimi moralnimi vrednotami, ki ga ni sram poprijeti za nobeno delo. Tu so že nakazane tudi velike psihične težave, ki jih je imela Anja in ki jih je bilo vsaj začasno konec z rojstvom njunega prvega sina Richieuja. Ampak Medeni tedni (kot je naslov drugega poglavja) se kaj kmalu končajo in Vladek se lahko zgolj zahvali tako precejšnjemu premoženju kot iznajdljivosti (in kančku sreče), da je z družino kar dolgo vztrajal na Poljskem, v mestu Sosnowiec. Vojni ujetnik, Zanka se zateguje, Mišje luknje in Mišelovka nam res imenitno pričarajo tesnobno in temačno vzdušje za Judje na Poljskem – od groženj, skrivanja in bežanja, nasilja, pa selitev iz geta v geto in v geto znotraj geto ter seveda do koncentracijskega taborišča. Vladek in Anja sta pristala v Auschwitzu.

Vzporedno spremljamo tudi zapleten odnos med očetom in sinom, ki se odvija v New Yorku in kjer sin (avtor Art) vse bolj obupuje nad svojim očetom. Iznajdljiv, a pregovorno varčen, prepirljiv, nezaupljiv in boječ – preživel je grozo druge svetovne vojne in kot znajo povedati mnogi drugi preživeli, so to grozote, ki jih ne pozabiš. Vesel vsake malenkosti, (pretirano) se obremenjuje z vsakim izdatkom in trikrat (ali desetkrat) uporabi vsako stvar, ki jo je shranil in za katero se zdi, da bi lahko bila uporabna. Slabo leto, ki ga je preživel v taborišču, ga je naučilo vsega.

Drug del ima naslov In tu so se začele moje težave (iz Mauschwitza do Catskilla in naprej), kjer najprej glavno besedo zoper prevzame Art. Artu uspe izdati in vzbuditi precej pozornosti s prvim delom Mausa in nenadoma ga vsi sprašujejo o odnosu do druge svetovne vojne, genocida, koncerntracijskih taborišč, judovskega vprašanja itn., sam pa si želi zgolj mamo. Mama Anja je zaradi vse hujših psihičnih težav, ki so bile vsekakor povezane z doživetji in preživetjem vojnih grozot, leta 1968 naredila samomor, oče se je kasneje znova poročil z Malo, do katere pa je imel precej odbijajoč odnos, kot je zgovorno prikazano. Mauschwitz bi lahko označili kot taborišče misli in res slab prostor, v katerem se je znašel Art, tako po uspehu stripa kot očetovi smrti, a vseeno pride do spoznanja, da mora očetovo zgodbo oz. zgodbo staršev povedati do konca. Žal mu je, da je oče zažgal vse mamine dnevnike, ki jih je skrbno pisala in v njih zabeležila vse, prav vse. Vladek trdi, da se je tega po mamini smrti preprosto moral znebiti, pa čeprav je imel več kot očitne težave vreči stran karkoli uporabnega. Auschwitz (čas beži), … in tu so se začele moje težave …, pa Rešeni in Drugi medeni tedni znova slikovito orisujejo sklepna dejanja druge svetovne vojne, od nacistične panike, občutka svobode za številne jetnike ter znova in znova porajajoče groze vlakovnih kompozicij, bolezni, strahu, strojnic, lakote, smrti, negotovega jutri in še naprej prisotnega sovraštva do Judov.

Še sam Art v stripu nekajkrat zares osebno izkaže svoj dvom v pravilnost očetovih odločitev, navezanosti na družino in stereotipno judovsko varčnost, hrepenenje in hlepenje po bogastvu in kopičenju. Presenetilo me je, kako odkrito je Art prikazal Vladkov odnos do temnopoltih, na katere gleda zelo podobno kot so in še vedno mnogi gledajo na Jude – zgolj in samo slabo, zaničevalno. Arta boli tudi, ker imata z očetom tako slab odnos in sam ve, da je bil za očeta veliko razočaranje, saj ni sledil očetovim sanjam, ampak je postal umetnik. Spopadanje z materino boleznijo, čustveno razsulo, v katero ga je pahnila njena smrt in lasten odnos s Francoise, ki je ves čas v senci in pod pritiskom na koncu pošteno dementnega očeta Vladka. Zdi se, da se jasno spomni le še vojnih grozodejstev …

Risoroman Maus vas bo pretresel. Neverjetno je, da takšnim knjigam in izpovedim navkljub še vedno obstajajo takšni, ki v obstoj in delovanje koncentracijskih taborišč dvomijo oz. jih celo zanikajo. Vsak od nas, ki je imel kakšnega sorodnika (ali pač pozna koga), ki je vse to doživel in preživel ter je slišal zgodbe, se lahko zgolj zgrozi in si še enkrat več reče, da se kaj takšnega ne sme ponoviti. Pa vsi vemo, da se je in da se še vedno dogaja. In kot sem vzporedno z branjem Mausa prebral zanimivo misel (in pozabil čigava je): »Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.« Govorite in pogovarjajte se o tem in ni važno, kdo je bil naš in kdo vaš, pomembno je, kdo je bil dober in kdo slab. Na srečo so dobri to vojno, sicer le eno od mnogih bitk v zgodovini človeštva, dobili, ampak na končni poti do zmage je umrlo veliko preveč dobrih. In nedolžnih.

Rating: 5 out of 5.

Založba ZRC, 2019

Featured

Joker: Killer Smile

Joker: Killer Smile

Omenil sem že, da je Joker vsekakor moj najljubši negativec in nasploh eden najljubših stripovskih likov. Zelo sem se razveselil, ko sem na polici moje najljubše knjigarne opazil relativno svež strip o Jokerju – Killer smile.  Malce drugačna grafika in obetajoča zgodba …

Ne preveč bleščeča in kičasta naslovnica in na prvi strani vprašanje – »You sure it’s me who’s out of place here, doc?«. Povsem jokerjevsko, seveda. Piše Jeff Lemire, riše Andrea Sorrentino in priznam – nisem poznavalec, le ljubitelj. Nekaj prvih kritik, ki sem jih opazil, stripu niso bile naklonjene – še ena zgodba o psihiatru, ki želi pomagati Jokerju, pa na koncu znori sam. Najbolj slavna tovrstna zgodba je zagotovo tista s Harleen Quinzel. In ja, ta Joker je seveda drugačen od tistega izvirnega, ki so ga ustvarili Bill Finger, Bob Kane in Jerry Robinson, pa tudi od meni zelo všečne različice Alana Moora in Briana Bollanda ali tiste Scotta Snyderja in Grega Capulla. Vsebuje temačnost, prežečo nevarnost, obešenjaštvo in kot vedno – neustavljivo privlačnost.   

Psihiater je tokrat Ben Arnell, prizorišče seveda še enkrat več sloviti Arkham Asylum. Psihiater, ki je prepričan, da ima pod nadzorom sebe in Jokerja in da bo našel način, kako ga ozdraviti, mu pomagati. Replike med glavnima akterjema so odlične in vsakič znova sem presenečen nad tem, kako uspešno pisci nadgrajujejo Jokerjeve domislice, kako bistroumni so njegovi nesmisli, polni življenja in filozofije. (Ne, ni mi zlezel pod kožo, vsaj ne na stripovski način).

Ben Arnell ima popolno življenje, razkošen dom, čudovito ženo Anno in pridnega sina Simona. Srečo. Veselje. Predvsem veselje in smeh. Resnično najlepše od vsega. Vas spominja na koga? Potem se začne pisati neka druga zgodba – o Happyvillu in Mr. Smilesu … in od tu naprej gre za Bena Arnella le še navzdol. Svetov med seboj ne loči več – kaj je res in kaj plod njegove oz. Jokerjeve domišljije, njegovega izprijenega sveta, začenjajo se prividi, neskončne nočne more in tudi življenje kmalu postane nočna mora. Jokerjev zdravnik še enkrat več postane njegov pacient, nato vdani sluga. Število žrtev se seveda povečuje.

Preplet zgodb je še enkrat več zelo tesen in na trenutek težko sledljiv. Igrive barve Happyvilla, sivina in črnina Arkhama, krvavo rdeče obarvane misli, sanje in spomini glavnih akterjev, vijolično-zelena … pretresljiv konec, seveda. Z vsaj enim usodnim preobratom še pred tem. Pa še dodatek tej posebni izdaji (zbrani so namreč vsi trije stripi Joker: Killer smile) in sicer Batman: The Smile Killer, kjer spremljamo malega Brucea, ki po televiziji spremlja priljubljeni popoldanski otroški program – Mr. Smiles playhouse. Tu je Mr. Pouts, pa seveda Bruce Wayne in tudi Ben Arnell, Jim Gordon in drugi znani karakterji. Bruce / Batman pa ve, da ga Gotham potrebuje, pa čeprav mu nihče ne verjame, kdo je …

Presenečen sem bil, ko sem spoznal, kako zelo je Joker vplival na odmevno zgodbo v wrestling svetu. Seveda me je groteskni in domala neuničljivi The Fiend ves čas (še posebej pred trenutno reinkarnacijo) spominjal na Jokerja, nikoli pa nisem povezal Firefly Fun House segmentov s Happyvillom in Mr. Smilesom. Celo njegova trenutna sopotnica v ringu Alexa Bliss je bila v nekem obdobju močno navdahnjena s Harley Quinn in se znova vrača v tisto obdobje. Tako vpliven je Joker in vse zgodbe, ki so jih številni pisci in risarji ustvarili in jih še bodo.

Rating: 4 out of 5.

DC Black Label, 2020

Featured

Rdeči alarm

Rdeči alarm

Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.

Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.

Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.

V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.

Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.

Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.  

In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.

Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!

Rating: 5 out of 5.

Forum, 2019

Featured

Črni plamen

Črni plamen

Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.

Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.  

Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.

Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?

Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapleteno večnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.

In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.

Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.  

Rating: 5 out of 5.

Založba ZRC, 2021

Featured

Batman: The Killing Joke

Batman: The Killing Joke

Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …

Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.  

Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.

The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.

No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.

Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.  

Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2011

Featured

Zgodbe iz karantene: 2. val

Zgodbe iz karantene: 2. val

Pravijo, da se bližamo koncu tretjega (in upam, da ne začetku četrtega) vala, ko je Gašper Kržmanc po dobro sprejetem 1. valu (knjigi, ne epidemiji) izdal Zgodbe iz karantene: 2. val. Tisti, ki ste ga tako kot jaz, spoznali skozi številne zabavne zgode in nezgode, anekdote in še kaj, ste zagotovo nestrpno pričakovali nadaljevanje …

Osebno me je prvi del zabaval. Morda sem takrat pričakoval (pre)več, nisem najbolj razumel Gašperjevega humorja (še zdaj ga včasih ne) ali pa sem bil preveč obremenjen z vsem krog in okrog epidemije. Ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da je bila to ena bolj zabavnih knjig tega koronskega časa. Tako kot sem se neizmerno zabaval ob Burićevem pripovedovanju zgodb iz vojnega Sarajeva, sem se zabaval tudi ob Gašperjevih zgodbah iz karantene. Bile so zabavne, pa smo na smeh takrat kar pozabili. Preveč resno smo jo vzeli, najbrž.

No, ampak korone in epidemije ter vsega povezanega očitno nismo jemali dovolj resno. Prišel je drugi, pa tretji in … ne, ne, naj bo dovolj teh valov. Naj bo tretji zadnji. Gašper mi je zadnjič zaupal, da se zgodbe tretjega vala menda pišejo kar same, torej ustvarjalne blokade nima. Upajmo samo, da se jih ne bo odločil uglasbiti! (Šala, Gašper je dejansko odličen kitarist)

Zgodbe iz karantene: 2. val so drugačne. Seveda, saj je bil tudi drugi val povsem drugačen boste rekli. Gašper še vedno trdi, da vlada dela dobro in skoraj v vsakem dnevu epidemije omeni (in obogati njegov spisek znanj in veščin) samooklicanega epidemiologa in strokovnjaka za vse mogoče, ki je »ušel« v eno od severnih držav. In stanje epidemije ga seveda še vedno na kaj spomni, le da tokrat spomini niso tako razpršeni kot v prvem delu, ampak se osredotočajo predvsem na počitniški čas, ki ga je Gašper z družino preživel na Visu. Ja, na Hrvaškem!!! Nezaslišano. No, morda je zanj olajševalna okoliščina ta, da njegova žena prihaja s tega lepega hrvaškega otoka. Morda.

Izhodišče je, da smo vsi v istem čolnu, pa čeprav nismo. Nekateri čakamo na rešilni pas, veliko je tistih, ki se prevažajo z gumenjaki, morda kdo SUP-a, izbranci pa epidemiji navkljub uživajo na razkošnih jahtah. No, ali pa bodo, ko bo vsega tega konec in bodo izstavili račune. Seveda je smiselno, da nas Gašper v zgodbah drugega vala popelje na morje. Poleg Gašperja tako spoznamo njegovo ženo (ne bom komentiral), hči (poznamo mi navite dvoletnice), nekaj sorodstva in kup Antejev z Visa. Gašper trdi, da je spoznal samega Magica Johnsona (česar mu res ne verjamem, ker je zgodba celo zanj preveč neverjetna), marsikatero modrost se je naučil iz otroških pravljic in če ne veste, kako pripravljati katero ribo … no, sedaj boste izvedeli. (jaz še vedno ne vem, katere so modre in katere bele) Nekaj nepričakovano voajerskih izkušenj, kakšno modrovanje in ves čas spremljajoča grožnja okužbe s korono.

Zgodb je manj, kar ne pomeni, da kvaliteta trpi. Daleč od tega. Več kot očitno je, da si je Gašper hitro nabral obilo (pisateljskih) izkušenj in da mu pero vse bolj teče, da so zgodbe bolj domišljene in dodelane, za nameček umeščene celo v koncept. Iskreno povedano – z Gašperjeve strani se tudi tretjega vala ne bi branil. In ker je vlada delala dobro, ga morda celo dočakamo.

Rating: 4 out of 5.

Uho & Oko, 2021

Featured

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu

Kratka, zanimiva in poučna zgodbica, polna prijaznih namigov, kjer v glavnih vlogah nastopata Kulturni duhec in Domišljija. No, in simfonični orkester.

Zgodbico je vešče napisala Damjana Kenda Hussu, ki jo poznamo po mnogih zanimivih otroških delih in pesmih, v katerih se vsa bogata sporočilnost pokaže šele po številnih ponovnih branjih ali poslušanjih. Za barvite ilustracije je poskrbel Adriano Janežič in še dodatno obogatil dojemanje resne glasbe.

Resna glasba v večini primerov ni nekaj, kar bi otroci želeli poslušati sami od sebe. No, pa saj v bistvu nobena glasba ni ravno njihova izbira, ampak jo zanje izbiramo mi in jim jo vrtimo, oni pa potem z doživljanjem določijo oz. izberejo, kaj jim je všeč. In tako se prej ali slej začnete vrteti v začaranem krogu ponavljanja enih in istih pesmi – doma, v avtu, s prepevanjem na sprehodih itn. In čeprav večina staršev otroke začne v glasbeni svet seznanjati z otroško glasbo, tudi sam poznam nekaj primerov, kjer so začeli s klasično oz. resno glasbo. In za otroke to seveda ni slabo! Mene zadnje čase preseneča 8-letnik, ki si najrajši izbere »glasbo za možgane« in več ur skupaj posluša Mozarta, Beethovna, Vivaldija in številne druge mojstre klasične glasbe. In veste kaj? Rajši to kot kup modernega in zanj nerazumljivega ter tudi neprimernega instant glasbenega smetja.

Izhajajoč iz zapisanega, bo takšnega otroka prej ali slej zamikalo obiskati kakšen koncert resne glasbe in tu vam bo omenjena knjigica prišla kot nalašč. Knjigo je izdal Cankarjev dom, ki je ne le slovenski hram kulture, ampak tudi eden največjih kulturnih centrov v Evropi, kjer se v običajnih okoliščinah zvrsti več kot tisoč prireditev na leto. In če si boste zaželeli ogledati koncert resne glasbe, je Cankarjev dom seveda kot nalašč.

No, naša junaka Kulturni duhec in Domišljija se odločita obiskati enega takšnih koncertov in strokovno bolje podkovani Kulturni duhec radovedni Domišljiji potrpežljivo odgovarja in razlaga. Mladi bralci bodo tako izvedeli, da se na tovrstne koncerte ne zamuja, da je treba biti primerno oblečen, kdaj se ploska in kaj so stoječe ovacije, pa tudi, kako vljudno priti do svojega sedeža, če je ta npr. na sredini vrste. ABC lepega obnašanja ne le na koncertu resne glasbe, ampak na kateremkoli koncertu, za katerega bi lahko rekel, da ni namenjen le otrokom, ampak tudi njihovim staršem oz. starejšim.

In ker zgodbica sama po sebi morda ne bo odgovorila na čisto vsa vprašanja – tako, kot se je to zgodilo Domišljiji, so v zaključku še odgovori vodje programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, Ingrid Gortan. Kulturni duhec in Domišljija sta namreč staršem olajšala delo in časom moderno napisala elektronsko pismo s številnimi vprašanji – zakaj je v orkestru toliko violin, kaj simbolizira rokovanje dirigenta in violinista v ospredju, kakšna je razlika med simfoničnim in filharmoničnim orkestrom, o orglah in še kaj. Tudi nekaj PR statistike o Cankarjevem domu na koncu ne uide, ampak naj se otroci zavejo, kako pomembna za vse nas je res ta ustanova. Veliko zgoščenega branja in ogromno zanimivih ter uporabnih informacij na malo prostora.  

Rating: 4 out of 5.

Cankarjev dom, 2021

Featured

Pustinje

Pustinje

Obstajajo knjige, ki te navdušijo in takšne, ki te pustijo hladnega. V roke ti pridejo knjige, ki te pustijo ravnodušnega ali pa nimaš pojma, kaj naj si o njih misliš. Kaj si prebral, izluščil, si o knjigi še dolgo razmišljal in kaj sploh? Pustinje je ena takšnih knjig.

Pustinje Geralda Murnana so me bolj kot marsikatera druga knjiga zadnje čase (in ni jih bilo malo) prisilila k razmišljanju. O tem, kaj naj o knjigi zapišem. Kaj si o knjigi mislim. Ali mi je bila knjiga všeč? Pravzaprav ne. Ali ima knjiga vsaj neko zanimivo zgodbo? Ja in ne. Ali ima knjiga karkoli tistega, da lahko rečeš, da jo je vredno prebrat? Hm, recimo, da ja. Ljubitelji neskončnih filozofskih razpredanj boste v njej uživali. Tisti, ki si želi prebrati zanimiv potopis o Avstraliji ali roman o nenavadnem življenju v avstralski puščavi, pa ne.

Pripovedovalec zgodbe, mlad filmar (za katerega se sicer zdi, da v življenju ni še nič naredil oz. posnel) z obljudene avstralske obale pride v notranjost Avstralije, v žgočo in neskončno puščavo, ki ponuja imenitno kuliso za marsikaj. Pustinje se izkažejo za marsikaj, predvsem za razmišljujočega človeka. Izhodišče za neskončne debate, prepire, merjenje moči, dokazovanje in izkoriščanje položaja in še bi lahko našteval. Vsekakor tudi kot kulisa za izreden film o Pustinjah (fiktivna dežela, ki pod imenom seveda ne obstaja in jo lahko v Avstraliji lahko umestimo skoraj kamorkoli), ki ga z opazovanjem in poslušanjem snuje mladi filmar. Ampak od njega nikoli ne pride. Ostanejo nam zapiski, ti zapiski o marsičem, kar je videl, doživel, spoznal.

Kratka, pa je treba priznati, da kar težko berljiva knjiga, je razdeljena na tri dele oziroma sklope. V prvem sklopu pripovedovalec Pustinje predstavi skozi zgodovinsko in simbolično prizmo, kjer spoznamo različna videnja, ideja, doživetje in razlage, kaj Pustinje so, komu pripadajo in zakaj so pomembne. Vsekakor je treba priznati, da vse to deljenje na nas in vas spominja tudi na kakšen drug del sveta, nepomembni prepiri, med vrsticami pa sem nemalokrat zaznal tudi kritiko oblasti, kako so delale in še delajo z Aboridžini.

Sledi sklop o dojemanju časa v Pustinjah, ki teče povsem drugače kot drugje, sledi pa še malce nepričakovano del o fotografiji. Kako zanesljiva je, kako jo dojemamo, kaj v resnici kaže in kaj vse izkrivi. Vsekakor lahko spet pridemo do Aboridžinov (ali drugih staroselskih plemen kjerkoli na svetu), ki jim fotografije kradejo duše oziroma do izhodišča da je fotografija lahko imenitno promocijsko (in spominsko) orodje, ki pa nam svet kaže skozi oko (lečo) fotografa. Pripovedovalec, ki si je našel bogatega mecena in za katerega se sprva zdi, da se je malo zagledal v mecenovo hči, nato pa spogledoval kar z njegovo ženo, pravzaprav pod pretvezo priprave filma živi lagodno življenje. Morda kritika odnosa mnogih umetnikov? Morda. Opazuje, piše, razmišlja, bolj malo govori in predvsem gleda ter še malo razmišlja.

