Pišem o knjigah, glasbi, družini in o svetu v sebi

Featured

72 Seasons

Metallica so konec lanskega leta precej nepričakovano napovedali novo, enajsto studijsko ploščo, s pomenljivim naslovom 72 Seasons in zelo udarno skladbo Lux Aeterna. Seveda so se mnogi prebudili iz mokrih sanj, da je četverica posnela naslednika prvenca Kill ’em all …

Metallica so najbrž največja heavy metal skupina vseh časov in ni jih malo, ki bodo trdili, da so sploh ena najboljših glasbenih skupin vseh časov. Seveda ne manjka niti tistih, ki jim bodo očitali, da so se že davno tega prodali in da zadnja leta služijo predvsem na račun koncertov in je vsaka naslednja plošča slabša. Ampak – če se spomnim devetdesetih, so jim tedaj očitali, da so se »prodali« že z … And Justice for All in videom za One, t. i. Black album je bil itak ena sama komerciala. Seveda se mi zdi smešno, ko si ljudje koncerta brez One sploh ne predstavljajo in zatrjujejo, da sta Nothing Else Matters in Enter Sandman nekaj najboljšega. To so namreč isti ljudje, ki so tedaj izrekali vse te očitke. To so ti isti ljudje, za katere sta Load in ReLoad hard-rock brci v temo, St. Anger je imela težavo s snare bobnom, o sodelovanju z Loujem Reedom in plošči Lulu sploh nimajo besed in še bi lahko našteval. In vsaj jaz osebno tako že trideset let poslušam negodovanja mnogih, ki so obtičali v času in čakajo na nov Master of Puppets. Dolgočasni ste, odrastite! Ker – James, Lars, Kirk in Robert so. Stari so 60 let, glasbo ustvarjajo dobrih 40 let, še vedno silovito jo predstavljajo tudi v živo in ja, vsako njihovo turnejo razumem kot mogoče zadnjo.

In ko so napovedali, da bodo v sklopu 72 Seasons oz. M72 turneje v vsakem mestu odigrali dva koncerta in vsak večer odigrali dva popolnoma različna koncerta, sem seveda zastrigel z ušesi (kot da sicer ne bi!). 30 različnih pesmi v dveh večerih in ko sem po drugem pariškem koncertu razmišljal, bi imeli zlahka še (vsaj) en koncert in še 15 pesmi, ki bi jih z veseljem slišal. Fantje so v odlični formi – Jamesova in Kirkova treznost ter vse boljša vokalna forma prvega (kajenje cigar mu na dolgi rok sicer najbrž ne bo koristilo) in ponovne odkrite čarovnije drugega, Robertov vse bolj izrazit doprinos k zadnji plošči ter seveda tudi Larsova energičnost in predanost, ki v prvi vrsti skupino žene že v peto desetletje. Kam jih bo to pripeljalo v prihodnje, nimam pojma. Osebno si ne želim, da postanejo »cirkuška« točka kot Stonesi in če po koncu M72 turneje obelodanijo konec, bom to sprejel. Težko, ampak bom, ker – ne le, da so oni odrasli, tudi jaz sem odraščal z njimi.

In naj takoj na začetku (dva dolga odstavka kasneje, pravzaprav) napišem, da 72 Seasons ni odlična ali popolna plošča. Zagotovo je to v tem trenutku najboljša plošča Metallice. Mislim, da Ride the Lightning in Master of Puppets plošč ne bodo nikoli dosegli in tudi nečesa tako ušesom prijaznega kot je Black oz. Metallica album, ne. Samorefleksivnost, ki so jo nastavili na St. Anger, dolgi instrumentalni prehodi in nasploh dolge pesmi, ki jih poslušamo od Death Magnetic dalje in so jih na Hardwired … to Self-Destruct prignali (skoraj) do popolnosti, so še vedno tu. Torej, če vam zadnji dve plošči nista bili všeč, vam tudi 72 Seasons zagotovo ne bo.

Pa vseeno je 72 Seasons močno drugačna plošča. Posamezne pesmi imajo Load/ReLoad hard rock elemente, med poslušanjem se vam utegne prikrasti kakšna melodija z Black albuma, na tak ali drugačen način se poklonijo Motorheadom, Black Sabbathom, Diu in Thin Lizzyjem. Starejši oboževalci bodo zagotovo rekli, da bi dolge instrumentalne dele lahko preprosto vrgli ven in posneli pol krajšo ploščo, spet drugi se bodo napajali in uživali v instrumentalnih vragolijah, ki jih četverica brez usmiljenja do inštrumentov (in mlajše konkurence) ponuja pesem za pesmijo. Že omenjena Lux Aeterna je dolga dobre tri minute, zaključna Inamorata enajst minut (njihova najdaljša pesem), ostale pesmi v povprečju okrog 7 minut. V živo niso nič krajše, morda le še nekoliko bolj silovite in vplivajo na ritem vašega srca.

72 Seasons ima seveda svoj koncept, o katerem ste najbrž že veliko prebrali ali pa slišali. 72 letnih časov oz. 18 let življenja, ko se (iz)oblikuje človekova osebnost, gre skozi mnoge bitke in vojne in potem – začne živeti? Umre (ničkolikokrat), se znova rodi in živi? Mogoče. Vsak od nas bo imel svojo razlago in razumevanje posameznih pesmi, nekaterim bodo več povedale pesmi, drugim bo govorila glasba, tretjim vse skupaj, lahko pa vam zagotovim, da boste vsakič slišali kaj drugega, drugačnega, novega.

Naslovna 72 Seasons uvodoma zveni kot nekaj, kar bi bržčas ustvarili Motohead, sicer pa koncept plošče in predvsem Jamesovo spopadanje z mnogimi demoni. (Recimo verz »Staring into Black Light, Choking on the Stage Fright«) Shadows Follow je polna stopnjevanj in zanimivih poudarkov v refrenu, kjer je besedila sicer bore malo, ampak sporočilo je jasno – sence nočnih mor (med poslušanjem pesmi so pogosto pomislil na All Nightmare Long, pa tudi na številne pesmi s St. Anger) te spremljajo – ne glede na to, kdaj in kaj si nekaj storil ter predvsem ne glede na to, kam greš. Tukaj so in bodo – ko padeš, ko vstaneš in ko greš naprej. Na tebi pa je, kako se boš s temi sencami spopadal. Uvod v Screaming Suicide je veliko bolj svetel kot samo besedilo, v katerem se James dotakne pogosto tabuizirane teme – samomora. Samomor je med mladimi vsekakor vse bolj pogost in lahko rečemo, da tisto nekaj, kar mlade prvih osemnajst let pogosto spremlja, pa tudi kasneje je ta temna senca vedno prisotna. A o tem se je treba pogovarjati, imeti ob sebi zaupanja vredne ljudi, z njimi deliti stiske in najti luč, ki ti bo pokazala pot ven. Vmesna molitev, ki je še kako prepričljivo zvenela tudi v živo, čisto malo spomni na mnogo bolj znano molitev iz Enter Sandman.

Izrazito basovski uvod v Sleepwalk My Life Away utegne koga prestrašiti, saj je nenavadno plesen, vsekakor pa ena tistih pesmi, ki spomni na Load/ReLoad obdobje. You Must Burn! je težka, skoraj »stonerska« pesem, ki se s temačnostjo in težo pokloni Black Sabbath. Po eni strani se lahko spomnimo na Am I Evil? (sicer priredbo Diamond Head) in uvodni verz »My mother was a witch, she was burned alive«, po drugi strani pa gre morda za še eno Jamesovo travmo, saj je njegova mama umrla, ker se iz verskih razlogov ni hotela zdravit.

Lux Aeterna ima Whiplash 200-na-uro-brez-zaviranja zvok in predstavlja prelomno točko plošče – glasba je lahko rešitev (ali pač večna luč) za marsikatero težavo v življenju. Sam temu lahko pritrdim, saj v glasbi (in glasbi Metallice) že dobrih trideset let iščem in najdem luč na koncu temačnih labirintov ali tunelov. Crown of Barbed Wire bi si lahko znova razlagali kot obračun z vero (čeprav je Jezus nosil trnovo krono), sicer pa pesem polna dolgih instrumentalnih prehodov in v znova zelo ne-heavy vodah. Chasing Light vas bo sploh v refrenu spomnil na najboljše čase Ronniea Jamesa Dia, ima zanimiv igriv uvod, nadaljuje žanrsko govorico prejšnje pesem, osebno pa me ta pesem še najmanj prepriča.

If Darkness Had a Son me je uvodoma spomnila na That Was Just Your Life (Death Magnetic plošča), sicer pa se zdi, kot da je pesem napisana za koncerte – poveže skupino s poslušalci, veliko vzklikanja in petja, pa odličen kitarski solo, skratka v lepo celoto zaokrožena pesem. In ja, v živo dejansko funkcionira odlično!

Potem pa zaključne tri pesmi in res odličen zaključek – najprej Too Far Gone?, kjer se ves čas nekaj dogaja in je v refrenu tako zelo »thinlizzyjevska«, da si jo Lynott najbrž nekje veselo prepeva, pa Room of Mirrors in obračun s samim seboj, kup instrumentalnih preobratov in presenečenj ter potem mogoče kronski dragulj plošče – zaključna Inamorata.

11 minut, ki se začnejo kot udarec s kladivom, ki želi vse zdrobiti na koščke (lahko bi bila referenca na naslovnico, čeprav so tam stvari ožgane oz. zooglenele), potem pa … nekaj bluesovskih kitarskih prehodov in poudarkov ter vsaj meni se zdi, poklon Petru Greenu, mojstrska Jamesova melodičnost v govorjenem delu, linije v refrenu prikličejo My Friend of Misery, skladba pa je tako polna in tekoča, da nimaš občutka, da poslušaš nekaj tako zelo dolgega. Lahko bi rekel, da ima pesem za piko na i basovski solo, ampak bom rajši rekel, da je to ena tistih pesmi, ki jo boste z veseljem poslušali znova in znova.

Ne, 72 Seasons ni popolna plošča in če jo trenutno v živo igrajo pol (mogoče drugo leto obiskovalce razveselijo z drugo polovico oz. se osebno v živo ne bi branil slišati predvsem zadnjih treh pesmi), po zaključku M72 turneje na repertoarju prav veliko pesmi (najbrž) ne bo ostalo. Krivično bi bilo reči, da Metallica nove plošče ustvarjajo samo zato, da lahko koncertirajo, ker tudi na koncertih dobiš občutek, da tudi v igranju novih pesmi res uživajo in zagotovo je bilo tako tudi med ustvarjanjem.

Na pariških (pa tudi na uvodnih amsterdamskih) koncertih niso igrali prav nič s St. Anger plošče, zgolj po eno pesem s Kill ’em All (seveda Seek & Destroy) in Hardwired … (Moth Into Flame), glavnino predstavljajo pesmi s treh najbolj priljubljenih plošč – druge, tretje in pete. Vsaj za Pariz pa lahko povem, da so me pošteno presenetili z I Disappear, pa tudi King Nothing in Cyanide nisem pričakoval. Kot so imeli to v navadi na prejšnjih turnejah, bodo ob standardih (med katerima sta instrumentalni mojstrovini Orion in The Call of Ktulu) 2-3 pesmi očitno menjali in z njimi presenečali. Po štiridesetih letih igranja so še vedno sposobni presenetiti – kako drugače naj tudi opišem to, da so prvi koncert začeli s For Whom The Bell Tolls, drugega pa s Creeping Death?

