Featured

Vernon Subutex (prva knjiga)

Prvi del trilogije o nenavadnem liku Vernonu Subutexu je zanimivo branje za vse, ki smo na tisti življenjski prelomnici, ko se nam zdi, da nas je (morda) povozil čas. In čeprav se dogaja v Franciji, bi zgodbo in dogajanje zlahka prenesli tudi na kakšen bolj domač lik.

Moje prvo presenečenje glede knjige (trilogije – baje bosta drugi in zadnji del v slovenskem prevodu izšli letos in drugo leto) Vernon Subutex je vsekakor to, da jo je napisala ženska. Virginie Despentes, ki je v Franciji kar nekaj prah dvignila že pred tridesetimi leti s prvencem Baise-moi, se je res odlično postavila v na trenutke kar stereotipen moški lik in šla v tem brkljanju po moški psihi precej globoko.

Drugo presenečenje je vsekakor neposrednost zapisanega – zlahka si predstavljam, da kaj od prebranega preberem na Facebook ali Twitter profilu kakšnega dežurnega nergača ali za zastavico, številko in domoljubnim vzdevkom skritega trola (v Franciji ali pri nas, saj je »mondus operandi« najbrž podoben). Ostrina in strupena kislina kar brizgata iz vrstic – desničarji, lažni, pokvarjeni in izumetničeni levičarji, nacionalisti, rasisti, homofobi, (pre)prodajalci svetega, pokvarjeni gospodarstveniki, politiki, na državno joško in gore drog priklopljeni kulturniki, med njimi tudi tisti, ki jih je že davno povozil čas in še bi lahko našteval. Toliko gneva in razočaranja, na trenutke celo sovraštva, ki pa je še kako realno, si v kakšnem našem delu ne znam predstavljati. In seveda, da je še vedno na tako visokem nivoju – vsebinsko in jezikovno. Znova je treba izpostaviti prevajalko, ki je tole spravila v slovenski jezik in mislim si, da ni bilo preprosto – Jedrt Maležič je vsaj po mojem mnenju ohranila ves »žmoht«, ki je potreben za dinamiko zgodbe.

Vernon Subutex je zanimiv lik. Lastnik ploščarne Revolver, ki je bila gibalo njegovega življenja, tako poslovnega kot zasebnega. In čeprav je jasno, da so sedaj vinilne plošče (spet) na pohodu in butične ploščarne vroča roba, se naša zgodba dogaja v času, ko je glasbo (pa ne le glasbo, da ne bo pomote!) dobesedno požrla digitalizacija. Plošče – vinilne ali CD, pač fizične; je povozil čas in le še malokdo jih je kupoval. Tisti, ki so jih, so bili pač redki oz. jih ni bilo dovolj. Vernonu je nekaj časa uspelo držati glavo nad gladino s prodajo prek spleta, predvsem pa je bil njegov rešilni jopič glasbenik (in prijatelj, čeprav je to kar vprašljivo) Alex Bleach.

Bleach, ki mu je tako po zaslugi videza, še bolj pa seveda po zaslugi nekaj popevkarskih uspešnic uspelo ohraniti status, je prijatelju Vernonu, ki ga je – če nič drugega, vedno poslušal; pomagal. Plačilo najemnine je bilo še najmanj, kar je lahko storil. A potem Alex umre in Vernon nepričakovano pade v vrtinec izterjevalcev, spominov in negotove ne le prihodnosti, ampak kar sedanjosti. Denarja nima niti za – no, ne burek, ampak za kebab; nima strehe nad glavo in vse svoje borno premoženje lahko spravi v nahrbtnik. Med njimi tudi video posnetke Alexa Bleacha, zadnji izliv velikega umetnika, ki je bil med snemanjem tako zadet od kokaina, da je seveda vse zelo vprašljive kvalitete. Vernon se spominja, a se ne spomni prav nič.

Govorice o teh posnetkih pridejo na ušesa mnogih in Vernon Subutex, ki išče svoj prostor pod pariškim nebom, postane najbolj iskana oseba. In na plano pridejo zanimivi in drugačni stranski liki, ki vse skupaj držijo pokonci, predvsem pa so posredno ali neposredno del Vernonove preteklosti, zgolj bežno pa sedanjosti in v nobenem primeru (najbrž) prihodnosti. Lydia Bazooka, Pamela Kant in Vodka Satana so že tri takšne. Novinarka, vplivnica, ex-porno zvezda in še kaj. Ne nujno v tem vrstnem redu, morda samo eno od naštetega ali pač vse.

Potem so tu producenti, režiserji in scenaristi, ki med seboj tekmujejo za to, kdo bo prej prišel do posnetkov velikega Alexa Bleacha, posnel dokumentarni ali kar celovečerni film o velikem, nepričakovano umrlem umetniku. Vernonovi otroški oz. mladostni prijatelji, s katerimi se ga je skupaj zadeval, potoval, odkrival glasbo in obiskoval koncerte. Pozabljene ali neuresničene ljubezni, ki propadajočemu Vernonu vsaj za nekaj dni ponudijo streho nad glavo. Klošarji, policisti, preprodajalci drog in prodajalci ljubezni. Geji, trans-osebe, prostitutke. Poročeni in ločeni, tisti v odprtih razmerjih, z otroki in hišnimi ljubljenčki. Prerez pariške družbe, ki morda ni tako očitno vidna, je pa še kako prisotna in aktivna.

Zaključek prvega dela je neobičajen – Vernon Subutex po tednih seljenja iz stanovanja v stanovanja znancev, prijateljev ter znancev znancev in »izkoriščanja« njihove dobrote pristane na ulici. Brezdomec, klošar. Spoznava druga pravila in način življenja. Predvsem spoznava svoje meje, meje ponosa in sramu. Podira zidove, požiga mostove in nima prav ničesar, s čimer bi zgradil karkoli novega. Razen, morda, posnetkov Alexa Bleacha. Bomo videli v nadaljevanjih.

Presenetil in navdušil me je tudi zaključek, slabi dve strani. Opis oseb, za katere bi upal reči, da so pravzaprav navdihnile celotno trilogijo. Tiste in tisti, ki jih vsak gledamo, pa v resnici nikoli ne vidimo takšnih, kot so. Nimam pojma, kam bo šla zgodba o Vernonu v naslednjih dveh knjigah in nisem šel niti raziskovat. Želim, da me preseneti. Branje je na trenutke težko, celo naporno, saj se mi je nemalokrat zazdelo, da sem jaz tista boksarska vreča, ki jo mlati težka pest posledic odločitev Vernona Subutexa. Hote ali nehote se med branjem zazreš v lastno preteklost in razmišljaš …

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022

Featured

Tesnoba je res čudna reč

Tesnoba je res ena čudna reč, o kateri se je težko pogovarjati, ni je najbolj preprosto razumeti in za nameček so o tej zelo široki temi bolj ali manj na voljo same strokovne knjige, ki jih je še težje razumeti kot tesnobo samo.

In sedaj smo dobili knjigo, lahko bi rekli slikanico ali celo strip, priročnik. Take vrste, ki ga bodo zlahka prebrali in razumeli tudi najstniki, ki se s tesnobo srečujejo vse pogosteje kot tudi njihovi starši, učitelji in še kdo. Steve Haines, avtor knjige, je terapevt, ki se osredotoča na telo, na njegov način zdravljenja pa pomembno vplival razumevanje ozadja travme in bolečine. Sophie Standing je ilustratorka in oblikovalka, ki je pri svojem delu specializirana za vede o človeku. Treba pa je omeniti tudi prevajalca, ki ni imel preprostega dela ohraniti to enostavno formo, razumljivo laiku – Aleksander Koroša je specialist otroške in mladostniške psihologije.

Podrobno opisovanje knjige Tesnoba je res čudna reč bi bilo pravzaprav trapasto. Potem knjige ne potrebujete, ampak verjemite, ko vam rečem, da je to ena tistih knjig, ki jih je vredno imeti na svoji polici.

Tesnoba in panični napad ter razlika med njima, simptomi in mogoči vzroki, različne oblike tesnobe (generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost in druge fobije ter posttravmatska stresna motnja), ugotovitve in izzivi, zakaj je tesnoba tako tesno povezana s pomenom »biti človek« in seveda tudi, kako se s tem po najboljših močeh spopasti oz. za začetek tesnobo sprejeti.

Izvedeli boste tudi nekaj o čustvih, občutju, čustvovanju in razumskosti, pomenu možganov, kvalitetnemu spancu in počitku, zanimiva pa je tudi hierarhija »telo-čustva-misli«, raznolikost načinov izražanja čustev in zakaj tesnoba ni samo slaba. Spoznali se boste s pojmi »Schadenfreude«, »Hygge«, »Firgun« in »Liget«. Gre za različna čustva različnih kultur, ki so ponekod samoumevna, drugje pa neznana in jih zato ne poznamo, niti razumemo.

Zadnji del tega priročnika nam ponuja nekaj načinov, kako se s tesnobo spoprijeti – to je lahko prizemljitev, lahko je metoda s področja zdravljenja odvisnosti, ki je označena s kratico J.O.U.L., potem so tu še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (v duhu boja s tesnobo), pogled na videz nenadzorovane situacije z druge perspektive, tu sta še metoda »preoblikovanj«, prekinitev toka pretiranega razmišljanja in še in še in še.

Glavnina strani je stripovska, z zelo slikovitimi in ploščatimi ilustracijami, na dnu strani pa nas v morda predrobnem tisku čaka nekoliko podrobnejša razlaga, v zaključku knjige pa viri in številne koristne povezave (mogoče bi lahko uporabili QR kode za lažji in hitrejši dostop, da ne rabimo vpisovat spletnih naslovov?). Kratki stavki, jasni in razumljivi, marsikaterega bi si človek lahko zapisal in imel kot »plonk listek« v primeru napada tesnobe.

Tesnoba je res čudna reč ni knjiga, ki bi vam ponudila odgovore na vsa vprašanja, ker je to – vsaj pri tesnobi, takorekoč nemogoče. Vsak človek jo doživlja drugače in tudi to je pomembno zavedanje. Vsekakor vam bo pomagala tesnobo razumeti z veliko različnih kotov in vam razširila obzorja, kako se s tesnobo spoprijeti. In če je breme pretežko – ne odlašajte!, poiščite pomoč strokovnjaka.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023   

Featured

Supervid – Past v razredu

Supervid pisatelja Žige Valetiča in ilustratorja Jake Vukotiča bo z navihanostjo, humorjem in iskrenostjo navdušil mlajše bralce, zagotovo tiste v prvi triadi in morda tudi malce starejše. In ker gre za prvo knjigo (oz. 1. epizodo) iz zbirke, se lahko veselimo nadaljevanj.

Vid je dokaj običajen osnovnošolec, a s to razliko, da zelo slabo vidi in potrebuje spremljevalca Bojana, da mu pri pouku pomaga. In ker res slabo vidi, je njegov dedi (ki je v sebi ohranil hipijevski duh in je poln življenjskih modrosti) prepričan, da ima toliko bolj izrazito tretje oko. Obiskuje osnovno šolo in se srečuje z zelo običajnimi težavami – zoprnim sošolcem Markom, razrednim šaljivcem Miho, razumevajočo razredničarko Brino, klepetavima sošolkama Najo in Rubi, ima pa tudi najboljšega prijatelja Lubanzija. Kakšno ime je to, se boste vprašali? No, to boste izvedeli v zaključku knjige.

Mark je tisti, ki sošolko Najo okliče za Prduljčico in s tem sproži cel zaplet. Nekega dne, ko je ulice prekril prvi sneg, otroci ob prihodu v šolo spoznajo, da je nekdo skozi okno pometal njihove risalne mape v sneg. Ne risalne mape vseh, ampak bolj ali manj so vsi prepričani, da je glavni krivec seveda Mark, ki pa vse zanika. Vid v sanjah postane Supervid in s pomočjo tretjega očesa reši zagato ter naslednjega dne nepričakovano razkrije presenetljivega krivca.

Knjiga, ki opozarja na drugačnost in sprejemanje. Tako Vidova ekstremna slabovidnost kot Najine težave z vetrovi, predvidevam pa, da bo v bližnji prihodnosti na vrsto prišel tudi Lubanzi. Prijateljstvo, spori, nerazumevanje, zaljubljenost, zarotništvo in nedolžno spletkarjenje. Vsi starši osnovnošolskih otrok prav gotovo dobro veste, da se vse to v šolskih klopeh dogaja in da se največkrat vse v šolskih klopeh oz. šolskih prostorih tudi reši. Duhoviti dialogi, nekaj notranjih bojev glavnega junaka in simpatične ilustracije so vse tisto, kar bo k branju pritegnilo, upam, da kar največje število otrok.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022   

Featured

Kje je Jan?

Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.

Nimam sicer v spominu, da bi redno bral njegove bloge na MMC-ju RTV SLO, sem pa morda občasno prebral kakšnega. Jan je bil novinar, a je na neki točki – in trideset let se zdi kar lepa prelomnica; začutil, da mora svet videti, začutiti, biti del njega. In je šel. Najprej v Srednjo Ameriko, nato v Južno Ameriko, se izogibal tistim najbolj turističnim področjem, odšel na Japonsko in v Južno Korejo, se potepal po jugovzhodni Aziji, odšel prek Indije v centralno Afriko in nazaj, domov.

Spisek držav, ki jih je obiskal in v vsaj nekaj dneh (ali dlje) začutil je res impresiven: Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Kostarika, Panama, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Peru, Argentina, Urugvaj, Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Laos, Kambodža, Tajska, Indija, Uganda in Kenija. Mimogrede – za koliko od teh držav poznate glavna mesta, mogoče zastavo in bi jih znali na nemi karti sveta pravilno pokazati?

Vsaka država ima svoje navade, običaje, valute, pravila, stopnjo koruptivnosti, bolj ali manj stroge mejne organe, policiste, (prosto) trgovino z drogami, prostitucijo, dostop do alkohola, zanimivo (beri: nenavadno) hrano, (ne)urejene hotele in seveda tisto ključno – urejen transport po državi. No, lahko bi dodal tudi dostopnost do interneta, ker po prebranem sem dobil občutek, da je šel Jan po svetu potovat s tisto kar znano mantro »seks, droge in rock’n’roll«. Kaj ima internet s tem, se sprašujete? No, kar težko sem verjel, ampak očitno je slavna aplikacija za zmenke res priljubljena po vsem svetu in v Janovem primeru tudi učinkovita. Droge je poskušal, kjer mu je bilo to dano oz. ponujeno, se znašel tudi v težavah, na potovanju pa je srečal nekaj artefaktov (v podobi ljudi ali kot prostorov), ki so sodili v zlata leta rock’n’rolla.

Težko rečem, da me je zbirka teh potopisnih kolumn zelo navdušila. Glede na to, da je Jan preživel leto dni po svetu, bi vsaj za moj okus lahko zapisal veliko več. Prišel-začutil-odšel. Pod »prišel« je pogosto, kako je tja prišel in če je imel težave na meji, podobno velja tudi za »odšel«.  Pod »začutil« pa je čutiti veliko premalo pristnega in tega, kar je on iskal in najbrž tudi našel, a bralcem, no, vsaj meni; tega vsekakor ni zaupal. Izogibal se je turističnim znamenitostim, da bi določeno državo ali mesto začutil približno tako, kot to počnejo domačini. Kaj je jedel in kaj je pil, a brez tistega ščemenja v brbončicah. Spoznaval je popotnike, domačine (oziroma predvsem domačinke), celo kakšnega Slovenca in to je to.

Vsekakor to ni eden tistih potopisov, po katerem bi človeka zgrabilo, da bi šel gledat po zemljevidu, guglat in že razmišljat, kam bi odpotoval. Nič vznemirljivega ni v njem. Nič, da bi človeka zgrabila potovalna mrzlica in bi se za začetek usedel na prvi vlak in odpeljal v Italijo ali Avstrijo ter se avanturistično prepustil prvemu mestu na poti za nekaj dni.

Mogoče je bila pot njegova terapija in je z njo uspešno opravil, ampak – tudi tega dela se v knjigi žal ne čuti. Pravzaprav razen hvalisanja in skoraj postavljanja v stilu »kakšen frajer sem, ker sem si pri tridesetih upal spakirat in iti za eno leto po svetu, vi ste mi pa fovš!« nisem v prebranem začutil prav nič. Škoda.

Rating: 3 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Življenje v sivi coni

David Zupančič je s svojimi »prizori iz življenja mladega zdravnika« požel veliko zanimanja, pohval in odnesel nagrado za knjigo leto 2022. Čisto nekje na začetku se spomnim tudi oznak »slovenski Adam Kay«, kar mu prav posebej najbrž ni koristilo.

Osebno z Adamom Kayjem posebnih težav nisem imel – ob branju Tole bo bolelo ter Sveta noč, zgaran na moč, sem se čudil, držal za glavo, zgražal, a se tudi smejal in razmišljal, če je vse to v državi, kot je Velika Britanija sploh mogoče. Serija po drugi strani me ni navdušila, saj se mi je zdela zelo temačna in čisto nič zabavna. In če po drugi strani pomislimo na Našo malo kliniko, za katero je scenarij pisal Marko Pokorn (ki je v teh mesecih tudi pristavil svoj lonček s knjigo Smešno, ma non troppo) in ki je bila seveda smešna, ker je bila tako zelo neverjetna, potem pa … potem pa spoznaš nekaj zdravnikov, medicinskih sester in kakšnega vzdrževalca, hišnika, ki ti pove, da je včasih še huje.

In če se še enkrat navežem na Kaya in Veliko Britanijo ter skočim na konec Zupančičeve knjige, kjer piše o kratkem obdobju, ki ga je preživel v ameriškem Houstonu, na tamkajšnji bolnišnici. Tam je zgodba vsekakor povsem drugačna, zato ker vse vodi kapital, kjer za morebitno tveganimi odločitvami zdravnikov stojijo močne odvetniške službe, dogajanje pa niti približno ni podobno tistim, ki ga gledamo v zdravniških TV-serijah. Nek zdravnik, ki na prvo mesto postavlja zdravje in pacienta, tam ne bi želel delat. David Zupančič je očitno tak.

David Zupančič seveda ni pisatelj, ampak doktorand, ki opravlja specializacijo iz infektologije na UKC Ljubljana, avtor podcasta Umetnost Lenarjenja in eden tistih, ki je epidemijo covida-19 doživljal v prvi bojni vrsti – na urgenci in intenzivni vlogi. In če je bila Kayjeva glavna naloga (vsaj tako se zdi), da prebivalstvo v Veliki Britaniji seznani z realnim in žalostnim stanjem zdravstva ter odgovorne »prisili« k določenim spremembam, Zupančič ne počne tega. Zdi se, da je njegovo glavno poslanstvo to, da ljudem predstavi res zahteven poklic zdravnikov (in ostalih v zdravstvu, ki jih ne pozabi omenit in izpostavit!), odločitve, ki jih morajo sprejemati in ja, tudi pogoje, v katerih delajo.

Predvsem se osredotoči na delo, ki so ga opravljali v času epidemije covida-19 – razmere, na katere ni bil nihče pripravljen, za katere se niso šolali in kjer so se tudi oni sproti učili. Namen njegovega pisanja tudi ni, da bi odpiral nova debatna polja glede covida-19 – tisto, kar je videl in doživel on, ni bilo podobni nobeni drugi stvari (bolezni, okužbi, infektu), ni bilo lažno, izmišljeno in je terjalo veliko življenj, pri mnogih pustilo zaenkrat neznane posledice in je vplivalo na naša življenja bolj kot katerakoli bolezen zadnjih desetletij.

Zupančič vse skupaj obogati z izkušnjami, ki jih je nabral v Afriki, obdobjem v ZDA, seveda vsem tistim, kar je še študiral, stažiral in se ves čas učil. Tu je še njegovo zasebno življenje, ki ga sicer drži na varnostni razdalji, a biti mlad očka, mož in imeti tako službo, ni preprosto. Ni preprosto, pa tudi ne z rožicami postlano. Pa seveda ni edini. In nas ni bilo malo, ki smo se iz varnega zavetja pisarn med covidom-19 po sili razmer prestavili med stene domov, kjer smo skrbeli za službo dom in pomagali otrokom pri šolanju, vmes pa smo postali strokovnjaki za vsa mogoča spletna orodja, AVK, vtičnike ter seveda ponovili nekaj razredov osnovne šole in mogoče še kakšen letnik srednje. In ni nam bilo lahko, nikomur. Potem pa so tu še ljudje, ki so v tem istem obdobju delali v zdravstvu, ki je bilo pod res najhujšim udarom in je davek terjalo tako po fizični kot psihični ter socialni plati. In ko so opravili s svojimi službami, dežurstvi, nenehnimi spremembami, odloki, nezadovoljstvom ljudi, so prišli domov …

Kar me je pri knjigi najbolj »zmotilo«, je strokovnost. Sodim med tiste ljudi, ki zdravnika, ko mu slednji enkrat pove diagnozo in vse podpre z dokazi, prosim, če mi lahko vse skupaj pove še tako, da bom razumel. Ne razumem se na medicino, tudi ne na zapletene medicinske izraze, ki so nemalokrat povezani z latinščino (tudi te ne znam govorit!) in tudi, če jih preberem, ni čisto nič drugače. Tega v knjigi ni malo in mi je malo »odnašalo« pozornost pri branju. In pa še en mogoče koristen podatek – zdi se, da so najbolj iskrene avtorjeve misli, pomisleki in tisto, kar bi kje drugje označili z debelim rdečim ali živo rumenim flomastrom, zapisano v oklepajih.

Tisto, kar se mi zdi kot nekakšen enačaj med Kayjem, Pokornom, Zupančičem in še kom (knjigo, kjer je vsaj covid-19 rdeča nit, je izdal tudi dr. Alojz Ihan), je spoznanje, da je zdravstvo povsod po svetu v res slabem stanju. V Sloveniji se mu sploh ne obeta nič dobrega, nam (torej potencialnim bolnikom) pa tudi ne. Ali kot napiše Zupančič: »Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba.«  

Življenje v sivi coni ni ravno knjiga, h kateri bi se človek z veseljem vračal. Vsekakor je knjiga, ki jo je vredno prebrati, saj nam omogoča vpogled v zakulisje slovenskega zdravstva v izrednih razmerah in za nameček na oddelek, ki je bil v teh izrednih razmerah pod največjim udarom in pritiskom. Iskrena, resnična, neprizanesljiva, kruta. Covid-19 je obdobje, ki ga želimo čimprej pozabiti, pa ga najbrž nikoli ne bomo. Zupančičeva knjiga nam bo ostala kot še en opomnik tega obdobja, iz katerega bi se morali predvsem veliko naučiti – da stvari niso samoumevne, še prav posebej pa ne zdravje, zdravstvo pa bi moralo biti v službi zdravja in človeka, nikakor pa kapitala in/ali politike.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Vaške ptice

Gašper Krajnc me je z Mestnimi pticami prijetno presenetil in nestrpno sem pričakoval nadaljevanje – Vaške ptice, ki so izšle prav v času knjižnega sejma. Seveda nisem čakal, saj sem bil radoveden, v katero smer bo avtor zapeljal zgodbo o risarju Ambrožu.

Mestne ptice so bile zanimiv poklon Ljubljani, številnim prebivalcem in njihovim zgodbam, seveda pa z rdečo nitjo – Ambroževo ustvarjalsko blokado, delom za oglaševalsko agencijo, iskanjem samega sebe in varnim zavetjem na Koroškem. Logičen naslednji korak je bila sprememba okolja – iz mesta na vas, iz Ljubljane na Koroško, mestne ptice zamenjajo vaške.

Ambrož ima še vedno težavo – ustvarja risoroman, a založniki želijo, da to ni le zgodba o pticah, potrebuje še neko spremljajočo zgodbo, širši okvir, kontekst. Tokrat ne le, da lahko pričakujete veliko dialogov v koroščini, ampak bo veliko tudi nemškega. Ambrož v okvirju najde risbo ptice, za katero se zdi, da predstavlja družinsko zapuščino in odpravi se na pot raziskovanja. Domov, na Koroško. Jasno je, da risba ni dedkova, čeprav je celo življenje risal prav ptice. Čigava je?

Skozi pogovore z domačini in sorodniki Ambrož počasi spoznava tudi prikrite in zamolčane dele družinske zgodovine, ki segajo v čas druge svetovne vojne ter nemške okupacije. Seveda so tu tudi partizani in vsakdanji boj za preživetje – kaj bodo zahtevali Nemci in kako jim ne ugajati preveč, da se ne boš znašel pod drobnogledom ponosnih Korošcev in partizanov, ki te utegnejo (upravičeno) razglasiti za nacističnega kolaboranta, obenem pa poskrbeti za dom in družino in ne končati v nemški uniformi ali pač v taborišču? Hkrati želiš ostati zvest sam sebi, svojim načelom in svojemu rodu.

Zgodba o pradedku Ambrožu, ki je skrbel za domačijo in otroke. Pa o njegovem sinu, Ambroževemu dedku Avgustu (oziroma Gustiju) in njegovemu starejšemu bratu Ivanu. Nezgrešljiva vloga pripade nemškemu majorju Pabstu, ki mladega Avgusta izbere za raznašanje pisem iz Vindišgradca do Guštanja in ga za delo nagradi – s čudovito risbo. Partizanom kurirsko delo mladega Avgusta seveda ne uide, a ko vmes poseže starejši brat Ivan, pride do nesreče. Sosed Pobržnik je še kako presenečen, ko vidi slovito risbo slavčka, ki je Avgustu predstavljala svetinjo in prav on je tisti, ki Ambrožu osvetli družinsko dogajanje med vojno.

Dve zanimivi sporočili … prvo iz ust majorja Pabsta, ko mlademu Avgustu izroči risbo slavčka in mu reče, da ptica res ni resnična, je pa svobodna in naj mu prinese srečo. Polno simbolike. In ko se ob nesrečni bratovi smrti Avgust odloči, da bo risbo vrgel v peč, mu babica pove, da bo bolečina ostala vse dokler bodo ptice pele. Ptice ne bodo pozabile in tudi ne bodo nehale peti.

Moram priznati, da sem Mestne ptice prebral lažje in tudi sporočilo – čeprav večplastno; je bilo nekoliko bolj na dlani. Vaške ptice sem bral večkrat, iskal, razmišljal … druga svetovna vojna je v ogromno – lahko najbrž rečem kar vsaki; slovenskih družinah pustila sledi, ki jih ni mogoče izbrisati. Delale so se napake, ki jih osemdeset let kasneje pač ni mogoče popraviti. Naslednjim generacijam je bilo marsikaj zamolčano, ostali so grdi pogledi, stisnjena usta in zamere, ki so jih mnogi nesli s seboj v grob. Sledi, ki ne izginejo in rane, ki ne nehajo boleti.

Vaške ptice se zdijo risoroman o soočanju s prav takšnimi sledmi in ranami. Stranskih zgodb in nekakšnih vinjet tokrat ni. Ambroževa zgodba danes in predvsem zgodba njegovega dedka Avgusta v času druge svetovne vojne. Neprijetne zgodbe, ki jih je težko poslušati, še težje razumeti in predvsem najtežje jih je sprejeti. Težko rečem, da je Ambrož našel mir, nenazadnje gre za drugi del trilogije. Kakšne ptice še lahko pričakujemo? Morske, tuje?

Rating: 4 out of 5.