Knjiga, ki vam bo dala misliti. Knjiga, zaradi katere boste na stvari gledali drugače. Knjiga, ki vam zna pobrati kar nekaj časa. Dolgi in zapleteni stavki, ki jih boste morali prebrati večkrat. Razpravljanje o vsem in ničemer. Vsekakor bolj filozofsko kot romaneskno delo. Stvar okusa, ampak jaz lahko priznam, da je to vsekakor ena tistih knjig, ki sem jo prebral prvič in (najbrž) zadnjič.

Rating: 2 out of 5.

Litera, 2020

Featured

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Knjiga, za katero se sprva zdi, da gre za kriminalko. Umorjena prostitutka, najdena med smetnjaki na eni od istanbulskih uličic. Kdo je to storil in zakaj? Kaj kmalu ugotoviš, da to sploh ni pomembno, saj je bralcu dana izjemna priložnost – stopiti v um umorjene. Za 10 minut in 38 sekund.

Elif Shafak ni neznano ime, tudi v slovenščini sta bila njena romana Tri Evine hčere in Štirideset pravil ljubezni odlično sprejeta. No, 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu ji je prinesel nominacijo za bookerjevo nagrado leta 2019 in čeprav nisem eden tistih, ki bi kvaliteto knjig sodil po nominacijah ali nagradah … tule gre za mojstrovino.

Znanstveno je dokazano, da so človeški možgani še nekaj minut po človekovi smrt aktivni, nihče pa ne ve točno, kaj se takrat pravzaprav dogaja v človekovem umu. Avtorica se je odločila in zgodbo zasnovala iz tega izhodišča – um umorjene prostitutke Leile je aktiven še 10 minut in 38 sekund po smrti in v tem času nas popelje v čustven vrtinec spomin in doživljanja. Vse od nenavadnega rojstva in očetovih napovedi ter imamovih prerokb, do težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano s spolno zlorabo, nerazumevanjem družine in okolice, do bega v Istanbul in življenja na robu, ko je njeno življenje v bordelu le za kratek čas prekinila enkratna ljubezen. A tako hitro in nenadno, kot je prišla, je tudi odšla. Leila pa se je znašla nazaj na ulici oz. v uradni javni hiši in tam ostala do bridkega in nepričakovanega konca.

Spoznamo peterico njenih prijateljev – enako nenavadnih in za družbo pogosto nezaželenih kot ona sama. Sinana Sabotažo, Nalan Nostalgijo, Humeyro Hollywood, Zajteb122 in Jameelah. Prijatelje vse do konca in še naprej. Ljudi, ki dokazujejo, da niso pomembni položaj v družbi, barva polti, veroizpoved, spolna usmerjenost, poklic ali karkoli, ampak to, kakšen človek si. Dober ali slab? To je roman o Istanbulu, stiku Evrope in Azije, sladke vode in morja, tradicionalnega in modernega, tudi krščanstva in islama. Družbeni in zgodovinski pregled, z vzponi in padci, upanjem na letošnji jutri, ki se z le nekaj streli spremeni v najhujšo nočno moro. Čisto običajen večer prostitutke, ki bi se moral končati z lahko zasluženim denarjem, a se konča v smetnjakih. Konča se življenje. Pa se res?

Prijatelji pač ne bodo dovolili, da bo Leila ostala na Pokopališču pozabljenih, kot ne bi nikdar obstajala. Kot je prenehala obstajati za lastno družino, kot jo bodo pozabile številne stranke in kot bo za policiste ter zaposlene v mrtvašnici le še ena številka. Številka, ki jo nerodno nakracaš in jo že prvi dež spere. Prijatelji so tisti, ki ji bodo pomagali, da bo znova in končno svobodna. Prijateljstvo in ljubezen pogosto hodita z roko v roki – in če je bil Sinan prepozen ali preveč boječ, da bi prijateljici to kadarkoli priznal, D/Ali pač ni bil tak. In prav zaradi njega je imela Leila, ki bi lahko bila »le še ena prostitutka«, priložnost spoznati, kaj je to prava, iskrena in resnična, brezpogojna ljubezen. Dobivaš in vračaš.

Srečen konec, saj je konec pravzaprav nov začetek. Rojstvo. Ena tistih knjig, ki ji bo vsak bral, razumel in jo razlagal po svoje. Mislim pa, da ji bo le redkokdo lahko očital, da je povprečna ali celo slaba. Ogledalo Istanbula in družbe, razklanosti in razslojenosti sveta. Pogled skozi iskrene oči tistih, ki so praviloma potisnjeni na rob, pa v sebi nosijo največje bogastvo.

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2020

Featured

Pasji mož z dvema novima stripoma

Pasji mož

Stripovska serija Pasji mož, ki navdušuje mlade bralce po vsem svetu, se bliža koncu. V slovenščini smo v zadnjem obdobju, seveda v mojstrskem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame, dobili še sedmi in osmi del – H komu se kotali? in 22 kaveljcev.

Dav Pilkey je tudi naše bralce navdušil s Kapitanom Gatnikom in jih nato okužil še s Pasjim možem. O nenavadnem policistu, ki je mešanica psa in človeka, njegovih številnih prijateljih in nasprotnikih, sem že pisal. Starši, če niste povsem prepričani, zakaj so ti stripi tako priljubljeni med otroci, si vzemite čas in enega preberite povsem neobremenjeno – nenavadni, a zelo zabavni liki, nepredvidljivi zapleti, humorni dialogi in največkrat srečni konci. K vsemu temu dodajte še kakšno pristno modrost ali pa nauk, ki je lepo vtkan v vsebino. Zmagovalno!

H komu se kotali? (naslov opomni na mojstrovino Komu zvoni) vpelje nekaj novih likov (Bolhe, na čelu katerih je Pujso, ob strani pa ima krokodila Pamža in gorilo Zmeneta; pojavi se in izgine pretkani Petrčkov oče) in obudi enega starega – dr. Izmečka, ki se želi maščevati Pasjemu možu. Slednji ima težave s pozornostjo, ki se spremeni v strah, kar se odloči izkoristiti dr. Izmeček in ravbarske rakovice spremeni v kradljive žogice. In potem se zakotali … zakotalijo se kradljive žogice, ki kradejo vse od diamantov in denarja do lizik in bombonov in seveda se zakotali tudi zgodba. Dinamična stripovska akcija, v katero posežeta Kapitan Kolaček, zelo tečnolačna Podganosenica, Brdavsorobot 2000 in za nameček še supervešča.  Biti pošten, biti dober, imeti prijatelje in družino, pa lahko dosežeš vse!

22 kaveljcev (referenca na Kavelj-22) obudi nekaj likov, glavna negativka je tokrat Vila Razsojenica, godrnjava starka s TV-zaslonov, ki si s pomočjo možganskih kroglic podredi 22 psihokinetičnih paglavcev in mega-negativca – Drevka Vejevška, godzillasto drevo, ki uničuje vse pred seboj. Pasji mož in mucek Mali Petrček kreneta v boj, ki je zaznamovan z izdajstvi (Petrčkov oče), presenetljivimi pomočniki (riba Čofka, paglavka Milena, Kapitan Kolaček) in kjer se celo v Petrčku tu pa tam predrami moralni kompas.

Kaj nas čaka? Avtor spretno prepleta zgodbe in junake in v zadnjih dveh delih – Grime and Punishment ter Mothering Heights (v izvirniku je izšla konec marca letos) lahko pričakujemo epska razkritja, nore slikogibe in nemalo presenečenj. Sodeč po namigih pa ne bi bil presenečen, če ne bomo spoznali tudi kakšnega novega (super)junaka in s tem napoved nove serije.

H komu se kotali?

Rating: 4 out of 5.

22 kaveljcev

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Moj mačkon Jugoslavija

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Očetnjava

Očetnjava

Nina Bunjevac me je osupnila s fantastičnim risoromanom Bezimena in ko mi je prijatelj priporočil njeno Očetnjavo, nisem dolgo okleval. Trajalo je sicer, da sem do vse redkejših izvodov prišel in nato še enkrat več ostal brez besed.

Bezimena je vrhunski prikaz nerazumevanja, izrojenosti in odlično prikaže spolne plenilce in njihove žrtve, ki nemalokrat ostanejo nevidne, skrite, neme. In kakorkoli je za žensko, ki je šla tudi skozi to izkušnjo, vse skupaj zelo težko, je najbrž še toliko težje upodobiti svojega očeta, terorista. Ali je lažje, ker očeta, Petra Bunjevca, ni nikoli pravzaprav poznala? Najbrž ne, saj je bil še vedno njen oče in ona nosi njegov priimek.

Očetnjava je tako pravzaprav biografski risoroman, sestavljen iz dveh delov. Prvi del – Plan B, v katerem je opisano, kako Nina s svojo mamo Sally obuja spomin na kratko obdobje življenja v Kanadi in nato odhod v Jugoslavijo ter drugi del – Izgnanstvo, kjer opisuje predvsem zgodbo svojega očeta. Prvi del je razmeroma preprost, pa čeprav se čuti napetost med materjo in hčerko, ko slednje dregne v vedno bolečo točko – oče. Kdo, zakaj? Nina je imela namreč dve leti, ko je z mamo in starejšo sestro Saro odšla iz Kanade v Jugoslavijo in štiri, ko je oče umrl. Najstarejši brat Petey je ostal z očetom, saj ga slednji ni pustil iz Kanade in je kasneje priznal, da bi rajši umrl, kot pa prišel nazaj v Jugoslavijo. Spominja se bore malo, se pa spominja, kako je mama zvečer zagrinjala zavese in pred okna potiskala težke omare, če bi jim hotel kdo v hišo vreči bombo. Jasno je, zakaj je mama še vedno tako občutljiva na samo omembo njegovega imena in jo še vedno preganjajo demoni paranoje.

Nadaljevanje postreže z razlago. Žalostna zgodba Petra Bunjevca se je začela pisati že pred njegovim rojstvom. Lahko bi rekli, da je bil že njegov oče zaznamovan z nesrečo in se je to obdržalo. Druga svetovna vojna, vse pred tem in tudipovojno dogajanje je bilo kompleksno, zapleteno in nikoli povsem razrešeno. Avtorica zakoplje globoko v zgodovino, v nacionalne spore in razlike, dregne v kakšen ne pretirano priljubljen zgodovinski čas, a se kljub vsemu zdi, da zgodovino piše, kot se je zgodilo. Brez olepševanja, moraliziranja ali postavljanja na katerokoli stran. Ljudje so delali napake, voditelji so delali še večje in mnogi še vedno plačujejo grehe. Petar Bunjevac je imel svoje razloge, da je bolj verjel Petru II. In Draži Mihajloviću in se pridružil Očetnjavi, srbski teroristični organizaciji, ki je izvedla serijo terorističnih napadov in ki so bili odgovorni za atentate tako na Josipa Broza Tita kot na njegove sodelavce.  Oko za oko, zob za zob bi lahko rekli, saj druga stran seveda ni ostala dolžna. Kaj je bilo pravzaprav krivo za eksplozijo domače bombe, ni povsem znano. Jasno je le, da sta 28. avgusta 1977 poleg Petra Bunjevca umrla še dva človeka, člana njegove enote, pred tem pa je bilo na njihovih rokah veliko krvi.

In kot se Goran Vojnović dobro sprašuje v spremni besedi – kako težko je upodobiti očeta terorista? kako ga upodobiti? Risoroman je žanr, kjer zgodbo govorijo predvsem risbe in manj dialogi in naša percepcija, kako izgleda terorist, kaj počne in kako, se seveda spreminja. Saj vsi poznamo tisto, da si ponekod lahko borec za svobodo, drugje terorist ali pa za nekoga osvoboditelj, za druge pa terorist. Enako bi lahko rekli za Bunjevca. Nina ga je upodobila in orisala kot se ga je spominjala, kot je lahko razbrala iz fotografij ter pripovedi sorodnikov, časopisnih člankov. O njem in Očetnjavi se je pisalo in snemalo dokumentarne filme in moram priznati, da me je najbolj od vsega presenetilo prav to, kako ji je uspelo ohraniti neko zdravo distanco, pa je še vedno ostra in neposredna. Oče jih je prizadel, pravzaprav je prizadel prav vse, ki jih je imel kakorkoli rad in še mnogo tistih, ki jih niti poznal ni. To pa zgolj zato, ker je ostal zvest nekim idealom, ki jim (najbrž) ni brezpogojno verjel. Soočiti se z vsem tem in to izraziti na tako mojstrski način …

Rating: 4 out of 5.

Modrijan, 2015

Featured

Poblazneli morilski pragozdni maček

Calvin in Hobbes: Poblazneli morilski pragozdni maček

Nikoli ne bom pozabil mojega prvega stika s Calvinom in Hobbsom – ob prvi v slovenščino prevedeni zbirki njunih stripov Nekaj pod posteljo se slini, sem se smejal, krohotal, držal za trebuh, brisal solze in se naslednji dan pritoževal nad bolečim grlom.

Seveda imam na polici vseh deset do sedaj prevedenih zbirk v slovenščini, od tistih povsem črno-belih do barvnih in kombiniranih, z veseljem prebiram njune dnevne šale na družbenih omrežjih in seveda navdušeno čakam vsako novo knjigo. Zadnja je – Poblazneli morilski pragozdni maček.

Ali se je kaj spremenilo? Calvin je še vedno edini, ki meni, da je njegov plišasti tiger Hobbes živ in da ga takorekoč vsak dan čaka v zasedi za vhodnimi vrati. No, Hobbes je seveda njegov najboljši prijatelj in z njim v dobrem in slabem, pa čeprav se znata tudi spreti in si pošteno skočiti v lase. Zmagovalec ni vedno znan, je pa to presenetljivo velikokrat plišasta zver. Calvina še vedno rado odnese v svet domišljije, kjer se mora znajti med dinozavri (učiteljica Lubadar, mama ali seveda Suzi) ali pa galaksijo varuje kot pogumni galaktični bojevnik As.

V dialogih je še vedno neverjetno filozofski, moder, pa še vedno pristno otročji. (jasno vam bo, ko boste prišli do stripa o delovanju bankomata). Prav neverjeten je tokrat v dialogih s staršema, še posebej z mamo in tudi učiteljici Lubadar servira nekaj nepozabnih replik. Seveda največjo globino doseže v dialogih s Hobbsom oziroma samim seboj. Nemalokrat sem ostal brez besed.

S Suzi imata še vedno ljubi-sovraži odnos, z Bertijem se samo sovražita, pogrešal pa sem Calvinovo varuško Roz, njene telefonske klice in neposrečene zmenke. Vsakič znova me osupnejo snežene skulpture, s katerimi izraža marsikaj ter hladnokrvnost, ko je treba staršem zabrusiti kaj neverjetno odraslega in zrelega.  

Stripi bodo navduševali (in najbrž tudi navdihovali) otroke, ravnodušni pa ne bodo ostali niti starši. Celo tisti, ki stripov in tovrstnega (na trenutke obešenjaškega) humorja ne marajo, se bodo morali sprijazniti, da so stripi Billa Wattersona o Calvinu in Hobbsu pač zelooo smešni. In če tega dvojca še ne poznate, sploh ne vem, kaj še čakate?!

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2020

Featured

Vrteče se srce

Vrteče se srce

Irci so žilavi, uporni, delavni in neupogljivi. Zdi se, da ne glede na to, kdo, kako i kolikokrat jih podre po tleh, vedno uspejo nekako najti moč, se pobrati in iti s ponosno dvignjeno glavo naprej. Knjiga Donala Ryana nam ponudi imeniten vpogled v način življenja in razmišljanja povsem preprostega, vsakdanjega Irca.

Irska niso le zeleni griči, temno pivo in odlična glasba. Irska je zelen dragulj, ki se lesketa ob modrem Atlantiku in kjer se ljudje borijo za preživetje. Svetla in temna plat. In če vse bolj in pogosteje beremo knjige o spopadanju z epidemijo covid-19 in bomo najbrž v naslednjih letih brali takšne o spopadanju s psihološkimi in zdravstvenimi posledicami, so še vedno aktualne tudi knjige o življenju v času zadnje velike gospodarske recesije leta 2008. Seveda se spominjamo, kako je bilo pri nas, ko so eno za drugo propadala podjetja, kako se je pred zavodom za zaposlovanje vila dolga vrsta, ljudje pa niso vedeli, ali bodo lahko plačevali kredite, položnice in ali bodo imeli kaj za pod zob. Vrteče se srce je knjiga o tem, kaj se je v tem obdobju dogajalo na Irskem, v majhnem mestecu na zahodu države, kjer takorekoč vsak pozna vsakogar.

Vrteče se srce je sicer tesno prepletena zbirka zgodb 21 posameznikov, moških in žensk, mladih in starih, ki se vsak na svoj način spopadajo s posledicami recesije. Glavni lik je, ne glede na razpršenost in razdrobljenost zgodb, Bobby Mahon. Posameznik, ki ga zaradi odnosa, delavnosti in poštenosti spoštujejo in občudujejo takorekoč vsi. No, skoraj vsi. Do dna duše ga prezira njegov oče Frank, ki je v petih letih zapil vse, kar je imel in ki vsak trenutek življenja, ki mu je še ostal, nameni temu, da ponižuje, zaničuje in omalovažuje – ne le Bobbyja, ampak tudi druge. Pred njegovo razsuto in propadajočo hišo stoji vrteče se srce, kot žalosten opomnik … Bobby vsak dan obiskuje očeta in je vsak dan znova razočaran, ker oče še ni umrl. Mogoče je to njegova najslabša in najtemnejša plat, pa čeprav se v nadaljevanju knjige (Bobbyjeva zgodba je namreč prva) izvemo, zakaj je njegov odnos z očetom tak, kakršen je. 

Bobby Mahon je kot mnogi drugi v njihovi vasi delal za Štokija Burkea, nesposobnega gradbinca, ki je posel prevzel od očeta, ta pa se ne more načuditi, kako nesposoben je njegov sin, ki je prevaral celo vas in jo pahnil v obup. In ta obup je iz strani v stran bolj očiten in ne glede na to, skozi čigave oči ga doživljamo. Tistih, ki so delali za Štokija, njihove starše, partnerje ali otroke ali tistih, ki so na koncu izgubili zaupanje celo v Bobbyja. Prav vsem se zdi nemogoče, da bi Bobby varal svojo ženo in nato še umoril umirajočega očeta. Ali je pač vse skupaj tako zelo izpridilo celo njega?

Hipnotični vrtinec zgodb majhnih in ponižanih, marljivih in neuklonljivih, ki jih življenje tako ali drugače tepe. Popivanja, pretepi, nesporazumi, nezakonski otroci, umor in ugrabitev, nesrečna naključja, upanje in brezup, napačna sklepanja in zmotne obsodbe. Vse to v pogosto skrajnem poskusu rešiti si življenje in zaživeti neko normalno, dostojno, da ne rečemo človeka vredno življenje.

Pretresljivo, surovo, kruto in človeško. Vsebino knjige težko opišem z lepimi besedami, sama knjiga pa je več kot odlična. Tudi prevajalka se je prilagodila specifiki posameznih karakterjev in tako si še lažje predstavljamo pretresljivo izpoved izgubljene bančne uslužbenke, bes in jezo malce omejenega fanta ali pa popolnoma zmedeno in nočni mori podobno izpoved shizofrenika. Vrteče se srce se bere hitro in bralca zadene, točno v srce.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Moja temna Vanessa

Moja temna Vanessa

Knjiga, ki jo je težko brati in še težje razumeti. Bralec težko razsodi, kaj in kako, saj se avtorica Kate Elizabeth Russell ukvarja s težkimi in bolečimi ter zelo aktualnimi temami, kot so (spolno) nadlegovanje, pedofilija, tanka in včasih težko določljiva meja med dovoljenim in nedopustnim …

Kako razumeti zgodbo, v kateri spremljamo zgodbo 15-letne Vanesse, ki se zaplete v precej nenavaden, čeprav se zdi sporazumen odnos s svojim profesorjem, 42-letnim Jacobom Straneom? Težko doumljivo in vsekakor sporno, čeprav seveda ne nemogoče, razmerje razumemo še nekoliko težje, ko se o njem sedemnajst let kasneje začne izpraševati tudi Vanessa. Skoraj desetletje kasneje se Strane namreč (znova) znajde na zatožni klopi, saj ga spolnega nadlegovanja obtoži še ena dijakinja, Taylor Birch. Spolno nadlegovanje in posilstvo so seveda težke besede in če jih zoper odraslo osebo uporabi najstnica, so še toliko bolj odmevne. Pa čeprav jo je »samo pobožal po kolenu«. In če moramo na to gledati kot na posilstvo, kako potem dojemati vse, kar je počel z Vanesso? Hočeš nočeš se bralec ob opisovanju njunega prvega spolnega odnosa pač vpraša, ali se je ona res strinjala? Kolikokrat ji je bilo neprijetno, zoprno, kako zelo se ji je vse skupaj upiralo?