In da vam branje ne bo vzelo več časa kot poslušanje – tisti zvesti poslušalci boste 72 Seasons z veseljem poslušali znova in znova ter odkrivali zanimivosti, tako lirične kot instrumentalne. Vsem tistim, ki vam Metallica že tako niso všeč – ploščo mirno preskočite in poslušajte tisto, kar je všeč vam. Okusi so različni in prav je tako. Začetnikom vsekakor priporočam, da Metallico začnejo odkrivati in spoznavati s čim starejšim in se potem vrnejo k tej, saj lahko rečem, da je to plošča za zrele Metallica oboževalce in poslušalce.

Blackened, 2023

Featured

65-nadstropna hišica na drevesu

Andy in Terry se z epopejo o vsakič–13–nadstropij–višji drevesni hišici vračata že petič, je pa medtem v slovenskem prevodu izšla tudi 78-nadstropna hišica, celo s podnaslovom Filmska premiera. Kaj si je avstralski ustvarjalni dvojec izmislil tokrat?

Andy Griffiths (piše) in Terry Denton (riše) sta pričakovano ustvarila 13 novih odštekanih in nenavadnih ter seveda zabavnih nadstropij, tista najbolj izstopajoča in ves čas prisotna novost je TV Drevnik (TV, ki vam neposredno in ekskluzivno prinaša novice s hišice na drevesu) in ki na spodnjem delu strani skrbi za zabavne opise in napovedi. Kaj več o domišljijskih novotarijah ne bi, pustite se presenetiti. Oh, in pa mravlje. Niso nove, so pa pomembne!

Še kako presenečena sta tudi Andy in Terry, ko se na obisku nepričakovano pojavi inšpektor Mehurček, ki ga zanima, če imata naša junaka gradbeno dovoljenje za drevesno hišico. Seveda ga nimata in tudi zgodba, zakaj je temu tako, je pričakovano nepričakovana, v glavni vlogi pa nastopa Terry. (Če bi bil drzen, bi rekel, da sta ustvarjalca vse bolj neposredna v svojih prepirih, ki jih prelivata na papir, saj je zvračanja krivde in obtoževanja vedno več)

Strogi (kakšen pa?!) inšpektor Mehurček, kaj hitro ugotovi kup pomanjkljivosti – najbolj ga jezi slaba varnost in to, da v drevesni hišici ni klančin; in ker fanta nimata gradbenega dovoljenja, pade odločitev – 65-nadstropno hišico je treba nemudoma porušiti! Razen seveda, če fanta zelo hitro ne pridobita gradbenega dovoljenja. To pomeni povratek 6 let in pol v preteklost, ko je Terry šel z denarjem po gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil. Ampak kako odpotovati v preteklost? S časovnim strojem seveda, ki je v tem primeru kanta za smeti.

Ampak ker se Andyju in Terryju nepričakovano v kanti za smeti pridruži se inšpektor Mehurček, prostora pa ni ravno veliko, namesto 6,5 let odidejo 650 milijonov let v preteklost, se »seznanijo« s pradavninsko sluzjo, 65 milijonov let pred našim štetjem se pozabavajo z dinozavri, Terry spotoma reši ubogo mravljico, da bi potem 65 tisoč let pred našim štetjem lahko praljudi likovno izobrazili. Inšpektor Mehurček tudi v preteklosti zelo vestno beleži številne nepravilnosti in nekajkrat reši junaka z mehurčkasto zaščitno folijo.

650 let pred našim štetjem naši trije junaki (ja, inšpektor Mehurček postaja vse bolj pogumen) razgrajajo po Egiptu, 65 let pred našim štetjem pa sodelujejo v razburljivi dirki konjskih vpreg v antičnem Rimu. V vsakem obdobju srečajo tudi eno od različic samih sebe in bodisi razjasnijo kakšno skrivnost, spletejo novo teorijo zarote ali pa mlade bralce preprosto izobrazijo.

In potem v prihodnost. Ne, ne v sedanjost, ampak v prihodnost. Najprej v leto 65.000 (torej malo manj kot 63 tisoč let v prihodnost), v prihodnost, ki je 100-odstotno odporna proti nevarnostim in zaradi tega pravzaprav zelo dolgočasna. Rešitev se skriva v Osrednji varnostni centrali, ki jo je v našem času zasnoval sam inšpektor Mehurček, ki lahko varnostne nastavitve ponastavi nazaj, poskrbi le za to, da sveta nihče več ne bo mogel narediti 100-odstotno odpornega proti nevarnostim.

Seveda z eno »lepotno napako«, ki jo ugotovijo 650 milijonov let v prihodnosti, ko je Zemlja ena velika plaža, na kateri kraljujejo orjaške rakovice. Terry je pač izklopil gumb za uničenje orjaških rakovic, ki sedaj v svojih kleščah držijo samega H. G. Wellsa, avtorja Časovnega stroja, ki je pravzaprav navdahnil Terryja, da je ustvaril svoj časovni stroj. Čas za zadnji spopad? Seveda. Čas za povratek v sedanjost, kjer stvari seveda ne bodo takšne, kot jih pričakujeta Terry in Andy? Seveda. In založnik Veliki Nos čez nekaj minut pričakuje novo knjigo, ki je junaka sploh še nista začela pisati? Seveda! Na sceno stopijo mravlje, kot rešiteljica znova Jill in nepričakovano inšpektor Mehurček, ki pa ni več inšpektor, ampak … to boste seveda izvedeli sami oz. vam bodo povedali otroci.

Otroci bodo izvedeli veliko zanimivega o zgodovini, seveda na nekoliko bolj zabaven način. Najbrž bodo opazili zvrhano mero besed, kot so »tepec«, »cepec«, »bedak« in predvsem nezrelih obtoževanj »Ti si bil! Ne, ti si bil!«, ki jih tudi otroci žal obvladajo, a bi jih lahko vseeno uporabljali nekoliko manj. Osebno (pa tudi moja dva testna otroška bralca) me je zmotilo ponavljanje – vmes je nekaj strani, sicer v duhu zgodbe, ponavljajočih, bolj ali manj pričakovan pa je tudi zaključek z ustvarjanjem nove zgodbe. Morda sta avtorja v šesti knjigi poskrbela za kaj sprememb in nas presenetita.

65-nadstropna hišica na drevesu kot celotna serija je zabavna, skoraj stripovsko naravnana in bo zato zanimiva tudi tistim otrokom, ki morda ne berejo najrajši. Nekako v kategoriji Davida Walliamsa, pri katerem me osebno (kot starša) ravno tako marsikaj zmoti. Čeprav, tam, kjer jaz ponavadi dvignem obrv, se otroci najbolj krohotajo. Tako, da očitno več kot dobro vedo, kaj počnejo.

Miš, 2022

Featured

Evo me, tu sem

Kratek in hitro berljiv roman, posledica epidemije covida-19, je bil nominiran za nagrado modra ptica 2022. Nagrado je prejel roman Na klancu Tine Vrščaj in lahko rečem, da imata oba romana podobno tematiko – razkrajanje medosebnih odnosov ter iskanje sebe in svojega mesta pod soncem. Evo me, tu sem se za nameček dogaja v času epidemije, zaprtja države in vseh (ne)mogočih ukrepov.

Vanja Krajnc, on ali ona? Vprašanje so si menda zastavili mnogi. Glede na to, da je glavna junakinja ženska, Duša, bi ga lahko napisala ženska. Po drugi strani, so tudi mnogi moški liki zapisani dovolj pristno in spretno, da je Vanja lahko tudi on. Iskreno povedano, ni važno. Roman je zelo dober, bere se hitro in na dušek.

Spremljamo zgodbe profesorice Duše in njenega 20 let starejšega moža Martina. Dnevi so načrtovani, kdaj se kaj in kje je, kdaj kdo kuha, kdaj se gre ven, kaj je komu všeč in o čem se ne pogovarjata, določen je tudi dan za seks (ponedeljek). In najbrž bi bilo vse v najlepšem redu, če ne bi v njun odnos zarezal covid-19. Nekajkrat sem že pisal o tem, ker knjig, ki se te tega nesrečnega obdobja lotevajo, ni malo, ampak – nista bila edina. Lahko rečemo, da bi se nekatere stvari zgodile prej ali slej, ampak zgodile bi se. Martin je čez svojo krizo srednjih let zajadral s soprogo ob strani, Dušo je vanjo pahnil covid-19. Delo od doma, prepoved prehajanja občinskih meja, zaprti lokali, omejevanje kulture … res imaš lahko veliko v življenju (čeprav se ti ne zdi tako), a se sploh ne zavedaš, kako veliko, dokler ti tistega ne vzamejo oziroma omejijo. In dokler nisi omejen na preživljanje časa z osebo, od katere si moraš malo oddahniti, ne glede na to, kako zelo jo imaš rad.

Duša tako spozna, da je sama. Osamljena. Še klepetave asistentke, ki ji je šla praviloma na živce, ne vidi, ker vsi delajo od doma. Ne vidi svojih študentov, zgolj ekrančke. Ne spomni se, kdaj je nazadnje videla (ali govorila) z nekoč najboljšo prijateljico Darjo, ki je z družino odšla živet na Norveško (ali Mordor, kot ga opiše sama). Spomni se svoje velike ljubezni Jarota, za katerega potem izve, da je umrl. Pearl Jamov in njihovega kultnega prvenca Ten, ki sta ga poslušala. Na živce ji gre profesor, ki je tik pred upokojitvijo, a si brez slabe vesti lahko privošči neslane, vulgarne in opolzke opazke in šale, ki to niso. Tudi kakšen dotik ne umanjka. Ja, na nek način je to tudi knjiga o #MeToo gibanju. Ali pa kolesarskih protestih, saj se jih še spomnite?! Zdi se mi, da je še najbolj od vsega to knjiga o krizi srednjih let.

In če se zdi, da se Duši začenja življenje vseeno počasi umirjati in postavljati na noge, jo nepričakovani valovi kmalu spet zazibajo. Z Darjo sta več v stiku, počasi polni praznino, ki je nastala med njo in bratom Davidom, zagleda se v sodelavca Andreja, se zbliža s še eno bivšo sošolko Heleno (ki je zdaj Dalija), zenovska in modra cvetličarka, ki se na nek način zdi kot angel razsodnosti, ki vodi in usmerja vse bolj izgubljeno Dušo. Predvsem pa valovi vse bolj narazen odnašajo Dušo in pokroviteljskega (da ne zapišem tudi prestarega) Martina. Vse na njem ji gre vedno bolj na živce, jo odbija in odvrača. Stran od tiste čvrste skale, ki ji je vedno nudila zavetje in jo ščitila, pa čeprav je znala biti ostra in spolzka.

Knjiga vsem najbrž ne bo všeč. Mlajšim se bo zdelo preveč nekega nakladanja »starcev«, ki so pozabili živeti. Generaciji okoli štiridesetega, ki so uspeli osebne in medosebne viharje prebroditi brez brodolomov, se bo morda vse skupaj zdelo pretirano, češ »To se pa res ne dogaja!«. A tako kot sem se prepoznaval v Metru in pol pomladi Petje Rijavec, tako kot sem se našel tudi v že omenjeni Na klancu Tine Vrščaj, se (žal) najdem tudi v Evo me, tu sem. Življenje je lahko predstava ali pa vojna, a stvari se zgodijo z razlogom. In vsaka bitka nam je lahko navdih za naslednjo sceno v predstavi. Življenje gre naprej in mi z njim, še prehitro ga bo konec, zato je potrebno uživati – tukaj in zdaj.

