Featured

Will Grayson, Will Grayson

John Green je star znanec naših knjižnih polic, Davida Levithana pa v slovenskem prevodu še nismo brali in tale sicer ne več najnovejši roman (ali je to so-roman?) je kar dober obet za nadaljnje raziskovanje. 

Tisti, ki Johna Greena poznate, seveda veste, da ni pri njem pravzaprav čisto nič tako, kot se sprva zdi. Poglej zelo spretnega nizanja zgodbe in plastenja posameznih junakov, vedno znova poskrbi tudi za kakšen zanimiv preobrat. Moram priznati, da sem se s prvimi poglavji kar mučil, saj sta se zdeli zgodbi obeh Willov Graysonov čisto preveč različni in nezdružljivi. In da kar takoj pojasnim – imamo dva Willa Graysona, ki se po (res čudnem) naključju srečata, njuni življenji in usodi pa prepleteta. V knjigi sta tako Will Grayson (to zgodbo je pisal Green) in pa will grayson (njegovo zgodbo je pisal Levithan) naslovna in glavna lika, čeprav je treba priznati, da pozornost ukrade najpomembnejši stranski lik – Mali Cooper, najboljši prijatelj Willa Graysona. 

Ampak dajmo najprej v predale – kakorkoli je to težko; pospravit oba glavna junaka. Will Grayson se zdi zelo neodločen tip najstnika, sicer heteroseksualen, ki rad uživa v alternativni glasbi, hodi na koncerte in se zabava ter bo najverjetneje sledil staršema na medicinsko obarvani profesionalni poti. Zelo mu gre na živce, da mora biti del t. i. GSN-ja, tj. Gej-strejt naveze, še toliko bolj pa, da je njegov prijatelj Mali Cooper. Njegov najboljši prijatelj! Mali niti približno ni majhen, ampak je ogromen in tako ne preseneča, da je igralec ameriškega nogometa, sicer pa gej in ljubitelj ter ustvarjalec (pomemben podatek!) mjuzikalov. Zaljubi se enako hitro kot odljubi, a svojo preprostostjo in iskrenostjo ter še bolj odkritostjo hitro osvaja srca. Sicer sem vmes nekajkrat pomislil, da bi bila zadeva najbrž povsem drugačna, če ne bi bil tako strah vzbujajoče velik in bi bil v tem primeru najbrž pogosta žrtev medvrstniškega nasilja. Z njim pa tudi Will.

No, po drugi strani pa will grayson živi sam z mamo. Spozna, da je gej, ki ga seveda nihče ne razume, dokler na spletu ne spozna Isaaca. Isaac je takorekoč njegova sorodna duša, utelešenje njegovih sanj in nič na svetu si ne želi bolj, kot da ga konča tudi osebno spozna. Sledi razočaranje – kakšno, vam zaradi zanimivosti zgodbe ne bom izdal; a to propadlo srečanje pravzaprav pripelje do srečanja Willa Graysona in willa graysona. V čikaškem seksšopu. Kako in zakaj sta se Will in will znašla tam, naj ravno tako ostane presenečenje za vse, ki knjige še niste brali. 

In tako v življenje willa graysona vstopi Mali Cooper – mogoče je tudi obratno?; in blago rečeno bi lahko rekli, da drug drugemu življenje postavita na glavo. In če je bilo willu do tega trenutka neprijetno biti gej, je Mali na svojo spolno usmerjenost celo ponosen in jo brez težav tudi izrazi, kar določene premike pomeni tudi za willa graysona. Tudi veliki (avtobiografski) mjuzikal, ki ga Mali Cooper pripravlja in ki sprva nosi naslov Mali plesalec, se spričo zaradi številnih sprememb v njegovem življenju, zelo hitro – skoraj dobesedno iz dneva v dan, spreminja. Na koncu se spremeni tudi naslov. Preobrazbo, tako v mjuzikalu kot tudi v resničnem življenju, doživlja tudi Will Grayson (v mjuzikalu lik, ki ga je navdahnil, sprva nosi ime Gil Wrayson, potem ga Mali preimenuje v Phila), saj odkrije, da je zaljubljen v zadržano Jane in iskreno povedano – že dolgo nisem bral tako pristne in lepe najstniške ljubezenske zgodbe. Najbrž zadnjič v katerem od Greenovih romanov. 

Preobrazb in sprememb je pravzaprav res veliko in če v svojih zapisih rad uporabim prispodobe z magneti ali pa s planeti … tudi tokrat jo bom. Mali Cooper in Will Grayson sta vsekakor dva magneta, ki se neverjetno privlačita, a zgolj in samo na prijateljski ravni. Pa čeprav se morata nekajkrat krepko odbiti, da se znova lahko sestavita. Po drugi strani sta Mali in will grayson magneta, ki se neustavljivo dopolnjujeta in privlačita tudi na spolni ravni. Will in Jane sta bolj kot dva planeta, ki zelo previdno krožita drug okrog drugega in se morata iztiriti iz svojih običajnih tirnic, da lahko postaneta eno. 

Prav zanimivo mi je bilo, kako sta Green in Levithan ves čas spreminjala, prilagajala in preobražala junake, ki dobesedno zorijo in odraščajo pred našimi očmi ter nam nastavljajo vsa mogoča ogledala – naj bo to za prijateljstvo, intimno oz. partnersko razmerje, odnos do staršev, naš odnos do sveta, glasbe in umetnosti oz. sploh do mjuzikalov. Kakorkoli je mjuzikal tukaj predstavljen kot povsem gejevski žanr, je končni Cooperjev izdelek hvalnica tako prijateljstvu kot ljubezni in življenju. In predvsem imenitna pika na i. 

Poleg Jane, ki igra pomembno stransko vlogo, je tukaj še Maura, želi-si-biti-dekle willa graysona, pa Gideon, willov gejevski prijatelj, starši obeh glavnih junakov in pa še nekaj povsem obstranskih likov, ki pa dodajo sočnost pripovedi. Vrnili se boste v čas spletnih klepetalnic, neskončno dolgih telefonskih pogovorov in izmenjav sporočil pa seveda neutrudnega čakanja, da boste dobili odgovor. Kjerkoli že. 

John Green (tudi tokrat) ne razočara. Vsekakor gre še za enega tistih avtorjev, ki mu grozi, da bo zapadel v ponavljajoč vzorec lastnega uspešnega pisanja in zato je takšno sodelovanje prav osvežujoče. (Podobno uspešna in zanimiva je tudi Zima zima bela z Maureen Johnson in Lauren Myracle). Nežne puritanske dušice znajo imeti sicer z Will Grayson, Will Grayson kar nekaj težav, a je zgodba neverjetno zabavna, topla (nič slabega) in predvsem življenjska, tako da jo lahko iskreno priporočim.

Rating: 4 out of 5.

2022, Mladinska knjiga        

Featured

V elementu

Največkrat sem jaz tisti, ki drugim priporoča branje, s to knjigo se je zgodilo nekaj skoraj najbolj nenavadnega – branje mi je priporočil moj najstarejši sin: »Oči, tole bo pa mogoče tebi zanimivo.«

Niso to knjige, po katerih bi sicer posegal ali jih z veseljem bral, pa vseeno – očitno je tudi Taras čutil, da pa mogoče moram prebrati prav to knjigo. Podnaslov knjige, ki sta jo skupaj napisala Ken Robinson in Lou Aronica, je ‘Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni’. To sicer ni knjiga za duhovno oz. osebnostno rast, ni priročnik, ampak zanimiva zbirka zgodb ljudi, ki so bili označeni za nesposobne, ki so imeli takšne ali drugačne težave, a je nekje v njih vseeno tlela neka iskra, samo odkriti so jo morali. In ko so jo, se je hitro razplamtel požar. 

Robinson in Aronica se sprehodita skozi poglavja, kjer najprej razložita, kaj element sploh je, zakaj je nujno potrebno spremeniti način razmišljanja, saj bomo le tako lahko šli onkraj meja domišljije, mogoče celo sposobnosti. Seveda je pomembno tudi iskanje svojega plemena in se ne ozirati na to, kaj si bodo o nas mislili drugi. Nikoli ni prepozno, treba pa je sprejeti odločitev – ali bomo delali za denar ali za dušo. 

Nekajkrat sem omenil, da ste me v zadnjem obdobju močno zaznamovali dve knjigi – Kingova On writing in prav tale, V elementu. Zakaj? Med branjem Kingove »pisateljske biografije« sem dobil odličen uvid v delo nekoga, ki ga cenim in spoštujem, pa mu ni uspelo čez noč, vsekakor pa sedaj zasluženo žanje darove svojega uspeha. Spoznal sem, da ni nič narobe, če razmišljaš drugače, izven okvirjev in meja, če imaš »nore« ideje in ti domišljija malo podivja, predvsem pa sem ugotovil, kako pomembno je pisati. Pisati in brati, ustvarjati. In ja, potem sem ugotovil tudi, da je to moj element – pisanje. In kakorkoli bi si želel od tega živeti in to delati za denar, je to malo verjetno in poleg tega ne vem, če bi potem to še delal s takšnim veseljem. Ko nekaj moraš, izgubi tisti čar in vznemirljivost. In po zaslugi knjige V elementu sem spoznal, da ni nič narobe, če je moj element nekaj, kar rad delam v prostem času. Pišem, ustvarjam.   

In kaj je element po Robinsonu? Dovolite mi tale prepis z zadnje platnice: »Element je prvina vsakega človeka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali.«

Tisto posebej zanimivo mi je tudi razmišljanje o potrebnih spremembah v vzgoji oz. šolstvu. Spremenili so se časi, navade, sistem in način dela, takorekoč nič pa se ni spremenilo šolstvo oz. sistem izobraževanja. Še vedno se vzgaja na način, kot da vzgajamo bodočo robotizirano silo za tekoči trak, za velike tovarne in industrijo in ne več za takorekoč storitveno industrijo, prav nič se ne oziramo na potrebe in želje, še manj pa na talente otrok. Kolikokrat slišite iz ust otrok vprašanje »Kaj pa mi bo to prišlo prav v življenju?« in »Zakaj se rajši ne učimo tega in tega?«. Se spomnite filma Dead Poets Society oz. Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je blestel Robin Williams kot nekonvencionalni učitelj angleške književnosti John Keating in takrat pokazal, kako se lahko tudi nekaj dolgočasnega ali vsaj nezanimivega poučuje na zanimiv in celo vznemirljiv način, premakne meje v glavah bodočih voditeljev sveta? Robinson tukaj odlično razdela, zakaj je obstoječi način preživet in ga bo potrebno nujno ne le osvežit, ampak konkretno spremenit.  

Skratka, če ste mogoče v precepu, ali je tisto, kar trenutno počnete, res tisto pravo, potem vam priporočam branje te knjige. Ker treba se je zavedati, da je več kot odlično, če je stvar, ki jo počnemo za preživetje (beri: naša služba, za katero smo plačani) vsaj deloma povezana z našim elementom. Tudi, če niste povsem prepričani, ali je nekaj, kar tli v vas, res tisto nekaj za vas, boste morda tako lažje prišlo do spoznanja in končne odločitve. Skratka, knjigo V elementu vam toplo priporočam in vsakemu privoščim, da svoj element tudi najde in razvije. 

Rating: 4 out of 5.

Lectour, 2016

Featured

Dan ljubezni (deseti, in zadnji del)

Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu. 

In nov začetek

Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe. 

Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.

A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta. 

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.       

Featured

Moonraker

Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.

Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda. 

Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu. 

Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge. 

In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta. 

Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand. 

Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.

Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal. 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022   

Featured

Dan ljubezni (deveti del)

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Nazaj

Nisem imel pojma, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Prav počasi sem odprl oči in …

»Mister, are you OK?,« sem slišal jasen ženski glas, »Emergency is on their way. Are you OK?«

Te oči, ta obraz. Videl sem jih že. Mogoče v sanjah? Ne, saj ni bilo mogoče, da bi bila ona. Ampak te oči, tako zelo otožne in iskrive. Obrvi, niti njenih obrvi nisem mogel pozabiti. Pa njen bleščeč nasmeh. In glas, ki me je božal. Spomnil sem se šibkega sunka elektrike, ki naju je stresla, ko sem se je prvič dotaknil in vedel sem, da je tudi tokrat z čarovnijo svojih rok poskrbela, da je skozi mene znova stekla elektrika in da sem bil tu. Znova tu, ob njej. 

»Ana,« sem šibko rekel in jo pogledal, »Tu, tu si …«

»Ali, ali, ja nisam Ana, zamjenili ste me z nekom,« je rekla zmedeno, »Da, da li želite, da nekoga pozove …«

»Ana, ljubavi, tu si. Konačno,« sem rekel in tiho šepnil, »Nikad ti nisam rekao, ali – ljubim te.«

‘Predaj se srce, izgubili smo boj, / nikada više ti ne pričaj o njoj, / u mom životu sad nema više nje, / predaj se srce, izgubili smo sve.’

Konec

Vedela je, da je konec. Bila je zdravnica in videla je take primere, ko se je srce ustavilo – kot se je temu neznancu!; in čeprav ga je uspela z natančno, zanjo rutinsko masažo srca oživiti in priklicati nazaj, njegovo srce ni zmoglo več kot to. Zadnji pogled, v katerem je bila neverjetna lahkotnost in mirnost, sprijaznjenost ter nekaj zadnjih besed. 

Neki Ani, ki jo je imel očitno tako zelo rad, da je bila njegova zadnja misel namenjena njej. Ne, ona ni bila ta, a se je v tistem trenutku, ko je gledala njegov spokojen obraz, zavedela, da si želi nekega dne tudi ona umreti z mislijo na osebo, ki jo bo ljubila. Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu. 

Se nadaljuje (in prihodnjič zaključi) …

Featured

Vojna in dež

Sklepni del Čolićeve (Velibor, ne Zdravko) avtobiografije o izgnanstvu – prva dva sta v slovenščini na voljo pod naslovom Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov; je pretresljivo branje, ki se začne v Bruslju in nas na neki točke vrže v preteklost, v leto 1992 in bridko, tokrat bolj hrvaško-bosansko kot srbsko-bosansko vojno. 

Začetek, ki se dogaja med leti 2021 in 2023 v Bruslju pod naslovom Bolezen, nas postavi v vlogo bolnika, ki trpi zaradi zoprne kožne bolezni avtoimunskega izvora in zaradi katere je naš junak vse bolj iznakažen. Trpi, hodi od zdravnika do zdravnika, preiskave do preiskave, nihče ne ve najbolj natančno, kaj mu je in še manj, kako mu učinkovito pomagati. Bralec se pač ne more znebiti občutka, da je tako zelo hudo, da bi junak najrajši umrl. Ne vemo in ne izvemo, kaj je tisto, kaj je bolezen sprožilo, nam pa nadaljevanje morda ponudi kakšen odgovor. 

Nenadoma se znajdemo takorekoč na frontni črti – z junakom vred, seveda. Sledita drugi in tretji del, najprej Vojak in potem Dezerter. Zdi se mi, da za vsako knjigo, ki jo preberem in ki se posveča vojni na tleh Bosne in Hercegovine, zapišem, da je najbolj pretresljiva, strašna, grozna, obupna. In tudi za to lahko rečem enako. Pa to pravzaprav ne pomeni, da so druge manj ali bolj, le da je tudi ta tako zelo vse, le da znova na drugačen način. Pristna, podobno kot Štukanov Blank, iz prvoosebne izkušnje, iz prve frontne linije, strelskega jarka, bolnišnične postelje. 

Čustva, ki jih doživlja in opisuje Čolić, so tako zelo neverjetno pristna, da je skoraj težko verjeti. Bolečina, strah, panika, kri, rane, urin, sperma, bajoneti, gnijoče meso, groza v očeh, smrt … zgolj list naprej in vrženi smo v novo grozo, novo paniko, ponovno nočno moro in večno željo, naj bo tega že enkrat konec. Sanje, ki se znova in znova spreminjajo v nočno moro. Upanje, ki ne umira zadnje, ampak je umrlo že davno tega. Prekupčevanje in vojni dobičkarji na eni strani ter neizbežna mešanica življenja in smrti, kopica spominov – tudi lepih, čudovitih in nepozabnih; ter seveda želja po dokončni pozabi. 

Iskreno povem, da je res težko pisati o vsebini, o dogajanju in doživljanju, ker je to knjiga, ki jo je pač treba brati, razumeti, čutiti. Razumeti, zakaj si želi umreti ali umreti, bodisi od sovražnikovega naboja (kdo je pravzaprav sovražnik, kdo večji in čigav?) ali pač od lastne roke, sploh ni tako težko. Izbere “lažjo” pot, nekakšno socialno smrt – dezertira, saj že od samega začetka ve, kako nesmiselna, nepotrebna in pač ne- je ta vojna (mislim, da sem se to vprašal že pri eni drugi knjigi – saj katera pa je?). Sploh za nekoga, ki je opustil željo, da bo uspešen športnik – kateri fant pa si tega ni želel?; ali glasbenik – ob štulićih, balaševičih, čolićih (tokrat mislim Zdravka), dugmetu (Bijelo dugme), čorbi (Riblja Čorba), orkestru (Plavi orkestar) ter še komu; temveč si je želel biti pesnik. Pesnik!!! Ki namesto peresa dobi v roke puško in namesto nežnega šepeta simpatije na uho grob ukaz. Ubij, ubijaj, sicer si ničvreden.

Prvi del knjige Vojna in dež me ni pritegnil, druga dva pač toliko bolj in vsekakor si želim prebrati še kaj njegovega – vidim, da je poleg uvodoma omenjenih prvi dveh del iz te trilogije v slovenščini (avtor je po dezerterstvu, kar opisuje tudi v tej knjigi, prišel v Francijo in načeloma objavlja v francoščini, podobno kot naša Brina Svit) na voljo tudi Sarajevski omnibus. Zgodbe so odlične in zanimive, prevodi delujejo pristno in iskrivo, torej zakaj ne?    

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Dan ljubezni (osmi del)

Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema. 

Dve minuti in pol

‘Življenje je prekratko / toliko tega bi delil s teboj / tvoje lice lebdi skozi glavo / želim si te krvavo. / Ko mislim na tebe, mi je tisoč ur minuta.’   

Kaj se dogaja? Zakaj sem pri miru? Ne smem biti pri miru, nikoli nisem povsem pri miru. Potrebujem, nujno potrebujem nekaj. Ampak kaj? Kaj me bo predramilo? Še pred nekaj minutami sem razigrano utripalo, ko je hodil in se oziral naokrog. In, in zdaj? Kaj, kaj se je zgodilo? Dajmo, dajmo, treba je najti nekaj, nekaj, ob čemer se bom znova pognalo. Lepe stvari, lepi spomini. Praznovanje rojstnih dni? Ne, tega ne mara. Mogoče prvi šolski dan, mogoče to, ne, tudi to ne. Ampak tukaj, tukaj v tem mestu sva že bila, nekoč, nekoč davno. 

O-o-o, kaj pa se dogaja? Nekaj me stiska, pritiska, aua, to boli. Hm, ne, v redu, v redu je, mogoče se pa prebudim. Nekaj se dogaja, nekaj dela. Torej, kdaj sva bila tukaj? Oh, spomnim se, ko je spoznal, ko … ko je zagledal tiste oči, tisti nasmeh, ko, oh ja, ko se je dotaknil najprej njenih prstov in potem njenih ustnic. Slišalo se je tiho žuborenje reke in potem, potem sem cel dan, cel večer in noč do jutra divje utripalo in vem, spomnim se, sedaj se spomnim, čutil sem tudi njeno srce in bilo je tako zelo lepo, tako popolno. Življenja polno.

Ampak, ampak … ne, ne, ne še nehat, nisem še tam, ni še v redu. Dolgo je trajalo, preden je bilo naslednjič tako, tako lepo in polno, popolno in takrat je trajalo dlje in bilo, bila je … bila je ona, neka druga, a tudi z njenim srcem je bilo tako lepo utripati in ga čutiti in bilo je potem še eno, še tretje srce, samo, samo … tisto malo srce, tisti srček se je potem ustavil in … in oh, oh, ja, tudi to je bilo, seveda. Sploh nisem pomislilo. Tisto je bilo pa res hudo in že, že takrat je le malo manjkalo, pa … pa bi bilo konec. Tudi takrat me je tiščalo in stiskalo, kot bi bilo v grobi, jekleni ječi, v kateri me vse reže, praska, zbada in suva, a je minilo. Nekako, ne vem kako, ampak je. 

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Se nadaljuje …

Featured

Priče sa satnim mehanizmom

Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«. 

Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.

Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo. 

In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem. 

Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin … 

Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.   

In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.  

Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …

No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …

Rating: 4 out of 5.

Buybook, 2018  

Featured

Dan ljubezni (sedmi del)

Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni. 

Sarajevo, zdaj

Sarajevo je že stoletja isto bodo rekli nekateri in drugi se bodo začeli pritoževati, kako je Sarajevo vsakič malo bolj drugačno. Tu nisem bil vsaj deset let in lahko rečem, da se je Sarajevo, mesto, spremenilo. A njegova duša je ostala ista – pristna, čista, enkratna. 

‘Bilo gdje da krenem, o tebi sanjam / putevi me svi tebi vode / čekam s’ nekom čežnjom na svijetla tvoja / Sarajevo ljubavi moja. / Pjesme svoje imaš i ja ih pjevam / želim da ti kažem šta sanjam / radosti su moje i sreča tvoja / Sarajevo ljubavi moja.’

Srce Sarajeva, njegova bit in bistvo, so isti. Ljudje so isti. Prisegel bi, da sem videval mnoge iste obraze kot pred toliko leti. Nasmehi, kimljaji z glavo, pozdravi. Tu človečnost še živi. Ulice so iste – kakšen izvesek manj, kakšna zaprta trgovina ali lokal več, a se je zdelo kot da hodim po svojih stopinjah izpred desetletja. Le da sem hodil sam. Miljacka, ta čudovita reka, ki je navdahnila toliko nepozabnih pesmi, se je še naprej leno vila pod številnimi mostovi proti severozahodu mesta, proti Bojniku, kjer se bo izlila v reko Bosno. V komaj zaznavne vrtince Miljacke sem ravno tako zrl sam. Vječnica je bila lepa, lepša, čudovita. Obnova te zgodovinske stavbe, ki je bila med tisto nesmiselno (ali ima kakšna vojna smisel ali zgolj slab namen?) vojno takorekoč porušena, je bila končana in slovita mestna hiša, še ena zgradba tako zelo polna zgodovine, je bila kot dragulj, ki je veličastno sijal. Pa Baščaršija, hrupna in natrpana, kjer včasih ne veš več, v katerem lokalu sediš in v katerem naročaš hrano ali pijačo, kjer je polno malih zmikavtov in prevarantov in kjer se cene izdelkov in storitev spreminjajo glede na to, kateri jezik govoriš. V tem trenutku se je zdelo neverjetno, ampak bil sem doma. Počutil sem se domače, dobrodošlo, sprejeto. Moje srce je živahno utripalo in se veselilo vsakega koraka. Oči so komaj čakale, da se naužijejo vseh lepot tega neverjetnega mesta. Tako polnega napak in obenem popolnega. Mesto, ki ga ljubiš. In z vsakim korakom sem bil bližje Sebilju. 

»Nazaj sem, vrnil sem se,« bi najraje zakričal kar tam, sredi ulice, »in zdaj, zdaj bi ljubezen. Naj se vrne še ljubezen.«

Začutil sem ostro bolečino. Bolečina, ki se je nenadoma iz prsnega koša razširila na skoraj celo telo, prek ramen in vratu do čeljusti, v glavi mi je zabobnelo, oči pa so se kar same začele zapirati in v trenutku sem postal neverjetno utrujen. Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema. 

Se nadaljuje …

Featured

Poletna svetloba, in nato noč

Pri pisanju obstaja zanka, v katero se ujamejo mnogi – pisati o nečem, o čemer nimaš pojma. Naj so to mesta, dogodki, neka občutenja, karkoli že … in osebno mi predstavlja prav posebno vznemirjenje, ko v roke dobim knjigo, ki jo je napisal nekdo, ki se na nekaj res spozna. 

Osebno so mi v izziv vedno ali pač vsakič znova knjige Harukija Murakamija. Postavljene na Japonsko, v kulturo, ki je tako zelo drugačna od »naše« in jo je res težko razumeti, če nisi bil bil kdaj na Japonskem. Težave imam recimo tudi, ko berem o muslimanskem svetu, ki nam je sicer vse bližje, a miselno tako zelo daleč, ali pa mogoče o še vedno pristnem življenju nekje sredi Afrike ali na kakšnem pozabljenem otoku, kjer takorekoč niti za elektriko, kaj šele za internet in družbena omrežja ne bi vedeli, če ne bi bilo nekih vsiljivih turistov. In ja, tudi sam sem se ujel v to zanko, pisal recimo o življenju v New Yorku, ki mi je enako daleč kot Japonska. Lažje se poistovetim z njihovo kulturo, načinom življenja, ampak še vedno nimam pojma, kako je tam dejansko biti, živeti. V nekem trenutku se lahko poistovetim z ljubimci, morilci, posiljevalci, narkomani in plačanimi morilci, dokler jih nekam ne postavim lokacijsko. 

Zakaj pravzaprav vse to pisanje? Poletna svetloba, in nato noč mi je dala misliti. Zgodba se namreč dogaja na Islandiji, pa niti ne v njihovi prestolnici, Reykjaviku, ampak v neki vasici, kjer živi 400 ljudi in je bližje polarnemu krogu kot … hm, kot čemu? Običajnemu in normalnemu? Nam, da. In to je še za Slovenijo komaj običajna vas. Ampak Islandija. Severni sij, polarni dan, polarna noč, mraz in kjer se zvezde zdijo veliko bližje kot tu. Ali je mogoče pisati o Islandiji? Pravzaprav ne. In tudi razumeti jo je mnogo težje, če je vse, kar o tej mali in redko poseljeni otoški državi veš in poznaš, odsev fotografij fjordov, divje obale, izbruhov gejzirjev in slabih cest ter seveda slovite »aurore borealis«. 

In tu se skriva tista dodana vrednost te knjige Jona Kalmana Stefanssona. On je Islandec, on to pozna, živi, diha in čuti. Ni turist, ampak prebivalec te skrivnostne države. In zelo verjetno je, da se boste v njegovih zapisih včasih izgubili in se spraševali, kako pravilno izgovoriti kakšno ime. Ampak Islandijo boste začutili. Pojemajočo, a vseprisotno svetlobo polarnega dne in neskončno, morečo in pritiskajočo temo polarne noči. Meglo, dež, sneg, mraz. Najbližjega soseda, ki živi nekaj deset kilometrov stran in s katerim se ne pogovarjate, ker sta se nekoč davno sprla vajina deda (v najboljšem primeru) in zamera vztraja generacije. Ali se boste pač sprehodili po središču vasi, kjer poslopij ne krasijo svetleči izveski modernega zahodnega sveta, ampak napisi točno tistega, kar poslopja nudijo. Vse za življenje, preživetje. In takorkeoč nič več od tega. Ker več pač ne potrebujete. 

In tam vmes so seveda ljudje, njihove zgodbe, življenja, smrti, prevare, usode in še kaj. Stefansson mojstrsko pripoveduje in slika to neverjetno pokrajino dežele in človeških duš, z nepredvidljivo kretnjo slikarja včasih pljuskne poplavo humornih barv, drugič obešenjaški humor, pa skoraj poetične izlive ljubezni, preprosto erotiko ali pa iz njega izbruhne neizmerna želja za preživetjem. Pripovedovati ali opisovati posamezne zgodbe in usode zanimivih prebivalcev te neimenovane vasice, bi bilo krivično. Ker Stefansson pač to naredi odlično. 

Kako ti lahko nekaj tako zelo »omrači« um, da misliš le še na zvezde in razmišljaš v latinščini. Zakaj imajo solze oblike čolna na vesla, kako lahko nekdo kar izgine, kako je videti konec sveta in kaj pomeni ljubiti. Lepote gozdov in rek, poželenja in strasti ter zakaj je enako nemogoče prešteti vse ribe ali pa solze. Islandija – posebna, drugačna, nepredvidljiva in upam si trditi, da tudi neprimerljiva. Življenje je tam pač drugačno, celo čas mineva drugače. 

Mogoče prav zato, ker mineva med (skoraj) neskončnim dnevom in neskončno nočjo. Ker je belo in črno, svetlo in temno. Morda je prav zato ta majhen košček sveta blagoslovljen s to izjemno igro narave, severnim sijem, ki prinese poplavo pravljičnih, neresničnih barv. Mogoče. In vsekakor je zato prav, da preberete knjigo Poletna svetloba, in nato noč, da boste vedeli, da sta svet in življenje lahko močno drugačna. In da ni s tem čisto nič narobe. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025    

Featured

Dan ljubezni (šesti del)

Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce. 

In potem jih nekega jutra nisem čutil. Tudi Anja jih ni. Nisva čakala, ampak sva odhitela na urgenco, od tam v porodnišnico, a je bilo prepozno. Otrok, najin otrok, je umrl. Še preden se je rodil, prvič vdihnil oči, odprl oči, resnično zaživel. Saj veste, to je tisto ena na nekaj deset tisoč, ko se lahko zgodi in ko se sprašuješ, zakaj se je zgodilo ravno tebi. Ne, seveda ne boš zadel glavnega dobitka na loteriji, ampak te je vesolje z nekim svojim nemogočim smislom za humor in ironijo izbralo, da boš izgubil otroka. Jaz sem verjel v vesolje, Anja v boga. Potrlo jo je, še mnogo bolj kot mene. Razumel ni nihče, jaz sem se trudil sprejeti. Kakorkoli nemogoče je bilo. Takrat, prav takrat, sem po vseh tistih letih, znova pil alkohol. Niti približno ga ni bilo toliko kot takrat v Sarajevu, saj ga nisem bil vajen in sem bil pošteno pijan že po treh »ta kratkih«. 

Tako se je vse tisto, za kar sem takrat verjel, da je oplemeniteno z besedo »ljubiti«, začelo razkrajati. Anja ni mogla preboleti in če sem iskren, tudi jaz ne. Spolnost se nama je začela upirati, saj je bil tisti najlepši in najbolj enkraten del tega lepega zaznamovan z najbridkejšim, s smrtjo. Zgolj nekaj tednov je bilo do predvidenega datuma poroda, ko je morala ona iz svojega telesa – temu niti ne morem reči roditi, ampak izločiti, kar pa zveni tako zelo grobo in grdo; mrtvega otroka. Saj sva vedela, čutila – ali naju bo to še bolj povezalo in združilo in bova iz vsega prišla močnejša ali pa naju bo dobesedno ugonobilo. Zgodilo se je slednje. Postala sva si tujca. Nekega dne, ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo več tam. Niti njenih stvari. Poročni prstan in sporočilo ‘Oprosti, ampak jaz ne morem več. A.’. Nisem je klical, pisal, prepričeval, nič. Saj ni imelo smisla. Bilo je konec, vsega. Nepopolnost je bila polna popolnega, a s tako temno in mračno packo, ki je ni bilo moč izbrisati. 

Tudi moje življenje ga tedaj ni imelo. Zakaj živeti, ko pa sem izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo? V tistem trenutku nisem vedel, kako živeti brez ljubezni. Ali je to sploh življenje? Popolnoma sem otopel. Dokler se mi ne neke noči v sanjah prikazala ona, Ana. In se v nenavadnih meglicah prikazal Sebilj, da sem se zavedel – če hočem znova razumeti ljubezen, srečati ljubezen in voljo do življenja, potem moram nazaj. Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni. 

Se nadaljuje …

Featured

Krvavec

Drugi roman Tomaža Kotnika marsikaj obljublja in na trenutke tudi obeta, a če zgodbeno ne navduši, so predsvem zanimive tiste medplasti. 

Tomaža Kotnika sem najprej opazil na družbenih omrežjih, tako knjigo Krvavec kot prvenec Mor, pa sem se potem na Knjižnem sejmu odločil za nakup druge, novejše. Mogoče zato, ker je delovala bolj krvavo, če sem povsem iskren, pa me je navdušil stavek “Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.” Osebno bi prej rekel, da gre za kingovsko kot tarantinovsko zmes, ampak se tja še vrnem …

Glavni junak je Ambrož, zagrenjen in z vsem nezadovoljen ter razočaran cinik v srednjih letih, s (prihajajočo) krizo srednjih let, ki se bo le redkim prikupil, se zna pa marsikdo v njem prepoznati. (Vključno z avtorjem tega zapisa.) Morda je edina stvar, ki je še v večji krizi kot on sam, njegov zakon. Otroka sta zapustila gnezdo in zdi se, da sta si z ženo Medejo vse bolj različna, drugačna, prepuščena nekim fantazijam in s kopico neizrečenega. Hodi v službo, ki je nima rad in čas tam preživlja s sodelavkami in sodelavci, ki mu gredo na živce. Sicer pa – kaj mu ne gre na živce? Zdi se, da še najbolj kar lasten odsev v ogledalu. 