In po drugi strani si je vsega tega želela, znova in znova, še leta po tem, ko je morala zapustiti srednjo šolo. Uživala je v dotikih, sanjarila je o njih, ni mogla živeti brez. Na trenutke se zdi, da je ona tista, ki je kasneje zalezovala njega in se mu ponujala, ki je na kolidžu iskala njegovo zamenjavo v drugem profesorju, Henryju Ploughu in kako si je znova in znova predstavljala vse tisto, kar je nekoč že počela. Lahko rečemo, da je bila Vanessa zlorabljena in posiljena? Presoditi boste morali sami. Lahko pa ste prepričani, da boste imeli po prebranem še več vprašanj in dvomov kot odgovorov in dejstev.   

Zgodba na kratko – 15-letna Vanessa Wye pride na srednjo šolo Bromwick in se nastani v tamkajšnjem internatu. Ravno dovolj bistra in zaradi svojih rdečih las tudi opazna najstnica hitro pade v oko profesorju angleščine, ne ravno privlačnemu, a ravno dovolj karizmatičnemu Jacobu Straneu. Začne se nenavadna igre mačke in miši, lovca in plena, kjer je težko ločiti, kdo je kdo. Bežno spogledovanje in dotiki se sprevržejo v čustveno naporno razmerje, polno manipulacij in seveda skrivanja. Ona je kriva in ona je močna, a je jasno, da je enako kriv in še močnejši on in tako spremljamo precej mučne dialoge, kjer oba glavna akterja nihata iz ene v drugo skrajnost, iz svetlobe v popolno temo. Navajanje Nabokova in njegove Lolite je seveda neizbežno.

Njun odnos seveda ne ostane skrit dovolj dobro in sledi neizbežno, čeprav nepričakovano – ona je sedaj tista, ki ima v rokah škarje in platno in ker si življenja brez njega ne zna predstavljati, se zlaže in vso odgovornost prevzame nase. Sledi  odhod domov, nazaj k staršem in pogrezanje v obup. Ampak – s Straneom ostaneta v stikih, razmerje nadaljujeta in tako je tudi kasneje, ko Vanessa odide na kolidž. In ko se znova najde v precepu, saj se tudi tam pojavi šarmanten, mlajši in priljudnejši profesor Henry Plough, ki v njej vidi velik (literarni) potencial. Zdi se, da se bo zgodba ponovila, a zajadra v drugo smer …

Vse skupaj spremljamo kot spomin zdaj 32-letne Vanesse, ki je pristala v obupni službi, nezmožna normalnega razmerja, kjer ji vsakdan pomenijo alkohol in droge ter občasen rekreativni seks, dokler je ne kontaktira novinarka, ki jo želi vključiti v veliko zgodbo o groznem profesorju, ki je zlorabljal najstnice. Ne, ni bila edina, pa čeprav ji je Strane ves čas govoril točno to – da je edina, ki jo je ljubil. A je to govoril vsem, le da vsem ni počel vsega, kar je počel njej. In kaj sedaj? Vsekakor ji skozi premnoga vprašanja in dvome pomaga krmariti terapevtka Ruby, ki deluje kot tisti glas razuma, vse do usodnega telefonskega klica …   

Knjiga, ki zelo dobro povzema gibanje #MeToo oz. #JazTudi, kjer se stranski opazovalci seveda pogosto vprašamo, zakaj je trajalo tako dolgo, da se je žrtev opogumila in oglasila? Strah? Vsekakor je prisoten. Izpostavljenost in morebiten medijski linč k temu seveda še dodata, ampak mar ni dobro in nujno potrebno družbe obvarovati pred takšnimi in drugačnimi pošastmi ter spregovoriti čim prej in kar se da na glas? Vanessa je ena tistih, ki tega sploh ni želela. In prepričan sem, da je tam zunaj veliko takšnih žrtev in »žrtev«, ki storijo enako. Pa ne zato, ker so edine.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2020

Featured

Fejk

Fejk

Norveška avtorica Mina Lystad zna odlično nagovarjati mlade, kar je dokazala že z romanom Luzerka, v katerem se je »spopadla«  z družbenimi omrežji, všečki in vsem s tem povezanim, kar se zdi resnično, pa ni. V nadaljevanju, naslovljenem Fejk, se ob vzporedni najstniški ljubezenski zgodbi posveti danes vse bolj pereči in prisotni temi – lažnim novicam.

Marie je zdaj devetošolka, ki še vedno živi sama z mamo, ima nekje ob sebi vedno prijateljico Idil in je prebolela nesrečno ljubezen do Espna, zdaj najboljšega nogometaša na šoli. Soočena pa je z novo vlogo – kot ena od ustvarjalk nekoč zelo priljubljenega šolskega časopisa je odgovorna, da z odmevnimi novicami poskrbi za dvig branosti. Za urednico Maggo bi težko rekli, da je polna idej – njen recept za uspeh so namreč lažne novice (»fake news«, od tu tudi naslov), kar svojim mladim sodelavcem razloži na nekaj zelo zgovornih primerih.   

Marie je tista, ki to prva spozna in tudi usvoji. Morda še toliko bolj, saj se bo kmalu odprlo mesto urednika časopisa, ki se ga sama sploh ne bi branila. Narediti mora intervju s simpatičnim, ampak zadržanim desetošolcem Tarjeijem, ki ni posebej zgovoren, zato Marie z Maggino pomočjo naslov in članek pošteno »zabeli«. Vse za več klikov in boljšo branost. A med plaho Marie in simpatičnim ter zaželenim Tarjeijem preskoči iskrica, ki jo Idil razplamti in prijateljico polni s samozavestjo. A pojavita se dve težavi – Tarjeijev prijatelj Jesper, ki mu gre Marie in njene lažne novice ter intervjuji na živce, poleg tega se zaveda, da ga bo izpodrinila iz prijateljevega življenja ter Mariejina nesojena ljubezen Espen, ki se nenadoma začne zanimati zanjo.

Dovolj je en intervju, en neroden trenutek in ena fotografija. In seveda udaren naslov! Magga v Mariejini ljubezenski neodločnosti vidi odlično priložnost za novico vseh novic, trač leta in še bi lahko kaj napisali. Za lažno novico vseh lažnih novic! Marie je obupana, Idil besna. In če se je Marie še pred dnevi prebujala iz sladkih sanj, v katere jo je zazibalo sporočilo Všeč si mi, se je zdaj znašla v nočni mori Se ne vidiva več. Zgodba se sicer potem relativno hitro odvije in razplete, a vam ne bom izdal, kako. (glede na to, da gre v prvi vrsti za mladinsko branje, si sicer lahko mislite)

Priznam sicer, da sem pričakoval več lažnih novic oz. spopadanja mladih z njimi in manj ljubezenske zgodbe. Hkrati pa vem, da mladi ne bi želeli brati priročnika o tem, kako ločevati resnične novice od lažnih, tako da je to bolj komentar odraslega bralca in starša, ki svoje otroke skuša ločiti med dobrim in slabim, lažnim in resničnim. Zato si je vredno prebrati spremno besedo, ki jo je zapisala dr. Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Tisti, ki Časorisa morda še ne poznate, mu naklonite nekaj pozornosti in z njim seznanite tudi svoje otroke. Tam lažnih novic ne boste našli, tudi suhoparnih in dolgočasnih poročanj ne, ampak novice, ki zanimajo otroke in tudi pisane na njim poznan način.

Enako pravzaprav velja tudi za knjigo Fejk – veliko kratic, vzklikov, slenga, prepisov SMS sporočil, osveževanja družbenih omrežij. Veliko je tudi samoizpraševanja v lastna dejanja in odločitve in lahko rečem, da je Mina Lystad odlično prikazala življenje mladih danes, njihovo vpetost v vse bolj »fejk« družbeno-virtualne svetove. Zato ne zamudite priložnosti, da avtorici prisluhnete in jo celo kaj vprašate – danes, 21. 4. ob 20. uri na YouTube kanalu založbe Miš, v spremstvu Boštjana Gorenca – Pižame.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela
.

Featured

Hilda

Stripovska junakinja Hilda

Nismo uporabniki Netflixa in celo televizijo gledamo bore malo. Radi pa beremo stripe in na srečo uporabljamo družabna omrežja in tam sem pravzaprav zasledil, da bomo tudi v slovenskem prevodu dobili stripe o novem fenomenu – deklici Hildi.

Kriv je prevajalec Boštjan Gorenc, ki je seveda odlična izbira, ko želiš dobiti zanimiv in »žmohten« slovenski prevod nečesa, kar je napisano v angleščini, a ima izvor v Skandinaviji. 33-letni Britanec Luke Pearson je prvi strip izdal že leta 2010, Netflix pa je s predvajanjem animirane serije začel leta 2018. V seriji z izvirnim naslovom Hildafolk je zaenkrat šest stripov, v slovenščino sta prevedena prva dva – Hilda in trol ter Hilda in polnočni velikan.

Zakaj Hildafolk? Gre za islandsko besedo Huldufolk, skovanko iz besed »huldu« (skrivnost, skrivati se) in »folk« (ljudje oz. islandski mitološki izraz za viline). No, Pearson je Hildo nastanil v neimenovani, a toliko bolj čarobni skandinavski dolini. V tej dolini boste poleg Hildine hiše, ki se nahaja v zavetju gorskih vršacev, našli še Hosto, Divjino, Širni gozd (kjer živi Lesko), pa Luknjo, Ruševine, Stari gozd, Gozd modrih borovcev, Skalni tolmun in Troljo skalo, jugovzhodno pa se nahaja mesto Trolberg.

Hilda živi z mamo in Štibeljcem, njenim hišnim ljubljenčkom, ki je bil sprva maček, potem postal lisica, ampak zaradi majhnih rogov bi lahko rekli, da gre za križanca med lisico in jelenom. V njuni hiši je povsem običajen, čeprav ga Hilda nima najrajši, gost tudi Lesko, ki ima sicer svojo razkošno hišo v Širnem gozdu in pogosto predstavlja nekakšen preblisk oz. glas razuma. Radovedna, nagajiva, pogumna in duhovita deklica, ki obožuje pustolovščine, prosti čas preživlja v naravi in slika ter ob vsem tem spoznava svet, poln čarovnije in nenavadnih bitij. Tu so duhovi, troli, velikani, vilini, drevesni ljudje in morskiduhovi, seveda prežeti z bogato skandinavsko oz. nordijsko mitologijo.

Hilda in trol je prva knjiga, v kateri spoznamo Hildo, svet, v katerem živi in malo modrolaso junakinjo spremljamo na prvi pustolovščini, ko med pohajkovanjem naleti na troljo skalo. S Štibeljcem nanjo obesita zvonček, da bi slišala, če bi se trolja skala ponoči slučajno prelevila v nevarnega trola. Seveda se zgodi tudi in v nadaljevanju spoznamo, zakaj sploh trolje skale in od kod izvira strah pred zvončki in dnevno svetlobo. V posebnem dodatku pa še strip o nenavadnem Lesku in za piko na i nekaj avtorjevih skic in zamisli.

Hilda in polnočni velikan je že mnogo bolj kompleksna in še bolj zanimiva ter dodelana. Hildi in njeni mami nevidna bitja zagrozijo, da jima bodo razbili hišo, če se ne preselita. Hilda se razjezi, a je njen boj jalov, poleg tega se ubada še z velikanom, ki se ponoči pojavlja pred njuno hišo, a ga vidi samo ona. No, Hildi na pomoč priskoči eden od majhnežev z imenom Alfur, ki jima z mamo grozijo in deklica spozna, kje je težava. Ne le, da spozna, ampak dobesedno spregleda, saj s pomočjo papirologije lahko vidi, da je njuna hiša postavljena sredi prostrane dežele majhnežev, ki jo onidve vsakodnevno (čeprav nezavedno) uničujeta. Sledi potovanje do župana in premierja, veliko opravičevanja in pojasnjevanja ter na koncu tudi spoznanje, zakaj okoli njune hiše postopa velikan. Na koncu knjige je svet velikanov tudi nekoliko bolj natančno pojasnjen. Vrsta simpatičnih dialogov, pa zanimivih bitij (npr. muške) in konec, ki da vedeti, da se bosta v naslednji knjigi Hilda in mama preselili v mesto Trolberg. Lahko rečem le, da nestrpno čakam …

Všeč mi je, da bodo otroci v Hildi dobili novo junakinjo. Brez super moči, ampak kdo pa pravi da junaki potrebujejo super moč?! Takšno, ki je rada v naravi, radovedno raziskuje in je ne sram priznati, da jo je včasih strah. Tudi napake prizna in sprejme posledice svojih dejanj. Človeška, prijetna, z razumevanjem za okolico in tradicijo. Same risbe so na prvi pogled preproste (govori nekdo, ki ne zna risati), a hkrati polne zanimivih podrobnosti, prežete s skandinavskim duhom, večplastne ter seveda pomembno prispevajo k samemu doživljanju zgodbe. Prevajalec se je še enkrat več izkazal in postregel z nekaj duhovitimi izrazi (npr. Štibeljc, Lesko, muške, majhneži, picajzljanje, …) in vse skupaj res imenitno poslovenil. V enem večeru mi je postalo jasno, zakaj je Hilda fenomen, zdaj pa je na meni, da jo predstavim še vsem tistim, ki je morda še ne poznate.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2020

Featured

Naredte revolucijo, (za) Kuzle (gre)

Naredte revolucijo (za) Kuzle (gre)

Ta teden bo malo bolj punk obarvan – po antologiji slovenske punk poezije Zamenite mi glavo, tokrat še zanimiva zbirka skladb idrijske zasedbe Kuzle v izvedbi drugih izvajalcev. Zasedbi so se poklonili raznoliki izvajalci – od jazz-pop Okustičnih, do mednarodnih Dubioza Kolektiv, punk sodobnikov in mnogih drugih, žanrsko nepredvidljivih izvajalcev.

Kuzle so bile vsaj pri meni dolgo časa tisti punk band, v katerem je nekoč deloval Dare Kaurič, človek z najbolj nadležnim in popačenim glasom, ki je krasil vsako pesem meni nikoli posebej ljubih Kingston. No, tam je svoj pečat pustil tudi Iztok Turk, ki se je kasneje proslavil tako kot član podobno kultnih, a mnogo bolj priljubljenih Videosex in seveda nato kot izvrsten producent. Poslušal sem o Vahidu, pa se mi iskreno povedano niti sanjalo ni, kdo je ta Vahid in zakaj je nek »Bosan’c« lahko tako pomemben. Dejstvo je tudi, da sem najstniško punk fazo bolj intenzivno doživljal skozi gangsterski rap Ice-T-ja in drugih podobnih izvajalcev. Seveda, so bili Niet, pa Pankrti, ampak tu se je moje poslušanje (slovenskega, pa tudi sicer) punka takorekoč nehalo. Punk val me je ujel kasneje, ko sem začel malo bolj raziskovat in kopat po glasbeni zgodovini, ko so me pritegnile majice Dead Kennedys in Clash, pa seveda Ramones, Sex Pistols, Jella Biafre, Anti Nowhere League in drugih. In ko sem ugotovil, da je v slovenskem punk seveda še veliko več – Otroci socializma, Indust Bag, Šund, Lublanski psi, Čao pičke, Berlinski zid, Via Ofenziva, kasneje Carina, O!Kult, da ne gre spregledati hrvaških Termitov in seveda tudi ne Kuzel.   

Idrija je bila in ostaja posebno mesto. Rudnik živega srebra, zaprtost doline in obenem odrezanost od Ljubljane, pa srednje šole, ki so bile zelo »dekliške« in če dobro pomislim, je bilo vse skupaj na nek način podobno Trbovljam, kjer se je ravno tako rojevala in odvijala prav posebna avantgarda. In čeprav so Kuzle delovali res kratek čas, so tudi posredno pustili pečat in vplivali na naslednje rodove glasbenikov v Sloveniji. Tudi iz te kompilacije je razvidno, na koga vse, saj imamo opravka z res pestrim naborom sodelujočih.

Ploščo bi lahko razdelil kar na klasično A in B stran, kjer je A stran vsekakor tista, ki bo šla bolj v ušesa, saj so skladbe in izvajalci bolj znani in bolj v duhu Kuzel. Noctiferia surovo in brutalno obdelajo Smej se, Alo!Stari klasično punkersko, čeprav z nekoliko osveženim besedilom, Poljubi me, Pigs Parlaiment so zelo jezni v Na cesti, podobno kot v drugi polovici Banditi z Reka-Postojna-Ljubljana, EightBomb so samosvoji v Naredte revolucijo. Presenetita Grega Skočir in Zoran Čalić v akustični Igor Silni in še toliko bolj Okustični z Moja mama (ki smo jo v tej bolj pop različici že slišali tudi s strani Videosex), ki je najbrž najbolj znana pesem Kuzel, ki jim je ne bi nikoli pripisali. K svojim glasbenim koreninam so se vrnili tudi Zmelkoow (Skrivnosti mladih src), Koala Voice (Ostan idiot) me osebno le redko prepričajo in tudi tokrat ni nič drugače, enako velja za Jureta Lesarja (Superlim), ki pa poskrbel za instrumentalen presežek. Tu je potem nekaj nenavadnih izletov – Nick Kay v zelo elektronski Prazni generaciji, razigrani solo ustvarjalec Shaun Banks (Ti si zvezda) je zelo rock’n’rollerski, Haris Pilton (Vse je u redu) funkyjaško navdahnjen, Clockwork Psycho (Vse je isto) pa so druga, ženska, psihobilly plat izraza, kot ga pokažejo EightBomb.

Zmagovalci so vsekakor Dubioza Kolektiv s, sedaj lahko rečemo, nesmrtnim Vahidom. Zgodbe o tem nesrečnem Vahidu pač ne pojejo Idrčani, ampak Bosanci. O Bosancu. Bridko, resnično, doživeto, pa še vedno s tistim kančkom zdravega bosanskega cinizma in seveda v prepoznavnih Dubioza ritmih. Oni so tisti, ki lahko pesem (in Kuzle) ponesejo v svet, ko bodo enkrat spet lahko potovali in nastopali. In upam si trditi, da bodo mnogi mislili, da je pesem njihova, saj sporočilo tudi po štiridesetih letih ostaja enako močno.

Odličen poklon glasbeni skupini, ki ji za čas delovanja ni uspelo zasloveti, so pa več kot očitno pustili trajen pečat na slovenski glasbeni sceni. In veste kaj, manjka nam takšnih. Časi pa kar kličejo …

Rating: 5 out of 5.

ZKP RTV Slovenija, 2020

Featured

Zamenite mi glavo

Zamenite mi glavo

Esad Babačić se je po lanski zbirki esejev Veš, mašina, svoj dolg vrnil h koreninam. Resnici na ljubo korenin ni nikoli skrival – vedno je bil proleter, vedno je bil punker, za vedno je bil in bo pesnik. In kakorkoli nenavadno zveni ta kombinacija punk in pesništva, je prav Babačić vsekakor eden tistih, ki je tudi tu že od nekdaj podiral meje.

Zamenite mi glavo je antologija slovenske punk poezije, ki jo je Esad izbral in uredil, obenem je to naslov dokumentarnega filma o skupini Otroci socializma, ki ga je režiral Brane Bitenc in seveda tudi naslov pesmi. »Zamenite mi glavo, zameni temi oči, da bom lahko pozitiven kot ste vi.« Nasmehnil sem ob teh verzih v teh koronačasih … ko sva se z Esadom dobila, se (preventivno) niti rokovala nisva in ves čas je nosil masko. Sedel je na mestu, kjer je pred desetletji sedel in stal ničkolikokrat. Na mestu, kjer je nekoč stal kultni FV, danes pa imajo na tistem področju svoje zavetje mormoni. Svetišče punk in alternative je postalo malikovališče. 

Avtor? Brane Bitenc. Izvajalci? Otroci socializma. Zveni nenavadno, ampak včasih se mi zdi, da bi bil Brane Bitenc tisti slovenski tragični lik, če bi umrl prej. Prehitel ga je Tomaž Hostnik na začetku osemdesetih in seveda potem še Primož Habič v začetku devetdesetih. Trpeč umetniški lik, poet in upornik, ki je publiki najrajši kazal hrbet in ki je bil prej recitator kot pesnik. Avtor nesmrtne Pejd ga pogledat, Brane, pa podobno odličnih izpovedi, pričevanj in obupanih krikov – Vse je v moji glavi, Možgani na asfaltu, 700 usnjenih torbic, Vojak, Lublana, Moj svet in še mnogih drugih. Tretjina knjige je namenjena prav njemu in tisti, ki Branetovih del ne poznate ali jih v punk hrupu niste slišali ali razumeli, boste imeli sedaj dovolj časa za temeljit razmislek.

Esad se tu seveda ni ustavil in beremo lahko izbrana dela Mihe Štamcarja, Janija Severja, Tožibab in drugih punk ustvarjalcev. Pankrti, ki slovijo kot pionirji punka pri nas, so na koncu. V družbi Laibach (ki jih mnogi nimajo za punk), Petra Mlakarja in seveda Niet. Ne manjka niti Vahid, pa glasnih 100 db, filozofski zapisi Braneta Zormana in jagodni izbor urednika antologije, Esada Babačića – od Časopisa in Proleterja do nesmrtne Lili Marlen za vsakega pravega delavca ter okruškov spomina z Mrtvimi igralci in Jugoslavijo.