Evo me, tu sem je knjiga točno o tem. O življenju, polnem nepričakovanih ovinkov, vzponov in spustov, padcev in pobiranj. In naj vam je to všeč ali ne – večino boste morali narediti sami. Po vsaki bitki, sceni in vlogi boste modrejši (recimo), predvsem pa bolj izkušeni. In zavedali se boste, da ste storili, kar se vam je v tistem trenutku zdelo najboljše. In več kot najboljše pač ne morete dati. Glavo gor in bodite, kjer ste in se imejte kar najlepše.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Tokrat bo drugače

Knjiga o (skoraj) brezpogojni, zagotovo pa brezmejni materinski ljubezni. Knjiga o materi in njenem sinu, narkomanu. Tokrat bo drugače je oguljena (in zlorabljena) fraza, v tem primeru pa brutalno iskrena in resnična izpoved.

Saša Kveder je zgodbo o sinu Janu (šele sedaj sem se spomnil knjige Janov krik Marinke Fritz Kunc iz sredine osemdesetih, ki so jo pogosto opisovali kot slovensko verzijo Mi, otroci s postaje ZOO) skoraj zagotovo pisala s cmokom v grlu in solzami v očeh. Razcefranim srcem in raztrgano dušo. Težko se spomnim, kdaj sem med branjem kakšne knjige tolikokrat zajokal. Prikazovali so se mi prizori, slišal sem stavke in obljube, vrteli so se filmi. Za nazaj in na nek način se bojim, da tudi za naprej. Moj 16-letni sin ni odvisnik, sem pa že nekajkrat s strani strokovnjakov slišal, da je odvisniški tip in da bo imel zaradi tega v življenju težave. Zadnja štiri leta prestajamo veliko težav, dosegamo vedno novo dno (avtorica se v knjigi pogosto vpraša, kje je Dno – ultimativna točka konca, od koder gre lahko samo še na boljše), z bivšo ženo si na vse pretege prizadevava – razumeti, pomagati, sprejemati, verjeti, podpirati; in sinu nudiva vedno znova in znova tisto drugo priložnost. Inteligenten, empatičen, simpatičen, a tudi impulziven, introvertiran, brez prave samozavesti, slaba družba ga privlači kot magnet, nesposoben reševanja težav. Izgubljen.

Tudi Jon, glavni (anti)junak knjige Tokrat bo drugače, je vse našteto, in seveda še kaj. Nadarjen za risanje, hitro razume računalnike, da nekaj na svoj videz, se hitro uči, privlačen. In potem pride tisti zloglasni »ampak«. Na koncu izvemo, kje, kako in zakaj se je začelo. Tudi Jon je dobil nešteto drugih priložnosti. Pri petnajstih letih je začel padati in potem strmoglavil v brezno droge, skoraj dvajset let kasneje se še vedno vsak dan bori. Pa ne le on, tudi njegova mama (v knjigi Sandra, v resničnem življenju Saša) se.

In ja, »Tokrat bo drugače« je za starše fraza upanja, ki jo izrečemo vsakič, ko opazimo skoraj neznaten premik na boljše. Za druge neznaten, za nas pa podoben Armstrongovemu na Luni. Za tiste, ki so v težavah, je »Tokrat bo drugače« stavek, obljuba, zagotovilo, za katerega pravzaprav vedo, da je laž. Nikoli ne traja dolgo. Včasih dan, drugič teden, morda celo mesec. A pravzaprav ni nikoli zares drugače.

Strah. Telefonski klici z neznanih številk. Včasih kliče on, pogosto policija, spet tretjič iz različnih zdravstvenih ustanov. Vsak telefonski klic z neznane številke prižge rdeči alarm. Kaj se je zgodilo tokrat? Kraja, nesreča, predoziranje, poskus samomora, napad, beg … Izgovori, laži, pretvarjanja. Prelaganje krivde. Vsakič znova zavedanje, da tudi tokrat ne bo drugače. Prošnje in prosjačenje za denar, ki ga ni nikoli dovolj. Potrebuje ga takoj zdaj nujno. Mobilni aparat, s katerega nikoli ne pokliče, ker ga je prodal. Superge in druga oblačila, ki jih zamenja za drogo. Urinski testi, ki vsakič znova potrdijo najhujše nočne more. Modre vreče, v katere tlači svoje borno imetje in se z njim podaja na Cesto. Cesta, na kateri išče lastnega otroka, saj se ne preda. Ne neha upati, da bo tokrat drugače. Svetovanja, zdravljenja, strokovna pomoč, poskusi odvajanja, takorekoč brezupen boj neverjetno močnega starša, mame. Nešteto drugih priložnosti in upanja. Iskanje še tako šibke bilke upanja. Spremljanje propadanja lastnega otroka, ki mu je v življenju nudila vse.

Eden od stavkov, ki ga starši najstnikov (naj so problematični ali ne) pogosto slišimo je ta, da ko bodo stari 18. let, bodo odšli od doma. Ker z nami ne morejo biti, samo težimo, nič ne razumemo in ves čas bi nekaj radi od njih. Jon je odhajal, pogosto sam od sebe, nekajkrat na podlagi ultimata. Na Cesto, zdravljenje, v komuno … In tudi starši pogosto rečemo, da bomo otroke, ko bodo enkrat stari 18. let in zanje ne bomo več dolžni skrbeti, postavili pred vrata, pa naj se znajdejo in živijo po svoje. Nihče od nas si v bistvu ne predstavlja, kako težko in nemogoče je to narediti. Jon je šel, Sandra je skrbela zanj – pri 18., 25., tridesetih in kasneje. Tudi, ko so ji vsi govorili, da je polnoleten in odgovarja zase, ni nehala skrbeti zanj. In seveda je ni nehalo skrbeti zanj. Lahko je nekaj reči, veliko težje pa narediti. Tudi otroci se ne zavedajo, da samostojno življenje ni tako preprosto in postlano z rožicami. Če si narkoman, je še toliko težje – potem je tvoj dom res Cesta, kjer si za vse ostale preprosto nihče in kjer te nekje na poti, niti ne nujno na koncu (ter niti ne nujno, v mnogih primerih pa), čaka smrt.

Jan iskreno zapiše v spremni besedi, da bi se vsekakor odločil za drugačno pot, če bi lahko čas zavrtel nazaj. A ga ne more. Prepričan sem, da bi tudi Saša marsikaj storila drugače. In kot napiše dr. Zoran Milivojević, je »knjiga lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.«

Knjigo preberite, da boste morda prepoznali kakšno opozorilo, videli, slišali … Moram priznati, da si glede sinovih težav ne zatiskam oči, a sem se med prebiranjem knjige pogosto vprašal, ali si morda vseeno ne mečem peska v oči? Morda pretiravam, vsekakor pa menim, da me je knjiga našla v pravem času in z razlogom. Skratka, ne zatiskajte si oči, ne lažite si in ko boste po prvem »Tokrat bo drugače« spoznali, da ne bo, ukrepajte. Preden bo prepozno, za vse. Jaz sem odločen, da čez deset ali petnajst let ne želim takole obujati spominov in napisati podobne knjige …

Buča, 2023

Featured

22. 11. 1963

Stephen King je eden tistih avtorjev, ki ga imaš rad ali pa ne. Ekranizacije njegovih del zaradi določenih fantazijskih elementov oz. »drugačnosti« ponavadi niso najboljše, najbolj pa slovi seveda po grozljivkah. No, 22. 11. 1963 ni nič od tega …

Dobro, fantazijska je, saj nenazadnje pripoveduje o t. i. »zajčji luknji«, ki omogoča skok v preteklost in povratek nazaj v sedanjost, a to je bolj ali manj to. Brez morilskih klovnov (skoraj), obsedenih avtov, pokopališč, pobesnelih živali itn. Zajetna knjiga (nekaj več kot 900 strani), ki Kinga vsekakor predstavi v močno drugačni luči, kot ste (smo) ga sicer vajeni. Referenc ne manjka, tako na popularno kulturo petdesetih in šestdesetih kot tudi na nekoliko bolj aktualne zadeve in celo na njegova lastna dela (konkretno na Tisto in tudi Mačje pokopališče, pa najbrž ob pozornejšem branju še na kakšno).

Alica v Čudežni deželi je padla v zajčjo luknjo, imeniten fantazijski svet, ki je navdihoval generacije in generacije bralcev in piscev. Deklica Zofija v Zofijinem svetu je šla čez nekaj podobnega zajčji luknji v zgodovini, kjer je predvsem spoznavala filozofe in zgodovino. Nobena od njiju ni mogla kakorkoli posegati v tok dogajanja oz. Zofija recimo ni mogla omajati prepričanj katerega od predstavljenih filozofov. Mogoče je šel King tukaj v podobno smer kot ustvarjalci filmske klasike iz osemdesetih, Nazaj v prihodnost. Saj veste, Doc, Marty in avto DeLorean, ko je Marty med drugim Chucka Berryja naučil rock’n’rolla in posegel vmes pri svojih bodočih starših, da se on pravzaprav ne bi smel niti roditi. Med branjem sem nekajkrat pomislil tudi na film (in knjigo) Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu in presenetljiv konec (če niste brali/gledali, ga seveda ne bom izdal), povezan z zloglasnim Charlesom Mansonom in njegovo Družino. Kaj vse bi skok v preteklost pomenil za prihodnost oz. našo sedanjost?

Junak zajetnega romana Jake Epping bo izvedel točno to. Srednješolski učitelj književnosti je nekega dne soočen s prav neverjetnim predlogom s strani lokalnega krčmarja (mogoče malce preveč starinski izraz?), ki je našel zajčjo luknjo, prek katere lahko odide v preteklost. Ampak – vedno na točno določen dan (9. september 1958, dve minuti do poldneva), v sedanjosti bosta minili zgolj in natanko dve minuti ter ne glede na to, kaj bo v preteklosti, kjer lahko ostane poljubno dolgo; storil, se bo v primeru naslednjih skokov v preteklost, vse skupaj znova ponastavilo. Cilj: preprečiti atentat na Johna F. Kennedyja 22. 11. 1963.

Jake Epping ni ravno človek pustolovščin, avantur in junaštev, a vseeno … v preteklost najprej odide, da bi pomagal hišniku s šole, kjer uči in učencu njegovega tečaja večerne šole. Ob povratku nazaj v sedanjost tega hišnika ni več. Spremenil je tok zgodovine. Nato gre tja še enkrat, da bi dekle rešil posledic zablodelega strela lovca in potem … no, ko vidi, kaj in kako, gre v leto 1958 na odisejado JFK – ali je bil Lee Harvey Oswald res edini strelec oz. ali je bil dejansko on JFK-jev atentator, ali lahko atentat prepreči in kaj bo to pomenilo za leto 2011, iz katerega prihaja? A zgodovina je trdovratna, metuljev efekt deluje in vse do zadnjega bo ostala neznana vloga skrivnostnega Moža z rumeno karto. (no, karta spreminja barve, a naj vas to ne zmede, mož je isti).