VigeVageKnjige, 2022    

Featured

Postaja Enajst

Kanadsko-ameriška avtorica Emily St. John Mandel je napisala zanimiv in preroški roman, ki utegne koga spomniti na Pandemijo Jane Vagner – začetek 21. stoletja, nenavaden virus, ki pogubi, hja, okrog 99 % svetovnega prebivalstva in človeštvo prisili v povsem drugačen način razmišljanja in obstajanja.

Ob vseh knjigah, ki se v zadnjih letih pojavljajo in so tako ali drugače povezane z epidemijo covida-19, obstajajo tudi knjige, ki so o kakšni uničujoči pandemiji ali pretresu sveta pisale že pred mnogimi leti, a so nenadoma postale aktualne. Oči teme Deana Koontza in sredine osemdesetih, enako velja za Deklino zgodbo Margaret Atwood, seveda Orwellovi klasiki 1984 in Živalska farma in že omenjeno Pandemijo, če jih omenim zgolj nekaj. Postaja Enajst je bila ustvarjena leta 2014, ko se nam o covidu-19 niti sanjalo še ni, s tem, da v knjigi med prebivalstvom bliskovito kosi gruzijska gripa in ob kateri se covid-19 zdi kot šala – dva dneva umiranja in tretji dan smrt. Zdravila, cepiva, zaščite ni. Če nisi imun oz. nimaš neznanske sreče, umreš.

Ampak kar je pri Postaji Enajst najbolj zanimivo – pandemija gruzijske gripe ni glavna zgodba. Pravzaprav zgolj stranska. Zgodb je več, dogajajo se v preteklosti in sedanjosti in seveda se na koncu domiselno povežejo. Tu je igralec Arthur Leander, ki se uvodoma zgrudi med uprizoritvijo Kralja Leara in pravzaprav napove pohod gruzijske gripe. Z njim v zaodrju je deklica Kirsten Raymonde, ki nemo spremlja igralčevo umiranje na odru, v njenem nahrbtniku pa se skriva eden od le desetih izvodov prvih dveh delov Postaje Enajst, ki ji ga je Arthur podaril. Njegova druga žena Elizabeth s sinom Tylerjem je na poti iz Jeruzalema v New York, pomembno vlogo bosta oba igrala v prihodnje. Tu je še Clark Thompson, Arthurjev dolgoletni prijatelj in zaveznik, ki se zadnji dna pred velikim izbruhom z letalom odpravi v Toronto, a tja ne prispe. Letalo prizemljijo v kraju Severn, na tamkajšnjem letališču. Seveda to ni edino letalo …  

Pomembna (lahko bi rekli kar naslovna) zgodba je že omenjena Postaja Enajst. Kaj je sploh to? Risoroman (in vsekakor odlična ideja za stransko izdajo), ki ga ustvarja ena (prva) od Arthurjevih žena, Miranda Carroll in kjer pripoveduje nenavadno zgodbo o vesoljski ladji (Postaja Enajst), ki je ušla skozi črvino, a je poškodovana in na kateri se odvijajo boji med tistimi, ki se želijo vrniti na Zemljo (ki so jo zavzeli »nezemljani«) in tistimi, ki iščejo drugačno rešitev, pomembno vlogo pri vsem skupaj pa ima Podmorje. Osebno si vsekakor želim, da bi bilo o samem risoromanu v romanu še več.   

Vse omenjeno se odvije nekje v začetku 21. stoletja, večina dogajanja pa se odvija dvajset let kasneje. Pripovedi posameznih junakov in junakinj sicer spremljamo tako v obdobju pred pandemijo kot potem v letih, ko se je štetje začelo dobesedno iz nič. Glavna junakinja postane Kirsten, s tetoviranima dvema nožema (dva ubita človeka) in članica Potujoče simfonije, ki z vozovi in konji potuje po severovzhodu ZDA (Velika jezera), uprizarjajo različna Shakespearova dela, igrajo klasično glasbo in se predvsem trudijo preživeti. Umetnost je tista, ki jim nudi zaščito, zatočišče in navdih za naprej.

Potem imamo tu letališče v Severnu, kjer so tam prisotni (v času izbruha dobesedno ujeti) potniki, zaposleni, piloti in drugo osebje osnovali nekakšno kolonijo. Med glavnimi je Clark Thompson, ki ustanovi Muzej civilizacije, v katerem je shranjeno in predstavljeno vse tisto, brez česar si dandanes naših življenj ne znamo predstavljati, zanje pa je vse postalo neuporabno – pametni telefoni in druge pametne naprave, čevlji z visoko petko, časopisi in knjige, potni listi, kreditne kartice ipd. Tistim, ki so bili v času izbruha otroci ali celo dojenčki in so izbruh gruzijske gripe preživeli, je vse to seveda ostanek nekih minulih, praviloma pozabljenih časov. Za tiste, ki so se na letališču rojevali v času po izbruhu in tam odraščali, pa dobesedno muzejski artefakti, katerih delovanja in pomembnosti si ne znajo predstavljati. Še kako pomembno vlogo igrata tudi Elizabeth, versko vse bolj obremenjena Arthurjeva bivša žena in njun sin Tyler, ki po mamini smrti odide neznano kam. In postane vodja verskega kulta, ki prinaša luč, strah, uničenje in smrt. Odnaša otroke (deklice) in ženske ter jih spreminja v žene. Vodja, ki samega sebe poimenuje Prerok.

Nekateri se spominjajo, drugi so pozabili, tretji se želijo spomniti in skoraj vsi želijo pozabiti. Grozo in strah na obrazih tistih, ki so umirali – staršev, bratov in sester, žena, otrok, prijateljev. Zgodbe se prepletajo in knjigo boste težko odložili iz rok, dokler ne prideta do konca. Osebno bi si od konca sicer želel nekaj več, saj se mi vse skupaj zdi kar preveč odprto in nastavljeno za nadaljevanje. Tri pikice namesto pike.

Knjiga sama po sebi nas pahne v povsem drugačen način razmišljanja in je tu zelo podobno Pandemiji. Svet se dobesedno ustavi – vse oblike transporta, trgovine, ni elektrike, tekoče vode, telefonskih linij, interneta, ničesar. Ne le svet, življenje se ustavi. Kar je ostalo, je porabljeno. Ni ljudi, ni ničesar, kar bi omogočalo neko »normalno« življenje. In ko ljudje spoznajo, da to ni stvar tednov, mesecev ali recimo leta, ampak bo odslej pač tako. Tisti starejši se spominjajo marsičesa. Za nameček je tudi svetovno prebivalstvo takorekoč na minimumu in ker ni pretoka informacij (ki nam je danes tako samoumeven), nihče ne ve, kaj se dogaja. Brali in gledali smo Deklino zgodbo in si takega življenja nismo predstavljali, pa nismo bili daleč. In ko beremo (ter da, tudi gledamo, Postaja Enajst je HBO-jeva serija) tole postapokaliptično pripoved, si ne znamo predstavljati takšnega uničenja. Pa se nam je covid-19 zdel (in je tudi bil) nekaj najbolj groznega, kar se je zgodilo naši generaciji in kar lahko postavimo ob bok katerikoli resni (vem, nobena ni smešna) vojni z mnogo žrtvami, ponesrečenci in vsemi tistimi, ki trpijo posledice.

Želim pa si, da bi se po prebranem zavedli, koliko imamo. Veliko in preveč. Kako zelo samoumevne si jemljemo nekatere stvari, pa lahko kaj hitro ostanemo brez. Bi znali živeti brez njih? Naši otroci ali pa recimo tisti, mlajši od 25 let? Brez mobilnih telefonov, (skoraj zastonj) interneta, plačilnih kartic in dosegljivosti skoraj vseh živil vsak dan v letu? Brez medijev, filmov, glasbe, knjig? Postaja Enajst, kjer da že sam naslov, ki je naslov risoromana, vedeti, kako pomembna je umetnost, v vseh oblikah. Treba jo je spoštovati, gojiti, širiti, vzdrževati, ustvarjati. O njej pisati in se pogovarjati, jo priporočati, deliti. Utegne zveneti nenavadno, ampak jo imeti z vsem srcem rad.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022   

Featured

Navijaj v sebi

Druga zbirka esejev Esada Babačića nadaljuje tam, kjer je prva – Veš, mašina, svoj dolg, končala. Košarka, glasba, Vodmat, proleterstvo, obujanje spominov na kolege pisatelje in pesnike, negotovost in še kaj. Vse v mojstrskem besedoslovju, nekajkrat pa še dopolnjeno z udarnimi verzi.

O Esadu Babačiću napisati kaj, kar še nisem … ne, to ni nekrolog in bom na tej točki nehal. V času, ko smo čakali tole zbirko, je Esad poskrbel za tri, takorekoč spregledane – Zamenite mi glavo, antologijo slovenske punk poezije, uredil in izdal je zbirko pesmi in zapisov prijatelja Braneta Bitenca z naslovom Kri in pred kratkim izdal še antologijo slovenske športne poezije z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks. Priznam pa, da vse tri berem nekoliko težje, pa čeprav gre pogosto za dela vrhunskih pesnikov, pisateljev, športnikov, modrecev … Esadova dela berem z lahkoto (čeprav mi dajo vedno znova misliti) in užitkom (čeprav sem mu, Hercegovcu, kar malo slovensko »fovš«, ker moj materni jezik obvlada veliko boljše od mene). Vesel in ponosen pa sem, da ko ga srečam na ulici, noben od naju ne rabi umikati pogleda, ampak si seževa v roko in padeva v debato, ki bi jo mogla, pa je še vedno nisva uspela zaključiti ob pivu.  

Krog se je vsekakor zanimivo sklenil, ko je Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg, prejel Rožančevo nagrado za najbolj esejistično zbirko. Prav Rožanc je bil tisti, ki ga je Esad občudoval – na igrišču, med pogovori, ustvarjanjem in seveda je z veliko mero zanimanja prebiral njegova dela. Če hočeš obvladati jezik, potem se uči od največjih, kajne? No, o Rožancu je tudi tokrat zapisanega veliko. Malo manj se tokrat posveča Branetu Bitencu, kultnemu ustvarjalcu številnih slovenskih punk klasik, ki je bil v svojih delih še kako preroški. Precej pozornosti gre še enemu prekmalu izgubljenemu mojstru slovenske besede – Alešu Debeljaku. Mogoče mi je o njih težko pisati – nisem jih poznal, brati sem jih začel sedaj, zaradi Esadovega pisanja, ki je polno občudovanja in spoštovanja. Veliko tega, kar dandanes tudi v kulturi, v družbi pa sploh, manjka.

Tisti, ki mu – vsaj meni se tako zdi, tokrat odmeri največ prostora, je Branimir Johnny Štulić. (Razmišljal sem – dati v oklepaj njegovo ime ali njegov vzdevek? Rojen kot Branimir, Jugoslavija ga pozna kot Johnnyja. Naj bo brez oklepajev in naj bo v oklepaju ta tok misli) Glasbenik, pesnik, kitarist, za katerega mi je znanka nekoč rekla, da je »bruhal svoje verze« in ni mislila na bruhanje v smislu izločanja neželenega v telesu, ampak o bruhanju v vsej svoji silovitosti in kako to dejanje razgali človeka. In ko sem imel srečo, da sem prišel do trojnega koncertnega vinila Ravno do dna Štulićeve Azre, so se mi te besede zgolj potrdile. Štulić je bil res genij, v tri minute trajajočih pesmih (današnji radijski format) je povedal toliko enih modrosti, pustil kopico neprekosljivih verzov, energijo in sebe. Kdo ve, kaj vse bi imel za povedat, če se ne bi v začetku devetdesetih odločil, da ima glasbe in razpadajoče Jugoslavije dovolj in odšel na Nizozemsko. Kaj bi imel o bratomorni vojni in vseh spremljajočih nesmislih za povedat v Skopju rojeni Štulić, sin očeta vojaka JLA? Mnogo tega je povedal v svojih literarnih delih, a glasbeno je Johnny umolknil. Azra ne bo nikoli. Esad s številnimi verzi in mislimi skrbi za to tudi v Navijaj v sebi in tudi sami se boste lahko prepričali, koliko ene globine in širine je v Štulićevih besedilih.   

Esad seveda ne more mimo domačega in ljubega Vodmata, odnosa z očetom, dela v pekarni Žita, kjer je nastalo besedilo njegove znane pesmi Proleter, Slovana, Kodeljevega in številnih obrazov z ulic ter seveda, mimo košarke. Čakam, da se bo Esad odločil zapisati zgodbe ljubljanskih neznancev, košarkarjev, ki so igrali na ulici, igrali kot Čosić, Kičanović, Daneu, Dalipagić, Žorga, Polanc, brata Petrović, Čutura, Paspalj, Bodiroga in drugi. A s to razliko, da so košarko igrali na ulici in da jih razen ustnih statistih in spoštovanja po vseh teh desetletjih, ne pozna nihče več. Vsi, ki smo kdaj igrali ulično košarko (in ne le v Ljubljani) vemo, kaj pomeni lokalno igrišče, čast in spoštovanje, kje so se kalili najboljši »trash-talkerji« in kje si se naučil pobrati po padcu ali udarcu.   

In ko enkrat pridemo do košarke, ne moremo mimo nesmrtnega Dražena Petrovića, nepozabnih jugoslovanskih generacij, ne moremo mimo Eurobasketa 2017, borb naših košarkarjev za olimpijske igre v Tokiu in nikakor ne moremo mimo Luke Dončića. »On se igra košarko« zapiše Esad in način, kako piše o Luki, je čista poezija. Mogoče bi LeBrona Jamesa, najboljšega igralca zadnjih let, lahko primerjali z odlično naoljenim strojem, ki večer za večerom surovo prikazuje moč (in znanje). Mehaničnost Laibacha, udarnost in ognjevitost Rammsteinov in natančnost Siddharte. Luko bi jaz osebno primerjal recimo z dvema mojstrskima pesmima – Bohemian Rhapsody ali pa Stairway to Heaven. Že ko ga vidiš stopiti na igrišče, veš, da je na njem nekaj več in da boš priča mojstrstvu. Občasno zastrižeš z ušesi, ker se je zgodilo kaj nepričakovanega in nenavadnega, ampak vse skupaj se razvija in nima le enega, ampak kar več vrhuncev in ko je vsega skupaj enkrat konec, si brez besed. V tebi vrvi od občutenj, ki jih niti opisati ne znaš. Na nek način se ti zdi enkratno in neponovljivo, a hkrati komaj čakaš, da bo poslušal/gledal znova, ker boš spet odkril nekaj novega.

In zgoraj opisano na nek način velja tudi za zgodbe, eseje Esada Babačića. (v enem od zapisu se domiselno – kako pa drugače?!; igra z besedami, čeprav predmeta besedotvorje na fakulteti še ni opravil, ampak nekam bo moral prej ali slej zapisati tudi zvezo »Esad, ki piše, je esejist«) Vsakič, ko jih bereš, opaziš nekaj novega, zanimivega, drugačnega. Ko jih bereš z določeno časovno distanco in se spominjaš določenih stvari, jih boš znova videl drugače. Morda, ampak res morda, se tokrat v pisanju določene tematike sicer ponavljajo in nadaljujejo iz Veš, mašina, svoj dolg, kar se bo čez čas najbrž izkazalo za zanimivo, ampak … Esad ima v sebi toliko zgodb, modrosti, filozofij, vedenja in dojemanja družbe in okolice, da bi v zapisih zlahka izstopil iz nekih pričakovanih okvirjev. In kot mu vedno zapišem – »veselim se nadaljnjega branja«.

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022 

Featured

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.   

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje. 

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Stop igra

Jaka Tomc je napisal knjigo, mimo katere ne bi smeli iti. Knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti, pomisliti in pogledati, kakšna je igra (življenja), v kateri smo glavni igralci mi sami. Stop igra je knjiga o precej zoprnem bolezenskem (duševnem) stanju, ki pa jo boste prebrali na dušek.

Na naslovnici boste na vrhu našli napis »Avtor uspešnice Manični poet«, kar vsekakor drži, čeprav bi Jaka lahko med uspešnice navedel tudi katero drugo, uspešnejšo knjigo – npr. 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah ali celo Začetek konca in Iluzija resničnosti. Ampak kar se tudi v Stop igri sooča s pravzaprav identično tematiko kot v Maničnem poetu, je zapis najbrž kar na mestu. In ne moremo mimo podnaslova – »Moje življenje z bipolarno motnjo«.

Kaj je bipolarna motnja? Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko težav v življenju, značilna pa je po tem, da se pri človeku z motnjo izmenjujejo obdobja veselega in evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in pomanjkanja energije, z drugo besedo depresija. Posamezne epizode lahko trajajo po več tednov, značilno pa je, da depresivne epizode trajajo veliko dlje in so pravzaprav tudi nevarnejše.

Kaj našteto pomeni v praksi? Da recimo v stanju hipomanije lahko (skoraj dobesedno) premikate gore, se zlepa ne utrudite – lahko kuhate, pospravljate, ustvarjate, hodite, ste družabni in v središču pozornosti, naredili bi dobesedno vse (in ste v to tudi prepričani, včasih celo odločeni kaj takega storiti), potem pa kot bi vam nenadoma zmanjkalo baterij. Ne postopoma, ampak lahko kar naenkrat. Iz 100 % na 0 %! Takrat padete v depresijo in najbrž vam je to stanje mnogo bolj znano – potrtost, žalost, dvom vase in v svoje delo, samomorilnost, apatičnost, brezvoljnost in totalno pomanjkanje energije. Kup nesreče, dobesedno.

Na neki točki se človek lahko teh padcev (ali vzponov) in nevarnosti, ki pridejo z vsem skupaj, začne zavedati. In poišče pomoč. Pomoč poišče na psihiatričnem oddelku, kjer ima praviloma že kartoteko oz. zgodovino in tam ostane, dokler zdravniki ne presodijo, da osebo lahko »spustijo« nazaj v normalno življenje. Nikoli pa pravzaprav ne vedo, za kako dolgo.

Jaka v Stop igri piše o vsem tem – o težavah, s katerimi se je spopadal on sam in težavah, ki so jih imeli njegovi bližnji, pa tudi znanci, prijatelji, celo popolno neznanci. Vključil je zapise in spomine prijateljev in sorodnikov, skozi leta in različna obdobja ter intenzivnosti obeh stanj. Zanimivo je brati njegova lastna opažanja, dnevniške zapise, spremljanje stanja in zapisovanja vsega, kar se mu je zgodilo oz. česa se spominja. Knjiga ni pisana kronološko, ampak je tudi oblikovno narejena tako, da ne boste imeli težav, kdaj berete o katerem obdobju, poleg tega boste lahko primerjali razlike skozi leta. Mogoče bo kdo pomislil na film Kraljevi ribič, drugi na Čudoviti um, tretji na Let nad kukavičjim gnezdom. Tako noro (hm, morda ne najbolj primeren izraz?!) oz. neverjetno se zdi vse skupaj. V knjigi ne manjka zdravniških izrazov, izpisov kartotek, naštevanja zdravil in odmerkov, kjer bi laičnemu bralcu prišel prav kakšen slovarček z neko osnovno razlago.  

Pri knjigi me ni tako zelo osupnilo to, da sem stvari lahko povezal s filmi, pa celo z žal že pokojno družinsko prijateljico, za katero sedaj lahko trdim, da se je spopadala z bipolarno motnjo. Ne, kar prestrašilo me je to, da sem v opisanem prepoznal tako nihajoča stanja starejšega sina in tudi samega sebe. Pri obeh se mi sicer zdi, da je mnogo bolj prisotna ta maničnost, ko se preprosto ne znava ustaviti, zadihati in kakšno stvar narediti malo bolj premišljeno, umirjeno in tudi temeljito. Hipno navdušenje, številne (tudi nemogoče) ideje, drvenje sem ter tja, nezmožnost ustaviti se, pa čeprav za potrebe uživanja v doseženem …  

In če zaključim … Stop igra je vse tisto, kar bi moral biti Manični poet. In ne, ne gre za nadgradnjo, saj je zgodba povedana drugače, zdi se, da celo skozi oči drugačnega človeka. Stop igra je avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanja z bipolarno motnjami – manijami in depresijami. Življenje niti približno ni preprosto, a kot zapiše Jaka, je lahko »v redu«. Prebrali in spoznali (mogoče tudi prepoznali) boste veliko o sprožilcih, znanilcih, posledicah, reševanju sveta (in samega sebe), pisanju svetovne uspešnice, ljubezni, uspehih in neuspehih, veselju in žalosti. In seveda vsem vmes – o hospitalizacijah, padcih in vzponih, remisijah in terapijah. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da je »biti v redu« točno to – v redu. Nič več. Nič manj, a za nekoga z bipolarno motnjo je to lahko ves svet. Celo življenje, biti v redu.

Rating: 4 out of 5.

Proksima, 2023

Featured

Dom za umret

Dom za umret je avtobiografski roman Alison Bechdel in ima zanimiv opis – družinska risotragedija. Smrt očeta, odnos do mame, zaljubljenost v gledališče in predvsem literaturo ter, morda tisto najpomembnejše – lastna spolna usmerjenost. Tudi približno ne preprosto čtivo.

Dom za umret nosi izvirni naslov Fun House, upam pa, da v slovenskem prevodu dočakamo tudi nadaljevanje Si ti moja mama? oziroma Are You My Mother. Ne preseneča me, da so za prevod našli (ali pač izbrali) Boštjana Gorenca – Pižamo, ki je spreten pri prevajanju besednih poigravanj in ohranjanju večpomenskosti izrečenega oz. zapisanega. Ogromno citatov velikih literarnih del, umestitev v celoten kontekst, samoizpraševanja, dialogi in seveda spremljajoče besedilo.

Tokrat res ne morem zapisati, da je zgodba preprosta, ker ni. Risoroman je razdeljen na sedem delov, sedem sicer povezanih zgodb, ki korak za korakom razgaljajo družino Bechdel – Stari oče, stari umetnik, Srečna smrt, Tista stara poguba, V senci cvetočih deklet, Kanarčkasto rumeni voz smrti, Idealni soprog in Antijunakovo potovanje.

Že uvodoma spoznamo, da je bila vez med Alison in njenim očetom zelo krhka, pa vseeno tesnejša kot med njo in mamo. Najbrž je bila bolj krhka le še tista med staršema, seveda z razlogom. Oče, ki je podedoval mrtvašnico, bil obseden z obnavljanjem razpadajočega (ne govorim o truplih!), čiščenjem hiše, skrbjo za bogato založeno domačo knjižnico in skoraj obsedenim ukvarjanjem z vsem, razen z lastno družino, je bil prikrit homoseksualec. V bežne ali nekoliko bolj intenzivne odnose se je zapletal tako z znanci in prijatelji, moškimi varuškami v hiši, pomočniki in še kom. Mama oz. žena je to vedela. Otroci ne, čeprav se jim je marsikdaj marsikaj zdelo nenavadno, čudno.

Alison je morala oditi od doma, da je začela spoznavati sebe, svojo lastno spolno usmerjenost in seveda se ji sprva ni zdelo najbolj »naravno«, da je naklonjena istemu spolu. Prebirala je avtorje, ki o bili odkrito ali prikrito homoseksualno nagnjeni oziroma so o tem pisali – Camusa, Joycea, Wildea, Prousta, Faulknerja, Fitzgeralda, Kiplinga, Dahla, Homerja in celo Shakespearja. Priznam, mogoče je vse skupaj malce iztrgano iz konteksta, a ko boste prebirali risoroman, se vam bodo odprla neka nova obzorja. Dom za umret je na nek način tudi literarna kritika, polna odkritij, razodetij in marsikatero delo (in avtorja) postavi v drugačen kontekst. Recimo Dahlovo otroško Jakec in breskev velikanka.

Ali je moral Alison umreti oče (na precej nenavaden način), da se je osvobodila spon »normalnega« in najprej sebi, nato pa še mami priznala, da je homoseksualka oz. lezbijka? Spomnil sem se na film Rocketman, biografijo Eltona Johna, ko vendarle zbere pogum in mami prizna, da je homoseksualec, na kar mu mama odgovori, da je to vedela že dolgo časa in da si je izbral zelo samotno življenje. No, Alison se prepušča (spolnim) fantazijam, prebira lezbično literaturo in eksperimentira z ženskami. Prizori so nazorni (če boste dali risoroman morda brati svojim najstnikom) in prav je tako. Zakaj bi se v letu 2022 skrivali za neko politično korektnostjo, pa hkrati glasno zagovarjali LGBTQ+ pravice?

Seveda skozi risoroman in njene spomine bralec ugotavlja, da je bila v Alison očitno že od nekdaj prisotna naklonjenost istemu spolu – oblačenje v moška oblačila, fantovske pričeske, nobenega vzdihovanja za moškimi zvezdniki, ampak skrito (no, ne očetu) občudovanje nekoliko bolj »možatim« ženskam. (prizor mimo katerega ne boste mogli in kjer vam bo zagotovo jasno, o čem pišem je, ko se Alison zagleda v vse prej kot privlačno ali ženstveno voznico vlačilca). Brez predsodkov in stereotipov, čeprav se avtorica z njimi pogosto in redno srečuje, Dom za umret je, brez olepševanja in romantiziranja, brutalno iskren.

Dom za umret je eden najbolj zahtevnih risoromanov, ki sem jih bral in o katerih pišem. Primerjam ga lahko z obema v slovenščino prevedenima deloma Nine BunjevacOčetnjava in Bezimena. Glavne teme so tesne prepletene, po šestnajstih letih od izida še vedno zelo aktualne in pogosto označene kot »tabu«. Ne le, da je vsebinsko poln, odlično je tudi ilustriran in fantastično preveden. Skratka, resnično eden tistih risoromanov, ki jih je ne le vredno, ampak ki jih morate prebrat.

Rating: 5 out of 5.

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami je mojster besede, kar vedno znova v svojih premišljenih in dodelanih romanih, tokrat pa se v prevodu predstavlja z zanimivo zbirko kratkih zgodb, katerih rdeča nit je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995.

Murakami je zbrane zgodbe objavljal pod skupnim naslovom Po potresu v mesečniku Sinčo, zadnjo zgodbo pa je napisal prav posebej za to zbirko. Potres v Kobeju je rdeča nit, ni pa neposredno središče zgodb – včasih vzrok nadaljnjih dogodkov, drugič zgolj nekaj postranskega, vsekakor pa tisto, kar je tako ali drugače zaznamovalo (nenavadne) zgodbe in usode junakov zgodb.

NLP nad Kuširom pripoveduje zgodbo o Komuri, uspešnim prodajalcem v avdiofilski trgovini, ki ga nekega dne zapusti žena. Ženo so novice o katastrofalnem potresu v Kobeju dobesedno prikovale pred TV sprejemnik, že tako ne najbolj povezana partnerja se dokončno odtujita in Komura nekega dne ob povratku iz službe pričaka ženino poslovilno pismo. Pa sedaj? Odide na kratek dopust, sodelavčevi sestri odnese nenavaden (skrivnosten) paket in zdi se, da se bo v »love hotelu« intimno zapletel tako s sodelavčevo sestro kot njeno prijateljico. Vmes sliši zgodbo o NLP-ju nad Kuširom, medvedu, se sooči z lastnimi občutenji, pride do konca neke poti in je pripravljen na nov začetek.