In potem soproga pride na idejo, da bi šla s prijatelji (ki so bolj njeni kot njuni) silvestrovat na Krvavec. V oh in sploh najbolj prestižno brunarico s posebno kulinarično ponudbo, v katero seveda ne prideš kar tako, če nisi vsaj malo ekskluziven. (Beri: imaš dovolj pod palcem.) Seveda Ambrož prezira tako smučanje kot gnečo, praznovanja in še najbolj od vsega “prijateljski” par. Luca in Sanja. On uspešen in priljubljen podcaster, ki piše knjigo, ona je pač poleg. On bi vsekakor tudi Medejo, Sanja se (najbrž) ne bi branila Ambroža. In ko se jim na Krvavcu pridružita Gregor, še en povzpetnež in njegova mnogo mlajša priležni-, ah, oprostite, žena Leonida, je Ambroževa mera seveda polna. V merjenju “kdo ima daljšega” Ambrož ne želi sodelovati in če bi lahko, bi se najbrž obrnil in odšel. A na nek način čuti, da je to silvestrovanje mogoče zadnja priložnost, da spremeni svoje življenje in reši zakon. Čeprav ga dejstvo, da na poti na Krvavec z luksuznim Lucovim avtom povozijo srno in obtičijo v snegu, ne navdaja s pretiranim optimizmom. In potem se pojavi še Vid Kovač …

Moram priznati, da je prav ta stranski lik pravzaprav tisti, ki nekako rešuje zgodbo. Lokalni posebnež, samotar, ki živi svoje življenje in dela svoje delo in ki nikomur noče nič slabega, dokler njemu kdo ne želi kaj slabega. Potem … no, potem še sledi. Lahko bi rekli, da med Vidom in Ambrožem hitro vzplamti neka iskrica naklonjenosti in razumevanja. Pa čeprav si Ambrož Vidova opozorila in svarila sprva razlaga kot strašenje odtujenega lokalnega tečneža, ki bi najrajši videl, da bi imel cel Krvavec zase, a kmalu spozna, da je v Vidu nekaj več. Več človeškega. In Ambrož čas vsekakor rajši preživlja z iskrenimi, neobičajnimi in “čudnimi” kot pa z zlaganimi, umetnimi in puhlimi nakladači. 

Na sceno stopi še gospod Ravnihar, neobičajni gospod, ki je lastnik te prestižne brunarice in ki jim obljublja in zagotavlja nepozabno izkušnjo. A nekaj preprosto ni v redu in prav, kar Ambrož čuti od prvega trenutka. Od same brunarice in kozolca, v katerem obedujejo, slikarij, vzdušja, do same Ravniharjeve podobe, njegovega nastopa in vse do hrane ter vina, ki sicer kar samo teče po grlu. V trenutku, ko na sceno stopi Ravnihar, vam bo bolj ali manj jasno, kam bo (za)šla zgodba. Na Krvavcu se začnejo dogajati nenavadne stvari, a zdi se, da je edini, ki jih opazi, pravzaprav Ambrož. In Vid, seveda. Vsi ostali so “dajmo jest, smučat, pit in seksat, konec koncev smo za vse to plačali, ker lahko in ker imamo.” No, pri Medeji je to v zametkih, saj se vse bolj sprašuje, kako še naprej živet z moškim oz. z osebo, v katero se je spremenil Ambrož.   

Ampak vam prepuščam prostor, da si mnenje o glavnem junaku skozi branje ustvarite sami.Tukaj bi lahko napisal še kar nekaj vrstic predvsem o tem, kaj vse ga moti, mu gre na živce, prezira in sovraži in preprosto se mi zdi, da je avtor nametal kar preveč vsega. Ne preveč, ampak vse. Na neki točki sem se začel spraševati, ali je knjiga pravzaprav biografija človeka, ki ga pesti kriza srednjih let, ker je notri preprosto vse od slovenskega športa in glasbe, navad, družine, vere, načina razmišljanja, splošnega stanja duha, politike, gospodarstva, javnega in privatnega sektorja, odnosov in še česa. 

Pač, kam je šla tista “tarantinovska zmes …”, ki mi je bila obljubljena? Kje je “horror”, ki sem ga pričakoval? Vse skupaj se zdi kot neko neskončno čakanje, kot slab nemški pornografski film, kjer bi vsi seveda brezmejno uživali v spolnih vragolijah, a imajo vsi ves čas mehke, ženske pa na sebi neprebojne deviške pasove. (To bi bil najbrž zanimiv socialni eskperiment?) Vsaj zame je ena od značilnosti “horrorja” tisto nestrpno pričakovanje, kaj se bo zgodilo, v Krvavcu pa je zgolj čakanje, naj se že zgodi.  

In tako pridem do kingovske zmesi … No, pravzaprav pride avtor, mogoče sem jo samo jaz tako razumel. Dialogi z Vidom in potem en prav poseben z Ravniharjem. Pa še zadnja večerja z ogledali. Mislim, da bo vsakemu hitro jasno, da se v Ambrožu vse mogoči kopiči in se bo to na nek način izrazilo skozi nekaj temačnega, mogoče celo krvavega. Ampak družba, v kateri se je znašel – glavnih štirih nastopačev; je na nek način ogledalo naše družbe. Povampirjenost. Ljudje čakajo na priložnost, na kapljico krvi in potem jih ne zanima nič več, kdo je na drugi strani, na čigav račun se bodo napajali in ostali živi (ali pač mrtvi, kakor gledate), ker je pomembno zgolj in samo lastno ugodje. Luca, Sanja, Gregor in Leonida na eni strani, Medeja in župnik Rožman nekje vmes, Ambrož in Vid na drugi. Ravnihar in njegova druščina nad vsemi. 

Ambrož se mora soočiti s svojimi strahovi, dvomi, se izraziti, postaviti in konec koncev premagati temo. Temo v sebi. Brez kvarnikov, kako se knjiga konča, seveda.  

In tako so vampirji iz tega vidika celo smiselni. Pa čeprav sem, sploh s tisto srno in prvimi Vidovimi svarili, pričakoval, da bo vse skupaj zavilo v neko staroslovansko smer okultnosti. Ni pa to horror, vsaj zame ne. In še manj “tarantinovska zmes”, pa čeprav sem slavnemu režiserju enako naklonjen kot Stephenu Kingu. A me je vse skupaj predolgo spremljalo in me na nek način zavajalo, da ne rečem kar zastrupljalo. 

Vprašanja za avtorja: kaj se je zgodilo z Bojanom? Ali lahko pričakujemo nadaljevanje? S Krvavca mogoče v nedolžno Bohinjsko Belo, pomenljive Gonjače, morda pa kar v Pekel? Samo sprašujem …

V Sloveniji pisati nekaj strogo žanrskega, je izredno težko. Sploh pa se držati nekih omejitev v žanrskem pisanju, ker živimo v 21. stoletju, je morda še bolj zahtevno, Krvavec ima elemente “horrorja”, ima elemente fantazije in neke moderne eksistencialne drame in Kotnik orje ledino, kar je precej nehvaležna vloga. Tudi z detektivskimi in ljubezenskimi romani je moral nekdo začeti, da se je zgodilo vse tisto, kar se dogaja v zadnjih letih in seveda je najlažje kovati v zvezde ter pozabiti na pogumne pionirje.   

Rating: 3 out of 5.

Primus, 2025

Featured

Dan ljubezni (peti del)

Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …
‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

In jaz sem jo iskal. Tisto, ki bi, ki jo bom ljubil. Tisto, ki jo bom vsak dan ljubil tako zelo, kot sem tisti en dan ljubil Ano. Ko je vsak nasmeh kot sončni žarek in vsak pogled kot najlepši sončni vzhod, ki razblinja meglice prejšnjega dne in noči. Vsak dotik je vznemirjenje, sleherna beseda sladek opoj in ko si za objeme želiš, da bi trajali večno, ker v nekem trenutku preprosto veš, da si zlit v eno. In čeprav je Ana šla kot je šla, je bilo prav tako. Še sedaj, po vsem tem času se spominjam vsega. Vidim jo, pred očmi jo imam, kako stoji ob strani in občasno pogleda k meni in se mi nasmehne. Vsakič se mi zašibijo kolena, srce pa začne vznemirjeno divjati. Želelo je k njej, biti eno z njenim srcem. In zavedam se, sedaj se, da je nemogoče, da bi bil vsak dan tak, ker to preprosto ni življenjsko. Vse to vem. Bistvo je poiskati popolnost v nepopolnem. Takrat ljubiš. 

‘Prošla je kroz moje snove i bila je tren / Cijelim tijelom bila moja, ja bio sam njen / Nosila je našu ljubav, našu sreču, prvi cvijet / Bacila je sve niz rijeku i pošla u drugi svijet.’

In to, to sem iskal. Povsod, pravzaprav. Nisem je našel. Nekajkrat sem bil zaslepljen, nekajkrat zaveden. Vsakič, čisto vsakič, ko sem se zaljubil, sem bil prepričan, da ljubim. Pa nisem. Imel sem rad. In še ta, naj rečem neka preprosta ljubezen, tista silna prva zaljubljenost, vse to je kaj hitro minilo, zvodenelo in postalo enolično, dolgočasno, predvidljivo. Brez iskrice. 

Potem sem, bolj naključno kot ne, spoznal njo. Bil sem na nekem dogodku, službenem in v takih primerih imam vedno težavo, kaj tam pravzaprav početi. Te velike množice ljudi, ki nekaj želijo in so predvsem tako nemogoče in neresnično priliznjeno prijazne drug do drugega, me vedno spravijo v nelagodno stanje. Nisem, ne morem, ne želim, ne bi bil tam.  Potem se ponavadi stisnem v kakšen kot in upam, da me nihče ne bo opazil ter ko imam počasi dovolj, grem. In tako se je zgodilo, da je bil kot zaseden. Seveda bi lahko poiskal drugega ali pa taval po tistem velikem prostoru, a je opazila mojo zadrego in se mi nasmehnila. 

Potres! Kakšen nasmeh! In spomin se mi je takoj zavrtel nazaj, vse do Sarajeva. 

»Morala sem se malo umaknit, čisto preveč je tole in ves čas bi nekdo nekaj rad od mene,« m je rekla in se znova nasmehnila. 

Ime ji je bilo Anja in bila je ena organizatork dogodka, na katerem sem bil in kot mi je razložila kasneje, je imela dovolj dela, nemogočih pričakovanj naročnikov in prepričanja svojih nadrejenih, da je njihov suženj in da jim mora biti na voljo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Želela je živeti. Po možnosti stran od teh vrvečih množic, neznosnega hrupa in gradov v oblakih, ki jih nekateri zidajo, drugi pa plačujemo visoke najemnine in še višje stroške. V tistem trenutku se je zazdelo, da se je znova zgodil točno tisti trenutek – dve osebi v času in prostoru, kamor nista spadali, a sta morali biti tam samo zato, da sta se našli. Ena drugo. 

Tistemu večeru, ko se je za oba zdelo, da sva nekako izgubljena v času, so najprej sledila sramežljiva in tipajoča sporočila, ali sem zgolj jaz čutil nekaj več ali je med nama nekaj resnično preskočilo in se zgodilo. Ni bilo samo pri meni. Sledilo je nekaj izletov, obiskov gledališča, kakšnega koncerta, čisto spontanih voženj z avtom, pa kmalu tudi prvih skupnih noči, potovanj in ne da bi se kaj veliko ozirala na datume, sva postala par. Med izletom v Trst – pa ne nakupovalnim, ampak enem tistih spontanih; bila sva na gradu Miramar, sem jo presenetil in vprašal, če bi se poročila z menoj. Zdel se je primeren trenutek, vidno presenečena in še toliko bolj ganjena je v solzah rekla da. 

Prepričan sem bil, da ljubim. In da sem ljubljen. In mogoče je takrat še bilo tako. Poroka je bila skromna, v najožjem krogu, in čudovita. Nič ne bi spremenil. Na poročno potovanje sva šla v Toskano, se ob koncu na lastno pest odločila še za izlet do Rima in še ko sem kasneje razmišljal, so bili tisto neverjetno krasni, polni in popolni dnevi. Začela sva razmišljati o otroku. Oba sva si želela otroka, družine, ampak nama očitno ni bilo namenjeno. Prvič je bil lažni alarm, drugič tudi, tretjič so vendarle zvonili zvonovi veselja in sreče – postala bova starša. Tiste prve tri mesece naju je razganjalo in komaj sva se zadrževala, da ne bi vsem povedala, a sva se nekako prebila skozi to obdobje, vse je bilo v najlepšem redu in začela sva se pripravljati na prihod novega družinskega člana. Pripravljati otroško sobo, kupovati opremo, oblačila, vse potrebno. Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce. 

Se nadaljuje …

Featured

Brezno

Sedma zgodba iz serije o Tarasu Birsi. Dve leti po zadnji in mislim, da devet let po prvi. Ali je zadnja? Mislim, da ne. Pa bi najbrž lahko bila. 

Pa to ne pomeni, da je Brezno slaba knjiga. Šibka. Na trenutke je težko reči, da gre za knjigo o Tarasu Birsi, saj je glavno breme znova na plečih njegove ekipe, torej Tine Lanc, Brajca in Osterca. Kolega imata seveda tudi imena, Rajko in Zoran, ampak sta preprosto Osterc in Brajc. Nepomembno, pravzaprav. Res je. In takih nepomembnosti je tokrat na pretek. Tarasovega skakanja in spominjanja ljudi in dogodkov, ki nimajo s samo vsebine nobene prave veze, je še več. Kot da Tadej Golob ne bi več vedel, kako naj zapolni strani. Kar pomeni, da je znova veliko več tudi nekih strokovnih razlag, na neki točki prebiramo celo sovražno in populistično pisanje o neki nekoč pomembni politični osebi. In ne samo to, zdi se, da je šel Golob z Breznom tudi sam v zelo klavstrofobično in temno brezno, brezno slovenske sprave. 

Pojdimo k zgodbi. Vse skupaj se dogaja kakšno leto po zadnji knjigi, torej Oj, Triglav, moj dom, dogodkih na Triglavi in seveda veliki aferi Tarasa Birse z zloglasno Klaro Zupet. Taras je razvalina, njegova ekipa okruški brez pravega vodstva, predvsem pa brez pravega dela. Po sili razmer se Taras odloči, da se bo v Gotenici udeležil izobraževanja o preiskovanju krvnih sledi. Najprej na mizo dobi roko, se spusti v jamo, tam najde še telo, ki mu je roka pripadala ter kup lobanj, skeletov in kosti. Iz nekih drugih časov. Tudi ta, ki mu je roka pripadala, je bolj pripadal nekim drugim, starim časom. Tistim iz časov po drugi svetovni vojni, ko je bilo ne le v Kočevju, ampak še marsikje po Sloveniji, pobitih na deset tisoče ljudi. Nedolžnih ali dolžnih morda ni tako zelo pomembno, kot je vsakič znova izpostavljeno dejstvo, da so bili ljudje pobiti, praviloma celo brez sojenja. In ta, čigar roko in truplo so našli, je bil eden tistih, ki je te ljudi pobijal. 

Taras Birsa je tisti, no, pravzaprav edini, ki dvomi, da imajo povojni poboji in Mačkov umor kakršnokoli povezavo. Razen te očitne, torej likvidatorske vloge tega istega Mačka. Upam si reči, da ne glede na vsa desetletja in generacije, v Sloveniji sprave ne bomo nikoli dosegli. Sploh pa ne, dokler nam vladajo – ali želijo vladati; ljudje, ki so z dogajanji tako zelo obremenjeni in si oči zatiskajo pred očitnimi in pomembnejšimi težavami, ki jih imamo tukaj in zdaj ter z dogajanji izpred sedemdeset in osemdeset let nimajo prav nobene veze. 

Težko je reči, v katero smer je Golob tokrat želel. V smer sprave, obsojanja, spreminjanja in potvarjanja zgodovine (večnega) zanikanja, pravičništva ali česa povsem drugega. V Virusu (saj se spomnite covida-19) je bil recimo mnogo bolj očiten. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je želel Golob tokrat znova namigniti, da bo šla ena od prihodnjih zgodb v raziskovanje Tarasove preteklosti. Načrt (in knjiga), ki sta obstajala po Virusu in pred Komo oz. pred tistim, ko se je Tadeju Golobu pripetila nesreča, ki mu je življenje – in pisanje; postavila na glavo. 

In po drugi strani – deset let. Junaki so deset let starejši. Taras gre na operacijo poškodovanega kolka. Star je. Brajc in Osterc se zdita kot Danny Glover in Danny Glover (ne, ni napaka) v Smrtonosnem orožju in bi se že zdavnaj upokojila, lovila ribe ali pač počela nekaj upokojenskega, Ahlin se prevečkrat vpraša, kaj sploh počne, za Cvilaka in Goloba se tako ali tako v vsaki knjigi zdi, da se bosta zdaj pa res upokojila in celo pri Tini Lanc postaja vse bolj očitno, da … no, pravzaprav, da ona postaja tista glavna. Ampak se po drugi strani zdi, da nima tistega. Tina Lanc vsekakor ni Taras Birsa, mogoče si želi biti, ampak največja Golobova težava je – in v tem je neverjetno podoben Joju Nesboju in njegovemu Harryju Holeju; da tudi Taras Birsa nekako ne želi biti več on. Ko se mu vmes celo zapiše – in moram priznati, da me po pričeski dr. Tomo Zbrizaj, strokovnjak za odnose z javnostmi in vsebinski marketing, čisto preveč spominja na nekoga; da ga Taras Birsa spominja na mladega Cavazzo in da bi moral mogoče pustiti brke in bil zaupanja vreden, kot Srečko Šestan. Tako zelo brez idej?

Skratka, Brezno … v svojem zadnjem zapisu o Golobovi knjigi sem izpostavil debato, kdo lahko prebere Goloba do konca? Začetek, prva četrtina pravzaprav, te knjige je neverjetno počasen, saj v njem beremo vse drugo, potem je v središču Taras in predvsem njegove osebne težave, nekaj malega je celo kriminala, nakar v središče stopijo Osterc, Brajc in Tina. Spet. Ker v Komi je bilo podobno. Konec je … pač čuden. Nenaden. Kot bi bil iz drugega filma. Spet. Lahko pa bi rekel tudi neprepričljiv. 

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2025 

Featured

Dan ljubezni (četrti del)

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.« ‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Zjutraj naju je prebudilo zvonjenje njenega telefona. Čez petnajst minut so odhajali. In njene kolegice do tistega trenutka, ko so v hotelski jedilnici jedle zajtrk in pile kavo, niso opazile, da je ni z njimi. Ana ni delala panike. V petih minutah je bila iz kopalnice – čudovita; stvari je iz omare preložila v kovček, medtem, ko sem jaz zmedeno opazoval, kaj se dogaja. Znova v očesu viharja.

Stopila je k meni in me tesno objela: »Za vedno, zapomni si.«

‘U moj svijet si došla ti / Tiha kao suton blag / Moje misli i moj trag / Našao je lik tvoj drag.’

Še zadnji poljub – poljub neke ljubezni z veliko začetnico, poljub slovesa in poljub večnosti; solze v očeh in košček papirja, ki je ostal v moji roki. Z izpisano telefonsko številko, besedico »zauvijek«, srčkom in črko A. Še danes ga imam shranjenega.

Jeseni tistega leta sva se uspela celo videti. Vmes sva si izmenjala nekaj sporočil, pa čeprav sva oba vedela, da je bilo vse, kar se je zgodilo, pač nekaj ne le edinstvenega, ampak tudi enkratnega. Zagreb je bil tako zelo blizu, a obenem daleč. Ljubezen na daljavo je nemogoča, ko si nekoga tako zelo želiš, tako zelo ljubiš. Saj sem razmišljal, da bi šel jeseni študirat v Zagreb in … in mogoče bi se vse skupaj obrnilo drugače. A pač nisem in se ni. A sem v poznem novembru, na prav posebno žalosten, mračen in bridko deževen dan, z vlakom šel do Zagreba. Ana me je čakala na glavni železniški postaji, šla sva na sprehod po mestu, a to preprosto ni bilo več to. Ne Zagreb, tudi v Ljubljani bi bilo najbrž enako. Sarajevo je bilo najino mesto. Mesto najine ljubezni, dneva najine ljubezni. 

Poslovila sva se in po tistem so bila sporočila vse redkejša. Za novo leto, rojstni dan in potem niti to ne več. Ljubezenska supernova – silen blesk, žar in potem… Ljubezni je bilo konec, pozabil je nisem. 

‘Sve prave su ljubavi tužne. / Nikom ne pričam o tome / Brzo dođe taj talas i znam da ću da potonem.’

Moram priznati, da po tistem dnevu in noči v Sarajevu, torej, ko je Ana enkrat odšla domov, da sem si našel najbližji in na videz najbolj domačen bar in pil. Pil, pil in pil, da bi pozabil. Pil sem veliko in vse, pozabil nisem. Zjutraj sem se zbudil, zleknjen in pokrit z odejo kar na klopi, v baru, saj so domačini poskrbeli zame. Telefon, denarnica z dokumenti in denarjem, kar ga nisem porabil, karticami, ključi hotelske sobe, vse je bilo tam. Bosanci ne jemljejo, sploh, ko in če začutijo bolečino, ampak pomagajo. Krasni so. In seveda, imel sem glavo kot ogromen balon. In strto srce. Ne, nisem je pozabil.

Dolgo po tistem nisem pil alkohola. Tudi ljubil nisem dolgo. Ne, pravzaprav nikoli več. Imel sem rad, nisem pa ljubil. In to je razlika, ki se jo začenjam zavedati. Imeti rad, saj imaš rad lahko marsikoga in marsikaj. Ljubiti, tisto, najvišje, najmogočnejše in pogosto nedosegljivo. Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …

‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

Se nadaljuje …

Featured

Strel v prazno

Richard Osman in tretja knjiga iz njegove serije Četrtkov klub za umore. Druga – Mož, ki je umrl dvakrat, me sicer še čaka na polici, vsekakor pa mi je zanimivo spremljati skoraj neverjetno preobrazbo, ki so jo glavni štirje junaki doživeli od prvega do tega dela. 

Glavni so še vedno Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron iz naselja starostnikov Sončni gaj. Prva je skrivnostna kolovodja (bivša operativka MI6), o kateri tudi tokrat izvemo marsikaj novega in neverjetnega. Joyce je tiha in umirjena, na trenutke naivna, a so prav njeni prebliski pogosto odločilni. Ibrahim je psiholog, kar tokrat s pridom izkorišča in pa še Ron, bivši glavni sindikalist, ki pa je še danes izredno zanimiv in privlačen nasprotnemu spolu. Pridružena člana sta policistka Donna ter inšpektor Chris Hudson, nad njunim delom pa bdi policijski načelnik Andrew Everton, ki se sicer preizkuša tudi kot pisec kriminalnih knjig. Najbrž je od drugega dela z njimi tudi Bogdan (malce skrivni Donnin fant, za katerega se ves čas zdi, da ima nekaj sumljivega za bregom), zanimivih in zavajajočih stranskih likov pa tudi tokrat ne manjka. 

Glavna je seveda vse bolj ambiciozna in drzna četverka, za katere se zdi (in to mislijo tudi sami), da se jim ne more zgoditi prav nič. Tokrat zakopljejo v desetletje star in neraziskan umor novinarke Bethany Waites. Njen avto je zgrmel s pečine, trupla niso nikoli našli. Znano pa je, da je bila na sledi res pomembnega razkritja, za kar je morala očitno plačati z življenjem. Zadnja vez z njo je bil priljubljeni televizijski voditelj Mike Waghorn, ki ga obožuje Joyce, v njegovi okolici pa se »smuka« še nekaj zanimivih ljudi, recimo maskerka Pauline. Morda pa je vzrok za umor ljubosumje?

In čeprav se sprva zdi, da gre za povsem ločeno zadevo, začne Elizabeth prejemati nenavadna sporočila – kasneje sta s Stephenom celo ugrabljena; v kateri jo oseba z vzdevkom Viking začne izsiljevati – da mora ubiti mora bivšega KGB-jevca Viktorja Iljiča, ali pa bosta umrli oni dve z Joyce. Za začetek! Drzna Elizabeth vzame stvari v svoje roke, se z Viktorjem spajdaši, nato pa spretno ukanejo še Vikinga in ga pritegnejo v svoj boj. No, raziskovanje. Oba sta s svojim znanjem in drznostjo ter izkušnjami pomembna pridobitev v raziskovanju umora.

Raziskava jih pelje po kar nekaj različnih poteh – Ibrahim se prelevi v vlogo psihoterapevta nevarni Connie Johnson, ki je glavna v zaporu in ve marsikaj, sicer pa samo odšteva dneve, da bo odšla iz zapora in se končno maščevala Ronu. Elizabeth in Joyce raziskujeta sled okrog Fione Clemence, še ene priljubljene TV voditeljice, ki jim na koncu pomaga pri razkritju dejanskega morilca. No, Ron pa ne da miru Jacku Masonu, lokalnemu mafijcu, ki je bil zelo vešč pri pranju denarja, saj je bila prav to zgodba, ki jo je raziskovala Bethany Waites. Grešni kozel podjetnega posla pranja denarja je bila očitno Heather Garbutt, ki je v zaporu prestajala svojo kazen. Tudi tokrat se trupla množijo, očitnih in manj očitnih osumljencev je vse več, krivec pa … krivec vas bo zagotovo presenetil, niti pa to edino presenečenje, ki vas čaka. 

Ja, strelov v prazno ne manjka. Tako kot ne manjka zanimivih dialogov, že kar komičnih prigod, ki bi jih lahko pripisali kakšnemu Jonasu Jonassonu, in nepredvidljivosti. A Mason zgodbo zelo uravnoteženo vodi in bralca drži v stalni pripravljenosti. Napeto in lahkotno branje, kar je za resno kriminalko s kupom trupel zanimivo, nenavadno in edinstveno. Vsekakor bom šel na polico poiskat še drugo knjigo iz serije, vidim pa, da je na voljo tudi že četrta – Zlu za petami.    

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Dan ljubezni (tretji del)

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enake želje – zabavati se. Midva sva se želela imeti lepo. Kako plehko bo zvenelo, če rečem, da sva se želela ljubiti? Zelo. Pa naj. Midva sva se želela ljubiti. 

Najprej sva šla na kavo, tisto pravo, bosansko. V tipičnih bakrenih džezvicah, s fildžanom in dovolj kave za »fildžan viška«, kocko sladkorja in kocko ratluka. Šilcem domačega žganja. Pa sploh ne, da bi rabila alkohol, da bi se napila ali karkoli – preprosto zato, ker sva želela nazdraviti začetku nečesa lepega. Začetku ljubezni. Pogovarjala sva se, se spoznavala in z vsakim stavkom se je zdelo, kot da se poznava že desetletja, od nekdaj. In da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova dejansko srečala. 

Potem sva šla do njihovega znamenitega lesenega vodnjaka Sebilj in pila iz njega. 

»Tradicija pravi, če piješ vodo iz tega vodnjaka, da se boš v Sarajevo še vrnil,« mi je rekla. 

Potem sva se po spustila po ulici nazaj do glavne ceste, do obnavljajoče se Vječnice in bližnje lene reke Miljacke. Po drugi strani ceste in pod vznožjem bližnje planine Trebević, ki se je v manj kot desetih letih prelevila iz enega najbolj kultnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v prepleteno mrežo bunkerjev, minskih polj in ostrostrelskih gnezd. A vse to je bilo v tistem trenutku pravzaprav nepomembno. Sprehajala sva se ob Miljacki, sramežljivo sem poiskal njene prste. Brez besed, brez česarkoli, so se prepletli in nadaljevala sva z roko v roki. 

Bila sva blizu še ene zgodovinske točke v Sarajevu, ki jih tam kar mrgoli – mesta, kjer so leta 1914 izvedli atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda; ko sem se ustavil. Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem jo z drugo roko tesno privil k sebi in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile res prav tako mehke, nežne in voljne, kot sem si predstavljal. Poljub pa slajši kot najboljše domače bosansko žganje. Nasmehnila se je, me s svojo prosto roko nežno pogladila po licu in se za nekaj trenutkov naslonila na moje prsi. Čutila je moje srce in jaz sem vdihoval nežen vonj njenih gostih las. Dišali so po pomladi, ki se je poslavljala. Po zgodnji ljubezni, ki je kot utrinek – če jo vidiš, ti razsvetli življenje, sicer pa je zgolj padajoča zvezda, ki bo ugasnila. 

»Lepo je,« mi je rekla. Zgolj to. 

Potem sva šla naprej.   

‘And the first time ever I kissed your mouth / I felt the earth move in my hand / Like the trembling heart of a captive bird / That was there at my command, my love.’

Končala sva v njihovem hotelu – ki je stal vsega nekaj deset metrov stran od našega; in v njeni sobi. Ljubila sva. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potem sva zaspala v tesnem objemu. Priznam, da do takrat še nisem nikoli ljubil na tak način. Tako pristno, silovito, močno, z vsako celico telesa in vsakim utripom srca. Tako iskreno in ljubeče, tako zelo polno in življenjsko. Danes, ko razmišljam o tem, se zdi, kot da sem tedaj ljubil – in se ljubil; zadnjič. Dve telesi, dve duši, ustvarjeni druga za drugo.

»Želim si, da bi bil to najin prvi in ne zadnji dan,« mi je rekla.

»Prvi je vsekakor,« sem ji odvrnil, »Če je pa zadnji, pa je odvisno zgolj od naju.«

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.«

‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Se nadaljuje …

Featured

Mrtvi kot

Jure Godler se na knjižno sceno vrača z novo detektivsko serijo, v kateri bo glavni junak upokojeni policist, detektiv Herman Arh. Prvi primer nosi naslov Mrtvi kot in je …

Hja, sploh ne vem, kaj naj napišem, pa imam v glavi polno misli in razmišljanj o knjigi. Težko rečem, da mi je bila všeč. Še manj, da me je navdušila. Morda je težava v tem, da sem vajen bolj resnih kriminalk, kar Mrtvi kot nikakor ni. Prebrali jo boste v najbrž v dobrem popoldnevu in jo utegnete podobno hitro tudi pozabiti. Ima pa eno res odlično lastnost, kar ni vedno zasluga kriminalk – se res hitro bere, saj ob njej ne boste prav veliko razmišljali, bo pa vseeno zbudila toliko zanimanja, da jo boste težko odložili.  

In če sem uvodoma napisal, da gre za detektivsko serijo, v kateri bo – ali naj bi vsaj bil; glavni junak zasebni detektiv Herman Arh, je prav to tisto nekaj, kar me je lep čas begalo. Glavni junak je praviloma v središču pozornosti in tudi pripoveduje zgodbo. Praviloma in seveda se strinjam s tem, da se tudi v knjižnem svetu pravila kršijo in recimo, da je to Godlerjev slog. V Mrtvem kotu – in najbrž lahko predvidevam, da bo tako tudi v prihodnjih knjigah iz serije; zgodbo pripoveduje eden od recimo dveh (čeprav so trije) glavnih junakov, Bojan Langus. In stvar niti ni v tem, da v njegovo pripoved dvomite, ampak je celotna zgodba precej trhla. 

Definicija “mrtvega kota” vam je, vsaj voznikom, najbrž znana? Sicer imate zapisano na platnici. Sam temu rad rečem “tisto, kar veš, da je nekje zelo blizu, pa nenadoma ne vidiš več.” In obenem tisto nekaj, kar v delčku sekunde lahko poskrbi za nesrečo. V knjigi Mrtvi kot je to pravzaprav ime ladje, ki jo je Maks Pinter poimenoval po nekem obskurnem francoskem bandu, ki sta ga z Bojanom rada poslušala – Angle mort. (Angle mort je dejanski glasbeni projekt različnih francoskih glasbenih ustvarjalcev, katerih rdeča nit je skladba s tem naslovom). Ali drugače – nekaj boste imeli pred očmi, nekaj se vam bo ves čas prikazovalo in izginjalo, a ne bo dovolj očitno. Ampak ne skrbite, na koncu vam bo Herman Arh vse pojasnil. In boste zavzdihnili ter odložili knjigo.  

Ampak pojdimo na začetek. Kot zapisano, sta glavna junaka dva, dolgoletna prijatelja Maks Pinter in Bojan Langus, ki sta šla v življenju in prijateljstvu, kot vsi mi, skozi različne preizkušnje. Maks je bil tisti drznejši, lepši, privlačnejši, spretnejši in uspešnejši, vse našteto velja tudi za ženski spol. Bojan je takorekoč njegova protiutež in kot tak odličen in predvsem zvest prijatelj. Po maturi in neprijetnem dogodku na maturantskem plesu se njuni poti za kar nekaj časa ločita in se znova srečata na nekem koncertu v Ljubljani. In ja, v življenju se ti lahko zgodi marsikaj, a taka prijateljstva nikoli ne umrejo. 

V teh letih, ko se nista videla, pa se je zgodilo marsikaj. Bojan je mogoče za odtenek še malo bolj naveličan sebe in svojega (neuspešnega) življenja, medtem, ko je Maks po spletu naključij postal milijonar. Kriptovalute. In kot vsak milijonar ima seveda načrte, kaj bo s tem denarjem storil. Tisto najbolj bistveno pri vsem skupaj pa je njegov odnos do družine (in prijateljev). Če bi rekel, da je Maksov odnos z družino slab, bi lagal. Grozen je. Edina svetla točka v njegovem življenju je babi Marjanca, pa se tudi pri njej zdi, da vsekakor sodi v neobičajno in disfunkcionalno družino Pinter. Bojanu se obenem zdi, da Maks ne izžareva več tiste naravne samozavesti in odločnosti, da se je v njem nekaj premaknilo … in potem pride v zgodbo še Klarisa, ki jo Maks spozna na aplikaciji za zmenke. In jadranje. Usodno jadranje. 

No, v bistvu smo sedaj prišli na začetek. Jutro. Nekdo se prebudi med krvavimi rjuhami. Nekoga ni. Še nekdo pa je – najboljši prijatelj. Ja, to je prolog romana, ki pripada Maksu Pinterju. Potem pripovedovanje prevzame Bojan. 

Trojica se je odločila, da bo odšla na jadranje s povsem novo Maksovo jahto, luksuzno 20-metrsko lepotico, ki jo je novopečeni milijonar kupil pred kratkim. Nekaj hrane, veliko pijače in predvsem dobra volja. Dokler, kot omenjeno, se Maks zjutraj ne zbudi v krvavih rjuhah, Klarise pa ni nikjer. Niti njenega ogromnega kovčka ni. Včasih bi rekli “uzela ju magla”, ampak megle ni bila, samo z alkoholom prepojena noč. Začuda, je še kar delujoča in aktivna njena telefonska številka. In tu zgodba začne razpadati. Nova razpoka sledi, ko se Maks, povsem obupan, želi predati, pa čeprav nima pojma, kaj je storil oz. kaj se je zgodilo, Bojan pa ga prepriča, da se morata znebiti dokazov in Klariso prijaviti zgolj kot pogrešano. 