Jake Epping (oziroma George Amberson) ob tem povratku, ki bo tudi njegov najdaljši – dobrih pet let; bolj ali manj pozna sistem. Ob njegovem prihodu skozi zajčjo luknjo so stvari vsakič enake in vse skupaj se zdi približno tako kot kakšna računalniška igra, kjer morate opraviti določeno stopnjo in jo znate po nekaj poizkusih že takorekoč na pamet. Jake tokrat vleče drugačne poteze kot v prejšnjih povratkih, saj je tudi njegov cilj povsem drugačen. Lahko bi rekli, da spozna pravega sebe, odkrije pozabljene strasti in predvsem najde ljubezen v podobi Sadie Dunhill. A še enkrat – zgodovina je res trdovratna.

Konec vam moram seveda prihranit. Morda Eppingov poskus ne uspe v prvo in se z znanjem in izkušnjami ponovno vrne, King pa zgodbo drastično skrajša? Mogoče. Bi uspel še enkrat vse živeti na enak način in kaj bi spremenil? A King vse skupaj zelo domiselno (beri: mojstrsko) preplete. Srečnega konca ne pričakujte, ker je to še vseeno King, lahko pa rečem, da boste s koncem zadovoljni.

Težko si predstavljam, da bi bila knjiga kakorkoli drugačna, recimo krajša. Zgodbe, ki se odvijajo prej, imajo svoj namen in ne smejo manjkati. Vseh teh pet let, ko Epping vztraja in raziskuje, ravno tako stoji na mestu. King je za pisanje te zgodbe ogromno raziskoval, se poglobil v kredibilne zgodovinske vire in tudi številne teorije zarot, opravil kar nekaj antropološkega dela (govor, navade, pijača, glasba, oblačila …) in v to vključil zgodbo Jake Eppinga. Bralcu se utegne zdeti, da je King v vlogo glavnega junaka postavil sebe (rojen je leta 1947 in se dogodkov konca petdesetih in nato šestdesetih seveda spominja) – tudi zato, ker med enim od povratkov začne pisati roman Morilsko mesto, ki se dogaja v kraju Derry in kjer lokalno prebivalstvo straši morilski klovn.

Sam se pri Kingu vedno bojim teh fantazijskih oz. nenavadnih, grotesknih, znanstveno-fantastičnih elementov, ki lahko odlično zgrajeno zgodbo meni (!) povsem zbanalizirajo in pokvarijo. No, v tem primeru temu ni tako in lahko rečem, da je meni osebno 22. 11. 1963 Kingova najboljša in dodelana knjiga. Vzela vam bo kar nekaj časa, vas nemalokrat pahnila v razmišljanje »kaj bi bilo, če bi bilo« in razmislek o lastnem življenju. Knjiga, ki terja veliko vaše pozornosti in vam bo tudi veliko dala.

Beletrina, 2022

Featured

Vojni dnevnik

Boštjan Videmšek je po nekaj dokumentaristično-novinarsko naravnanih knjigah, kjer je poročal bodisi o migracijski krizi, vojnih žariščih in v zadnjem obdobju z naravovarstveno tematiko, pogumno zagrizel še v polje fikcije. Tema? Lahko bi rekel tisto, kar mu je najbolj znano – vojna.

Boštjan Videmšek je vojno spremljal takorekoč iz prvih vrst – bil je v Siriji, Afganistanu in na drugih bližnjevzhodnih vojnih žariščih, spremljal je žalostne usode beguncev in pisal o njih ter razblinjal mnoge tabuje. Bil je glasen zagovornik pravic in dialoga, strpnosti in empatije. Ne bi smelo biti presenečenje, da je glavni lik knjige pisatelj/novinar Val, ki se skoraj od nikoder znajde sredi vojne vihre v lastni domovini. Reševati mora v prvi vrsti lastno življenje, na drugem, najbolj obleganem delu države ima starša in sestro, tja odide najboljši prijatelj Vik, njegova (izgubljena) ljubezen Dalija pa je v Berlinu. Mediji poročajo zelo različno, mednarodna javnost je neodločna, rakete padajo in ljudje umirajo. Na pobudo nemške urednice se Val odloči, da bo pisal vojni dnevnik in iz prve roke ljudi seznanjal z vojno, ki divja po njegovi deželi. In vse bolj tudi v njegovem srcu, kajti na neki točki vojna postane osebna, Val pa je vse bolj zmeden, kaj se pravzaprav dogaja.

Zgodbo Vojnega dnevnika je Boštjan postavil v neimenovano in nedoločeno državo. Bi lahko bila Slovenija? Seveda. Najbolj intenzivno je napaden vzhod države, kjer je veliko mostov in to s strani sosednje države, ki je dolgo časa kazala svoje imperialistične težnje, še ne tako dolgo nazaj pa smo se jim dobrikali in v njih iskali zaveznika. Ljudje bežijo čez severno mejo, v Evropo, na varno. Vojna, ki je v tej fazi precej izolirana na ozemlje Valove države. Seveda bi lahko bila to tudi Ukrajina, lahko bi bila Bosna in Hercegovina, katera od baltskih ali pa bližnjevzhodnih držav.

Pravzaprav niti ni pomembno. Država, ki ni vojnega napada z ničimer izzvala (seveda okupator trdi drugače), je članica mednarodnih skupnosti in zavezništev (ki pa zaradi nepomembnosti kolebajo, kaj storiti in komu se bodo najbolj oz. najmanj zamerili?) ter ima res obupno sestavljeno, še slabše usposobljeno in res katastrofalno opremljeno vojsko. Zdi pa se, da nasprotniku ni niti do ozemlja ali vojaške zmage, ampak želijo državo zravnati s tlemi in jih pri tem ne zanimajo nedolžne civilne žrtve. Lahko bi bila tudi Ukrajina, seveda.

Zanimiv je datum pisanja dnevnika – 1. september (dan, ko se je uradno začela druga svetovna vojna), enako velja za zadnji dan vojnega dnevnika, ne pa tudi vojne – 11. september (ko se je simbolično, z napadom na newyorška dvojčka, začela neka druga in drugačna vojna), kar pa hkrati pomeni, da je Valovo spremljanje vojne vihre trajalo deset dni (kar je tudi trajanje slovenske osamosvojitvene vojne).

Skozi glavne like – Vala, Vika in Sergia ter tudi Dalijo; bi najbrž lahko sestavili Boštjana Videmška. Pisatelj/novinar, ki mu ni mar in je hote ali nehote, vpet v vojno. Njegov najboljši prijatelj še iz otroštva, njegov »brat« Vik, živi dvojno življenje – je igralec in obenem neustrašen član skoraj paravojaške enote, mož in oče dveh otrok, ki otroka pričakuje tudi z Valovo sestro Mašo. (Ta je, skupaj s staršema, ujeta v vasi, ki je pod največjim pritiskom okupatorja in kamor se odpravi tako Vik kot nato tudi Val, da bi od tam poročal. Valu, ki je na družino zelo navezan, se niti sanja ne, da je njegova sestra noseča z njegovim najboljšim prijateljem, ki je pomemben člen vojaškega odpora.) Boštjana Videmška sem osebno pogosto dojemal kot zelo dvojnega človeka – na eni strani neustrašen novinar/poročevalec z najbolj nevarnih vojnih prizorišč, po drugi strani zenovski tekač in naravovarstveni ozaveščevalec. Sergio je španski fotograf, od številnih vojn in tragedij razkrojen človek, ki ima z vsako vojno dovolj, a se vsakič znova vrne. Na trenutke se zdi kot nekakšen glas razuma, tisti objektivni obraz novinarstva, ki je zavezan načelom svojega dela. Vsekakor se zdi, da je on yin Valovemu vse bolj izstopajočemu yangu. In tu je še Dalija, Valova izgubljena in ponovno najdena ljubezen, predana humanitarka mednarodne organizacije, ki kar ne more verjeti grozam, grozotam in grozodejstvom, ki jim je priča.

Jezik je sočen, neposreden in tisti, ki ste Boštjana vsaj enkrat poslušali govoriti v živo, ga boste začutili takorekoč v vsakem stavku. Zgodba je tekoča, presenečenj ne manjka, napisana pa tako živo, da si zlahka predstavljam ekranizacijo prebranega. Sploh prizor vojaka, ki iz blata rešuje čebelo, potem pa bralec zadrži dih, saj samo čaka šok v podobi ostrostrelskega naboja, ampak … Če vas ne bo razcefralo, vas utegne branje vsaj raztrgati.

Ne glede na to, da je tematika še kako aktualna (žal), si upam reči, da je Vojni dnevnik v letošnji beri osebno moj prvi kandidat za #knjigoleta. In glede na to, kako vešče je Boštjan svoje izkušnje in doživljanja vojne prelil v ta fiktivni zapis, me ne bi presenetilo, če bo nekaj podobnega storil s področjem varstva okolja in kakšno napeto, z zarotami prepleteno ekološko kriminalko. Preberite!

UMco, 2023

Featured

Čmrljev žleb

Agata Tomažič sodi med najbolj zanimive slovenske pisateljice mlajše generacije, ki se odlično znajde v kratkih zgodbah, esejih ali potopisnih razmišljanjih, tokrat pa se je podala na polje kriminalke. Spolzko in zahtevno polje.

Čmrljev žleb bi najlažje označili za kriminalko. V idilični smučarski vasici Strmčnik (Čmrljev žleb je ime tiste najbolj strme in nevarne proge) pod snegom odkrijejo truplo. Truplo pripada Romanu Ebnerju, svaku najvplivnejše (in najpremožnejše) prebivalke Strmčnika in lastnici Hotela Flajs (ter solastnici še marsičesa drugega), Vere Flajs. Umor ali samomor? Zakaj bi se človek, ki je imel kupljeno letalsko karto za eksotične počitnice, ubil tik pred odhodom oziroma, kdo ali še boljše, zakaj, bi hotel ubiti Romana? Od žene Vlaste in sina Jana je bil odtujen, v igralnicah v Macauu pa si je nakopal kar nekaj dolgov. Odgovori ležijo (skoraj) na dlani, a še vedno gre za dokaj tipično »whudanit?« kriminalko, kjer je raziskovalec zločina (policijski inšpektor Robert Obrh) v zelo stranski vlogi. Nas torej sploh zanima, kdo je umoril Romana oz. zakaj je storil samomor?

Čmrljev žleb je mogoče še bolj kot kriminalka knjiga o zapletenih odnosih. Rudolf Flajs in žena Karmen, njuna hči Vera in takorekoč glavni lik romana, pa njen mož Milan Pristovšek (ali pač Evstahij Jevnikar?), med drugo svetovno vojno domobranec, ki nekega dne preprosto izgine. Hotel Flajs, ki je bil sprva hotel, po drugi svetovni vojni odvzet družini Flajs, v njem pa Dom za duševno defektne (izraz, ki danes zagotovo ne bi bil politično korekten) in ki je bil nato znova vrnjen družini oz. Veri Flajs, da je iz njega naredila središče vse bolj luksuzne smučarske vasice. Idealno okolje, v katerem se zgodi nepojasnjen umor, ki ga mora v slogu Hercula Poirota razjasniti kakšen detektiv. A še enkrat, Robert Obrh je v stranski vlogi, pa čeprav je prav on tisti, ki resnici pride najbližje. Najbrž.