Besedila boste brali enkrat, dvakrat, desetkrat, prepevali ob posnetkih in – sploh pa, če ste iz generacije, ki je punk poznih sedemdesetih in osemdesetih res doživela; čutili sleherni verz. Vse je tu – oceani bolečine, vesolje nerazumevanja vseh, spopadanje z eksistenco in nešteto vprašanj. Bili so drugi časi, ko je bila drugačnost še bolj drugačna kot danes in ko so bili umetniki, ki so razmišljali z lastno glavo še bolj preganjani in zasmehovani kot danes. »Mrtvi igralci na polju revolucije, žvečmo kruh prostitucije.« je zapisal Esad.

In tako kot Esad v uvodu razloži, kaj ga je gnalo, da je sploh lotil urejanja antologije in zakaj je pomembna za razumevanje punka pri nas, v zaključku Ali Žerdin odlično zapiše, kaj je tisto generacijo in nekaj posameznikov gnalo, da so vztrajali. Ne glede na vse – brutalnost in represijo policije, obvezno služenje vojaščine, zaslišanja različnih komisij, depresije, alkohol in mamila, le redki uspeh in premnogi pozabo. Morda kulten status, ampak od teh statusov je dandanes težko živeti, ko kultura umira. Morda bo pa ta zbirka besedila tista iskrica, ki bo podžgala mlado generacijo, da je čas za novo vstajo, nov upor, nove punk pesmi o svobodi in boljšem jutri.   

V osnovni šoli sem imel precej obupno učiteljico za slovenščino in čeprav je bil njen brat pesnik, nas je veliko raje »morila« s slovničnimi pravili kot s književnostjo. V srednji šoli se je zgodba spremenila in smo res veliko časa posvetili književnosti. Malo se sprašujem, kako bi profesorica odreagirala, če bi npr. Bitenca (ali katerega koli drugega punk poeta) postavil ob bok Prešernu? Pa niti ne ob bok, ampak da bi jih našteval v isti sapi. Bogokletno? Bila je odprte narave in ob kvalitetni debati bi se najbrž strinjala. Če smo pošteni, bi šla najbrž tudi Kosovelova poezija Prešernu pošteno v nos, sam pa sem med njegovimi kriki pogosto videl vzporednice s punk poeti.

Rating: 5 out of 5.

Hiša imen, 2020

Featured

Nepozabne

Nepozabne

Knjiga, ki je zaradi nepričakovanega posega v naslovnico kar nekaj prahu dvignila tik pred izidom. »Kolesarske« afere niti ne želim pogrevati, mi je pa zanimivo in obenem paradoksalno, da so ob tako vsebinsko polni in pomembni knjigi, največ pozornosti posvečali platnici. Saj poznate tisto, da knjige ne gre soditi po platnici.

Knjiga Nepozabne ima zelo poveden naslov – Ženske, ki so premikale meje našega sveta. Lahko bi bile tudi naše ženske, saj je v knjigi predstavljenih 50 izjemnih žensk, 50 Slovenk, ki so ne toliko nasprotovale moškim, ampak se jim postavile ob bok oziroma so se postavile na svoje noge. Nekatere poznamo, za druge smo slišali, o mnogih pa nimamo pojma. Pomislimo samo, o koliko ženskah je bila pri nas izdana kakšna biografija (od teh, omenjenih v knjigi, se spomnim le Alme Karlin), posnet film oz. serija (spomnim se filma Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode), po kateri od njih je poimenovana kakšna nagrada, priznanje? Ivano Kobilca smo imeli na bankovcu. Vem, da je po Angeli Piskernik poimenovan park, po Mariji Vera osnovna šola v Kamniku, Franja Bojc Bidovec ima celo »svojo« bolnico, Kristina Brenkova je ena naših najpomembnejših prevajalk in pisateljic.

V tej knjigi ni velikih igralk, ki so blestele na odrskih deskah, pisateljic, slikark in kipark, pevk in modnih oblikovalk recimo današnjega časa, tudi modernih vplivnic (na srečo) ni. Manjka celo v skoraj vsaki križanki »prva slovenska hollywoodska igralka« Ita Rina. Ampak nobene od teh sodobnih ne bi bilo, kjer so, brez dela, naporov in odrekanj ter žrtvovanj žensk, ki so predstavljene v tej knjigi. Lahko jim rečemo pionirke, meni je tu ljub angleški izraz »trailblazer«.

Evgenija Šumi je bila ena prvih slovenskih podjetnic in brez njene pokončnosti danes vsekakor ne bi poznali sladkih izdelkov tovarne Šumi. Z možem je ustanovila tudi podjetje Pletenina in ob vodenju dveh podjetij rodila 13 otrok! Uslužbenkam, ki so rodile, je podarila opremo za otroka. Vsako leto je z volnenimi nogavicami oskrbela eno moško in eno žensko sirotišnico, svojim zaposlenim je plačevala zdravstveno zavarovanje in še bi lahko naštevali. To je le ena kratka in zgoščena zgodba iz knjige. Še 49 jih je in ob vsaki je še kakšen zanimiv spomin, celo anekdota, pa seveda ne smemo spregledati niti ilustracij različnih slovenskih likovnic.

Marija Wessner ni bila najbolj zadovoljna s tem, da bi dekleta zgolj vzgajali v marljive žene, matere in gospodinje, ampak je zagovarjala njihovo pravico do izobraževanja. Fanny Haussmann je bila pesnica, ki je med drugim v nemščino prevajala Prešernove pesmi in se tako učila slovenščine, njena vse boljša dela pa so poskrbela, da velja za prvo slovensko pesnico. In da se posujem s pepelom – pred štirimi leti smo dobili tudi literarno (pesniško) nagrado, poimenovano po njej, ki jo podeljuje občina Žalec. Malo me je zmedlo branje o Ljubi Prenner, saj se o ženski pogosto piše z moškimi oblikami zaimkov in glagolov, a le zato, ker gre za osebo, ki je bila tako moški kot ženska. Avtorica prve slovenske kriminalke Neznani storilec, odvetnik, borka za Slovence v času italijanske okupacije in velik upornik. Elda Piščanec se je slikanja učila pri Rihardu Jakopiču, študij nadaljevala v Firencah, se izpopolnjevala v Parizu in se ves čas upirala vladajočim idealom ženskosti in prestopala pravila spodobnosti.

Koga še spoznamo v knjigi Nepozabne? Marijo Vera – učiteljico, gledališko igralko in režiserko ter kasneje profesorico igre. Nada Souvan je bila ena prvih uspešnih slovenskih plavalk (v časih, ko je bilo plavanje za žensko domala prepovedano), kasneje pa modna oblikovalka in priznana kostumografka tako za gledališče kot film, leta 1968 pa je oblikovala oblačila za jugoslovanske tekmovalce na olimpijskih igrah. Zalla Zarana (s pravim imenom Rozalija Sršen) je bila – pozor, pozor! – prva slovenska filmska igralka v Hollywoodu. Med snemanjem filma Ogenj Jukona, kjer je imela epizodno vlogo, jo je opazil režiser in ji ponudil vlogo v filmu Dekle iz nižine in vse to že leta 1918. Sledil je kratek povratek domov, saj je hudo zbolela, a se je v ZDA vrnila, do leta 1928 posnela še trinajst filmov in med drugim prijateljevala celo s Stanom Laurelom in Oliverjem Hardyjem. Valerija Heybal je bila preveč živahna, da bi zdržala v nunski osnovni šoli, zato je šla denar služit z glasbo, leta 1937 pa je bila še pred dopolnjenim dvajsetim letom, že na opernem odru, kasneje je službovala v Ljubljani in Beogradu, gostovala po svetu, v pol ure opravila avdicijo v milanski Scali in mnogi jo upravičeno primerjajo z Mario Callas. Danica Melihar Lovrečič je bila prva slovenska (in celo jugoslovanska) miličnica in tako naprej do konca. Več deset izjemnih posameznic, resničnih vplivnic, ki so (pogosto tudi dobesedno) pokazale, da lahko tudi ženske nosijo hlače in da jih lahko nosijo ne le enakovredno z moškimi, ampak pogosto celo boljše. Ne pozabimo, da so bile mnoge med njimi še vedno tudi žene, matere in da so, po domače povedano, »pokonci držale tri vogale v hiši«.

Knjiga je namenjena (in tudi posvečena) ženskam, dekletom, deklicam in zagotovo tudi pripadnikom moškega spola. Dobro je vedeti, kako pomembne so bile ženske na številnih področjih in seveda je še danes tako. Žal še vedno velja tudi, da se moškim hitreje piše slavo, ženskim pa očita vsako napako. Kar seveda ni prav in tudi zato je ta knjiga pomembna. Kako pomembna? Zelo. Tudi in predvsem zato, ker bo poskrbela, da številne nepozabne ženske ne bodo nepomembne.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Ne dam se vam

Ne dam se vam

Roman Ne dam se vam nizozemske avtorice Martine Glaser je pretresljiv. Prebral ga je 14-letni sin in prebrano ga je prevzelo, nato ga je brala še 11-letna hči in bila pogosto objokana. Nazadnje sem ga šel brat še sam in bil na neprestanem čustvenem vrtiljaku. Zakaj?

Ne dam se vam je napet in berljiv roman, ki mlade (in njihove starše) opozarja na nevarnost kajenja. Pa tu ne gre le za žuganje s prstom »kajenje je slabo«, »ne kadit«, »to je škodljivo za tvoja pljuča« in tako v nedogled. Otroci oz. mladi vse to vedo. Tisto, kar bodo v tej knjigi izvedeli, je, kako domišljeno, subtilno in načrtovano (lahko pa rečemo tudi podlo in pritlehno) deluje tobačna industrija. Slednja je ob orožarski in farmacevtski med najmočnejšimi na svetu pod njeno neverjetno močjo kapitala se upogne še tako čvrsta hrbtenica. Tudi milijonske kazni so zanemarljive. Dobički se še vedno štejejo v milijardah! In tudi števec smrti je ob tem nepomemben.

Koga v tej prepleteni zgodbi označiti za glavnega in koga za stranskega? Thomas je vajen življenja na veliki nogi, saj je njegov oče direktor nizozemske podružnice tobačnega giganta BT, sam pa si želi ustvarjati igre. Pronicljivi in bistri najstnik se spoprijatelji z očetovo tajnico Josje in se še tesneje poveže z njenim očetom, ki počasi hira, saj mu zaradi desetletja kajenja pljuča počasi odpovedujejo. Dneve odšteva tudi Floorina mama, ki jo je v nekaj mesecih povsem požrl rak. Razlog? Cigarete. Floor in Thomas sta sicer skupaj na šoli in imata nekaj skupnega – njegov najboljši prijatelj Roy je brat njene najboljše prijateljice Pip. Njun oče pa policijski inšpektor, ki se mora začeti ukvarjati z nenavadnim dogajanjem v njihovem mestu – grafiti, ki promovirajo kajenje, mladeniči, ki v razkošnih avtomobilih pred šolami delijo cigarete itn.

Zgodbe se povežejo in prepletejo in četverica ima dovolj. Odločijo se upreti, saj vidijo, kako se njihov svet dobesedno razkraja. Floor in Thomas sta sprva kot pes in mačka, saj ga Floor zaradi njegovega očeta posredno dojema kot krivca za mamino umiranje. Krivi seveda tudi sebe, se ničkolikokrat izgubi in utopi v kot črnilu temnem in gostem jezeru, nikakor se ne more povezati s starima staršema, ki prideta pomagat in še manj z očetom, ki ju je z mamo zaradi kariere pred leti zapustil. Thomas svoje krivde (povsem upravičeno) sicer ne priznava, a se zaveda, da je njegovo razkošno življenja posledica očetove uspešnosti vodenja podjetja, ki skrbi za počasno, a učinkovito zastrupljanje in razkrajanje. V skladu z duhom časa se četverica odloči upreti z YouTube kanalom Ne dam se vam, na katerem objavljajo številne videe in izpovedi ter gverilskimi akcijami, s katerimi želijo razkriti novo strategijo BT-ja – starejše (umirajoče) kadilce želijo nadomestiti s substituti, novimi in mlajšimi uporabniki tobaka in tobačnih izdelkov.

A seveda, ker je v igri veliko denarja in ugled, BT ne stoji križem rok in vrne udarec. Močneje, bolj grobo in neposredno kot so to počeli mladi Nizozemci, ki so kmalu dobili oponašalce tudi v sosednjih državah. Ob vseh srce parajočih izjavah in razmišljanjih, ob katerih se vam bodo zagotovo orosile oči, pa neuresničljivih željah in sanjah mladih in malo manj mladih, se zgodba počasi razpleta … in vam da seveda misliti. Kako svet dojemajo in vidijo mladi, kakšna so njihova občutenja in pričakovanja ter kako se s tem pogosto neuspešno spopadajo starši, ki imajo v večnem pomanjkanju časa včasih težavo že ustaviti se in prisluhniti. In dokler ne izgubiš tistega, ki ga imaš rad, se ne zaveš, kako malo časa si preživel z njim in kako dolgo bo življenje brez ljubljene osebe. Liki so sicer ustvarjeni prepričljivo, a najstniško preprosto, sama izhodišča in razmišljanja pa so mnogo bolj kompleksna in vsekakor odpirajo dovolj tem za pogovor.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Okusimo Grčijo

Okusimo Grčijo

Priznam, da o grški kulinariki nisem imel pojma, dokler nisem prvič obiskal Grčije. In ker to ni bil maturantski izlet, ki bi ga preživel v znamenju alkoholnih pijač, ampak neke vrste predporočno potovanje, povrh vsega pa na Kefaloniji …

Kako posebna je bila Kefalonija sem se prepričal sicer šele naslednje leto na otoku Samos, kjer je bilo od slastne grške kulinarike komaj kaj. Mogoče sva imela samo srečo, ne vem, ampak tisto, kar sva zjutraj še opazovala zoreti na vrtu za hotelom, je bilo zvečer v skladi oziroma na krožniku. Okus tistih paradižnikov, paprik, jajčevcev, kumar, oliv in druge zelenjave, mesa, prilog, poplaknjeno s šilcem (ali dvema) ouza ter njihovim vinom ali pivom … božanski zajtrki in nepozabne večerje, ko se je strežno osebje vsak večer znova čudilo, kako lahko dva Slovenca toliko pojesta. Z užitkom.

In res sem se razveselil, ko je izšla knjiga Okusimo Grčijo, ki jo je za nameček napisala Slovenka. Marjana Fras je poročena z Grkom in je kar 28 let živela v Grčiji in kot lepo zapiše uvodoma, je tudi sama grško kulinariko (ter običaje) začela spoznavati šele tedaj. In bila hitro prevzeta, saj je njihova res slastna. Avtorica v knjigi ni ostala le pri receptih, ampak je opisala tudi nekaj najbolj značilnih grških tradicij – kolednice in grško novo leto, pustni ponedeljek (oziroma apokria), veliko noč, krvne spore, kaj se dogaja ob krstih in kaj ob porokah, seveda pa ni mogla niti mimo grškega izvoznega artikla številka 1 – olivnega olja (ne spreglejte namiga za izdelavo naravnega mila!). In da pri vsem skupaj ne gre le za prepisovanje receptov, so ob receptih številna opažanja, namigi in tudi kakšna mala skrivnost, da so jedi še boljše.

Sama kuharica je razdeljena tipično (grško) – predjedi, juhe (ki za Grčijo niso ravno značilne in jih uživajo predvsem pozimi, da se z njimi pogrejejo), pa solate (ki jo tam dobite že na začetku in ne, kot pri nas, ob glavni jedi), nato pa zelenjavne jedi, pite, mesne jedi, pa seveda ribe in morske sedeže ter za piko na i, sladice. In ja, od grške kulinarike sem očitno prej poznal musako, čigava je baklava, si pa rajši ne upam spraševat.

Našli boste recepte za klasike, kot so humus s čičeriko in različne namaze (iz rumene leče, jajčevcev, …), različne »prigrizke« iz testa, raznolike in povečini zelenjavne juhe, seveda grško solato in tzatziki, slastne recepte za nadevano zelenjavo (paradižnike, bučke in bučkine cvetove, paprike), pa z rižem nadevane vinske liste (dolmadakie), njihove fantastične pite (sirove, špinačne, mesne, ribje, porove, …) in mesne jedi, kjer radi uporabljajo predvsem svinjino in jagnjetino, občasno tudi ovčetino in kjer ne gre mimo meni spet ljubega pasticia in musake, girosa in mesnih kroglic. Pri sladicah vas bo prepričala baklava, najbrž tudi halva ter razni zvitki.

Presenetijo namaz iz ribjih iker, simpatična predjed sove (ali kukuvagia), sufle s sirom (kjer znate imate težave z grškimi siri, ampak je tudi tu avtorica namignila, katere naše sire lahko uporabite), osebno so me kot »novost« prepričale bučkine polpeto s feto in pita z mlečno kremo. Zmesti vas znajo merske enote, saj so marsikje uporabljene skodelice in najbrž veste, da je skodelica po teži lahko zelo različna, avtorica pa uporablja kar običajne čajne skodelice. Tudi pri listnatem in vlečenem testu bodite previdni, če kupujete že pripravljeno, saj končen rezultat morda (najbrž) ne bo enak tistemu v knjigi.

Odlični recepti, prepričljive fotografije in če se boste malo potrudili z izborom zelišč (če imate kakšen domač zeliščni kotiček, toliko boljše) ter seveda samo pripravo, si boste doma brez težav pričarali kulinarično vzdušje Grčije. Brbončice se že veselijo …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Volkulja Bela in čarobni gozd

Volkulja Bela in čarobni gozd

Ivana Mitrevskega poznamo predvsem kot ilustratorja in striparja, ki ima samosvoj in prepoznaven slog. Tokrat se je podal na področje, ki so ga pred njim obiskali že mnogi – ekologija. In ne, to ni nič slabega, sploh, ker je v njegovem stripu kar preveč resničnega in s tem tudi žalostnega.

Volkulja Bela in čarobni gozd se dogaja na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp, v opisu in vseh bleščečih eko-nazivih pa bi lahko prepoznali tudi Kamniško Bistrico in Veliko planino. Ivan živi v Kamniku in ne preseneča, da se je odločil otroke opozoriti z zgodbo, ki se je (oz. bi se lahko) odvila v teh čudovitih krajih (malo sem lokalpatriota, saj sem tudi sam rojen Kamničan).

Volkulja Bela je (bila) resnična volkulja. Volkovi so krvoločni in strašni, jejo živali in seveda majhne otroke. Kdo je glavni negativec v večini pravljici? Seveda volk. Mnogi temu krvoločnemu značaju volkov že dolgo oporekajo, Mitrevski v stripu zelo lepo razloži, zakaj so volkovi pomembni za uravnotežen ekosistem in seveda, kaj ekosistem sploh je in zakaj je pomembna uravnoteženost. In ko se je volkulja Bela pojavila na področju Kamniško-Savinjskih Alp je seveda nastal preplah. Med ljudmi in seveda lahko rečemo, da tudi med živalmi. Preprosto zato, ker volkov v tistih koncih že dolgo ni bilo in tako kot volkovi niso vajeni novega okolja, tudi okolje ni bilo vajeno zveri.

Volkulja Bela je pametna volkulja, kar nas pri volku ne bi smelo presenetiti. In kaj hitro ugotovi, da nekaj ni prav. Vse lepo in prav, da se je živali bojijo in tudi s tem, da od nje bežijo ljudje, ni nič narobe. Ampak kaj v naravi počnejo vse zgradbe, kam izginjajo drevesa in rastline, kam bežijo živali, zakaj je voda daleč od neoporečne in od kod toliko vozil in ljudi? Bela opazi vse to in seveda kaj hitro pride do razloga – Extreme Eko letovišča. A to je le vrh ledene gore, ko se živali združijo, opogumijo in skupaj s pomočjo nekaj človeških posameznikov začnejo raziskovati, pridejo do naravnost grozljivih odkritij.

Gospod župan ima svojo računico in razloge, zakaj se zelo spretno obrača z vetrom. Poslovnež Jani Prekuc je tisti, ki skrbi za veter in je seveda namazan z vsemi potrebnimi žavbami, da je prepričljiv. Zabavna je vloga podgane, ki je tukaj označena kot raznašalka nevarnih informacij in bolezni, pa »sivo« ljudstvo, ki predstavlja veliko in po potrebi glasno množico, a vedno nekje na sredini, skrito, skoraj nevidno. V liku Kresnice bodo mnogi Kamničani prepoznali prepoznavnega fotografa in pronicljivega kritika lokalnega dogajanja. No, glavne so živali. Predvsem volkulja Bela, ki aktivira in dvigne okolico na noge.

Mitrevski je duhovit, zabaven, oster, iskren in neposreden. Spretno prikaže, kako se politika in gospodarstvo povezujeta z mediji in si pridobijo njihovo podporo. Seveda vse to počne na sproščen, igriv in otrokom jasen način. Obenem dregne tudi tja, kamor se skoraj ne sme – v eko in bio svet. Kako in zakaj, izveste v stripu.