Potem počasi stopi na sceno detektiv Herman Arh. Nenavaden. Nisem si mogel ne predstavljati Jureta Godlerja čez nekaj let – urejen gospod z nenavadnim slogom oblačenja, navidezno umirjenostjo, zakladnico znanj in izkušenj, a ob katerem se vseeno ne morete znebiti občutka, da je tako in drugače obtičal v (nekem drugem) času. Lokalna, torej hrvaška, policija je zaradi umora priljubljenega domačina, mornarja Milivoja v šoku in kaj veliko ne more storiti. Da bi bila mera kaosa polna, so tam tudi Maksovi starši in njegov na telefon prilepljeni brat, za kapljo čez rob pa poskrbi dejstvo, da je izginil Maksov beemve. Torej – izginilo je njegovo dekle, njen velikanski kovček in celo njegov avto. Hm …

In kaj se zgodi potem? Pravzaprav nič. In vse. Tako in drugače enigmatični Arh ugotovi, čigava je bila kri (delček krvi sta Maks in predvsem Bojan med divjim čiščenjem, torej odstranjevanjem dokazov; spalnice spregledala), na neki točki Klarisa začne Maksu pošiljati sporočila (???) in Maksu se po divji količini tablet in alkohola dobesedno zmeša, da ga Bojan odpelje na psihiatrijo. Tam ne ostane dolgo in sledi zaključek …

In razumem ter sprejemam, da se Godlerju mogoče ni ljubilo raziskovati poteka policijskih ali kriminalističnih raziskav in je vse skupaj pač obesil na nekega detektiva, katerega mokre sanje so bile od otroštva dalje najbrž postati novi Hercule Poirot. Ampak vseeno, živimo v 21. stoletju in če nič drugega, dobro vemo, da se danes zelo hitro izsledi nekoga prav prek mobilnega telefona. Sploh, če je ta aktiven. Tudi to, da neko vozilo iz parkirišča v marini izgine brez sledu – podobno kot dekle in njen ogromen kovček; je kar precej za lase privlečeno, ker pač vemo, da obstajajo varnostne kamere, da so te tudi na cestninskih postajah, mejnih prehodih (Schengen gor ali dol) in še kje. Pustimo ob strani Maksovo impulzivno zapravljanje kripto-denarja – nakup razkošnega stanovanja zase, nakup stanovanja za babico (in plačevanje oskrbovalk), vgradnja ogromnega trezorja v kletne prostore ter seveda luksuzno jahto in to vse kar tako – “Imam denar, vse to želim in moram imeti takoj. Ne zanimajo me predpisi, pravila, zakoni … Delam, kar hočem.” Ali lahko potem tudi mori? 

Pa je, ker naj bi se knjiga vseeno dogajala tukaj in zdaj, vse to res mogoče tako hitro? Niti ne čez noč, ampak kar čez dan? Nekaj sto tisočakov za stanovanje tu in seveda so vsi papirji urejeni takoj. Nekaj sto tisočakov tam za drugo stanovanje in seveda so tudi tam vsi papirji urejeni takoj zdaj, obenem odpelješ iz doma starejših še svojo babico in nihče nič ne reče. Kupiš dvajsetmetrsko jahto, s katero suvereno upravljaš in jo imaš za nameček zasidrano v nekem majhnem mestecu s tristo prebivalci. Mnja, če uspe vse to, potem mogoče lahko tudi mori …

Ne vem, Mrtvi kot se mi zdi knjiga, ki jo boste prebrali na letališču med čakanjem na prestavljen let, na dolgočasno in deževno nedeljsko popoldne ali pač nekje vmes. Kot rečeno – ves čas branja boste imeli občutek, da nekaj v zgodbi ni v redu. In ta zaključni Arhov traktat, ki pravzaprav razloži celo zgodbo, je tako … zakaj? Skozi samo zgodbo je preveč lukenj in stvari, na katere je avtor pozabil. In to niti ne malenkosti, ampak stvari, na katere bo vsak malo bolj pozoren bralec še kako pozoren. 

Mogoče mi bo kdo očital, da imam težave z Juretom Godlerjem. Nimam jih. Ne vem, zakaj bi jih imel. Nekajkrat sva se bolj ali manj naključno srečala, izmenjala mogoče vljudnosten pozdrav in to je to. Nekoč sem mnogo bolj spremljal njegovo delo in odkrito priznam, da ga spoštujem. Tudi zato, ker je v dandanes instant in zelo predvidljivem svetu našel neko svojo nišo in je pri tem uspešen. Marsikaj v knjigi nosi podpis Jureta Godlerja, njegovega življenjskega stila ali vsaj želje po takšnem življenju. To počnemo vsi, ki ustvarjamo. Vedno sem si ga predstavljal kot človeka, ki tiste najbolj priljubljene revije za moške kupuje ne zaradi dupleric ali zaradi odličnih intervjujev, ampak zaradi predstavitev vsega tistega luksuza na prvih straneh, ki je večini običajnih ljudi nedosegljiv. 

Maks Pinter ni običajen. Playboy bi z njim zagotovo naredil intervju in ga predstavil kot zgodbo o uspehu. Če bi Playboy v slovenskem jeziku še ustvarjal, bi bila to zanimiva zgodba, če bi lahko mogoče s pomočjo umetne inteligence spoznali tega mladega milijonarja. 

Godlerjevim prvim trem, štirim knjigam sem se (uspešno) izognil, pa čeprav pravega razloga za to niti nisem imel, le pritegnile me niso. Z Mrtvim kotom sem mu dal priložnost, ampak mislim, da lahko rečem, da prvo in zadnjo. Za tiste, ki si želite brati kriminalke, ampak te ne smejo biti zahtevne (ker ja, umori in izginotja so ponavadi sila preprosti in nimajo ozadja), je tole vsekakor kot nalašč za vas. Svetek, Demšar in Golob ter še kdo za vas vsekakor niso. Jaz grem pa zdaj poiskat in prebrat Krvavec Tomaža Kotnika, da mi možgani povsem ne otopijo. 

Rating: 3 out of 5.

Pivec, 2025

Featured

Dan ljubezni (drugi del)

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana. 

Zdelo se je kot golo naključje. Morda je bilo res, a planeti in zvezde so se tisti dan na nek način, a žal le za kratek čas, poravnali. Spogledala sva se. In nihče ni sklonil pogleda. Nisva se le spogledala, gledala sva se. Jaz v družbi plenilcev, ona, recimo, del plena, potencialnih žrtev. Nihče od naju ni želel biti del tistega, čemur naj bi pripadal. Bil je trenutek popolne spokojnosti v divjanju strašnega viharja. Strela z jasnega. Ljubezen.

Nasmehnil sem se in nasmehnila se je nazaj. Ko se zgodi, da se nekaj zgodi, je dovolj že nasmeh.

Kaj je bilo tako zelo posebnega na njej? Nič. In vse. Ona. Njena energija, mirnost. Njeni sramežljivi nasmehi, ko sva se nekajkrat poprej ujela z bežnimi pogledi, naveličana nastopaštva tistih okoli naju. Mladostna sramežljivost nasmeha, ki ga skrije blaga rdečica poznih češnjevih cvetov. Pogled mi je vse pogosteje uhajal k njej. Kostanjevo rjavi lasje, rahlo valoviti, ukročeni v čop. Malo bolj okrogel obraz, čeprav z odločnimi linijami brade in polnimi lici. Urejene obrvi, v tako popolnem loku, ki bi ga zagotovo navdihnil kakšnega arhitekta, saj so tako lepo dopolnjevale obraz. In oči, oh tiste oči … odvisno od kota svetlobe so se prelivale iz nežno zelene, v barvi zgodnjih spomladanskih trav, do kostanjevo rjave, kot bi želele spomniti, da vsega polni pomladi sledi tudi otožna jesen. In čeprav tako zelo mile, pa tudi otožne, sem videl iskrico. Nečesa neukrotljivega. Ustnice so bile ukrivljene v diskreten nasmešek in za katere sem si v tistem trenutku zaželel, da bi jih lahko poljubljal. Izgubil sem se v mislih, kako svileno mehke so, nežne in hrepenijo po dotiku mojih ustnic. 

‘The first time ever I saw your face / I thought the sun rose in your eyes / And the moon and the stars were the gifts you gave / To the dark and the endless skies.’

Ali je tudi ona skrivaj pogledovala k meni? Ne vem. Mogoče, najbrž. Sploh glede na to, da sva se nekajkrat ujela s pogledi. Stala sva vsega nekaj metrov stran drug od drugega. BIla je malo nižja od mene in videl sem, da ima krasno, privlačno, ženstveno postavo. Mojemu očesu ni ušlo niti, kako je zbrano poslušala svoje prijateljice, sošolke, kolegice, za katere se je zdelo, da gre za podobno skupino kot pri nas; a nekajkrat skoraj teatralno zavila z očmi, zmajala z glavo in osramočeno sklonila glavo. Mladostni hormoni in razgrete glave – pa ne le to; so delali svoje, podžgani z nekaj alkohola toliko bolj. 

V tistem trenutku sem se jasno zavedel, da tam ne želim biti, da tam nimam kaj iskati.  

Namignil sem ji, naj stopi vstran. Zbegano je pogledala, kot da sprva ne bi bila prepričana, ali res kažem njej. Namignila je na svojo družbo in jaz njej, z vidno obupanim izrazom na obrazu, svojo. Ni se le hipno nasmehnila, ampak se je široko nasmehnila in mi razsvetlila dan. Sledila je mojemu namigu. Ne njena in še manj moja družba nista opazili, da ne pripadava več. Od tistega trenutka, tisti dan, sva pripadala drug drugemu.

Bila sva – hja, kako hitro se je zgodila ta dvojina, hm … ne na napačnem mestu in tudi čas je bil pravi. A ne za tisto in tiste, zaradi česar in s komer sva bila tam. Bila sva točno tam, kjer sva morala biti, en za drugega. 

Segla sva si v roke in se predstavila. Prihajala je iz Hrvaške, po rodu iz Čakovca, bila je leto dni starejša in je bila na obisku Sarajeva z nekaj kolegicami iz zagrebške fakultete, kjer je začela študirati. Naslednji dan je odhajala. Stavek, ki je vame zarezal ostro kot britev. 

Opazila je spremembo na mojem obrazu in me pogledala, s sočutjem ter rekla: »Žal sva se srečala šele danes.«

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

Se nadaljuje …

Featured

Dohtar in Povodni mož

Roman Aljoše Harlamova, s katerim sem zaključil bralno (in koledarsko) leto 2025, je zagotovo eden najbolj nenavadnih romanov lanskega leta, sicer pa opevan z vseh strani. 

Roman, ki me je na nek način spomnil na Gorenčeve sLOLvenske klasike, pa čeprav gre za pravzaprav klasičen roman, ki bi ga lahko na nek način uvrstili v zgodovinsko kriminalko, po drugi strani pa gre pravzaprav za parodijo. Pa ne takšno, ki bi našega največjega pesnika žalila ali celo zaničevala, ampak nam njegovo življenje pokaže na nekoliko drugačen način. Upam si celo trditi, da zna pri marsikomu malo spremeniti pogled na pesnika – no, kot je tukaj izključno poimenovan, Dohtarja, njegovo ustvarjanje in njegovo vlogo pri prebujanju slovenske zavesti. Vse skupaj seveda z enim velikim “kaj pa če”?

Takole nekako. Junij 1835, Ljubljana. Dohtar se konkretno vinjen vrača domov, zasleduje rob ženske bele obleke, ki mu uhaja in po spletu naključij pade v Ljubljanico. Naslednjega dne se zbudi v bližini trnovske cerkve. Njegovi prsti so prepleteni s prsti tiste, ki jo je reševal in rešil. No, niti ne. V rokah drži roko ženskega trupla! Danes bi mu najbrž rekli “how low can you go?”, a se tu težave za našega pesniškega velikana šele začnejo. 

Glavna težava je ta, da je glavni osumljenec, sploh pa v očeh posebnega Cesarjevega odposlanca z Dunaja kar on sam. Povodni mož in to, saj toliko se pa spomnite, kajne? In Dohtar na voljo ima deset dni, da dokaže nasprotno. Lahko bi rekel, da v kar malo Holejevi pijanski maniri, ko v bistvu nima pojma, ne kod ne kam (prijatelji ga tega ne sprašujejo in ga še slabše usmerjajo), ampak predvsem sledi instinktu. Spoznamo seveda njegovo sestro Katro, njegova prijatelja Matijo Čopa in Andreja Smoleta, seveda tudi veličastnega Kopitarja, se bolj v omembah srečamo z Vrazom, nekje blizu pa se ves čas smuka tudi Miha Kastelic (urednik slovitih in prelomnih zbirk Kranjske čbelice). Da seveda o Primičevi Juliji ne izgubljam besed, ali pa o ljubljanskih beznicah (in še čem bolj spotakljivega) tistega časa, da pa bo mera polna, je Aljoša v vse skupaj vpletel še tedanje prostozidarske lože. Vse skupaj pa prepletel s časom, ko je Dohtar ustvarjal eno svojih (in slovenskih) največjih pesnitev – Krst pri Savici. 

In res se vse skupaj odvija v maniri klasične kriminalke – raziskovanje, zavajanje, lažne sledi in nenavadni namigi, kopičenje trupel, pritiski oblastnikov, nepričakovana razkritja in presenetljiv zaključek. Pa tu in tam kakšen verz, kakšno nenavadno dejstvo in kakšne malenkost drugače podana zgodba – recimo tista o figah je sploh hudomušna. 

In tukaj potem pridemo do težave, s katero se bo zagotovo srečal še kdo, ki Prešerna pozna in morda tudi ve nekaj o njegovem življenju, ne pa ravno podrobnosti in številnih povezav. Kajti, konec koncev, ker je marsikaj zapisanega naslonjeno na resnične osebe in najbrž tudi dogodke, je vse skupaj res kar strašljivo branje. Težava pa je, da tega ne vemo. Razmišljamo, ugibamo, narobe sklepamo. Parodija in plod avtorjeve domišljije, vse lepo in prav, bi bil pa vseeno vesel, če bi avtor recimo v kakšnem spremnem besedilu vseeno malce bolj podrobno opisal, na kaj točno se je naslonil in se je res zgodilo (morda pa tudi kakšen skrivnosten umor v tistem obdobju), kaj je potem obrnil po svoje in kaj je seveda popolnoma izmišljeno. Manjka mi ta nek zgodovinski vpogled, da bi vse skupaj vseeno bral z nekaj manj zadržki. Tako sem si na neki točki rekel “Vau, kaj pa če bi bilo res tako?” In kar nekaj mest je bilo, ko sem se res vprašal, če morda ni bilo prav tako. Tudi dejstvo, da je Prešeren ves čas strogo poimenovan Dohtar, vsi drugi pa nastopajo s polnimi imeni, mi nekako ne da ravno miru, zakaj je temu tako. 

Moram priznati, da je roman res odlično napisan, tudi s pogostimi primesmi kranjščine tistega časa in da odpre marsikatero pomembno temo, o kateri se vsaj v mojih časih v šoli niti nismo učili. Zgodba sama po sebi se lepo odvija in knjigo kot tako boste težko odložili, bi jo pa vsekakor prej označil za nenavadno kot popolno, vsekakor pa lahko rečem, da je izredno berljiva in tudipresenetljiva. (Sploh, če boste šli malo brskat po spominu, kaj ste se o tem obdobju učili in kako je Aljoša vse skupaj zelo spretno spletel v ta roman.)  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Dan ljubezni (prvi del)

Spomini

Konec srednje šole. Odločili smo se, da gremo v Sarajevo. Nekoč davno – takrat se nam je zdelo, da je bilo davno; glavno mesto ene od šestih socialističnih federativnih republik. V prvi polovici devetdesetih mesto, ki je v dobra tri leta krvavelo in trpelo, umiralo in životarilo, prebivalci pa z njim. Poslušali smo zgodbe tistih, ki so se spominjali vojakov, gorečih stavb, raket, ostrostrelcev, krvi, trupel sredi cest, pa potem nekoristnih modrih čelad, tankov, vojakov, porušenih zgradb in lukenj v stavbah, minskih polj med zgradbami. Vojne. Ostankov vojne. Brazgotin. Večnih, mi pa sprva nismo razumeli, niti dojeli, kaj predstavljajo »ruže Sarajeva«.

Sarajevo smo dojemali kot mesto razvrata – neskončnih zabav, poceni alkohola, dostopne droge in prelestnih domačink. Slovenci smo oboževani, sprejeti in vsi nas imajo radi. In resničnost? Prav taka. Žal. Zdelo se je, da sem se znašel v čudoviti ljubezenski zgodbi, ki jo prekinil grob prizor posilstva. V mesto, polno nezaceljenih ran in žarečih brazgotin smo prišli kot divjaki. Kot tisti, ki so pustošili pred dobrim desetletjem in se tako tudi obnašali – kot roparji, posiljevalci, morilci, nasilneži. Pripravljeni, da si preprosto vzamemo. Vse. Ne le tisto, kar se nam ponudi, ampak za kar smo – ali moram pač reči so, ker se mi je tako razmišljanje od nekdaj upiralo; bili prepričani, da nam pripada. In bilo je kar nekaj takšnih med nami, ki so bili prepričani, da jim pripada vse. Sploh, če so imeli žepe polne deviz in takrat si v Sarajevu lahko plačeval s čimerkoli – evri, dolarji, funti, da le ni bila njihova domača konvertibilna marka. Ali hrvaška kuna ali srbski dinar. Ne, vsega in vseh vseeno niso sprejeli odprtih rok, ker če kaj, potem je Sarajevo – njegovo prebivalstvo pa sploh; mesto, ki ima hrbtenico. Saj so politiki lahko pokvarjeni in do neba smrdeči mehkužci, ampak ljudje … ne ne, ti ljudje niso prestali vsega tistega gorja, da bi se sedaj uklanjali, kimali in prijazno nasmihali ničvrednežem. Samo tistemu, ki si to zasluži. In nikakor tistemu, ki si želi kaj kar vzeti. 

In ko zdaj razmišljam za nazaj – šele sedaj mi je jasno, kako malo sem vedel in še manj razumel; mi je jasno, da smo bili najbrž že od prvega dne dalje čisto preveč opaženi in povsem nekaj drugačnega, kar so si v Sarajevu predstavljali kot skromne, vljudne in prijazne Slovence. Bili smo … hm, z eno besedo? Sramota. Težko je opisati vse to s katerokoli drugo besedo. Gnus, mogoče? Mogoče. 

Sram me je bilo, da sem tam z njimi in gnusilo se mi je, ko so začeli »kazati mišice«. V enem dnevu se je sladko pričakovanje nečesa novega, zanimivega, po možnosti nepozabnega, sprevrglo v občutek krivde, in predvsem željo, naj bo čim prej konec. Načrtno sem bil vedno nekje ob robu ali celo nekaj metrov stran, deloval kot rahlo izgubljen turist, ki vleče na ušesa, če bo kje slišal svoj materni jezik in mogoče koga prepoznal. Le da jaz nisem želel poznati nikogar. Prvi večer sem hlinil slabo počutje in strašno migreno, da nisem rabil iti z njimi in če so že opazili, da mi ni do njihove družbe, se s tem niso obremenjevali. Črne ovce so hitro izločene iz črede. Le da sem se jaz počutil bolj kot bela vrana – drugačen, inteligenten. Pravzaprav sem bil – in ostal do tega dne; samotni volk. Sam svoje krdelo, ker vem, da je zgolj to način, da ostanem zvest samemu sebi. 

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana. 

Se nadaljuje …

Featured

Cirkus Astralis

Tretji roman – po dveh zbirkah kratkih zgodb in nekaj knjigah z izbrano poezijo; Zorana Predina bo na nek način presenečenje, obenem pa je obdržal svoj značilni pripovedni slog.

Mislim, da sem sestavka o Predinovih prvih dveh romanih – Mongolske pege in Brezmadežna; začel v stilu, da je Zoran Predin odličen pripovedovalec zgodb, kar je ničkolikokrat dokazal s svojimi besedili. Vesel sem, da se je odločil ta svoj neizmeren talent izraziti tudi skozi prozo oz. romane. In če ste prebrali prvi dve knjigi, potem najbrž veste, da zgodbo plete iz različnih rdečih – ali pa mogoče raznobarvnih?; niti in na koncu vse skupaj spretno, domiselno, prepričljivo in tudi nepredvidljivo preplete. 

Cirkus Astralis je v tem pogledu morda še najbolj poseben in se bo moral vsak bralec pravzaprav odločiti, katera barvna nit mu je najpomembnejša, mogoče celo najbolj zanimiva in se mu zdi glavna. Sprva je nekoliko težje razbrati povezave, nekatere se zdijo celo zelo očitne, pa temu ni nujno tako. Lahkotno, in kot zadnje čase rad zapišem – berljivo. 

Torej, katera je glavna v deželi tej? Zgodba, seveda. Mogoče kar tista uvodna o Klari in Francu Baumanu, psihologinji in pisatelju, skozi katero se sčasoma zazdi, da čisto malo uteleša avtorja samega. Preprosto zato, ker nam na nek način odstira ustvarjalni proces in miselni tok ustvarjalev, ustvarjanje likov in predvsem gospodarjanje z njihovimi usodami. Prav posebej zanimiva so “pisma”, praviloma prečrtana, ki jih Baumanu pošiljajo junaki romana. Zgodba zase je njegov odnos z ženo Klaro, ki postane še toliko bolj napet, ko se v vse skupaj vplete Jolanda. Ja, prav mogoče, da je pravzaprav to vodilna zgodba. Mogoče. 

Mogoče so to zgodbe o reinkarnaciji in transmigraciji, ki jih je avtor spretno vpletel v samo zgodbo in ki bodo včasih pri vas izzvale smeh, drugič začudenje in spet tretjič si boste rekli “Saj, kaj pa, če je vse res?”. Vrhovni svet starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti pač vsakodnevno spremlja – in odloča!; kdo si zasluži transmigracijo in v kaj oz. koga ter kdo bo preprosto še nekaj časa počakal v čakalnici. In ker nas avtor uvodoma prosi, naj ne izdamo identitete zgodovinskih likov, ki nastopajo, pač tega ne bom storil. Razen, da vam namignem, da gre tako za živali kot ljudi, ki so bili praviloma del nečesa zgodovinsko pomembnega. 

Vseeno pa se zdi, da je glavna zgodba tista, ki se odvija v frizerskem salonu Samsara in ki ga vodi gospodovalni, muhasti Egon, popotnik in filozof, ki se hitro v nekaj zaljubi in na to tudi pozabi. Glavni frizer je Silvano, nežna duša v telesu velikana, frizerska legenda in mojster vseh mojstrov. Egon in Silvano sta partnerja tudi zasebno, kar je javna skrivnost, ki pa skrbno čuvata.  Potem v zgodbo pride Tina, hči nesramno bogatih (uspešnih in prepoznavnih) staršev, ki ne želi študirati medicine (kot sta želela starša), ampak želi biti frizerka. Svež veter v vse bolj mlahava jadra homoseksualnega in poslovnega odnosa med Egonom in Silvanom. Kot stranski liki se izkažejo slikar Baki, stari Egonov prijatelj, pa Miranda, gospa, ah oprostite, gospodična posebnih sposobnosti, najbolj zahtevna Silvanova stranka in ena tistih, ki vi vse o vseh, o njej pa nihče ne ve takorekoč nič ter Carlos, ki se sprva zdi zgolj naključen mimoidoči, a je daleč od tega. 

In tako je zgodba, ki jo spremljamo skozi oči in pisanje Franka Baumana, pravzaprav ta zgodba – o Egonu, Silvanu, Tini, Mirandi, Bakiju in Carlosu, ki so in ki so bili. Dobro, če smo natančni, so mogoče bili nekaj od tega, kar beremo v zgodbah o reinkarnaciji in transmigraciji. Ena takšna usoda oz. preobrazba pa se nam zgodi takorekoč v živo. Sporočilo – vsi naši glavni junaki iz reke pozabe (po zgledu reke Lete v grški mitologiji) srknejo (vsaj) požirek premalo, da bi povsem pozabili vse iz prejšnjega življenja. Vsekakor se boste zabavali ob prebiranju teh izpovedi, pritoževanju in nerganju pač določenih oseb in živali, ki se spomnijo nečesa od prej, sedaj pa so v povsem drugačni vlogi. 

Osebno mi je bil daleč najbolj zabaven del, kjer Predin (ali pač Bauman?) tako humorno opiše življenje – in spolnost!; morskih konjičkov, da sem si na neki točki skušal predstavljati, kako bi ta del iz knjige pripovedoval recimo Steve Irwin, slavni (žal pokojni) avstralski lovec na krokodile, ki se je vedno tako zelo pristno in doživeto navduševal nad takšnimi in drugačnimi čudeži matere Narave. 

No, nekje je tudi točka, ko eden od likov, Baumanu sicer, ampak lahko bi bil tudi dejanski avtor tega romana, torej Zoran Predin, piše eno prej omenjenih pisem in izpostavi nek dogodek, ki je na karieri pisatelja (glasbenika?) pustil neizbrisen črn madež. Dogodek, za katerega se je opravičil, pokesal in tako naprej, a zna vseeno vplivati na odločitev Vrhovnega sveta starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo enkrat zaključil življenje tukaj in zdaj. Pa ne bomo pogrevali dogodka, ki je bil deležen javnega zgražanja, hkrati mu je velika večina (pohvalno) pritrdila in obenem priznala, da imajo sami mogoče dolg jezik, jajc za kaj takšnega pa ne. 

In če je bil Predin v prvemu romanu zgodovinsko-povezovalen, v drugem precej satiričen glede na (trenutno) stanje duha v državi, je tokrat vse skupaj na nek način sklenil in povezoval – Cirkus Astralis je zgodba o prejšnjih, sedanjih in (morebiti) prihodnjih življenjih. In vsem vmes, kar naša življenja, tisto črtico med letnico rojstva in letnico smrti, kot bi rekel Predinov prijatelj Balašević, dela tako zelo posebno. Tisto, kar sem mogoče pogrešal, je bolj jasen ali pač očiten konec. Po drugi strani pa – saj smo vendar brali o tem, kaj se (lahko) zgodi po smrti, torej o novem rojstvu, torej zgodba ni zaključena, ampak ima nov začetek. Pravzaprav bolj verjetno vprašaj ali pa tri pikice. Kdo bi vedel? 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2025  

Featured

Astrid Lindgren – Zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Bil sem krepko čez polovico knjige, ko se mi je v mislih utrnilo nekaj, kar bi zlahka bil povzetek te knjige – Nekatere biografije prebereš hitro, ker so nezanimive in so za nameček še slabo napisane. In potem so tiste druge, ki jih kot izvrstne in napete kriminalke ne moreš odložiti. Ta je ena takšnih. 

Kdo ne pozna Astrid Lindgren? Morda kdo, ki v življenju ni prebral niti ene (otroške) knjige in je živel zelo dolgočasno in pusto življenje. In recimo, da si upam trditi, da ste med tistimi, ki berete te vrstice, sami takšni, ki veste zanjo. Ki berete. Ki ste imeli tudi zaradi nje, bodisi zaradi Pike Nogavičke, Erazma, mogoče Ronje ali pa celo otrok iz Hrupnega, nenazadnje bratov Levjesrčnih, otroštvo polno nepozabnih prigod in dogodivščin. Astrid Lindgren je bila res nekaj posebnega in če o njej in njenem življenju ne veste prav veliko, potem vas res toplo priporočam tole “zgodbo” izpod peresa Jensa Andersena. 

In če nadaljujem – kdo pravzaprav pozna Astrid Lindgren? Pozna kakorkoli drugače po njenih izjemnih literarnih delih? Priznam, da sam o njenem življenju nisem vedel kaj veliko. V tej knjigi pa sem izvedel takorekoč vse. Skoraj petsto strani imenitnega branja. O vse prej kot idiličnem življenju avtorice, ženske, ki je vsaj moje otroštvo naredila čudovito. Hej, celo hči sem želel poimenovati po njeni junakinji. A ne Piki, temveč Ronji. Zdelo se mi je kar ustrezno, da bi šla razbojnica poleg upornika (Tarasa). A je bila žena odločno proti – da je upornik dovolj in res ne potrebujeva še razbojnice. In je ostalo pri tem, hči pa je dobila ime po enem najlepših filmov, ki na podobno temačen, pretresljiv in bridek način slavi življenje in ljubezen, kot to počnejo dela te velike švedske avtorice – La Vita e Bella. (Vita)

Astrid Lindgren je odraščala v veliki družini, v majhnem mestecu Vimmerby in se že kot najstnica začela ukvarjati z novinarstvom. Prav nenavadno, ampak nikoli ni sanjala o tem, da bi postala pisateljica. Zelo kmalu, še vedno kot najstnica, je zanosila, za nameček je šlo za nezakonskega otroka, kar je bilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (tudi) za Švedsko takorekoč nezaslišano. Otroka je skrivaj rodila in ga dala v posvojitev, kar je bilo vsekakor nekaj, kar jo je zaznamovalo za celo življenje. Drugačen svet, drugačni zakoni in sina Lasseja je po nekaj letih vzela nazaj k sebi in ga vzgajala ter skrbela zanj kot mati samohranilka, z izdatno pomočjo strogih, a ljubečih staršev.

Leta 1931 se je poročila, kmalu zatem rodila še hči Karin, na vrata pa je trkala druga svetovna vojna, ki je bila sploh za skandinavske (in baltske) države prav poseben izziv, kar je Astrid Lindgren zapisovala v obsežnem Vojnem dnevniku. Na eni strani so bili Nemci, ki so izvajali pogrom nad Judi in mnogimi drugimi in na drugi Rusi (oz. Sovjeti), ki niso bili veliko boljši. Švedska je bila daleč od nevtralnosti, a jo je za razliko od mnogih drugih evropskih držav odlično odnesla in kot lahko razberemo, so vojno komajda občutili. Komajda. Prav zanimivo je, kakšno zanimivo, nenavadno in najbrž lep čas tudi prikrito vlogo je imela v tem času Lindgren. Tajno nalogo prebiranja in cenzoriranja pisem, ki so prihajala/odhajala na/iz Švedske, kar ji je obenem omogočilo, da je o drugi svetovni vojni vedela veliko več kot je bilo javno znanega in objavljenega marsikje, sploh pa na Švedskem. Morda je bila vsekakor tudi to ena od stvari, ki jo je zaznamovala in je kasneje tako močno vplivala na njeno aktivistično držo.

Obenem pa je bilo predvojno obdobje tudi čas, ko so začeli objavljati njene prve zgodbice in pravljice, druga svetovna vojna pa je tudi čas, ko je začela nastajati ena najslavnejših literarnih junakinj vseh časov – Pika Nogavička. Nastala je na željo in kot darilo hčerki Karin. Tiste prve različice je Astrid Lindgren celo sama ilustrirala. Lik, ki so se ga, podobno kot recimo Beatlom, izogibali mnogi založniki. Junakinja, s katero so se mnogi poistovetili in so jo predvsem mnogi kritizirali, saj je bilo popolno nasprotje vsega, kar so bili javnost, knjigarnarji, učitelji, starši in otroci vajeni. Ali je prav zaradi svoje drugačnosti postala tako priljubljena in še vedno živi? Zagotovo. Obenem je postavila visoke standarde, tudi za avtorico in premaknila meje razumevanja, kaj je otroška literatura. 

In če pustim ob strani avtoričino zakonsko krizo, njeno nenadejano slavo, ustvarjanje ne le knjig, ampak tudi pisanje scenarijev, dela na radiu, za gledališče, urednikovanja, svetovanja in konec koncev “preproste”, a tiste tako zelo zahtevne naloge – biti mati ter potem še političnega, okoljskega in feminističnega aktivizma, ki se mu je aktivno posvečala po letu 1970, ko se je upokojila. Knjiga piše o marsičem drugem in me je na nek način recimo spomnila na biografijo o Aniti Ogulin in po drugi strani na Kingovo On writing. Jasno je, zakaj je pisala, o čemer je pisala in kot je pisala ter kako zelo iskrena in samosvoja je bila (večino časa). Zanimivo je seveda to, kako je nekaj, česar ni hotela početi niti ni o tem sanjala, postalo takorekoč njen poklic. In kot se ji nekajkrat zapiše – kako neizmerno je v tem uživala, bila živa in srečna. Nekaj, s čimer se tisti, ki radi pišemo – četudi to ni naš poklic; zlahka poistovetimo. 

Prav fascinantno in občudovanja vredno je tudi, kako je pisala. Kot poklicna stenografka je vse svoje ideje in celo dejanska besedila stenografirala, kar je takorekoč kodirano pisanje, pri čemer ponavadi vsak stenograf razvije neko sebi lastno in razumljivo kodo. Avtor ne gre niti mimo povezanosti z družino, pa rejnico, pri kateri je odraščal njen sin Lasse in številnimi zanimivimi osebami – obeh spolov; s katero je spreminjala in ustvarjala ne le švedsko, ampak kar svetovno literarno zgodovino, sploh pa na področju otroške literature. Ali je bilo preprosto? Nikakor. Niti sama pogosto ni verjela v svoja dela, še bolj pa je bila presenečena nad njihovo priljubljenostjo. Predvsem pa ni nikdar pozabila hraniti otroka v sebi in s tem tudi vseh ostalih otrok, pa čeprav je pogosto pisala tudi o temah, o katerih naj bi otroci vedeli čim manj. Ona pa, čeprav prežeto s domišljijo, je kljub vsemu pisala o resničnem svetu, vsakdanjih dogodkih in resničnih čustvih. In, kar mi je v nekem intervjuju na srce položil Jani Novak iz skupine Laibach; prav nikoli ni otrok podcenjevala.