Tu imamo Verino hči Vlasto, v katero je njena mama vlagala veliko truda in sredstev, da bi hči postala uspešna smučarka. A dovolj je eno drugo mesto, eno mamino razočaranje in Vlasta o karieri profesionalne smučarke ne želi več razmišljati. Lahko bi imela kariero arhitektke, a svoja najboljša leta preživlja v Hotelu Flajs, maminem hotelu. Obuja spomine na otroštvo, pozabljene in nesmiselne ljubezni. Njen sin Jan je v umetnost zagledani mladenič, problematičen in od babice vse bolj odtujen. Najverjetnejši dedič Hotela Flajs. Zdi se, da je bil njen Jan podobno neželen kot je bila njena mama, morda tudi ona sama? Zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Miran Jerše je lokalni podjetnik, druga najpomembnejša oseba v Strmčniku in najverjetneje naslednji župan, ki se je znal v pravem trenutku povezati s pravimi ljudmi (Vero Flajs), mož Natalije in oče štirih hčera. Bivši ljubimec simpatične Alme, hčerke sobarice v Hotelu Flajs, Safete. Obe pridni, zanesljivi in zvesti. Dobili sta priložnost, ki jo bosta izkoristili. A tudi Alma ima več kot eno skrivnost, predvsem kar se tiče izkoriščanja priložnosti. In v Veri Flajs vsekakor ne vidi toliko materinskega lika, kot predvsem vzornico.

Potem je tu še Stojan, vnuk visokega komunističnega funkcionarja, svojčas Vlastin ljubimec in »persona non grata« za Vero Flajs. Ker levičarjev, potomcev komunistov in vseh tistih, ki so tako ali drugače kaznovali njeno družino, pa res ne želi gledati. Ampak – tudi Stojan ni brez greha. Pravzaprav, kdo pa je?! Tudi Vera Flajs jih ima, več kot enega. In seveda je tu še neizkoriščen lik, Almina »znanka« Sanela oz. Salmonela, kot so jo klicali, ker je imela »rada stara jajca.« Bi morala imeti kakšno vlogo ali je v romanu zgolj zaradi nabijanja slabe vesti navidezno krepostni Almi?

Zgodba sedanjosti in preteklosti ter časa vmes se v Čmrljevem žlebu tesno prepleta in jo je včasih težko ločiti. Kar junaki doživljajo danes in zdaj, je pogosto posledica nečesa, kar so doživeli nekoč, morda celo podobno nečemu, kar so doživljali njihovi starši. Neizprosno zapisano doživljanje druge svetovne vojne in še vedno trajajočega razkola med belimi, črnimi in rdečimi, med našimi in njihovimi. Kdo je kdo in kdo je bil čigav? Tako zelo razklano, tako zelo stereotipno slovensko …

Ali izvemo, kaj se je zgodilo z Romanom Ebnerjem? Pravzaprav ne. Kar nekaj stvari je, ki obvisijo v zraku. Pravzaprav bi lahko (upravičeno) pričakovali, da bo Čmrljev žleb dobil nadaljevanje. Opravka imamo z več kot enim odličnim nastavkom in nadvse zanimivimi liki. Na trenutke se mi je zdelo, da avtorica ne zna najboljše povezati niti, vnesti več tega kriminalnega karakterja in se zateka k umetnostnim referencam in skokom v preteklost. Kot v spremni besedi lepo zapiše Maja Novak, Agata Tomažič vsekakor krši (žanrska) pravila. In podobno kot sem pred časom zapisal pri knjigi Plavalec Renata Bratkoviča, je kriminalni žanr zahteven in avtor ne glede na znanje in ideje, potrebuje čas, da se v tem žanru skali – kriminalni žanr veliko zahteva od bralca, ki pa še več pričakuje od avtorja.

Morda avtorica ni želela napisati kriminalke? Morda. Ampak potem sta Obrhova vloga in njegova sklepanja povsem odveč. Morda gre za samorefleksivni (zgodovinski) roman, preko katerega avtorica obračunava z družinsko zgodovino? Morda. Zakaj potem umor kot osnovno izhodišče? Priznam, da sem med branjem užival, ker avtorica obvlada jezik in zgradbo, odlično tempira zgodbo in bralca nekajkrat pripelje na rob velikega pričakovanja, postreže s kakšnim presenečenjem, a se potem ne zgodi nič takšnega, nič pojasnjenega. Preveč je na bralcu.

Čmrljev žleb je napisan tako slikovito in karakterji ustvarjeni tako pozorno, da sem si ves čas brez težav slikal filmske prizore – od pokrajine, do junakov in dogajanja. In priznam, knjiga me je zmedla. Ni prva in to ni nič slabega. Prebral sem toliko vsega, a ostal brez pravega zaključka. Kot bi mi nekdo pustil, da iz tropičja nadaljujem zgodbo, ki sem ji morda ves čas razlagal povsem narobe. Vsekakor vam priporočam, da jo preberete in si sami ustvarite mnenje.

Goga, 2022

Featured

Obdobje Rolling Stonesov

Biografija največje rokovske skupine na svetu je podnaslov nove biografije izpod peresa Lesley-Ann Jones, ki bo pri največjih oboževalcih poskrbela za kakšno privzdignjeno obrv, mlajših pa ne utegne ravno prepričati, da bodo poslušali kaj več od Satisfaction ali Angie.

Njena biografija Freddie Mercury je bila izhodišče za uspešen film Bohemian Rhapsody, John Lennon – Življenje, ljubezen in smrt največjega rokovskega zvezdnika pa je Lennona prikazala v morda ne najbolj znani, zagotovo pa zanimivi luči. Kaj pa Obdobje Rolling Stonesov – biografija največje rokovske skupine? Kaj še napisati o Stonesih, da še ni bilo zapisano v preteklih desetletjih? Lesley-Ann Jones slovi po tem, da veliko večino, sploh britanskih, glasbenikov tudi osebno pozna, kar da njenim zapisom vsekakor drugačno težko, kot če bi šlo zgolj za prepisovanje intervjujev in mnenja o zapisih drugih avtorjev. Tu so zbrana njena doživljanja, spomini in občutenja Stonesov skozi desetletja. Zapisanega je marsikaj, kar utegnejo mnogi zanikati, zagotovo najbolj pretresljivo je branje o spolnem prestopništvu bivšega člana Billa Wymana, ne zaostajajo niti težave ustanovitelja skupine, Briana Jonesa in seveda (s)ekscesi slavnega dvojca, Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Vse tiste romantike in naivne rockerje zna presenetiti tudi dejstvo, da bi lahko frazo »it’s only rock’n’roll, but I like it« zapisali kot »it’s only business, but I like it.« Avtorica proti koncu lepo zapiše – Stonesi niso več bend, ampak so brand.

Zgradba biografije je nekoliko drugačna, kot smo jih sicer vajeni. Začne se (skoraj) na koncu, leta 2016, na poročni dan medijskega mogotca Ruperta Murdocha in bivše Jaggerjeve žene, Jerry Hall. Zakaj je avtorica izbrala prav ta dogodek in ga naslovila s Karma? Rupert Murdoch je bil lastnik slovitih britanskih časnikov Sun, The Times, The Sunday Times in v primeru Stonesov še posebej zanimivega News of the World. Njihov novinar je pri uživanju drog zasačil Briana Jonesa in ga »zamenjal« za Micka Jaggerja, ki je časnik seveda tožil. Celotno zgodbo si boste prebrali v knjigi, kot tudi o sloviti čokoladici mars in Marianne Faithfull. Marianne ima svoje poglavje, enako kot podobno fatalna Anita Pallenberg. Seveda ga imajo tudi takorekoč vsi Stonesi, ima ga Mandy Smith, pa dogajanje v Altamontu, a gre le za vezivno tkivo.

Res je, da so bili Stonesi sprva protiudarec urejenim in brezmadežnim (hecno, ja!) Beatlom, a so prvo desetletje zares kar precej stvari storili za Beatli in če so Beatli z razhodom komu naredili uslugo, so bili to vsekakor Rolling Stonesi. Beatli so razpadli, Brian Jones je umrl (za njim še Hendrix, Morrison in Janis), prišel in odšel je Mick Taylor in za njim Ronnie Wood. Vedno manj je bilo rock’n’rolla, vedno več je bilo drog, škandalov, predvsem pa vedno več skrbi za posel in denar. Marsikaj so v sedemdesetih počeli Led Zeppelin in The Who, zaostajali niso niti Queen, pa tudi glam metal scena osemdesetih z Motley Crue na čelu (saj ste brali The Dirt?), a je treba priznati, da so Stonesi zmagovalci. Vse, kar so drugi počeli kasneje (in še vedno počnejo), so Stonesi (najbrž) počeli prvi. In še po današnjih merilih so šli pogosto čez vse normalne in zdrave meje.

Avtorica se tako veliko bolj osredotoča na postransko dogajanje, glasba je potisnjena v stranski plan, čeprav izpostavi nekaj plošč in skladb, ki so morda utonile v pozabo. Kdo je bil s kom, kdo je koga varal, številna homoseksualna razmerja, takšne in drugačne odvisnosti, razvrat, obscenosti, snemanje tako filma Gimme Shelter (Altamont) kot kasneje tistega zloglasnega Cocksucker Blues (med turnejo za Exile on Main Street), ko se je predvsem na zasebnem letalu dogajalo marsikaj zakonsko spornega. Usodne ženske in moški, spori, droge in tu pa tam ščepec rock’n’rolla. Pa ne pozabimo otrok, nesreč, pregonov in davčnih oaz.

Najbrž sem vedel, pa tudi pozabil, saj moram priznati, da mi je bilo dogajanje okrog Stonesov nekje od prihoda Ronnieja Wooda dalje glasbeno povsem nezanimivo, a strani o Billu Wymanu in njegovem takorekoč pedofilskem razmerju s sprva 13-letno Mandy Smith … no, to me je pa osupnilo. Ne to, da je Keith Richards posnifal očetov pepel, ne Jaggerjev obsežen seznam (domnevnih) ljubimk in ljubimcev, niti Jonesove psihične težave, saj sem ga poleg Wattsa vedno smatral za najbolj mirnega in prizemljenega člana. Strogi britanski zakoni, zavedanje okolice kaj se dogaja in molk. Zakaj? Ker je bil Bill Wyman član največje rokovske skupine na svetu? To nikakor ni več rock’n’roll, ki bi ga človek želel ali bi mu bil všeč. To pač ni tista religija, ki te nikoli ne razočara, kot je nekoč dejal Lemmy.

Ne bom priznal prvič, a Stonesov nisem nikoli videl v živo. In ne bom napisal še, ker jih ne želim. Recimo, da se mi zadnjih petindvajset let vse skupaj zdi le še cirkus, ki ima rock’n’roll le še v imenu. Motorhead so bili rock’n’roll, čeprav ko je umrl Lemmy … Keith še vedno živi, Lemmy je odšel. AC/DC so zame osebno pač največji rock’n’roll band na svetu, pa čeprav so tudi oni vse bolj poslovneži, a vsaj igrajo res še vedno visokooktanski rock’n’roll, s čimer so Stonesi že davno prenehali.