Krajina z likalnikom pripoveduje zgodbo o Džunki, Keisukeju in Mijakeju, prvem od neobičajnih trikotnikov, kjer se avtor ukvarja z medgeneracijskimi razlikami, pomenu ognja in kurjenju kresov na plaži. Zanimivi dialogi, razlike med glavnimi akterji in nenavadna privlačnost. 

Naslovna Vsi božji otroci plešejo prinaša zgodbo o Jošiji, njegovi versko fanatični mami in nenavadni usodi obeh akterjev. Izvemo, kako in zakaj je njegova mama postala verski fanatik in zakaj je Jošijin oče kar sam Gospod. No, pa se nekega večera zgodi, da Jošija opazi osebo, za katero na podlagi mamine izpovedi sklepa, da bi pa dejansko lahko bil njegov resnični oče. Zasleduje ga in izgubi spred oči. Najde mir v sebi in se pomiri z demonom očeta, ki ga ni? Mogoče.

Za zgodbo Tajska bi lahko sklepali, da je glavna junakinja Sacuki, a se bolj zdi, da je to njen voznik, turistični vodič in nekakšen glas razuma, Nimit. Sacuki se v tednu samote v Bangkoku sooča tako z izgubo ljubljenega očeta, ki jo je navdušil nad jazz glasbo kot tudi z ne najbolj prijetno ločitvijo od moža, ki je prisegal na opero. Nimit Sacuki tik pred slovesom odpelje v odročno vas k stari gospe, ki zdravi človeške duše in napoveduje sanje. Sacuki s seboj nosi težak bel kamen, ki ga bo, če bo vse storila prav, požrla velika zelena kača in lahko bo živela naprej.

Edina zgodba, ki je prežeta z nadnaravnim oz. fantazijskim, je Žabec, ki je rešil Tokio. Pri uspešnem in neizprosnem izterjevalcu poplačila bančnih oz. zavarovalniških kreditov Katagiriju, ki se ga bojijo tako jakuze kot mafija, se nekega dne pojavi ogromen žabec, ki se predstavi kot Žabon. Presenečenemu in zadržanemu Katagiriju predstavi zgodbo o potresu, ki bo prizadel Tokio in ga bo povzročil velik deževnik, ki ga je prebudil potres v Kobeju in s katerim se morata spopasti. Žabon se bo z njim boril, Katagiri pa mu bo vlival zaupanje, samozavest in moč. Žabon, da bi dokazal svojo pristnost, resničnost in tudi moč, poskrbi za hipno ureditev težavne zadeve, s katero se spopada Katagiri, a na večer, ko bi se morala glavna akterja dobiti in spopasti z Deževnikom, Katagirija na ulici ustrelijo. Naslednjega dne se prebudi v bolnišnici, kjer ga presenetijo z novico, da ni bil ustreljen, ampak je zgolj padel v nezavest. Znova se pojavi Žabon, Katagiriju pove zgodbo o (skoraj) uspešnem boju z Deževnikom in, umre. Ali je Katagiri vse skupaj zgolj sanjal? Od kod potem številne literarne reference in seveda urejen primer v službi? Kaj je bil Žabon v resnici in koga je predstavljal gneva in okrutnosti polni deževnik?   

Pa še zadnja, dvodelna zgodba Medena pita. Na eni strani imamo še en nenavaden trikotnik, ki ga sestavljajo srednješolski prijatelji Sajoko, Džunpei in Takacuki. Skozi pripoved se nam izpiše njihova tesno prepletena zgodba, polna iskrenega prijateljstva, ljubezni in obžalovanja. Džunpei je tisti, ki hrepeni po Sajoko, a okleva, saj mu je prijateljstvo pomembnejše in prehiti ga Takacuki, se s Sajoko poroči in nato postaneta starša deklici Sari. Takacuki se od Sajoko loči in gre živet k ljubici, a vsi vpleteni živijo v nekakšnem odnosu.

Džunpei, relativno uspešen pisatelj, je tisti, ki s Sajoko in Saro preživlja veliko časa, še vedno s potlačenimi čustvi. Vmes se vpleta zgodbo o medvedu Masakičiju, odličnem nabiralcu (in prodajalcu) medu ter sprva razbojniškim medvedom Tonkičijem, ki je odličen lovec lososov. Medveda se sčasoma spoprijateljita, njun odnos pa je pred največji preizkus postavljen, ko se lososi uprejo in ne želijo več plavat v reki, kjer lovi Tonkiči in ker ta ne želi izkoriščati prijatelja, odide. Zgodbo Džunpei pripoveduje Sari, ki se ponoči prebuja iz nočnih mor, v katerih ponjo prihaja Potresnik … Pravljica, polna prispodob, s katero se Džunpei pravzaprav spopada s lastnimi strahovi in občutenji, ima srečen konec.

Murakamijeve zgodbe, kot vedno, prinašajo zelo razgaljen vpogled v nam precej neznano japonsko družbo in kulturo. Kako drugačna je ta kultura, smo se lahko prepričali recimo tudi ob zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, kjer so nas japonski nogometaši, strokovni štab in njihovi navijači zagotovo presenetili. Murakami nam vsekakor omogoči tudi pogled z neke druge, lahko rečemo kar temnejše ali pa vsaj malo bolj skrivnostne plati. Zgodbe pogosto nimajo nekega jasnega zaključka in kot bralec sem se prevečkrat vprašal, kaj mi želi avtor sploh sporočiti? In to je zame osebno vsekakor manjko, pa čeprav so zgodbe odlično napisane in bralca držijo v pričakovanju. Ampak ker ni nekega zaključka, tudi pričakovanje izpuhti v oblaku novih vprašanj.

Rating: 3 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022  

Featured

A si lahko vsaj enkrat tiho

Ivana Djilas je umetnica na številnih področjih – poznamo jo kot režiserko in scenaristko, aktivistko, avtorico zanimivega izpovednega romana Hiša, mamico dveh fantov in ženo še enega vsestransko nadarjenega umetnika, Boštjana Gombača. In pravzaprav o vsem tem govori njena nova, še mnogo bolj izpovedna knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho.

V knjigi Hiša se je Ivana ukvarjala s tisto tipično težavo, ki je (oz. še vedno) prizadene številne mlade pri nas – kako priti do lastne nepremičnine, odplačevati predvsem nore obresti na kredite in se sprijazniti, da si se precenil in da moraš ljubljen dom zapustiti in iskati kaj drugega. Vmes je nanizala tako profesionalne kot osebne izzive, s katerimi se je spoprijemala v tem času, a glavna junakinja je bila hiša. No, tokrat lahko rečem, da je glavna junakinja vsekakor Ivana. Njeni boji in spopad z vsakdanom, ki ni preprost. In seveda bi o teh bojih kot mnogi drugi lahko molčala in bojevala bitke sama (in z bližnjimi), a ne – odločila se je napisati knjigo. Najbrž bodo mnogi (bližnji) najbrž rekli, da bi bila pri nekaterih zadevah pa res lahko tiho.

Knjiga se začne z uvodnikom Grege Repovža, urednika Mladine, kjer Ivana sicer redno objavlja kolumne in mnoge so – čeprav rahlo prilagojene; tudi izvor zgodb, ki so zbrane v knjigi. A v uvodniku Repovž piše o tem, kako se je prav Ivana pred sedmimi leti v Makedoniji soočila z migrantsko krizo, ki je za seboj potegnila marsikaj. Pisala je o njej, seveda in še o marsičem drugem. In njeno pisanje se človeka mora dotakniti, ker se v marsičem prav vsak od nas najde. Z oznakami, stereotipi, lažmi, nemočjo nad našim zdravstvenim, socialnim ali šolskim sistemom, krediti, vzgojo, partnerskim odnosom, delom, v katerem uživaš, a ti komaj omogoča preživetje in še bi lahko našteval.

Začnem seveda lahko nekje na začetku. Ivana Djilas je migrantka. Najlepše obdobje svojega življenja je preživljala v Beogradu, kjer je določen politik začel vojno s sosednjimi državami in proti kateremu so kasneje potekale demonstracije – ne nekaj tisoč, ampak na ulicah Beograda se je zbralo skoraj milijon ljudi! Spremembe so bile neizbežne. A zgodilo se je tudi bombardiranje Beograda (in drugih srbskih mest), redukcije elektrike, ogrevanja in splošen strah. Ogromno ljudi je odšlo, čeprav so se mnogi leta kasneje vrnili. Ivana je odšla, v Slovenijo k očetu, in ostala. Migrantka, čefurka za nameček. Ona razume in o tem govori, glasno.

Zgodil se je covid-19 in zgodili so se številni ukrepi, ki so zagotovo najbolj prizadeli prav umetniški sektor. Sektor, v katerem delujeta tako kot ona, kot njen mož. Ni predstav, ni koncert, ni ničesar. Treba pa je živeti in preživeti. Treba je bilo opozoriti, da v vseh teh ukrepih mogoče manjka zrno soli (oziroma zdrave pameti). Ivana si vsekakor ni želela še enkrat doživeti Beograda konec devetdesetih, represije in krize. Pa jo je. In za nameček je bil njen otrok ena od številnih žrtev tistega neslavnega policijskega posredovanja s policijskim topom, kjer je bil v vodo primešan solzivec. Migantka, čefurka, levičarka, prekarka. Ona to ne le razume, ampak to živi.

Med poglavji oziroma zgodbami, ki so se me osebno najbolj dotaknile, so bile zagotovo tiste, povezane s starševstvom. Tvegana posvojitev otroka iz Gane, kjer sem se spomnil na knjigo zakoncev Rozman Srce bije v dvojini in sreča, ko je v njihovo življenje vstopil Ruben. Sreča in skrb, seveda. Kaj vse se lahko zgodi, ko čefurka posvoji črnčka?! In potem še sreča, čeprav z nekaj medicinske pomoči, ko sta se Ivana in Boštjan razveselila še čisto svojega otroka, Kolje. A Kolja se je rodil mnogo prezgodaj in dolgo časa so trepetali (in se borili) za njegovo življenje. Borijo se še danes, saj ima status otroka s posebnimi potrebami in po lastni izkušnji z odraslo osebo, ki živi s posebnimi potrebami, vam lahko povem, da jim ni lahko. Država se do njih obnaša zelo mačehovsko, vsak dan je borba za osnovne pravice in človek težko verjame, da je njihov položaj v družbi, v 21. stoletju, resnično tako slab in potisnjen nekam daleč stran, stran od oči. Ni prav! In pomembno je, da se na to opozarja. Tako kot je pravilno, da se opozarja na različna nadlegovanja in diskriminacije, ki jih otroci doživljajo v vrtcih, šolah, na javnih mestih in pravzaprav vsakdan. Povzetek mailov, ki jih je Ivana pošiljala različnim osebam, skupki misli in razmišljanj … človeka preprosto pretrese in ga ne more, sploh pa ga ne sme pustiti hladnega.  

In potem pridemo do še enega (od mnogih zanimivih poglavij), ki se jih Ivana dotakne v A si lahko vsaj enkrat tiho. Gibanje #metoo in številne zlorabe, ki so se (in se še vedno!) dogajajo ženskam, sploh na področju kulture oz. umetnosti. Zlorabe, ki jih mogoče nekoč nihče ni dojemal kot take, pa čeprav so bile. Spomini, ki privrejo na dan, ko bereš in poslušaš zgodbe drugih, pa se spomniš lastnih, izpovedi kolegic in prijateljic, spomniš se nelagodnih dogodkov v javnosti, ko si nelagodje nespretno skrival s smehom. Veliko preveč tega. In ja, Ivana bi lahko bila vsaj enkrat tiho, kot ji je svetovala mama, a tudi tokrat ni bila. Ker je vsem etiketam navkljub odgovorna in samostojna ženska, ki se zaveda, da se krivica, ki se danes dogaja nekomu drugemu, lahko jutri krivica, s katero se bo spopadala sama.

Zgoraj omenjeno seveda ni vse, kar boste v knjigi lahko prebrali. Vsekakor pa so to teme, ki so ostale v meni po nekaj prespanih noči. Knjiga, v kateri se boste našli – ženske, moški, mladi in stari, starši, poročeni, samski, tisti brez otrok, zdravi in »bolni«, Slovenci in »neslovenci«; pač vsi. Vsekakor moram omeniti še odlične fotografije Petra Uhana, ki dopolnjujejo to raznolikost in pestrost Ivaninega predvsem družinskega življenja. Ivanin pripovedni slog je iskren, brez dlake na jeziku in prežet s humorjem, pa čeprav občasno z nekaj pelina. Kratko in jedrnato bi lahko rekel, da s svojimi zapisi zadene žebljico na glavico. Glas vseh nas. Glas, ki ga je treba širiti in podpreti.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Jan Pančur in pustna gobokalipsa

Obljubljeno, storjeno – napovedoval se je drugi del in dobili smo ga. Jan Pančur se vrača – po tem, ko je razkrinkal in preprečil veliko testeninsko zaroto in posledično rešil svet, je v drugi knjigi postavljen pred nov izziv. Glavno vprašanje pa je, kaj imajo skupnega gobe, pust in apokalipsa?

Morda še niste slišali za Jana Pančurja, čisto običajnega šolarja in Amalijo Pelinšek, profesorico, znanstvenico in superzlobnico? Potem letos niste opazili prvega knjige iz serije o Janu Pančurju, Jan Pančur in testeninska zarota, ki jo je ustvaril Krister P. Jansson, obogatil pa priznani ilustrator Jure Engelsberger. Napako seveda lahko popravite, še bolje pa bo, če junaka in njegove knjižne prigode priporočite svojim otrokom – tam od druge triade dalje bodo navdušeni, fantje sploh.

Prvega dela ne bomo obnavljali, a kar je pomembno tudi za nadaljevanje – Jan Pančur je s prijatelji rešil svet. Ogrožala ga je s superzlobnim načrtom v prvi vrsti Amalija Pelinšek, ob sebi je imela tri zveste (a ne najbolj bistre pomočnice) – Frigido Hladnik, Gizelo Repenšek in Nuško Ritoliznik. Jan je imel ob sebi prijatelje, tudi čisto nove in nepričakovane – razredničarko Krizantemo Otožnik, hišnika Ferdinanda Hloda (ki je sicer tudi volkodlak) in kuščarja Srednjega Ajmohta (sicer vladarja planeta Otemnelec). Za podrobnosti morate seveda prebrati knjigo, najbrž pa vam je jasno, da je zlobni četvorki načrt spodletel in bile so izgnane na zelo oddaljen in osamljen planet nekje v vesolju. Seveda z namenom, da nikdar več ne pridejo ne na Otemnelec, še manj pa na Zemljo.

Ampak dovolj je en zmeden pilot po imenu Zordon Bobrs, ki bi moral peljati vatlove cepljivke (vrsta gobe) na uničenje na planet Andromeda 23 (edini planet, kjer uničujejo te zares nevarne gobe), ki se izgubi in pristane na tistem osamljenem planetu, kjer živi Zemljin superzlobni kvartet in bolj ali manj cele dneve kriči ter snuje maščevanje proti Janu Pančurju. Izkoristijo priložnost, klepetavega šoferja in se z vesoljsko ladjo najprej odpeljejo na Otemnelec. Brez boja (in žrtev) osvojijo Otemnelec, a vsaj Srednjemu Ajmohtu uspe pobegniti in zgolj upa, da bo ob strogem nadzoru uspel sporočiti na Zemljo, kaj tokrat naklepa Pelinškova.

Nov načrt Amalije Pelinšek je še enkrat več naravnost odličen, skoraj popoln – tokrat se bo najprej lotila Jana Pančurja, zagospodarila njegovemu umu in si nato podjarmila svet. Planet Zemljo, nato še druge planete in naposled celo vesolje. V rokah ima trideset kozarcev najnevarnejših gob v vesolju, ki se ob dotiku s prstjo začnejo nemudoma rasti in planet zelo hitro požrejo oz. spremenijo v črno luknjo. Le kdo bi upal tvegati in ne ubogati ukazov Amalije Pelinšek, bodoče gospodarice vesolja.

In ker je pred vrati pust in se je prejšnji načrt s testeninami izjalovil, je treba tokrat uporabiti nekaj še bolj privlačnega, nekaj, čemur se za pusta ne moremo upreti. Ah, seveda, krofi. V slasten marmeladni krof, imenovan kar superkrof A, namenjen Janu, podtaknejo zombičip (spet!), ki naj bi Janu posesal možgane oziroma ga napravila zvestega služabnika Amalije Pelinšek (spet!). Nato bodo njihovi roboti z Otemnelca v prijazni gesti po celem svetu raznosili škatle slastnih krofov in jih delili med ljudi. In vsem se bo nekam v možgane prisesal zombičip in poslušali ter ubogali bodo zgolj in le Amalijo Pelinšek. Preprosto? Izi pizi.   

Sledi seveda ampak.

Ampak vse ne gre po načrtu. Nuška Ritoliznik ne opravi svoje naloge in pozabi zamenjat baterije v nevtrinskem polisaharidnem nevtralizatorju in v zgodbo se nepričakovano vplete rdečerepa veverica. Na Zemljo se uspe prežarčiti tudi Srednjemu Ajmohtu, a po spletu naključij skupaj s Krizantemo in Ferdinandom (zaročencema, sicer) padejo v roke zlobnemu supertriu. (Ne, ni napaka!) In tako kot ima svoj načrt Amalija Pelinšek, ga ima seveda tudi Jan Pančur. Pa še nekdo tretji. Kako bo Janu pri vsem skupaj pomagal vrtalnik? In kaj imajo za bregom naenkrat nenavadno prijazni in ustrežljivi Janovi sošolci, »bullyji« Nejc, Klemen in Jure? Usoda Zemlje je zelo negotova.

Nadaljevanje ne razočara. Mogoče so dialogi za odtenek manj zabavni, vsekakor pa toliko bolj zabava (super)jeza glavnih zlobnic. Vsaj za odraslega bralca utegne biti pojasnjevanja nekaj preveč, a knjiga odraslim niti ni namenjena. Pogrešal sem Janovega prijatelja Marka, se pa, čeprav v zelo minimalnem obsegu, nadaljuje ljubezenska zgodba med Janom in Mojco. Pozabite na marmeladne krofe, vroča čokolada je tista prava stvar. Mogoče bo pa to naslednja ideja Amalije Pelinšek, kako si podjarmiti vesolje? Z vatlovimi cepljivkami je pač konec, sploh ker je razodeta skrivnost, kako jih najbolj učinkovito uničiti.

Namig? Policijski narednik Flajs in inšpektor Mrak nista najbolj zadovoljna, da se morata v Močivju ukvarjati z ukradenimi električnimi skiroji in tricikli. Zaželita si, da bi naslovnice časopisov po vsem svetu pisale o zločinih v Močivju. Ampak to je menda druga zgodba. Ali pač tretja?

Jan Pančur opravičuje moja pričakovanja, da smo dobili novo (mladinsko) literarno zvezdo. Tisti običajen šolar, ki se skriva v vsakem od naših šolarjev in se bori proti superzlobi okoli nas. Zanimivo in napeto branje, domišljeni junaki, zabaven zaplet, polno malih, a pomembnih nalog sklepni spopad s superzlobcem, iskrivi dialogi, veliko humorja in zelo malo staršev ter brez nekega moraliziranja! Le kako Jan Pančur otrokom ne bi bil všeč?

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022    

   

Featured

52-nadstropna hišica na drevesu

Andy Griffiths in Terry Denton se vračata še v četrto. Sedaj smo že vajeni, da sta svoji že tako neverjetni hišici na drevesu, v kateri živita, ustvarjata in se zabavata (ne nujno v tem vrstnem redu!), dodala še 13 nadstropij.

Njune prve tri podvige sem predstavil, torej 13, 26 in 39-nadstropno hišico na drevesu. Kar se sprva zdi predvsem kot neskončen vrtiljak zabave, avtorja nenadno preobrneta zgodbo v povsem drugo smer in tudi tokrat ni nič drugače. Bolj ali manj nemogoče zamisli, ideje in domislice, ob katerih otroci seveda na vso moč uživajo in se krohotajo.

Kaj je torej novega? Soba za razbijanje lubenic, žongliranje z (verižnimi) žagami, lokal, kjer si lahko sam narediš pico, izstreljevalnik korenja na raketni pogon, orjaški sušilec las, ki je tako močan, da ti praktično odpihne lase z glave, dirkališče za gugalne konje, hiša, v kateri straši, stroj za valove, igra »Kača in lestve« v naravni velikost s pravimi lestvami in pravimi kačami, lutkovno predstavo »Punch in Judy«, ki jo lahko gledaš 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez premora, spomnilnico, ki jima pomaga, da se spomnita na pomembne zadeve, ki bi jih lahko pozabila, akademijo za urjenje nindža polžev, najmodernejšo detektivsko agencijo ter Krink-o-mat 5000 s preoblekami za vsako priložnost.

In kaj se zgodi tokrat? Andy ima rojstni dan in se veseli zabave presenečenja, ki mu jo zagotovo pripravlja Terry, njegov najboljši prijatelj. A Terry ima več kot preveč dela z urjenjem nindža polžev in se mu očitno niti sanja ne, da Andy praznuje rojstni dan. Pa ne samo to, naša razigrana ustvarjalca spoznata, da bi morala založniku, neizprosnemu gospodu Velikemu nosu, že oddati novo knjigo, a ju on niti poklical še ni. Kaj se dogaja? Gospod Veliki nos je izginil!

Čas je za velika detektiva in številne krinke ter raziskovanje, pri katerem jima žal ne bo mogla pomagati njuna prijateljica Jill, saj spi pravljično spanje. Ena od sledi, na katero naletita je knjiga Zabava z zelenjavo Gerde Zelenjavce, ki vas bo seveda nasmejala. (Kako bodo nanjo gledali vaši otroci, je odvisno predvsem od njihovega odnosa do zelenjave). Druga pomembna in takorekoč ključna sled je zelo prestrašena gosenica, ki je bila očitno priča temu, kar se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. In korenje! Ne smem pozabit na korenje!

No, Andy in Terry, speča Jill v stekleni krsti in (neverjetno požrešna) gosenica se odpravijo na dolgo in nevarno pot do (kot se kasneje izkaže zelenjavnega) gradu, kjer bodo zagotovo našli princa, ki bo s poljubom ljubezni obudil Jill, potem pa bodo lahko skupaj ugotovili, kaj se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. No, seveda ne gre (skoraj) nič, kot sta si zamislila naša glavna junaka. Najdejo sicer gospoda Velikega nosa in tudi Jill jim uspe prebuditi, gosenica je veliko več kot le gosenica, a v boju z vso mogočo in ne najbolj veselo zelenjavo jim mora na pomoč priskočiti sama Gerda Zelenjavca. No, glavne zvezde pa so v bistvu nindža polži. Ne, ne šalim se.  

Zgodba, ki jih zapisujeta avtorja, se seveda zdijo privlečene za ušesa. A otroke zabavajo. Tokrat se vse vrti okrog odnosa do zelenjave, ne manjka pravljičnih in drugih domišljijskih referenc. Sam sem pač vsakič znova navdušen, kako jima po sicer zelo predvidljivem kopitu uspe ustvariti zgodbo, ki jo težko odložiš, dokler ne prideš do konca. In poleg tega, da tovrstne knjige seveda spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost mlajših bralcev, se mi zdi zelo pomembno predvsem to, da so to knjige, ki jih otroci želijo brati in prebrati. Tega pač manjka.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2022

Featured

Dežela dinozavrov: Začetek

Še pomnite Jurskega parka in revolucije, ki jo je sprožil najprej roman Michaela Crichtona in nato še film Stevena Spielberga? Zdelo se je skoraj neverjetno, da bi iz v jantar ujetega komarja iz časov jure in krvi, ki jo je popil, lahko z znanjem genetike in kloniranja »ustvarili« dinozavra.

Pisala se je prva polovica devetdesetih in takrat so se odrasli pogovarjali o kloniranju s pomočjo DNK-ja, kasneje je prišla še ovca Dolly, mi pa smo spoznavali in se pogovarjali o tiranozavrih, stegozavrih, brontozavrih, diplodokih, pterozavrih in drugih dinozavrih. Izhajala je revija in če si jo redno kupoval, si po nekem obdobju lahko sestavil mini okostje tiranozavra, ki se je v temi svetilo. Film ste si najbrž ogledali, sledilo mu je še nekaj nadaljevanj, zadnji Prevlada, letos. In če ste si ogledali film oz. prebrali knjigo, potem veste, da se eksperiment ni najboljše končal.

No, Žiga Kastelic, avtor knjige, ki je sicer namenjena nekoliko starejšim otrokom (najstnikom oz. od tretje triade dalje), a je v njej tudi nekaj bolj odraslih tem in razmišljanj, je šel korak dlje, mogoče bo spodbudil kakšno novo teorijo zarote, ki so nastajale v času covida-19. Ne le, da so dinozavri prišli nazaj in da se vam bodo ob branju in izgovarjanju njihovih imen lomili jeziki, v Slovenijo je prišla tudi nenavadna bolezen, ki je pustošila po celem svetu in konkretno zredčila prebivalstvo. Torej, skrivnostna bolezen in dinozavri. Padale so vasi, mesta in države.

Začetek, kar nam da nekako vedeti, da gre le za prvo v nizu knjig in pojasni, zakaj so zaključki tako zelo odprti, je pravzaprav zbirka štirih krajših zgodb – Reševalna misija, Prleška trdnjava, Pobeg v jamo in Na konjevem hrbtu. Vsaj zaenkrat neodvisne in nepovezane, a se bo to v naslednjih knjigah skoraj zagotovo spremenilo.    

Reševalna misija nam predstavi stotnika Dejana, ki moa s svojo majhno ekipo mladih vojakov iz zgradbe parlamenta rešiti predsednika in podpredsednika, iz muzeja pa paleontologinjo. Ljubljanske ulice zasedajo mesojedi dinozavri, enako velja za Ljubljanski grad, izložbe so razbite, hiše opustošene, povsod so trupla, obvoznica polna gorečih vozil. Misija nemogoče? Zgodba o tem, kako pomembno je zaupanje v človeka, ki se bori s teboj z ramo ob rami ter nekaj moralnih pomislekov na račun pobijanja in seveda razmišljanj o tem, zakaj je do tega (dinozavrov in bolezni) sploh prišlo. Apokaliptični prizori vam bodo naslikali Ljubljano v povsem drugačni luči.

Prleška trdnjava se odvija na drugem koncu države, kjer so v glavnih vlogah Peter, njegova hči Sanja in njen fant Klemen, ki je uspešno pobegnil iz oblegane Ljubljane. Vsaj na videz nekoliko bolj spokojno Prlekijo, ki jo oblegajo predvsem rastlinojedi dinozavri, je treba ravno tako obvarovati. Klemnova na prvi pogled nora ideja, da bi naredili varovalni zid iz senenih bal ter zabojnikov, nepričakovana pade na plodna tla in aktivira lokalno prebivalstvo. Vprašanje, če bi bilo to mogoč nekje drugje kot v Prlekiji ali Prekmurju, kjer je prebivalstvo veliko bolj povezano. V zgodbo stopita še Jan in njegova sestrica Špela – petletnica se kaj hitro naveže na Sanjo, za Jana pa se vse bolj zdi, da posebna čustva goji do Klemna. Avtor spretno razbija tabuje in prav zanima me, kako se bo ta zgodba razpletala v nadaljevanju. Oh, pa kulinarika … po svoje dobro, da dinozavri ne vedo, kako odlično hrano lahko dobijo v prleških koncih.