Nikakor ne gre spregledati ali zanemariti niti njenega izjemnega filantropskega udejstvovanja, me je pa nekaj še bolj presenetilo, sploh pa navdušilo – njeno razmišljanje o samoti in osamljenosti. Relativno zgodaj in nepričakovano je ovdovela in se ni nikoli več poročila, niti zaljubila (kar me je spomnilo na hrvaško glasbeno divo Josipo Lisac). Potrebovala je čas, da je samoto sprejela in potem se je vedno bolj zavedala, da jo potrebuje. Za lasten mir, za ustvarjanje. Kakorkoli je svoje otroke, vnuke in nečake oboževala in ljubila, je včasih preprosto potrebovala mir in samoto. Sam sem potreboval kar dolgo časa, da sem po ločitvi in vzporedno z dejstvom, da otrok vsak drugi teden ne vidim, sprejel to samoto. Osamljenost. Sprva me je bremenilo, potem pa sem prav v tem našel čas (in priložnost) zase in nenazadnje za ustvarjanje. Svobodo, tako in drugače. In ko proti koncu knjige vidimo avtoričin portret, kako zre nekam, v prazno bi rekli mnogi, si sploh ni težko predstavljati v knjigi nekajkrat omenjene podobe, zadnje podobe Pike Nogavičke. V tem prizoru jo Tomaž in Anica opazujeta, kako popolnoma sama v Vili Čira-čara sedi za veliko mizo, gleda skozi okno in naposled ugasne svečo. Tudi Pika Nogavička je znala biti sama in v tem tudi uživati. Ni tako preprosto in spet je to ena tistih stvari, ko si včasih rečem, da sem čuden, vendar … naj bom čuden, dokler sem čuden na svoj način.

Mislim, da so za vsakega od nas, ki ustvarjamo knjige za otroke, sanje, tiste najbolj divje, da bi ga kdaj omenjali v isti sapi z Astrid Lindgren, da bi bil med nominiranci ali nagrajenci združenja IBBY (tudi tu je imela prste vmes Astrid Lindgren) ali da bi nenazadnje prejel (ali spet, bil “le” nominiran) za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Sanje, ja … ampak, tako kot sanjamo kot otroci, si moramo drzniti sanjati tudi kot odrasli. Kamniška rock skupina Arche je zapisala takole: “Sanje so le del življenja. Najbrž nepomembna stvar. A brez sanj v svoji glavi. Nihče še ni postal vladar. Sanj mi nihče ne vzame. Del mojega življenja so.” 

In ja, dokler bom živ, bom sanjal. In lahko rečem tudi, da bom, podobno kot Astrid Lindgren, dokler bom živ, tudi pisal. Hvala za vse zgodbe, hvala za sanje in pogum, še lahko dodam in postavim piko. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Kruha in iger

Zbirka esejev Slavka Jeriča nosi podnaslov Eseji o športu novinarja, navijača, očeta in sanjača ter obsega deset novih, statistično in strokovno ter zgodovinsko podkrepljenih esejev, katerih rdeča nit je – šport. 

S Slavkom Jeričem imava, sodeč po prebranem, veliko več skupnega, kot sem sprva mislil. Za začetek – rojena sva istega leta. Oba zaljubljena v šport od malih nog, predvsem v košarko. Oba sva sanjala, da bova nekoč športnika, konkretno košarkarja in vedno iskala vloge, ki ne bi bile preveč v ospredju. Ker noben od naju nima posebnega talenta, pa čeprav sva garača in ker sva bila vsak po svoje zaznamovana in skoraj vnaprej odpisana – njega je spremljal kakšen kilogram preveč, jaz sem bil preveč štorast, za nameček je bila nad mano senca starejšega brata, ki je blestel v vseh športih. S Slavkom sva se od aktivnega udejstvovanja v športu na neki točki oba premaknila v rekreacijo, iskala svoj prostor pod soncem, se spopadala s sanjami o pisateljevanju (v tem ali onem žanru), oba sva tudi očeta športnih otrok. Sodeč po knjigi bi upal reči, da o marsičem tudi razmišljava na podoben način. V marsičem pa sva si seveda hudo različna – recimo v ljubezni do statistike (ki mi je osebno sicer zanimiva), kaj šele do matematike. 

Nazaj h knjigi. In bom kar takoj zelo drzen – eseji ki in kot jih o športu piše Slavko Jerič, so povsem primerljivi z izvrstnimi eseji, ki jih o literaturi, poeziji in glasbi ter še čemu piše Esad Babačić. Slednji je na platnico napisal tudi nekaj stavkov, v katerih imenitno opiše, zakaj so tako knjige pomembne in tudi, zakaj so tako zelo berljive. Ali je v njih statistika? Je. Ali je v njih polno neke zgodovine? Tudi. Ali boste v knjigi izvedeli kaj novega, predvsem pa zanimivega? Seveda. Uravnoteženo, domiselno, poglobljeno, razumljivo in berljivo. Še enkrat več, da vam bo jasno, da boste to knjigo, ko jo enkrat vzamete v roke in začnete brati, zelo težko odložili. Saj jo boste želeli prebrati do konca. 

Uvod prinaša Slavkovo razmišljanje o tem Kaj je šport?, sledi Športna čarovnija ali Pogled navijača, pa Sončki pod pritiskom oz. Pogled očeta športnika, še ena zelo avtobiografska Zakaj bi se mučil? ali Pogled nesojenega športnika, kdo so “Navijači s peresi” (z drugimi besedami: Pogled športnega novinarja), sledi izredno zanimiva Moč poraza (Šport in motivacija), Moderni gladiatorji (Šport in zdravje), pa “Prekletstvo” Luke Dončiča? oziroma kaj imata skupnega Šport in posel, tik pred zaključkom esej, ki zna dvignit nekaj prahu in tudi kakšno obrv – Ali smejo moški mlatiti ženske? (vsekakor je podnaslov Šport in politika mnogo bolj jasen, ko esej enkrat preberete) in za konec še Zaključek ali Kaj je šport? Nadaljevanje.

Tisti, ki berete Slavkove zapise na MMC-ju RTV SLO, kjer sicer dela kot športni novinar, boste marsikatero temo prepoznali, vsekakor pa vam mora biti že po naslovih jasno, da se je res lotil takorekoč vseh aktualnih tem o športu, s pozitivne in negativne plati, odstrl marsikatero tančico, razblinil kakšen prazen up in nam konec koncev položil na srce, da je – pa ne samo v športu; mnogo bolj od talenta pravzaprav pomembna predanost, odrekanje, trdo delo, srčnost in pač pomembnost verjeti vase. Moram sicer priznati, da sem bil malce presenečen, da je njemu precej ljub snuker omenjen zgolj enkrat in da v knjigi ni recimo nikjer Janje Garnbret, to pa predvsem z vidika tega, da je Janja javno spregovorila o motnjah hranjenja, ki so prisotne pri mnogih plezalkah in ki so tudi ena temnejših plati športa. 

In še ena tema je, lahko rečem en šport, za katerega sem mislil, da se ga bo Slavko Jerič mogoče lotil, pa čeprav v Sloveniji ni tako priljubljen, da ne rečem celo zasmehovan. No, saj če sem pošten, ga niti v ZDA, od koder prihaja, ne opredeljujejo več kot šport, ampak kot “entertainment”, torej zabavo. Prvič sem nato pomislil, ko je pisal o tekmovanju v “žretju” hot-dogov in ko se je spraševal, ali je šah sploh šport. Pa potem seveda pri delu o modernih gladiatorjih, povezavi politike, posla in športa in še kje vmes. Pa čeprav mnogi v ta “šport” prihajajo iz sveta ameriškega nogometa, klasične rokoborbe, dvigovanja uteži in podobno. Ampak seveda, ker je vse skupaj narejeno po vnaprej pripravljenem scenariju, to ni šport. Ampak zabava. Ker udarci niso resnični. Padci pač so. Ne le boleči, ampak tudi (smrtno) nevarni. Govorim o t.i. ameriški rokoborbi ali kot ga najbolj poznamo, wrestlingu. 

Opozorilo: tale del je kar dolg in ga lahko preskočite, če vam ni do branja o wrestlingu, pa čeprav je ta del zapisa ravno tako spodbudila knjiga Kruha in iger. 

Zakaj mi manjka? Ker ne nak način povezuje prav vse, o čemer Slavko piše – ali je to šport ali ne(glede na ure treninga, izvajanja vsega mogočega, potovanja, nastopov in še česa, vsaj toliko kot žretje hot-dogov ali šah), kako na vse skupaj gledajo navijači ali pač oboževalci, ki so ponavadi razdeljeni med negativce (“heel”) in pozitivce (“face” oz. “babyface”), da se v vse skupaj vključuje in aktivno sodeluje že tretja generacijain vsekakor – ko kdo pomisli, kako zlagano in nastavljeno je vse skupaj, pa jih v kakšnem gostilniškem pretepu skupi od npr. Brocka Lesnarja ali Chrisa Jericha, seveda pa lahko vsak odide na t.i. tryout, preizkusi vrvi, trdoto ringa in predvsem silo, ko po salti z zgornje vrvi nate dobesedno prileti 100 kilogramov teže …; potem najbrž pride do spoznanja, da je zadevo boljše gledati po televiziji. Porazi in zmage so in niso pomembni tudi v “wrestlingu”, še bolj pa osvajanje naslovov in šampionskih pasov– boljši, ko si, več imaš časa v etru, manjkrat te prekinjajo z oglasi, zate se pišejo boljše zgodbe in odpirajo se ti nove in nove priložnosti. Potrebujete primer? Tudi če o wrestlingu nimate pojma, sem prepričan, da veste vsaj, kdo so Hulk Hogan, Dwayne “The Rock” Johnson in nedavno upokojeni John Cena. Vrata v Hollywood jim je na široko odprl prav “wrestling”. 

Pridemo do gladiatorstva in zdravja. Hm, in tu bi se lahko razpisal. Potovanja od mesta do mesta po ZDA, občasni izleti v Evropo, Avstralijo, na Japonsko in v vse bolj prisotno Savdsko Arabijo. Ena oddaja v ponedeljek, druga v petek,občasno pojavljanje še v torkovi, vmes netelevizijski nastopi (torej “borbe”, ki se odvijajo pred živim občinstvom, a jih TV, v primeru najbolj znane WWE je to Netflix, v primeru vse močnejše alternative AEW pa HBO; ne predvajajo) in praviloma ob koncih tedna t.i. PLE ali “premium live events”. In spet, zagotovo ste kdaj že slišali bodisi za WrestleManio (takorekoč SuperBowl wrestlinga) ali recimo Royal Rumble. Vse seveda vpliva na zdravje, sploh, ker je to posel, ki ne plačuje enako in zgolj tisti res najboljši zaslužijo toliko, da lahko brezskrbno živijo. Če seveda ne pride do kakšne poškodbe. In te so pogoste. Poškodbe, ki jih od ringa, zgodb, televizije in sponzorjev lahko oddaljijo za več tednov, mesecev in tudi leta. Lahko pa tudi za vedno. Pogosti padci in trdi pristanki najbolj vplivajo na sklepe, še bolj pa na hrbtenico in vrat. In bili so tudi smrtni primeri, najbolj znan je bil zagotovo Owen Hart. Ko se stvari odvijajo v delčku sekunde, je vse skupaj podobno vožnji s formulo ena ali smuku v Kitzbuhlu – delček nepozornosti je dovolj … In tukaj nisi odvisen le sam od sebe, svojih sposobnosti in natančnosti, ampak tudi od tistega drugega v ringu, nasprotnika, ki mu moraš zaupati. Da te bo ujel, pravilno – in za gledalce prepričljivo in verjetno!; in varno vrgel, spustil (v YouTube recimo vpišite iskalni niz “undertaker tombstone piledriver”, pa vam bo jasno) ali pa se vrgel nate in podobno. Pustimo ob strani različne ekstremne oblike borb, ki potekajo v kletkah, kjer se uporabljajo lestve (spet: pomislite, koliko zaupanja je potrebnega, ko nekdo skoči nate z recimo 5-metrske lestve) in različni pripomočki. Pogoste poškodbe pomenijo veliko zdravljenj, bolečine, ki si jih lajšajo na različne načine, tako kot tudi za rast mišic skrbijo na različne načine, tudi prepovedane. 

Pa da ne bom predolg in bom vzel pozornost knjigi, ampak da vam mogoče naslikam, kako hitro se je slika skozi branje Kruha in iger sestavljala meni. Posel in politika. Omenil sem Netflix in HBO, o denarjih, ki se obračajo zadaj, najbrž ne rabim. Ko je enkrat poleg Savdska Arabijas svojim denarjem, tudi ne govorimo o majhnih zneskih. WrestleMania poteka dva dni, na razprodanih stadionih s 60 in več tisoč ljudmi, pred tem so že dni prej spremljevalni dogodki, na katerih se zbirajo tisoči. In nič, prav nič ni zastonj. Ko sem si enkrat želel ogledati borbo v sosednji Italiji, sem zgrožen ugotovil, da se cene najcenejših vstopnic začnejo pri sto evrih. (Za WrestleManio zlahka dodate še eno ničlo, pa boste dogajanje spremljali nekje z vrha stadiona ali dvorane). Pa pomislite na vse, kar še prodajajo – od majic, rutic, penastih prstov, do replik šampionskih pasov in seveda je tudi srečanje z rokoborci (in vse bolj priljubljenimi rokoborkami) ravno tako plačljivo. Zloglasni Vince McMahon, njegova (bivša) žena Linda McMahon, Jesse Ventura in Donald Trump. V ameriški rokoborbi so tako ali drugače aktivno sodelovali tudi Mike Tyson, košarkarja Dennis Rodman in Shaquile O’Neal, nam dobro znani poslovnež Mark Cuban, med velikimi ljubitelji je bil pokojni Lemmy Kilmister (Motorhead), ki je za danes glavnega operativca napisal pesem(The Game), v ringu so se zvrstili številni glasbeniki in igralci ter igralke, v zadnjem obdobju je najbolj aktualen vsekakor Jake Paul, ki vsakič znova preseneča z drznostjo in tudi tehničnim znanjem. Priporočam ogled Netflixove dokumentarne serije o Vincu McMahonu, kjer pretresljivo iskreno prikažejo takorekoč vse, kar je s tem poslom narobe. Lahko pa si ogledate tudi serijo Evolve (ravno tako na Netflixu), da boste razumeli, kako kompleksen je celoten proces ustvarjanja te zabave, v poštev pa pridejo še Glow (ki se osredotoča na ženske v wrestlingu) ali pa Wrestlers (ki prikazuje slovito Ohio Wrestling Valley wrestling “šolo”) in tako naprej. Seveda, tudi Rokoborec z Mickeyjem Rourkom je več kot vreden ogleda.                

Kruha in iger, ja, že vse od antičnega Rima dalje. Čista desetka je bila zelo dobra, Statistike za začetnike (žal) še nisem bral, Kruha in iger pa je naravnost imenitno branje, ki vam šport prikaže skozi različne odtenke (nikakor zgolj rožnatih) očal. Toplo priporočam. 

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Haaška priča

O knjigi Haaška priča in njenem glavnem avtorju, Nedžadu Avdiću, je bilo povedanega že marsikaj, saj je knjiga izšla tik pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga je avtor tudi obiskal. Žal mi je, da ga nisem uspel slišati tudi v živo, kajti knjiga človeka pusti brez besed. 

Nedžad Avdić je eden redkih – iz knjige gre razumeti, da eden od zgolj dveh!; ki je preživel, žal moram zapisati znameniti pokol v Srebrenici leta 1995. Zakaj znameniti? Ker je Vojska Republike Srbske takrat v vsega skupaj dveh dneh uspela mučiti ter na grozljiv način pomoriti 8372 Bošnjakov. In kot je zapisano v knjigah, niso pomorili le njih, ampak so na tak ali drugačen način ubili tudi njihove sorodnike, ki so preživeli vojno v Bosno in Hercegovini. In če bi malo parafraziral Boštjan Videmška, ki v svoji aktualni knjigi Dolga pot do miru piše tudi o Srebrenici – ubili so človeštvo. 

Nedžad Avdić je bil dolga leta zaščitena priča Haaškega sodišča in se je tam soočil z možgani, ideologi, klavci in izvrševalci ukazov za dogajanje v Srebrenici (in tudi drugje). Skrajno mučen je odlomek njegovega soočenja s Slobodanom Miloševićem. Pa niti približno ne tako mučen kot opisovanje pravnih bitk zoper Republiko Srbsko za zločine, ki so jih konkretno storili njemu (Avdić je bil v streljanju na Jezu rdečega mulja huje ranjen in je preživel bolj kot ne po čudežu ter po zaslugi vztrajnosti tistega drugega preživelega, ki ga ob koncu knjige imenuje Ibrahim) in njegovi družini (njegov oče je bil umorjen z natančnim strelom v zatilje iz neposredne bližine, umorjenih pa je bilo še mnogo njegovih sorodnikov). 

Tožba je bila zavrnjena. Vse tožbe družin vseh žrtev so bile zavrnjene. In ko boste prebrali obrazložitev, se boste najbrž zjokali. Dobesedno. Na nek način je težko verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi. A po drugi strani gledamo in se čudimo ukazom in odločitvam predsednika na oni strani Atlantika, poslušamo in se čudimo izjavam (skrajno) desničarskih ali pa da rečem klero-fašističnih politikov pri nas in drugje po svetu. In seveda, če se znova vrnem k Boštjanu Videmšku – v živo spremljamo genocid, ki se ta hip izvaja v Gazi. 

Haaško pričo sem šel prav načrtno brat po tistem, ko sem prebral Dolgo pot do miru, saj sem želel nekako skleniti ta krog res mučne, boleče in pretresljive zgodovine meni ljube Bosne in Hercegovine. Pa seveda ob branju ni šlo niti mimo obujanja spominov letošnjega obiska sarajevskega muzeja genocida in zločinov proti človečnosti (poleg tega smo bili v Sarajevu ravno v času obletnice pokola v Srebrenici) ter lanskega obiska pretresljive razstave o Srebrenici. In žal, Srebrenica se je zgodila petdeset let po Auschwitzu in drugih taboriščih druge svetovne vojne in trideset let kasneje se dogaja Gaza. In kot je v knjigi zapisana misel, ki pretrese do kosti – če se bomo iz Srebrenice česa naučili, je to, kako bolj spretno prikriti in zanikati zločin. Pa dajmo še enkrat – zločin proti človeštvu. Velesile si zatiskajo oči, mižijo, si mečejo pesek v oči, mednarodna skupnost žuga s prstom in govori, da to ni prav, ampak ne stori popolnoma nič. Tudi to se skozi desetletja žal ni spremenilo.  

Tisto, kar je v Haaški priči tudi dokaj jasno napisano, je vloga UNPROFOR-ja, znamenitih modrih čelad. Tam so bili, da bi skrbeli za mir, nudili zaščito. Že Saccov risoroman o Goraždu, še enem nesrečnem poglavju vojne v devetdesetih, o katerem se ravno tako ve premalo; je ponudil določen vpogled v njihovo aktivnost na področju Bosne in Hercegovine. V Srebrenici in okoliških vaseh je bilo vsaj podobno, da ne rečem enako ali še huje. Modre čelade so bili prej v podporo in pomoč Vojski Republike Srbske, četnikom in še komu, saj so jim dobesedno puščali prosto pot do izvajanja zločinov. Oni, ki naj bi skrbeli za mir. Ne preseneča, da je moralo nekaj poveljnikov ravno tako sesti v zatožno klop in prav je tako. 

In da se za trenutek – pa sem si mislil, da bom napisal nekaj kratkega!; vrnem h knjigi. Poleg Nedžada Avdića, priče in glavnega avtorja, je kot (so)avtorica podpisana tudi njegova sestra, Amela Avdić Unkić, posamezne dele – žalostne in bridke; pa je zapisala tudi njuna mati. Poglavja in pričevanja, spomini in zapisi segajo v čas pred vojno in potem seveda sam začetek morije in norije, ki je bila daleč najbolj izrazita prav v Bosni in Hercegovini ter vse do skoraj današnjih dni, pričanj na sodiščih, pravnih bitkah za pravico, ki je ni. In skozi vse te zapise je toliko bolj jasno, kako zelo načrtno, skrbno pripravljeno – tudi prikrivanje!; in izvedeno je bilo vse skupaj. Genocid? Nedvomno. 

In naj se dotaknem še dela, na katerega opozori tako avtor – in kar je povedal tudi med zaslišanjem na Haaškem sodišču ter bil nato predvsem s strani lastne družine zaradi tega grajan. Odpuščanje. Nekaj, kar se mi zdi, da učijo takorekoč vse vere. Ampak vprašanje, ki se tukaj odpira, je, zakaj in po kakšni neverjetni logiki (mogoče ni najboljša beseda) so žrtve pripravljene odpuščati, krvniki in morilci pa odpuščanja niti ne prosijo, ampak celo vztrajajo, da so bodisi nedolžni ali da je bilo vse, kar so počeli, prav. In sem razmišljal, tudi o tem. 

V zadnjih treh letih sem spoznal veliko ljudi, v Bosni in Hercegovini, tudi Republiki Srbski in nenazadnje v Srbiji. Različnih let, različnih narodnosti in ver, prepričanj in tudi vsak s svojo zgodovino. Obstajajo razlike in najbrž bodo za vedno obstajala nesoglasja, nekje bolj in drugje manj izrazita. Tisti, ki sem jih spoznal v Bosni in Hercegovini, odpuščajo. Tisti, ki sem jih spoznal v Republiki Srbski – in praviloma so to ljudje, ki so bili med vojno mogoče rojeni ali pa niti to ne; so veseli, da jim (njihovemu narodu, mogoče sorodnikom) je bilo odpuščeno in jih je sram. In tisti, ki sem jih spoznal v Srbiji – pa lahko rečem, da gre za inteligentne, razumne in čuteče ljudi; se čudijo. Čudijo, da jim je bilo odpuščeno, ker jih je – tudi če niso oni ali njihovi sorodniki in znanci, storili čisto nič; sram. Sram jih je v dno dušo, da so bili del nečesa tega. In si želijo, da bi bili sposobni odpustiti sami sebi. Svojemu narodu. Ker ne razumejo. Ampak seveda, to je moj krog znancev in vem, da so – tako kot povsod, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji; tudi takšni, v katerih tli sovraštvo. 

In potem se seveda vprašam, kaj to pomeni za Gazo? Palestino, tudi Izrael, pa Jemen, Sirijo, Sudan in številne druge države, kjer se nad določeno skupino ljudstva izvaja genocid. Ker, nekateri bodo preživeli. In na neki točki bodo spoznali, kaj se je zgodilo in kdo je kriv. Kriv, ni pa odgovarjal. In to je ta začarani krog večnega nasilja. 

Dajmo si samo predstavljat ta grozni scenarij, čez npr. petdeset let. “Bosna in Hercegovina po nekem naključju, morda pa z izdatno finančno podporo muslimanskih držav, postane velesila na Balkanu. Storjena nam je bila krivica, odvzeta ozemlja, pobito toliko in toliko ljudi, zdaj si bomo pa to vzeli nazaj. In še kaj. Začnejo z nekimi operacijami, ki jih vidi cel svet. Mogoče jih bo takrat umetna inteligenca predvidela, napovedala in celo izvajala, kdo ve. In mednarodna skupnost bo molčala, saj se bodo spomnili, da se je njim nekaj groznega zgodilo sredi devetdesetih. In da so bili takrat žrtve genocida, kaznovani na najokrutnejši možen način in jih sedaj ne morejo kaznovati za to, kar počnejo, ker … pa saj ni tako hudo in slabo. Vsaj ne tako hudo in slabo kot je bilo npr. v Srebrenici.” Jaz si tega nočem predstavljat. Pa možnosti za take scenarije je kar nekaj, tisti znova in znova ponavljajoči v Palestini. 

Ali se rabimo bati tretje svetovne vojne? Saj je že tukaj, dogaja se, izvaja, prav zdaj, pred našimi očmi. Samo mi ne vidimo ali pa se pretvarjamo, da ne vidimo.  

Toplo priporočam tudi spremno besedo prof. dr. Vasilke Sancin, s katero sem imel priložnost (in čast) lani preživeti nekaj časa v Ženevi in ki mi je glede marsičesa na področju mednarodnega humanitarnega prava, sodišč, ukrepanj in tudi “mižanja”, odprla oči. In si kljub vsemu ne morem pomagati, da ne bi razmišljal, da mednarodna skupnost včasih sama sebi vnaprej piše opravičila. “Nič ne moremo, nič ne smemo.” Potem je treba to pač spremeniti. Ker dogaja se naslednja Srebrenica in najbrž se bo prej ali slej zgodila tudi naslednja Gaza. In nikoli ne vemo, kdo bo naslednji. 

Tudi zato sem vesel knjige Haaška priča, saj je o teh stvareh treba pisati in govoriti, se pogovarjati in razmišljati. Se iz vsega tega naučiti, da je to narobe in da se res ne sme nikoli več ponoviti. Nikoli, nikjer. Odpuščati.         

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška. 

Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno. 

Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje. 

Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino. 

In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora. 

Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi? 

In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji? 

In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.   

Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo. 

Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti. 

Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …  

Rating: 5 out of 5.

UMco, 2025

Featured

Medved Henri in Največja zmaga

Kakorkoli neverjetno in nemogoče se sliši, ampak v začetku letošnjega oktobra sem v enem tednu dočakal izid kar dveh knjig, pod kateri sem podpisan kot avtor in za nameček eno od njih še v angleškem jeziku. Ob izidu sem vam predstavil poučno pravljico Medved Henri in Nesreča na bajerju in tale je že četrta iz zbirke poučnih pravljic … 

Tistim, ki našega (pač, sem del Rdečega križa Slovenije in medved Henri je pač naš) Henrija in knjige poznate, boste že po naslovnici opazili, da je nekaj drugače. Resnici na ljubo se je tale knjiga dobesedno »zgodila«. Besedilo sem imel napisano že pred časom, v samem bistvu zgodbe sem šel v svoj rojstni Kamnik, kjer je bila odbojka vedno »in«, fantje smo pa sploh radi hodili na tekme gledat – in seveda v prvi vrsti spodbujat!; sošolke, vrstnice, simpatije in tako naprej. In če smo pošteni, je odbojka, čeprav moška, v Sloveniji zelo »in«. In zakaj ne?

Glavni junakinji, poleg našega Henrija – sta Iza in njena hči Eva, obe predani odbojki. Nekaj malega navdiha sem dobil pri sosedi, kjer je mama bivša odbojkašica, hči pa mislim, da že ne več. Trenerka je Cica, ki je vzdevek dobila po legendarnem trenerju odbojke v Kamniku, pa tudi fizično konstitucijo in spretnost sem ji dodelil kar njegove. Reševalcu sem nadel ime Lado, v prvi vrsti po svojem očetu, ki ni reševalec, je pa vedno in povsod ter vsem pripravljen pomagati. 

In sama zgodba je bila napisana, zaključena in tik pred tem, da jo damo v ilustriranje, ko mi je v možgane švignila ideja, da bi lahko mednarodni projekt Prevention in Action (slovensko mu rečemo Aktivni v preventivi), v katerem smo sodelovali, obogatili s poučno pravljico, se dotaknili še druge teme, ki smo jo nagovarjali (kronične nenalezljive bolezni, torej srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen, zdrave navade in način življenja) in knjigo predstavili še drugim sodelujočim nacionalnim društvom Rdečega križa, torej Portugalske, Španije, Italije in Madžarske. In smo jo in ker se je projekt zaključeval, je bilo treba zelo pohiteti, potem se je pa dobesedno na zaključnem dogodku zgodil še en preobrat, da smo šli knjigo čez noč prevajat v portugalščino, španščino, italijanščino in madžarščino. Tako da sem še malo bolj ponosen, saj naš medved Henri v teh dneh že potuje tudi po Evropi. 

Zgodba – Eva se veseli 1. septembra, ker bo dopolnila 9 let in obenem po dolgih poletnih počitnicah znova videla sošolke in sošolce, obenem se bodo znova začeli treningi odbojke. Oba starša sta zaprisežena odbojki in sta ljubezen prenesla tudi na hči. Rojstni dan, čudovita torta, nova odbojkarska oprema in razveseljiva novica, da se bo pridružila starejši ekipi. Poleg treningov Eva hodi tudi na mamine tekme, kjer pomaga pri pobiranju žog in na eni od prvih tekem jo v glavo zadene izredno močna žoga in Eva pade v nezavest. Njena mami Iza je v paniki, saj se v zmedi zave, da ne zna pomagati lastnemu otroku. 

Pade odločitev, da je treba nekaj narediti in tako na predavanje ter delavnico temeljnih postopkov oživljanja ter prve pomoči povabijo bolničarja-reševalca Rdečega križa, Ladota, ki jim razloži vse potrebno. Z Ladom na obisk pride tudi prikupni medved Henri. V odmoru Lado opazuje dogajanje – vrsto pred kavnim avtomatom, gazirane in energijske pijače, različne čokolade in prigrizke; ter sodelujoče izzove z različnimi vprašanji na temo zdravih navad. Mogoče bi moral reči nezdravih, saj se ljudje – sploh pa odrasli; ne zavedamo, kako škodljiv je ves dodan in pogosto skrit sladkor v pijačah in jedeh. Za naše ožilje, srce, tudi možgane in splošno počutje. 

No, v nadaljevanju sledi prva tekma sezone za Evo in bridek poraz ter zavedanje trenerke Cice, da so dekleta predvsem fizično res slabo pripravljena. Sledi novost na treningih – tek na bližnji hrib. In če so dekleta presenečena nad Cicino hitrostjo in lastno nemočjo, jih ob sestopu čaka neljub prizor – negibna Cica! In kaj zdaj? Kaj jih je učil Lado, na kaj jih je opozarjal medved Henri in kaj storiti? Nekaj panike, veliko zmede, pa priklic Henrijevih nasvetov in pravilno ukrepanje vse do prihoda reševalcev. 

In seveda ni več vprašanje, ali otroci lahko pomagajo, rešijo življenje … odgovor je da. Vsakdo lahko reši življenje. In pomembno je, da se zavedamo znakov, da poznamo temeljne postopke oživljanja in predvsem, da nas ni strah pristopiti. Pa naj človeka poznamo ali ne. Seveda je na prvem mestu varnost, ampak ne sme nas biti strah. Kaj lahko storimo narobe? Najbolj narobe je to, da ne storimo nič. In to je glavni namen naših knjig – ljudi, ne glede na starost in spol, opolnomočiti in ozavestiti, kako pomembna so znanja in veščine prve pomoči ter da pač lahko vsak reši življenje. 

In seveda tudi tokrat ne bo šlo mimo zahval. Hvala vodstvu Rdečega križa Slovenije, ki verjame in podpira, kar delamo. Željku Maliću, brez katerega teh knjig sploh ne bi bilo, Strokovnemu centru za prvo pomoč pri RKS, ki knjige strokovno pregleda. Pa Saši Ogrin, ki usklajuje vse potrebne tehnikalije in našim območnim združenjem, ki skrbijo, da knjige na lokalni ravni pridejo do bralcev. Hvala tudi Marti Neves iz portugalskega Rdečega križa, da jo je ideja tako prepričala, da je omogočila financiranje v sklopu projekta. 

Prav posebna zahvala pa gre tokrat Moniki Klobčar, ki je pogumno ugriznila v izziv ilustracije in oblikovanja v zelo kratkem času in vse skupaj z veliko potrpljenja in razumevanja ter predvsem kreativnosti izpeljala v dveh mesecih. In seveda hvala vsem tistim, ki knjige berete, se o njih pogovarjate in jih priporočate dalje.  

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025      

Featured

220 stopinj poševno: Testenine

Urško Fartelj bi lahko označili za slovenskega Jamieja Oliverja (ali pa mogoče Nigello Lawson), saj ji je uspelo iz preproste ideje kuharskega bloga ustvariti pravcato blagovno znamko, tj. 220 stopinj poševno. Testenine je njena šesta knjiga in če ste ljubitelji testenin (tudi, če jih ne pripravljate sami), je to vsekakor knjiga za vas. 

Šesta knjiga iz serije 220 stopinj poševno: najprej je bila kar naslovna, torej 220 stopinj poševno, sledila je Preprosto in sveže vse leto, pa Skupaj za mizo, nadvse uporabna Kosila v pol ure in predzadnja Vrt in špajza. Z izjemo slednje sem pisal o vseh, še bolj kot to pa – iz vseh se učim in jih uporabljam, torej kuham. To je bistvo kuharskih knjig, kajne? Ne le, da gledamo lepe slike, cedimo sline in si mislimo »Joj, kako bi sedaj to jedel«, ampak zavihamo rokave in gremo pač kuhat. 

Testenine so ena tistih sestavin, za katero priznam, da so pri nas doma pogosto na mizi. Kupljene, priznam tudi to. V različnih oblikah in z različnimi prilogami oziroma omakami. Od doma se spomnim (res so bili tudi časi malce drugačni) zgolj klasičnih špagetov in potem (zavitih) makaronov, priloga pa obvezno in nikoli nič drugače, klasični »bolognese«. No, pa seveda rezanci v goveji juhi, tudi brez tega, vsaj ob nedeljah, ni šlo. (Včasih je bila tudi ribana kaša, res redko kaj drugega). Kasneje so prišli recimo še tortelini, široki rezanci, pa lazanje, ampak to so bile klasike in standardi. Imam sicer tudi en tak nagajiv spomin in sicer je mami domov pogosto prinesla domače rezance kakšne sorodnice, jih razprostrla po beli rjuhi in na mizo, sam pa sem neizmerno užival v (skrivnem) drobljenju rezancev pod prsti … tisto hrskanje rezancev je bilo podobno vznemirljivo kot hoja po prvem snegu, ki škripa pod škornji. Neki drugi časi, ja. Kasneje sem ugotovil, da obstajajo testenine številnih drugih oblik (tudi iz različnih mok) in da so čisto dobre tudi z omakami, ki niso le »bolognese« in da je celo zelenjava zelo dobra, obstajajo pa tudi omake, ki niso paradižnikova. 