In ko smo pri AC/DC, pogrešam jih v knjigi in mislim, da niso niti enkrat omenjeni. Celo, ko avtorica razmišlja, kdo bi lahko nasledil Stonese na piedestalu rock’n’rolla, ne pomisli na AC/DC, ampak recimo na U2. V Torontu 2004 se je zgodilo, da so bili AC/DC predskupina (in nato tudi njihovi gostje) svojim vzornikom. Izjave enih in drugih lahko najdete na spletu. Morda so imeli na Kubi daleč največji koncert (2016, menda pol milijona ljudi), a so pred njimi tam igrali že Američani Audioslave (2005, za 70 tisoč ljudi). Zanimivo mi je tudi, da avtorica nikjer ne omeni v marsičem prelomne plošče Stripped (1995), zanimivega akustičnega koncertnega albuma, posnetega v klubskem ozračju, ko so prvič v živo zaigrali sicer Dylanovo Like a rolling stone.

Knjiga se konča, kjer bi se morala najbrž končati tudi zgodba skupine The Rolling Stones. S smrtjo bobnarja Charlieja Wattsa, 24. avgusta 2021. Zagotovo on ni bil Jaggerjev bobnar, dejstvo pa je, da so Stonesi Mickov in Keithov band. In tudi ko se bo Keith enkrat zgrudil na odru, bo Mick (najbrž) mašinerijo gnal dalje. Kako je že pel Freddie – »The show must go on«. Zanimiva biografija, ki me je sicer na trenutke dolgočasila, proti koncu pošteno pretresla, a predvsem več kot enkrat poskrbela za privzdignjeno obrv. Nekaj umetniške svobode, kot si jo avtorica takega ugleda lahko privošči, kakšna pomanjkljivost in vsekakor tudi zdrava, na trenutke že kar drzna mera kritičnosti. Knjig o Stonesih ne manjka in ta je le ena izmed njih …

Učila International, 2023

Featured

Domov. Naslednja postaja Maribor

Prve del stripovske trilogije Primoža Krašne me je malce spomnil na Gašperja Krajnca in njegove ptice (Mestne in Vaške), vsaj glede na sporočilnost, čeprav sta si avtorja in stripa zelo različna.

Tisti, ki redno berete moj knjižni blog, veste, da imam stripe zelo rad, tudi recimo stripovski derivat – risoroman, mi je hitro prirasel k srcu. Prav vesel sem bil, ko sem lansko leto odkril možnost naročnine na Stripburger, s pomočjo katerega spoznavam mlade, zanimive, drugačne in pogosto neuveljavljene slovenske (in tuje) stripovske ustvarjalce. Eden od razlogov, da vsako let plačam naročnino, je tudi ta, da stripovsko sceno in ustvarjalce na ta način podpiram, kar se seveda trudim početi tudi s pisanjem.

Domov. Naslednja postaja Maribor je bil nekaj časa na moji polici »za prebrat«. Malce drugačen format – ležeč in odvijanje zgodbe med leti 1991 in 1997. Avtor je od mene nekaj let starejši, a so vseeno to leta, ko smo odraščali in ko smo se, tisti, ki smo se še spominjali Jugoslavije; soočali z neko novo realnostjo in drugačnostjo. Krašna se tej transformaciji spretno izogne, začetek zgodbe je postavil v avgust 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna že za nami in je bilo življenje v Sloveniji bolj ali manj v nekih normalnih tirnicah. Leto 1991 je bilo zanj prelomno, saj je iz rodne Primorske prišel v Ljubljano na srednjo oblikovno šolo ter seveda tudi v dijaški dom.

Strip o odraščanju? Lahko bi tako rekli. Strip danes partnerja, očeta dveh otrok in likovnega pedagoga, ki se tega odraščajočega obdobja spominja skozi neke prebliske in stiske sedanjosti. Časovni premici sta barvno zelo jasno ločeni in z ločevanjem zgodbe ne boste imeli nobenih težav. Primož torej pride v Ljubljano, se namesti v dijaškem domu in spozna svoje »cimre« – vse drugačne, vse podobne. Sam nisem nikoli bival v dijaškem domu, sem pa imel dovolj sošolk in sošolcev iz cele Slovenije, ki so v takem načinu življenja uživali. In tako kot glavni junak, se tudi njim ob petkih pogosto ni mudilo domov, ob nedeljah pa so se veselili vrnitve nazaj v Ljubljano.

Domske in šolske potegavščine, skrivanja in prikrivanja, iniciacija, spopadanje s šolskimi obveznostmi, iskanje samega sebe, pa prve zaljubljenosti in razočaranja, cigareti in alkohol, dijaške zabave, veliko norčavosti, igrivosti in pobalinskosti. Skozi vse to se meša – vsaj tako se zdi; neka kriza identitete danes, nezadovoljstvo s službo (likovni pedagog na šoli), prelivanje življenja v stripovsko zgodbo in predvsem neurejeni odnosi s starši v času šolanja. Ti prvi vrhunec dosežejo, ko se Primožu ne uspe vpisati na želeno fakulteto in odide na služenje vojaškega roka in potem, ko se v Mariboru uspešno vpiše v program likovne pedagogike ter domov pripelje dekle Janjo, nad katero pa starši niso preveč navdušeni. Pride do ostrega spora, po katerem Primož odide od družine … naslednja postaja Maribor.

Malce sem radoveden, ali se bo avtor v prihodnjih dveh delih lotil naslednjih let, torej od 1997 naprej in najbrž vse do danes, ali se bo morda še vrnil v čas pred letom 1991? Zdi se mi, da je nekih nerešenih vprašanj – predvsem v odnosu med njim in starši; veliko in so tu zgolj površno nakazane, ga pa bremenijo še danes oz. smo seznanjeni predvsem s posledicami.

Pri risbah daje avtor veliko poudarka na obrazih, še posebej na očeh in čustvih, prepoznali boste tudi značilne pričeske in modo devetdesetih ter posamezne objekte, tako v Ljubljani kot Mariboru. Tok zgodbe je odličen, dialogi polni humorja in na marsikateri strani se znate vsaj spomniti lastnih srednješolskih let in potegavščin, morda pa celo prepoznati. Skratka, zanimivo, kratkočasno in tudi poglobljeno branje.

Stripburger, 2022

Featured

Balkonci

Balkonci Esada Babačića so knjiga, s pomočjo katere sem se izvil iz bralske krize, v katero sem zapadel konec lanskega leta. Roman, v katerega sem nestrpno zagrizel, se vmes malo lovil in nato do konca užival.

Na tej točki o Esadu Babačiću ne mislim veliko pisati, pa čeprav bi morda moral. Njegova razmišljanja, eseje, pogled na svet in še kaj lahko najdete v imenitnih zbirkah esejev, z Rožančevo nagrado nagrajeni Veš, mašina, svoj dolg in še vedno zelo sveži Navijaj v sebi. Esad je poleg tega tudi poet, pravljičar, samosvoj interpret, za pasom ima tako tudi zanimivo biografijo o Dejanu Zavcu in pripoved o slovenskem hokeju z naslovom Banda in kot vedno, bi lahko še našteval. Nekaj odlomkov Balkoncev sem imel čas prebrati, še preden je knjiga izšla in že takrat me je osupnila njegova lahkotnost poigravanja z besedami, žongliranja s spomini in obračuna s čustvi.

Kaj so Balkonci? Knjiga. Kdo so balkonci? To boste seveda izvedeli med branjem knjige, ampak verjemite, v vsakem od nas, ki bere, razmišlja, čuti …, je vsaj en košček balkonca. Pa če imate doma balkon ali ne. V zmoti ste, če mislite, da boste prebirali roman o osebi, ki cele dneve poseda na kakšnem od balkonov mnogih ljubljanskih blokov v kakšnem dobro znanem naselju, recimo Esadu ljubem in domačem Vodmatu. Ne. Priznam, da še vedno čakam na roman oz. zgodbe, v katerih se bo Esad lotil prav tega – zapisa neštetih anekdot z ljubljanskih ulic in klubov, dvoran in davno pozabljenih ali podrtih skrivališč. Od punka do košarke, od pekarne do poezije, od »bosanca« do z nagradami ovenčanega ambasadorja slovenskega jezika.

Balkonci so zapis muzejskega čuvaja. Muzeja punka, o katerem Esad že dolgo sanja? Mogoče. Ampak ne, muzej sodobne umetnosti, v katerem so razstavljene določene fascinacije, morda nesmiselne oz. z neko bolj zapleteno zgodbo v ozadju. Predvsem pa muzej njegovega lastnega življenja, v katerem je ta čuvaj pravzaprav tudi eksponat. Številne zapise tako lahko dojemamo kot sprijaznjenost z usodo, tistim tipičnim romantičnim trpljenje, da vse skupaj res nima nobenega smisla več. In če Esada pogosto označijo (ali pač ozmerjajo) z »bosancem« (čeprav je v resnici Hercegovec), mislim, da je tokrat dokončno potrdil, da je tipičen trpeči Slovenec. Kajti – Slovenec trpi, bolj kot kdorkoli drug na tem planetu, »bosanec« se zateče v humor. Humorja v Balkoncih ni prav veliko, trpljenja in trpkosti, razmišljanja in samoizpraševanja toliko več.

Tisto, kar sam opažam pri vseh treh Esadovih literarnih izdajah – torej zgoraj omenjenih zbirkah esejev in pričujočemu romanu, je večna prisotnost Braneta Bitenca. Seveda so tu tudi Dražen Petrović in Luka Dončić, Johnny Štulić in EKV, tu so Marjan Rožanc in Dušan Mandić, Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, VIA Ofenziva, Tito in tranzicija, poezija, primerjalna književnost, umetna inteligenca, sodobna zasužnjenost v podobi družbenih omrežij in želje po ugajanju, kreativna, čustvena ali kakršnakoli izgorelost že, ampak predvsem je tu Brane Bitenc. Zdi se mi, da ima vsak od nas v svojem življenju človeka, ki ga spremlja na vsakem koraku – ne nujno fizično, ampak predvsem v duhu. Bitenc je Esadov duh.

Prvič se tako odpre, lahko bi rekel Pandorina, lahko je pa tudi Branetova (ali Bitenčeva) skrinjica. Naš neimenovani muzejski čuvaj kanalizira njegovo življenje in tegobe skoti artefakte muzeja, obiskovalce in predvsem skozi sebe. Pisma in izpovedi, pesmi, proza, spomini na pogovore, opažanja, poglobljene refleksije, razmišljanja, odnosi s starši, partnerji, prijatelji, odnos do zaposlitve, izobrazbe, svetobolje. Odločno in pogumno se potopi v brezmejni svet bolečine, samomorilnosti, psiholoških vzrokov zanjo in tudi posledic. Čustveno močno nabiti deli in zelo osebni, ki niso ravno preprosti za branje, saj bralca mimogrede pahnejo v brkljanje po lastnih spominih, a je vsekakor pomembno, da v teh časih glasno govorimo (tudi) o tem. Pripoved sicer prav na teh mestih pravzaprav najbolj »pade« dol, saj je res težka, melanholična … nesmrtni Đole je v Ringišpilu to opisal »Nad gradom danima vise iste kulise. Poliva kiša al’ to joj je zanat, ma sve mi je ravno k’o severni Banat, manje više, i sa kišom i bez kiše.« Tisti občutek, ko nad vami visijo težki dežni (ali celo nevihtni oblaki), vse pritiska dol in samo čakate, konec sveta. Tisti apokaliptični dež, ki ga je Cave opisoval v svojem fantastičnem romanu Ko je oslica zagledala angela. Počutite se kot tisti nerodno postavljen cvetlični lonček na balkonu, ki ga bo prva sapica vetra prevrnila, da bo zgrmel v globino. Prav toliko kot je pravzaprav potrebno, da si nekdo vzame življenje. Potrebno je tako veliko, pa hkrati tako malo. Ali so potemtakem balkonci lahko tudi tisti, ki ob prvem pišu vetra (ali ustreznem sprožilcu) padejo v globino? Najbrž.