Štiričlanska družina – Rok in Jana ter sestri dvojčici Vita in Lina, so glavni junaki tretje zgodbe, Pobeg v jamo. Živijo v zapuščeni hiši na Črnem Kalu in ker so ob poskusu bega iz Slovenije v Kopru izgubili dva sina oz. brata, se tokrat odločijo za beg v drugo smer, proti Ljubljani. Na tvegano pot odidejo z motorji, prva preizkušnja jih čaka v okolici Nanosa, ko jih iz zraka napadejo pterozavri, naslednja pa potem ob prihodu v Postojno, ko se zatečejo v slovito jamo. A tudi jama ni najboljše zatočišče, z zadržki jih sprejmejo lokalni prebivalci, ki so odlično založeno skrivališče našli v bližnjem hotelu. A se vsi kaj kmalu prepričajo, da so dinozavre podcenjevali in da so nekatere vrste zelo inteligentne. (Pojavi se teorija zarote, da so dinozavre na Zemljo naselili kar vesoljci, da pripravijo teren) Družinska dinamika zna postati nekoliko bolj intenzivna, uporniški najstniški dvojčici pa utegneta zakuhati kaj posebnega.

Najstnica Julija je poleg konja Antaresa in 28-letnika brez imena glavna junakinja zadnje zgodbe, Na konjevem hrbtu, ki se odvija na jugovzhodnem delu Slovenije. Tabor blizu Brežic, reki Krka in Kolpa, gozdovi in gradovi, povratek k skoraj pozabljenim praksam življenja in preživetja ter tudi nekaj bridkosti, še posebej, ko Julija prizna, da sestre niso ubili dinozavri, ampak ljudje. Pa ne le ubili …

Avtor lepo in natančno slika tudi bolj skrite kotičke Slovenije, kjer se junaki posameznih zgodb skrivajo oz. preko njih bežijo. Omenja se še Blejski grad kot eno od možnih varnih zatočišč in morda bo avtor v nadaljevanju, da zgodba konkretno zaplete, dogajanje postavil še kam – Kočevje bi bilo zanimivo, morda tudi Posočje in Koroška, Zasavje z rudniki in nenazadnje Krško z jedrsko elektrarno. Slovenija se zdi kot recept za katastrofo, če bi do česa takega res prišlo.

Zanimiv koncept in kar se sprva zdi kar nekoliko za lase privlečeno, se lepo sestavlja skupaj in dopolnjuje. Zgodbo doživljamo in čutimo skozi oči različnih likov, ki se bodo odraslim zdeli sicer zelo površinski, mlajši bralci pa bodo potrebovali nekaj časa, da povežejo vse niti. Najbrž se vam niti sanja ne, da je živelo toliko različnih dinozavrov (meni iz časov Jurskega parka, so imena, značilnosti in posebnosti neka povsem nova dimenzija) in skripta, ki jo je v tretji zgodbi pripravil učitelj Rok, bi nam prišla kar prav. Glede na to, v kakšnih časih živimo zadnja leta, se pravzaprav nič ne zdi posebej nemogoče, dinozavre si lahko predstavljamo tudi v obliki česa drugega, o samem covidu-19 pa niti ne rabimo izgubljati besed. In priznam – radoveden sem, v katero smer se bo odvijalo nadaljevanje.

Rating: 4 out of 5.

Samozaložba, 2022

Featured

Maščevanje je sladko, d.o.o.

Naslov – zabaven. Avtor? Jonas Jonasson. Mojster nenavadnih zapletov, humornih razpletov, imenitnih dialogov, kar je najbrž več kot dovolj razlogov, da boste tole knjigo vzeli v roke. In se ob branju zabavali.

Jonasa Jonassona sem, kot najbrž mnogi drugi, sem spoznal s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil, vzporedno odkril še enega mojstra, Fredrika Backmana, nadaljeval z Analfabetko, ki je obvladala računovodstvo, nadaljeval z Morilcem, ki je hotel v nebesa in se vrnil k Novim prigodam stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Godlja, ki jo uspe že prav neverjetno zaplesti, je vsakič znova zabavna, nepričakovana in tudi nepredvidljiva. In Maščevanje je sladko, d.o.o. v tem prav nič ne izstopa. Osnovni podatki, da se Masaj maščuje Švedu, vmes je ponarejanje (ki to ni) slavnih likovnih del, (nesrečna) ljubezen in policist tik pred upokojitvijo, najbrž povejo veliko? In obenem nič.

Victor Alderheim je (glavni) stranski lik. Vse, kar v življenju počne, počne zato, da bi čim manj delal in imel čim več denarja. Še celo priimek si spremeni, da bi prišel do premoženja poštenega (a naivnega) galerista, za nameček pa dobi še roko njegove hčerke Jenny. Roko, ne srca! Victor ima iz nekega, recimo mu norega obdobja, na vesti tudi sina, ki ga je spočel prostitutki. Kevinu najame (in plačuje, kar je skoraj edina poštena stvar, ki jo naredi) stanovanje, ga enkrat tedensko založi z zalogo zmrznjene hrane, mu omogoča šolanje, vse pa pod pogojem, da ga kliče šef. Ne oče, tudi skrbnik rajši ne, ampak šef. No, ko Kevin dopolni osemnajst let, se Victor odloči, da se bo fanta treba znebiti. Skupaj odideta v Kenijo, od koder se vrne le Victor.

Glavni lik je tako v bistvu Kevin. Gotove smrti ga reši moder zdravilec Ole Mbatian (mlajši), ki ima dve ženi, tri hiše (ne sprašujte), osem hčera in nobenega sina. Ter največjega sovražnika v vaškem poglavarju (dolga, ampak zabavna) zgodba. In ko Kevin z drevesa pade Oleju pred noge, je zdravilec prepričan, da mu je sam bog poslal sina. Kevin hitro napreduje v odličnega masajskega bojevnika, a pred zadnjim preizkusom (potem, ko je lahko z gorjačo na šestdeset metrov zadel bivola, preplaval reko s krokodili in celo leto preživel v kenijski divjini) zbeži. S seboj na pot vzame dve sliki, ki ju je imel shranjeni njegov oče, saj je svoj čas na Švedskem v veliki meri posvečal umetnosti.

Victor je medtem s spretno (beri: podlo) poslovno potezo postal nemarno bogat, svojo ženo Jenny pa namestil v stanovanju, kjer je prej prebival Kevin. S skromno žepnino, da ne bo kdo kaj rekel. Ona zagotovo ne, saj je preneumna, si misli Victor. No, Kevin ob povratku na Švedsko odide domov, kjer sreča/spozna Jenny, tehnično gledano svojo mačeho, med od Victorja zavrženima posameznikoma pa se kaj kmalu splete tesna vez (seveda pomaga tudi to, da sta oba velika in iskrena ljubitelja umetnosti). Ko si izpovesta svoji življenjski zgodbi/usodi, prideta do enotnega zaključku – Victorju se je treba maščevati!

In tu na sceno stopi Hugo Hamlin, veliki marketinški guru (torej rojen prevarant), ki mu v sicer zelo uspešnem podjetju postane dolgčas in si želi novih izzivov. Na tradicionalni švedski zabavi izve, da v bistvu obstaja ogromno ljudi, ki se želijo komu maščevati in da bi bil to lahko odličen in predvsem dobičkonosen posel. Sploh, če mu bo uspelo, da ga bo držal v mejah zakonitega. Tako boste v knjigi med drugim izvedeli tudi, zakaj so lame lahko odlične domače živali.

Nadaljevanje, ki sledi, je pač »jonassonovo« – najprej ena (oziroma dve) ponarejena slika Irme Stern, za katero se izkaže, da je pravzaprav original z naravnost neverjetno zgodbo iz zakulisja (oziroma Kenije). Kar nekaj preobratov, za katere v prvi vrsti skrbi prikupni Ole Mbatian, ki iz Kenije odide na Švedsko iskat izgubljenega sina Kevina (in ga seveda najde), ampak nima pojma ne o potnih listih, vizumih, temperaturah, ki se začnejo z negativnim predznakom, plačevanju z denarjem in policiji. Svojo vse bolj pretkano računico ima tudi Victor Alderheim, ki je vmes označen za »kozokavsa« in na koncu podleže ranam kozarca brusnične marmelade (kar sicer ni čisto res, ampak vam vsega ne morem izdat). Aha, in seveda policijski inšpektor tik pred upokojitvijo, Christian Carlander, ki zna po nekaj letih španščine povedati zgolj to, da »pes leži pod mizo« in se nikakor ne želi ukvarjat z vse bolj zapletenim primerom »kozokavsa« in ponarejevalca umetnin, mrtvim Masajem, ki je v bistvu živ in njegovim očetom (ki to ni), ki po svetu hodi modno oblečen v sandale (na Švedskem obuje še nogavice, torej ultra moderno!) in s seboj nosi (kladivasto) gorjačo.

Sprva boste zagotovo izgubljeni v poplavi imen, ki niti niso preveč pomembna. Vmes boste osvežili znanje zgodovine in marsikaj novega izvedeli o likovni umetnosti. No, za nameček še kakšen marketinški trik. Zgodba se seveda bliskovito razvija in ne da bi se dobro zavedli, se boste hahljali, smejali, krohotali, zmajevali z glavo in obračali strani. Vse do zadnje. In ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Pridi, mili moj Ariel

Mladinska klasika, biser povojne literature in vsaj zase lahko rečem, da povsem spregledano delo. Finžgar, Jurca in podobni so zaznamovali moja osnovnošolska branja in to zanimivo, v marsičem avtobiografsko delo Mire Mihelič vse do sedaj ni prišlo v moje roke …

Prvi letnik zbirke Zvezdna Beletrina nam vsekakor ponuja zanimivo, v določenih primerih prezrto branje, tako tujih kot domačih mladinskih klasik. Iz prvega letnika sem doslej že pisal o Alici v čudežni deželi, še tri zanimiva dela sledijo (Mali princ, Ostržek in Butalci), vsekakor pa se veselim tudi nadaljnjih letnikov. Ob branju Pridi, mili moj Ariel sem se spomnil na knjigo Lectovo srce Iva Zormana, ki skozi svoje oči, spomine in doživetja opisuje zgodovinsko dogajanje v Kamniku in okolici. Mira Mihelič glavno junakinjo Marinko postavi v Trbovlje oz. Zabukovje in če si boste vzeli čas ter prebrali spremno besedo, boste prigode iz knjige kaj hitro povezali z njenim otroštvom.

Marinka in njen oče ostaneta sama, ko mamica za čas odide. Oče sprva misli, da bo hčerko lahko vzgajal sam, a svojeglavo in uporniško dekle ob sebi vsekakor potrebuje žensko, zato jo oče pošlje k svoji mami v Zabukovje. Pri stari mami seveda vladajo drugačna pravila in tudi Zabukovje je drugačen svet. Tisti, ki imajo nekaj več in tisti, ki imajo malo, so ločeni. Pa seveda ne gre pozabiti, da govorimo o času, ko je bila tudi družba precej drugačna od današnje in so veljala neka pravila, ki jih danes ni več. Revni in premožnejši se ne družijo, izobraženci so tu in rudarji tam, fantje skupaj in dekleta ravno tako.

Avtorica se tako prebija skozi spomine – na Emo in Pavlo, staro mamo in prijaznega dedka, na številne zanimive predmete (vojaček iz cina, starinska ura, sladkarije, …), ki jo posrkajo v bogat izvir spominov, obžalovanj in vprašanj. Kje je sedaj to, kaj je v življenju dosegel oni, zakaj se je zgodilo prav tisto? Marsikaj je prepleteno tudi s fantazijo, morda lokalnimi ljudskimi vražami in bujno dekličino (avtoričino) domišljijo. Svojeglava deklica, katere prvi stik z novim krajem je bila ciganka, kar jo je zaznamovalo, saj je izstopala – tako z izgledom kot pametjo in predvsem odnosom, ki je v marsičem podiral meje in razbijal tabuje. Družba deklic ji ni dišala, saj so bile dolgočasne in »afnaste«, veliko rajši je čas preživljala s fanti, ki so bili vedno pripravljeni na dogodivščine, o kakršnih je brala v knjigah, ki jih je že kot otrok oboževala – Tom Sawyer, Robinson Crusoe, Shakespeare, Winetou in podobni.

Spomini so ves čas prežeti z vprašanjem, kje je njena mamica. Zakaj in kam je odšla in zakaj se ji nikoli ne oglasi? Seveda je skozi pogovore, govorice in tudi nenamerne prisluhe prišla do spoznanja, da ju je mamica z očetom zapustila, a da je želela priti v stik z njo, kar pa sta oče in stara mama vedno preprečevala in onemogočala. Avtorica se je dejansko morala v ranem otroštvu spopasti z materinim odhodom, kar je bilo še posebej za tiste čase zelo nenavadno, še mnogo bolj pa to, da jo je mati pustila očetu. Seveda bi lahko stereotipno rekli, da je avtorici (in tudi junakinji Marinki) manjkal ženski dotik in se je tudi tukaj iz uporništva zatekala v fantovsko družbo in nato v delo, ki ni bilo »žensko«. Stereotipi, seveda. V slovenski družbi jih ne manjka, tako kot ne manjka izjemnih žensk, ki so presegle ne le ozke okvirje družbe, ampak v mnogih vlogah tudi moške »nasprotnike«.

Zato ne preseneča, da se tudi Pridi, mil moj Ariel zaključi z Marinkino idejo uprizoritve Shakespearove igre, čemur se fantje zaradi njene gospodovalnosti in ukazovalnosti sprva uprejo. Trenutek resnice in točka preloma. Strnejo vrste in pripravijo samosvojo izvedbo igre, pri čemer jih podprejo takorekoč vsi v Zabukovju in občutki ponosa so seveda neverjetni. A kot že tolikokrat vmes, ima tudi ta zgodba žalosten konec … tako kot je Pavla umrla in bila Ema prisiljena oditi, odide tudi njen ljubi Prospero Toni.   

Osem zgodb polnih hrepenenja in zanimivih ilustracij Damijana Stepančiča, ki je z njimi imenitno ujel duha časa in dogajanja. Treba je pohvaliti tudi, da so določene besede, ki izginjajo iz našega besednjaka ali so narečne, kratko in jasno razložene. Težko sicer sodim, kako bodo na zgodbe gledali današnji otroci, saj jim bodo opisana razmerja in odnosi nenavadni, drugačni in del neke zelo daljne preteklosti. Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti ne le zaradi omenjenega sicer tihega ženskega boja proti patriarhatu, ampak tudi zaradi čudovitega, zares razkošnega besedilnega sloga in načina pripovedovanja, ki bi moral navdušiti tudi mlade bralce, ki so vse bolj prepuščeni kratkim odgovorom, anglizmom, kraticam in »čustvenčkom«.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022 

Featured

Na klancu

Knjiga Na klancu Tine Vrščaj je prejemnica nagrade modra ptica za leto 2022, kar je vsekakor merilo, da človek v rokah drži knjigo, ki z vsebino in pripovednim slogom izstopa. Ne le iz povprečja, ampak lahko rečem tudi, da iz nadpovprečja. Aktualne vsebine in glavna zgodba, s katero se lahko poistoveti (skoraj) vsak.

Na klancu je zgodba o družini, ki razpada. Zgodba o okolju, ki se pred našimi očmi razkraja. Pripoved o tem, kako se soočiti z izzivi, ki so postali povsem vsakdanji – vzgojo otrok, partnerskimi in medčloveškimi odnosi, iskanjem zaposlitve, medgeneracijskimi prepadi in drugimi nepričakovanimi izzivi. V nekem trenutku se človeku lahko zdi, da slabše ne more biti, ampak – vedno je lahko še slabše, praviloma pa po dežju vedno posije sonce.

Glavna junakinja je Eva, mati dveh deklic – Brine in Višnje, žena Gregorju in hči matere, ki jo je pri 18. letih vrgla iz hiše, ker se je bala, da bo znorela enako kot njen oče. Družina živi v stari, skoraj razpadajoči hiši na klancu. In čeprav se Eva sprva v njej počuti odrezano od vsega sveta, začne počasi spoznavati svet okrog sebe – čuti zemljo, diha drevesa, sliši živali in je živa v živem okrog sebe. To seveda ne pomeni, da je korak stran od urbanega in »civilizacije« vse v najlepšem redu – domačini živijo po svoje, kot so živeli desetletja, tista urbana civilizacija pa k njim bruha svoje ostanke. Gradbeni material, plastiko, poplavo odpadkov in strupov. Eva si želi spremeniti, izboljšati svet. Tudi zaradi svojih dveh deklic.

Po drugi strani je Gregor njeno popolno nasprotje in skoraj neverjetno se zdi, da sta se spoznala in zaljubila med plezanjem. Tam, kjer si v neposrednem stiku z naravo in kjer se hitro lahko prepričaš, kako neznaten si. Težko se odlepi od svoje pametne naprave (ki so ji nadeli ime Bubi), saj je tam njegovo celo življenje – prijatelji, posel, denar, uspeh, prepoznavnost, prihodnost. Prepričan je, da svet drugače kot tehnološko prepreden in omrežen ne more več obstajati in da so Evine ideje povsem utopične in da je njeno razmišljanje pravzaprav tisto, ki uničuje svet.

Njuni konflikti so vse večji in se seveda prenašajo tudi na deklici, obenem se Eva spominja svojega otroštva, saj ji v glavi ves čas odzvanjajo mamina opozorila, očitki in tudi ne najbolj spodbudne besede. Za Evo in Gregorja se zdi, da živita vsak v svojem svetu, ki sta si vse bolj narazen. Potem se zgodi dvoje – Eva zanosi in novico sprva skriva pred vsemi, saj si obupno želi dobiti službo in postati bolj neodvisna, Gregorju umre mama in njen novi mož oz. Gregorjev očim se odloči, da morajo zapustiti hišo, ki jo bo on prenovil.

In ne, ni še konec. Gregor nekega jutra odide na službeno pot, za katero se izkaže, da je za nedoločen čas. Povedano drugače – zapusti družino v razpadajoči hiši, ki jo delavci že prenavljajo. In kaj zdaj? Brez službe, brez doma, brez moža – z dvema otrokoma in enim na poti ter z utopičnimi idejami o boljšem svetu. Kam? K mami. Če jo bo seveda hotela vzeti nazaj …

Uvodnemu odstavku, o čem vse je zgodba, seveda lahko dodam, da gre za zgodbo o ljubezni, odpuščanju in zaupanju. Upanju ne nazadnje, da se bodo stvari postavile na svoje mesto in da bo na koncu vse v najlepšem redu. Lahko se vprašamo, kam drvi naš svet in kako bodo z njim delale prihodnje generacije, seveda pa lahko vsi opazujemo (in mogoče tudi živimo) razkroj medosebnih odnosov, ki postajajo vse bolj površinski, da ne rečem tehnološki. Nobene topline, čustev, iskrenosti – vse je umetno, zlagano, ponarejeno in prirejeno.    

Ob sami zgodbi ne smem mimo čudovitega načina pripovedovanja. Saj so v slovenščino primešani tudi anglizmi, predvsem po Gregorjevi zaslugi, a so notri vsekakor z razlogom. Na klancu je krasno povedana zgodba, ki kaže vso lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Avtorica je na trenutke neverjetno poetična in zgodilo se vam bo, da boste kakšen odlomek prebrali večkrat, saj se v njem skriva izobilje jezikovno čudovitega. Zdi se mi, da bi moral vsak od nas en del svojega življenja preživeti na kakšnem klancu, dovolj daleč stran od vsega, da bi se zavedal resničnega okoli sebe in da bi imel obenem tudi dovolj širok pogled na vse tisto, kar se dogaja spodaj.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smer srca

Sodobna pravljica za male in velike. Pravljica o svobodi, sprejemanju in ljubezni. Pripoved o življenju. Lela B. Njatin je pisala, Tina Dobrajc pa risala. Brati bi morali vsi.

Smer srca je pravljica in o pravljicah načeloma ni težko pisati. Imajo zaplet, potek s pravljičnimi elementi in (čudežen) razplet. Smer srca je pravljica, o kateri je res težko pisati. Večplastna, bi lahko rekel z eno besedo. Ribica odide v svet nosi naslov prva, ko se ribica, vajena življenja v ne prav velikem akvariju, znajde v velikanski vodi, za katero je prepričana, da je morje. To pa zato, ker ji je večja in starejša riba nekoč povedala, da so predniki vseh rib živeli v morju in da so bile v morju vse ribe svobodne.

Svoboda.

A kaj, ko nenadoma trešči v steno, kar pa pomeni, da ni v morju in da se je tudi svobode veselila prehitro. Kdo jo je udaril, ne ve. V polsnu kasneje zasliši nežen glas, ki jo zvabi na gladino. Deklica je, ki z dlanmi objema piščal in sedi ob robu vode. Deklica, ki ni živa deklica, ampak bronast kip. Zaupa ji skrivnost (namreč, da ribe govorijo) in zato je prepričana, da je deklica njena prijateljica, saj si le prijatelji zaupajo skrivnosti.

Prijateljstvo.

Deklica ji pove, da se je znašla v vodnjaku, ki je veliko manjši od morja, a precej večji od vodnjaka in da je bil deček Samo tisti, ki je vanjo vrgel kamen. Pravljica se nadaljuje z drugim delom – Ribica je lačna, kjer ribica uvodoma spozna Sama, ki preverja, če je živa in bi rad, da mu izpolni kakšno željo, recimo, da bi dobil bratca.

Želje, skrivnosti in sanje.

Ribica je razočarana, ker je njena prijateljica kljub obljubi ni čuvala. Podvomi vanjo, saj ne razume, da deklica iz brona ne more storiti nič. Za nameček je lačna, no, v resnici sestradana, a tudi deklica s piščalko ne ve, če ji bodo ljudje prinesli kaj za jest, saj ona hrane ne potrebuje. Tudi piščal, ki jo drži v rokah, je bolj za okras. Ne le, da nanjo ne more igrati, tudi voda ne teče več skoznjo in je voda v vodnjaku zato tako zelo motna.  

Odnos med deklico-bronastim kipom in v vodnjak izpuščeno ribico postaja vse bolj napet, kar se potrdi v naslednji zgodbi Ribica posluša pravljici. Ali je morje res slano, kaj je to neskončna svoboda, o žalostih in skrbeh ljudi, sanjah in sprijaznjenjem s situacijo, v kateri si.

Zaupanje.   

In potem Ribica sanja in najprej o tem, kako se je pred njo pojavila mačka, ki je v živo ni še nikoli videla, a je videla dovolj: en sam velik gobec. A ni bila mačka tista, ki bi jo požrla, ampak gromozanska riba, Riba vseh rib. Pove ji o življenju v morju, sobivanju različnih rib, radovednosti, učenju, kako je biti v morju srcu vseh rib sveta, kako je slišati in čutiti večglasno utripanje in se z njim povezati, o pomembnosti plavanja izven smeri in svobodi.

Povezanost.

In potem še zaključek. Ribica se ustali. Samu postane jasno, da mu ribica ne more izpolniti želje, saj se bori za življenje. In se odloči, da ji bo pomagal. V vodnjak prinaša čisto vodo in hrano. Ribica je hvaležna, srečna in Samo to prepozna. Potem ribico odnese domov, kjer jo ima v vrču vedno čiste vode – njega zabava njeno plavanje (njenega srčnega petja seveda ne sliši) in lovljenje lastnega repa, njej se zdi njegov obraz, popačen skozi steklo vrča, srečen. Ribica se, kljub temu, da je njeno življenje drugačno in z nekim smislom, spomni na deklico, ki jo zagotovo pogreša. Samo je pomislil, da deklica pogreša ribico in zato jo odnese tja. Pojeta si pesmice, pripovedujete pravljice in sta srečni skupaj. Srečen je tudi Samo. In ribica za piko na i s Samom nekega dne odide na morje …

Sreča. Svoboda? Pač smer srca.

Pravljica, ki zna biti otrokom težka za branje in razumevanje. Polna velikih modrosti. Zagotovo bodo imeli otroci veliko vprašanj, zato priporočam, da jo berete skupaj z otroki. Se pogovarjate o njej in vsem, kar sem zapisal. Pravljica pripoveduje o vsem tem in tudi ljudje se moramo zavedati, da je smer srca tista, ki nas mora vse peljati svobodi naproti. Zakaj sicer sploh živimo?

Rating: 4 out of 5.

KUD Sodobnost International, 2022    

  

Featured

Koma

Taras Birsa je (spet) nazaj. Nazaj je tudi Tadej Golob, ki je kmalu po izidu četrte knjige o kriminalistu Birsi doživel in preživel nesrečo, ki je močno zaznamovala Goloba kot tudi vsebino petega romana. Kdo je v komi? Taras Birsa. Ali je v komi zaradi padca ali morda poskusa umora?

Jezero, Leninov park, Dolina rož, Virus in Koma. Spet bom rekel, ampak zelo »nesbojevsko« se v petem romanu vračajo pretekli primeri, predvsem se bo Birsa z ekipo veliko vrtel okrog privlačne Klare Zupet in umorov v njeni bližini, ki jih je obravnaval v Dolini rož. Med prebiranjem Virusa je bilo sicer kar nekaj indicev (uh, kako kriminalistično!), da bomo v naslednji knjigi izvedeli kaj več o neznani preteklosti Tarasa Birse – kje in kako je preživljal otroštvo, kako so ga zaznamovale rejniške družine in nato zavod, kar bi bilo najbrž tako ali drugače prepleteno s kakšnim primerom.

Ampak že omenjena Golobova nesreča je preobrnila tok – tudi Taras Birsa se namreč poškoduje v hribih (Polhograjska Grmada ni tako nedolžna, kot se morda komu zdi), dva tedna preživi v komi in se ob prebujenju ne spominja ničesar. Tudi nenavadnega primera o umorjenem novinarju Srakarju, ki so ga takrat raziskovali, ne. Pa to niti ni najmanjša težava, saj je utrpel toliko težkih poškodb, da mu bo velik izziv že, če bo sploh še kdaj hodil.

Taras Birsa se sestavlja, po koščkih. Podobno kot se po koščkih sestavlja tudi knjiga. Birsi so v veliko pomoč »žena« Alenka in pa številni zdravstveni delavci, ki mu stojijo ob strani, skrbijo za njegovo počutje, bdijo nad njegovim okrevanjem in spremljajo vse mogoče terapije. Upam si reči, da vsekakor poklon in zahvala Tadeja Golobu vsem tistim, ki so po nesreči skrbeli zanj. Država, še vedno v primežu epidemije covida-19, se vse bolj sesuva, za kar je odgovoren politični vrh, ki kroji tudi delovanje policije.

Primer Srakar, torej. Birsa se ga ne spomni, ne poteka, osumljencev, okoliščin ali številnih sklepanj in da bi mu zvesta kolegica Tina pomagala, pripravi celo knjigo – pričevanja, poročila, izsledki, pogovori, zaslišanja in vse skupaj opremi še z nekaj opažanji in predvidevanji. Tako pravzaprav beremo knjigo v knjigi. Umorjeni novinar Tomaž Srakar, ki si je s svojim pisanjem nekoliko bolj levičarsko usmerjenih člankov nakopal bes mnogih, glavni osumljenec Jure Krep, dovolj obremenilnih dokazov, pa Srakarjev oče, gradbinec dvomljivega slovesa, fužinski preprodajalec drog (in Srakarjev bivši sošolec) Milan Cvitković, pa potem vrhovni šef policije Munih in vse bolj izgubljeni šef ljubljanske policije Ahlin.