In to, da je Urška Fartelj za to novo knjigo izbrala več kot 200 receptov za jedi s testeninami, najbrž ni treba posebej poudarjati, kajne? Mogoče zgolj sklopi, favorite si boste izbirali pa kar sami: Testenine v mlečnem zajtrku ali večerji in pod klobukom, Testenine v juhi in jedeh na žlico, Testenine kot samostojna jed(meni takorekoč zmagovalno poglavje), Italijanske klasike (blizu vrha), Testenine iz pečice, Testenine kot priloga, Testenine v solati (odlične ideje sploh za poletje), Testenine kot sladica, Njoki, cmoki, gnudi in svaljki, tu vmes boste potem našli še osnovne recepte za testo za njoke, cmoke … in potem ustrezne recepte za jedi z njoki, cmoki itn., za konec pa še Žganci, štruklji, mlinci. Testenine kar naenkrat dobijo neko novo dimenzijo. 

Tisto ključno – tako za tiste, ki se želite (ali pa to že počnete) naučiti testenine izdelovati sami, kot tudi za tiste, ki želite testenine kar najboljše pripraviti, pa je uvodnih 50 strani. Urška Fartelj, ki ji spominov in izkušenj ne manjka (in prizna, da testa z valjarjem ne zna ustrezno in dovolj spretno razvaljati, ampak pač uporablja strojček), se tu posveti recimo kar esenci pripravi testenin. Specifike testa in predvsem posameznih tipov mok ter dodatkov ter tudi samega izdelovanja različnih testenin, sušenja, shranjevanja in kuhanja. Obstajajo neki triki, neke male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, zaradi katerih boste poslej testenine pripravljali še boljše in okusnejše. Našli jih boste (tudi) v tej knjigi. Pa vem, da bodo mnogi rekli, da pri testeninah gre pa res samo za odkrivanje tople vode, ampak se pač ne morem strinjati – mislim, da smo vsi sužnji nekih navad in običajev, ki pa morda niso najbolj pravilne ali ustrezne. Že zgolj to, kako (še blj pravilno bi bilo: s čim) lahko pripravimo neke nadeve ali pač omake, se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenilo in čeprav verjamem, da bodo imeli sploh tradicionalisti (Italijani pa sploh) kar nekaj pripomb, je potrebno biti v kuhinji odprtega duha in včasih poskusiti tudi kaj, kar zveni nemogoče. Ker je lahko ne le dobro, ampak kar odlično. 

Tako da, če so vas pretekle knjige iz serije 220 stopinj poševno prepričale, če so vam pri srcu Urškina preprostost in tudi navezanost na tradicionalno slovensko kuhinjo (pa čeprav v poveavi z nečim tipično italijanskim); vas tudi Testenine ne bodo razočarale. Nasveti, recepti, veliko uporabnih namigov in še več receptov. Samo pomislite – več kot 200 receptov pomeni, da lahko vsak drugi dan v letu jeste testenine malo drugače. Da ne bo kdo rekel »Joj, danes pa ne vem, kaj naj skuham.« Sedaj veste …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025  

Featured

77: Osrečenost v času Luke Dončića

To je zagotovo najbolj posebna in drugačna knjiga, ki jo je navdihnil naš košarkarski as, Luka Dončić. Knjiga Primoža Reparja, zapisana v slovenščini in angleščini, ni še ena biografija o Luki, niti ni knjiga o Luki, ampak predvsem o njegovem pomenu, bistvu in tudi sreči, ki jo moramo čutiti, ker živimo v njegovem času. 

Se sprašujete, kaj je zdaj to neko čudno filozofiranje, da ne rečem kar nakladanje? Imate prav. 77: Osrečenost v času Luke Dončića, je sila nenavadna, zelo filozofska knjiga, ki je sam prav veliko nisem razumel. Priznam, zanjo nisem dovolj pameten. Uvodne besede legendarnega košarkarskega asa Iva Danuea, ki je vsaj na mednarodni reprezentančni sceni dosegel več kot katerikoli drug Slovenec in za kar si upam trditi, da bo tako tudi ostalo; so jasne. Enako velja tudi za novinarsko legendo, Sergia Tavčarja in nenazadnje za medklic Igorja Đurovića, nekdanjega trenerja. O Luki govorijo kot o izvrstnem košarkarju, človeku, ki se zaveda svojega poslanstva in mu je najpomembnejša košarka. To so dejstva, ki smo jih lahko prebrali tudi v dveh biografijah – Čudežni fant in Luka Dončić – biografija. 

Primož Repar je Luko – njegovo bistvo; postavil v povsem drug kontekst. In upam si reči, da v delu, kjer lahko »vstopimo« v Lukovo glavo in misli, brcnil v temo. Luka je preprost fant, to vemo vsi. Rad se zabava, vozi dobre avtomobile, v prostem času igra računalniške igre in je seveda oče ter partner. Duševni monologi, molitve in poezija … ne, to ni Luka. To je bil Kareem Abdul – Jabbar, nikakor pa to ni Luka Dončić.

Avtorju nikakor ne morem očitati, da v eseju ni izpostavil nekaj izredno zanimivih pogledov, a so potem zapleteni v filozofske niti in vsaj osebno, ko enkrat vidim Kierkegaarda, vem, da bodo stvari postale zapletene. Repar pa je Lukovo bit označil prav z izrazom tega slovitega danskega filozofa 19. stoletja, tj. »salighed«. In naj na tem mestu uporabim kar citat iz knjige – »In salighed ni sreča, ampak neizrekljiva, notranja svetloba osebe, ki se razkrije le, ko se je pripravljena odpovedati lastni podobi.« Ja, to so tisti stavki, ki jih boste nekaj časa razčlenjevali in premišljevali o njih, pa še vedno ne boste našli konca, kaj šele smisla. In ni jih malo. 

Po drugi strani se ravno v tem opisu skriva marsikaj, česar se Repar dotakne kasneje. Sreča recimo in lahko se vprašamo, kdaj smo v zadnjem obdobju Luko videli srečnega na igrišču. (Priznam, stvari se spreminjajo, čeprav je obenem zanimivo tudi, da je Luka na vseh fotografijah v uniformi slovenske reprezentance, kjer je sploh še najmanj srečen.) Žal so ti trenutki redki, pa nam je vsem jasno, da je na igrišču najboljši, ko je srečen in ko – to se zdaj navezuje tako na Iva Daneua pa tudi na Esada Babačića; se igra košarko. Ni dovolj le, da je razigran, ampak mora biti tudi igriv. Luka pa o košarki čisto preveč razmišlja in razmišlja tudi o vsem ostalem. Med drugim je moral, saj je bil v to prisiljen, veliko razmišljati tudi o lastni podobi. Pa naj so to očitki, da je debel, len, počasen, posledično nagnjen k poškodobam ali pa pravne zadeve, ki jih je moral urejati z lastno mamo glede pravic o upravljanju lastne podobe. In če se dotaknem še notranje svetlobe – Luka je bil, vsaj po mojem mnenju, od februarja dalje v precejšnjem mraku, da ne rečem kar temi. Menjava iz Dallasa v Los Angeles, poškodbe, očitki, potem recimo temu še neuspeh z reprezentanco in to so stvari, ki lahko dotolčejo mladega športnika, ki pa ima vse na dosegu roke. 

Nemalokrat sem pomislil na Primoža Peterko in tudi Petra Prevca, dva asa, ki sta se sicer na povsem različne načine na takorekoč vrhuncu kariere znašla v krizi, na dnu in sta morala najti način, kako priti ven, kako priti nazaj na vrh. In ob tem se vedno spomnim na besede mojega očeta, ki je nekoč rekel »Preveč razmišlja. Ne sme razmišljati. On mora to pač naredit, ker je v tem, v tej spontanosti, igrivosti, pač najboljši.« In to lahko postavite v katerikoli kontekst, ki pa pogrne na celi črti, ko se enkrat v vse skupaj vmeša posel in posledično denar, veliko denarja. 

Ali se Luka lahko odpove lastni podobi? Menim, da ne ali pač vsaj težko. Lahko bi šel po poteh Cassiusa Clayja, Lewja Alcindorja ali celo Rona Artesta, ki so iz teh ali onih razlogov spremenili ne le ime, religijo, ampak predvsem način razmišljanja. Notranjo in zunanjo podobo, tisto osebno in javno. Luka Dončić je, kar je – razmeroma preprost fant iz Ljubljane, z balkanskimi koreninami, ki rad uživa v življenju in košarki in dajmo se strinjat – res smo lahko veseli, da živimo v njegovem času in uživamo v njegovih predstavah. (Sam, ki sem na svetu že nekaj časa in sem videl kar nekaj obdobij in generacij košarke, bi si ga želel videti igrati v nekem drugem času, ko se ni toliko razmišljalo, ampak predvsem igralo.)

77: Osrečenost v času Luke Dončića ni knjiga za vsakogar. Upam si trditi celo, da je to knjiga za izredno ozko občinstvo. Zelo me zanima, kaj bi na njo porekel glavni junak, Luka Dončić. Ampak če je v vas vsaj malo filozofa, predvsem pa znate razmišljati s svojo glavo in izven varnega in domačnega mehurčka, utegne v vas marsikaj prebuditi in spodbuditi. (Velika verjetnost pa je, da jo bo večina po prvih straneh odložila.)

Rating: 3 out of 5.

KUD Apokalipsa, 2025     

Featured

Makalu, 8481 m

Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.

Viki Grošelj se Makaluja – kako se ga ne bi, saj je bil njegov prvi; seveda spominja tudi v še vedno svežih in predvsem zanimivih izdajah Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav, pa najbrž tudi v kateri od starejših izdaj, se je pa tokrat Makaluju posvetil kar nekako biografsko in predvsem s spominom na okrogle obletnice vzpona in dogajanje v tistem obdobju. 

Deset let kasneje se je namreč povzpel na najvišji vrh črne celine, Kilimanjaro, dvajset let kasneje na Anapurno in obenem se je takrat zaključil projekt 14 x 8000 za Slovenijo, kar nas je kot deveti narod na svetu uvrstilo med tiste, ki smo osvojili vseh 14 osemtisočakov. Trideset let kasneje je, vsaj tako lahko razberemo iz pisanja, Grošelj mogoče odkril svoj Shangri-La, ko je šel na Ama Dablam, štiri desetletja po »prvič« se je podal na Manang in letos znova, ob zlatem jubileju, pod Makalu. In vmes so se zgodili vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin, smučanje z 0 do 8.000+ metrov, osvojenih deset osemtisočakov, Krona Slovenije, pa potres v Nepalu, Križ čez Nepal in še kaj. 

Viki Grošelj nam tokrat v uvodu ponudi nekaj zgodovinskega vpogleda v osvajanje Himalaje in tudi Makaluja, saj je bilo področje Himalaje v prvi polovici dvajsetega stoletja veliko bolj zaprto in nedostopno kot je danes. Vsekakor je zanimivo gledati (in se čuditi) stare fotografije, s kakšno opremo so se takrat ljudje odpravljali na »streho sveta«. Včasih se mi zdi, da so danes ljudje bolj opremljeni (kar pa seveda ni enako usposobljenosti), ko se odpravijo na nedeljski izlet na Veliko planino. 

Slovenci oz. Jugoslovani smo Himalajo začeli odkrivati pozno – leta 1960 prvič (sedemtisočak Trisul,katerega vrha niso osvojili), leta 1965 drugič (neosvojeni, 7902 metra visoki Kangbačen, kjer jim ni uspelo priti do vrha), leta 1969 so uspešno osvojili vrhova Anapurne II in Anapurne IV (oba pod osem tisoč metri) in leta 1972 je vizionar slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, zbral odpravo za naskok na Makalu. Cilj je bila južna stena, odpravo so sestavljali takrat najboljši slovenski plezalci (med njim Ažman, legendarni Šrauf, Cedilnik, Marjon, Maležič in drugi), a jim v dveh mesecih tudi zaradi nepričakovano slabega vremena ni uspelo. Na koncu so se morali, kar v Himalaji seveda ni izjema, boriti za preživetje, sta pa takrat Ažman in Maležič kot prva presegla mejo 8000 metrov. Ta južna stena Makaluja je bila prezahtevna tudi za številne druge odprave, med drugim avstrijsko dve leti kasneje, v kateri je bil tudi sam Reinhold Messner. Leta 1974 so naši »himalajci« poravnali dolg in uspešno (kar deset jih je stalo na vrhu) osvojili Kangbačen in potem je prišlo leto 1975. 

Šesta jugoslovanska himalajska odprava, na čelu katere je bil znova Aleš Kunaver, v njej pa poleg zdaj že izkušene četverice Ažman, Cedilnik, Belak in Manfreda, ki je Makalu osvajala pred tremi leti, še nekaj drugih izkušenih in preverjenih plezalcev ter deseterica mladih in dokazovanja željnih, med njimi tudi Viki Grošelj in Nejc Zaplotnik. Tistim, ki spremljate slovenski alpinizem, je seveda jasno, da je bila tukaj zbrana takorekoč smetana smetane, a še vedno – v Himalaji se lahko zgodi karkoli, kar se je tudi Grošelj lahko v prihodnjih desetletjih prepričal več kot enkrat. 

Grošelj se v besedilu na pot v južno steno poda tako natančno, iskreno, prepričljivo in doživeto, da vam ne bom kvaril bralskih užitkov. Natančen opis dogajanja – od pijavk, do bolečega zoba, vznemirjenja, prepirov in šal, tovarištva in predvsem čudenja nad vsem mogočnim in lepim, kar jih je obdajalo in kar so želeli osvojiti. Zelo jasno vam bo, da je bilo to vse prej kot preprosto in enostavno, da na vse skupaj vpliva na stotine različnih dejavnikov, na katere sami plezalci sploh nimajo vpliva, sam pa bi lahko rekel, da vse skupaj nekako presega meje običajnega (da ne rečem kar normalnega) človeka. 

Tokrat moram res pohvaliti tudi odličen izbor fotografij, ki nam pričarajo ne le Makalu, ampak tudi druge himalajske vrhove, posamezna področja, nevarnosti, na videz nemogoče stene in »probleme«, nepredvidljive vremenske razmere in obenem idilo. Seveda je od oči opazovalca odvisno, kaj boste videli … sam zase lahko priznam, da bi si enkrat želel to čudo od Himalaje videti od blizu, da pa me plezanje samo niti malo ne mika. Nisem usposobljen, nisem sposoben in preprosto si ne znam predstavljati vseh teh obremenitev – fizičnih in tudi psihičnih; s katerimi se moraš tam soočiti. Tudi zato je toliko huje brati zgodbe mnogih, ki so tja šli in jim ni uspelo. Nekateri so imeli zgolj eno priložnost, za druge je bila to tudi zadnja preizkušnja, mnogi pa so kljubovali in, dobesedno, preživeli. 

Viki Grošelj je eden teh, zato je pri svojih sedemdesetih letih še vedno med nami, pa čeprav je bilo tudi njegovo življenje nekajkrat ogroženo, soočil se je s številnimi poškodbami, videl smrti tovarišev, jih pokopal in se vrnil domov. In kot je že zapisal v eni od knjig – ko se je enkrat začel domov vračati tudi k sinu, je kakšno težko odločitev sprejel veliko lažje. 

In prav sin Matija ter žena Cvetka sta bila ob Vikiju in še treh drugih (Stanetu Klemencu, Bojanu Pollaku in Ivču Kotniku) iz odprave Makalu 75, ko so se letos, ob petdesetletnici vzpona, znova odpravili pod Makalu. Kar šestih izjemnih alpinistov iz tiste prve odprave ni več med nami. Čudovito je sicer brati, kako je Grošelj vse skupaj podoživljal petdeset let kasneje in seveda si lahko zgolj predstavljamo, kakšna divja reka spominov je dejansko bučala skozi njegove misli, saj je na papir uspel ujeti zgolj razigran in žuboreč potok, a je seveda dovolj. Ker boste začutili … če ste kadarkoli v življenju s trudom prišli na kakšen vrh (ali pač bili ob nečem posebnem), boste prepoznali to predanost, čutnost in iskrenost. 

Makalu, 8481 m, si vsekakor zasluži vašo pozornost in čas. Knjiga se tekoče bere, ima tisti prepoznaven Grošljev slog, ki pa z leti postaja tudi malo bolj pesniški in je kot taka čudovit poklon neverjetni (bi si želel zapisati nesmrtni) generaciji slovenskih alpinistov, ki so meje mogočega premikali višje in višje.

P.S.: In pa še en (samo)promocijski pripis – v torek, 25. novembra 2025, se bom ob 17. uri na Pogovorni postaji v sklopu Slovenskega knjižnega sejma pogovarjal z Vikijem Grošljem. Ne samo o Makaluju, ampak tudi o Makaluju, predvsem pa o tem, kako je strast postala njegov način življenja. Vabljeni.   

Rating: 5 out of 5.

Buča, 2025 

Featured

Krasni novi spet

Miha Šalehar, spet. Spet drugače? Pravzaprav ja. Spet podobno kot že trikrat doslej? Tudi to drži. Pa ima še kaj za povedat? Na to vprašanje si boste odgovorili, ko boste prebrali njegovo novo knjigo, pravzaprav zbirko kolumn, ki jih sicer objavlja v Delu. 

O čem je Miha Šalehar že pisal? O čem pravzaprav še ni? O lastni krizi srednjih let, (želenem) statusu alfa samca, bil je pronicljiv, zbadljiv, provokativen, nesramen in brez dlake na jeziku. Pa čeprav pogosto na teko zelo zapleten in samosvoj način, ki mu je pravzaprav težko reči kakorkoli drugače kot »šaleharjevski«. Njegovo razpravljanje in razpredanje zna biti težavno – naj bo v radijskem etru, podkastih, kolumnah, knjigah ali pač, ko ga srečaš ob … no, včasih smo rekli ob šanku in na pivu, kar sedaj ne pride več v poštev, kar smo izvedeli v njegovi zadnji knjigi Notranji pir. Poleg tega, da je na odre spravil Notranji pir in nekako vzporedno z izidom te knjige, sta se z bratom Matevžem (ali preprosto Hamotom) odločila pripravit še predstavo Brata. Nisem gledal, ne vem, kako opisati.

Skratka, Krasni novi spet nas že z naslovnice pozdravi z napisom, da gre za šopek teorij zarote, ki so bile objavljene v Delu. Naročniki, kupci ali pač zgolj bralci nekdaj najbolj kredibilnega, največjega in tudi najbolj branega dnevnega časopisa v Sloveniji, lahko Mihijeve (a je ta izraz sploh še aktualen?) kolumne berete enkrat mesečno, v tej knjigi so zbrane od februarja 2022. Še pomnite? Nekako smo se izkopali iz covidne norišnice, pa se je začela neka druga norija (namig: Ukrajina), pred vrati pa so bile tudi volitve. In vsaj prvih nekaj zapisov se bolj ali manj vrti okrog tega in glede na duh časa, v katerem so nastajale, lahko rečem, da so precej duhamorne. Maske, cepljenje in cepiva, potrdila, obljube, grožnje, strah, razdalja, ukrepi, neposobni politiki, zaslužkarji, še več strahu in tako v nedogled. 

Saj, mogoče mu delam krivico, ampak seveda je bolj zanimivo brati, ko piše o sebi, svojih bitkah, demonih, preizkušnjah, slabostih ter seveda o uspehih. Naj vas potolažim – pride v tiste tirnice, ko ni le še en nergač, ki mu ni nič prav – pa mogoče se trudimo, da bi na tiste čase vsi malo ali povsem pozabili; ter neha na dolgo in široko razglabljat in pol časa zveni tako kot sem svojčas bral recenzije plošč Miroslava Akrapovića. Na koncu sem se najprej vprašal »kaj sem prebral?« in potem še »kaj mi je hotel povedati?«. Pri Šaleharju in tej njegovi samosvoji lucidnosti pač nikoli ne veš, kdaj misli resno, kdaj zelo resno »zajebava« ljudi in kdaj se samo »zajebava«. No, ustrezen izraz bi lahko bil tudi »spodjebava«. 

Ampak je pa nekaj tem in nekaj kolumn, v katerih je vrhunski in kjer se bo lahko marsikdo poistovetil z njim. Od tiste, kako babici pomagat uredit dostop do zdravstvenega portala in vse do tiste, kako težko je dandanes nekaj kupiti. Pa sem mislil, da se to dogaja samo meni, ker pač nisem znan in slaven, pa zdaj vidim, da ima očitno tudi Miha Šalehar te težave. Sem si kar oddahnil. No, tudi o neskončnem klicanju po uradniških birojih in nesmiselnih (da ne rečem kar butalskih) povratnih informacijah, dotakne se umetne inteligence, seveda Trumpa in njegovih prijateljev ter je brutalno iskren, kako majhna razlika je med tistimi, ki si vbrigavajo heroin in tistim, ki si vbrizgavajo botoks. No, pa tudi tista, kjer si je naslov sposodil pri šentviških kolegih, govori pa o greznici, v katero se je spremenilo nekoč res priljubljeno družbeno omrežje in konstruktivna izmenjevalnica mnenj, ni od muh. 

Druga polovica 2023 je zelo dobra, 2024 že kar odlična in v kolumnah iz leta 2025 – pa čeprav se nekajkrat v kakšnem izhodišču tudi ponovi (ja, razumemo, Trump, Zelenski, Janša, Golob, X, medijska dieta oz. abstinenca, umetna inteligenca in njen pohod itn.); to zgolj nadaljuje in nadgrajuje. Blesti, na trenutke. Morda pač tudi zato, ker so to zapisi od tukaj in zdaj ali pač o nekih (še vedno) aktualnih temah in kot taki zvenijo prepričljivo in zanimivo, ne pa kot pogrevanje zelo postane juhe, ki že tako ni pustila najboljšega okusa. 

Krasni novi spet že v naslovu (poklon Huxleyju) razkrije, da se bomo ukvarjali z nečim, s čimer smo se že. Ali je krasno in novo? Težko reči, če in ko moraš nekaj ponovno »prodati«, da je to novo, kaj šele krasno. Pridemo nazaj do botoksa, lahko pa se vrnemo tudi do prekomernih količin alkohola ali sreče v kriptosvetu, da so nekatere stvari vsaj na videz lepše. Morda pa kot sam avtor zapiše v eni od kolumn – na neki točki je treba mesto prepustiti mlajšim in se sprijazniti z dejstvom, da si svoje povedal. Krasni novi spet je zbirka približno 40 kolumn, teorije zarote gor ali dol, v katerih se Miha Šalehar spopada s tem nenavadnim in nepredvidljivim svetom ali pač – če parafraziram – čudnim starim svetom. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025 

Featured

Železne stopinje

Knjiga, lahko bi rekli biografija o tem, kako je nastal slovenski heavy metal in ki služi kot nekakšen dodatek istoimenskemu filmu. Pod oboje je podpisan Denis Brnčič in takole vsaj na prvi pogled knjiga prinaša veliko zanimivega …

Heavy metal vsekakor sodi med meni ljubše žanre, ne bom pa rekel, da sem poznavalec žanra, sploh pa ne na Slovenskem. Poznam oz. poznal sem precej ljudi, sploh iz lokalnega, torej kamniškega okolja, ki so bili žanru res predani, da ne rečem kar posvečeni. In zanje ni obstajalo takorekoč nič drugega. Bili so precej občutljivi in še danes vidim, da so hitro užaljeni in zamerljivi, vsekakor pa se bodo za svoj prav (tudi če temu ni tako) borili do zadnjega atoma železa, ki ga imajo v sebi. 

Tako me pravzaprav ni presenetilo, da je bilo v knjigi prvo vprašanje za vse, kaj jim pomeni heavy metal, pa potem kako in kdaj so se prvič srečali z njim in za veliko večino je to ne le glasba, ki jo radi poslušajo, ampak način življenja. Kdo so bili sogovorniki? (In če ste morda gledali film, boste to bolj ali manj vedeli). Uvodne besede Aleša Podbrežnika (ustanovitelja in glavno gonilo portala Rockline) in Nejca Zupančiča niso presenečenje, pisatelj Andrej E. Skubic, ki sem ga vedno bolj umeščal v punk sceno, morda že malo bolj. Gre pa za enega boljših zapisov v knjigi, poleg recimo intervjuja z Jadranko Janković, razmišljanjem Andreja Planinšca – Hemija ter predstavitvijo zasedbe YUNK Junaki nočne kronike. Nazaj k zvezdam knjige – člani, ustanovni, bivši, aktualni in tako naprej zasedb Lene kosti, Turbo, Herbie (ja, Vili Resnik), Heavy Company, Mary Rose, Krom (Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo, ne pa tudi Klemen Tičar), Rdeči Baron (verjeli ali ne, Saša Einsiedler), seveda Pomaranča (žal pokojni Mijo Popovič ter drugi, sedaj tudi že pokojni soborci), pa genijalna Mark Lemer in Tilen Hudrap, Šank Rock, Odiseja 2000, Brezno zla, Sneguljčica, Sarcasm in Interceptor. 

Morda sem kanček več – kritičnosti in iskrenosti na račun medijev in njihove pozornosti do žanra; pričakoval tako od Tamare Pirih kot Jerneja Veneta, tudi žal pokojni Boštjan Vrhovšek – Boc bi imel najbrž povdati še marsikaj več in na tej točki sem se še enkrat več vprašal – ali je knjiga priloga filmu, dopolnilo, uvod, kaj pravzaprav? Ali zgolj delčki tistega, kar v film pač ni šlo in so objavili v knjigi? Toliko enih stvari je, ki se zdijo iztrgane iz konteksta ali pa imajo odličen nastavek, pa se potem kar nekje izgubijo. Največkrat v nekem zmedenem dialogu med dvema akterjema …

Tisti največji minus, ki ga ima knjiga, je zagotovo slabo urednikovanje. Prepisi, prevečkrat dobesedno; intervjujev ali delčkov intervjujev, ne funkcionirajo vedno. Kjer je sogovornik podkovan in ve, kaj želi povedati, absolutno da. Tukaj preseneti celo Vili Resnik z zelo iskrenim vpogledom v stanje duha, ko je bil on še heavy metalec. Zdenko Matoz v z moje strani tako zelo slabo sprejeti biografiji o skupini Niet, je tukaj ubral veliko boljšo in berljivejšo pot, le da je tista knjiga vsebinsko prazna. Kar Železne stopinje vsekakor niso. Sicer spet – morda malo preveč favoriziranja Pomaranče in na trenutke polaganja besed na jezik, iz legendarnega spora punk-heavy metal bi bilo vsekakor odlično dobiti tudi mnenje nekoga tudi z druge strani (npr. Igorja Vidmarja ali pa Igorja Dernovška) in pa ne morem niti mimo dejstva, da manjka nek mogoče antropološki vidik, zakaj se je heavy metal scena razvijala prav tam, kjer se je – Ljubljana, Škofja Loka in Jesenice ter Obala. No, pa Velenje, seveda. In zakaj sploh? Kako je v Sloveniji prišlo do tega, da smo imeli nek pop, rock, progresivo in tudi punk, potem se je pojavil heavy metal. Ki ga na radiih niso vrteli, koncertov ni bilo, da o drugih sodobnih kanalih sploh ne izgubljam besed. Nekje, pri nekom in z nečim se je moralo začeti. Poleg Pomaranče so favorizirani še Šank Rock (čeprav mi je bilo všeč, ko je en od sogovornikov nekje v zaključku omenil »pozerstvo in prepevanje o metuljih«), Tilen Hudrap pa je postavljen na tron naslednjega heavy metal božanstva. 

In če smo pri Tilnu, ki recimo, da sodi v neko drugo ali celo tretjo generacijo heavy metala pri nas, kje in zakaj manjkajo npr. Metalsteel, nikjer ni omenjen spletni portal Paranoid (Peter Gregorc), ki je ogromno naredil za promocijo heavy metala z vsemi mogočimi podžanri pri nas, večkrat so omenjeni, a nikoli konkretno predstavljeni recimo Dirty Skunks, ekipa, ki je na noge postavila MetalDays (Ana Lipec, Roman Fileš in drugi – Ana je bila recimo svojčas tudi urednica oddaje Headbanger’s Ball na MTV Adria), svoj prostor bi si vsekakor zaslužili tudi Noctiferia. Povabili bi lahko recimo tudi ustvarjalce oddaje Roka rocka in Videospotnice, ki je tudi za heavy metal in spote naredila marsikaj, Jernej Vene omeni oddajo Težka kronika na Val202, Hemi žal nikjer ne omeni krasne glasbene revije Dr. Musik, ki jo je urejal in izdajal ter v kateri je bilo veliko prostora namenjenega tudi heavy metalu, kasneje smo imeli sicer zelo kratek čas izdajo revijo RockHard v slovenščini. Ni omenjen niti legendarni koncert Metallice na bežigrajskem štadionu (z recimo postojnskimi Skytower kot predskupino), pri nas so bili Iron Maiden in takorekoč vsi drugi legendarni heavy metal bandi razen Black Sabbath, pokusi, da bi Cvetličarna postala prostor za heavy metal in tudi tam je (kot recimo nato v Kino Šiška) gostoval marsikdo in še bi lahko našteval … Po vsej logiki in razmišljanjih bi moral slovenski heavy metal dandanes pravzaprav cveteti bolj kot kadarkoli.

Dejstvo pa je – in mimo tega pač ne moremo; da je pri nas tudi ta scena razdeljena in kot sem zapisal v uvodu, polna nekih zamer, očitanj in še česa. In odvisno od tega, kateremu »klanu« pripadaš, temu boš posvečal več pozornosti, nekatere ljudi/skupine pač izpustil in se delal, da jih ni. Če pustimo ob strani to, da je scena preprosto stara. Ne bom pozabil koncerta Pomaranče v Kino Šiška (junija 2024), ko sem šokirano opazoval občinstvo – to so bili ljudje, ki so bili zadnjič na koncertu najbrž sredi devetdesetih, a so za to priložnost nekje poiskali preozke hlače, od moljev prežrte jeans jakne z našitki, superge in kakšno zanetano zapestnico. In pri svojih 44-ih sem bil tam med (naj)mlajšimi. Pa vem, da so tam zunaj mladi navdušenci in ljubitelji (videl sem jih recimo kasneje na tistem zadnjem koncertu Pomaranče v Ortu (v sklopu OrtoFesta 2025), videvam jih na ljubljanskih ulicah) heavy metala, najbrž tudi glasbeniki in ne le poslušalci, ampak zanje bo treba nekaj storiti. Jim dati priložnost in če tega ne stori neka taka knjiga in ljudje, ki so šli sami čez vse to – v nekih drugih časih, seveda; potem ne bo nihče. Ampak sem spet pri danes in jutri …

Seveda mi je jasno, da knjiga govori o tem, kako je nastal slovenski heavy metal, o zgodovini začetkov (oboje je napisano na naslovnici knjige), a vseeno so vključeni zgolj nekateri sodobniki in to je vsekakor manjko. Ali pač ideja za nadaljevanje? In naj je Denis Brnčič ljubitelj ali ne (seveda je!), bi lahko bil v posameznih delih tudi malo bolj kritičen, z nekaj več zdrave distance in na ta način tudi vpogledom v prihodnost. Vrtenje okrog istih imen, istih ljudi in dogodkov je morda prav ta zanka (ali pa začaran krog), ki je eden od razlogov, da se nič ne spremeni in ne zgodi. 

Železne stopinje je, kljub pomanjkljivostim in luknjam, zanimiva in pregledna knjiga o zgodovini heavy metala na Slovenskem, ki predstavi glavne akterje, dobro skrije razhajanja in težave in bi bila z nekaj dodelave in kritičnosti takorekoč blizu popolnosti. Prej ali slej bom s police vzel Murder in the Front Row, pa bom mogoče tudi lažje primerjal …

Rating: 3 out of 5.

Brnčič & M Agency, 2024      

Featured

Sonny Boy

Al Pacino je eden tistih igralcev, za katere si svoj čas vedel, da ne more narediti slabega filma, podobno kot recimo Robert de Niro, Jack Nicholson, pa od »mlajših« recimo Daniel-Day Lewis in Tom Hanks. Kdo je Al Pacino, človek/igralec, ki je upodobil toliko mafijcev, kriminalcev, policistov in karakterjev na robu družbe?

Najbrž je bil prvi Pacinov film, ki sem ga videl in me je osupnil, Carlito’s Way, pa potem kultni Scarface(Brazgotinec), Serpico in šele potem nekje Boter. Pridemo do Vonja po ženski, Donnieja Brasca, Hudičevega advokata, zanimive Insomnie z Robinom Williamsom, pa seveda Vročine (ko sta si z de Nirom prvič dejansko delila kadre), pa Frankie in Johnny, Bilo je nekoč v Hollywoodu, The Irishman, Any Given Sunday, Glengarry Glen Ross in še bi lahko našteval. Al Pacino je bil preprosto tisti igralec, ki sem mu verjel, ne glede na vlogo, tako noro prepričljiv je bil. In seveda niso bili vsi filmi in vse odigrane vloge popolne, ampak če bi moral narediti seznam ne le najljubših, ampak tudi najboljših igralcev, bi bil Al Pacino vsekakor med njimi.