Stripovska ekokriminalka na temo ekologije, varovanja okolja in razbijanja tabujev glede (krvoločnih) živali in razbijana iluzij glede poštenih (ekoloških) poslovnežev in ljudstvu prijaznih politikov, bi lahko bila obupna. Neberljiva, dolgočasna in morda celo preveč osebna, zamerljiva. No, ta ni takšna! Dialogi so res zabavni, posamezne domislice in iskrice se vam bodo vtisnile v spomin, sama vsebina pa je prepričljiva, da bodo otroci vsekakor začeli drugače razmišljati o vsak dan bolj perečih ekoloških temah. In ravno toliko, kot je Mitrevski kritičen, je obenem tudi objektiven, saj se zaveda, da je (eko) turizem še kako pomembna panoga, a je treba na vse skupaj gledati mnogo širše, kot pa le skozi prizmo (hitrega in čim večjega) zaslužka.

Namig za starše: strip najprej preberite vi, potem ga dajte v branje še otrokom in se potem z njimi pogovarjajte. Kako so razumeli položaj in vlogo živali, zakaj je pomembno ravnovesje v naravi in tako naprej. Tudi sam avtor je poleg stripa pripravil še nekaj poučnih vsebin in izhodišč, tako da vam tem za zanimiv pogovor ne bi smelo zmanjkati.

Rating: 5 out of 5.

Ivan Mitrevski v samozaložbi, 2020

Featured

Prijatelj, državnik, človek

Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu

Dandanes je pisati knjigo o Milanu Kučanu nevarno početje. Še posebej, če se jo odločite izdati ob njegovem 80. rojstnem dnevu, v njej pa zbrati pričevanja, zapise, misli in spomine nanj. Spomnite se samo biografije Boža Repeta, ki so jo sežigali, kar seveda močno spomni na neke druge čase …

Prepričan sem, da ima na Milana Kučana vsak od nas kakšen svoj spomin. Večina bo najbrž pomislila na tisti njegov znameniti govor, ki ga je zaključil z besedami »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, morda na njegov ličen podpis ob letakih, ko je kandidiral za predsednika države … seveda se ga spominjamo iz neštetih športnih dogodkov in kot gostitelja številnih pomembnih državnikov, ki so v času njegovega predsednikovanja obiskali našo malo deželico. Sam se ga spomnim z ljubljanske tržnice, kjer sem v času študija eno obdobje opravljal študentsko delo. Kot je razvidno iz knjige, je gospod Kučan reden obiskovalec glavne tržnice in lahko potrdim, da se je mimo sprehodil vsaj enkrat tedensko. Okoli njega ni bilo nikoli videti nikogar, morda je s kakšnim znancem klepetal in človek v nobenem trenutku ni pomislil, da gleda na samega predsednika. Dvomim, da če bi bili takrat na voljo pametni telefoni, da bi cel dan delal »selfieje«, ker pač ni tak človek. Stopil je k sosednji stojnici, kjer je moja babica prodajala marcipan, prijazno pozdravil, naročil, plačal in še malo poklepetal. Prekmurec z Belokranjko. Jaz sem v strahu, kakšno traparijo zna povedat moja vedno iskrena babi, spremljal ta sproščen pogovor, ki bi ga pripisal dvema starima znancema, saj sem takrat nekaj pa že vedel o gospodu predsedniku. Lahko bi napisal tudi gospodu Človeku. V prvi vrsti sem ga spoštoval. Po tistem še toliko bolj. Najine poti so se potem še nekajkrat posredno »prekrižale«, ko je prišel na kakšnega od dogodkov in vedno znova – brez pompa, postavljanja, ampak z neko naravno človečnostjo, sproščenostjo, eleganco.

In potem mi v roke pride ta knjiga. Njen namen ni bil napisati hvalnico, ki bi poveličevala lik in delo Milana Kučana. Nikakor. Lahko rečemo, da je knjiga poklon – prijatelju, državniku, človeku. In kaj hitro sem se spomnil še enega Prekmurca, še enega človeka z veliko začetnico – Vlada Kreslina. Ta ista ljudskost, preprostost, dobrota, pa hkrati tako polno modrosti, znanja, izkušenj in vsega dobrega.

Priznam, da marsičesa o Milanu Kučanu nisem vedel. Vem, da ima zelo rad košarko, nisem pa vedel, da je v košarkarski ekipi igral centra. (Ne, ni šala). Morda je prav zaradi ravnine, v kateri je bil rojen in kjer je odraščal, tako zaljubljen v gore. In želim si zapisati, da človek, ki ima rad gore, ne more biti slab človek, pa nekdo drug to mojo misel močno zanika. Dandanes je v poplavi informacij včasih težko vedeti, kdo je res kaj naredil in rekel, zato so zapisi iz prve roke toliko bolj dragoceni. Vseh tistih, ki ga poznajo od malih nog in pravijo, da se kaj veliko ni spremenil. Mnogi tisti, ki so ga tako ali drugače spremljali – v pisarnah, gorah, na različnih konferencah in sprejemih, državniških obiskih, … Ljudje, ki so bili poleg – na sestankih različnih skupščin in predsedstev, na številnih kriznih sestankih in posvetih, ki so trajali dolgo v noč. Pa tudi ljudi, ki so bili z njim na nasprotnih bregovih in ki še danes priznajo, da se z njim v marsičem ne strinjajo. Ja, v knjigi najdemo tudi kakšno povsem konstruktivno kritiko, zelo razmišljujoč zapis ali pomislek. Ampak tudi ti ljudje Milana Kučana spoštujejo. Zato, ker on spoštuje njih. Pripravljen jim je bil prisluhnit, jih vprašat za mnenje, njihova mnenja je znal upoštevat, trudil se je biti pošten, pravičen in kredibilen. Politik velikega kova, enkraten državnik, imeniten predsednik, zanesljiv sopotnik, pronicljiv in duhovit sogovornik, preudaren mislec, človek, ki mu je bilo v prvi vrsti mar za druge.

No, ne želim, da bi sedaj ta moj zapis izpadel kot hvalnica Milanu Kučanu. Hvalnica knjigi že. Res mi je odprla oči. Potrdila, kako poseben in imeniten človek je. Politiki, gospodarstveniki, pripadniki manjšin, športniki, glasbeniki oziroma umetniki, tuji diplomati in politiki, njegovi sodelavci oz. zares dolga in razgibana vrsta ljudi, ki so bili z njim tako ali drugače povezani v 80. letih njegovega življenja. Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, kako spretno je preobražal slovensko politiko v sedemdesetih in osemdesetih, s kakšno nemirno mirnostjo je speljal slavni odhod slovenske delegacije s tistega usodnega 14. kongresa ZKJ leta 1990 v Beogradu ter seveda potem sam proces osamosvojitve, vključno z Brionskim sporazumom in marsičim, kar je sledilo. In prav nikoli ni sebe postavljal na prvo mesto, ampak je bil vedno del ekipe, ki je poskrbela za uspehe. Tu bi lahko stal kakšen neroden zapis o tem, kako je majhen človek lahko velik, ampak pri Milanu Kučanu lahko mirno zapišem, da je res velik človek. Ni jih malo, ki ga še vedno naslavljajo z gospod predsednik.

Žal je vedno več tudi tistih, ki ga ne spoštujejo in bi ga najraje utopili v žlici vode. Njihovih zapisov in pričevanj v tej knjigi ne boste našli, so pa omenjeni. Navedeni so tudi razlogi, zakaj je, kot je. Zakulisne politične igrice, še posebej tiste v času osamosvojitve, trgovina z orožjem, želja po prelivanju krvi in resni vojni, tisoč in ena laž pod pretvezo iskanja neke višje resnice in še bi lahko našteval. Kdo je stal za besedami in dejanji in kdo je lomil obljubo za obljubo, podtikal polena in po potrebi zarival nože v hrbet. Milan Kučan je stal in ostal, pokončno. Zato lahko pogleda v oči takorekoč vsakemu. Na neki točki vsak od nas poravna dolgove.

S političnega vidika je name največji vtis zagotovo naredil zapis Spomenke Hribar, ki kot ima v navadi, stvari zapiše brez olepševanja. In veliko pove ne le o Milanu Kučanu, ampak tudi o številnih drugih akterjih in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. Pa Ivan Novak, glavno gibalo Laibacha, za katere vemo, da so bili predvsem v osemdesetih oster trn v peti oblasti v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa Kučan označi za petega člana Laibacha. Seveda zgodovinar Božo Repe, pa po drugi strani gorski reševalec Janez Brojan, ki je bil eden tistih, ki so na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo, ali pa njegova »tajnica« Marina Dolničar, ki je z njim začela delati leta 1968 in vse do upokojitve. Svoja pričevanja so med mnogimi prispevali avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer, pa vplivni Sacha Goldman, ki je bil skupaj s Kučanom med ustanovitelji Mednarodnega kolegija, Christiane Hessel, vdova legendarnega borca za človekove pravice Stephana, poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, hrvaški predsedniški kolega Stipe Mesić in še in še in še. Pa domači pomembni in vplivni možje – od Mira Cerarja, Iztoka Čopa, Toneta Vogrinca, Rudija Zavrla in Iva Danuea prek Petra Čeferina, Zorana Jankovića, Dragana Živadinova, Uroša Lipuščka, karikaturista Franca Jurija in Matjaža Kmecla do Cirila Ribičiča, Jožeta Mencingerja in njegovega soimenjaka Mermala, Vlada Miheljaka, fotografa Joca Žnidaršiča, Sandija Češka in Mitje Rotovnika, številnih drugih gospodarstvenikov, predstavnikov narodnostnih manjšin in tudi čisto vsakdanjih ljudi, ki so omenjeni kje mimogrede, saj je gospod Milan Kučan nanje naredil res velik vtis.

Niso edini.  

Veste, kaj bi res imenitno zaokrožilo to knjigo? Zapis Milana Kučana v stilu »kaj bi danes sporočil npr. 16-letnemu sebi«. Prepričan sem, da kaj veliko sicer ne bi spremenil, razen tistega, kar je v knjigi že omenjeno, bi bila pa to vsekakor pika na i. Če želite izvedeti, kdo je v resnici Milan Kučan, kako razmišlja in zakaj je sprejemal določene odločitve in na kakšen način – potem je to knjiga za vas. In če ga po tej knjigi ne boste spoštovali, potem ga ne boste nikoli. In mu s tem napravili krivico.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Znamenitni

Znamenitni

Kaj dobite, če združite 30 imenitnih zgodb in znamenite osebnosti? Znamenitne! In če veste, da je zgodbe zapisal Žiga X. Gombač, ste lahko prepričani, da bodo ne le zanimive, ampak tudi duhovite. Vse skupaj je v igrive podobe prelil Jaka Vukotič in v rokah se znajde imeniten strip.

V zadnjem obdobju smo v Sloveniji dobili kar nekaj zanimivih knjig v takšni in drugačni obliki, ki nas opozarjajo na številne bolj ali manj pomembne in znamenite Slovenke in Slovence, ki pa jih morda ne poznamo najboljše. Tudi na teh straneh boste lahko kmalu prebrali mnenje o knjigi Nepozabne, ki se je osredotočila na pomembne Slovenke, predstavil sem že stripovsko upodobitev Reformatorjev, pa Zgodovino Slovenije v stripu in zdaj še tole.

Žiga X. Gombač se je tudi tokrat v izhodišču poslužil dveh zanimivih likov, ki (predvsem mlade) bralce vodita skozi knjigo – tokrat sta to radovedni Brin (s pravim imenom Nabriti Brin) in nagajiva (beri: lumpasta) Ra Dirkka (s celim imenom Ra Dirkka Endivja Druga Gumijasta Rdečemodra Naglojezna). In če je Brin tisti, ki nam zgodbe predstavlja, je Ra Dirkka tista, ki želi zgodovino izbrisati. Žal imamo takih »radirk« zadnje čase kar precej, ki želijo zgodovino pisati po svoje in kot izvemo iz knjige, je bilo tako že v preteklosti, zato boste za nekatere v knjigi slišali prvič in bili navdušeni nad njihovimi dosežki in pomembnostjo. No, avtor je ta pristop uporabil že v knjigi Zgodovina Slovenije v stripu, kjer sta si nasproti stala deklica Živa, ki nas je vodila skozi zgodovina in se trudila, da Razpoka ne bi krojil zgodovine po svoje in ob tem še obogatel.

Kot omenjeno v uvodu, je v knjigi predstavljenih 30 znamenitnih in pomembnih Slovenk in Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi onkraj naših meja in ki dajo vedeti, da je vredno in pomembno vztrajati. In kot v spremni besedi lepo zapiše Kozma Ahačič, tu ne gre za instant zvezdništvo, po katerem danes vsi hrepenijo. Vztrajnost in pogum sta tisti vrlini, ki vam pomagata spreminjati svet. Tisto, kar te zgodbe loči od drugih, podrobno popisanih, je njihova preprostost – dve stripovski strani je pravzaprav povsem dovolj, da bo radovedneže zamikalo izvedeti še več in raziskovati dalje.

Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo Slavo vojvodine Kranjske poznamo vsi, pa ste vedeli, da gre za skupek kar 15 knjig in da je moral Valvasor za izdajo prodati grad Bogenšperk? Tudi o Mengšanu Hallersteinu je bila izdana vsaj ena odlična knjiga, pa ste vedeli, kako pomemben je bil ta Slovenec za astronomijo in da je celo izračunal število Kitajcev – vse to že v 18. stoletju. Osebno se mi niti sanjalo ni, da je bil prav naš misijonar Friderik Baraga tisti, ki je prvi zapisal legendo o lepi ameriški staroselki Pocahontas ali pa da je bil Lovrenc Košir pravzaprav izumitelj znamke, a je po spletu naključij (in morda tudi tega, da je bil Slovenec, ki je živel po avstrijsko oblastjo) ostal brez zaslug. Janez Puhar je izumil fotografijo na steklo, Janez Puh pa ne le kolo, ampak tudi čisto pravi avtomobil. Albin Belar je bil eden najvidnejših seizmologov na svetu, poleg tega je izumil žepni radijski sprejemnik oz. tranzistor, Friderik Pregl pa je za svoje znanstveno delo na področju kemije kot edini Slovenec prejel Nobelovo nagrado (res jo je prejela tudi Lučka Kajfež Bogataj, ampak ne samostojno).

Milana Klemenčiča poznate? Ne. On je pionir sodobnega lutkarstva, poleg tega je kot prvi pri nas delal barvne fotografije. In če poznate generala Rudolfa Maistra, borca za slovensko severno mejo, morate poznati tudi Marijo Maister, njegovo soprogo, veliko humanitarko in borko za pravice žensk. Angelo Piskernik sam poznam kot osebo, po kateri je poimenovan predel v bližini meni domačega Koseškega bajerja, bila pa je to pomembna naravovarstvenica, ki je zaslužna, da so se zaščitila števila pomembna naravna območja – od Triglavskega narodnega parka, prek Rakovega Škocjana do Krakovskega gozda. Priznam, sam sem v knjigi prvič slišal za Julo Molnar, blejsko podjetnico, ki je ustanovila in vodila enega najimenitnejših hotelov, ki je bil v marsičem prvi. Prva in sicer doktorica znanosti je bila Ana Mayer Kansky, ki je očetovemu nasprotovanju navkljub sama zbrala denar in odšla študirat v tujino, kar je bilo v tistih časih prej izjema kot pravilo. In če danes vsi poznamo plezalko Janjo Garnbret, o kateri se bodo ravno tako pisale knjige, smo imeli Pavlo Jesih, ki je bila odlična alpinistka (s soplezalcem Jožo Čopom sta kot prva preplezala sloviti Osrednji steber v Triglavski steber) in lastnica kar štirih kinodvoran. Spregledati ne gre še ene Slovenke, ki je bila prva – Kristina Gorišek Novakovič je bila prva pilotka na Balkanu in tudi prejemnica medalje za hrabrost. Tudi Branislava Sušnik sodi med pionirke – bila je antopologinja, ki je odšla raziskovat staroselska plemena v južni Ameriki in bila za to odlikovana z najvišjim paragvajskim redom republike. France Rode ima soimenjaka, ki je zaslužen za marsikaj, a v knjigi Znamenitni predstavljeni možak je izumil kalkulator!   

Tu so recimo tudi čebelarski pionir Anton Janša, narodno zavedni pesnik France Prešeren, mecen Žiga Zois, uporniška Josipina Urbančič Turnograjska, sloviti znanstvenik Jožef Štefan, seveda Ivana Kobilca, pa naš veliki arhitekt Jože Plečnik, letalski pionir Edvard Rusjan, vsestranska svetovljanka Alma M. Karlin, pionir raketne in vesoljske tehnologije Herman Potočnik, ki je vplival tako na Američane kot Sovjete pri osvajanju vesolja in na samega Stanleyja Kubricka med ustvarjanjem filma 2001: Odiseja v vesolju, olimpionik Leon Štukelj, skoraj prva hollywoodska zvezda Ita Rina, pa Franja Bojc Bidovec (namig, če ste v zagati – Bolnica Franja) in najbrž sem naštel prav vseh trideset.

Sem naštel vse znane, pomembne in imenitne Slovenke in Slovence? Seveda ne. Že v knjigi je skozi marsikateri hudomušen namig omenjen še kdo, ki bi si zagotovo zaslužil svoji dve strani in upam, da bodo Znamenitni dobili nadaljevanje. Ogromno različnih umetnikov, športnikov, raziskovalcev ter takšnih in drugačnih strokovnjakov imamo, ki so orali ledino in ki si zaslužijo svojo omembo. Če takole na prvo žogo koga pogrešam, je to najbrž Peter Florjančič, ampak je imel avtor najbrž razloge, koga in zakaj je izbiral. Vsi dobro vemo, da so mnenja, kdo in zakaj je pomembnejši, deljena. Všeč mi je, da so predstavljeni mnogi takšni, ki jih v bistvu ne poznamo, še manj pa se zavedamo, kako pomembni so bili – njihova dela, odkritja, raziskovanja in dosežki, ki so bili pred časom. In da ima tako majhen narod toliko zares pomembnih ljudi, je vsekakor neverjetno.

Rating: 5 out of 5.

Rokus Klett, 2020

Featured

Fant, krt, lisica in konj

Fant, krt, lisica in konj

Knjiga, ki sem se jo izogibal. Dandanes »fenomen« nima nekega bleščečega pomena, ampak vsaj zame predznak, da gre za neko umetno napihnjeno zadevo brez prave vrednosti. Knjiga, ki sem jo prebral na dušek. Knjiga, ki jo lahko vsak dan odprem na poljubni strani, preberem zgolj eno stran in je dan takoj lepši.

Fant, krt, lisica in konj je knjiga, ki je namenjena vsem. Vsi jo lahko berejo in vsi jo bodo razumeli, Vsak po svoje. Prepoznali se boste v fantu, se poistovetili s krtom, razumeli lisico in si želeli biti konj. Fant je radoveden in želi domov. Krt obožuje torte in je za krta nenavadno živahen, vsekakor pa ni slep. Vsaj za tisto pomembno okoli njega ne. Lisica je tiha, previdna, saj je v življenju doživela marsikaj hudega in resnično spregovori le takrat, ko je to res nujno potrebno. In konj? Konj je prijazen, zavetnik in zna celo leteti. Ampak noče, ker so bili drugi konji ljubosumni.

Že avtorjev uvod v knjigo vam bo odprl oči. Kako zanimivo, pestro in nepredvidljivo je življenje, kako ga nikakor ne gre jemati zlahka in bi ga morali zajemati skromno, pa hkrati z veliko žlico. Ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri.

Najprej par (fant in krt), nato trojica (ko se jima pridruži še lisica) in naposled četverec hodijo po svetu, s široko odprtimi očmi in še širše odprtim srcem. Sploh ni pomembno, kdo sprašuje in kdo odgovarja. Vsi štirje so polni malih modrosti, kakršne poznamo iz Milnejevega Puja ali pa seveda nesmrtnega Malega princa. Pomislil sem tudi na Tellegenovega Ježa in samotni občutek. Sam sem knjigo prebral v dneh, ko me je osupnila in za nekaj dni tudi »sesula« smrt Đorđeta Balaševića in v teh iskricah modrosti sem našel tolažbo, žarek upanja in seveda potegnil ničkoliko vzporednic.

Ali je ljubezen pomembna? Seveda je. Pa prijateljstvo? Ravno tako. Biti spoštljiv, razumevajoč, prijazen, odprt? Vrednote, na katere svet kar pozablja. Ali je slabo (ali narobe) biti tih, drugačen, sladkosneden, radoveden? Ne, ni. Vse to so tiste stvari, ki nas delajo posebne, enkratne, imenitne. Pomembno je le, da smo obkroženi s tistimi, ki vse to razumejo in sprejemajo.   

Fant, krt, lisica in konj je ena tistih knjig, ki jo boste želeli imeti vedno nekje blizu. Na svet boste začeli gledati z drugačnimi očmi. Knjiga, ki jo boste z veseljem podarili in se o njej, že o eni sami strani, lahko pogovarjali in pogovarjali. Knjiga, kot jih manjka.

Rating: 5 out of 5.

Učila, 2020

Featured

Pesmi z drugega brega

Saša Tabaković – Pesmi z drugega brega

Saša Tabaković je igralec, ki ga ljubitelji gledališča in igre poznajo po številnih, tudi nagrajenih vlogah. Nastopil je v nekaj filmih, v Pevčevem Pod njenim oknom ob sedaj soprogi Poloni Juh, eno obdobje je bil celo poslanec v Državnem zboru.