Tina, Brajc in Osterc tavajo – Taras je bil seveda tisti, ki je skupino vodil in usmerjal, brez njega so izgubljeni. Krep, čeprav vsi dokazi potrjujejo krivdo, je oproščen. Za njegovo osvoboditev protestira celo Srakarjev oče, predvsem pa se zdi, da ker gre za člana vladajoče stranke, da je bila Krepova obsodba že vnaprej, tudi po Munihovi zaslugi, določena za nemogočo. Taras Birsa pa seveda grešni kozel.  

V zgodbo se vmeša Klara Zupet, ki močno namiguje, da je bila v času Tarasove nesreče na Polhograjski Grmadi v intimnem odnosu z njim, vse skupaj pa se močno zaplete, ko se je umorjen (čeprav se sprva zdi, da gre za samomor) odvetnik (in nek čas tudi njen ljubimec) Kimovec, ki je poskrbel za vse potrebno (prilagoditev oporoke, da je vse pripadlo njej) ob smrti njenega očeta. Še dobro, da ima Taras tokrat asa v rokavu!

Kako sta oba primera povezana? Ali sta bila nemara Klara Zupet in Jure Krep v intimnem odnosu? Ali je Taras Birsa na Polhograjski Grmadi res padel po nesreči ali ga je kdo porinil? Zakaj Munih tako močno navija, da bi Tarasa invalidsko upokojili? Ali je Tarasa nesreča res tako močno spremenila in zaznamovala, da ne bo nikoli več sposoben tistega starega načina razmišljanja in bo tako dejansko ogroženo tudi njegovo delo kriminalista?

Knjiga je za branje veliko bolj zanimiva in nedoločena kot so bile pretekle. Prepletanje s preteklimi primeri, senca razmerja s sodelavko Tino Lanc, knjiga v knjigi in vsa negotovost okrog stanja Tarasa Birse jo vsekakor delajo zelo berljivo. Še enkrat več je razplet ostala »v zraku«, ponavlja se tudi vzorec pretiranega medicinskega razlaganja, tokrat na temo spomina in delovanja možganov, tako da smo lahko nekako prepričani, da nas čaka še vsaj ena, če ne kar dve deli o Tarasu Birsi – za enega si upam trditi, da bo ta nesojeni peti, ko se bomo vrnili v Tarasovo mladost, še en pa bo potreben, da se bodo vsi ti primeri končno povezali in predvsem razpletli. Jo Nesbo je Harryja Holeja preizkušal v dvanajstih delih in morda bo zgodbo zaključil v prihajajočem trinajstem. Kdaj se bo ustavil Golob?

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Privzete nastavitve

Risoroman Uga Bienvenuja me je presenetil. Predstavljen mi je bil skozi osnovno zgodbo, a z vsako prebrano stranjo in vsako podobo se je veličina zgodbe večala in poglabljala.

Ugo Bienvenu mi je popolnoma neznan avtor, pa čeprav ima pri svojih 35. letih že nekaj odlično sprejetih risoromanov, delal je za Marvel in Disney in ustvarja kratkometražne filme. Privzete nastavitve so njegov četrti risoroman, za katerega je prejel tudi veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulemu. Tisto, kar me vsakič znova osupne je, da je nekdo ne le tako odličen risar, ampak zna odlično postaviti in napisati tudi zgodbo.

Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta – v kar bližnji prihodnost so svetovni diski polni. Tako zelo polni, da na eni strani obstajajo posamezniki (komisije, sodniki, razsodniki, …), ki odločajo, kaj se bo z diskov brisalo. In ne, ne brišejo se instant vsakdanje puhlice, ampak se brišejo recimo vrhunski umetniški dosežki in vse informacije o njih. Brišejo pa se zato, da je na diskih dovolj prostora za vse večje število prikupnih muckov, obrokov, nasvetov za ličenje, s čimer ljudje vsakodnevno smetijo Instagram, YouTube in druga družbena omrežja. Popravljajo in prilagajajo se filmi in številne druge kulturno-umetniške vsebine, ena od naslednjih stvari za brisanje pa je recimo Kubrickova Odiseja: 2001. Ker ima pač res obupno, takorekoč nično gledanost in Yves, glavni junak, pač ni poklican za kritika, ampak za tistega, ki briše.

Ampak on tega ne želi izbrisati. Kot v preteklosti ni izbrisal že marsičesa drugega in podobno kot to počne njegov kolega, le da je Yves osredotočen na kulturo in umetnost, njegov kolega pa na politiko in teorije zarot. Yves vse te podatke skrivaj nalaga v robota Mikkija, ki nosi njegovega in partnerkinega otroka in ki je po eni strani samo odlično programiran robot, a ima številne prebliske, ki bralca navdajo z zavedanjem, da ima tudi robot čustva. Yves seveda zabrede v težave, njihov beg na podeželje se izjalovi in robot (android) Mikki je tisti, ki mora stran od vsega in vseh vzgajati Isi. A se seveda zgodba še enkrat pošteno zaplete, a ne bom izdal preveč.

Risoroman Privzete nastavitve ni namenjen brezskrbnemu branju, zabavi ali sprostitvi. Dal vam bo misliti. Izhodišče zgodbe, tega visoko umetniškega dela, da je treba ohraniti vse plehko, površno, ceneno, vsakdanje, neizstopajoče in morda celo poneumljajoče, je seveda nenavadno. A bralec hitro vzljubi glavnega junaka, pozitivca Yvesa, ki ima sicer svoje napake, a njegovo bistvo je humano in zavezano izginjajočim presežkom človeške civilizacije. Ogrozi sebe in svojo nastajajočo družino. Umre zaradi načel, ker verjame, da to, kar počne, pač ni prav. Njegova žena, ki opravlja delo »popravljanja« filmov v všečne vsem, ga ne razume. Lahko bi živeli lepo, sproščeno in brezskrbno. A njemu to ni dovolj. On misli na njunega otroka, misli na prihodnost, ki bo prazna, če ljudje ne bodo vedeli in ne bodo imeli kje izvedeti, videti, slišati, občudovati filmov, slik, glasbe, knjig, … Isi tako na nek način postane spomin, živi disk, na njej pa shranjeno vse tisto, kar se njenemu očetu zdelo pomembno, da se mora obdržati pri življenju, tudi za prihodnje generacije.

Risoroman Privzete nastavitve vas bo vsekakor prisilil k razmišljanju, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kaj puščamo naslednjim generacijam – kaj jim želimo in kaj jim dejansko bomo. In seveda, kakšna prihodnost je pred nami – jo bodo zaznamovali instant slava, androidi in prazna vsebina? No, takih nastavitev si sam ne želim imeti privzetih. Pa vi?

Rating: 5 out of 5.

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Mega Glavca

Mega Glavca je še ena slovenska knjiga z navihanim osnovnošolcem v glavni vlogi in oznaka »še ena« ni kritika, ampak zadovoljstvo, da imamo pri nas dovolj plodovitih avtorjev, ki pišejo in zadovoljujejo najbolj zahtevno bralstvo.

Pisati za otroke ni preprosto – ne za tiste najmlajše, ki so sicer pogosto prepuščeni dobri volji staršev, niti za tiste prve bralce, za katere mora biti čtivo enostavno (tako za branje kot razumevanje), kaj šele za tiste starejše, ki so – če pač redno berejo, pravi knjižni molji in zelo hitro prepoznajo kvaliteten in zanimiv zapis. In če smo še ne tako dolgo nazaj prebirali Lumpsterje Žige X. Gombača (ki je pred desetletjem navduševal tudi z mladinskimi eko-kriminalkami), pa letos Jana Pančurja Kristerja P. Janssona, Supervida Žige Valetiča, ne smemo prezreti prevodov Davida Walliamsa, Kostje Veselka in Bojana Boječneža, če jih naštejem zgolj nekaj.

Anita Zupanc na knjižnem trgu ni novo ime in tisti, ki ste katero od njenih knjig vzeli v roke, veste, da brez humorja ne gre. In če kaj, je pri otrocih, ki jim starši in učitelji z vsakodnevno resnostjo grenimo življenje, humor zelo pomemben.

Mega Glavca je sedmošolec Svit. Dvanajstletnika sošolci kličejo Glavca, sam si pravi kar Mega Glavca, tako kot je njegov najboljši prijatelj Jan Super Faca. In morda bo simpatija Zala dobila vzdevek Super Simpatična? Zakaj je Svit Mega Glavca? Seveda zato, ker je zelo bister – v glavi mu ves čas divjajo različne ideje, zato je odličen v logiki in matematiki. Odlično igra nogomet, ima imenitne (direktorske) ideje, je (skoraj) neustrašen in za nameček je odličen kuhar. Ne mara pa kumaric in majoneze. Ah, in seveda razrednih »težakov« Marka in Žarka.

Šest zabavnih zgodb, v katerih se bodo 10+ letniki zagotovo prepoznali. Obisk dolgočasne tete, ki je vse prej kot dolgočasna in Svitu izpolni marsikatero željo. Vrtenje na plastičnem stolu, nekaj maminih strogih besed in ideja, vredna direktorja. In ko k projektu pritegne še Super Faco Jana, uspeh pač ne more izostati … ali pač? Mega Glavca, ki obvlada logiko, mora seveda na tekmovanje iz logike. Ampak ne lačen, pa se Svitu zgodi točno to. Le kako se je odrezal na tekmovanju? Šolski izlet je zabaven – pred Zalo se izkaže kot pravi kavalir, za nameček si Marko in Žarko privoščita traparijo, ob kateri se boste pač morali nasmejati. Pa še napet zaključek, ko se Svit s prijatelji odpravi v zakleto hišo in nato prelevitev v kuharskega mojstra. Se bo kdo morda zastrupil ali umrl? Naj rečem samo, da ne manjka veliko.

Otroci se bodo zagotovo poistovetili s skoraj neverjetnim miselnim tokom 12-letnika, številnimi domislicami, njegovi pomisleki in pogosto že kar nesramnimi pripombami. Svit je zelo podoben večini 12-letnikov – nogomet, palačinke, Fortnite, druženje s prijatelji, nerazumevanje odraslih, dolgočasna šola, prva zaljubljenost (ki jo seveda zanika), odlično razvit talent. Zanimivo izražanje, nenavadne besedne skovanke in veliko humorja. Knjigo vsaj v mojih očeh (očeta treh) dela posebno prav to, da je avtorica res ujela duha glavnih junakov in bi človek zlahka rekel, da je zapisala, malce dodelala in kaj dodala, kakšno dobro znano zgodbo. Seveda pa ne gre spregledati niti ilustracij Tine Perko, ki so kot glavni junak igrive, polne podrobnosti in zanimivosti.

Mega Glavca je nov knjižni junak in upam, da bodo mladi bralci dočakali še kakšno knjigo z dogodivščinami 12-letnega Svita, njegovih prijateljev, staršev, sorodnikov, učiteljev in zagotovo še koga. Iščejo vaši otroci zanimivo, zabavno in kratkočasno branje, morda tudi za bralno značko? Z Mega Glavco ne boste zgrešili.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022         

Featured

Pripovedovalec

Kako bi z eno besedo opisal knjigo Pripovedovalec Davea Grohla, v kateri predalček jo postaviti? (Avto)biografija, za nekatere fantazija, drama, strokovna literatura, glasbene pripovedi? Pravzaprav je Pripovedovalec vse to. In še več.

Na kaj pomislite, ko nekdo reče Dave Grohl? Sam pomislim na bobnarja skupine Nirvana. Človeka s širokim nasmehom. Kitarista in pevca skupine Foo Fighters. Odlične videe. Zlomljeno nogo in prestol. Tri hčerke. Gostovanja in sodelovanja s številnimi glasbeniki in neverjetno spoštovanje, ki ga do njega gojijo predvsem glasbeni kolegi.

Nirvana ni bila skupina, ki bi me navdušila. Pa sem bil ob njihovem nenadnem prihodu v najstniški fazi, ko sem nekoliko bolj intenzivno spoznaval heavy metal glasbo in zgodovino rocka. In če že, potem sem rajši prisluhnil njihovim kolegom Pearl JamEddie Vedder je imel odličen glas, njegova interpretacija je bila mnogo bolj jasna in razločna, za nameček mi je bil njihov zvok ljubši. Pa to ne pomeni, da Nirvane nisem poslušal in še danes ji, a zame takrat niso predstavljali nečesa, kar bi mi svet obrnilo na glavo, sploh pa v Kurtu Cobainu nisem videl odrešenika. Moram pa seveda priznati, da je bil njihov nastop v oddaji MTV Unplugged res odličen in so z njim dokazali, da niso samo hrupni.

Pa še zanimiva prigoda, vezana na njihov koncert v Ljubljani leta 1994. Nisem imel želje iti na njihov koncert, pa tudi starši me, takrat 14-letnega mulca, ki ga je že tako dovolj razmetavalo, ne bi pustili, na pomoč starejšega brata nisem mogel računati, saj tudi sam ni bil ljubitelj njihove glasbe. Na silvestrovo 1993 sem, kot imam navado še danes, poslušal program Vala 202, ko so, že krepko čez polnoč, v nagradni igri delili vstopnici za koncert. Vprašanje, ki sem ga sicer pozabil, a mi je ostalo v spominu, da je bilo sila preprosto in dolgo časa ni nihče poklical. Naj se odtihotapim do telefona, pokličem in dobim vstopnico ali jo pač prepustim nekomu, ki si na koncert najbrž želi mnogo bolj kot jaz? Odločil sem se za slednje in kakorkoli mi je danes malo žal, da nisem imel priložnosti videti enega zadnjih nastopov Nirvane, takrat nisem obžaloval.

Sicer pa sem imel priložnost Davea Grohla in žal njegovega pokojnega prijatelja Taylorja Hawkinsa videti zelo od blizu leta 2007, ko so se v Munchnu odvijale MTV-jeve Evropske glasbene nagrade. Takrat sta na svoj duhovit in pogosto nepredvidljiv način vodila dogajanje v backstageu, Foo Fightersi so nastopili s takrat veliko uspešnico The Pretender, Dave se je po rdeči preprogi sprehodil v roza (!) majici z logotipom Motorheadov in vsakemu namenil vsaj stisk roke in širok nasmeh.     

No, tudi do zasedbe Foo Fighters sem bil dolgo časa zadržan in še danes težko rečem, da sem velik oboževalec, jih pa poslušam veliko rajši (in lažje) kot recimo Nirvano. Ampak to ni članek o mojih prigodah, čeprav tudi knjiga Pripovedovalec pogosto zaide v takšne pripovedi. Zato se bere zelo hitro in jo je težko odložiti. Tisti, ki jo boste prebrali in četudi niste ljubitelj omenjenih skupin ali celo tega glasbenega žanra, boste zagotovo do Davea gojili veliko večje spoštovanje in morda celo občudovanje.

Njegova predanost – v zadnjih letih predvsem vsem trem hčerkam in ženi, ves čas mami in seveda glasbi, bi morala biti za zgled pravzaprav vsakemu. Kot sam lepo zapiše v zahvali, je v tej knjigi morda desetina tistega, kar se mu je zgodilo. Pa že tako se vam bo zdelo, da berete pravljico. Dave je imel od malega pred seboj nešteto izzivov in preizkušenj, ki jih je moral opraviti, pa je kljub vsemu ostal prizemljen, pošten in iskren oziroma tak, kot ga je vzgajala mama.

In kaj boste prebrali, pa morda niste vedeli? Kako ga je v svet (hardcore) punk popeljala sestrična Tracy, ko sta leta 1982 obiskala koncert zasedbe Naked Raygun. Da se je bobne dolgo časa »učil« z bobnanjem po blazinah in z bobnanjem z zobmi. O raziskovanju ameriške underground scene in kupovanju neštetih vinilov ter poslušanju, učenju in čutenju. Uresničenju sanj in pridružitvi skupini Scream. Brezmejni mamini podpori in njegovi neizmerni hvaležnosti. Napornih potovanjih, nastopih, prepirih, spoznavanju ljudi in dežel, ustvarjanju glasbe in potem se je zgodila Nirvana. Odšel je Kurt in čez čas so se spontano rodili in zgodili Foo Fighters, ki se dogajajo še danes. Zgodila se je družina, tri čudovite hčerke, smrt odtujenega očeta in številnih prijateljev. Druženje z glasbenimi velikani in idoli, sodelovanja z njimi, naporno koncertiranje, selitve …

Morda boste presenečeni, a poglavje o Nirvani je kratko. Avdicija, naporni skupni začetki in opazovanje sveta, ki se je z njimi, zaradi njih in pred njihovimi očmi drastično spreminjal. Kurt je bil v prvi bojni liniji, a za vlogo generala preveč umetniški, občutljiv, celo krhek. Ni zdržal. In zgodba se je končala, ko se je mnogim zdelo, da se je komaj dobro začela. Morda ne več rana, vsekakor pa globoka in še kako živa brazgotina, ki Davea še vedno boli. In če pričakujete zabavne anekdote s snemanja spotov Foo Fighters, poplavo zakulisnih štorij …, jih v tej knjigi ne boste našli. Sam sem še najbolj pogrešal del o TV-seriji Sonic Highways in kako so razveseljevali svoje oboževalce po ZDA in jih presenečali z izbranimi nastopi po garažah, skednjih … In ker se je vmes zgodil covid-19, ko se je Dave odločil napisati to knjigo, v knjigi ne boste prebrali nič o filmu Studio 666 in seveda o smrti Taylorja Hawkinsa.

Kaj potem še? O slačiklubu skupine Pantera, druženju s Tomom Pettyjem in Lemmyjem, kako je Paul McCartney »učil« njegovo hči igrati skladbo Lady Madonna in ali res obstaja barbika s podobo Joan Jett? Pa seveda o Johnu Paul Jonesu, Johnu Bonhamu in skupini Them Crooked Vultures. In tudi o tem, kako je spoznal Eltona Johna in Little Richarda, se družil z neworleanško godbo in skupino AC/DC ter zakaj je moral (no, ne moral, ampak hotel) iz Avstralije odleteti v ZDA in se skoraj še isti dan vrniti nazaj. No, pa tudi zato, kako in zakaj je pristal v avstralskem zaporu in kdo ima njegovo denarnico z vsemi dokumenti, ki jo je izgubil na potovanju po Ameriki skupaj s Taylorjem Hawkinsom. Zakaj je Neil Diamond pomemben, čeprav o njegovi glasbi ni imel pojma, kako je lahko Jennifer Lawrence in Slyvestru Stalloneu žal, da ju ni bilo na podelitvi oskarjev in celo to, kako je spoznal kar dva predsednika ZDA in mu je George Bush rekel »stari«. Po prebranem vam bo jasno, zakaj Dave Grohl velja za najprijaznejšega človeka v rock glasbi.    

Pripovedovalec je zbirka zgodb Davea Grohla. Predstavljam si lahko, da jih je najbrž še za deset takšnih knjig. In vsako bom z veseljem prebral. To je knjiga izjemno zanimivih pripovedi izjemnega človeka, moža in predanega očeta, odličnega in vsestranskega glasbenika, ob katerih si boste nemalokrat rekli, da se sanje res lahko uresničijo. Če le dovolj močno verjamete vanje in se jim predate. Daveu Grohlu je uspelo –tudi približno ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo vredno.

Rating: 5 out of 5.

Učila International, 2022      

Featured

220 stopinj poševno – Skupaj za mizo

Urška Fartelj tretjič. Dve leti nazaj sem pisal o njeni drugi knjigi – Preprosto in sveže vse leto in prav razveselil sem se, ko sem videl napoved za tretjo. Tisto, kar sem napisal prejšnjič – da v kuhinji ne komplicira, da so njeni recepti primerni tudi za začetnike, še vedno drži. Jedi so preproste in okusne. Poleg tega za razliko od tujih mojstrov in njihovih knjig, tukaj ni nekih eksotičnih začimb oz. sestavin, ki jih boste pri nas zares težko kupili.

Kuhati sem aktivno začel v času covida-19. Pred tem sem bil predvsem pomočnik oz. opazovalec, vsekakor jedec. A ker otroci v tistih dolgih mesecih šolanja od doma niso mogli biti lačni, sem pač začel kuhati. Končno so mi prav prišle vse kuharske knjige, kuharski TV-programi in spletne strani, namenjene kulinariki. In prav zanimivo mi je, ko Urška v uvodu tokrat piše o tem, da je kuhinja sicer (tudi) matematika, a je pri kuhanju vedno prisoten »nek element, na katerega ne moremo vplivati.« Ona meni, da je eden teh elementov ljubezen in da se moramo pri kuhinji prepustiti in naj bo užitek. Kuhanje je užitek. In samo takrat, ko ga jemljemo kot takega (in ne zgolj kot obveznost in nujo), so jedi ne le dobre, ampak zelo dobre in celo odlične. Pa seveda – vaja dela mojstra.

Vsekakor je zanimivo, da smo v letošnjem letu v prevodu dobili tudi kuharico Jamieja Oliverja Skupaj z zelo podobno tematiko – torej pripravo jedi za celo družino oz. predvsem družinsko uživanje v pripravljenih jedeh. Če bom kdaj izdal kuharico, bo imela zagotovo drugačno temo. Pri nas doma je dosežek že, če smo skupaj za mizo in je v loncu (loncih) hrana, ki bo vsem všeč. Saj se zgodi, ampak če bi te primere uporabil za kuharico, bi bil to najbrž kakšen štiristranski letak. Čeprav rad kuham, se poigravam z okusi in kombinacijami in ja – ne uspe mi vedno. Kar pa ne pomeni, da ne bom naslednjič spet poskusil.

Skupaj za mizo je torej knjiga, v kateri je Urška Fartelj uporabila recepte za jedi, ki jih imajo radi kot družina. Otroci, starši in nekateri so res tako preprosti, da se jih lahko lotijo tudi otroci. (in vas morda kdaj presenetijo s kakšnim zanimivim zajtrkom, sladico ali pa pozno kosilo, ko se iz službe vrnete izmučeni).

Knjiga je sestavljena logično – prigrizki, predjedi, juhe in jedi na žlico, glavne mesne in ribje jedi, testenine, rižote, priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, solate, sladice, kruh in krušno pecivo, pijače in še nekaj uporabnih nasvetov. 120 receptov, vsak je opremljen s fotografijo (ali več njih) in kar je tudi redkost – teh receptov v prejšnjih dveh knjigah ne boste našli.

In da vas poskusim prepričati s tistim, kar je prepričalo mene – krvavice v srajčki, odličen tajski riž basmati s praženimi kozicami in kokosovim mlekom (nekaj, kar se bo sploh poleti jedlo večkrat), jesenska juha s kostanjem (ker je čas kostanja, je tole kot nalašč), juha s sladkim krompirjem in hrustljavo panceto, maroška enolončnica z lečo (noro okusna!), zanimiv piščančji rokenrol (pri ruladah potrebujem še nekaj prakse), hrustljave račje prsi v konjakovi omaki (izziv, ki se ga bom najbrž lotil za martinovo), burger z natrgano svinjino (in če je le mogoče, natrgano svinjino pripravite sami), testenine z zelenim pestom in kraljevimi kozicami, jesenska rižota z jurčki in kostanjem, res odličen recept za rižev narastek (ki je sočen in ne pust!), lava tortice s čokolado Toffife in likerjem Bailey’s (tudi te me še čakajo, saj sem jih nekomu obljubil že pred časom), pa kapučino kroglice s kokosovim posipom in še kaj bi našel.

Avtorica ni šla mimo številnih klasik – od jušnih osnov, čuft, sarm, pire krompirja, musake, štefani pečenke, piščančjega raguja, gratiniranih testenin, lazanje, njokov, različnih rižot, polente, krompirja, solat in piškotov, kruha in osvežilnih napitkov.

Skupaj za mizo je zelo uporabna knjiga in zelo verjetno jo boste kombinirali z drugima dvema iz serije 220 stopinj poševno (sploh druga Preprosto in sveže vse leto, ki je zelo sezonsko naravnana), seveda pa vsem kuharskim zanesenjakom predlagam tudi ogled Urškinih video vsebin. Včasih je po videnem kakšna stvar še malo bolj preprosta.       

Pri sestavinah ne boste imeli dvomov in pri količinah tudi ne. Recepti so zapisano razumljivo in jim boste brez težav sledili. Če vam uspe, da boste pripravljeno hrano ne le jedli v družinskem krogu, ampak tudi pripravljali skupaj, ste na odlični poti. Jaz moram priznati, da imam doma predvsem pridno pomočnico in pa radovednega opazovalca, tako da na neki točki v življenju morda vseeno pridemo do točke, ko bomo skupaj uživali v kuhinji – za štedilnikom in pri mizi. S pomočjo te knjige (in tudi kakšne druge, da ne bo pomote) delamo prve, previdne korake.  

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Sinica in taščica

Sinica in taščica

Goran Vojnović je napisal pravljico. Zares posebno pravljico, ki jo bodo z zanimanje brali otroci in jo zagotovo razumeli povsem drugače kot starši. Poleg mojstrsko zapisane besede je pravljica dopolnjena še z zanimivimi ilustracijami Polone Lovšin.

Glavni junakinji sta sinica in taščica, dve prepirljivi mamici, ki gnezdita na sosednjih drevesih s podmladkom. Ena glasna in vreščeča, druga bolj mirna, vsaka s samosvojim starševskim pristopom. Tu je potem še prevarantska smrdokavra na ptičji tržnici in modri stari in slepi kosec, ki napove bližajočo se katastrofo. Črni krokar je tisti, ki prinese nesrečo, veter in opustošenje. In ptice morajo na pot, poiskati nov dom … tam za visoko gor se skriva čudovita zelena dežela, oaza miru. Sinica in taščica morata najti skupen jezik in na poti sodelovati. Obe seveda hočeta najti varen dom za svoji mali ptički, ki še ne znata leteti in sta takorekoč nemočni. Na poti, ki je pričakovana vse bolj zahtevna in polna (tudi nepričakovanih) ovir, se jim pridruži tudi kosec, pa smrdokavra in naposled še vodomec. Tega je krokarjevo divjanje zaneslo na ta konec sveta, zato tudi ne govori tukajšnjega jezika, a najdejo skupen jezik, ker so skupaj močnejši. Čisto na koncu jih čaka še izziv pomagati onemoglemu kraljičku, ki je ravno tako ostal brez doma. Dober konec, srečen konec? Vsekakor konec ni dokončen.

Tisti, ki poznate Goranovo pisanje, seveda veste, da je kritičen in zelo dosleden zapisovalec časa ter stanja duha. Otroci bodo v zapisanem prepoznali čudovito pravljico, kjer se morajo živali naučiti sodelovati, da se bodo uspešno prebile skozi različne preizkušnje, do srečnega konca. Zelenega gozda. Odrasli boste v zapisanem prepoznali današnji svet – prepiranje odraslih glede nepomembnega, goljufanje, upoštevanje modrosti starejših (pa čeprav slepih) in nato nepričakovan prihod črnih ptičev, ki prinesejo opustošenje. Seveda, lahko bi vlekli vzporednice tudi s časom druge svetovne vojne, ko so črni ptiči (nemška letala) prinesla grozote in smrt.