Med branjem se mi je nekajkrat utrnilo vprašanje, ali so Balkonci zadnji spopad, nesmrtno posvetilo Branetu Bitencu? Vse, kar se je skozi leta nabiralo v avtorju, v odnosu do zanimivega lika, kar je Bitenc vsekakor bil. Tudi v odnosu do očeta, ki je na Esada morda vplival bolj, kot je na neki točki pripravljen priznat (kot vsak od nas). In tako morda Balkonci predstavljajo tisti vrhunec, zadnji obračun, zadnjo veliko bitko s tujimi in lastnimi demoni …

Morda celo zadnji spopad s punkom, katerega evolucijo, revolucijo in razprodajo je Esad spremljal iz prvih bojnih vrst. Verjemite, da na punk ne boste več gledali enako in boste zagotovo bolje (ali pa sedaj povsem jasno) razumeli, zakaj je punk poezija in lahko punk poete postavimo ob bok mnogim »klasičnim« poetom. Kette, Murn, Kosovel in drugi so bili punkerji pred punkom.

Pisanje Esada Babačića me vsakič osupne in pusti brez besed. Verjamem, da nisem edini.

Litera, 2022

Featured

Shuggie Bain

Bookerjev nagrajenec Douglas Stuart je s svojim nagrajenim romanom prišel na moj bralni radar kmalu po izidu, knjigo sem že držal v rokah, a počakal na slovenski prevod. Jerca Kos se je, vsaj po mojem mnenju, odlično spoprijela s prevajalskim izzivom in odlično ujela duha pripovedi in časa. Predvsem to je pri tej knjigi, kjer vas mora pritegniti že sama naslovnica, pravzaprav ključno.

Najprej moram priznati, da mi ni niti malo žal, da sem se s to knjigo spopadel, ker iskreno – branje Shuggieja Baina je nemalokrat spopad. Določeni prizori, dialogi, dvomi, razočaranja …, so tako neverjetno pristni in čeprav iz nekega drugega zornega kota, se zna marsikdo v prebranem prepoznati. Sam, ki sem odraščal v osemdesetih letih tiste nekdanje skupne države Jugoslavije, sicer res težko sodim, ali je bilo takrat lepše, boljše oz. lažje, kot je danes? Če vprašam starše, ni bilo preprosto, a so imeli neko upanje in prepričanje, da bo vse v redu. Danes pa to ni tako zelo preprosto. In ko potem prebiram različne politične debate, kaj je kdo smel in imel v osemdesetih, se pogosto vprašam, če sem morda jaz živel v nekih drugih časih? Številni moji sošolci in sošolke so hodili k verouku, praznovali božič, takorekoč vsi smo šli vsaj enkrat letno na počitnice v kakšno sindikalno nastanitev, do stanovanj so lahko prišli tudi tisti z delavskimi plačami in čeprav v trgovinah izbira ni bila takšna, kot je danes, nam manjkalo ni nič.

Margaret Thatcher, t. i. Železno lady, smo poznali iz starševskih pogovorov ter iz dnevniških zapisov Jadrana Krta. Velika Britanija, tako kot ves zahodni svet, se nam je seveda zdela sanjska. In Shuggie Bain seveda ni prva knjiga, ki tedanje obdobje slika zelo realistično in mogoče v naše roke prihaja v ravno pravem trenutku, ko se nam znova zdi, da je povsod drugje lepše in boljše. Bilo, je in bo.

Dogajanje je postavljeno na Škotsko, v delavski Glasgow, začne in konča se leta 1992 v okrožju South Side, glavnina pa se odvija med leti 1981 in 1989, ko Shuggie Bain nemirno preživlja dni v skoraj barakarskih naseljih Sighthill, Pithead in East End. Shuggie Bain je deček, Hugh Bain. Njegov oče, taksist, znan kot Shug in seveda je sin »ta mali Shug« oz. Shuggie. Ima starejšo sestro in brata ter seveda mamo, Agnes. Ima prijatelje? Pravzaprav ne. Shuggie je pač drugačen – ne zanimajo ga nogomet, kajenje, prostaško govorjenje, otipavanje deklic, pretepanje in izživljanje. Seveda ga v delavskem okolju kaj hitro okličejo za »buzija«, »pedra«, »ritopika« in še kakšno žaljivko boste našli. Shuggie Bain je preprosto drugačen, kar ni všeč njegovi sorodnikom, sploh ni všeč očetu in tudi mama se z njegovo drugačnostjo težko spopada.

Mama oz. Agnes se pravzaprav z vsem zelo težko spopada. Dela, tako kot tudi druge ženske, ne. To bi pač sesulo ponos njenega moža, saj je jasno, da je on tisti, ki domov nosi denar in skrbi za družino. Shugu skrb za družino ni ravno na seznamu prioritet, ampak bolj breme, zato si (tudi spolno) sprostitev rad poišče kje drugje in družino na neki točki zapusti. Pravzaprav jih preseli in odide. Občasno se vrača, a ne iz občutka skrbi ali odgovornosti, ampak bolj naslajat. Agnes ima namreč težave z alkoholom. Piti začne, ko se zbudi in pije, dokler v alkoholni omami ne zaspi. Kupone socialne podpore porabi za alkohol. Za alkohol »plačuje« s svojim telesom, nemalokrat na pol v nezavesti. Kar nekajkrat poskusi storiti samomor, med enim od poskusov skoraj ubije Shuggieja in zažge stanovanje svojih staršev.

Starejša hči pobegne v Afriko, srednji sin Leek, ki v prostem času rad riše, ravno tako odide. Stran, preprosto stran od samouničevalne mame. Shuggie je tako tisti, ki mora skrbeti za mamo. Moški, ki pridejo v njeno oz. njuno življenje, odidejo. Skoraj ni karakterja, ki ne bi tudi sam pogledal v kozarec, a Agnesina stopnja opijanja in stanja pijanosti so prej ali slej za vse neverjetna in nesprejemljiva. Znanke so blizu, dokler ima alkohol. Svetla točka se zdi še en taksist, Eugene, ki se v Agnesinem življenju pojavi vzporedno z obdobjem, ko celo leto zdrži brez kaplje alkohola. A tudi ta svetloba kaj hitro ugasne …

Shuggie ni le žrtev žaljivk, zmerljivk, grdih in očitajočih ter tudi pomilovalnih pogledov, ampak tudi zlorab. Zares težko si je predstavljati, kakšno je bilo njegovo življenje in kakšne posledice nosi. Pred dnevi sem bral intervju z avtorjem knjige, Douglasom Stuartom in knjiga je kar močno avtobiografska – tudi on je bil deček, istospolno usmerjen deček, ki je z mamo alkoholičarko, odraščal v škotski oz. britanski revščini. Skrbel zanjo in se boril z njenim alkoholizmom. Dolgo, dolgo časa lahko v knjigi čutimo upanje – z vsakim dnevom treznosti, novo šolo, selitvijo in novim okoljem. Ves čas čutimo iskreno in pristno ljubezen sina do mame, ne glede na to, kako izgubljen primer se zdi oziroma je mama.

Shuggie Bain je pripoved zavita v pisano paleto sive, težak dim, porušene stavbe in zaprte rudnike. Iz nje veje vonj poceni alkohola, bruhanja in cenenih parfumov. Sliši se šuštenje ponošenih in raztrganih oblačil. Čuti pritisk plesnivih sten in klavstrofobičnih sobic. Življenje, ki si ga vsaj večina težko predstavlja, pa čeprav nekateri še danes živijo tako. Pri nas in kje drugje.

Kako zahtevna je knjiga? Zelo. Shuggie Bain ni kratkočasno, niti zabavno branje, ampak v prvi vrsti realna, bridka in pretresljiva pripoved o odraščanju v osemdesetih, o drugačnosti in nesprejemanju ter o kar neverjetni ljubezni sina do matere. Pripoved o upanju, alkoholizmu in revščini. Shuggie Bain vam bo dal misliti.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Kajuh – pesnik partizan

Karel Destovnik – Kajuh je eden tistih skoraj mitskih likov slovenske poezije – umrl premlad, v partizanih, za njim pa je ostala sicer skromna, a vsebinsko neverjetno bogata zapuščina. Mimo tistega, kar se o njem učimo v šoli – če se sploh; kaj vemo o njem?

Zadnje čase imamo v Sloveniji vrsto odličnih primerov, ko pomembne dogodke ali osebe spoznavamo skozi stripovsko (ali pač risoromansko) naracijo – požig Narodnega doma v Trstu, Cankarja, Plečnika, reformatorje, slovensko moderno in seveda tudi Kajuha. Čakamo Prešerna, si želimo Kosovela ter zagotovo še koga. Lansko leto je sicer minevalo sto let od Kajuhovega rojstva (13. december) in Knjižnica Velenje se mu je ob tej priložnosti poklonila s kar nekaj izdajami in zbirko Kajuh 100, vsaj ena pa nas še čaka (Kajuh – Zbrane pesmi).

Kajuh – pesnik partizan je risoroman, ki je nastal po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje, scenarij oz. besedilo je prispeval Marijan Pušavec, za imenitne ilustracije pa je poskrbel Zoran Smiljanić, eden najbolj prepoznavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Risoroman je razdeljen na tri dele – Mladost v Šoštanju, V okupirani Ljubljani ter V partizanih in zajema celotno, čeprav kratko, Kajuhovo življenje. Od neželenega (nezakonskega) spočetja, otroštva in mladosti v Šoštanju ter njegove aktivne vloge v mladinskem boju, pa kratkega obdobja interniranstva (Medjurećje v Srbiji), odhoda (oziroma bega) v Ljubljano za čas druge svetovne vojne, saj je v domačem Šoštanju ogrožal svoje najdražje in najbližje ter potem obdobje v partizanih in vse do njegove smrti, 22. februarja 1944, v Šentvidu pri Zavodnjah.

Skozi vse to se prepleta njegova prva ljubezen do Marije Medved, pa potem do Silve Ponikvar, ki so jo Italijani zaprli in je v zaporu splavila njunega otroka, nekaj manjših oz. obstranskih ljubezenskih afer, kjer velja izpostaviti Marto Paulin – Brino, partizansko soborko, sicer pa plesalko iz slavne XIV. divizije, ki je poskrbela za prepis pri izdaji edine Kajuhove pesniške zbirke za čas njegovega kratkega življenja – zgolj 38 izvodov s 27-imi pesmimi.

Kajuha sem imel sam v spominu predvsem kot pisca predvsem ljubezenskih pesmi, polnih hrepenenja, pa tudi žalosti, bogatih metafor in nasploh občutka za lepoto slovenskega jezika. In čeprav za čas vojne ni napisal prav veliko, je že v času (tik) pred vojno (treba je vedeti, da je vojna kot taka k nam prišli skoraj dve leti po uradnem začetku in napadu na Poljsko) napisal vrsto narodno budilnih pesmi, kjer je Slovence ponosno pozival k boju proti nemškemu okupatorju, zaradi česar je bil ves čas pod drobnogledom – tako nemške oblasti v Šoštanju kot številnih domačih izdajalcev.