No, Saša Tabaković je tudi glasbenik, pevec, pripovedovalec. Plošča Pesmi z drugega brega je imenitna priložnost, da ga spoznate kot glasbenika, interpreta, da začutite njegovo poreklo in korenine. Tisti, ki ste pomislili »ah, še en čefur« lahko v tem trenutku prenehate brati. Ljudje se pač ne bi smeli deliti po narodnosti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Veste koliko klenih Slovencev je naravnost groznih? Preveč. In koliko je ljudi, o katerih pravzaprav ne vemo nič, a skozi pogovor, s pogovorom oči začutimo, da si ta človek zasluži biti del našega življenja. Glasba je seveda, vsaj zame, tista, ki premnogokrat premaga vse meje, nacionalno, politično ali versko ozkoglednost. Na ničkoliko koncertih sem opazoval valujočo, mirujočo, sedečo, plešočo in čutečo množico okoli sebe. Različno, drugačno, pa tako enako. Družina.

In če glasbe ne dojemate na tak način, kot univerzalni jezik, potem vam bo tudi ta plošča samo še ena v nizu. Pa čeprav Saša tako v uvodu kot zaključku razloži smisel in pomen vseh teh pesmi in seveda, ker skozi vse te pesmi pripoveduje zgodbe. Zgodbe bačke Vojvodine, kjer je njegov ded Rajko kupil hišo. Hišo, ki je bila majhna, a dovolj velika, da je v njem živela štiričlanska družina in katere vrata so bila vedno odprta. Prihajali so sosedje, prijatelji, klepetali, jedli, peli in pili. In ob večernih sladkih rakijah zapeli »pesmi z drugega brega«. Pesmi brez meja, kot v spremnem besedilu lepo zapiše Saša. V vasi Prigrevica v sožitju živi ogromno različnih narodnosti – Jugoslavija oz. Balkan v malem. Globoko pod vasjo pa menda leži srebrno jezero, v katerega se vsako polno luno z neba spusti be konj in se okopa v njem. Že takšne legende vam dajo vedeti, da je vas res posebna, da se vas bodo njihove zgodbe dotaknile in da vam bo ob slišani glasbi zaigralo srce. Pa tudi noge bodo nemirne …

Vojvodina in Madžarska oziroma Panonija, pa Srbija in Bolgarija, dodajmo še Slavonijo, Međimurje, vnesimo kanček našega Prekmurja, na moje presenečenje brez pretirane melanholičnosti, umirjenosti in ležernosti, ampak z zvrhano mero energije in živahnosti, z navihanostjo in neko prav posebno, ljudsko patino. Preprosta besedila, ki odmevajo po ravnicah, včasih razigrano veseljačenje, ki spričo novih norih časov kar tone v pozabo, tu pa tam kakšna modrost ali tista preprosta življenjska resnica, ki je niti največji filozofi ne bi mogli zapisati. Seveda sem tu pa tam pomislil na Balaševića, pa na TerraFolk, tudi Kreslin z Beltinško bando se je prikradel v ušesa in Predin s svojimi gipsy izleti. Toliko, da veste, kaj pričakovat. Smetano. Ljudska besedila odlično interpretira Saša, za »čardaško« vzdušje in instrumentalno skoraj jazzovsko razigranost pa poskrbijo odlični godci – Janez Dovč, Boštjan Gombač, Robert Pikl, Goran Krmac in Vasilij Centrih.

Vsaka pesem je zgodba zase, vse skupaj pa nadvse poslušljiva celota, ki vam bo priklicala nasmeh na obraz. In tudi to je tista enkratna lastnost glasbe kot jezika – ne rabiš je razumet, jo pa čutiš. In če čutiš dobro, ti bo lepo v srcu in duši.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Raziskovalci

Raziskovalci

Izjemne zgodbe o največjih pustolovcih sveta je ena tistih knjig, ki bo zagotovo potešila otroško radovednost in obenem marsikateremu staršu pomagali pri odgovoru na kakšno vprašanje. Knjigo je napisala Nellie Huang, sicer pustolovska potopisna blogerka, ki je obiskala že 133 držav, zanimivo, slikovito in v pustolovskem duhu pa ilustrirala Jessamy Hawke, piko na i pa postavi predgovor Barbare Hillary.

Šola na daljavo terja svoj davek, starši nismo učitelji in otrokom pač ne znamo odgovoriti na vsa vprašanja. Pa recimo, da znamo odgovoriti na marsikatero vprašanje, ne znamo pa otrokom ponuditi kvalitetne razlage, ob njihovih »zakajih« se tudi mi pogosto vprašamo »zakaj?«. In to seveda ni knjiga, ki bo otrokom pomagala pri razumevanju matematike, slovničnih pravil ali učenju tujega jezika, vsekakor pa bo postregla z vrsto zanimivih informacij in podatkov. Utegne pomagati pri razumevanju okolja, geografiji, zgodovini, tudi biologiji in umetnosti, predvsem pa bo dala mladim bralcem vedeti, da je v življenju še kako pomembno sanjati in sanjam slediti. Zanimiva, jasna vsebina jih bo seveda pritegnila k branju in z njeno pomočjo se bodo tudi sami prelevili v raziskovalce, poleg tega pa jih bo zagotovo pri marsikateri temi zanimalo izvedeti še več.

Knjiga, ki jo lahko označimo tudi za enciklopedijo, je razdeljena na tri poglavja – Morje in led, Kopno ter Zrak in vesolje. Knjiga ne ponudi le suhoparnega opisa raziskovalcev (in še to ne le najbolj znanih), njihov podvigov in zmot, ampak prikaže tudi dobo raziskovanja sveta, temno plat raziskovanja, kakšen vpliv na svet so imela potovanja Marca Pola in odkritja Charlesa Darwina, posveti se opremi, ki se je uporabljala in spreminjala skozi stoletja in se v zaključku vpraša, kaj sploh še sledi?

Začne s Pitejo, starogrškim raziskovalcem, ki je že v 4. stoletju pred našim štetjem prišel vse do Islandije in opisoval severni sij. Leif Erikson je s svojimi Vikingi n severnoameriška tla stopil več sto let pred Krištofom Kolumbom, ki je s prečkanjem Atlantika želel priti do Indije. A če bolj ali manj vsi vemo vsaj nekaj o Kolumbu, Eriksonu, Magellanu, Cooku in Da Gami, Amundsenu, Cousteaju, pa sem bil osebno navdušen, da so v knjigi predstavljeni recimo kitajski raziskovalec Čeng He, ki je potoval z »zakladnimi ladjami«, francoska rastlinoslovka Jeanne Baret, ki je kot prva ženska (seveda pod moško krinko) obplula svet, pa aboriginski raziskovalec Bungaree, ki je bil prvi domačin, ki je obkrožil celino, tu je tudi Ernest Schakleton, ki mu ni uspelo kot prvemu prehoditi Antarktike, pa Thor Heyerdahl, ki ga poznamo seveda zaradi lesenega splava Kon Tiki, s katerim je preplul Tihi ocean.

Tu so potem še moderni (ali recimo rajši sodobni) raziskovalci, recimo Sylvia Earle, ki se zavzema za odpravljanje plastike v morju, pa Robert Ballard, ki je zasnoval načrt za odkritje Titanika, Ranulph Fiennes, ki je kot prvi Zemljo prečkal navpično, nikakor pa ne gre spregledati, da je v sedmih dneh na sedmih celinah pretekel sedem maratonov, neverjetni in občudovanja vredni južnokorejski alpinist Sung Taek Hong, ki je dosegel vse »tri tečaje«. Tri? Severnega, južnega in za nameček še Everest.  

In to je le morje in zagotavljam vam, da so tudi raziskovalci kopnega zanimivi, posebni in pomembni. Ste že slišali za Xuanzanga, Rabbana Bara Sauma, Ibna Batuta, Estebana Dorantesa, Alexandra von Humboldta, Sakakaweo, Henrija Mouhota, Ynes Mexio, Gertrude Bell, Annie Londonderry in še in še in še mnogo drugih. Tu se avtorica posveti tako vplivu Marca Pola (poštne znamke, papirnat denar, svila, začimbe, …) kot seveda pomembnosti odkritij Charlesa Darwina (evolucija, seveda), nas popelje v egipčanske grobnice in predstavi številne zaklade daljnih dežel.

Poznamo tudi revolucionarje letenja in prve obiskovalce vesolja, avtorica pa nas na koncu popelje na neraziskano področje – v skrite džungle, globine svetovnih oceanov, številne še neodkrite oziroma vsaj neraziskane jame, pri vsem so nam v veliko pomoč roboti, glavno vprašanje pa je seveda – ali obstaja življenje še na kakšnem drugem planetu? Stoletja in tisočletja raziskovanja in vznemirljivih odkritij so za nami, pa lahko rečemo, da jih je ravno toliko še pred nami.

Temna plat raziskovanja? Bolezni, ki so dobesedno izbrisale cele civilizacije, stoletja trajajoče suženjstvo, za katerega lahko rečemo, da še danes ni povsem izkoreninjeno, pa nasilje, ki je spremljalo skoraj vsako raziskovalno odpravo, izumrtje ne le domorodnih plemen, ampak tudi številnih avtohtonih živalskih vrst in pa seveda kolonizacija, ki je v novo odkrito dežele ravno tako prinesla ne le dobre, ampak tudi kopico slabih ali vsaj neželenih stvari.  

In kdo je Barbara Hillary, avtorica predgovora te zanimive knjige? Temnopolta Američanka, sicer medicinska sestra, ki je do 67. leta kar dvakrat premagala raka, ki se je po upokojitvi odločila užiti življenje z veliko žlico. Naučili se je voziti pasjo vprego, postala je prva temnopolta Američanka na severnem tečaju (pri 75. letih!), štiri leta kasneje pa je osvojila tudi južni tečaj.   

Morda se zdi da poznamo že cel svet in da je raziskan še najbolj skrit kotiček, pa temu seveda ni tako. Včasih lahko že v lastni sobi, omari ali podstrešju najdemo marsikaj zanimivega. In potem nadaljujemo z okolico lastnega doma, občine in države. Potem pa – svet nam, vam je na dlani.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska, knjiga, 2020

Featured

Kambjale so čase

Kambjale so čase

Nova plošča Rudija Bučarja, s katere smo v radijskem etru spoznali že kar nekaj pesmi, je morda njegova najbolj dodelana in zna biti tudi najboljše sprejeta plošča. Dovršena kombinacija ljudskega oz. tradicionalnega in modernega, seveda v značilnem istrskem slogu.

Rudi Bučar je daleč od tega, da bi bil začetnik na slovenski glasbeni sceni, res pa je, da njegovo krmarjenje med žanri onemogoča, da bi ga lahko redno spremljali. Na začetku kariere se je posvečal predvsem oživljanju istrskega glasbenega in ljudskega izročila, tu pa tam presenetil s kakšnim izjemnim in zelo zrelim pop izdelkom ali nastopom, bodisi kot izvajalec ali zgolj avtor. Uspešno se je predstavil na vseh treh, lahko rečemo največjih, slovenskih glasbenih festivalih – EMI, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, zadnje desetletje pa se je obdal z odlično druščino glasbenih prijateljev (Krmac, Dovč, Pikl, Hamo, Vrabec, …) in vsaka njegova nova plošča je bolj nestrpno pričakovana.

Ploščo Kambjale so čase smo tako že spoznali s pomočjo naslovne skladbe, ki nas lepo popelje v neke stare, skoraj pozabljene čase, v podobnem duhu je tudi Otroci tistega časa, za buditeljsko lahko označimo Kakšni so takšni, obe razigrani in z imenitnim besedilom, ki nas popelje v tiste čase, ki se danes zdijo bolj sanje kot spomin. Že ponarodela pa je Dolgo nisva pila, kjer se Rudiju pridruži njegov soborec Matevž Šalehar – Hamo. Ta verzija je nekoliko drugačna od tiste s plošče 3p, malo bolj klavirska, istrska, še bolj nabita s čustvi.

Mimogrede in ker smo seveda še vedno v koronačasu – samo čakam, da bo Hamo k novim predelavam te skladbe pritegnil še druge glasbenike iz cele Slovenije … Tokac jo lahko zapelje v dolenjsko narečje, Kreslin v prekmursko, Mi2 v obsotelsko, Poredoš v trboveljsko, Mežek ali morda Šifrer v bolj gorenjske viže, pa še kakšno harmoniko za piko na i lahko dodajo in še bi lahko našteval. Zgolj preblisk, seveda. Ne pogrešamo le poslušalci in obiskovalci koncertov glasbenikov in koncertov …

Čista je prelepa izpoved, kjer se Rudi potrdi ne le kot odličen interpret, ampak tudi izvrsten avtor. Plešem sloni na zvoku tube, ki jo igra Goran Krmac in ob kateri vas bodo – pa če plešete ali ne; zasrbele pete. A isola voio andar je zvočno polna, ena tistih, kjer se človek še kako zave, da se že predolgo ni družil s prijatelji, bil del nečesa veselega in sproščenega.

Pravzaprav bi lahko rekel, da je cela plošča prefinjena kritika časa, v katerem živimo. Težko se je svobodno izražati, družiti, biti in delati, kar si želimo. Ob tem se človek spomni nekih časov, za katere mnogi govorijo, kako grozni so bili in v kakšnem pomanjkanju smo bili, a se jih spominjamo z radostjo in cmokom v grlu. Spomin na čase, ko so šteli tisti pravi prijatelji in iskreni stiki, ne številke na družbenih omrežjih. Rudi Bučar je Iztok Mlakar mlajše generacije, bolj pevec in interpret kot pripovedovalec, vsekakor pa enkraten in zelo poseben.    

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Karantena. Rim.

Karantena. Rim.

Za določene knjige se zdi, da so brezčasne. Druge so dolgočasne. Nekatere vkovane v čas. Zadnje leto se svet vrti okrog epidemije covid-19 in čeprav bi želeli to obdobje vsi čimprej ne le prebroditi, ampak tudi pozabiti, bo pač ostal zapisan v kolektivnem spominu. O tem času se pišejo knjige – ene boljše in druge slabše.

Janko Petrovec sodi zagotovo med naše najbolj objektivne in pronicljive novinarje in komentatorje. Njegova razmišljanja imajo smisel, njegove besede pomen. Gre vsekakor za enega tistih ljudi, ki mu z veseljem prisluhneš, pa čeprav se z njim morda ne strinjaš vedno. Tudi med branjem knjige Karantena. Rim. utegnete imete kakšen pomislek. Kar je, sploh glede na temo, nekaj povsem običajnega. Epidemija covid-19 in domala vse, kar je povezano z njo, razdvaja in razkraja. Upoštevati ukrepe ali se nanje malo požvižgati, maske da ali ne, razkuževanje mogoče ali sploh ne, vzdrževanje razdalje, prehajanje občin in regij, druženje, cepljenje … vsak je strokovnjak za vse in vsak zase najboljše ve.

No, Janko Petrovec je dopisnik nacionalnega RTV-ja iz Italije, torej je bil lani v Rimu oz. v deželi, ki jo je prvi val prizadel najprej in tudi najhuje. Tam so okužene hitro začeli šteti v stotinah in tisočih, kaj hitro tudi mrtve in kjer država prav veliko ni oklevala, kaj jim je storiti. Seveda so se zavedali takšnih in drugačnih žrtev, ki jih bo to prineslo, a so se po drugi strani zavedali tudi, da bo žrtev, vsaj človeških, zagotovo manj.

Knjiga, ki jo lahko beremo kot dnevnik, se začne 20. februarja, ko so izvedeli za prvega okuženega Italijana. Konča se 31. maja, tri dni pred koncem omejitve gibanja, ko se je prvi val epidemije po Evropi bolj ali manj zaključil. V Italiji so imeli do tega dne 233.019 okuženih in 33.415 mrtvih. Grozljiva statistika.

Petrovec v knjigi ne zapisuje statistike. Ljudje, ki so zaprli lokale in trgovine oziroma ostali brez dela, imajo imena. Opustele ulice, ponavadi polne vrveža in turistov, so ulice, po katerih se sprehaja in teče. Skozi njegove oči spoznamo nek drugi Rim, prepletene z legendami, zgodovino, tisočletji preizkušenj. Utrip sicer živahnega večnega mesta komaj zaznamo, saj je tako zelo umirjen in upočasnjen, prazen tiste tipične italijanske živahnosti in glasnosti. Morda bomo o koroni čez nekaj časa govorili kot o kugi 21. stoletja in prav neverjetno je, v kako kratkem času nam je povzročila toliko skrbi.

In tu gre Petrovec korak dalje. Covid-19 in svoje doživljanje in poročanje na veliki petek postavi ob bok štirim drugim pretresljivim in nepredstavljivim dogodkom – terorističnemu napadu v Nici, rušilnemu potresu v Amatriceju, spremljanju sredozemskih migracij na ladji Aquarius in zrušenju viadukta v Genovi. Nekaj deset mrtvih, skoraj z zemljo zravnano mesto ter vsi in vse, na stotine nesrečnih ljudi, ki so dali in prodali vse za vstopnico v boljše življenje in če so premagali Saharo, so Sredozemlje veliko težje in nato še zrušenje viadukta. Nekdo nesrečo meri po številu smrti in tu covid-19 vsekakor zmaga, drugi po gospodarskem ali ekonomskem vplivu in tudi tu lahko rečemo, da imamo jasnega zmagovalca. Seveda pogledaš širšo sliko in nikakor ne moreš trditi, da gre »samo« za epidemijo, ker je posredno ali neposredno terjala na milijone življenj in jo lahko postavimo ob bok najhujšim vojnam. Ampak zame osebno so te male lokalne katastrofe ali nesreče mnogo hujše. Samo pomislimo na nedavne uničujoče potrese na Hrvaškem – covid-19 je bil v trenutku pozabljen. Tudi, ko je bilo treba pomagati, ni nihče kaj veliko pomišljal, ali ima kdo masko, kdo kašlja in ali ima razkužene roke.

Občutek sem dobil, da je tudi Petrovec želel vse te »križe« osvetliti in predstaviti z drugega zornega kota in prav je tako. V preteklosti smo se soočali s takšnimi in drugačnimi vojnami, epidemijami, lokalnimi in globalnimi katastrofami in nekatere se nas dotaknejo bolj in druge manj. Ponavadi je zelo odvisno od tega, kako daleč s(m)o ali kako vplivajo na naša življenja. Ampak kaj je pomembno – da ostanemo ljudje, da nas ne zapusti empatija in žal tudi, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pandorina skrinjica nesreč in tegob se zdi vse bolj na široko odprta, zelo skrbno pa jo zapirajo in pripirajo tisti, ki s svojimi dejanji odlično služijo. Na svet je potrebno gledati z vso potrebno širino in zavedanjem, da nismo sami. Vedno je nekje blizu nekdo, ki (morda) potrebuje našo pomoč ali bo pomagal nam, ko bomo to potrebovali. Ali če si sposodim verz slovenskega glasbenika – »ker če daš, nekdo ima«.

Karantena, ki smo jo, tako in drugače doživeli in preživeli, pač ni najhujše, kar se nam lahko zgodi. Ampak dokler se tega ne zavemo, dokler ne spoznamo še marsičesa drugega, tega pač ne vemo in po mučeniško vijemo roke v zrak in se sprašujemo »Zakaj jaz, zakaj prav jaz?« Vse se zgodi z razlogom.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Zgodovina

Zgodovina

Prva knjiga iz serije Jasno & jedrnato (druge tri so Psihologija, Umetnost in Znanost) in meni najljubša tema – zgodovina. Lahko rečem, da si želim, da bi imeli takšne knjige na voljo, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, tako pa smo bili prepuščeni zahtevnim in suhoparnim enciklopedijam, učbenikom in seveda kakšnim zgodovinskim romanom, ki pa niso ravno najbolj verodostojen vir.

Za zgodovino je nekdaj veljalo, da jo pišejo zmagovalci. Zadnja leta pa lahko rečemo, da je »moderno«, da zgodovino pišejo, pogosto potvarjajo, vladajoči. Seveda tako ni povsod – Barrack Obama recimo ni šel na novo pisat zgodovine, pri Donaldu Trumpu pa nas kaj takega ne bi smelo presenetiti, če bi na položaju ostal še en mandat. Novo pisanje zgodovine seveda ni stvar vladajočih, ampak dejstev. Preverjenih dejstev seveda, ki jih zgodovinarji in drugi raziskovalci zberejo na podlagi dokazov.

In kaj to enciklopedijo loči od drugih, sploh pa tistih starih? Predvsem to, da je pisana na zelo poljuden način, da je polna ilustracij in grafičnih prikazov in kar me je osebno najbolj navdušilo – zanimivih citatov pomembnih osebnosti. Že obe platnici postrežeta z nekaj zanimivimi, npr. »Dajmo soncu piti kri sovražnikov«, »Za neizpodbitno resnico imamo dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki«, »V vojno se ne podaš v imenu pravičnosti, temveč zaradi zmage« in še bi jih lahko našteval. Mogoče veste, kdo in v kakšnem kontekstu je izrekel »Ne bomo mogli vseh pokuriti.«? (odgovor najdete na koncu članka)

Kdo so ljudje, ki so knjigo ustvarili? Vojaški in splošni zgodovinarji, strokovnjaki za arheologijo in antropologijo, mojstri zgodovine znanosti, pa takšni, ki obvladajo antični in srednjeveški svet, umetnost in kot taki seveda razumejo širši pomen zgodovine. Sama knjiga je razdeljena na posamezna časovna obdobja, začenši z izvorom človeka in nato starimi civilizacijami, nadaljuje se s srednjeveškim svetom, ki se zaključi s Kolumbovim »odkritjem« Amerike, nadaljuje z zgodnjim novim vekom, zanimivo analizo spreminjajočih se družb z vsemi revolucijami in izumi 18., 19. in začetka 20. stoletja in se zaključi v sodobnem svetu, obdobju (zaenkrat) obeh svetovnih vojn, neslutenega razvoja tehnologije in lahko rečemo tudi ponavljanja nekaterih starih napak. 