In kako je potem junak prisiljen v to, da vzame tisto borno imetje, ki mu je ostalo (simbolično je tukaj gnezdo ene od ptic in tisto, kar je pač v njem) in odide iskat boljši jutri – miren svet, zavetje, prostor, kjer si bo ustvaril nov dom. Modri kosec na neki točki lepo reče, da sinica na drugi strani vidi zelen gozd zato, ker ga želi videti tam oz. si želi, da bi bil tam. Nihče pravzaprav ne ve, v kaj se podaja in ali bo prišel do boljšega in lepšega jutri. Mnogi so, ki vsak dan odhajajo, prihajajo in iščejo.

Na tej poti seveda ni sam, sreča mnoge druge. Tudi takšne, ki jih sicer ne mara, a se zave, da bo moral sodelovati tudi z njimi, če želi preživeti. Ali pa da bodo preživeli vsaj otroci. Sreča tiste, ki ne govorijo istega jezika, a ravno tako iščejo. Pa tiste, ki so videti drugačni, a si ravno tako želijo miru. In šele, ko združijo moči, stopijo na pot uspeha. Na pot, ki jih vodi v boljši jutri in lepši svet. Seveda, dokler ne bo tudi tja prišel nek črn ptič in vsega uničil. Potem bodo znova bežali – morda oni, najbrž njihovi otroci.

Zares večplastna pravljica, kjer je Vojnović opozoril tudi na čudovito raznovrstnost Ljubljanskega barja in številne ptice, ki tam živijo. Pa jim zaradi poseganja človeka (črnega ptiča?) ravno tako grozi, da bodo morali nekega jutra na hitro odleteti nekam drugam. Polona Lovšin je ptice čudovito upodobila, sploh vodomčev ples je nekaj resnično neverjetnega.

Pravljica o včeraj in danes, ki nas pravzaprav opozarja, da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Danes imamo lahko vse in bentimo čez visoke cene (ali pa glasne sosede, ki niti našega jezika ne znajo), jutri bomo ostali samo s tistim, kar bomo imeli v tistem trenutku na sebi in pri sebi. Begunci. Iščoč lepši jutri. In neizmerno srečni bomo, če ga bomo našli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022     

Featured

Hilda in ptičja parada

Hilda in ptičja parada

Prikupno deklico Hildo sem tudi na tej strani že predstavil in sicer ob izidu prvih dveh stripov v slovenskem jeziku. Serije si še vedno nismo ogledali, zato pa sta bila mlajša otroka navdušena nad novico, da ju za branje čaka tretji del …

Drug del, Hilda in polnočni velikan, nam je že namignil, da se bosta Hilda in njena mami iz razmeroma spokojne, a vseeno nekoliko čarobne doline preselili v mesto Trolberg. In bolj ali manj vsi vemo, da je za otroke vsaka selitev precej stresna, če pa ga iz umirjene doline odpelješ v mesto, pa še toliko bolj. In čisto nič drugače ni s Hildo, ki se mora kar hitro prilagoditi na nov življenjski slog in nova pravila – konec je brezskrbnega pohajkovanja, saj je vse novo in strašno, ljudem ne gre zaupati in tudi njena mama je še toliko bolj v skrbeh za svojo deklico.

Hildo »rešijo« novi sošolci, ki potrkajo na vrata in novinko odpeljejo po mestu. A to nikakor ni sprehod ali druženje, ki bi bilo Hildi všeč ali po godu – nesmiselno nagajanje sosedom oz. drugim prebivalcem, brezdelno postopanje po mestu, iskanje kamnov, da bi z njimi lahko strašili in poškodovali živali ter popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije ali vsaj zanimanja za svet okrog sebe. Ne, to ni Hildin svet! In ko njeni vrstniki s kamnom poškodujejo (govorečega) ptiča, ki izgubi spomin, je Hilda pred novim izzivom.

Izvedela bo marsikaj zanimivega o mestu Trolberg, pomenu velikega kipa, zakulisju ptičje parade, na katero sta se želeli odpraviti skupaj z mami in kjer bo v glavni vlogi seveda poškodovani govoreči ptič (velikanski krokar) in predvsem o sami sebi. Ja, Hilda je drugačna. Hilda izstopa na način, ki je nepričakovan, zna se postaviti zase in za splošno dobro. Glavo skloni kvečjem od sramu, sicer pa jo še vedno nosi zelo pokončno.

Tretji del sicer prinaša kar nekaj zanimivih odmikov in izhodišč. Obrazna mimika, tako Hilde kot njene mami, se spreminja in postaja na trenutke mnogo bolj ostra. Avtor, Luke Pearson, odpre številne teme – selitev, problematična sprememba okolja in sprejemanje ter uklanjanje v družbo, ta pregovorna pozitivna »drugačnost«, odnos med mamo in hčerko ter odnos današnjih (mestnih) otrok do narave in še kaj. Seveda je zanimiv tudi del, ko zaskrbljena mati išče hčerko in obenem tudi hči išče svojo mater ter jo na koncu celo okara, naj tega ne stori nikoli več. Za odtenek manj je besednih poigravanj in duhovičenj, a je Boštjan Gorenc dialoge tudi tokrat spretno in humorno vodil, čeprav lahko rečem, da gre za najbolj resno izmed vseh treh knjig.   

In če je Hilda v prvih treh delih ukvarjala z zelo tipičnimi skandinavskimi pojavi – troli, polnočnimi velikani, majhneži, skrivnostmi gora in jezer, ptičjimi božanstvi, jo v četrtem delu čaka nov izziv – hišni duhovi. Hilda in črni pes prihaja kmalu, najbrž še letos.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Oboževalci Harryja Potterja – in prepričan sem, da vas ni malo, pozor! V slovenskem prevodu smo dobili še drugo knjigo z neverjetnimi ilustracijami Jima Kayja. Najbrž ste že lastniki Kamna modrosti in veste, da ne pretiravam.

Pisati o Harryju Potterju? Mnogi pred mano so to že počeli, predvsem me bolj veseli, da ga mnogi še vedno berejo, tudi vsi trije moji otroci. V letih, ko je Harry Potter začel svoj osvajalni pohod, me je osebno bolj navduševal Tolkien, z otroškimi čarovniki se nekako nisem mogel več poistovetiti. Kot pri marsičem, so tudi tu ključno vlogo odigrali otroci – najprej najstarejši sin, potem še hči in najbolj intenzivno najmlajši, sedaj desetletnik. Harryja Potterja si je najprej ogledal v filmski različici in bil tako navdušen, da je šel brat knjige. Zdaj petošolec je celotno serijo prebral že nekajkrat in se je sposoben tudi z odraslimi po uro in več pogovarjati o knjigah. In kaj mi je preostalo drugega, da sem se tudi sam poglobil v dela J. K. Rowling.

Priznam, da mi je sedaj kar malo žal, da se ga nisem lotil že prej. Preplet realnega in čarovniškega sveta je neverjeten, seveda me marsikaj spomni na Tolkienovega Hobita in Gospodarja prstanov, podobno me kot pri novejših knjigah (npr. serija o Kostji Veselku) marsikaj spominja na sedaj že »odraslega« Harryja Potterja. Razvoj likov je odličen in večplasten, razkroj sveta, zapleti in razpleti, stranske zgodbe in zares neverjeten nabor stranskih likov človeka preprosto mora navdušiti. Poimenovanja in odlični slovenski prevodi, fenomen »quidditcha« in urokov oz. čaranja, boj svetlega in temnega, fantastični morakvarji in še bi lahko našteval. Vse tisto, kar človeka pusti brez besed, a ima v resnici veliko za povedat.

Med letošnjimi počitnicami in z začetkom šolskega leta me je na Harryja Potterja iz čisto drugega zornega kota opozorila 12-letna hči. V knjigah lahko najdemo veliko uporabnega za soočanje z različnimi travmami, težavami, mladostno zaljubljenostjo, prijateljstvom, nasprotniki, smrtjo, učnimi in drugimi življenjskimi izzivi. Petindvajset let po prvi knjigi in kar nekaj generacij kasneje se pravzaprav dokazuje, za kako brezčasno delo gre.

Harry Potter in Dvorana skrivnosti torej … vsebina na hitro, če je to mogoče. Harry preživlja še ene mučne počitnice pri teti in stricu, ko ga obišče vilin Trapets in mu odsvetuje povratek na Bradavičarko. Nekaj zapletov kasneje, rešijo ga bratje Weasley z njihovim letečim avtom. Dodatni zapleti sledijo, a dogajanje se začne zapletati, ko se na Bradavičarki pojavi krvav napis, da je Dvorana skrivnosti zopet odprta, Harry pa ugotovi, da zna govoriti s kačami. Harry vstopi v spomin Marka Neelstina, spravi v težave Hagrida, nato še Dumbledorja in seveda tudi sebe in Rona, ko sledita pajkom v Prepovedani gozd in tam spoznata Aragoga. Ugrabitev Ginny, stranišče in Javkajoča Jane ter seveda strašni bazilisk in Dumbledorjev feniks Fawkes. Konec dober, vse dobro? Seveda ne, saj je to komaj druga knjiga in zgolj napoved vseh nevarnosti, s katerimi se bo moral Harry s prijatelji spopasti. Tisto, kar je bilo v prvi knjigi morda malce bolj skrito, se sedaj vse bolj očitno nakazuje – vse močnejše temne sile in Harryjev notranji razkol ter dejstvo, da bo bitka z Mrlakensteinom dolga in naporna ter polna žrtev. Pa opravičilo vsem tistim, ki ste v kratki obnovi našli kup lukenj. Ni bil moj namen pisati o vsebini.

Tisto, kar dela pričujočo izdajo tako zelo posebno, so seveda ilustracije. Jima Kayja smo lahko spoznali že po zaslugi mračnih in dodelanih ilustracij knjige Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa. Preden se je posvetil ilustraciji, ki jo je sicer študiral, je delal v arhivih slovite londonske galerije Tate in v Kraljevem botaničnem vrtu. Kmalu po prvi samostojni razstavi v galeriji Richmond, ga je k sodelovanju pritegnil založnik in pot je šla le še navzgor. Po zaslugi nepričakovanega mednarodnega uspeha prve ilustrirane knjige iz serije o Harryju Potterju, so ga na založbi Bloomsburry povabili k ilustraciji celotne serije. Kay se je sicer v marsičem naslonil na ilustracije Mary Grandpre in zagotovo črpal tudi v filmskih upodobitvah, a vas bodo mnoge strani najbrž pustile široko odprtih ust.

Že naslovnica (polet z avtom Weasleyjev) in čudovita uvodna stran (se v grmovju skriva Zverjasec?) ter potem Aragog vas bodo navdušili. Strani so polne majhnih ilustracij, ki lepo obarvajo vzdušje na posameznih straneh, brez besed boste obstali ob celostranskih ilustracijah – požrešni Dudley, obupani Trapets, fantastična Jazbina, številne izložbe Nokturne ulice, Ronov in Harryjev polet, brezglavi jezdec, Jokajoča Jane, Harry med vratolomnim poletom na metli, steklenica s Skelerastom, fantastični snežni vihar, vrtinec barv in senc, ki posrka Harryja, mandragore, portret Hagrida, pajki, pajki in pajki ter seveda za nameček Aragog, Harry z mečem Godrica Gryfondoma proti bazilisku, veličastni Fawkes in še kaj. Epski prizori, ki so si jih tisti, ki so le brali in ne tudi gledali filma, lahko zgolj predstavljali, zdaj pa bo zapisano zaživelo tudi v res fantastičnih ilustracijah.

V angleščini so na voljo prve štiri knjige iz serije z bogatimi (ali lahko rečem kar razkošnimi?) ilustracijami Jima Kayja, ki jih lahko najdete tudi v naših knjigarnah. Iskreno upam, da jih oziroma še drugi dve – Jetnik iz Azkabana ter Ognjeni kelih, dočakamo tudi v slovenskem prevodu, saj bo Harry Potter tako nagovoril še kakšno prihodnjo generacijo knjižnih ljubiteljev.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Batman: The Dark Knight Returns

Batman: The Dark Knight Returns

Spet Batman, si bo kdo mislil. Morda bo kdo zastrigel z ušesi ob omembi kultnega Franka Millerja in pa podatku, da gre za drugačno stripovsko upodobitev »viteza teme« – manj idilično in predvsem bolj odraslo.

O Batmanu, Gothamu in antijunakih te serije sem (in bom najbrž še) pogosto pisal. Kot najbrž večina sem Batmana prvič srečal v filmski upodobitvi, kjer ga je odigral Michael Keaton in kjer je Jack Nicholson položil temelj za številne sijajne upodobitve Jokerja (in zlikovcev nasploh) v prihodnje. Pa to seveda ni bil tisti temni Batman, kakršnega je kasneje imenitno upodobil Christian Bale in nazadnje Joaquin Phoenix. In prav ta temni Batman je tako prekleto privlačen in zanimiv. Mnogo poglavij je še neraziskanih in morda je celo bolj zanimivo, če gre človek zgodbo spoznavat in odkrivat skozi oči zlikovcev, predvsem Jokerja, šele potem se mu prikaže tisti »pravi« Batman.

No, in tudi Frank Miller, kultni avtor (piše in riše!), ki je ustvaril Daredevila in Ronina, pa seveda Sin City in 300, se je sredi osemdesetih spopadel z izzivom prikazati resničnega Batmana. Batman: The Dark Knight Returns je kasneje oplemenitil še z deli Batman: Year One, Batman: The Dark Knight Strikes Again in The Dark Knight III: The Master Race. V tej izdaji (ob 30. obletnici originalne izdaje) lahko v dodatku ob številnih neuporabljenih naslovnicah ter skicah same zgodbe preberete tudi Millerjevo zamisel o obuditvi Batmana. Mnogi stripovski kritiki pričujočo izdajo uvrščajo v sam vrh stripovske literature, vsekakor pa je navdahnil tako ustvarjalce filmov kot stripov, kjer je treba seveda izpostaviti Seana Murphyja in njegov »murphyverse«. Ja, gre za bolj zrelo in odraslo različico ne le Batmana, ampak tudi drugih super- in antijunakov, manj popolno in lahko bi rekli celo bolj človeško. Nastala je v času Reaganovega vladanja ZDA, še vedno trajajoče »hladne vojne« s Sovjetsko zvezo in večnim rožljanjem z atomskim orožjem, za nameček pa se že čutijo okoljske spremembe, v ljudstvu pa vre. No, petintrideset let kasneje se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo.   

Batman: The Dark Knight Returns je sestavljen iz štirih delov – The Dark Knight Returns, Dark Knight Triumphant, Hunt the Dark Knight in The Dark Knight Falls. Deset let kasneje in Bruce Wayne, seveda pa enako tudi Batman, je star 55 let, utrujen in daleč od tistega vsemogočnega in nepremagljivega junaka. Ostal je pogum, a nam Miller tokrat ponudi odličen vpogled v Batmanovo glavo, kjer spremljamo njegove misli, dvome in strahove. Star sem, počasen, omedlel bom, kaj mi je bilo tega treba in kaj naj storim? Skoraj upokojeni policijski inšpektor Jim Gordon jih ima 70, zvesti Wayneov služabnik Alfred Pennyworth 80 in nova, mlada kri – Carrie Kelley (Robin) komaj 13.

Gotham je zoperstavljen novi kriminalni sili – Mutantom, ki jih vodi nepredvidljivi in okrutni albin, ki kakršenkoli upor zatre z umorom. Iz sence jih vodi Harvey Dent oz. Two-Face, ki še enkrat več želi zavladati Gothamu. S ponovnim rojstvom Batmana pa se iz katatoničnega stanja prebudi še nekdo – Joker. Prva dva dela sta tako v veliki meri posvečena Waynovi odločitvi, da Gotham še enkrat več potrebuje Batmana, vse več prebivalcev Gothama pa je na rešitelja pozabilo oz. jim je sedaj predstavljen v negativni luči in pravzaprav kot krivec za vse slabo, kar se v Gothamu dogaja. Spopad z Mutanti, uničenje njihovega okrutnega vodje in tudi Denta pomeni, da se Mutanti prelevijo v Sons of Batman (S.O.B.) in krenejo na pravično pot. No, vsaj razmišljajo v tej smeri, a ker gre v veliki meri za težavne mladoletnike in prestopnike, ki potrebujejo »trdo roko«, je to le še dodaten črni madež na Batmanovi podobi in še en razlog več za njegov pregon.

Zadeva postane zares zanimiva v drugi polovici. Gordona na čelu policije zamenja Ellen Yindel, ki Batmana razglasi za iskanega kriminalca. Na sceno stopi Clark Kent oz. Superman, zvesti vladni oz. Reaganov vojščak, ki odide branit latinsko-ameriško državico Corto Maltese in mora preprečiti sovjetski atomski napad. Na sceno se v velikem slogu vrne tudi Joker – kot gost v televizijskem showu s strupom ubije vse prisotne in zbeži. Seveda je čas za nov spopad med Jokerjem in Batmanom. Še zadnjič? Razplet je, kot že tolikokrat doslej, presenetljiv.

Superman mora medtem preusmeriti sovjetsko superatomsko bombo – posledice eksplozije se čutijo prek elektromagnetnega sunka, ki povzroči električni mrk ZDA in druge posledice, s katerimi se mora spopasti tako ljudstvo kot potem sile oblasti. Avtomobili obstanejo, vse naprave prenehajo delovati, začnejo se ropi in boj za preživetje. Batman in Robin s pomočjo S.O.B. vzpostavijo red v Gothamu, ki postane najbolj varno mesto v ZDA, kar pa vladi ni všeč. Sledi še en spopad – med Supermanom in Batmanom. Prvi ima vse supermoči in vladno podporo, drugi ima (pretkan) načrt. In Robina.

Batman: The Knight Returns bi bilo najbrž najboljše brati, kot da niste brali še nobenega stripa o Batmanu. Odmik od tistih siceršnjih zgodb je precejšen, tu je potem še ta močan političen pridih in Superman. Pri podajanju zgodbe se mi je zdelo vsekakor zanimivo to, kako so okvirčki misli posameznih akterjev pobarvani (črno, sivo, modro, zeleno, rumeno), z izjemo Waynovega spominjanja otroštva nekih skokov v preteklost (razumljivo) ni, konec pa je seveda odprt. Kot sem zapisal uvodoma, sta sledili še dve nadaljevanji, ki sta vsekakor na seznamu želja.

Frank Miller je bil drzen in skoraj štirideset let je zgodba zanimiva, sveža in celo aktualna. Torej je ustvaril brezčasno mojstrovino, kar pri stripih ni ravno pravilo, ampak prej izjema. Sam si želim priti do dna predvsem odnosu med Jokerjem in Batmanom, saj je bilo nastavljenih veliko izhodišč, ne pa nekega zares očitnega razkritja. Tudi Thomas Wayne pač ni bil brez grehov. Sicer pa me je pri Millerju in vseh teh odraslih različicah zgodb o (super)junakih navdušilo prav to – odvzemanje besede »super« junakom in tudi tega junaškega statusa, njihovo počlovečenje in razkrivanje napak, tegob, stisk in strahov. In zato niso slabi, le bolj človeški in podobni vsakemu od nas.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2016      

Featured

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni je navdušen nogometaš in da bo postal res daleč najboljši, mu manjkajo samo še čisto novi superge Ronaldo Brzinc, ki se ob vsakem dotiku z žogo zasvetijo. In čeprav je božič blizu, mama ni navdušena, da bi sinu kupila tako drago darilo.

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? me je v marsičem spomnila na lansko slikanico Botrovo darilo Boštjana Gorenca – Pižame, saj nam je dala misliti o pomenu obdarovanja, smislu praznikov in povezanosti otrok. Vsaka sicer nagovarja drugače, a pomembno je sporočilo. Bistvena razlika je seveda tudi ta, da je Toni ali kako … strip nemškega avtorja Philipa Waechterja, ki pa ga je odlično prevedla Neža Božič.

 Bil je novembrski torek, ko je Toni na poti iz šole domov opazil velik plakat, ki je oglaševal »nogometne čevlje tvojega življenja«, čevlje Ronaldo Brzinc, z LED lučkami. In seveda Toni nemudoma ve, da bi s temi nogometnimi čevlji tudi on postal neustavljiv. Pogovor z mamo ni najbolj uspešen, pa tudi z dedkom ne, zato se Toni odloči, da bo za nogometne čevlje, s katerimi bo storil zadnji korak do nogometne popolnosti, zaslužil sam.

Dogovori se za raznašanje letakov (kjer mu izdatno pomagajo prijatelji, zato je zaslužek manjši od pričakovanega), petje na ulici (božič je blizu in tako združita moči s prijateljem Teom, a je treba zaslužek tudi tokrat deliti), sprehajanje psa (kjer bi bilo vse lepo in prav, če ne bi moral na koncu plačati kazni), prodajo svojih stvari na boljšem sejmu (kjer se stojnica hitro prazni, a Tonija »zvije«, ko se loči od ljubega avta, ki ga potem odkupi nazaj), vmes najde bankovec za dvajset evrov in z njim pomaga Lani (ter se mimogrede še malo zaljubi), poskusi srečo v oglaševalskem svetu (a je snemanje TV-reklam vse prej kot preprosto) in vmes doživi še nekaj zanimivega. In potem končno pride božič …  

Na samem začetku se seveda pojavi pomislek – so res (dragi) nogometni čevlji tisto, kar bo otroka naredilo najboljšega nogometaša? Seveda bi šlo lahko za kakšen drug šport ali hobi in vemo, da je za uspeh v prvi vrsti potrebnega veliko dela, še več odrekanja in seveda kanček talenta. Vsak od nas je prebral zgodbo ali dve o tem, kako so tisti najboljši praviloma začenjali v najslabših pogojih in z ne najboljšo opremo. Vmes se pojavi še mamin pomislek, kako je nogomet pravzaprav biznis, ampak že s prvo zgodbo se vse skupaj začne slikati v povsem drugačni luči.

Toni se je odločil za želene nogometne čevlje potruditi, delati in zaslužiti denar. Sam. Dandanes, ko imamo ogromno otrok, ki jim je preveč vsega kar dano in na drugi strani tiste, ki lahko o vsem tem, kar je nekaterim dano, zgolj sanjajo. Pomembno sporočilo. Potem je tu kolegialnost, ko mu pri deljenju letakov pomagajo prijatelji in nato Tonijeva poštenost, ko prijatelje odpelje na zasluženo malico, ki jo plača sam. Vsaka zgodba oz. vsaka Tonijeva ideja, kako zaslužiti denar, ima kakšno sporočilo, s katerim se bodo otroci zagotovo lahko poistovetili. In spoznali, da denarja sploh ni tako lahko zaslužiti, kot se jim morda zdi. Talent ni dovolj, treba se je potruditi in pogosto tudi čemu odreči.

Morda bodo starši zamahnili z roko in kakšen učitelj privzdignil obrv (ali dve), ampak tudi stripi so lahko poučni. Otrokom (in staršem) na nekoliko bolj preprost način in zelo nevsiljivo povedo, kaj je v življenju v resnici pomembno. Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? je imenitno napisana in lepo zaokrožena zgodba, ki jo v branje priporočam pravzaprav vsem. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smrdljivka

Smrdljivka

Nova skandinavska kriminalna poslastica, ki prihaja izpod ženskega peresa, z Danske in za nameček s žensko v glavni vlogi. In kar je sploh razveseljivo – gre za prvo knjigo iz serije.

Smrdljivka Anne Mette Hancock je bila razglašena za najboljši kriminalni prvenec in za dansko kriminalko leta. V nekem drugem svetu bi bila za glavno vlogo nominirana tudi raziskovalna novinarka Heloise Kaldan, za najboljšo stransko vlogo policijski inšpektor Erik Schafer, kopja pa bi se zagotovo lomila pri izbiri najbolj prepričljivega negativca, saj je konkurence kar nekaj. A stopimo nazaj med platnice in strani tega skrbno napisanega romana, kjer ne boste imeli prav veliko skakanja po časovni premici sem ter tja, nenavadnih ugank in filozofiranj.

Novinarka Heloise Kaldan napiše članek o spornih potezah velikega danskega podjetja, a se njen vir (ki je njen občasen ljubimec) Martin Duvall, sicer odgovoren za stike z javnostjo na enem od ministrstev, izkaže za ne najbolj zanesljivega. Uredništvo in časopis (ki ne slovi po cenenih zgodbah in tračih) sta pod velikim pritiskom, Heloise grozi odpoved. In prav v teh za Heloise zelo napetih trenutkih iz Francije prejme pismo s tiralico iskane morilke Anne Kiel. Nenavadno napisano pismo, ki da novinarki misliti in vzbudi občutke, da se z najbolj iskano dansko morilko poznata. Heloise tudi iz razloga, da bi oprala svoje raziskovalno novinarsko ime, zagrize v zgodbo. Anna Kiel je namreč pred leti hladnokrvno umorila odvetnika Christofferja Mossinga, zdelo se je, da brez pravega motiva in zgolj v trenutku neprištevnosti, gledala v varnostno kamero in nato izginila neznano kam.

Heloise se odpravi na vse prej kot preprosto raziskovalno pot, da bi prišla do dna umoru Christofferja Mossinga, ob bok z njo zgodbo oz. umor preiskuje Erik Schafer, ki ima ob sebi sposobno policistko Liso Augustin, doma pa eksotično ženo Connie, marsikdaj njegov svetilnik do razsodnosti in normalnosti. Na drugi strani stojita Johannes Mossing, nepremičninski tajkun in njegova ne najbolj prepričljiva soproga Ellen – ona bi o umorjenem sinu govorila, on pa nikakor in kaj hitro pokaže svojo temno plat. Kaj hitro postane jasno, da je Stefan Nielsen, recimo mu poklicni ustrahovalec, na Mossingovi plačilni listi in da pravzaprav ni stvari, ki je ne bi naredil.

Ulrich Andersson je novinar, ki je o umoru Christofferja Mossinga pisal prvi in je prvi, ki Heloise opozori, naj se Mossingov na daleč izogiba. Heloise je tista, ki ga najde mrtvega in kaj kmalu spozna, da tudi sama hodi naokrog s tarčo.

Vse skupaj se odvije razmeroma hitro in v zelo presenetljivo smer. Lisa Augustin je tista, ki najde prvi ključ v ljubezenskih pismih iz srednjega veka, ki sta si jih pisala duhovnik Abelard in njegova ljubezen ter muza Heloise, Schafer pa presenečen odkrije, da je delo prevajal Nick Kaldan, Heloisin oče. Očeta se Heloise spominja kot izredno toplega in prijetnega človeka, ki ji je omogočil lepo otroštvo po mamini smrti, a je obenem to moški, ki so ga v Franciji aretirali zaradi posedovanja otroške pornografije in v strogem zaporu preživlja pravično kazen. Heloise mora požreti svojo obljubo in se z očetom znova srečati, če želi priti resnici do dna in napisati veliko zgodbo o Anni Kiel. In Christofferju ter Johannesu Mossingu.

Razkritje je presenetljivo in kruto. Heloise se najprej sooči z očetom, pedofilom, ki ji zaupa svojo žalostno zgodbo in nato še z Anno Kiel, ki ji zaupa vse, vse dokumente in dokaze, zapise, lokacije in imena dvanajstih članov pedofilskega kluba Uspavanka. Manjka pravzaprav le eno ime, za katerega pa je seveda jasno, da je bil vodja vsega tega. Johannes Mossing. A z njim ima Anna svoje načrte, tako kot jih je imela z njegovim sinom, Christofferjem. Kako in zakaj, boste morali prebrati sami. In ne, ni tako preprosto, kot se zdi.