Tole njegovo biografijo – ali pač Spomine, kot je naslovljena, sem si kupil že v angleškem jeziku, pa je (seveda) obtičala na polici. In sem se silno razveselil prevoda v slovenski jezik in se branja lotil hitro po izidu. Ker pač Al Pacino. Jure Šešet je po mojem mnenju opravil odlično delo prevajanja, saj mu je usplo ohraniti tistega imenitnega duha izvirnika, ko si lahko predstavljate Pacina s svojim raskavim glasom, kako se skozi obujanje spominov pogovarja z vami. 

Sonny Boy je vzdevek, ki mu ga je dala babica in ja, Al Pacino, ni imel najbolj preprostega otroštva. Potomec italijanskih priseljencev (stari starši so dejansko prihajali iz mesta Corleone), rojen leta 1940 v New Yorku, medkulturnemu kotlu priseljencev iz cele Evrope, v času druge svetovne vojne. Otroštvo, prijateljstva, norčije, težave, otroške sanje in kmalu zatem tudi igra. Če v knjigi kaj pogrešam, potem je to prav kaj več zapisano o času, ki ga je preživel v Actors Studiu in kjer ga je veščin igralstva poučeval sloviti Lee Strasberg. Tako Strasberga kot šolo večkrat omeni, a nič več od tega. Škoda. Ti prijemi, tehnike, vaja in način razmišljanja so me vedno zanimali, saj človeku ob gledanju nekaterih filmov hitro postane jasno, da ne gre le za talent, ampak da je zadaj še nekaj več. 

Al Pacino ne skriva svojih težav z alkoholom in drogami, smrtmi najbližjih (od prijateljev do sorodnikov), nespametnim zapravljanjem denarja, samouničevanjem, pogostih dvomov in pomislekov glede lastnih sposobnosti, dodeljenih in kasneje izbranih vlog ter same igre ter kritiškega sprejema (ali pač odklanjanja), nomininacij ter samih nagrad, govori tudi o sodelovanju z režiserji (Coppola, de Palma itn.) ter mnogih pomembnih ljudeh, ki so vplivali nanj in na njegovo kariero. Soigralci, soigralke, navidezna rivalstva, spori, nesporazumi in še kaj. Anekdot ne manjka, zanimivih podrobnosti in vpogledov v zakulisje Hollywooda ravno tako ne. Ne gre pa niti mimo svoje ljubezni do gledališča, klasičnih avtorjev in upodobitev, prepričanosti, da je treba včasih svetu ponuditi nekaj, v kar verjameš in za čemer stojiš, pa tudi do alternativnega filma in festivalov, ki včasih skrivajo tisto, kar je ustvarilo njega – nekaj več. Iskrico norosti, pristnosti, iskrenosti, čutnosti in srčnosti. 

Al Pacino ni le igralec, režiser, ampak seveda umetnik. Zahteven, s svojimi muhami in posebnostmi, ampak – kdo pa ni. Mnogi manj slavni, pozabljeni in upravičeno spregledani igralci so bili mnogo bolj muhasti in zahtevni. Dejstvo je, da ko pomislim na film in na prepričljive moške igralce, karakterne igralce, je Al Pacino vsekakor med prvimi, na kogar pomislim. 

Sonny Boy je knjiga, ki vam bo to zavedanje okrepila in vas prepričala. Al Pacino je Igralec. Pika.  

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2025

Featured

Podrobnosti

Štiri kratke zgodbe švedske avtorice Ie Genberg nam kažejo večplastnost in nepredvidljivost življenja, predvsem pa se osredotočajo na pečat, ki ga določene osebe – ali pa tudi dogodki; pustijo v naših življenjih. 

Johanna, Niki, Alejandro in Birgitte so imena, osebe, okoli katerih so zgrajene Podrobnosti. Johannapripoveduje o polnem, vznemirljivem, drugačnem, nepredvidljivem ljubezenskem razmerju (tako je, z žensko), o vzponih in padcih in dejstvu, da je bilo zaradi prevelike drugačnosti, ki na neki točki postane moteča in ne več privlačna; vnaprej obsojeno na propad. Pa seveda tudi o tem, kako takšna razmerja zaznamujejo naše nadaljnje življenje, spomini in ostanki, nelagodje in vnovično iskanje tistega, kar si imel, pa sicer ni bilo popolno, a je pomenilo nekaj več. Ker je bilo nekaj več. 

Niki po drugi strani je zgodba, ki se na odnos med ženskama osredotoča z vidika prijateljstva. Pri čemer je Niki oseba, ki jo je težko imeti rad. Zagotovo bi si zaslužila oznako vsaj (čustvenega) vampirja. Impulzivna, nepredvidljiva, egoistična in brez dlake na jeziku. Na nek način sicer tiste vrste prijateljica, ki jo v življenju potrebuješ, da te žene naprej in ti zna ob pravem trenutku povedati tudi najbolj boleče stvari, a z eno veliko razliko – ni ob tebi, ko jo najbolj potrebuješ. Rajši odide in se pretvarja, da je ne glede na vse očitne napake, popolna. 

Alejandro je nenavadna kombinacija zaljubljenosti, kreativnosti, mogoče tudi prijateljstva, predvsem pa močne in mogočne moške energije, ki jo (najbrž) v življenju išče vsaka ženska. Če bi bila recimo Niki in Alejandro par, bi bilo to najbrž podobno »velikemu poku« ali morda še bolj kakšnemu izbruhu supernove – hitro, bleščeče in svetleče, osupljivo, zapomnljivo, a bi kaj hitro tudi minilo, izgorelo. No, tako se Alejandro zdi bolj podoben nekakšni fatamorgani – želi si ga, prikaže se, včasih dejansko celo je in potem znova izgine in se sploh ne prikaže več. Ima pa okrog sebe nekakšno veličastno avro, a kot človek … kot človek pač ni ravno najboljši. 

Najbolj me je pretresla zadnja, Birgitte in čeprav bi moral nekako slutiti, v katero smer bo šla avtorica, o kom ali čem še ni pisala pri življenjsko pomembnih in zaznamujočih osebah in dogodkih, me je način, kako je do tja prišla, resnično osupnil. Molk, bolezen, otopelost, vse to kot posledica splonih zlorab s strani očeta v otroštvu. Razkritje – Birgitte je njena mama. Pogosto napet in tudi boleč odnos hči-mati sklene zbirko kratkih zgodb in sklene krog – v prvi zgodbi naša glavna, a neimenovana junakinja kar nekajkrat omeni tudi lastno hči. 

Težko rečem, da so me Podrobnosti navdušile. Pisanje je zgoščeno, polno, ves čas se veliko dogaja in razmišlja, a se mi je vse skupaj zdelo preveč raztrgano, na nek način razdrobljeno in nepovezano.Vidim sicer, da je neka rdeča nit, ki celo zgodbo pelje, več kot jasno mi je tudi sporočilo, pa vseeno se nisem mogel povsem najti v prebranem. Tudi v življenju – v takšnih in drugačnih odnosih, o katerih piše avtorica; se v vseh zgodbah ne (z)najdemo enako pomembno, sprejeto in prisotno. Včasih smo, čeprav nas ni. Bistvo pa se vsekakor skriva v podrobnostih. 

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025 

Featured

Medved Henri in Nesreča na bajerju

Še tretja knjiga, ki smo jo pri Rdečem križu Slovenije izdali na temo prve pomoč in v kateri nastopa (tudi) naša maskota, medved Henri. Po prvih dveh – Klic na 112 ter Srčni zastoj; sta tokrat v glavni vlogi, poleg Henrija, dekleti. Jana in Marka sta nasledili dvojčici, Špela in Tamara. 

V prvi knjigi, Medved Henri in Klic na 112, smo se osredotočili na tisto osnovno sporočilo – na katero številko poklicati in kaj povedati, ko pride do nesreče. Pri drugi, Medved Henri in Srčni zastoj, smo storili korak naprej ter se osredotočili na temeljne postopke oživljanja z uporabo AED-ja v primeru srčnega zastoja. In tokrat? No, v tretje smo seveda storili še korak naprej, združili vse dosedanje znanje in informacije iz prvih dveh knjig in se znašli na tankem ledu. Dobesedno. 

V prvem delu poučne pravljice spremljamo naši glavni junakinji, dvojčici Špelo in Tamaro, ki se igrata ob domačem bajerju, ko eni od sester spodrsne in pristane v ne povsem zaledenelem bajerju, druga pa ji mora pomagati. Vsekakor za obe sestri precej travmatična izkušnja, za starša še bolj. Vsi tisti, katerih otroci so se tako ali drugače poškodovali ali ponesrečili, veste, da so to zelo neprijetni občutki, ki jih zlepa ne pozabite. (Verjemite, da navdih za marsikatero zgodbo najdem tudi v lastnih spominih.)

Čas se potem zavrti leto naprej – naši junakinji začneta obiskovati osnovnošolski krožek Rdečega križa, kjer se med drugim učita tudi o prvi pomoči. Starša ju razveselita z domačim ljubljenčkom, labradorcem Yodoin kdo bi si mislil, znova pride do nesreče na ne povsem zaledenelem bajerju. Le da tokrat onidve ne potrebujeta pomoči, ampak jo nudita in to za nameček družbi pretirano razposajenih najstnikov, ki so pozabili na prvo pravilo katerekoli igre – varnost. Da o oliki in spoštovanju sploh ne izgubljam besed.   

Seveda izdatno pomagata njuna starša, pa Yoda, vključiti se morajo tudi gasilci in reševalci, ne gre pa niti mimo medveda Henrija, čeprav ima tokrat nekoliko bolj obrobno vlogo oz. točno takšno, kot smo mu ju od začetka pripisali – zakladnica znanja prve pomoči in tisti nekdo, na katerega pomislimo, ko smo v zagati glede prve pomoči. 

Nekaj ozadja? Seveda. Živim v ljubljanski Šiški (ne vem, če je še kje Šiška, ampak da ne bo pomote, povem, da je to ljubljanska Šiška) in razmeroma blizu imamo Koseški bajer. Tisti, ki lokacijo poznate, veste, da gre za prijeten, družinam, otrokom, sprehajalcem in rekreativcem vseh starosti privlačen kotiček, ki pozno jeseni in tudi zgodaj spomladi pogosto zmrzne. Spomnim se tistih nekoliko ostrejših zim, ko je bil led dejansko tako debel, da so se ljudje gor vozili s štirikolesniki (odsvetujem ne glede na debelino ledu), igralo se je hokej, drsalo in podobno. Skratka, zimska idila. In potem se je kar nekajkrat zgodila tudi nesreča, ko se je led komu udrl (tudi na delih, kjer je izgledal dovolj trden in stabilen), ljudi je bilo treba reševati in posledično smo lahko na Koseškem bajerju videli tudi prikaz reševalne vaje, kar je bilo sploh otrokom izredno zanimivo. 

In to me je pravzaprav gnalo k ustvarjanju te poučne zgodbe, kjer sem v prvem delu načrtno želel, da se nesreča pripeti glavnima junakinjama (ne, da bi jo izzivali, ampak preprosto iz tistega »nesreča nikoli ne počiva«), ki jima za nameček ne želi nihče pomagati in to na njiju vsekakor pusti določen pečat. Seveda je to potem razlog, da se pridružita krožku Rdečega križa – in ne bi verjeli, koliko dejanskih zgodb s podobnim izhodiščem sem že slišal!; se tam učita tudi prve pomoči in se vse bolj zavedata pomena varnosti. 

Labradorec Yoda? Nekateri boste vedeli, komu sem se s tem poklonil. 

In potem sem šel v drugem delu v še eno povsem realno in ničkolikokrat videno situacijo – predrzno mladež, ki jim »ta stari samo težimo«, ki se ne ozirajo na nič in so prepričani, da so najpametnejši in nepremagljivi. Do trenutka, ko se (jim) nekaj zgodi. Potem je pa panika in mnogih tudi takrat ne zapustita domišljavost in predrznost. 

Prva pomoč? Seveda. Utopitev in pravilno ukrepanje v primeru utopitve. Postopek je vseeno nekoliko drugačen kot pri siceršnji zadušitvi, pri čemer imamo tukaj še krhek in drobljiv led, seveda hladno vodo in kar nekaj plasti oblačil. Zasnežen breg in nekaj panike. Pa ozebline. Nismo pozabili na nekaj panike, na varnostne ukrepe, čelade med drsanjem, živahnega psička in vseprisotnega medveda Henrija. Upam si trditi, da bomo otrokom marsikaj sporočili in jih tudi tokrat marsičesa naučili. 

Knjigo je tudi tokrat imenitno ilustriral Marko Renko, sofinancirala jo je Uprava RS za zaščito in reševanje(kar pomeni, da knjiga ni v prosti prodaji), ne bi pa bila, kar je in kakršna je, če ne bi za številne malenkosti poskrbel cenjeni kolega Željko Malić. Še enkrat več pa lahko rečem, kako neizmerno vesel in počaščen sem, da lahko združujem svoj poklic in meni vse bolj ljub hobi, torej pisanje. Torej velika hvala Rdečemu križu Slovenije, da to sprejema in mi omogoča.

In če sem čisto malo drzen – upam, da še ta mesec (mimogrede, 16. oktobra obeležujemo svetovni dan oživljanja) izide še ena poučna pravljica, ki smo jo naslovili Medved Henri in Največja zmaga (in ja, spet smo šli v športne vode – ampak ne samo športne!, znova bo v glavni vlogi dekle, smo se pa tokrat osredotočili tudi na področje zdravih življenjskih navad), ampak o tem pa kaj več, ko jo bom dejansko držal v rokah. 

Tudi tole, torej Medved Henri in Nesreča na bajerju, boste lahko kaj kmalu našli na polici v vaši najbližji mestni ali šolski knjižnici, sicer pa za rokav pocukajte koga na najbližjem območnem združenju Rdečega križa Slovenije. Nikoli pa se ne ve, če se naš Henri celo ne prikaže med knjižnimi policami vaše knjižnice, šole ali vrtca. 

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025   

Featured

Priročnik za neuspešne

Esad Babačić v morda zanj najbolj nenavadnem delu zadnjih let – preplet poezije, esejev in kolumn, razmišljanj, z nekaj znanimi izhodišči, obilo vrhunske poezije in posameznimi iskrivostmi, ki vam bodo zaprla usta. 

Priročnik za neuspešne je pravzaprav vse, samo priročnik ne. Upam, da Esad ne bo nikoli padel tako nizko, da bi moral pisati kakršnekoli priročnike za samopomoč. In še nekaj moram napisati že v uvodu – od naslovnice dalje in prek notranjosti gre za eno lepše oblikovanih knjig v našem prostoru, za kar gre zasluga Žigi Valetiču. Naslovnica, na kateri na domino verigi knjig vidimo mladega in sodobnega Esada. Pa potem domiselni začetki posameznih zapisov z Esadovimi pesmimi v stilu posameznih listov iz dnevnikov, zvezkov ipd., pa izpostavljeni odlomki zapisov, ki so izpisani z zlato barvo, elegantno postavljeno in čeprav v zlati barvi, čisto nič kičasto ali bahavo. Ko se bo govorilo o oblikovanju knjig, je Priročnik za neuspešne vsekakor na vrhu tistih, ki so lahko za odličen zgled.

No, in če je za zgled lahko oblikovanje, o pisanju niti ne gre izgubljati besed. Esad Babačić je pač preprosto zagotovilo, da boste brali kvalitetno, nadpovprečno in odlično. Tako kot obstajajo glasbeniki, katerih ploščo lahko kupiš, ne da bi slišal eno samo pesem in dobro veš, da te bo prepričala. Pa ne le prepričala, ampak ti bo nekaj dala. In enako velja za Esada. Seveda sem se nekaterih esejev spomnil – naj si bo to iz opevane Veš, mašina, svoj dolg ali Navijaj v sebi, nekajkrat spomni tudi na Balkonce, pa na antologijo slovenske punk poezije (Zamenite mi glavo) in antologijo slovenske poezije športa (Vsak boksar boksa svoj boks), ki ju je uredil, marsikaj pa je novega. Mislim, mogoče sem na kaj pozabil, ali pa šele sedaj razumel, videl v neki drugi luči, kdo bi vedel. 

Predvsem sem vesel, da se Esad v drugi polovici knjige (ta priročnik se mi bo še nekajkrat najbrž zataknil v grlu ali pa na tipkovnici) iz neke zaverovanosti v lasten neuspeh počasi usmeri v recimo svetlejše in bolj optimistične note, čeprav to niso. So pa resnične. To pa ne pomeni le črne ali bele, ampak še neko neverjetno paleto odtenkov vmes. Ampak bralcu bi moralo postati jasno, da Esad piše, ker to zna. Pa ne le zna, ampak je v tem mojster. Tudi nagrade, ki jih je prejel za svoja dela, to potrjujejo in to neuspešnost seveda postavljajo pod vprašaj.Ne upam si sploh zapisati, da je pisanje edino, kar zna. Ker vemo, da je lahko tudi igralec (tudi svoje sicer stranske vloge v kultnem Outsiderju se spomni v enem od imenitnejših zapisov), seveda je lahko pevec (VIA Ofenziva in njegov, ah, pa spet ta izraz, kultni Proleter) in vemo, da je lahko samosvoj punk turistični vodič in prej ali slej bomo izvedeli, da je lahko tudi kustos (v punk muzeju). Človek mnogih talentov. Prevečkrat spregledan. No, pa bom zapisal – neuspešen. Uspelo mu je. 

Ampak povem vam sedaj, ko boste obstali ob posameznih stavkih, iskricah in domislicah, verzih in izhodiščih, si ne boste mogli kaj, da ne bi rekli »Kakšen genij!«. Prišli boste do neverjetnih zapisov o bureku (oziroma sirnici), pa glavni ljubljanski železniški postaji oziroma štacjonu, ki izgublja svoj šarm in svojo resnično vrednost, zapisov o Proleterju, nostalgiji, Diegu Maradoni, kot že tolikokrat do dvojine, vmes pa bodo prepleteni verzi Štulića, Balaševića, Mladenovića in tudi Bitenca, se spomnili na balkone in še kaj, kar bo povsem vaše. 

Toliko vsega, da si boste knjigo, ko boste enkrat prišli do konca, želeli prebrati še enkrat. In ali je za pisatelja sploh kaj lepšega in boljšega, kot da si ljudje želijo njegovo knjigo brati znova in znova. Točno tako kot tisto odlično ploščo, ki jo vrtiš in ponavljaš ter ob vsakem poslušanju odkriješ kaj novega, naj bo v verzih, glasbi, melodijah, sporočilu, interpretaciji … in prav tak je Priročnik za neuspešne. Mojstrski.

Rating: 5 out of 5.

Primus, 2025 

Featured

Lockwood & Co. – Šepetajoča lobanja

Pred dobrim letom sem pisal o prvi knjigi iz serije Lockwood & Co – Kričeče stopnišče, napovedal drug del, ki pa je potreboval kar dolgo časa, da je prišel na vrsto. Lahko rečem, da mi je kar malo žal, da sem tako dolgo čakal in recimo (obljubim pa ne), da s tretjo v seriji, Votli fant, ne bom. Pa tudi serijo si moram ogledati. 

Tisti, ki (knjižne) serije Lockwood & Co. ne poznate, si obvezno preberite prvi del. Sicer vam marsikaj ne bo znano ali jasno, sploh pa ne dinamika med glavnimi tremi junaki – Anthonyjem Lockwoodom, Georgeom Cubbinsom in Lucy Carlyle, kaj je OSRIN, kdo Barnes in številni rivali, sploh pa ne boste vedeli, kdo so Obiskovalci in zakaj se uporablja tolikšne količine železa. Odgovor je jasen – Problem.  

Tokrat vas čaka šest poglavij – Wimbledonska strašila, Nepričakovani grob, Pogrešano ogledalo, Govoreči mrtveci, Veliko ponočevanje in zadnje, Skozi zrcalo. Prva z vsem skupaj pravzaprav nima kaj veliko, razen tega, da zaneti spor med agencijo Lockwood in Fittesom, tako kot bo tudi naslovna šepetajoča lobanja (sicer še iz prvega dela) dolgo časa sicer neogiben del, a se sprva zdi, da ne tako zelo pomemben. Recimo, da je to moj prvi namig. 

Prav ta duh lobanje, zaprt v steklenem vrču, še dodatno spodbudi sicer opazen, a ne tako izrazit Lucyjin Talent – ona se lahko pogovarja z duhovi tipa 3, kar je res redka, zato tudi toliko bolj cenjena in spoštovana lastnost. Ne bom presenečen, če ne bo Lucy v kateri od prihodnjih knjig še bolj neposredno vabljena v agencijo Fittes, prav tako kot me po vsem prebranem ne bo presenetilo, če ne bodo težave in nesoglasja med obema agencijama vse hujši, še vedno pa sumim, da se bo med Lockwoodom in Lucy začelo plesti še nekaj več. 

Tokratni primer me je na trenutke spomnil kar na samega Lovecrafta – z nekimi srednjeveškimi čarovnijami, prerokbami, izkopavanjem trupel, zares nevarno črno magijo in v tem primeru svetim gralom – skrivnostnim ogledalom, ki takorekoč ugonobi vsakega, ki pogleda vanj. S prav posebnim razlogom, seveda. Kdo ga je izdelal in s kakšnim namenom, zakaj je bilo tako dolgo skrito, pokopano in nerabljeno ter koga se je polotila tako močna želja, da bi si ogledalo lastil in ga celo uporabljal (beri: zlorabljal), da je zanj pripravljen tudi ubijati. Priznam, zveni veliko bolj resno kot običajen mladostniški roman, je pa zelo napet in vas bo držal v napetosti do zadnje strani. 

Dinamika med glavnimi tremi junaki – George je sicer tokrat nekoliko potisnjen na stran, a takorekoč ključen; je tudi tokrat imenitna. Raziskovanje, dialogi, dopolnjevanje, vsa zbadanja, pa tudi vse bolj prisotni dvomi in kar nekaj zelo očitne slabe volje. Stranski liki – od mladih agentov Fittesa, do Barnesa, naročnikov, pa družine Winkman in nenavadne Flo; so fantastični. Ravno prav pomembni, da ste pomembni na vsakega in ne tako zelo izraziti, da bi »ukradli šov«. Razen lobanje, seveda. Knjiga ima z razlogom naslov, kakršnega ima. In čeprav se tudi Lucy zelo dobro zaveda, kako nevarna in usodna je lahko šepetajoča lobanja, ji to ne prepreči, da se z njo ne bi pogovarjala in celo prepirala. Vsekakor si za kakšnega od stranskih likov želim, da se še vrne.  

Tistim, ki ste prvo knjigo prebrali, bosta zgradba in potek jasna, na trenutke tudi predvidljiva, kar pa knjigi nič ne odvzame. Kljub vsemu je še vedno namenjena mladostnikom in prepričan sem, da bo všeč – kot sem zapisal že ob prvi; ljubiteljem Harryja Potterja, Enole Holmes, tudi Kostje Veselka (žal v Sloveniji nimamo prevedene cele serije) in podobnih knjig, kjer se spretno prepletata resničnost in bodisi čarovniško ali paranormalno. Torej? Mene čaka Votli fant, pa vas?

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2024

Featured

Kralj z gora

Tale knjiga me je v angleškem prevodu kar lep čas čakala in vabila in podobno sem kar predolgo odlašal z zapisom, ko sem enkrat prebral nadaljevanje Kraljestva. Prebral sem jo hitro, a me je medtem nekaj drugega tako zelo posrkalo, da je večina misli pobegnila. 

Ste brali Kraljestvo Joja Nesboja? Napet roman, poln preobratov in razkritij o bratih Opgard, lokalnih vladarjih mesteca Os. No, če ga niste, ga preberite in te knjige prej ne vzemite v roke, potem pa najboljše, da kar najhitreje. Zgodba je postavljena nekaj let naprej, po tragičnih dogodkih prve knjige, a nikar ne mislite, da ima Nesbo dovolj. No, ali pač brata Opgard. 

Roy je še vedno tisti, ki opravlja vse umazano delo. Carl je vase zagledani, naduti in »dobim lahko vse, kar želim, če ne dobim, si pa vzamem« brat. Oblasti želijo mimo Osa zgraditi nov avtocestni krak, ki bi Os dokončno osamil in odrezal od sveta, medtem, ko želita brata Opgard ob razkošnem hotelu postaviti še zabaviščni park, z najvišjim in najnevarnejšim lesenim vlakcem smrti na svetu. Dolgovi naraščajo, upniki postajajo nestrpni, predvsem pa imata Roy in Carl še vedno istega, starega sovražnika – šerifa Kurta Olsena, ki mu umor očeta pač ne da miru in je prepričan, da sta zanj odgovorna (in kriva) prav brata Opgard. Pa najbrž ne le za tega. 

A kljub vsemu imata Roy in Carl še enega hujšega sovražnika od vseh, ki sta se jim tako ali drugače zamerila, jih ogoljufala, izsiljevala ali naredila karkoli slabega. Drug drugega. Drug drugemu postajata vedno hujša in nevarnejša sovražnika. Čeprav, saj se spomnite iz prve knjige – Opgardi ne barantajo in družina je nad vsem.

Roy, ki je bil zaljubljen (in imel z njo otroka) v bratovo ženo Shannon, ki je umrla v sumljivih (khm, niti ne) okoliščinah, tolažbo najde v Natalie. Priznam, da se Natalie iz prve knjige ne spomnim, pa bi se jo najbrž moral – Roy Opgard je bil tisti, ki jo je takrat rešil iz krempljev očeta, ki jo je spolno zlorabljal. In sedaj ju usoda znova pripelje skupaj, pa oddalji, znova zbliža, nato se vmeša še Carl in zmeda je popolna. Mera gneva in sovraštva pa polna, s kupčkom.

In če se mi je v prvem delu zdelo, da Nesbo že kar pretirava z vsem zapleti, prepleti, čudežnimi rešitvami in prav noro iznajdljivostjo, pogosto srečo in naključji, ki sploh glavna junaka nekako vedno izvlečejo iz še tako brezizhodnih zagat. No, tokrat je tega še več. Preteklost in sedanjost, šerifi, upniki, izterjevalci, preiskovalci, domačini, prevarani možje in prešuštne žene, droge in alkohol, slabe odločitve in nepremišljene poteze, tvegane naložbe in katastrofalni obeti. 

A na neki točki in za nekoga se vrata zaprejo in igre – iger, pravzaprav; je konec. 

In kakorkoli sem bil na določenih mestih razočaranih, nekatere stvari se čisto preveč ponavljajo in spominjajo na Kraljestvo, je Nesbo kljub vsemu še enkrat dokazal svoje mojstrstvo, kako pripovedne niti povezati v smiseln in zanimiv konec. Vsem vozlom navkljub. Vam pa polagam na srce – da te knjige ne berite, če niste prebrali prvega dela, ker vam čisto preveč stvari ne bo jasnih.  

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Tujec

Tujec Stephena Kinga je ena tistih precej zajetnih knjig, ki od bralca zahteva prav posebno bralno disciplino in predanost ter tudi vztrajnost. Najbolj nenavadno je to, da sprva – pač za Kinga; ni nič posebej nenavadnega. Umor, brutalen umor in več kot očiten krivec. Žrtev enajstletni deček in morilec priljubljeni in spoštovani trener mladinske bejzbolske ekipe.

King seveda ne bi bil King in njegove knjige ne bi bile tako zanimive (pa tudi debele ne!), če ne bi znal stvari odlično zakomplicirati in dodati ščepec nenavadnega in recimo celo nenormalnega. Za Ralpha Andersona, policista, kriminalista v Flint Cityju, so dokazi zgovorni. Priče so povedale in potrdile svoje izjave, prstni odtisi in celo DNK preiskave kažejo na enega samega človeka. V ovco preoblečenega volka. Na Terryja Maitlanda, ljubečega moža in očeta dveh deklic ter trenerja, ki je predano poučeval in treniral generacije otrok Flint Cityja. Zdi se nemogoče, kot je v takih primerih dejansko res, a mimo dokazov ne gre. Odmevna javna aretacija ob koncu tekme in pričakovan pogrom nad družino Maitland, z vso novinarsko gonjo in seveda vse bolj divjo lokalno skupnostjo, ki v trenutku pozabi na vse dobro, kar je priljubljeni trener storil. 

In preobrat – Terry Maitland ima zelo čvrst alibi. V Howardu Goldu tudi odličnega odvetnika, ki želi dokazati nedolžnost svoje stranke in za pomoč najame neodvisnega preiskovalca Aleca Pellyja. Imajo pričevanja učiteljskih kolegov, s katerimi je bil na konferenci nekaj sto kilometrov stran, prstni odtis v tamkajšnji knjigarni in celo video posnetek, kako sodeluje na predstavitvi še enega zanimivega ameriškega avtorja, Harlana Cobena. Kako je bil lahko na dveh mestih takorekoč hkrati? Nobene smiselne, niti logične možnosti ni.  

In tu se mi je v knjigi dobesedno ustavilo. Zazdelo se mi je, da se je na nek način ustavilo tudi Kingu. Kako naprej? Sledi kaos na sodišču oziroma pred sodiščem, kamor pripeljejo Maitlanda, da bi mu sodili in kjer glavni osumljenec podleže strelom, njegove zadnje besede pa so, da je nedolžen. Frank Peterson namreč ni bil zgolj umorjen, ampak je bil tudi grobo posiljen in deloma pojeden. Brutalen, grozljiv zločin, katerega posledica je logično in pričakovano sovraštvo, ki se je prebudilo v lokalnem okolju, kjer takorekoč vsi poznajo vse.  

Pa spet, kako naprej? Glavni osumljenec je umorjen, tudi njegovega morilca primejo, primer je takorekoč zaključen, ampak predvsem glavnemu, torej Ralphu Andersonu, vse skupaj ne da miru. Ni logičnega zaključka in predvsem ni smiselne razlage za vse skupaj. In kot kriminalistu, ki desetletja razrešuje zločine, to preprosto ni dovolj. Želi odgovore in odločen jih je najti. In začnejo se dogajati nenavadne stvari – nenavadne privide imata Maitlandovi hčerki Grace in Sarah, zelo neprijetno izkušnjo Andersonova razumevajoča in razumna žena Jeannie, med preiskavo naletijo na še nekaj nenavadnih dokazov, povezav in celo podobno nenavadnih zločinov. 

V zgodbo se vključi še neobičajna Holly Gibney (takorekoč stalen stranski Kingov lik v kar nekaj knjigah, ki me sicer še čakajo) z nekoliko drugačnim načinom raziskovanja, razmišljanja in povezovanja, svoje doda še Andersonov kolega Yunel Sablo, vse skupaj pa vodi do starih mehiških pripovedi, bajk, legend, strašnih zgodb za otroke in naposled do tujca. Svojo pomembno vlogo imata tudi Claude Bolton, varnostnik in bivši odvisnik ter vse bolj alkoholu podvrženi policist Jack Hoskins, oba takorekoč gostitelja Tujcu. Nekomu – ali pač nečemu?; brezobličnemu, ki se hrani s krvjo, sovraštvom in prevzema podobe bolj ali manj naključnih ljudi.Tu moram priznati, da mi je vse skupaj malce klecnilo, saj v bistvu ne izvemo čisto točno, zakaj je Tujec izbiral, kogar je izbral, kakšen je bil ta »ključ« … Po eni strani je tudi to prav poseben draž, ker ta okrutni Tujec lahko prevzame telo in obraz kogarkoli, tudi najbolj krepostnih in poštenih. Kot recimo Terryja Maitlanda, morda celo Ralpha Andersona. Stori zločin – ne v njihovem imenu, ampak z njihovim imenom. 

Tujec, ki se začne kot kakšna klasična kriminalka, ki bi jo lahko pripisali tudi Nesboju in se potem prelevi v tisto neobičajno kriminalistično raziskovanja in razkrivanje naključij, po katerem slovi prej in v knjigi omenjeni Coben; je na koncu takorekoč klasično Kingovo delo. Z izstopajočimi glavnimi liki, nečim praviloma nečloveškim v samem središču in pa kopico imenitnih stranskih likov, ki pa pravzaprav nosijo zgodbo. Lokalno, paranormalno, močno povezano s krhko in ranljivo človeško psiho ter nečim iz preteklosti.Težko bi rekel, da Tujec sodi med njegova najboljša dela, vsekakor pa je blizu in ga priporočam v branje.

Rating: 4 out of 5.

Hiša knjig, 2022 

Featured

Po vsej sili živ

Knjiga, ki sem jo hitro prebral, o njej kar dolgo premišljeval in pravzaprav nimam pojma, kaj pisati. Nataša Kramberger v njej piše o velikem življenjskem izzivu – življenju na biodinamični kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka in kjer se za marsikaj zdi, da je veliko lažje kot v resnici je. 

Po vsej sili živ je pač ena tistih knjig, za katero sprva nimaš pojma, o čem pripoveduje. In tudi, ko jo že lep čas bereš in ti je jasno, o čem avtorica piše, ti še vedno ni povsem jasno, kaj pravzaprav bereš. Kmetija, drevesa, poljščine, trte, voda, suša, požar, škodljivci, sosedje, živali, gnojila, ekološko, biološko, naravno, dolgovi, zapuščina in tako naprej. Vse to so prijazne in vsem nam razumljive besede. Ko avtorica pride do nekoliko podrobnejših razlag, s katerimi se je morala soočiti in spopasti tudi sama, pa nimaš več pojma. Čeprav moram priznati, da sem nekajkrat pomislil na naslove raziskovalnih nalog na osnovnošolskem nivoju, kjer sem bil izgubljen že pri naslovu in sem si večkrat zaželel, da bi katerega od otrok, domnevnih avtorjev in mladih raziskovalcev, povprašal in poprosil, če mi lahko vse skupaj razložijo po človeško. Ker, Nataša Kramberger počne prav to – nekaj tako zelo zapletenega in tudi tujega, kot je biodinamično kmetovanje, se zelo potrudi razložiti na vsem jasen in razumljiv način. Tako jasen, da ti je kot bralcu jasno, da je to neverjetno težko. 