Posamezna časovna obdobja so razdeljena na smiselna in zaokrožena poglavja, ki se seveda prepletajo in znotraj katerih so nanizane številne zanimive povezave za mnogo dogodkov, ki se še imajo zgoditi, pa primerjave, na katere mlajši (ki jim je knjiga v prvi vrsti namenjena in ki bi jo res toplo priporočil učencem zadnje triade v osnovni šoli) sami od sebe niti pomislijo ne. In to je še ena od pozitivnih plati knjige – sprašuje in odgovarja, usmerja in povezuje, od bralca zahteva razmišljanje in morda še dodatno raziskovanje. In kaj je lepšega kot nadaljnje raziskovanje? V knjigi recimo ne boste našli prav veliko zgodovinskih dogodkov, ki so se odvili na področju Slovenije – npr. najstarejše kolo, piščal iz kosti jamskega medveda ipd. Res je, da smo majhni in v očeh mnogih tujih raziskovalcev nepomembni, tako zelo pa spet ne. To je pravzaprav tudi edini minus, ki ga sam najdem v tej knjigi, sem pa zato izvedel veliko zanimivega in novega, tudi osvežil sem znanje. Tuji strokovnjaki so pač pisali o zgodovini sveta in vemo, da smo Slovenci le majhna pikica na zemljevidu sveta in prepričan sem, da bi to pomanjkljivost odkrili tudi v drugih prevodih.  

Tako pa se boste recimo spomnili na Veliko listino svoboščin, izvedeli kaj več o pojavu demokracije, šogunih in številnih kitajskih dinastijah, zakaj je bila pomembna ustanovitev Bagdada, kdo je bil Hamurabi in zakaj Angleži vikinški napad na Lindisfarne označujejo kot enega najhujših terorjev. Angkor Wat, Tenochtitlan, hangulška abeceda, Tordesiljska pogodba, Akbar Veliki, Kraljeva afriška družba, Amsterdamska borza in še in še in še. Mislite, da veste veliko o zgodovini, pa ste se že znašli v zadregi? Hvala enako.

Tudi Zgodovina ima, kot skoraj vsaka enciklopedija, časovni trak, letnice oziroma datume tistih najpomembnejših dogodkov in odkritij, fotografije oz. ilustracije, poudarke in že omenjene misli in modrosti (ali pa neumnosti).

»Verujem le v eno stvar, v moč človeške volje.« je izjava, ki bi jo pripisali modrecu. Stalinu? »Nekateri vam pravijo, da preveč hitimo s tem vprašanjem državljanskih pravic. Jaz pravim, da smo 172 let prepozni!« je že leta 1948 izjavil župan Minneapolisa, »Smrt ljubimo bolj, kot vi ljubite življenje.« pa je geslo organizacije, ki je dolgo časa predstavljala strah in trepet sodobnega, demokratičnega sveta – Al Kaide.

Knjiga Zgodovina je točno tisto, kar zbirka obljublja – jasen in jedrnat, hkrati pa natančen, celovit in pregleden pregled in vpogled v vsa ključna obdobja in dogodke zgodovine človeštva. Kratke ali dolge, je seveda stvar posameznika. No, in če je tista filozofska misel presenetljivo Stalinova, naj razodenem še avtorja tiste »kurjaške«. Adolf Hitler? Himmler? Ne, ampak Barrack Obama in sicer na temo fosilnih goriv.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Hribovske balade

Hribovske balade

Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.

Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.

In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.

In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.

Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.

Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.     

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Zgodovina Slovenije v stripu

Zgodovina Slovenije v stripu

Zagotovo se vam je že velikokrat zgodilo, da so vas otroci vprašali (presenetili) s kakšnim zgodovinskim vprašanjem, vi pa preprosto niste imeli odgovora, ker bodisi ne veste ali pa vas je vprašanje presenetilo. No, potem je pred vami knjiga, ki bo v veliko pomoč vam, še posebej pa bo potešila zgodovinsko radovednost mladih nadobudnežev.

Žiga X. Gombač je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki zna poiskati točko zanimanja in mlade navdušiti za branje. Naj so to slikanice za najmlajše, napete kriminalke za malo starejše in zanimivi zgodovinsko-raziskovalni stripi za pravzaprav vse. Ustvaril je lik Žive, radovedne deklice, ki raziskuje zanimivo in razgibano zgodovino Slovenije in ki smo jo najprej spoznali v knjigah Živa in praBled ter Živa in skrivnost mumije, tokrat pa se nam predstavlja v tej zanimivi stripovski zgodovinski upodobitvi Slovenije.

Strip je nastal v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, ki hrani predstavljene artefakte v stripu, svoj pečat pa je vtisnil stripovski avtor Ivan Mitrevski, ki je imel nemalo dela. Osebno moram priznati, da mi njegov dvodimenzionalni stripovski izraz ni preveč pri srcu in čisto preveč spominja na sicer kultni Jokerjev Crtič, a je to čisto stvar osebnega okusa. Moram priznati, da sta oba z Žigo pripravila odličen in nazoren prikaz zgodovine in predvsem vseh teh res zanimivih artefaktov s področja Slovenije.

Strip je sicer neke vrste pustolovščina, saj je Živa tista, ki mora obvarovati dragocene oz. pogosto kar neprecenljive predmete pred Razpoko, lumpom, ki išče (in najde) domiselne načine, kako bi hitro obogatel. Živa se preprosto dotakne pomembnega predmeta in odide v zgodovino (čas oz. kraj nastanka ali odkritja), kjer Razpoka že kuje, snuje in izvršuje svoje zle načrte, sam pa v zgodovino potuje s pomočjo časovnega stroja Razpoka 2000.

Neverjetno pri vsem skupaj je, kako veliko človek izve na vsega dveh straneh, kolikor je namenjeno posamezni zgodbi. Predstavitev artefakta, Razpokin zli načrt ter seveda razplet. Na dnu strani pa še časovni trak, ki bralcem pokaže, v katerem časovnem obdobju sta junaka in tudi, kako je vse skupaj vplivalo na prihodnost. Seveda spoznamo in izvemo marsikaj o Vaški situli (tudi kako in zakaj je to na nek način strip), koliščarjih in sloviti piščali iz jame Divje babe, zlatem našivku, mnogih ostankih rimske Emone (posode, steklo, …), najdbah železne in bakrene dobe, izvedeli, kaj so ušetbiji, se poučili tudi o moderni zgodovini (Prešern in drugi literati, kovnica slovenskih tolarjev, olimpijska medalja, avtor prvega selfieja, vzpon na Triglav, prva svetovna vojna in Soška fronta), različnih načinih dvobojevanja in oblačenja skozi stoletja in še kaj sem pozabil.

Priznam, da sem se nekajkrat vprašal, ali mora biti Razpoka res tako neotesan, pretkan, sebičen, nesramen in nemogoč. Popoln negativec, pravzaprav. Le posebej bister ni, oziroma daleč od tega. Edinokrat, ko sta mu avtorja »dovolila« biti pozitiven, je v poglavju o Soški fronti. Sicer je brez izjeme razkrit, razgaljen, osmešen in tudi ponižan. Sočnih in pristno slovenskih kletvic ne manjka, tako da utegnete imeti starši tudi tu nekaj dela z razlaganjem in muzanjem ob kakšni neverjetni skovanki. Prepričan sem, da ga bodo otroci vzljubili.

Ideja, ki se mi je utrnila ob branju in predvsem ob Živinem izhodišču, da ona odpotuje v želeni čas z dotikom izbrane najdbe – dandanes bi bila tam lahko QR koda, ki bi nas popeljala na spletno stran Narodnega muzeja, kjer bi lahko izvedeli še več. Tako je seveda knjiga tudi imenitno vabilo, da Narodni muzej Slovenije obiščete in vse vidite na lastne oči.

Zgodovina Slovenije v stripu je še ena v nizu tistih knjig, ki jih lahko priporočim tako otrokom kot staršem. Zabavna in poučna. In čeprav se sliši in morda celo zdi preprosto, je nekaj takega res težko ustvarit.  

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2017

Featured

Naj me kdo zbudi

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija? 

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …     

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Lubezen

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.      

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Rating: 5 out of 5.

Mladika, 2017

Featured

Osamosvojitev

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Featured

Repki

Repki

Najprej je bila knjiga Kla-kla-klasiki, s katero sta Igor Saksida in Rok Terkaj – Trkaj na drugačen način predstavila in poustvarila poezijo najboljših slovenskih pesnikov ter številne mlade spodbudila k prvim začetkom klepanja rim. Zdaj so tu Repki, namenjeni (naj)mlajšim …

Starši, vzgojitelji in učitelji so si enotni, da je za otrokov razvoj enako pomembno tako branje kot poslušanje, zgodbic ali pesmic. Seveda je stvar okusa vseh prej naštetih, v kakšnih zgodbah in glasbi otrok odrašča, katera je bolj primerna in zakaj. Vsi seveda vemo tudi, da je veliko otroških pesmi vse prej kot otroških in da se v njih skrivajo ne tako zelo nedolžni podtoni.

Knjiga Repki je odlično izhodišče za vse, ki želijo spoznati kvalitetno otroško poezijo – od številnih ljudskih pesmi, prek Lile Prap, Nika Grafenauerja, Miroslava Košute, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Andreja Rozmana – Roze, Anje Štefan, Oton Zupančiča, Toneta Pavčka in mnogih drugih. Za izbor je poskrbel Igor Saksida (Saxida), Trkaj pa je bil tisti, ki jih je predrugačil, posodobil, osvežil ali če rečem v skladu z naslovom knjige – »porepil«.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka s 12 pesmimi, ki jih izvajajo Repki (Trkaj, producent Damjan Jović in Igor Saksida), ki imajo v nekaj pesmih nadvse imenitne goste – Neco Falk, Ditko ter slovenski hip-hop cvetober (Emkej, Pižama, Nipke, Jose, Zlatko), v eni pesmi pa se kot solist predstavi Igor Saksida oz. Saxida. Pogosto pesmi (ali vsaj verzi), ki jih vsi poznamo in ob katerih se bodo predvsem otroci začeli začudeno spogledovati, ko bo Trkaj pesem odpeljal v povsem drugo smer. Poleg zgoščenke lahko vsaki od teh pesmi prisluhnete tudi med listanjem knjige in prebiranjem besedil, saj je knjiga opremljena s QR kodami. Trkaj seveda ni mogel iz svoje kože, v kateri je tako hudomušen kot nagajiv, predvsem pa iskren in človeški. Prisluhnite samo pesmima Tako rad in Zakaj, pa vam bo jasno. In tako spretno, kot so v Novice vpletli številne verze iz zbirk Enci benci, so s to pogosto nesmiselno, a ritmično izvrstno zbirko opravili samo še Katalena.  

Sama knjiga je sicer razdeljena na posamezna poglavja: Mika me zven jezika, Čarovnija poezija ter Svet dvojine in množine. Vsak je po svoje vsebinsko drugačen, otrokom pa odpira prostrani svet jezikovnih iger, misli, na stežaj odpira duri domišljije in na zares poseben način dokazuje in potrjuje, kako čudovit in bogat je slovenski jezik. Vsako poglavje ima tudi pomemben del, ki ga ni mogoče spregledati in ima tipično »trkajevski« naslov – Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!. Razmišljali in tuhtali bodo otroci, sive celice bodo uporabljali starši in iz lastne izkušnje povem, da lahko nastane zelo zanimiv dialog, ideja za pravljico ali pa vas otrok stisne v kot s toliko novimi vprašanji, da si težko predstavljate. Priznajte, razlika med odraslo in otroško domišljijo je velika, odrasli možgani so pogosto ujeti v bolj ali manj predvidljive vzorce, ki jih morajo otroci šele odkriti, povezati in interpretirati. Tudi preprostih in povsem nedolžnih otroških pesmic ne boste dojeli in razumeli enako. Morda pa v vaših mladih nadobudnežih odkrijete kakšen skrit talent …

Tako slovenski jezik kot glasbena vzgoja (oziroma glasbena umetnost, kot se zdaj imenuje) sta lahko zelo duhomorna šolska predmeta in na otroke delujeta prej odbijajoče kot spodbujajoče. S pomočjo takšnih knjig oz. lahko rečemo že kar interaktivnih priročnikov, bo lažje. Ker bo drugače, zabavno, nepredvidljivo in ker prav vsakemu dopušča možnost samosvojega izraza.

Knjiga, ki bo spodbudila druženje. Knjiga, zaradi katere bodo otroci rajši brali. Besedila so v dandanašnjem instant glasbenem svetu vse bolj nepomembna, tu pa jih bodo pesmi prisilile, da bodo poslušali. Poslušali in razmišljali. In kaj več si še lahko želite?

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Nove definicije ljubezni

Nove definicije ljubezni

Sveža zbirka kratkih zgodb Brine Svit, naše ustvarjalke, ki že desetletja uspešno ustvarja v Parizu, prinaša deset različno dolgih kratkih, svetovljanskih zgodb o dojemanju ljubezni. Ali kot je jasno že iz naslova, o novih definicijah ljubezni.

Priznam, da del Brine Svit še nisem bral. Pa čeprav gre za priznano ustvarjalko, tako doma (kar je v njenem primeru lahko kar Pariz) kot tudi v rodni domovini (torej Sloveniji), prejemnico številnih nagrad in celo nominiranko za slovitega gouncourta. No, pa so mi v roke prišle Nove definicije ljubezni in po nekaj namigih, da gre za zelo zanimivo branje, sem knjigo vendarle vzel v roke.

Kaj je definicija ljubezni? Med brskanjem po spletu pridemo do zanimive definicije: »Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam …« Recimo klasika temu – dve osebi (pustimo spol), ki čutita nekaj več, sta intimni, se spoštujeta, nekdaj so v to definicijo sodili tudi otroci in seveda tako do smrti. Časi se spreminjajo. Par pač nista le ona in on, otroci niso nujni, kot tudi ne stanovanje/hiša (s pripadajočo hipoteko oz. norim kreditom) s hišnim ljubljenčkom in ne, niti pod razno ljubezen ne traja nujno do smrti. Vsak par, ki je skupaj desetletja, vam bo priznal, da je od ljubezni ostalo bore malo, pa čeprav se imata še vedno rada. Ločitev je vedno več. Vedno več je tudi odprtih razmerij, ko se en ali oba partnerja (sporazumno) dogovorita, da bosta predvsem intimne trenutke preživljala še s tretjo osebo in pa tista bolj groba oblika opisanega – varanje ali skakanje čez plot.

In kje v vsem tem najdemo Brino Svit oz. njene zgodbe? Pravzaprav povsod. V desetih zgodbah slika zgodbe odraslih in zrelih posameznikov, ki imajo za seboj številne življenjske preizkušnje, (pogosto) odrasle otroke, nato pa njihovo dojemanje in pojmovanje ljubezni nekaj pretrese. Že v uvodni, Vrt moje žene, avtorica preseneti, ko glavni junak Claude med obiskom ženinega vrta ugotovi, da ljubljena Suzanne ni bila le njegova žena. Kar nekaj let si jo je delil s Theom. Kako in zakaj? Pa V tunelu, kjer spoznamo Alice in Garyja, ona poročena s hudo bolnim možem, on mlajši in odprt za možnosti in priložnosti, njuno spogledovanje pa hitro preraste v nekaj več. Ljubezen, strast, užitek? Ali kot je lepo zapisano na koncu »Na tunel. Na svetlobo na drugi strani, ki ni izhod iz tunela, ampak sprednja luč vlaka, ki drvi z vso hitrostjo proti meni.«

Nove definicije ljubezni niso vedno popolne in imajo ravno tako napake. Stvar posameznika je, kako jih dojema. Naslednja, Poletje s Sonjo, je točno takšna. Paulu se najprej zamaje svet, ko mu žena Maude sporoči, da ga zapušča. Sledi nov pretres, ko se povsem spontano in nenadejano zagleda v simpatično blagajničarko Sonjo v lokalnem supermarketu. Sledi čudovito poletje, polno nepozabnih trenutkov in tudi oklevanja, vse dokler avtorica še tretjič ostro ne zareže v Paulov svet. Zrno norosti o ljubezni, ki se zlepa ne razvije. O življenju, ki zaide v nekaj slepih ulic, da znova najde smisel in pravo pot.  

»Midva sva par, ki je povezan v svojih prepadih« je uvodni stavek zgodbe Prepad. Rudi Thomas in Alma Larsen, uspešen in »popoln« par, ki je vse prej kot to. Blišč odnosa se spremeni v bedo vsakdana, razkrije pa se v eni sami vožnji. Kakršnakoli je barva njene vode je izredno duhovna, v njej se prepleteta Francija in Indija, uresničijo se neke pretekle, skoraj pozabljene sanje in izkušnje, hkrati se v njej prepleta teža neurejenih odnosov med starši in otroci. Težava na relaciji oče-sin je pravzaprav tudi izhodišče za Napisano zgodbo, kjer spremljamo zgodbo Lilje in Trubarja (vzdevek) ter Pie in Nina in gre za eno redkih zgodb, ki se ne dogaja v Franciji, ampak na relaciji Ljubljana – Trst. Trubar je že malce naveličan novinar, ki se raje sprijazni z očitnim kot zaplete v prepir, Lilja pa njegova mlada, na trenutek zelo idealistična kolegica. Pia je Trubarjev varen in zanesljiv pristan, Nino pa njegov otrok iz propadle zveze. Odtujen otrok, ki z očetom ne želi imeti nič. Lilja je tista, ki njuni zgodbi znova poveže, meni osebno ena najboljših zgodb v knjigi pa je zaznamovana z zanimivo korespondenco med novinarskima kolegoma, ki na svoj način piše eno od novih definicij. Moški in ženska, ki si skozi redna sporočila, pogosto poslana v poznih nočnih urah in si zaupata takorekoč vse, najbolj intimno in zaupno, se v resničnem življenju komaj da pozdravita, kaj šele, da bi drug z drugim spregovorila nekaj besed. Tujca, ki se zlahka prezreta, tudi če se srečata na ulici. Prijateljstvo, ljubezen, kakorkoli to imenujete, nekdaj ne bi veljalo počenega groša ali bi bilo zgolj plod fantazije, dandanes pa je dejstvo. Taka so postala naša življenja …

Druga Saturnova revolucija nas popelje v Argentino, med plesalce tanga, povsem drugačen način življenja in razmišljanja, hrepenenje in strast. Atlantski viharnik in mala modra taščica je še ena zgodba o platonski ljubezni, piko na i pa postavi Praznična miza, ob kateri se bralec zamisli, kaj je prava ljubezen in kako prava je v resnici?

Ljubezen. Sami dobro veste, da je najtežje odgovoriti na vprašanje, zakaj imate nekoga radi, zakaj ga ljubite. In drugi vam bodo rekli, da če ne znate opisati, potem je to prava ljubezen. Tista z velikim L. Vsak naj sodi sam, kaj ima in česa si želi. Knjiga Brine Svit bo vsem tistim tradicionalnim vsekakor odprla oči, na zelo nevsiljiv in iskren način odkrila, razkrila in tudi razložila, kako različne in drugačne ljubezni obstajajo.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.

Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.

Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.

Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«  

Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.  

Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.

Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2021

Featured

Lumpsterji

Lumpsterji

Nova mladinska knjiga Žige X. Gombača, enega naših najbolj plodnih ustvarjalcev, nosi rahlo nenavaden naslov in bo bralce popeljala v neke druge čase. Čase, ko so bile lumparije malce bolj spontane, iskrene in na trenutke tudi nedolžne.

Lumspterji so pripoved o lumparijah, ki jih je avtor sam ali s svojimi prijatelji počel v svojih osnovnošolskih letih. Seveda ne gre za avtobiografsko pripoved in vsega tudi ne gre jemati povsem dobesedno, sem pa prepričan, da je velika opisanih dogodivščin če ne že povsem Žigovih, pa vsaj navdahnjenih s kakšnim dogodkom iz njegove mladosti.

Mladi bralci bodo najprej spoznali stare lumpsterske modrosti (ali pojasnila, zakaj lumpsterji počnejo, kar počnejo), potem pa sledijo lumpsterske prigode, zgode, nezgode in potegavščine z rojstnih dni, zabavne in ne pretirano škodljive maščevalne lumparije in potem v drugi polovici knjige sledijo nekoliko bolj »resne« teme. Najprej spremljamo lumpstersko pot mladega violinista, obudimo spomin na zimske olimpijske igre v Sarajevu oz. njihovo lumpstersko izvedbo na srednješolskih hodnikih.