Pa smrdljivka, boste vprašali. Amorphophallus titanum, zanimiv cvet in še bolj zanimivo povezovanje. Vsak od vas si bo zagotovo ustvaril svoj vtis, zakaj je to najljubša roža Anne Kiel. Morda vam miru ne bo dalo niti nenavadno prijateljstvo med potrjeno morilko in tehnološkim magnatom ter milijonarjem, Kennethom Vallojem ter precej zapleten ljubezenski odnos med Heloise in Martinom Duvallom, ki je vse prej kot brezmadežen.     

Roman je odlično napisan in po dveh sicer enako berljivih in napetih Seeckovih ter enem Hawkinsove, ki pa so v slogu precej specifični, je bilo tole branje na nek način osvežujoče. Zgodba se pač preprosto odvija, čeprav se stopnjuje in pušča bralca v negotovosti ter pričakovanju, nas včasih spretno zavede na kakšno stranpot in nato za ovinkom pričaka s krepko macolo presenečenja. Veselim se nadaljevanja, ki je pisateljici prislužil naziv pisateljice leta. Zbiralec je zgodba o fantu z nenavadnimi sposobnostmi, ki jo bo raziskovala Heloise Kaldan in je ravno tako vse prej kot preprosta in predvidljiva.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Mestne ptice

Mestne ptice

Risoroman Gašperja Krajnca me je dolgo časa vabil, pa niti nisem vedel, zakaj. Kot pri vsakem risoromanu sem se tudi tu bal, da ga ne bom razumel prav. Ampak – ali lahko nekaj razumemo prav ali narobe, če razumemo po svoje?

Ali je kakšna razlika med risoromani in stripi ali je risoroman zgolj moderen izraz? Sam bi za risoroman označil tisti stripovski izdelek, ki bi zlahka živel kot klasičen roman, strip je pač strip. Tam, kjer slike povedo več kot besedilo v oblačkih oz. ga dopolnjujejo. Zakaj to razglabljanje, ker Mestne ptice sploh ne pripoveduje o tem. No, na nek način pravzaprav da. Glavni junak, Ambrož, riše oz. je kreativni ustvarjalec za agencijo, ki na plakatih prodaja (družinsko) srečo in veselje. A se sprašuje, koliko njega samega je res še v tem delu in ali ne bi počel česa drugega, pa čeprav bi utegnil imeti potem eksistencialne težave. Vprašanja, s katerimi se prej ali slej začnejo spopadati vsi, ko dopolnijo trideset let. Pa to seveda ni edina dilema glavnega junaka ali drugih junakov, mestnih ptic.

Ambrož živi z dekletom Meto, dvema mačkoma in psom Darvinom. Živita v Ljubljani in imata vsak svojo službo. Zdi se sicer, da nihče od njiju s konkretno službo ni posebej zadovoljen, čeprav je del njunega poslanstva. Darvin je bolan, ima razraščajoč tumor na hrbtenici, njegov čas se izteka in v tem trenutku to za mlad par predstavlja največjo težavo. Bežna srečanja z znanci in prijatelji, telefonski klici in 24/7 dosegljivost za agencijo, za katero delaš, obisk veterinarja, sprehodi z Darvinom po Ljubljani, opazovanje okolice, ustvarjanje. Potem pa v Ambrožev razmeroma predvidljiv vsakdan zarežeta dva dogodka – srečanje z dedkom, ki se ravno tako spopada z zdravstvenimi težavami in nenadno poslabšanje stanje pri Darvinu. Ambrož se začne po dogodkih, ki sledijo, vse bolj spraševati po svojem poslanstvu in željah, kako in na kakšen način želi živeti.

Ambrož in Meta nista edini mestni ptici. Ljubljana, ki je skozi ilustracije imenitno prikazana v vsej svoji raznolikosti, nudi zavetje številnim pticam, z vse Slovenije. Tudi Ambrož prihaja iz Koroške, kar se vidi predvsem v dialogu z dedkom, klenim Korošcem, na prvi pogled malce trdim gospodom, ki pa je poln modrosti in je pravzaprav tisti, ki sproži premike v Ambroževi glavi. Tu so potem Barbara, ki svoj prosti čas preživlja ob gledanju kuharskih oddaj, sicer pa kontrolira kvaliteto nalepljenih plakatov in je zelo osamljeno. Pa raznoliki klošarji s prepoznavnimi frazami in nesramnim duhovičenjem, že omenjeni Ambrožev prijatelj Luka, naključna prodajalka, veterinar, prijatelji in prijateljice, ki brezskrbno obiskujejo bare in naročajo »pijačke« ter že kar pretiravajo v uporabi popačene mešanice angleščine in slovenščine, Ambroževi sorodniki, … In seveda številne mestne ptice, tiste prave ptice, ki so v mestu glasnejše kot na podeželju, njihov boj za vsakdanji kruh pa vse prej kot preprost.

Mestne ptice so zelo večplastne, predvsem pa odlično prikazujejo današnjo družbo. Večina odnosov je zelo površnih in mimobežnih. Zastrti bodisi v telefone ali nekam v prazno spregledamo in preslišimo vse, kar je okrog nas. Lepo in manj lepo. Živo. Delamo vse, kar nam je naročeno in kot nam je naročeno. Pozabljamo pa, kaj je v nas in česa si v resnici želimo. Nihče več si ne upa izstopati, ker vsak vse bolj dvomi vase. Postali smo del jate in letimo z vsemi drugimi ter pozabljamo, v čem je pravzaprav lepota letenja – v svobodi, sproščenosti in nepredvidljivosti.

Rating: 5 out of 5.

ViveVageKnjige, 2020

Featured

Slepa pega

Slepa pega

Prijetno presenečen sem bil, ko sem med naključnim brskanjem po policah opazil nov prevod Paule Hawkins – Slepa pega. Še nekoliko bolj presenečen nad razmeroma skromnim obsegom romana, saj avtorica slovi po dodelanih romanih, kjer zgodbo skrbno tke in zapleta ter na koncu tudi razplete. Tokrat pa 120 strani …

Ne tako dolgo nazaj sem pisal o romanu Paule Hawkins Ogenj, ki že dolgo tli in med drugim zapisal, da bo morala avtorica počasi izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev. Dekle na vlaku, Pod gladino in Ogenj, ki že dolgo tli, imajo zanimivo formulo, ki je za bralca sicer lahko naporna in ne prinaša več ravno tistega pravega vznemirjenja. No, pri teh 120 straneh Slepe pege bi človek pričakoval, da bo dogajanje zgoščeno in da ti knjiga ne bo dala dihati. Pa ni ravno tako!

Najprej sta bila Jake in Ryan, prijatelja od malih nog. Bila je Edie, precej osamljena in drugačna. In po naključju so se njihove poti prekrižale in od tistega dne dalje so bili Jake, Ryan in Edie. Skozi dobro in slabo. Jake, nagrajeni scenarist, ki po nenadnem uspehu znova išče zmagovito formulo in Edie se poročita ter iz Londona preselita na Škotsko, v okolico Edinburgha, v hišo Jakeovega pokojnega očeta, na pečini, sredi ničesar, kjer je zakonsko življenje vse prej kot idilično. Tudi Ryanov prihod triperesni deteljici ne pomaga.

A vse to boste izvedeli skozi branje. Knjiga se začne z umorom oz. odkritjem trupla. Ryan je tisti, ki najde umorjenega Jakea, z razbito glavo, v mlakuži krvi pa leži steklen kipec, nagrada za najboljši scenarij, pravzaprav edina Jakeova nagrada. Edie in Jake sta se pred kratkim hudo sprla in Edie nemirne dni preživlja v Ryanovem stanovanju. Edie se sprva zdi, da je Ryan povsem nedolžen in je slučajno našel svojega najboljšega prijatelja. Ona ima alibi.

Prva, ki se zdi v zgodbi zelo sumljiva, je policistka Neeta Badami, saj je vse preveč vsiljiva in za katero se zdi, da nekaj skriva. In druga je Ediejina prijateljica Lara, vidno zaskrbljena in skrbeča, a se tudi zanjo zdi, da je nekaj, česar še ne vemo. Ker jasno je, da je v celi zgodbi nekaj skritega, nepovedanega. Kdo bo to razkril? Edie, policija ali kdo tretji?

Zgodba, ki se začne dogajati julija, se prevesi v november. Ryan je medtem prepoznan kot krivec Jakeovega umora, saj vse sledi vodijo k njemu. Edie, ki je vse bolj razrvana in težko verjame, kaj se je zgodilo med njimi, začne na Larino priporočilo poslušati audio zgodbe, projekt, ki ga je ona razvila. In če sprva ob pomirjujočih glasovih in lahkotnih zgodbah lahko zvečer končno zaspi, nenadoma sliši zgodbo Poseben kraj v peklu. Zgodbo, ki pravzaprav opisuje njihovo zgodbo, vključno z umorom enega od junakov. Ampak, v zgodbi je omenjena še četrta oseba, ki je očitno ključ do vsega.

Edie mora odpotovati v preteklost, si po zaslugi slišane zgodbe priklicati usoden dogodek, ki je najbolj zaznamoval navidez trdno prijateljsko vez med Jakeom in Ryanom, a več kot očitno zaznamoval vse tri. Njo, ker takrat ni govorila resnice ter Jakea in Ryana, ker sta nekomu nekaj storila. Komu? Edie gre po odgovore v zapor k Ryanu, ki pove veliko in še več – o Jakeovih dolgovih in težavah, njegovi skrivnostni ljubimki in seveda ni pozabil niti imena tiste, ki sta jo fanta v srednji šoli zaznamovala. Edie mora čimprej izvedeti, kje je Louise Grant, debelušna modrooka blondinka, preden bo prepozno.

Zgodba je precej bolj enostavna in se razplete hitreje ter bolj enostavno kot smo tega pri Hawkinsovi vajeni. Lahko bi celo rekel, da beremo skrčeno verzijo obsežnejšega romana. Konec je (seveda) nenavaden in pusti precej stvari odprtih, tako da ni nemogoče, da nas čaka nadaljevanje. Zgodba, ki se odvija zelo hitro, a se mestoma celo vleče in šele proti koncu dobi tisti nepredvidljiv zagon napetega kriminalnega romana. Knjiga, ki jo boste hitro prebrali, a vas bo težko navdušila.

Rating: 3 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Težko je biti bog

Težko je biti bog

Roman bratov Strugacki sodi med vrhunce ruske oz. sovjetske znanstvenofantastične in socialne književnosti. Zapleteno branje, polno nenavadnih imen in dogodkov ter hkrati tako zelo brezčasno in znano, pa čeprav je bilo napisano sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Težko je biti bog pripoveduje zgodbo o donu Rumati, odposlancu s planeta Zemlje nekje v bližnji prihodnosti, ki mora v tajnosti opazovati (in tudi nadzirati) življenje na oddaljenem planetu, kjer družba deluje po principih srednjega veka. Opazovati pomeni, da se ne sme vpletati in kakorkoli pomagati, saj bi na ta način spremenil tok zgodovine, česar pa si nekdo s statusom boga ne sme dovoliti. Don Rumata je tako pogosto v precepu, tudi na skrajnem robu obupa, ko gotova smrt grozi njegovim bližnjim (pa čeprav niso z njim povezani drugače kot v vlogi služabnikov), njegovim zaveznikom (ki so to po zaslugi zlata, ki jim ga daje) oziroma celo njemu samemu (pa čeprav je zaščiten in nedotakljiv).

Bralca utegne zmesti uvod, kjer pravzaprav ne ve najboljše, kakšna zgodba je to. Trije, zdi se najstniki – Anton, Paška in Anka v bližnjem gozdu uganjajo norčije v slogu Toma Sawyerja, naletijo na kaj nenavadnega, kar bi nas utegnilo spomniti na Gospodarja muh, a ne vemo, kdo in predvsem od kod so. Tudi najdba okostnjaka z mitraljezom na enem od križišč pri odgovarjanju na vprašanja ne pomaga.

In potem Antona spoznamo kot dona Rumato, tajnega agenta v nenavadnem mestu, ki je ves čas na robu zloma in upora. Nenavadni oblastniki, nadzorniki, vojaški plačanci in pokvarjeni menihi, močan trgovsko-obrtniški ceh, kup blagorodne gospode, ki se prepušča pijančevanju in nažiranju, mučitelji in rablji ter obubožano prebivalstvo, ki ne ve, s katerega konca in kako trdo jih bodo dobili čez hrbet. Preganjanje in kaznovanje (tudi z okrutno smrtjo) izobražencev, zdravilcev, kulturnikov in vseh tistih, ki vedo nekaj več. Spletke, vohunjenja, izdaje, prevrati in udari. Sovjetska Igra prestolov? Srednji vek ali prilagojena verzija Sovjetske zveze v času po drugi svetovni vojni? Vse preveč je nekih vzporednic, filozofskih razglabljanj in podobnosti. Pa ne le s Sovjetsko zvezo, ampak takorekoč s katerokoli drugo državo, v kateri je kadarkoli vladal kakšen totalitaren režim.

Elementi znanstvenofantastičnega so tukaj nekaj povsem drugačnega kot smo jih vajeni. Nadzor Zemljanov nad nekim drugim planetom. Nerazvit planet v našem osončju. Skrivnostna povezanost dona Rumate z Zemljo in njegove (super)moči. Med njimi recimo nenavadna tabletka, ki mu pomaga pri premagovanju »mačka« ali fizični bolečini po kakšnem bolj surovem pretepu. Sama ideja takšnega načina življenja in nadzora nekje v bližnji prihodnosti, čeprav ne vemo, kdaj se to dogaja. Vemo pa, da je vsa znanstvena fantastika 20. stoletja pravzaprav pogrnila na celi črti, če malo bolje pogledamo svet, v katerem živimo leta 2022. 

Tisto, kar bo bralca vsekakor prepričalo, je sam glavni lik. Njegovo spopadanje z božanskim oz. (nad)človeškim. Seveda se zaveda svoje moči, se občasno pregreši in jo uporabi, čeprav predvsem za namen lastne zaščite in varnosti, a ves čas dvomi. Kaj sploh počne tam? Kakšno sporočilo naj prenese na Zemljo? Naj dovoli, da se življenje odvija, kot se, pa čeprav bi lahko naredil red. Ključen je pogovor med njim in doktorjem Budahom, ki ga skoraj ves čas išče in se ga trudi rešiti. Kako spremeniti svet oz. kakšen naj bi bil popoln svet, kakšna je vloga vladarja, gospodarja oz. boga? Na vsak Budahov predlog in argument ima Rumata odgovor, zelo realen in žal pesimističen. Enakopravnosti in splošnega dobrega za vse ni mogoče doseči. Ne glede na to, ali bog je ali in kaj stori. Človek je, kakršen je in vedno se bo našel nekdo, v katerem se bo prebudila sla po oblasti, po imeti še več.

Sporočilo romana Težko je biti bog je jasno. Težko ga je sicer razbrati in se prebiti skozi vse nazive, imena, povezave in pestro dogajanje, ki mu je na trenutke težko slediti. Brata Strugacki (Arkadij in Boris) sta opravila odlično delo in nekako se sprašujem, kako je lahko knjiga s takšno oblast kritizirajočo vsebino izšla v železni Sovjetski zvezi. Me ne preseneča, da sta navdihnila številne ustvarjalce, predvsem poljske in nemške, ki so ravno tako živeli v podobno represivnem okolju. Med branjem se sicer nisem mogel znebiti občutka, da berem zgodbo, iztrgano iz konteksta nečesa veliko bolj obsežnega in kompleksnega. Nečesa, kar se je dogajalo prej in kar se je zgodilo kasneje. Preveč vprašanj in premalo odgovorov.

Rating: 3 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Zanimive knjižne novosti za male bralce

Vilma in Vili – Skrivnostna pošast

Nekaj zanimivih novosti za (naj)mlajše bralce sem tokrat dobil od založbe Didakta – tri bodo predstavljene tukaj, tri pa v ločenih člankih, saj so vseeno malce bolj obširne in je o njih moč pisati tudi nekoliko obširneje. Dve knjigi s starima znancema – Vilmo in Vilijem ter Bibo in Gustijem in za nameček še nova knjiga iz zakladnice slovenskih pripovedi.

Živali in rastline v slovenskih pregovorih

Dr. Saša Babič iz arhiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU je zbrala zanimiv nabor slovenskih pregovorov s živalmi in rastlinami v glavnih vlogah. Kot je lepo zapisano, imamo pregovore za ohranjevalce in nosilce kulture, v katerih se odraža naša družba, vplivajo na naš pogled na svet, niso pa vedno najbolj logični. Mnogim lahko nadenemo tudi oznako »ljudskih modrosti«, ki pa v teh močno drugačnih oz. spremenjenih časih ne pridejo več tako do izraza, podobno kot velja za stare vremenske vraže.

Zagotovo ste se sami že kdaj znašli v situaciji, ko bi vam kak pregovor prišel, najbrž pa še večkrat, ko ste se spraševali, kaj kakšen pregovor pravzaprav pomeni. Nekaj primerov, ob katerih sem bil, priznam, kar malo zmeden, čeprav neko logiko imajo. »Pes v cerkev, pes iz cerkve.«, »Pajek išče strup, čebela pa med.«, »Zadnja krava ne gre iz hleva rada.«, »Žaba ni za lešnike.« (ali je to mogoče enako kot krava in sedlo?), »Smreka ni hrast.« in še kakšnega bi lahko našel.

Seveda so tu nekateri dobro znani, npr. »Še pes hoče imeti pri jedi mir.«, »Kogar kača piči, ta se zvite vrvi boji.«, »Pusti leva, dokler spi.«, »Pes je gospodarju zvest, mačka pa hiši.«, »Ni vrtnice brez trnja.«, »Sosedova trava je vedno bolj zelena.« ali pa malce predelani: »V sili pes še muhe žre.« (sam imam v spominu tistega, ko v sili hudič je muhe?), »Lisica se dlake izlevi, zvijač se ne iznebi.« (ki je podobna tisti z volkom, dlako in čudjo), »Ko se vrabci med seboj kavsajo, se sokolu izide.« (ali kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?) in tako naprej.

Tisto, kar pri knjigi pogrešam, je pravzaprav ravno razlaga pregovorov, izročilo oz. ljudska modrost, ki tiči v ozadju kakšnega pregovora. Tako imate zbranih skoraj 150 slovenskih pregovorov, ki vam bodo zagotovo kdaj prišli prav, z domiselnimi ilustracijami jih je obogatil Izar Lunaček. Kakšnega pa lahko uporabite in preverite, kako dobro vas sogovornik posluša.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas

Bibi in Gusti sta prikupna pujska, ki ju je v pravljični svet izpustila Ida Mlakar Črnič, upodobila pa Kristina Krhin. Bibi je tista pridna, marljiva pujska, ki nima obstanka in vedno najde še nekaj za naredit, je Gusti nagajivi pujsek, ki se rajši igra in kakšno ušpiči.

In ker je jesen, imata pujska precej dela. Pograbiti listje, pospraviti drvarnico, najti izgubljen cekar in skuhati malinovo marmelado (oziroma malmarado), preden nekdo (najbrž škorci) poje vse maline. No, Bibi bi počela vse to, ampak časa ni oziroma ga je premalo. Gusti z otroško zvedavostjo in radovednostjo tega pač ne razume. Ker časa ne vidi in ne razume. Ko ga enkrat zasliši, pa se domisli zanimive rešitve.

Nenavadna pravljica s številnimi podtoni, ki nas vse opozarjajo, da smo preveliki sužnji časa in opravil ter da ne znamo več uživati v prav ničemer. Tudi v opravilih, ki so na prvi pogled zoprna, a so lahko povsem prijetna. Avtorica ima obilo izkušenj pri delu z otroci, kar se vidi v jeziku, ki ga uporablja, saj jim bo znan in predvsem zabaven. Prigoda dveh pujskov, ki bo otroke marsikaj naučila in jih v prvi vrsti zabavala, nam odraslim pa (morda) odprla oči.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Vilma in Vili: Skrivnostna pošast

Tudi čarovnica Vilma in njen zvesti mačkon Vili sta stara znanca otroškega pravljičnega sveta. Tokrat se običajni čarovniški duo spopada s kar dvema težavama – zaradi gostega gozda sta njuna hiša in vrt ves čas v temi, poleg tega se na vrtu pojavijo nenavadne stopinje, ki morda (s poudarkom na morda) pripadajo veliki, kosmati pošasti.

In ko se sprehod sploh za Vilmo ne konča najboljše, se odločita gozd pogledati od zgoraj. Od tam bosta zagotovo z lahko opazila pošast. Tokrat se polet slabo konča za črnega mačkona Vilija, ki pade z metle med veje, na nekaj mehkega! In kosmatega. Na veliko, kosmato pošast. A pošasti so zelo prijazne in nežne, za nameček imajo zelo drobna stopala, kar pomeni, da stopinje na njunem vrtu ne morejo biti njihove. Čigave torej so?

Pravljično-čaroben preobrat, hipna selitev hiše in vrta na drugo lokacijo ter iskanje buče za bučne juho dajo vse odgovore. Vsaj mačkonu Viliju in zagotovo tudi mladim bralcem. To pa pomeni, da je prav v vsakem od njih tudi malo čarobnega.

Valerie Thomas in Korkyja Paula bi težko primerjal z Julio Donaldson in Axlom Schefflerjem, ki sta v tem pravljično pripovednem stilu bržkone nedosegljiva. A to seveda ne pomeni, da tudi Vilma in Vili nista zabavna kombinacija, ki bo otroke z igrivostjo in ščepcem nepredvidljivosti vsekakor zabavala in navduševala.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Bežen trenutek bajnosti

Bežen trenutek bajnosti

Ena tistih knjig, ki so mi jo priporočili in ker je priporočilo prišlo iz ust strastne bralke in ljubiteljice jezika, nisem potreboval dolgo. Spogledoval sem se celo z angleško verzijo On Earth We’re Briefly Gorgeous in potem v dar dobil slovenski prevod Anje Zag Golob in Katje Šaponjić.

Malokrat omenjam prevajalce, mogoče celo premalokrat. Mogoče se njihovega dela in pomena ne zavedamo, a ga vsaj tisti pozornejši bralci, ki se včasih spopademo tudi z izvirnikom, opazimo, kadar je kvaliteten. In ni preprosto prevajati besednih iger polne otroške knjige kot to počne Boštjan Gorenc – Pižama, fantazijske mojstrovine, kjer je v zadnjem času med najbolj prepoznavnimi Sergej Hvala, v spomin se mi je vtisnila tudi prevajalka del Walterja Moersa, Stana Anželj in pa jezikovno dovršen prevod Življenja vilinov Barberyjeve, ki ga je »podpisala« Saša Jerele. Tudi Jedrt Maležič in Maja Lintenvalner znata imenitno prevajati in to so vsekakor le nekateri, ki so mi v tem trenutku padli na pamet.

Ocean Vuong je ameriški pesnik vietnamskega rodu, Bežen trenutek bajnosti iz leta 2019 pa velja za enega najpomembnejših ameriških romanov tistega leta in nekako si upam reči, tudi tega obdobja. In če vemo, da je na sceno prišel s pesniško zbirko Night Sky with Exit Wounds, potem je jasno, da je njegov jezik zelo bogat, razkošen, a brez nekega kičastega nakladanja, ko bralcu ni več jasno, kaj sploh bere. Stavki in poglavja so celote in kakršenkoli stavek je lahko hitro iztrgan iz konteksta in razumljen narobe. Zgodba je zanimiva in drugačna – sinovo pismo materi, ki ne zna brati.

Pismo ali še boljše izpoved. Kopanje po spominu – materine zgodbe o domnevnem očetu in predvsem babičine zgodbe iz vojnega Vietnama ter iskanje identitete. Cuki (kot pripovedovalec nosi vzdevek) je Vietnamec in ni mu lahko, v obljubljeni deželi ZDA, ki je vse prej kot sanjska, pa sploh. Mama zna komaj kaj angleško, babica sploh nič, on se je moral jezika, kulture in navad naučiti. In ni šlo vedno zlepa. Mama seveda ni vedela za nič od tega. Celodnevno delo v manikirnem salonu za uborno plačilo in nerodno dobrikanje za morebitno napitnino, kupovanje hrane s kuponi ugodnosti, prikrivanje resnic in nenehna skrb za mati in sina.

Cuki (in v njem je veliko avtorjevega) je skozi pisanje iskal in razkrival lastno identiteto in jo našel na obrobju Hartforda, na (ilegalni) plantaži tobaka, kjer je spoznal Trevorja, svojo prvo veliko ljubezen. Na trenutke se zazdi, da celo edino ali pa vsaj največjo. Trevor je Cukijevo popolno nasprotje – živi v prikolici, z očetom, ki prerad pogleda v kozarec, redno uživa mehkejše in trše droge in je na nek način stereotipen Američan. Seveda ne tako zelo stereotipen, da ne bi hrepenel po moškem in se mu predal, za nameček pa je ta moški celo Vietnamec in v ZDA ne posebej priljubljen. In ko oče nekega večera v pijanskem blebetanju pove, da bi morali vse požgati v sedemdesetih, imamo opravka s še enim stereotipom in predsodkom več.

Cuki pa hrepeni. Želi si lepšega življenja za svojo družino, za zdelano mamo in njeno sestro ter zgarano babico, nenazadnje zase. Ne želi jim biti v breme. Spomini ga preplavljajo n v marsikaterem bralcu utegne izvabiti solze sočutja. Sladko in strastno pa je njegovo hrepenenje do Trevorja … vse od prvih, naključnih dotikov, pogledov, opisovanja podrobnosti in trenutkov, do njegovega telesa, poljubov in včasih nežnih, drugič grobih spolnih odnosov, ki jih imata. »Zadevanja« in dolgih pogovorov v skednju, pod tobakom, ob zvoku čričkov in zavijanju vetra. Mama seveda ni vedela niti za to.

Ogromno je simbolike – v imenih oz. poimenovanjih, običajih, hrani, pogovorih in samem razmišljanju. Zelo zanimiv je tudi del o Tigerju Woodsu, ki je še en dokaz več, kako spretno in zanimivo avtor v svojo zgodbo vtke nekaj na prvi pogled povsem drugačnega, a hkrati zelo podobnega. Močno drugačno od našega in ravno tako od ameriškega. Težko je biti in hkrati ne biti. Povedati in zaupati vse tisto, kar se zdi kot neverjetna izkušnja, ki je zapisana predvsem v srcu.

Ocean Vuong je vsekakor uspel odlično povedati zgodbo, pa ne le eno, saj se v Bežnem trenutku bajnosti prepleta kar nekaj zanimivih in edinstvenih zgodb. Knjiga, ki jo je užitek brati.      

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2019

Featured

Mreža zla

Mreža zla

Jessica Niemi je nazaj. Max Seeck je Lov na čarovnice nasledil z Mrežo zla, kjer se razrvana detektivka znajde pred še težjo preizkušnjo, predvsem pa se spopada z vse več osebnimi težavami.

Lov na čarovnice je prva knjiga iz serije finskega avtorja Maxa Seecka in v kateri smo spoznali detektivko Jessico Niemi, s čudno in ne docela pojasnjeno preteklostjo, ki jo seveda spremlja na skoraj vsakem koraku ter policijsko ekipo, s katero uspešno razrešuje bolj ali manj zapletene primere. Primerjave z Jojem Nesbojem in »njegovim« Harryjem Holejem se po drugem delu zdijo še malce bolj na mestu in lahko rečem, da ne bi imel čisto nič proti, če dobim nov odličen skandinavski cikel kriminalk, s težavno detektivko v glavni vlogi. Tretji del je sicer že v nastajanju. Že po prvem delu je bilo povsem jasno, da je usodna družinska nesreča ne bo nehala spremljati, enako velja tudi za Columbana in dogajanje v Benetkah pri njenih rosnih 19. letih.