Tisto, kar mi je knjigo pravzaprav naredilo zares zanimivo in berljivo, so bile posamezne zgodbe, vezane na modrosti nekih (skoraj) pozabljenih časov, ki pa v marsičem še vedno držijo in kljubujejo zobu časa. Pa čeprav se časi spreminjajo in se je predvsem zelo spremenilo podnebje in z njim vreme. Setveni koledarji in pratike niso več, kar so bile, naravo je treba opazovati, gledati, poslušati, čutiti in živeti z njo. 

Potem nekoliko drugače razumeš oreh in češnjo ter druga drevesa, njihove krošnje, veje, korenine in sadove, trto, voluharje, krte in kobilice, pa mravlje in kače, osat, vsak kapljo vode, smer, moč in vonj vetra ter tako v nedogled. Knjiga na nekaterih mestih zaplava v skoraj vilinske pripovedi in čudeže o vsemogočnosti matere Narave, njenih nagradah in kaznih ter predvsem ponižnosti, ki nas jo uči. Sploh, če smo – tako kot avtorica; odvisni od življenja na takšnih kmetiji, ki je obenem majhna in hkrati neznansko velika. Sploh, če na neki točki, ko si res na tleh in obupan, kot privid pride sosed in zahtevo poplačilo starih dolgov. In se v tebi prebudi iskrica upora, da zravnaše sklonjen in skrivljen hrbet ter – plačaš. Mogoče je pa to tista cena, ki jo moraš plačati, da boš zemljo res začutil. Morda pa ni in te čaka še kakšna preizkušnja … toča, stoletne poplave ali kaj podobnega. 

Nataša Kramberger je pisateljica in ekološka kmetovalka oz. kmetica in ve, kaj in o čem piše ter tudi kako pisati, da bo berljivo in zanimivo. V Po vsej sili živ ji vsekakor uspe, na vseh nas je pa predvsem, kako bomo v prihodnje gledali na naravo, njene plodove, sadove in darove, brazde in poti. Vsekakor prihaja čas, da začnemo vse to veliko bolj ceniti, predvsem pa spoštovati. 

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2024   

Featured

Prepo-parki

Prvenec naše priznane dramske igralke Nine Valič me je pritegnil zaradi zanimivega naslova, moram pa priznati, da sem bil nekajkrat na tem, da knjigo odložim. Bilo bi mi žal. 

Po Barbari Cerar se je za korak v literarni svet odločila še ena igralka – Nina Valič. Njena stanovska kolegica je napisala dva zanimiva romana za odrasle, Valičeva pa je svoj prvenec namenila predvsem najstnikom (in seveda, kot praviloma pritiče v takih primerih, tudi njihovim staršem). V glavni vlogi nastopata 13-letna prijatelja Butl in Nonč (na nenavadna imena ali še bolj vzdevke se je treba kar navaditi), ki sta kot dan in noč – težko bi si bila bolj različna, a en brez drugega ne moreta. 

In poleg vsega, kar ju druži, je tu ograjeno zapuščeno gradbišče, za ograjo katerega svoje grafite ustvarja ekipa (ali se temu morda reče »crew«?) SkLJ8, kar pove, da ne gre le za grafitarje, ampak tudi skejtarje. Zaprt, skrit krog, ki se ukvarja z nečim prepovedanim. Prijateljema se nasmehne sreče, ko Butl na sprehodu s svojo psičko Pupiko spozna simpatično Cejo in nato še njenega fanta Pinka, takorekoč starega Butlovega znanca s košarkarskih igrišč. Končno ju (Butla in Nonča) odpeljeta (s prevezami čez oči) v grafitarsko-skejtarski raj, poln presenečenj. 

Od te točke dalje zgodba pravzaprav postane res zanimiva in če napišem karkoli več, bom napisal preveč. A verjemite – vztrajajte vsaj do te točke, da vam ne bo žal. Zgodba namreč kmalu zatem doživi nepričakovan preobrat in vrhunec ter potem vodi do čudovitega konca. Tako kot v zaključku beremo misli Butlove mame o razparanih nitih puloverja, prepletanju, iskanju in končno tudi vozlanju – nekako tak je tudi ta roman. 

Prepo-parki je na nak način hvalnica družini, zaupanju, prijateljstvu, ljubezni, ustvarjanju … življenju.Lahko bi omenil Greena, Wellsa ali pa mogoče celo Doerrja, vsakega na svoj pretresljivo lep način.

Kljub vsemu me je med branjem precej stvari zmotilo. Vse skupaj je – do neke mere; kar preveč idilično in skoraj popolno. Najstniki, ki se odlično razumejo s svojimi starši. Starši, ki si vedno vzamejo čas za svoje otroke in svoja življenja ter kariere podredijo njim. Učitelji, ki želijo krepiti ustvarjalnost učencev. Dvajsetletniki, ki se želijo družiti s trinajstletniki in jih spustiti v neke zaprte kroge. Način govora s kopico pomanjševalnic ter potem bodisi res otročje ali pa neverjetno zrelo obnašanje in razmišljanje. Saj najbrž obstajajo tudi taki najstniki, ampak … res si težko predstavljam, da se bo današnja najstniška generacija poistovetila z zapisanim, se mogoče celo prepoznala. V obsedenem treniranju nogometa že še, v poslušanju glasbe svojih staršev, splošnega veselja do likovnega ustvarjanja in podobnem pa zagotovo ne. Ker se jim ne da, ker je to bedno in kr’ neki. Oziroma bi moral najbrž zapisati »lame« ali pa »cringe«, če ni tudi to že popolnoma za časom. 

Zgodba kot zgodba pa – čestitke avtorici. Mogoče je vse skupaj za malenkost prepoči tempirano, pa čeprav se potem izkaže, da je tudi to z razlogom. Prepo-parki je vsekakor knjiga, ki bi jo mladi morali prebrati, vztrajati z njo do konca in se potem o njej – in vsem drugem, kar se jim podi po glavi; pogovoriti s svojimi s starši. In svet bi bil za vse lepši. In konec koncev je to namen dobrih zgodb, kajne?

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025   

Featured

Mojih pedeset

Tale knjiga, recimo avtobiografski dnevnik Branka Đurića – Đura, je bil na moji polici kar lep čas, pa tudi Đuro je vmes obeležil novo desetletnico življenja, pa vseeno … tisti, ki vas zanima, kakšno je videti življenje enega najbolj znanih v Sloveniji živečih Bosancev …

Branko Đurić – Đuro, ki sem ga sam spoznal kot enega številnih likov v neprekosljivi Top Listi Nadrealista, je 28. maja 2012 praznoval svoj 50. rojstni dan. In prišel na idejo, da bi pa mogoče lahko začel pisati dnevnik – kaj počne, razmišlja, kaj se mu dogaja, njegovi soprogi (če ne veste, Tanji Ribič), hčerkama Zali in Eli, hišnim ljubljencem (psu, mački in pujsu) in še komu. Dnevnik, pač. Morda bo kdo pomislil na krizo srednjih let, če gre moški pri 50 letih pisati dnevnik, ampak bi prej rekel, da si v krizi srednjih let omisliš ljubico, nek adrenalinski hobi ali kaj podobnega. 

No, upam si reči, da je Đurotovo življenje precej adrenalinsko in dodatnega adrenalina ne potrebuje. Iz zapisov je več kot jasno, da neizmerno obožuje in ljubi Tanjo ter otroke, tako da tudi ljubice ne potrebuje. Me pa ne preseneča, da se je odločil postati vegetarijanec, da ima tudi pri alkoholu kar zelo človeško mero in da prisega na meditacijo. Ne vem, če še teče, v času pisanja tega dnevnika je. 

Mojih pedeset (ne, ni zatipk ali napaka, ta knjiga ni v slovenskem jeziku) tako zelo doživeto, pristno in iskreno opisuje petdeset dni od Đurotovega 50. rojstnega dne dalje. Najbrž bi lahko pisal še dlje in še več. (Mogoče dnevnik piše redno, ne vem?) Kaj se je Đurotu dogajalo teh petdeset dni v letu 2012 – začel in končal je s snemanjem TV-serije Čista desetka, snemal je film Montevideo, vidimo se! (nadaljevanje kultnega in priljubljenega Montevideo, bog te video!) z Draganom Bjelogrlićem, imel nekaj projektov v Italiji, se pripravljal na veliki koncert Bombaj Štampe v Sarajevu ter ves čas žongliral med poslom in družino. Kot vsi mi, le da je to Đuro.

Ker preprosto ne vem, če še kdo od nas lahko za abrahama pričakuje Stratocaster ’72 s posvetilom Angeline Jolie ali pa priporoči slovenska vina Bradu Pittu ter s tem omogoči najbrž nekaj stoodstoten obseg povpraševanja po prav teh vinih (Kabaj, če koga zanima). Sicer pa s scene na sceno, včasih za kamero in drugič pred njo, pa na kakšen festival, sestanek … marsikdo si najbrž misli, kako lepo mu je v življenju, ker je znan, slaven in bogat in so mu vsa vrata odprta (njemu, njegovi ženi in otrokom), pa vseeno ne vem, če je to način življenja, s katerim bi se vsak strinjal in ki bi vsakemu ustrezal. Meni osebno ne. 

Mojih pedeset boste prebrali hitro, mogoče podobno hitro tudi pozabili. Anekdot je nekaj, vsekakor manj, kot bi jih kdo pričakovali ali si želel in vsekakor veliko manj, kot bi jih Đuro lahko zapisal. Ponuja pa na trenutek res zelo oseben vpogled v življenje družine Đurić – breme, stres, odgovornost in morda na trenutke celo željo, da bi bil tudi Đuro samo »en Bosanc«, ne pa prav en in edini Đuro. 

Rating: 4 out of 5.

Laguna, 2018   

Featured

Potopimo Islandijo!

Knjiga, ki mi je bila predstavljena kot zabavna in nepredvidljiva. Slovenskega avtorja, kar je že lahko nekaj prav posebnega. Ampak Boris Kolar je z romanom Potopimo Islandijo! res uspel ustvariti nekaj za naš prostor prav posebnega. Nekaj, kar lahko primerjamo s skandinavskim mojstrom humornega in nepredvidljivega, Jonasom Jonassonom. 

In če mislite, da je naslov Potopimo Islandijo! kakšna prispodoba, neslana šala (dobro, to že mogoče), naj vam kar takoj povem, da gre za čisto resno, dodelano (in skoraj izvedeno) idejo potopa Islandije, skrajno severnega evropskega otoka. Seveda se sprašujete, le kdo bi prišel na tako noro idejo, kar tako potopiti otok. Ne otoček, ampak otok. Na Nizozemskem, v okrožju Groningen (mislim, da je za njihov nogometni klub svoj čas igral občasni slovenski reprezentant Tim Matavž), je majhno mesto Zwarteburen. Kot mnoga druga tovrstna mesta kjerkoli po svetu imajo oni svojega župana, mestni svet, koalicijo, opozozcijo, nekaj neodvisnih, nekaj uspešnih poslovnežev in kakšnega posebneža.

Finančna kriza skoraj daljnega 2008 (in malo kasneje), ki se zdi nek pozabljen, čeprav grenak spomin (bojim pa se, da nas kmalu čaka nekaj podobnega), ni zaobšla niti takšnih majhnih mestec. Mogoče se ne spomnite, a sploh za Evropo – kakorkoli daleč od Islandije že smo; je bilo takrat pomembno tudi dogajanje na Islandiji, še posebej v njihovih bankah, kjer so tveganja sicer bila, a naj bi bile naložbe kljub temu varne. Samo da niso bile. In ko so v Zwarteburenu iskali grešnega kozla za skorajšnji bankrot njihovega čudovitega mesteca, je nekdo v medijih zasledil težave islandskih bank. Torej – večno politično izogibanje odgovornosti in kazanje s prstom na nekoga drugega. Ja, kot v mnogih drugih tovrstnih mestih, manjših ali večjih, kjerkoli po Evropi. 

In ob domala absurdni domislici – dajmo potopit Islandijo; sem najprej pomislil na Jonassona. Slednji tovrstne domislice, zaplete, razplete, duhovite dialoge in nepričakovane preobrate ter konce, res obvlada. Boris Kolar ni daleč, res ne. Priti na popolnoma absurdno idejo, da ima nekdo nekje v kleti nemški torpedo iz druge svetovne vojne in da bi z nekim reševalnim čolnom lahko odplul na zeeelooo dolgo pomorsko pot do Islandije ter jo potopil … kot pisec vam povem, da moraš biti nekaj res posebnega, da prideš na tako idejo. 

Zanimivi liki, stranska zgodba – ali več njih; imenitni in predvsem zabavni dialogi, nepredvidljiva plovba ob obalah Velike Britanije, ščepec ljubezni, drugačnosti in sprejemanja, seveda en Balkanec ter za nameček sloviti (in siloviti) islandski vulkan Eyjafjallajokull so garancija za knjigo, ki jo boste z veseljem prebrali.

Potopimo Islandijo! je daleč od popolne, seveda je privlečena za lase, ampak se imenitno bere in vas bo razvedrila. Pač, kot sem nekajkrat že priznal, včasih potrebuješ prebrati tudi takšno ali pač točno takšno knjigo.      

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2021

Featured

Pot

Po letih branja odlomkov in občudovanja poetičnosti, lahko rečem enega in edinega, Nejca Zaplotnika, sem si vendarle vzel čas in prebral njegovo Pot. Sem potreboval veliko časa? Ne. A vendarle gre za knjigo, ki ostane v večnem spominu …

Nejc Zaplotnik je eden tistih tragičnih slovenskih (športnih) junakov, za katerega smo vsi mnenja, da je bilo pred njimi še tako veliko, pa je že tako dosegel marsikaj. V svetu alpinizma ga vsekakor postavimo ob bok ravno (prezgodaj) tragičnemu preminulemu Stanetu Belaku – Šraufu in nekoliko starejšemu Tomažu Humarju, v smučanju Roku Petroviču in Jožetu Kuraltu, pa še bi lahko naštevali … vsaka smrt je seveda tragična, ne glede na to, ali je človek mlad ali star, kar me je v dneh, ko sem pisal tole, opozorila nenadna smrt Marka Dolesa, člana zasedbe Ana Pupedan. 

Nejc Zaplotnik je odšel na svoji poti, tam, kjer se je počutil najbolj svoj, najbolj doma … v Himalaji. Pod južno steno Manasluja, pri 31. letih. Doma, v Sloveniji, ga je čakala soproga Mojca in trije sinovi. V svojih zapisih ga rad omenim kot tistega poetičnega zapisovalca doživetij v hribih in planinah, ki mu Viki Grošelj, Reinhold Messner, pa niti Tomaž Humar, ne sežejo do kolen. Fatalistični Tomaž Humar, ki je v gorah iskal višjo silo, mu je bil morda še najbližje. Tako Grošelj kot Messner sta mnogo bolj prizemljena, realna, hvaležna in – morda tudi zato, še vedno živa. Upam si reči, da moraš v hribih, v Himalaji najbrž še toliko bolj, seveda slediti čustvom, srcu in duši, a na neki točki mora prevladati razum. No, pri Zaplotniku je vse skupaj še toliko bolj tragično, saj ni imel kaj storiti – vračali so se  v enega od taborov, ko se je sprožil ledeni plaz. 

Morda bi za Zaplotnika lahko rekli, da je bil najprej pesnik in šele potem hribolazec, alpinist,  avanturist … seveda bi lahko rekel tudi, da je bil v prvi vrsti človek, razmišljujoče in izredno čuteče bitje, v neprestanem iskanju in raziskovanju. Ne tako dolgo preden sem bral Zaplotnikovo Pot, sem prebral Grošljevo Mojih 33 odprav – njune poti so se nekajkrat prekrižale, saj sta bila isti letnik in če nič drugega, sta bila del tiste legendarne jugoslovanske odprave na Everest 1979, po Zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih in najzahtevnejših poti na streho sveta. Bila sta tudi del nesrečne odprave na Manaslu, ki je bila tudi zadnja Zaplotnikova, sicer pa so v Kranju rojenega plezalca konec sedemdesetih zaradi drznih (prvenstvenih) smeri v Himalaji primerjali s samim Messnerjem. 

Pot je … hja, vrtiljak čustev. Zaplotnik se posveti tako svojemu res težkemu otroštvu, ko je bil bližje smrti kot življenju, pa potem odkritju hribov in planin ter začetku iskanja poti. Njegovo pisanje ne potrebuje fotografij – njegovi opisi so neprekosljivi. Pa naj gre za opisovanje tistega, kar vidijo oči ali vsega, kar (vidi in) čuti srce. Prav tisto, kar pogosto pogrešam pri Grošlju, pri Zaplotniku vsekakor najdem. Eksplozijo čustev. Ob vseh tegobah in stiskah, nesrečah in tudi smrtih, nevarnostih in krhkih rešilnih bitkah, je v njegovih besedah ne le toliko vsega lepega, ampak naravnost čudovitega. Tako prelestnega, da moraš pogled usmeriti stran od knjige in nenadoma se ti začnejo pred očmi slikati vsi ti neverjetni prizori … Nejc Zaplotnik jih ne videl le z očmi, ampak tudi z dušo in srcem. In mojster besede, kot je bil, je znal z besedami vse tudi naslikati.

Zaplotnik v svoji pripovedi sicer rad skače – iz otroštva pod zasnežene in smrtno nevarne vršace, vmes prepleta občutenja, poezijo, hrepenenje. Iz zapisanega sodeč je kristalno jasno, da njemu cilj res ni bil niti približno tako pomemben kot sama pot. Pot in kaj vse je med potjo doživljal – pred kakšne preizkušnje je bil postavljen, psihične in fizične, celo izventelesne …

Sprehajali in plezali bomo z njim po slovenskih vrhovih in škrbinah, šli na sloviti El Capitan in v Himalajo oz. Nepal, videli bomo, kar vidi običajen človek, a vseeno skozi oči nekoga, ki vidi še mnogo, mnogo več. Upam si tudi trditi – vsaj po prebranem; da je bil Nejc Zaplotnik zelo zahteven soplezalec oz. sopotnik, po domače povedano »težek« človek, ki je že od sebe zahteval vse in še več, od drugih pa ravno tako. Trmast, neučakan, predan, impulziven, a hkrati tako neverjetno skromen in ponižen. Sodil je tja v Himalajo, med vse tiste osemtisočake, saj jim je bil na nek način zelo podoben. 

Tisto, kar se v pisanju seveda tudi čuti, je njegova razdvojenost med to svobodo in ljubeznijo do gora, plezanja ali če rečem drugače – do poti, na drugi strani pa med domom, soprogo in tremi otroci, sinovi, ki so čakali, da se oče vrne domov. Za vsako odpravo se je zdelo kot da je zadnja, iskal je načine, kako ostati na poti, a živeti in uživati na njej na drugačen način. Morda bi bilo to skozi poučevanje, vsekakor skozi pisanje – pisal je že drugo knjigo, a je ni nikoli končal, žal je ostalo toliko enih »če-jev«. Ledeni plaz, Himalaja, Manaslu so končali pot enega najprodornejših, največjih in najbrž tudi najbolj posebnih slovenskih alpinistov in plezalcev.

Za Nejcem Zaplotnikom je med drugim ostala Pot. Pot, ki je napisana tako iskreno, vešče, polno in prepričljivo, da jo lahko večina zavida. Še bolj kot zavidajo pa si lahko želijo, da bi tudi sami zmogli toliko poguma in šli, na pot. No, na Pot. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022    

Featured

Žorga Aljoša osebno

Biografija enega naših največjih (tako in drugače) košarkarjev me je zanimala, še preden je izšla. Nestrpno sem jo pričakoval in se skoraj takoj lotil branja, težko pa rečem, da me je navdušila. Pa čeprav ima odlične nastavke …

Najbrž nekaj tednov pred uradnim izidom in predstavitvijo avtobiografije sem bil na dogodku, kjer je imel Aljoša Žorga ob sebi še svojega starejšega soigralca in enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, Iva Daneua ter legendarnega trenerja, Zmaga Sagadina. Ob kopici zanimivih anekdot in razmišljanj ter sproščenem pogovoru sem prišel do dveh zaključkov: biografija Aljoše Žorge bo zelo razgibano in večplastno branje ter kdaj bosta biografiji izdala tudi Daneu in Sagadin?

Nemalokrat se mi je med branjem v misli prikradla nesrečna biografija Andreja Stareta – Minister Gregor pa nič; za katero sem vedel, da ima ogromno potenciala, ki pa je ostal popolnoma neizkoriščen. Vsebinsko in pripovedno je Žorga Aljoša osebno veliko bolj zanimiva in razgibana, a Aljoša Žorga ni pisatelj. Upam si trditi, da zanimiv sogovornik, odličen pripovedovalec, ni pa pisatelj. 

Otroštvo in mladost, njegovi začetki in prvi košarkarski koraki ter seveda odrekanje za kakršenkoli napredek. Veliko odrekanja. In to v časih, ko niti članski igralci za svoje delo (torej igranje košarke) niso bili plačani oziroma z drugimi besedami – so to počeli amatersko. Statusov športnikov ni bilo. Tisti, ki so imeli službe, so morali jemati dopust, da so lahko hodili na priprave, tekme in tekmovanja, trenirali so pa zvečer, v prostem času. 

In še vedno so bili to časi, ko je imela Ljubljana tisto pravo, svojo Olimpijo. Niti Hale Tivoli takrat še ni bilo, ampak so tekme igrali kar na zunanjih igriščih, o opremi rajši ne bi. Olimpijo, ki je bila predvsem po zaslugi genialnega Iva Danuea med najboljšimi v tedanji Jugoslaviji. Jugoslavija, katere trenerska filozofija in igralska šola je bila med najboljšimi v Evropi in svetu. In če sem pred časom pisal o trenerju Pešiću in njegovi karieri – tako igralski kot trenerski; ter vseh tedanjih in večnih velikanih košarke – morda sem med njimi po krivici izpustil Žorgo. Biti pod drobnogledom Žeravice, igrati skupaj s Koračem, Plečašem, Jelovcem, seveda Danueom in tisto generacijo, ki je bila takrat v evropskem in svetovnem vrhu, ni bil mačji kašelj. 

In Žorga to v svoji avtobiografiji opisuje in razlaga. Kako in zakaj, s kom ter na kakšen način. Zabavnih anekdot ne zmanjka, pa zagotovo ni vključil vseh. Še enkrat – to so bili časi amaterizma ali pa recimo polprofesionalizma, ko so si košarkaji sami kupovali opremo, ko ni bilo sponzorskih vozil in klubskih stanovanj ter plač. Pa so kljub temu igrali, ker so to želeli. In prav spomnim se, kako je Zmago Sagadin na tistem pogovoru bruhal žolč nad trenutnim stanjem košarke in še enkrat več pogoltnimi Američani, ki želijo vse in ker očitno nimajo več dovolj talenta, mogoče niti znanja, so že na univerzitetni ravni začeli ponujati neverjetne pogodbe mladim evropskim igralcem (vprašanje pa je, kako se bo to spremenilo s prihodom Trumpa na oblast in njegovim odnosom do »priseljencev«). Mi se čudimo, zakaj vsi bežijo v ZDA, na univerze, ki jim bodo dale najbrž boljšo izobrazbo kot pa športno znanje, v ozadju pa so lahko milijonski zneski! Milijon ali pa nekaj sto tisoč dolarjev, ki jih recimo ponudijo 18-letniku, da pride na njihovo univerzo. Znesek, ki ga kot igralec skoraj zagotovo ne bo nikoli dobil. Načrtno uničevanje konkurentov. Dejstvo je, da z ameriških univerz še noben – vsaj ne Slovenec; ni prišel boljši in pustil pečata. (Pa ne govorim le o košarki, saj se lahko spomnimo tudi sester Kejžar, Sare Isaković, najbrž tudi kakšnega odbojkarja, mogoče celo smučarja.) Tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih, da potem o osemdesetih (projekt Bormio) sploh ne izgubljam besed; so igralci ostajali v svoji državi, v največjih klubih (ponavadi domačih), trenirali in igrali in tudi zato je bila jugoslovanska klubska in reprezentančna košarka na takorekoč nedosegljivem nivoju.

Nazaj h knjigi. Avtorja razumem, da je želel predstaviti in osvetliti tudi svojo poklicno pot, ko se je košarkarska enkrat zaključila. Nenazadnje je bila povezana tudi s košarko, sploh z Olimpijo. Ampak je tega morda preveč. Ali je v taki knjigi potreben skoraj preveč domač pogovor z Goranom Dragićem in razmišljanje o Luki Dončiću? Najbrž ne. Bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi vključil koga iz svoje generacije. 

Tisto, ob kar sem se skozi branje ves čas spotikal, je bilo, hm … Ogromno pravopisnih napak – pa to niso le dvojni presledki, zatipki, ampak izpuščene črke v priimkih, celo površno zapisani priimki košarkarjev in stavki, ki nimajo ne repa, ne glave. Košarkarska žoga, ki krasi naslovnico, je vsaj za moj okus povsem nepotrebna med besedilom. Citati, za katere se zdi, da so vzeti kar s spleta, ravno tako ne. Vsaj za eno fotografijo je jasno videti, da je zrcaljena, podpis pod njo je obupen. In tudi pri samem zapisovanju se vidi, da Žorga nima teh znanj in veščin, saj je skoraj vsak stavek svoj odstavek in … lektor, korektor, oblikovalec in še kdo so sicer zapisani, a nimam občutka, da so opravili svoje delo. Urednik bi bil več kot potreben, da bi usmeril vse skupaj in postavil v nek bolj privlačen in berljiv kontekst. V tem, tehničnem delu, je svoje delo pravzaprav še najbolj celotno opravil ilustrator Franci Nemec, saj so njegove ilustracije, mestoma karikature, prav zanimiva poživitev in osvežitev. 

Žorga Aljoša osebno je avtobiografija, ki jo bodo ljubitelji klasične (jugoslovanske) košarke z veseljem brali. Seveda vem, da mnogi bralci nimajo te skoraj poklicne deformacije in večine v prejšnjem odstavku omenjenega ne bodo niti opazili, mene pa je zmotilo in mi nemalokrat odvrnilo pozornost od branja. Ne glede na to, pa gre za zanimivo in vsebinsko polno branje, ki bo tiste starejše (to pomeni štirideset let in navzgor) spomnilo na zlate čase košarke. 

Rating: 3 out of 5.

Buča, 2025   

Featured

Tok ljubezni

Tok ljubezni Alaina de Bottona je najbrž še ena tistih knjig, ki je v moje roke prišla v nekem od višje sile danem trenutku. Ljubezenska oz. kar življenjska zgodba o Rabihu in Kirsten, dveh zelo različnih posameznikih, ki pa se trudita skupaj pluti skozi življenje. 

Star sem 45 let, skoraj dve leti sem samski (čeprav kot oče treh najstnikov težko trdim, da sem kadarkoli sam in če k temu dodam še vedno pestro in predvsem kreativno dogajanje v glavi, toliko manj), pred tem sem bil dobro leto v dveh nenavadnih in ponesrečenih razmerjih, skozi katera sem predvsem celil rane po ločitvi (in koncu skoraj četrt stoletja trajajočega razmerja) in iskal samega sebe. Nisem prepričan, če sem se že povsem našel, vsekakor pa mnogo boljše vem, česa in koga si želim ter česa in koga ne. V tem času sem si zastavil ničkoliko vprašanj – od tega, kaj je šlo narobe do seveda tistih, kaj je narobe z mano. Nehal sem se spraševati, kaj je narobe z drugimi, ker sem se skozi leta naučil, da človeka sprejemaš z vsemi napakami in so ponavadi prav napake in različnosti tiste, ki dva pravzaprav zbližujejo in združujejo. Do neke točke, seveda, ko postanejo preveč in povzročijo razhod. 

V knjigi Tok ljubezni sta glavna junaka stara trideset let – torej sta dala čez določeno mero življenjskih (pre)izkušenj, partnerjev, bila opita od sladke ljubezni, zaužila pa sta tudi nekaj grenkih pilul razočaranja in razhodov. Iskrica med njima preskoči bolj ali manj naključno. Previdnemu tipanju sledi prvi zmenek, pa kmalu prvi spolni odnos, skupno življenje, spoznavanje staršev, prijateljev, usklajevanje službenih obveznosti, pa poroka, otroci in recimo življenjske preizkušnje v zrelih letih. Ali jima je vedno krasno in lepo? Ne, nikakor. Še tako lepa in trdna ljubezen je težko takšna, življenje pa sploh ne. Vsak dan je pravzaprav bitka. 

Pridejo trenutki, ko se vprašaš, kaj si videl oz. vidiš pri partnerju? Ali je to res oseba, s katero (recimo) želiš preživeti preostanek življenja? Pomisliš na vse napake – vedno so najprej napake!; in šele potem na tiste dobre stvari. Tehtaš. Ko oziroma če enkrat v razmerje pridejo otroci, to pomeni nove izzive. Nove osebe, nenavadna mešanica genov in osebnosti, ki te v slabih trenutkih lahko spomnijo na vse izstopajoče napake partnerja – ja, spet najprej opaziš napake in le s težavo priznaš, da je polovica kromosomov tvojih! Otroci odraščajo, postajajo vse bolj samosvoji, vse bolj ti gredo na živce, da o partnerju ne izgubljamo besed. Postaneta tujca. Spolno življenje postane dolgočasno – če sploh je, ker sta vmes seveda pozabila na te potrebe; zgodi se »napaka«, skok čez plot, grize slaba vest in … potem pridejo na vrsto zakonski svetovalci, psihoterapevti in ostale psiho- osebe, ločitev se zdi neizbežna. Včasih se zgodi, drugič partnerjema uspe zakopati bojne sekire, skupaj si ližeta bojne rane in življenje gre dalje. 

In ne, ne govorim več o sebi, pa čeprav – najbrž ste se prepoznali, kane? Morda ne v vseh točkah, v nekaterih pa. Ampak to je zgodba te knjige, to je zgodba Rabiha in Kirsten. To je pravzaprav zgodba Toka ljubezni, zgodba ljubezni in življenja. 

Moram sicer priznati, da mi je bila knjiga sama po sebi na trenutke preveč pokroviteljska, nekakšen priročnik za psihoanalizo in psihoterapijo, vse skupaj pa vešče zavito v ljubezensko zgodbo. Dejstvo je, da avtor skozi zgodbo zelo spretno prikaže najpogostejše zmote, s katerimi se v razmerju soočamo in spopadamo. Napačne odzive, čeprav me je tukaj pravzaprav najbolj zmotil pokroviteljski ton v stilu »Rabih bi pravzaprav moral storiti to in to …« ali »Kako drugače bi bilo, če Kirsten namesto tega in tega rekla to in to …«. Podobno kot pri še tako zanimivih priročnikih za npr. vzgojo otrok ali psov, se pač vsi zavedamo, da si niti dva otroka (ali dva psa) nista enaka, pa čeprav sta lahko od istih staršev. Še tako dobronameren stavek, ki je zapisan v knjigi kot priporočljiv ali primernejši, bo pri vašem partnerju morda izzval samo še več nejevolje oz. nek slab odziv.

Kaj sem se iz Toka ljubezni naučil sam? Ljubezen se zgodi. Pogosto, kjer, ko in s komer to najmanj pričakuješ. Kaj bo sledilo, pa je odvisno od številnih drugih dejavnikov – preteklih zgodb in tegob oz. križev, okolja, vzgoje, vzorcev, družbe … in sploh ni pomembno, ali sta osebi stari 18, 25, 30, 40 ali več let. Ljudje smo in vsi smo krvavi pod kožo. Avtor se tudi na tem področju sicer spusti na za nekatere zelo spolzek teren, a v današnjem času ne več tako nenavaden – monogamija, zvestoba, odprtost, poželenja in sanjarjenja, razvade … meje med normalnim, sprejetim in običajnim oz. vsakdanjim so vse tanjše. Knjiga je vsekakor zanimiva in jo je vredno prebrat, saj odpira oči, srca in misli.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022     

Featured

Moje dubioze

Brana Jakubovića poznamo predvsem kot nepogrešljivega člana zasedbe Dubioza Kolektiv, občasno mi katero od družbenih omrežij predlaga (včasih pa, grobo rečeno, izvrže) kakšnega od njegovih pronicljivih zapisov …

Brano Jakubović je tisti, ki smo ga spoznali kot MC-ja med karantenskimi (še pomnite covid19?) koncerti Dubioze Kolektiv, vsekakor pa gonilna sila skupine. O Dubiozi Kolektiv sem nekajkrat že pisal in jim do tega dne ne morem očitati nič. Hvaležen in vesel sem, da živim v času, ko lahko uživam v njihovi glasbi. Videl sem jih takorekoč na njihovih začetkih in še vedno lahko uživam v njihovi novi glasbi in koncertih. Ne glede na okoliščine gre za odlične glasbenike, sposobne improvizacije kadarkoli in kjerkoli (pač ne bom pozabil njihovega nastopa na neslavnem zadnjem Rock Otočcu na Kopališču Laguna, ko je zmanjkalo elektrike ali pa njihovega fantastičnega nastopa v sklopu projekta New Sounds of Europe pod okriljem MTV-ja in MTV Adrie v Zagrebu pred le nekaj deset nastopajočimi, ko mi je postalo jasno, da gledam »nekaj velikega«), družbeno angažirani, vedno pripravljeni se postaviti na stran »malega človeka«, z izvrstnimi besedili in nastopi, kjer te glasba preprosto mora prepričati, sicer glasbe in moči sporočilnosti ne razumeš. 