Piko na i avtor postavi v petem delu, poimenovanem Mališan, ki najbolj izstopa iz tega lumpsterskega povprečja in tudi konteksta, boste pa ob branju morda pomislili tudi na Žigov odličen mladinski roman NK Svoboda. V tem delu boste izvedeli, kdo so Bosanci, zakaj so bile včasih pomembne male in velike črke pri oznakah razredov, kako nogomet in tudi osnovnošolska zaljubljenost povezujeta nezdružljvo in zakaj je pomembno ostati zvest sebi in svojim načelom. V tem delu lumpsterskih kompanjonov (poleg pripovedovalca še Nejc, Berto, Tilen, Žan in Kajžar) iz neznanega razloga ni, lumparije pa so.

Zgodbe so kratke in zabavne, hudomušne in imajo lumparijam navkljub veliko pozitivnih sporočil in malih modrosti. Prebral jo je moj osemletni sin in se ob branju zabaval, čeprav je imel nekaj vprašanj, prebrala jo je tudi skoraj enajstletna hči in se ob branju ravno tako zabavala, čeprav so se ji nekatere zgodbe zdele tako-tako. Štirinajstletniku, devetošolcu, ki bi se moral z glavnimi junaki najbolj poistovetiti, je (še) nisem dal brati. Ne pravim, da se ne bi zabaval, a bi mi hitro povedal, da kaj takega danes ni mogoče in da to niso nobene lumparije.

Žiga je v Lumpsterjih opisoval svoj čas oz. zaključek osnovne šole, ko smo obiskovali osem razredov, ko je bilo pozimi snega tudi v Ljubljani res veliko, ko so bili »Bosanci« predvsem problem in nebodigatreba, ne pa skoraj ustvarjalci mnenj in trendov in predvsem čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov, računalnikov in so se otroci igrali in zabavali zunaj. Danes štejejo »prijatelji« na družbenih omrežjih in ne lumpsterji, na katere se lahko vedno zaneseš. Lumparije danes predstavljajo »izzivi« na družbenih omrežjih, ki so vse prej kot nedolžni in pogosto celo nevarni. Verjemite, da sem se ob branju Lumpsterjev pogosto spomnil svojih časov in svojih lumparij ter si hkrati želel, da bi se tudi pri svojih treh otrocih spopadal s takimi lumparijami, ob katerih so tudi avtorjevi starši v večini primerov zamahnili z roko.

Knjiga je sicer nadvse imenitno branje in prinaša mnogo pozitivnih sporočil, vsebinsko pa je ne bi ravno priporočil zadnji triadi osnovne šole, saj je do današnje generacije malce »zastarela« in bi jim prej priporočil avtorjeve že omenjeno NK Svoboda ali pa serijo Kompanjoni (Jastrebov let, Polnočna zajeda, Risova bratovščina, Skrivnost stoletnega vetra, Kompanjoni in bojevniki časa).    

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Nova butalska čitanka

Nova butalska čitanka

Kdo, le kdo ne poznam znamenitih Butalcev, ki jih je ustvaril Fran Milčinski in z njimi že pred sto leti kar preveč resnično nastavil ogledalo Slovencem? Bodimo pošteni in priznajmo, da je včasih v vsakem od nas kaj butalskega, da pa nihče ne bi želel biti Butalec.

No, in če lahko rečemo, da se na Butalcih Milčinskega pozna teža let, je Nova butalska čitanka, ki jo je ustvaril Vinko Moderndorfer, kot nalašč. Oziroma je izšla v nadvse primernih časih. Podnaslovil jih je Poučne zgodbe iz Butal, dodal En kratkočasni uvodnik, v katerem »svoje« videnje in razumevanje prenovljenih zgodb vidi in doživlja Fran Milčinski, vse skupaj pa je začinjeno z domiselnimi in zgovornimi ilustracijami Marka Kocipra. Ampak naj nekaj razčistim na začetku, da se ne bo kdo spotaknil ob kakšno besedo – Moderndorfer je seveda ustvaril in napisal čisto nove butalske zgodbe, ki sodijo v 21. stoletje in če si je pri izvirniku kaj sposodil, to ni slabo.

Novi časi, nova pravila. Nova pravila, stari dvomi. Drugačni časi in drugačni Butalci. Cefizelj, ropar in morilec, postane šef policije in izkoristi vsako priložnost, da dobro zasluži. Kaj kmalu seveda ugotovi, da je do še boljšega zaslužka moč priti, če pomaga Županu in tako prekleto žalostno, a zdi se, da je v Cefizlju še največ razuma in pameti. V Butalcih je vsekakor ni in vsaj to se, kar se tiče izvirnika, ni spremenilo. Kar imajo Tepanjčani, morajo imeti Butalci. Pa četudi je to njihovo kislo vino. Slaba demokracija. Če smo ob nedavnih napadih na Tadeja Goloba lahko videli, kako hitro se določeni posamezniki prepoznajo v zapisanem in so seveda užaljeni in ogorčeni, potem se seveda lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bodo v roke dobili Novo butalsko čitanko?

Roparja in morilca Cefizlja na čelu policije in kot desno roko Župana sem omenil. Velja omeniti njihovo poimenovanje (glavnih) mest, oblikovanje grba (ki naj bi spominjal na bučno seme, a naj si vtis ustvari vsak sam) in prepoznavnost po celem svetu – vsi namreč vedo, kako butasti so Butalci. A so le Butalci ponosni na to in na lastno nesposobnost, za nameček bodo za tak piar še plačevali. Komu? Cefizlju, seveda. Razumevanje demokracije, kjer so vsi za in hkrati proti, je tudi zelo sloven …, ah, butalsko. In če se z nečim strinja Župan, to potem drži 101 %. Butale, znane in slovite kot so, seveda dobijo tudi novo prebivalko in sicer se k njim priseli Laž. Tista s kratkimi nogami. Izda uspešno knjigo Laž kot edina resnica, to uveljavlja na vsakem koraku in je pri tem tako uspešna, da vsebino knjige spremenijo v domoljubni zakon. Laž se za nameček naseli v hišo laži, svetišče laži in lažnivcevbutalski parlament. Ne, vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna.

Tako kot postavljanje varovalne ograje ob reko Butalnica, ko k njim začnejo prihajat Turki, ki jim prijazno mahajo in se smehljajo, a Butalci z njihovi ustnic preberejo (ker to znajo, turško pač ne), da jih hočejo v resnici vse pobiti in oropati. Proti koncu knjige avtor seveda postreže s šokantnim razkritjem, da so skoraj vsi Butalci potomci Turkov, tu pa tam kdo Nemcev. Pravih, tistih čistokrvnih Butalcev ni več. Morda velja izpostaviti še nacionalni šport (ki pa še ni na olimpijadi) Butal in sicer čevljanje. In ne, to ne pomeni, da daš nekoga na čevelj, ampak da se na tistega, ki je na tleh in res brez upanja, predvsem pa nemočen, spraviš s čevlji oziroma brcami. Ja, tudi tokrat je vsaka podobnost z resničnim zgolj naključna.

Piko na i morda postavi del o zaposlovanju mladih – ti so seveda preveč pametni in razgledani, tako da bi lahko komu drugemu, zaslužnejšemu prevzeli položaj. Zato jim je treba najti drugo delo, takšno, ki ga ne poznajo in obvladajo. Zakaj bi čevlje izdeloval tisti, ki to zna in ne recimo kakšen urar? In če je ta urar morda županov ali sodnikov sorodnik, toliko boljše. Vse se bo uredilo z zakonom ali pa kakšno preiskovalno komisijo s (skoraj) neskončno dolgim mandatom

Takšnih in podobnih, resnično naključnih zgodb (razumevanje in podpora kulturi, razprodaja vsega mogočega, goljufanje in prirejanje, …) je v Novi butalski čitanki še precej. Preveč. Seveda se kot razmišljujoč bralec držiš za glavo, odkimavaš in zanikaš, a veš, da je ta nočna mora vse preveč resnična. Veš tudi, da se nove zgodbe pišejo vsak dan in da utegnemo kakšno nadaljevanje še dočakati. Novo novo butalsko čitanko. Če seveda s kulturo ne bomo obračunali tako kot Butalci, kar me žal ne bi presenetilo.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2020

Featured

Virus

Virus

Nov kriminalni roman Tadeja Goloba, že četrti v seriji s kriminalnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi. In kot sem zadnjič nekje že zapisal – daleč od tega, da bi me Golob s svojim pisanjem okužil, tudi navdušenje je zadržano, treba pa mu je priznati, da je ustvaril napeto in berljivo serijo v zagotovo najbolj zanimivem in hkrati zlorabljenem žanru.

Jezero, Leninov park, Dolina rož in sedaj še Virus. Prebral sem vse tri in bil pravzaprav najbolj jezen sam nase, ker sem si najprej ogledal dva dela TV-serije Jezero in sem šel šele potem brat knjigo. Da, sem eden tistih, ki ga serija ni navdušila in si je nisem ogledal do konca. Sem pa hitro prepoznal vzorec, po katerem Golob piše in sem v naslednjih dveh knjigah kaj hitro prišel do krivca. Najbolj pa me pri njegovem pisanju moti, da pri pojasnjevanju (ali včasih, ko mu malo zmanjka štrene) uporablja preveč zapletenih medicinskih izrazov … priznam, da sem Virus čakal nekoliko zadržano, celo v krču, da ne rečem v strahu.

Napovedi in govorice ter prvi vtisi so sicer dajali vedeti, da je Golob tokrat izstopil iz okvirjev. Umor, še en umor in še tretji umor ter pričakovanje četrtega. In kar se sprva zdi kot zaporedje umorov, se kaj kmalu poveže v iskanje serijskega morilca. Iskanje, ki je sicer zelo podobno vrtenju v krogu. Taras Birsa in njegova zvesta ekipa – Osterc, Brajc in seveda Tina Lanc, tu sta še Golob in Cvilak, v drugačni vlogi pa se predstavi Ahlin.

Najprej najdejo truplo ne preveč priljubljenega pridelovalca cvička. Plava v cvičku, ki ga je domnevni morilec izpustil iz sodov. Prvi osumljenec – imigrant, ki ga ulovijo med begom. Ulovita ga brata, ga po domače »spustita čez roke« in se hitro znajdeta na seznamu osumljencev. Cviček, pač. No, potem je tu še drugo truplo, vulkanizerja, ki ga najdejo na drugem koncu države. Kako sta bila pokojna povezana, ne ve nihče, ve pa se, da sta bila oba ustreljena z isto puško. Država je vse bolj v primežu virusa in nenavadnih ukrepov, ko odkrijejo še tretje truplo. Tokrat duhovnika z vžganim križem na obrazu. Ustvarjen je nenavaden geografski trikotnik, za katerega se lep čas zdi, da je brez smisla. Poleg tega pa roman z duhovnikom pride do točka preloma, ko se v reševanje umora aktivno začne vpletati politika.

Pester nabor stranskih likov bralca tokrat dobesedno vrti v krogu … babica, ki ve veliko in ne ve nič. Sin, ki zaradi preprodaje drog sedi v zaporu. Hči, ki brez besed leta preživlja v posebnem zavodu. Osebje tega zavoda in zapora, za katere se ravno tako zdi, da so preveč prestrašeni in zakrčeni vsakič. Ko pride na obisk policija. Lokalna skupnost, ki nič ne ve. Črnogorska mafija, ki kroji kariero Tarasove žene Alenke. Pisatelj kriminalnih romanov, ki kar preveč spominja na Tadeja Goloba in spet ve marsikaj … in tu je seveda še ta presneti virus, ki je v letu 2020 ohromil državo. Z njim povezana pa še slovenska politika. Koščkov je toliko, da se zdi, da je Golob tokrat zmešal kar nekaj (konkretno tri) sestavljank, ki jih ni mogoče sestaviti. Pa temu seveda ni tako!

Iskanje morilca, motiva in povezovanje vsega v celoto in smiseln zaključek (ki pa pušča prostor za nadaljnje romane s Tarasom Birso) pa ostane v senci nečesa drugega, po čemer si bom sam zapomnil roman. Golob je šel vsaj po mojem mnenju kar malo nepričakovano v prvo bojno vrsto in trenutni oblasti nastavil ogledalo. Seveda je ujel duha, ki je strašil (in še vedno straši) našo državo v letu 2020. Nevarni virus, nenavadne odločitve in ukrepi, za katere se zdi, da so predvsem politično motivirani in tudi tu bi kar nekaj (stranskih) likov zlahka preslikali na realne osebe. Pa čeprav je podobnost z njimi seveda zgolj naključna. Tudi to, da Tarasa Birso zalotijo med kolesarjenjem, ko bi moral biti samoizoliran, je zgolj naključje. In da so za umor duhovnika seveda krivi ekstremni levičarji tudi. Nesmiselne izjave in še bolj nesmiselne poteze, politični pritiski na delo policije in še bi lahko naštevali. Prav neverjetno je, kako spretno (in resnično) je Golob vse skupaj zapakiral in se ne le postavil v prvo bojno vrsto, ampak kar pred strelski vod.

Nimam pojma, kako se bo zgodba nadaljevala, saj je jasno, da vse visi … nezaključen primer Klare Zupet, na katerega nekajkrat namignejo, negotova usoda Tarasa Birse v kriminalističnih vrstah, vseprisotna politika in po drugi strani toliko zgodb, ki nam jih ponuja vsakdan. Prepričan sem, da Golob še ni rekel zadnje, Taras Birsa pa tudi ne.  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Đorđić se vrača

Đorđić se vrača

Nimam pojma, ali je Goran Vojnović, ko je zaključil s pisanjem zdaj skoraj kultne knjige Čefurji raus!, razmišljal o tem, da bo napisal nadaljevanje. Priznam pa, da knjige (še) nisem prebral, sem si pa večkrat ogledal res odličen film. In nadaljevanje? Ne moremo reči, da se zgodba nadaljuje, kjer se je prva končala, saj je vmes minilo deset let …

Spomnim se navdušenja, ko je knjiga Čefurji raus! prišla med ljudi. Česa tako pristnega, iskrenega in oči odpirajočega ter hkrati sodobnega in tukaj-in-zdaj še nismo imeli. Najbrž res! Sam sem v drugi polovici devetdesetih štiri leta preživljal na Fužinah, saj sem hodil na tamkajšnjo srednjo šolo in čeprav moram priznati, da sem se od fužinskega dogajanja držal kolikor se je le dalo daleč stran, me je kaj vseeno oplazilo. Tudi v Kamniku, kjer sem živel, v blokovskem naselju in kjer bi lahko nastal zelo podoben roman, smo se takrat že spopadali s podobnim. V naših časih, mojem otroštvu in tudi še najstništvu, sicer še ni bilo čefurjev. Bili so »bosanci« – vsi, ki so bili na -ić in ki so bili »od dol«, so bili pač »bosanci«. In to niti ni bilo nič posebnega, pač oznaka, kot so bili tisti iz Podgorja »podgorci« in tisti iz Tuhinjske doline »thinjci«, pa si je vsak za vsakega omislil kakšno etiketo. V šolo smo hodili skupaj, po šoli smo se družili na igriščih, pohajali naokrog … vse se je začelo, ko je Jugoslavija razpadla in je nastalo teh pet šest malih državic in potem »bosanc« pač ni bil več nekdo »od dol«, ampak že tistemu, ki je bil dejansko iz Bosne in Hercegovine, nisi mogel reči »bosanc«, ampak so bili to Bošnjaki. Pa seveda nihče ni bil, ampak so bili bodisi Hrvati, Srbi ali pa Makedonci. Črnogorcev takrat še ni bilo. Svoje je potem naredil še Magnifico in »bosanci« so bili naenkrat »čefurji«. Pri čemer je veljalo enako pravilo kot pri temnopoltih – tako kot je samo »črnuh« lahko rekel »črnuh«, je tudi samo »čefur« lahko rekel »čefur«. In začele so se težave! Ti si bil nenadoma žaljiv in vse, kar ti je ostalo, je bilo oziranje čez ramo, kdaj in od kje te bo doletelo. Ampak največ težav so povzročali tisti, ki so bili še nedolgo tega Slovenci, pa jim to ni bilo več všeč, ni bilo moderno, bilo je preveč drugačno – ti so postali »čapci«. In ni bilo hujših! Nekoč mešane ekipe so zdaj postale ekipo po narodnostih, oblikovale so se skupine, kjer se je točno vedelo, kdo je kdo in kaj kdo počne. In vsega tega teženja, najedanja, izzivanja, prikritih groženj v stilu »Kaj nam pa morete?!« sem imel dovolj. Ni se mi dalo podoživljati vsega tega še v knjigi. In kar sem videl v filmu, so bile točno tiste Fužine in točno tisti težki karakterji, ki jih še danes srečaš na kakšnem bencinskem servisu, baru, trgovini, na ulici ali na parkirišču – mislijo, da je vse njihovo, saj so oni napisali pravila.

Vsi smo odrasli, tudi Marko Đorđić je. Recimo, da je. Po hitrem prisilnem odhodu v Bosno, se sedaj vrača. Sprva se zdi, da se vrača zaradi tumorja, ki so odkrili pri očetu Radovanu in da bi bil v oporo vse bolj obupani mami Ranki. Kmalu ugotovimo, da ni samo to. Najprej je moral oditi z Visokega, saj tam kot Srb ni bil zaželen in prišel v Bijeljino. Tam ni bil Srb, pa tudi Bošnjak ne, tam je bil »Janez« oziroma še huje, tam je bil čefur. Nesrečna ljubezen z Almo, ki odide, on pa lahko le objokuje (čeprav takšni, kot je Đorđić seveda ne jokajo!) zamujeno priložnost in nato še seks za eno noč z napačno osebo. In tako je imel Marko za vratom kmalu spet vse mogoče in tako se je vrnil na kraj zločina. Domov. Kjer je spet čefur. Vpet med stalne prepire med staršema, očetovim tumorjem in skorajšnjo operacijo ter maminimi skrbmi, zaradi katerih postaja živčna razvalina, Marko pravzaprav ne ve, kam sodi. Kdo je in kaj naj počne. Čefur.

In tu so potem njegovi stari prijatelji. Aco, Adi in Dejan. Adi je bolj odvisen od drog. Brat Sanel, zaprisežen musliman, ga želi pekla drog rešiti na nenavaden način, s tihotapljenjem različnih stvari. Dejan je odšel v Slovenske Konjice in tam postal Janez. Z redno službo, pisarno, printerjem in skenerjem. Aco je v zaporu, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Dovolj je le en konec tedna, ko pride ven zaradi zdravniškega pregleda, pa gre vse spet po zlu. Pravzaprav se Markovo življenje – ne glede na to kdaj in kje, zdi podobno sodu smodnika in samo vprašanje je, kdo bo prižgal vrvico in kako močan bo pok ter kakšne bodo posledice. Naj bo to tihotapljenje mesa, obisk Slovenskih Konjic, poslovilna noč z Acom, nenavaden odnos z Dejanovo »hudo sestro« Natašo, ljubimkanje z Almo ali priležnico šefa lokalne hobotnice, obisk onkologije z očetom ali pač ogled tekme Eurobasketa 2017, kjer blesti Slovenija. Seveda zato, ker zanjo igrajo čefurji in še vodi jih čefur. (Kot razmišlja Đorđić ima Kokoškov najbrž sibirske korenine, saj je za čefurja nemogoče, da bi bil tako miren) Košarka je pravzaprav le še spomin za Marka, spomin in opomin, da bi lahko v življenju posegel v zvezdah, če bi hotel. Če bi imel tudi v glavi, kot imata Dragić in Dončić, bi igral skupaj z njima …

In ko Marku mama Ranka pove, da ga je iskala policija, Marko nima pojma zakaj. V tako kratkem času spet toliko grehov in prekrškov, da ne ve. Ve le, da se z njimi ne more soočiti. Ve, da mora (spet) zbežati. Kam, h komu? Za kako dolgo? Morda nam bo avtor postregel še s tretjim delom … morda, če se slovenski košarkarji uvrstijo na olimpijske igre in še tam posežejo po zvezdah?

Knjiga se kljub mešanici slovenščine, »srbo-hrvaščine« (še ena stvar, ki je postala zgolj pojem in spomin) in »čefurščine« odlično bere. Sploh jezik, kakorkoli drugačen in težaven (za branje ali morda razumevanje), navdušuje. Razmišljanja, prispodobe, dovtipi, domislice, primerjave, vsa »prcanja«, duhovitosti in celo žalitve … vse nosi res pristen in spontan duh in prav neverjetno je, kako so junaki deset let starejši, na nek način pa še vedno tisti nikoli odrasli in problematični najstniki, ki ne najdejo svojega prostora pod soncem. Ali med fužinskimi bloki, saj je vseeno. Knjiga o čefurjih, kot jo lahko napiše le čefur in knjiga, kakršne o Slovencih ne more napisati niti Slovenec. Mi pač nimamo tega »žmohta«, te nesramne duhovitosti, teh jajc. Junaki romana imajo vse – za nameček pa še jajca, možgane, dušo, srce in spet tisto balkansko bolečino, ki je pač povsem drugačna od tako tipičnega slovenskega patosa! Vse našteto pa ima tudi Goran Vojnović in prepričan sem, da se bo o tej knjigi govorilo v še večjih presežkih kot o Čefurji raus!.  

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021