Mreža zla prinaša kar nekaj novosti – Erne Mikson je umrl zaradi raka in nadomestila ga je Helena Lappu oz. Hellu, istospolno usmerjena višja policijska inšpektorica, ki se stvari loteva po vojaško, z bore malo občutka za sočloveka. V roke ji kaj hitro pridejo strogo zaupni dokumenti, iz katerih so jasno razvidne Jessicine psihološke težave in ki jih ima Hellu namen kaj kmalu uporabiti, saj ji delo in odnos detektivke ne ustrezata. Pri tem ji pomaga tudi Jami Harjula, novi detektiv, ki na nek način nadomesti Mikkeleja. Odnosi v enoti so sicer zavoljo dogajanja v prvi knjigi precej skrhaniYussuf in Nina sta psihično precej sesuta, saj sta oba gledala smrti v obraz, poleg tega se mora Nina soočiti še s tem, da je bil njen (skriti) ljubimec del zločinskega kulta in da jo je v tistih dneh prevaral z Jessico Niemi. Vsi doživljajo določene spremembe, morda je tokrat nekoliko bolj v ospredju Rasmus oz. Rasse, glavna vloga seveda še vedno pripade Jessici. Njeni pogovori z mamo so vse bolj intenzivni in pogosti, prigovarjanja tistega drugega glasu jo vodijo in usmerjajo, tu pa tam se seveda zgodi tudi, da vidi (ali se ji vsaj zdi, da vidi) kaj, kar jo spomni na grožnjo Camille Adlerkrautz.

Tim Taussi z imetniškim imenom Kex Maces, veliki finski glasbeni zvezdnik ob izidu svoje nove plošče Kex Mace’s Spider Web v klubu Phoenix priredi veliko zabavo in nanjo povabi vse pomembneže in vplivneže s Finske. Le nekaj dni kasneje policija dobi prijavo pogrešanja dveh oseb, ki ju poznajo praktično vsi – najvplivnejših in najpopularnejših blogerjev na Finskem, Lise Jamamoto in Jasona Nervanderja. Prva je na zabavi bila, drugi ne. Prvi izsledki raziskave pokažejo, da sta bila vplivneža s skupno zgodovino sicer sprta, da se je prva navduševala nad mangami, drugi pa nad BDSM spolnimi praksami. A kakšno vezo ima njuno izginotje z mrtvo ukrajinsko prostitutko ob svetilniku Soderskar? Razen te, da je bila Olga oblečena v šolska oblačila, značilna za upodobitve na manga stripih in da je prav ta svetilnik upodobljen na eni zadnjih slik Lise Jamamoto?

Morda se vam je zdel zgodbeni klobčič v Lovu na čarovnice zapleten, mestoma nepovezan in tokrat ne pričakujte nič manj. Marsikateri odgovor skriva klub Phoenix, njihov robustni varnostnik Alem, še bolj pa lastnik Frank Dominis, v katerega se zagleda in z njim za eno (zelo usodno) noč celo zaplete Jessica. Kdo je Akifumi in kdo Fantom, kakšna je vloga nenavadnih ključnikov na Instagramu, vmeša se japonska mafija, ne smemo mimo nenavadne oblike zdravljenja z žabjim strupom, imenovane kambo, svoje zamolčane skrivnosti pa imata tudi Lisina najboljša prijateljica in sostanovalka Essi ter kaplan Nikolas Ponsi, eden od Jasonovih zaupnikov.

Serija umorov na neki točki postane prevelika, podobni zločini so se v preteklosti dogajali tudi v sosednjih državah in zato se v preiskavo vključijo oz. jo prevzamejo močnejši in vplivnejši. Za Hellu je ta trenutek seveda imenitna priložnost, da pred zid postavi Jessico, ji razkrije dokumente in ponudi možnost – ali (iz osebnih razlogov) odide sama ali bodo igrali grdo in na ta način oblatili tudi Jessicinega drugega očeta, Erneja Miksona. Jessica se, čeprav nerada, odloči za prvo možnost, njena odločitev pa je pravzaprav točka preloma.

Tisto, kar me je tokrat zmotilo, pa sem se čez knjigo prebil v dveh dneh (slabega vremena) in česar v prvi ni bilo, je pravzaprav zaključek. Na nekaj straneh dobimo pravzaprav povzetek dogajanja najprej v tisti usodni sobotni noči 23. novembra in tudi v naslednjih dneh, ko je že potekala policijska preiskava. Za trenutek se mi je zazdelo, da berem Agatho Christie in njenega Hercula Poirota, ki razlaga, kako se je zgodil zločin. Malce nedomiselno in nepotrebno, saj vsaj sam pri takih knjigah rad vidim, da na koncu sestavljanko vendarle sestavim sam, avtor pa mi ponudi posamezne sklope. Tisti, ki radi pokukajo na zaključek knjige, bodo morda videli le eno ime, pa bo dovolj. In je škoda, saj odvzame bralski užitek in razmišljanje …

Mreža zla sicer nagovarja odrasle bralce in vsaj starše zna pošteno prestrašiti glede družbenih omrežij, še posebej njihove težko omejene uporabe med mladimi. Ponuja pa seveda kar nekaj izhodišč in opozoril, ki vam lahko pridejo prav, da otrokom (mladostnikom) razložite, kaj vse je narobe in na kaj vse morajo biti previdni. Družbena omrežja in temni splet so pač le korak narazen in če kdo še vedno misli, da gre le za nedolžno »druženje«, le pomislite na zbiranje vseh mogočih podatkov in fotografij ter lokacij, vseh vaših življenjskih in potrošniških navad in seveda na vse izzive, ki se ves čas pojavljajo in so vse prej kot nedolžni. Seeck je šel izven teh osnovnih okvirjev, dodal mednarodno kriminalno združbo, alternativne oblike zdravljenja, umetnost, spolnost, glasbo in ko vse to postavite v mračno in z zlorabo alkohola močno prežeto finsko družbo, dobite neodložljiv kriminalni roman.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Plavalec

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.   

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.    

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Rating: 3 out of 5.

Litera, 2022  

Featured

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.

Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s TrkajemKla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.

Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.

Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.

In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.

No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.

H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.     

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Anomalija

Anomalija

Nenavadni roman francoskega avtorja, ki ga boste na trenutke težko razumeli, a je tako zelo berljiv in nepredvidljiv, da ga boste res težko odložili iz rok. Nekaj svežega in drugačnega in niti ni preseneča, da je Herve Le Tellier zanj dobil slovitega goncourta.

Pogoste zapise začnem z »Zgodba/zaplet je preprosta in kar standardna …«, ampak danes tega ne bom zapisal. Ker pač ni. Trije sklopi, enajst glavnih oseb, v glavni vlogi pa dogodek oz. pojem. Anomalija. Kaj anomalija sploh je? Odstopanje, odklon od splošnega pravila ali zakona oziroma nepravilnost, ki jo je težko pojasniti z obstoječimi pravili in teorijo, zakoni in nenazadnje smislom.

Desetega mara 2021 s pariškega letališča proti New Yorku odleti letalo z 243 potniki in člani posadke. Tik pred pristankom naletijo na močno turbulenco – supernevihtni oblak, a izkušenemu pilotu po nekaj minutah strahu uspe varno pristati. 106 dni kasneje se nad New Yorkom po težavnem boju s turbulenco pojavi letalo, znova boeing letalske družbe Air France. Z 243 potniki in člani posadke. V ameriškem nadzoru zračnega prometa seveda završi, saj tega letala ni bilo na nobenem radarju in njegov prihod ni bil nikjer napovedan. Pilot in kopilot sta celo enaka kot na marčnem letu, oznaka letala ravno tako in, ne, to še ni vse – tudi vseh 243 potnikov in članov posadke je enakih. Kaj se je zgodilo?

Odgovor je preprost – anomalija. Ampak kakšna? Na to vprašanje morata odgovorit dva vrhunska matematika – Adrian Miller in Meredith Harper, ki sta po napadu na newyorška dvojčka pripravila vrsto protokolov, kako ukrepati v različnih primerih (ne)pričakovanih dogodkov v zraku. Na pomoč jima priskoči cela vojska različnih znanstvenikov, teoretikov in praktikov, ovenčanih z vsemi mogočimi nagradami in čeprav razvijejo nemalo različnih teorij, dokončnega odgovora nimajo.

Zato pa je seveda toliko bolj zanimivo brat zgodbe ljudi, ki so bili na enem in drugem letu. Imamo francoskega pisatelja in prevajalca, ki je v obdobju teh 106 dni storil samomor, posthumno pa je izšel njegov roman, z naslovom Anomalija. Temnopolta odvetnica, ki je v obdobju 106 dni zanosila. Bratec in sestrica, ki iz Pariza odletijo brez očeta, vojaka. Zgodba pilota, ki mu v vmesnem času odkrijejo zelo agresivno obliko raka. Mati samohranilka, plačani morilec, nigerijski pevec, ki je v tistih 106 dneh posnel svojo največjo uspešnico in še bi lahko našteval. Enajst ljudi, enajst zgodb. Ki zares zanimive in nore postanejo šele takrat, ko se junijski potniki srečajo oz. soočijo z marčnimi. Pa seveda niso pomembni le oni, ampak njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci, partnerji, … naenkrat so soočeni z isto osebo, dvakrat. In skoraj nihče več ni enak. Katera »različica« je boljša, ljubša, prijetnejša?

Kopica znanstvenih razlag in pojasnil, ki vam utegnejo jemati sapo, saj o nečem takem preprosto ne razmišljate. Različni verski pogledi. Logična izhodišča. Vojaška in politična logika. Filozofija, fizika, kemija. Seveda, tudi teorije zarot. Takšne in drugačne reference – na glasbo, film, umetnost, znanost, politiko in še kaj. Sploh Adrian Miller vas zna navdušiti. Pri vsem skupaj pa seveda človeški faktor – kako bi se sami soočili z nečim takim? Pozabite na to, ko po desetletjih spoznate svojega sorojenca, za katerega niste vedeli, da ga imate, morda starša ali celo bivšega partnerja, za katerega ste mislili, da je umrl. Zdi se nemogoče in neverjetno, a vse to se je že dogajalo, takšne anomalije se pač pripetijo.

In prav tukaj se je avtorju uspelo odlično postaviti v zelo različne vloge, tudi razvijal jih je v različne smeri. Tu pač ni zmagovalcev ali poražencev. Nekateri umrejo, skoraj vsi se na novo rodijo. Nikoli sicer ne izvemo, kaj točno se je res zgodilo, med branjem pa boste spoznali, da pač ta primer ni osamljen. In tudi zadnji ne. 

Na začetku sem pričakoval (nadnaravni) zasuk v stilu Stephena Kinga, ampak ne. Ob vseh (ne)mogočih teorijah in možnostih je Le Tellier ostal v mejah, ki jih začrta uvodoma – torej pričakujte nepričakovano. Predvsem pa odlično poletno branje, ki ga boste užili na dah.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Ogenj, ki že dolgo tli

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.  

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Križci, krožci

Križci, krožci

Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.

Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla. 

Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.

Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.

Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina. 

Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.  

Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.

Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Nekropola

Nekropola

Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.

Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst. 

Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.

Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.

Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.

Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.

Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?

Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.       

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smrdokavra

Smrdokavra

Nenavadna »pravljica« za odrasle francoske avtorice Amelie Nothomb je zelo nenavadno, a berljivo delo, polno prispodob in realno-pravljičnih referenc, globoko v sebi pa pravzaprav ljubezenska zgodba. Hvalnica drugačnosti in sprejemanju.

Tanka knjižica, ki bi jo težko označili za roman, obenem pa tudi »pravljica za odrasle« ni ravno najboljša oznaka, saj klasičnih pravljičnih likov in zapletov ne boste našli. Založnik je uporabil avtomobilistično oznako »hibrid«, pa naj bo tako. Zgodba o fantu in dekletu, ki ne vesta en za drugega, ki sta si tako zelo podobna, a hkrati različna in ki ju silnice ljubezni in sprejemanja preprosto vlečejo drug k drugemu.

A najprej k naslovu … smrdokavra je ptica, znana tudi pod imenom vodeb. Močno drugačna, nekaterim grda in celo odvratna, a tako zelo posebna in unikatna. Živih barv, velik kljun, precejšen razpon kril, slovijo pa predvsem po svojih dolgih črnih peresih na vrhu glave, ki izgledajo kot perjanica. Antični Egipčani so jo slavili kot sveto žival in je pogosto predstavljala okras na žezlih bogov, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci pa so jo prepoznavali kot znanilca vojne, pa tudi drugod po Evropi je nastopala kot zloben (pravljičen oz. pripovedni) lik.

Glavna junaka sta, kot ste že lahko razbrali, dva. Njemu je ime Božidar, še lastnim staršem neizmerno grd otrok, a po drugi strani neverjetno bister. Ona je Trandavilja, krasotica, ki pa ji nihče (niti starša) ne priznava posebne inteligence. V skladu s tistimi znanimi puhlicami »lep in neumen« oziroma »obojega ne moreš imeti – pameti in lepote«. Morda je tudi med vami kakšen, ki je v svojih mlajših letih slišal tovrstne opazke, ki seveda bolijo in so največkrat posledica tega, da ljudje, ki jih izrekajo, človeka, proti komur uperjajo strupene puščice, sploh ne poznajo.

Božidarjeva starša sta bila ne več otroka, a zelo otročja in ju je sinov prihod presenetil, njegova grdota toliko bolj. Otroka sta želela skrivati pred vsemi, Božidar pa je hkrati razvijal neverjetne umske sposobnosti, saj je tudi na ta način želel ugajati staršem in okolici. Otroci so bežali od njega, ga zasmehovali in žalili, on pa je ves čas srkal bogastvo informacij, ki sta mu jih ponujala družba in okolje. Odličen v šoli, iz neznanega razloga postane magnet za dekleta, a nobeni prav za dolgo in se nato zaljubi v ptice … je vsega kriva prav smrdokavra, s katero se mladenič lahko poistoveti? Morda pa res.

Trandaviljina zgodba je seveda druga plat tega kovanca. Za njuna uspešna starša je bila pravzaprav projekt, za katerega nista imela veliko časa in tako je breme varstva (in vzgoje) kaj hitro padla na ramena stare in rahlo ekscentrične babice. Trandavilja je za razliko od Božidarja s svojim videzom navduševala od rojstva dalje in ji spričo lepote kaj več ni bilo treba. Ne, da kmalu deklica ne bi znala, le treba ji ni bilo. Podobno kot otroci, ki se rodijo s srebrno žlico, največkrat ne rabijo nič delat, pa nihče ne pravi, da ne znajo … Odrašča in je obenem tarča zavidljivih pogledov in zaničljivih pripomb, doživi prvo ljubezen in s pomočjo babice Rožline zaceli zlomljeno srce.

Oba imata še en zanimiv, lahko bi rekli usoden pripetljaj. Božidar se spoprijatelji z Aleksandrom, saj imajo pri njem doma televizor, ki povzroči določene obrede, ki jih ima družina in so fantu (skoraj) nerazložljivi. Še manj pa razume, zakaj Aleksander o njem drugim še vedno govori grdo in žaljivo. Mar je to prijateljstvo? Trandavilja  se na Jezusovi gimnaziji zagleda v Tristana, čudovitega fanta, med njima hitro preskoči iskrica, vname se ljubezen, zgodi se prvi poljub in nato … nato Trandavilja sliši Tristana drugim govorit, kako je čisto zares neumna kot noč. In temu se reče ljubezen?       

In tako kot Božidar svojo strast prepozna v pticah in ornitologiji, jo Trandavilja v … draguljih. Različnost in drugačnost, ujetost in svoboda, presojanje po videzu ali petju, všečnost ali sovražnost ter seveda poistovetenje s čudovitim svetom ptic je tisto, kar pritegne Božidarja. In Trandavilja ter dragulji? Vsega je pravzaprav »kriva« njena babica Rožlina, ki dekletu izda marsikatero zanimivost in skrivnost življenja in sveta. Vsak dragulj ali drug drag kamen je za nekoga pač le kamen. Za drugega pa bogastvo in vir neizmerne lepote. Nesrečen dogodek, pa genialen preblisk menda topoumnega dekleta in imamo novo zgodbo o uspehu.

Kaj nam torej manjka? Srečen konec seveda. Božidar, grdi ornitolog in Trandavilja, prekrasen obraz hiše draguljev. No, morda pa je prav to – kopica naključnih dogodkov; tiso pravljično v Smrdokavri? Še eno, zadnje naključje je potrebno, da se zgodba sklene. Dva grda račka postaneta čudovita laboda, kronska dragulja v tej hvalnici drugačnosti.

Smrdokavra je pač ena tistih knjig, ki jo boste hitro prebrali in še dolgo razmišljali o njej.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Lov na čarovnice

Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Pod svobodnim soncem – strip

Pod svobodnim soncem – strip

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je bržčas eno ključnih slovenskih literarnih del, prozna vzporednici Prešernovemu Krstu pri Savici. Brali smo jo v osnovni šoli, berejo jo naši otroci in vsekakor jo bodo brali tudi naši vnuki. Vsaka generacija jo razume drugače, saj je roman na nek način zelo brezčasen, stripovska predelava pa jo bo zagotovo vsaj malo približala mlajši generaciji.

Stripovska različica Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je prirejena, za kar je poskrbel Goran Vojnović, risarski del pa je pripadel Damijanu Stepančiču, našemu nagrajenemu ilustratorju, ki je odlično upodobil že kar nekaj podobnih, zgodovinskih stripov. Zgodbo najbrž poznate – 6. stoletje, priseljevanje Slovanov na območje bivše Jugoslavije … Sava in Donava, poleg Slovanov pa še Anti in Huni in seveda takrat »prestolnica sveta« – Bizanc.

Starešina Svarun je v bitkah izgubil kar devet sinov, živ je le še Iztok, izjemen lokostrelec, ki v bitki ubije Hilbudija, bizantinskega vojskovodjo, a mu to seveda ni dovolj. Kljub očetovemu nasprotovanju se odloči oditi v Bizanc, se tam priključiti njihovi mogočni vojski in nato z novo pridobljenim znanjem in veščinami vojsko Slovanov popeljati nad Bizanc.

A če so Slovani bolj ali manj enotni, jih proti bratom Antom, ki jih vodi naivni Volk, ščuva sleparski Hun Tunjuš. Tudi v Bizancu se ne cedita med in mleko – gradnja veličastne Hagije Sofije je draga, vojne in številne izgubljene bitke so poskrbele za padec morale, za nameček proti cesarju Justinijanu spletkari kar njegova lastna žena, cesarica Teodora. V bizantinski vojski je kar nekaj Slovanov, med njimi pogumni Črt, številne niti v mestu pa vleče bogati trgovec Epafrodit, ki mu je pomemben zgolj zaslužek. Ne gre pa spregledati niti Rustika, Slovana, ki pa je zvest Bizancu in je Irenin stric, slednja pa Iztokova izbranka.

Iztok s pomočjo godca in popotnika Radovana prispe v Bizanc, a njegova krinka godca ne vzdrži prav dolgo, saj si zelo hitro prideta navzkriž z vojskovodjo Azbadom, poleg tega njegove izredne lokostrelske veščine vzbujajo veliko pomislekov, ali je res godec. Dvorne in medplemenske spletke vse omenjene potegnejo v nepredvidljiv vrtinec izdaj in tovarištev, poguma in strahu, a z eno in edino željo – Slovane popeljati nazaj prek Donave in požgati Bizanc. Žrtve niso pomembne, niti dejstvo, da bo kmalu zrasel nov Bizanc in tam novi okrutni vojskovodje …

Večplastna, zahtevna in zgodovinsko dobro raziskana zgodba je skozi strip predstavljena v nekoliko bolj enostavni različici, a tako dobro, da bo številne bralce (tudi starejše) skoraj zagotovo prepričala, da v roke (spet) vzamejo tudi klasično Finžgarjevo različico. Piko na i seveda dodajo Stepančičeve podobe, polne simbolov in podrobnosti, ki bodo poskrbele za še nekaj dodatnega raziskovanja.

Brati in razmišljati o romanu Pod svobodnim soncem (ki je prvotno izšel v času razpadanja Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno in v času, ko se je v Slovencih (znova) prebujala narodna zavest) danes, v teh časih, je morda nehvaležno. Zadnja leta beremo, gledamo in doživljamo valove tistih, ki prečkajo (ali ostajajo) našo državo v želji za boljšim jutri. Postavljamo takšne in drugačne ovire, dogajajo se stvari, ki se seveda ne bi smele. Obenem spremljamo tudi beg mnogih iz lastne države, kjer se zdi, da je vse več ovir in meja kar v glavah. In seveda se lahko vprašamo, če se niso morda vloge zamenjale. Ali je Bizanc morda postal Bruselj? Ali smo sedaj mi tista demoralizirana vojska, ki je za dobrobit nekoga drugega, prisiljena v obrambo meja in neke ideje, s katero ne želimo imeti nič. Kdo so danes pravi hilbudiji, azbadi, justinijani, teodore, tunjuši in epafroditi in ali se kje skrivajo pogumni iztoki, črti in radoti ter irene?

Prav nenavadno je, kako lahko nek zgodovinski roman, ki se dogaja v točno določenem času in ozemlju, pove precej o podobnem dogajanju, razmišljanju in odnosih 1500 let kasneje in je tudi zato brezčasna mojstrovina.     

Rating: 4 out of 5.

Zavod Škrateljc, 2021

Featured

Triger

Triger

Roman Davorina Lenka Triger me je hitro prepričal – morilec, ubežnik, manifest, seksualno motivirani umori in za nameček Ljubljana oz. Slovenija. Kaj je tisto, kar pri nekomu sproži vse to? Skozi branje so se mi v glavi porajala nova in nova vprašanja.  

Triger nikakor ni knjiga, ki bi jo brali za sprostitev. Ogromno filozofiranja, razglabljanja, razmišljanja, psihologije, v katerem se bralec včasih preprosto izgubi. Labirint vsega mogočega, ko na koncu začutite olajšanje. Tu se ne sprašujemo, kdo je moril (ker vemo, da je bil to Darijan Urh), ampak zakaj? In ali bo morda moril še kdo? Avtor se ves čas sprehaja po zelo tanki meji …

Glavni junak Trigerja sicer ni Darijan Urh, ampak Aleksandra. Aleksandra, že od nekdaj malce obsedena s serijskimi morilci, ki naveličana enoličnost in omejenosti pusti Adama in je nekaj časa preprosto izgubljena in ne ve, kaj bi. Potem se skoraj hkrati zgodita dve stvari – spozna nenavadnega Sema, na prvi pogled uživača v življenju, spolnosti in še čim, v Ljubljani pa najdejo dve ženski trupli in po zaslugi izgubljenih dokumentov policija ve, kdo je krivec. Darijan Urh. Ne pa tudi, kje je. V javnost pricurlja Cona, njegov spregledan poskus romana. Roman, priročnik ali manifest? Mogoče kar vse troje. V Coni je Urh pisal o Zmaju, serijskem morilcu, katerega umori so bili vsi tako ali drugače povezani s spolnostjo. Pozabite Trobca in Pluta, čeprav boste na skoraj tristo straneh spoznala še mnogo bolj ali manj znanih serijskih morilcev.

Aleksandra postane na nek način obsedena s Cono, študiozno jo obravnava, o njej snema vloge in celo življenje se vrti okrog tega. S pomočjo Sema se medtem odpira – filozofsko, spolno, življenjsko. Na dolgo in široko, predvsem pa globoko razpravljata o spolnosti, fetiših, sadizmu, drugačnih spolnih praksah, partnerstvu, monogamiji in poligamiji, zvestobi in konceptu varanja, pornografiji in erotiki, vplivu staršev, psihološkem vidiku, ozadju serijskih morilcev, njihovem načinu razmišljanja in odzivanja … ja, iščeta sprožilec, »triger«. Aleksandra si seveda želi še nekaj – izvedeti, kje je Urh.

Šest poglavij – Vrat, Poletje Cone, Klub sestradanih volkodlakov, Ptice v megli, Mokrorojena in Ostanki verige, so na nek način tematski. V prvem spoznamo glavne junake, drugi je predvsem razpravljanje o Coni, v tretjem v povsem drugačni obupani in odvisni vlogi spoznavamo Sema, ki ga Aleksandra zapusti. Četrto poglavje prinese nepričakovan zasuk – ne le, da se Aleksandra preseli, ampak prevzame Semovo vlogo zdravilke svoji stanodajalki Renati, zadrti in zavrti ločenki, piše ji Urh in se povem nepričakovano preda policiji. Aleksandrino življenje od tu drsi navzdol oz. v močan vrtinec, ko začne redno odhajati k Urhu, se z njim pogovarjati in spoznava, da je od njega postala odvisna. Mučenje traja kar lep čas oz. do spoznanja in sicer pričakovanega, a vseeno zanimivega zaključka.

Cona sama po sebi je ravno tako poseben zalogaj. Glavni pripovedovalec je Gama, o sebi govori v prvi osebi množine in skozi delo zbere skoraj tisoč opomb. Ted govori v tretji osebi ednine, hipotetično. Crystal o svoji spolnosti govori zelo iskreno, brez zadržkov, sprijaznjeno. In njeno dojemanje spolnosti in same spolne prakse močno odstopajo ne le od tistega, kar imamo za običajno, ampak tudi kar imamo za drugačno. Raziel pa je tisti, ki skozi kratke zgodbe opisuje Zmajeve žrtve in njihove zadnje ure. Rdeča nit Cone ni le Zmaj in njegovi umori, ampak napoved dobe Ženske in predvsem to plat bi lahko označili kot manifest. 

Priznam, da so mi bili mnogi deli težavni za branje, preveč osebni, lahko rečem celo znani. Sam sem precej tradicionalen moški, tako v dojemanju spolnosti kot partnerstva in mi je v Trigerju zapisano pogosto ne le tuje, ampak tudi odbijajoče. »Not my cup of tea« bi lahko rekel. Sprašujem se, kako zelo je vse to dejansko znano avtorju, saj se mnogi zapisi zdijo biografski, z osvojeno oz. pridobljeno izkušnjo. Všeč mi je sicer preplet Cone in povezovanja z dejanskim dogajanjem – kar Aleksandra ugotovi skozi pogovore s Semom, Urhom, Ado ali zgolj skozi lastno raziskovanje in razmišljanje, je dopolnjeno z odlomkom iz Cone. Kar je na nek način dvorezen meč, saj se meja včasih povsem zabriše. Priznam, da sem nekaj časa razmišljal v smeri, da sta s Cono (ne pa z Urhom) povezana tudi Sem ali Aleksandra. Vse preveč je podobnosti.

Kot omenjeno uvodoma – Triger ni knjiga za sprostitev, niti za užitek. Težka knjiga za brat in razumet, obenem knjiga, ki vam bo dala misliti. Teme, ki jih odpira, so nevsakdanje in neobičajne, o njih se ne pogovarjamo, večina o njih niti ne razmišlja in si jih mogoče še sebi ne upamo priznati.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura 2021

Featured

Otroci zla

Otroci zla

Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.

V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti. 

In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.

In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.

Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.

Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022