Tudi dejstvo, da so prisotni že dve desetletji, je zgolj potrditev, da vedo, kaj delajo. In čeprav se pogosto zdi, da je veliko tega gverilskega in spontanega (ob čemer se nehote spomnim na naše genijalce TerraFolk), pravzaprav ni, kar je pravzaprav predvsem potrditev, kako odlični, odločni in prepričani so v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo. Ni vse popolno, kar ponudijo, ima pa vsekakor svoj namen in pomen. Svojevrsten dokument časa. In v času, ko mnogi delajo samo zato, da delajo, je to vrlina in redkost. 

Moje dubioze so – najbrž; izbor zapisov, ki jih je Brano objavljal na portalu Nomad.ba med marcem 2021 in avgustom 2024 in v katerih se lahkotno, predvsem z zdravo mero tipičnega bosanskega optimizma in humorja sprehaja skozi svoje odraščanje in mladost (v času vojne v BiH), razgibano doživljanje in preživljanje grozljivega vojnega obdobja, pa potem skozi glasbene začetke in vse do velike zgodbe, imenovane Dubioza Kolektiv. 

Nemalokrat se boste pošteno nasmejali. Nekajkrat najbrž tudi bridko nasmehnili ali pač zamislili, ko vam bo Brano razgalil stanje duha, ki vlada predvsem v Bosni in Hercegovini. Plošča Firma ilegal se še vedno zdi tako neverjetno resnična. (Opomba: knjigo sem si kupil in jo prebral na en dah med dopustovanjem v BiH.) 

In glede na to, da je Brano Jakubović ne le gonilna sila in takorekoč ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv (morda bi bil enako uspešen in prepoznan ter spoštovan tudi kje drugje), so Moje dubioze zanimivo in pomembno branje, ker odstirajo način razmišljanja, prilagodljivost ter voljo in moč spreminjati svet. Vse od tega, kako so med vojno in redukcijo elektrike našli način, da so bili za nekaj ur samooskrbni z elektriko, da so lahko poslušali plošči (pravzaprav kaseti) Nevermind in BloodSugarSexMagik, kaj se je dogajalo okrog slavnega U2 koncerta v Sarajevu, pa srečanja z Billyjem Gouldom (Faith No More), Chuckom D-jem (Public Enemy) in mnogimi drugimi, premikanja meja v glasbenem in dejanskem svetu, ko so se s kombijem vozili takorekoč po celem svetu in sporočali, da je glasba univerzalni jezik. Ustvarjalnosti, sprememb, upora, ljubezni, prijateljstva, revolucije. Enotnosti, povezanosti. Ja, kot zapisano – z eno besedo, univerzalnosti.  

Seveda se boste zabavali in smejali ob zapisih o prevajanju iz bosanskega v hrvaški jezik ter nazaj, slovitih činč kablih (niso zgolj »debilni Bosanci« tisti, ki jih uporabljajo), zanimivih dogodkih na poljsko-ruski meji (Laibach bi znali kaj dodati), t. i. »misheard lyrics« v pesmi Bosnian Rastafaria, ki so (mogoče) poskrbela za njihovo hitro priljubljenost in sprejetost v hrvaški Istri, izvedeli boste tudi, kako je Slovenec Jernej Šavel (kitarist DK že kar nekaj časa) poskrbel za novo versko ločino – jernejce; ter še marsikaj zanimivega, zabavnega, nepredvidljivega … kaj naj rečem, dubioze pač.   

Bojim se, da knjiga Moje dubioze ne bo kar tako prišla do slovenskega bralstva, kot bi vsekakor morala in bi si to zaslužila. Čeprav je skupina tudi pri nas izredno priljubljena in bi si knjiga zaslužila vsaj to, da jo je pri nas moč kupiti, o prevodu pa lahko zgolj sanjamo. Pri čemer se je treba zavedati, da bi sami zapisi skoraj zagotovo izgubili dobršen del izvirnega »žmohta«. Mogoče bi moral zapisati »šmeka«? Ampak, kot opozorilo in zavedanje – knjiga Moje dubioze je odlična in če imate priložnost, jo preberite. Ne bo vam žal.

Rating: 5 out of 5.

Nomad, 2025 

Featured

Crna duša

Letošnja dopustniška bera tako kupljenih kot prebranih knjig je nekoliko manjša kot lani – zaenkrat štiri kupljene in dve prebrani. A nekaj je jasno – področje bivše Jugoslavije ima res odlične pisce in če so ti v BiH še vedno zaznamovani z vojno oz. posledicami le te, se npr. v Srbiji bolj spopadajo z dolgo trajajočo tranzicijo in psoledicami vseh grehov ne tako daljne preteklosti.

Crna duša mi je v odlično založeni sarajevski knjigarni buybook padla v oči že v prevodu – Black Soul, a sem se vseeno odločil za nakup v izvirniku. Ahmet M. Rahmanović nikakor ne sodi v generacijo mlajših ustvarjalcev, kar bi lahko razumeli glede na glavnega junaka, pogumnega Sarajevčana Hamzo, je pa celotno obdobje vojne (zloglasnih 1425 dni obleganja) z družino preživel v Sarajevu in nato odšel v Chicago, kar vsekakor pojasni tudi to, zakaj se tudi roman zaključi v Chicagu. 

Crna duša je roman, akcijsko-zgodovinski-filozofski in mogoče v nekem delu tudi biografski roman. Rahmanović je tudi v preimenovanju Srbije v Smrdije in Beograd v Smrdigrad sicer zelo jasen, kdo so bili tisti glavni ne le krivci, ampak tudi zločinci v vojni, ki je v čudovitem Sarajevu in nasploh v Bosni in Hercegovini, pustila krvave sledi in neizbrisne brazgotine. A prizna, da niso bili zločinci le oni – ne more mimo ustašev, pa tudi posameznih zločinov domače vojske, ki jih je sicer težko primerjati z vsemi drugimi, a so se ravno tako dogajala. Iz nemoči, obupa … 

Tisto, kar me je presenetilo najbolj, pa je ostrina, s katero se je lotil vseh mednarodnih »čuvajev miru«, ki so izgubili moralni kompas – in za katere se zdi, da ga še do današnjega dne niso našli!; in za katere bi lahko rekli, da so najbolj odgovorni za to, da se vojna ni končala prej. Sramotno. Spomnil sem se, ko sem lani v Ženevi obiskal muzej Rdečega križa in je bila tam druga svetovna vojna izpostavljena kot ena največjih sramot v zgodovini človeštva (in žal tudi številnih humanitarnih organizacij), ker tisti, ki bi lahko, pač niso reagirali. In kot razlagam otrokom – petdeset let po drugi svetovni vojni spet ni nihče reagiral in ustavil te norije in trideset let po BiH in Srebrenici, se zgodba ponavlja. In ker je to očitno že vzorec, se lahko vprašamo – ne morejo, nočejo ali ne smejo? Ker lahko bi, zlahka.

Hamza in še bolj njegov modri oče Avdaga v pogovorih s številnimi pretresata tako vlogo vseh teh mirovnikov, pa seveda domačih in tujih politikov, ne gre pa niti mimo vere. In ko mora Hamza v Chicagu (bodočim) doktorjem in številnim pomembnežem na kratko razložiti in iz prve roke povedati nekaj o vojni v njegovi Bosni (o kateri Američani prav veliko niso vedeli), je to v knjigi približno osem strani, ki se začnejo z besedo »čast« in na katerih avtor skozi glavnega junaka pove pravzaprav vse. Vse.

Zgodba? Glavni junak je Hamza, ki ga spoznamo kot vojaka domače, torej Vojske Republike BiH, ene od številnih enot, ki s soborci skuša obraniti domače Sarajevo. Pred ostrostrelci, pred obstreljevanjem z raketami različnih kalibrov in pred četniki. V zaključku večkrat zapiše – »ne ljudje, četniki«. Nekje blizu ima vedno vojaški nož tanto, ki ga je dobil v dar od očeta Avdage, ob modrih besedah katerega sem se večkrat spomnil tudi na svojega očeta, ki mi je govoril »Tvoji stari starši so odslužili dovolj vojaščine in pretrpeli dovolj vojne za še nekaj generacij vnaprej.« Avdaga je poseben, izredno zanimiv lik, njegova zgodba še bolj, saj avtor z njim poseže v neko upam reči zamolčano in zabrisano zgodovinsko obdobje, saj se je – mlad, naiven in zaletav; v času druge svetovne vojne pridružil nemški vojski. Takorekoč prostovoljno. In preživljal svojo agonijo, kasneje pa tudi njegova družina, nad katero je bil vedno velikanski vprašaj – čigavi so, komu pripadajo, v kaj verjamejo? A Avdaga se je nato s svojo ženo Azro – še ena zanimiva zgodba, ki bi si najbrž zaslužila svojo knjigo!; umaknil ter se trudil vso modrost tega sveta prenesti na svojega sina, Hamzo. 

Hamzo – podobno kot še nekaj njegovih soborcev; hudo ranijo in prepeljejo v bolnišnico na način, ki se ga ne bi sramovali največji tajni agenti, superheroji in neuničljivi vojaki zadnjih petidesetih let. Le da skozi strani čutiš, vidiš in slišiš … ostrostrelce, ponorele četniške pozive, zapuščene sarajevske ulice polne ostankov trupel in vozil, popolno temo, ozke ulice, slavni Tunel spasa in tako naprej … Na točki, ko Hamzo pripeljejo v bolnišnico (ki je bila ravno tako tarča raketiranj, enako velja za porodnišnico in ne boste verjeli – srbska vojska je takrat trdila, da to zgolj zato, ker se tam skrivajo muslimanski – ne bošnjaški!; vojaki), je avtor spretno vpletel še enega velikih, a pogosto neimenovanih junakov vojne – doktorja Gavrankapetanovića. Če boste iskali odgovore, jih boste našli. 

Tu pravzaprav pridemo do točke, zakaj – poleg tega seveda, da je želel braniti svojo domovino, svoj dom; se je Hamza sploh pridružil vojski, ko pa bi lahko zbežal. Pretresljiv prizor. Sam odide na bližnjo vzpetino, da bi preizkusil kamero, ki jo je dobil v dar od sorodnika iz ZDA in nehote posname tisto, kar ga je spremenilo. Na obisk se je z belim mercedesom pripeljal boter, sicer Srb. Ni bil sam, z njim so bili še štirje bradati, hm, moški. Hotel sem napisati gospodje, ampak ta zgodba nima prostora za cinizem. Hamzina žena Amra botra seveda sprejme z odprtimi rokami, nad obiskom je navdušena tudi njuna hči, v knjigi poimenovana Malecka(tudi boter je zagotovo imel ime, a je ves čas kar Kum), ampak … tisti bradati moški se želijo »pozabavati« z Amro, a ko ugotovijo, da od tega ne bo nič, ji Kum odseka glavo. In v naslednjem prizoru Malecko vrže v zrak ter jo dobesedno prereže na pol. Pomislite, zazrite se vase in iskreno povejte – ne bi tudi v vas nekaj počilo in vas spremenilo za vekomaj?

A čas za Hamzino maščevanje še ni napočil, še marsikaj se bo moralo zgoditi. Mami Azri pove oz. se zlaže, da je Kum prišel po Amro in Malecko ter ju odpeljal na varno v Nemčijo, očetu Avdagi ne more lagat. Očetu je jasno. Mladeniča v nekaj dneh preobrazi v bojevnika, modrega in poštenega, načelnega. »Ne ubijaj starih, žensk in otrok. Ne ubijaj nedolžnih.« mu med drugim položi na srce.     

Pristnost in prepričljivost prizorov sta neverjetna. Še enkrat, svoje je naredilo okolje, v katerem sem knjigo bral. Obisk muzeja o vojni pod vznožjem Trebeviča, pa muzej zločinov proti človečnosti in spomini na muzej genocida v Srebrenici in tako naprej. Izpovedi, pričevanja, fotografije, predmeti …, pustijo svoj pečat. Ne dvomiš. Nenazadnje pa je povsem dovolj odpreti kakšno stran z novicami in vidiš, da se trideset let kasneje ni nič kaj veliko spremenilo. Genocid se znova odvija pred našimi očmi in mi znova molčimo in ne storimo nič. Sploh pa ne tisti, ki bi lahko kaj storili. Največji, najmočnejši, najpogumnejši. Tudi trideset let kasneje so v tej vlogi še vedno Združene države Amerike. 

In prav tja, prek Rima in zanimivega poglavja v življenju, pot vodi Hamzo, ko enkrat okreva v domačem okolju. Avdaga in Azra ga odpeljeta iz bolnišnice, sprostita mesto za druge, ki jih redno vozijo in ki jih morajo oskrbeti. On je v božjih, torej Alahovih, rokah. Rim in nato Chicago. Ne razmišlja o maščevanju, ampak o življenju. Čeprav njegova duša črni … še toliko bolj, ko se presli v revno, torej dostopno, četrt Chicaga, med same temnopolte, ki v njem vidijo lahko tarčo. Hamza je pogumen, v svoji vojaški jakni, ki je »ne moreš kupiti, ampak jo moraš zaslužiti«, z ostrim umom se zoperstavlja in bori. Na »kahvo« prijazno povabi svojega soseda, ki ga opozori, da zelo verjetno v tisti četrti ne bo preživel niti dneva več. Preseli se. Na videz nekoliko mirnejšo četrt, ki ji vlada temnopolti Big Mike s svojo tolpo, stanovanje pa najde pri prijaznem Andyju (z vzdevkom Don’t worry Andy) in njegovi nekoliko bolj nezadovoljni soprogi. On je, podobno kot Hamza, svoj pekel vojne prestal, a v Vietnamu. 

In potem v zgodbo vstopi še Jun (June), dekle iz nesramno bogate družine iz Montane, ki jo zanimata psihologija in estetska kirurgija, obožuje pa tudi klasično glasbo. Dolgo časa se med njo in Hamzo ne zgodi nič in vse deluje, kot da se nič tudi ne bo zgodilo. Hamza dela, skuša biti vesten državljan ZDA, se izogiba težavam (kljub temu, da v Chicagu odkrije tako srbske kot bošnjaške restavracije), a v trenutku nemoči in brezupa zapade v opoj alkohola. Točka preloma je, ko med prosjačenjem na uvozu na avtocesto prepozna bivšega soborca Dina in izve za usode vseh ostalih. 

Nekaj časa mi je bilo nenavadno, zakaj se Hamza v vsem tem času ne oglasi staršem in ne vemo nič o tem, kaj se je dogajalo v Sarajevu. Razen tistega seveda, da se je zgodila Srebrenica, pa potem sloviti daytonski sporazum in da v BiH vlada mir. »Mir«. Potem pa Hamza Jun(e) pove, da pač oni taki so, drugačni. In ne glede na to, kako močne so družinske vezi, sta starša vedela, da se jima bo oglasil, ko bo to potrebno. Hamza se zateče k veri, v Koranu najde očetovo sporočilo in zgodba se počasi začne sestavljati. In potem, potem na ulicah Chicaga opazi Kuma …

Rahmanović zavzame stališče, da je ljubezen najpomembnejša. Tista sila, ki te žene naprej, sili živeti. Seveda pa ima vsak od nas tudi drugo, temnejšo plat. Katero bo izbral Hamzo? Ki je skozi Avdagina sporočila, molitve in razmišljanja prišel do spoznanja, da je Jun(e) tista prava. 

Ali ima knjiga nekaj sivih lis? Ima. Ena je vsekakor sam zaključek in druga, ki mi ni dala miru, je Azrino (torej Hamzina mama) poreklo. Skozi roman je nekaj omemb glede tega, tudi Hamzina žena Amra se zdi neverjetno podobna (v sprejemanju in tistem kar jo zanima in veseli) Azri in potem je tu še Jun(e). Ampak vse skupaj ni tako zelo pomembno in nikakor ne vpliva na zgodbo. 

Tisto, kar je vplivalo name, je dejstvo, da je (morda) dovolj groze in žalostnih spominov. Sarajevo je čudovito mesto, tako polno, živo, nepredvidljivo in … preprosto ima »tisto nekaj«. Ima ljubezen. In ob vseh krasnih pesmih – samo poslušajte Indexe, si Sarajevo vsekakor zasluži tudi eno veliko ljubezensko zgodbo. Mogoče ima Ljubljana v korenu imena »ljubezen«, Slovenija ima seveda »love«, ampak Sarajevo … če začutiš Sarajevo, čutiš ljubezen.    

Med branjem knjige sem imel oči kar nekajkrat napolnjene s solzami, v ustih cmok, ustnice stisnjene. Tako zelo pretresljivo in pristno branje je to. Prav s tem namenom sem knjigo želel prebrati med bivanjem v Sarajevu in jo brati v bosanščini. K čustvenemu dojemanju so seveda pripomogli tudi obiski različnih muzejev in pomembnih zgodovinskih točk v samem Sarajevu. Kar pa seveda ne pomeni, da se vas knjiga ne bo dotaknila, če jo boste brali v Ljubljani, Londonu ali pač kjerkoli že. In tako kot sem si želel za Blank, sem vsekakor mnenja, da si tudi Crna duša zasluži prevod v slovenščino.  

Rating: 5 out of 5.

Connectum, 2021

Featured

In če vsi pozabijo

Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur. 

Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tej razdvojenosti in še dodatnih težavah. Čigav si? Ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije prihajaš oz. prihajajo tvoji starši in četudi si rojen v Sloveniji, ne boš nikoli Slovenec. Pač, si »od dol«. Saj veste, s tistim stereotipnim mehkim l-jem. In ko se ti avtorji (in avtorice, seveda, dovolite mi to menda nevtralno poimenovanje v moškem spolu) mogoče enkrat na leto odpravijo na obisk h kakšnim sorodnikom, kamorkoli že, so za njih takorekoč tujci. Janezi, prodane duše. In vsekakor se mi zdi, da tudi Selma Skenderović sodi v to skupino. In naj na tej točki – kot sem že tolikokrat omenil pri ustvarjalcih, katerih korenine so izven Slovenije; zapišem, da je njeno obvladovanje slovenskega jezika odlično. Ko sem pred časom po službeni dolžnosti prebiral komentarje in sporočila naših domoljubcev, me je kar bolelo ob njihovem bornem znanju njihovega materinega (ja, napaka je, vem, z razlogom) jezika, tj. slovenščine. 

Vedel sem, da njena dela od nekje poznam in da sem na ta način že razmišljal. Zanimiv strip Iztoka Sitarja Dekliške oči ali O tem se ne govori prinaša upodobitvi dveh njenih del, zgodb – Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina. In že tam sem zaznal to razdvojenost in večno izpraševanje »kdo sem, čigav/a sem?«.  

A vse to niso razlogi mojega nelagodja med branjem In če vsi pozabijo. Avtorica je junakinjo Zino (ali daljše Zineto) postavila v dve okolji, dve vlogi, v obeh je tujka. Ni pomembno, ali je od dol ali od gor, pač tujka. V svoji sobi v študentskem naselju, že prej na srednji šoli in sedaj na fakulteti, je pač muslimanka, ki se sicer ne zakriva, ne moli n-krat dnevno, a ne je svinjine, uživa alkohola in je preprosto čudna. Nihče se ne vpraša, kaj je v resnici za tem čudnim, nezaupljivim, previdnim in nenazadnje spoštljivim obnašanjem. 

Nasilje, ogromno nasilja. Nad njo in mlajšo sestro Almo, občasno tudi nad mamo. S strani očeta. Z roko, pasom, prepognjenim pasom, zaponko na pasu ali pač, preprosto in na videz neboleče, z besedo. V vsakem primeru nepotrebno, kruto in neusmiljeno. In še bolj kot vse našteto – sprejeto. 

Druga plat Zinine zgodbe se dogaja nekje na področju Kosovske Mitrovice, Prizrena in vseh teh nenavadnih vasic, kjer se mešata (ampak tega seveda ne želita!) predvsem bosansko in albansko prebivalstvo, če srbsko in kosovarsko pustimo ob strani. Kdo je kdo, kdo pripada komu, kdo ima več premoženja in kdo ima več pravic? Sorodniki in sosedje, nenavadne vezi, ki nam iz stavka v stavek odkrivajo in razkrivajo bridko ozadje, ki nam, Slovencem, ni znano, še manj pa jasno. In če smo pošteni – tudi marsikje pri nas ni drugače. Sploh pri tistih najbolj klenih, vernih in popolnih. Poniževanje žensk, ustrahovanje, trpinčenje, zanemarjanje, popolna izolacija in še kaj – vse to je povsem običajno. Karkoli iz teh okvirjev ali globoko zakoreninjenih navad izstopa, odstopa, je v resnici čudno. Zanikanje, zvračanje in preusmerjanje krivde in posledično nerazumevanje vse drugih ter obtoževanje na račun nehvaležnosti. 

Prva beseda, na katero pomislim? Kruto. Res kruto. Nerazumljivo. Živimo v 21. stoletju, času največjega napredka, ko se ljudje žal vse bolj pogosto obnašamo slabše od živali. (Najbrž sem celo užalil živali, saj kot pravijo – živali v krdelu nikoli ne sledijo najbolj butasti, ampak najbolj sposobni, najpogumnejši, dejansko naj-nekaj, pri nas pa …). Med prebiranjem In če vsi pozabijo sem nemalokrat pomislil na roman Živela bom nizozemske pisateljice turških korenin Lale Gül. Podobna razmišljanja in podobne bitke.

In seveda, kar se ob tovrstnih knjigah vedno vprašam – koliko je biografskega? Ali je to avtoričin način spopadanja s spomini, z bolečino, travmami, nerazumevanjem? Vsekakor upam, da ne. Obenem si mislim, kako je to knjiga, ki bi jo morale brati generacije današnjih najstnikov, ki so prepričani da vse vedo, ampak nič nimajo, niti pravic ne, hkrati pa imajo – oprostite izrazu; polne riti vsega. Ali kot pravijo južno od sončne strani Alp – »tuđim kurcem koprive se mlate«. 

Iskreno – In če vsi pozabijo ni prijetna knjiga, je pa vsekakor knjiga vredna branja. Pogosto brez dlake na jeziku – kot življenje. Kruto in neposredno – kot življenje. In ob koncu je človek vesel, da živi, kjer živi in je, kar je, ker … hja, čigav udarec pravzaprav bolj boli – tisti od človeka, ki bi te moral imeti rad ali pač od realnosti, v katero se vsak dan zbujaš?

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2024       

Featured

My Game My Way

Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in seveda tudi želen pristop igralcev. 

Svetislav Pešić je eden tistih košarkarkih genijev s področja bivše Jugoslavije, ki je nase sicer opozoril že kot igralec, a v generaciji, s katero je rasel in igral (rojeni v obdobju po drugi svetovni vojni, npr. Čosić, Plečaš, Jelovac, pa tudi že Slavnić, Kičanović, Dalipagić idr.) ni mogel ravno dominirati, se je pa že tedaj kazal z izredno košarkarsko inteligenco in bil že kot igralec podaljšana roka trenerja. Kariera v beograjskem Partizanu je bila zaznamovana s sporom s trenerjem, svoj vrhunec je doživel pri sarajevski Bosni, s katero je konec sedemdesetih osvojil tako naslov državnih prvakov kot pokal (kar takrat ni bilo niti približno enostavno), bili pa so tudi prva jugoslovanska ekipa z evropsko krono – leta 1979 so bili najboljši v tekmovanju, ki mu danes rečemo Evroliga. Iz igralskih oblačil se je dobesedno preoblekel v trenerska in nadaljeval svoje delo pri Bosni, tisto še bolj pomembno obdobje pa je nastopilo, ko je postal trener mlajših jugoslovanskih, torej državnih selekcij.

Tudi v knjigi daje izredno veliko poudarka t. i. »projektu Bormio2 – v Bormiu je leta 1987 potekalo svetovno prvenstvo U-19 (torej za igralce mlajše od 19 let), kamor je Pešić pripeljal igralce, s katerimi je v prejšnjih dveh letih osvojil dve zlati medalji na evropskih prvenstvih za mlajše, torej v U-16 in U-18 kategorijah. Pa ne le igralce – vzpostavljen je bil sistem in lahko rečemo, da je bila vzpostavljena jugoslovanska filozofija košarke, ki je bila in je še danes takorekoč med najboljšimi na svetu. V tisti generaciji so izstopali Toni Kukoč (izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva), Dino Rađa, Vlade Divac, v ekipi je bil tudi že Aleksander Đorđević, pa Miroslav Pecarski in tudi »naš« Teoman Alibegović ter recimo Luka Pavičević. Igralci, ki so kasneje tvorili steber jugoslovanske ter nato hrvaške in srbske košarke, bili najvidnejši člani največjih evropskih klubov – med katerimi so bili tedaj jugoslovanski!; viden pečat pa so pustili tudi v ligi NBA. Ni šlo le za igralce ali trenerja. Šlo je za selekcijo, spremljanje, analizo, priprave, povezanost, način igranja in razmišljanja in seveda bi kdo lahko rekel, da ni težava biti dober trener in zmagovalec s takimi igralci, ampak po drugi strani – lahko je še veliko težje. Ampak Pešić, ki je izhajal iz filozofije Nikolića, Žeravice in drugih trenerskih velikanov, je uspel. 

In če bom v nadaljevanju naštel igralce iz te zlate bormijske ekipe in druge že uveljavljene, je treba na tem mestu izpostaviti tudi številne jugoslovanske trenerje, ki so tedaj želi uspehe trdega dela – Tanjević, Ivković, Maljković, Novosel, Jelovac, kasneje tudi Skansi in drugi.  

V finalu so bili boljši od Američanov, ki so tedaj igrali z univerzitetnimi, tj. bodočimi NBA, igralci – tako v tedanji ekipi najdemo npr. Garyja Paytona, enega najboljših organizatorjev igre v devetdesetih, Larryja Johnsona (ki je kasneje recimo igral z Divcem pri Hornetsih) in Staceyja Augmona.

Seveda pa projekt Bormio ni pomenil le te ene zmage, enega naslova svetovnih (mladinskih) prvakov, ampak je pomenil prihod nove generacije, ki bo v članski ekipi igrala skupaj z Draženom Petrovićem, Juretom Zdovcem, Zoranom Čuturo, Željkom Obradovićem, Žarkom Paspaljem, Stojanom Vrankovićem, Predragom Danilovićem in mnogimi drugimi, torej velikani jugoslovanske in svetovne košarke. Ekipa, ki je naslednje leto na olimpijskih igrah (1988) osvojila srebrno medaljo, bila potem najboljša na evropskem (1989) in svetovnem prvenstu (1990) ter še leto kasneje na tistem znanem evropskem prvenstvu (1991), ki ga je Jure Zdovc predčasno (dobesedno tik pred polfinalom) zapustil zaradi slovenske osamosvojitve in vojaške agresije. In ne gre pozabiti, da so jim tedaj nasproti stale izvrstne reprezentance Španije, Italije, Grčije, Sovjetske zveze in seveda ZDA. (Ja, pogrešam tiste čase, ko se je igrala čudovita in navdihujoča košarka). In saj veste – to je tista reprezentanca (mogoče so jo Atomsko Sklonište predvideli že konec sedemdesetih v svoji pesmi Ne cvikaj generacijo?), okoli katere se še vedno krešejo mnenja, da je bila najbrž edina, ki bi lahko enakovredno igrala (in morda celo premagala) sloviti, en in edini Dream Team 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.  

Obenem je projekt Bormio za Pešića pomenil vrhunec in zaključek oz. široko odprta vrata za nove priložnosti. Precej nepričakovano ga je prepričala ponudba iz države, ki je prej kot po košarki slovela po nogometu – iz Nemčije. Ampak Pešića je – kot priznava; prepričalo prav to, da ni prišel v nek postavljen in delujoč sistem zvezdnikov z velikimi pričakovanji, ampak je bil on tisti, ki je gradil sistem, brusil igralce in – pomnite evropsko prvenstvo v košarki leta 1993? Jaz se ga bolj spomnim po tem, da je Dražen Petrović v kvalifikacijah za to prvenstvo odigral svojo zadnjo tekmo, proti Sloveniji in naslednjega dne umrl. Nemčija pa je na domačem prvenstvu postala evropski prvak. Z ekipo, kjer je bil največja zvezda pravzaprav trener, Svetislav Pešić. 

Sledilo je sedemletno obdobje pri berlinski Albi, kjer je nadaljeval svoje delo iz nemške reprezentance – gradil je sistem, vzgajal trenerski štab, filozofijo, izbiral in vzgajal igralce, klubsko kulturo in tako naprej. Vse tisto, zaradi česar je nemška košarka – klubska in reprezentančna; še danes v evropskem in blizu svetovnega vrha. Pa nova sprememba – vodenje jugoslovanske reprezentance (takrat npr. z Bodirogo, Stojakovićem, povratnikom Divcem in drugimi) in najprej osvojeno zlato na evropskem prvenstvu 2001 in potem eno največjih presenečenj v svetovni košarki – po 11. septembru 2001 je naslednje leto v Indianapolisu potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Za Nemčijo je takrat recimo igral sin Svetislava Pešiča, Marko Pešić, za ZDA pa med drugimi Reggie Miller, Paul Pierce, Baron Davis, Shawn Marion, Ben Wallace, Michael Finley in Elton Brand. In za Jugoslavijo? Poleg prej omenjenih še Rakočević, Jarić, Drobnjak, Tomašević in Gurović, odlični ekipi pa sta imeli takrat tudi Brazilija in Argentina (na koncu drugi), Nemčija pa je imela takrat v svojih vrstah Dirka Nowitzkega (najboljši strelec, najboljši igralec prvenstva, sicer tretje najboljše ekipe takratnega svetovnega prvenstva). In vsemogočne ZDA? Najprej so jim mero vzeli Argentinci, v nepričakovenm četrtfinalnem obračunu še Jugoslavija in nato v tekmi za 5. mesto (!) za nameček še Španija. Jugoslavija je bila v finalu po podaljšku boljša od Argentine. Saj vem, vse te statistike si lahko preberete kjerkoli na sevtovnem spletu, ampak v My Game My Way boste o tekmah, pripravah in razmišljanjih lahko brali iz perspektive tistega, ki prevzame odgovornost za poraz, trenerja. 

Po še enem kariernem in trenerskem vrhuncu je Pešić šel novim izzivom naproti – med vrhunce vsekakor lahko zapišemo trojno krono z Barcelono (špansko prvenstvo in pokal ter Evroligo, vse v isti sezoni, kar je v košarki prej izjema kot pravilo), pa razgibano klubsko popotovanje po Evropi (Španija, Italija, Nemčija, Srbija, Rusija), leta 2021 pa je znova sedel na klop srbske košarkarske reprezentance. Tu je bil Miloš Teodosić, eden najbolj kreativnih organizatorjev igre 21. stoletja, pa seveda Nikola Jokić, v tem trenutku zagotovo eden najbolj inteligentnih košarkarjev, prvak lige NBA in MVP. Srebro na svetovnem prvenstvu 2023 (poraz proti Nemčiji) in bron na olimpijskih igrah 2024 (zmaga proti Nemčiji in lepo ali grdo, poraz v nenavadni polfinalni tekmi proti ZDA). In če se je ne več najmlajšemu Teodosiću Pešić skoraj zlahka odrekel, je ekipo gradil okoli Jokića in njegove genialnosti (povprečje na olimpijskih igrah 19 točk, 11 skokov in 9 podaj), mu dodal Bogdanovića, Micića, Petruševa, Avramovića, Marinkovića, Jovića in mnoge druge. Kje bodo na letošnjem evropskem prvenstvu? Visoko, najbrž/morda višje od Slovenije. Zakaj? Tudi zaradi Svetislava Pešića. Igorju Kokoškovu s Srbijo ni uspelo to, kar mu je uspelo s Slovenijo, najbrž pa je vseeno postavil neke temelje, na katerih je Pešić uspešno gradil in žel uspehe. Pri nas ni uspelo niti Trifunoviču niti Sekuliću, pa čeprav imamo najbližji ekvivalent Jokiću – Luko Dončića. 

Tisto, kar je pri knjigi všečno, zanimivo in privlačno, je vsekakor dejstvo, da je Pešić v svojih zapisih neposreden in iskren. S kom se je sprl, kdo je len, kdo je iznajdljiv, kdo zna goljufat, kdo je zabaven in kdo je strogo profesionalen. Kako je on krmaril skozi vse to – pomočnike, lastnike in menedžerje oz. športne direktorje klubov, s kom vse je imel opravka, s kakšnimi pričakovanji in zahtevami, zakaj se je določeno poglavje zaključilo prej, še pred vrhuncem. Dejstvo, da so zapise s sicer kratkimi, ampak sporočilno močnimi izjavami dopolnili Divac, Stojaković, Bodiroga, Rodl, Alexis, Schrempf, Welp, Gasol in mnogi drugi velikani evropske košarke, ki so Pešiću neizmerno hvaležni, da so bili del njegove kariere.  

Pešićevi karieri v knjigi sledi še njegova (trenerska, košarkarska in nenazadnje življenjska) filozofija, ki ji pripade kar lep del knjige, ampak nam da vpogled v njegov način dela in razmišljanja. Na trenutke dolgočasno, na trenutke strokovno, ampak za vse tiste, ki jih košarka zanima – iz kateregakoli vidika že; vsekakor zanimivo branje. Predlagam ga tako staršem (perspektivnih) košarkarjev kot tudi slednjim – odrekanje, trening, odrekanje, trening oz. kot na neki točki zapiše Pešić – bistvo uspeha je ponavljanje. Torej, trening. Ni vse le talent, ampak je to zgolj začetek. In imeti dobrega trenerja, ne glede na to, ali je igralec na začetku svoje košarkarske poti, na točki prehoda med člane, pred vrhuncem ali na vrhuncu kariere, je odlična popotnica. In seznam igralcev, klubov in dosežkov Svetislava Pešića je občudovanja in spoštovanja vreden. Recept za uspeh? Ne, vsekakor pa smerokaz. 

Rating: 4 out of 5.

Pi-press Pirot, 2023