Presenetilo me je dvoje – avtorja oz. ustvarjalca nista skoparila z nazornimi prizori izdaj in kaznovanj, a tudi nista zamolčala, da so znali biti zavestni domačini (in partizani) podobno brez milosti. Tisti del zgodovine, ki se je dolgo časa pometal pod preprogo, a se je treba z njim soočiti, le predstavljen mora biti v pravi luči. In kot drugo – kot pomembna figura, s katerim si je Kajuh izmenjal mnogo življenjskih modrosti, v delovanju tako XIV. divizije kot narodno-osvobodilnem boju, je predstavljen duhovnik, tovariš Lampret. Še ena tistih stereotipnih zmot, da je med drugo svetovno vojno vsa duhovščina sodelovala z okupatorjem in izdajala lasten narod. Ena od zanimivih debat med njima je npr. o Francetu Balantiču, še enem mladem genialnem pesniku, ki pa je izbral domobransko stran in s svojimi nemškimi soborci umrl v Grahovem – v hiši, kamor so se zatekli in so jo partizani zažgali. Zanimiva je opazka, kako ga niti obdobje v Gonarsu ni spametovalo, da bi videl resnico, a po drugi strani – morda ga je obdobje v Gonarsu zlomilo, da se je uklonil okupatorju. Ni bil edini.

Skozi risoroman spoznamo tudi druge slovenske pomembne može, tudi iz kulturnih oz. umetniških vod – npr. Mateja Bora, Lovra Kuharja, Božidarja Jakca (ki je poskrbel za enega najbolj slavnih Kajuhovih portretov), pa kultnega komandanta Franca Rozmana – Staneta in vrsto drugih ustvarjalcev, ki so za čas druge svetovne vojne skrbeli za to, da je slovenstvo ostajalo živo. Presenečen sem bil nad informacijo (spet nekaj, česar te v šoli ne naučijo), da je bila morda ena najslavnejših Kajuhovih pesmi – Materi padlega partizana, objavljena v prvi številki revije Naša žena, 10. decembra 1942. Sedemdeset let kasneje sem tudi sam pisal za revijo Našo ženo in čeprav Kajuhu ne sežem niti do gležnjev in ja, je vmes minilo sedemdeset let, si vseeno štejem v posebno čast, da sva s tem velikanom slovenskega pesništva pisala za isto revijo.

Ilustracije Zorana Smiljanića so imenitne in so me navdušile podobno kot pri Plečniku ali Črnem plamenu. Praviloma črno-bele, z redkimi, a toliko bolj intenzivnimi in zapomnljivimi rdečimi poudarki. Pestra paleta čustev na obrazih, Kajuhovo pokašljevanje in njegov značilen (menda kracajoč) rokopis, popevanje in recitiranje, polno čustev in strasti … vse tisto, kar mora res odličen strip ponuditi, da se bralcu vtisne v spomin.

Kajuh – pesnik partizan je za risoroman obsežno in res bogato delo, ki ne bi smelo manjkati na naših policah, ob podobnih (v uvodu omenjenih) izdajah drugih slovenskih velikanov in le želim si lahko, da se bo izdajanje tovrstnih del nadaljevalo. V prvi vrsti zato, ker nekatere pozabljene ali celo spregledane ljudi in dogodke v sveži podobi predstavi tudi mlajšim, vsem nam iz »stare šole« pa ponudi tudi malce drugačen vpogled in pogosto nastavi ogledalo. Do kam smo pripravljeni iti in kaj vse storiti – zase, za družino, dom, domovino?

Knjižnica Velenje in Buča, 2023

Featured

Hamo & Tribute 2 Love: 22

Peta plošča naše blues rock institucije, kar so Hamo & Tribute 2 Love v teh letih vsekakor postali, ni nova. Vsekakor je zelo sveža, s kopico zanimivih skladb, v katerih človek po vsakem novem poslušanju sliši in odkrije kaj novega. Prav to pa je tista kvaliteta najboljših plošč.

22 nosi letnico 2022 in je bila na vinilnem nosilcu zvoka izdana lani, v čudoviti sinje modri podobi, tudi v nekoliko omejeni izdaj s posebnim darilcem in osebnim dotikom. Treba je priznati, da fantje radi pocrkljajo svoje poslušalce (in ja, na koncertih je še vedno veliko več žensk!). Vinilna plošča je izšla pred njihovim velikim koncertom v Križankah, v nekoliko bolj sijoči in digitalni obliki pa ju pričakujemo v kratkem, ko bodo zavzeli še oder Kino Šiška. (In prosim, ne me spraševat, kako drugačen je zvok vinila, saj je moj gramofon ravno toliko dober, da plošče predvaja, občutki so pa res bistveno drugačni).

Kako se je moj odnos do skupine razvijal, si lahko preberete v opisu njihove prejšnje plošče 4K in ga ne bi želel ponavljati. In kot je jasno razbrati iz uvoda, me znajo Hamo & Tribute 2 Love vsakič znova presenetiti in tudi navdušiti. Drobce te plošče sem slišal (kot vsi ostali) še preden je izšla in od izida do danes sem jo v celoti poslušal nekaj desetkrat, po zaslugi Val 202 posamezne skladbe pogosto slišim tudi takrat, ko plošče ne poslušam namensko. Ampak šele danes, ko sem nekoliko bolj naostril ušesa, sem slišal veliko še neslišanega. (ja, zaključna stavka uvoda sta popolnoma resnična)

Lahko bi rekli, da je bila tema prva plošč predvsem ljubezen, že na 4K so znali biti fantje kritični do marsičesa, kar se dogaja okrog nas. (Seveda, Gremo se igrat boga je pred khm-khm leti dokazala, da Hamo ni zgolj sanjač) No, covid-19 in vse tisto burno in nemogoče dogajanje dveh let je pri marsikom poskrbela za zanimive zasuke in spremembe. Predvsem je spremenilo pogled vseh nas na svet okrog nas in svet v nas.

22 je, vsaj v mojih ušesih in očeh, kar konkretna (samo)refleksija in resno opozorilo, v kaj se spreminja naš svet. Že prva pesem, Ideje boga, nas malo oklofuta. Polna iskrivih misli, z zapomnljivim refrenom, raztrgana, hrupna in jezna. Kako delamo in razmišljamo in ali si tega res želimo? Rojena čist na konc tisočletja bi morala oklofutati koga drugega (tiste, rojene na koncu tisočletja), ki jih je vse težje nagovorit, saj ne želijo poslušati in so tako zelo prepričani v svoj prav, da ne vidijo, kako so ne le del, ampak tudi vzrok propadanja naše družbe. Mogoče bi tukaj lahko omenil pesem Mali mož (čao sonce), za katero se zdi, da se avtor v njej poslavlja od otroka, ki je (prehitro) odrasel in odšel v svet. Trenutki, o katerih starši iz ust svojih najstniških otrok poslušamo dolga leta. Trenutki, za katere si na neki točki želimo, naj že vendar pridejo, pa smo nanje, ko enkrat dejansko pride do njih, popolnoma nepripravljeni. Takrat … jim lahko le zaželimo najboljše in upamo, da smo jih naučili vsega, kar potrebujejo za življenje. Tudi, če pripadajo generaciji, rojeni čisto na koncu tisočletja. Sončen dan je še ena tistih pesmi, ki smo jo velikokrat slišali in se na prvo poslušanje zdi tako zelo pozitivna in sončna, pa daleč od tega – govori o podnebnem segrevanju in kako se spreminja (in se še bo) svet okrog nas. Hamo omenja plažo v Postojni, tropsko obzorje, 23 stopinj decembra (saj se vsi spominjamo lanskega božiča?!) in se v zaključku spominja nekih starih časov brez električnih avtov, ko je bilo življenje normalno. No, zaključek je pravzaprav zvočni razpad, instrumentalna apokalipsa, kot jo lahko izvedejo le Hamo & Tribute 2 Love.

Recimo, da sem ustvaril kategorijo samorefleksivnih pesmi, v katero vsekakor sodijo tudi Temni svet, Vse lepo za vse in Zato ker je mraz. Prva, v kateri ima Hamo mnogo bolj grob, obenem pa tudi tresoč glas, z njo nagovarja (vsaj tako se zdi) ženske, saj kitice začenja z »Dobrodošle v …« in za katero bi lahko rekli, da je bolj osebna kot karkoli doslej napisanega. Osamljen, temen in bled je njegov svet, daleč od tistega brezskrbnega zvezdniškega življenja, kot si ga morda kdo predstavlja. Pozorno poslušajte! Vse lepo za vse je popolnoma drugačna – prešerna pesem, poln optimizma, ki si jo lahko zavrtiš pravzaprav kadarkoli – poleti na kakšni plaži, ob tabornem ognju ali pozimi, pač v družbi najbližjih in najdražjih. Orgle Denisa Horvata so tokrat tiste, ki prevzamejo vodilno vlogo in čudovito peljejo pesem, po kateri bi lahko pravzaprav sklepali, da je Hamo (kot avtor besedila) zadovoljen s tistim, kar ima v življenju, ker, kot pravi, »dal sem pike na vse konce« in dopolni, da je bilo »lepo leto, ker si ti k nama pripela svoje sonce«. In še Zato ker je mraz, igriva in polna samoizpraševanja, z verzi, v katerih se spopada z »banalnostmi«, ampak … sam sem jo slišal kot pesem, ki govori o tem, da se preveč ukvarjamo in obremenjujemo s stvarmi, na katere nimamo vpliva in tudi, če so dobre, v njih ne znamo uživat, za nameček pa se ne znamo potruditi pri stvareh, na katere lahko vplivamo. Vsekakor verzi, v katerih se zlahka prepozna marsikdo od nas.

In naposled pridemo še do ljubezni, ki je seveda prisotna tudi v nekaterih od že omenjenih pesmi, ampak kot nosilno rdečo nit jo najdemo vsekakor v pesmi Lubezen – kako je ljubezen pravzaprav ves čas prisotna in nekje blizu, pa čeprav se ljubimca ves čas srečujeta in se oddaljujeta, sta blizu in hkrati tako daleč. Podobno tematiko najdemo tudi v čudoviti Pusti mi prižgano luč – v razmerju sta (načeloma) vedno dva, ki se imata hkrati rada in sta skupaj, a si obenem puščata prostor in svobodo, da sta samosvoja. Čudovit zaključek, kjer seveda nisem mogel, da ne bi slišal veliko hendrixovskih elementov s harmonijami in prelivanjem. (namig: poslušajte Hendrixovo mojstrovino Electric Ladyland in ne tistih očitnih uspešnic!) Pa še Naprej, saj veš, pozitivna in v prihajajoče lepo zagledana pesem, z večglasnim petjem, lahko bi rekel prefinjena in subtilna ljubezenska izpoved.

Plošča, polna čudovite glasbe, ki seveda prehaja neke žanrske blues in rock omejitve. Vsak delček glasbe je na svojem mestu. Plošča, polna modrih misli, izpoved in razmišljujočih iztočnic ter vsebin, ki bodo prestale test časa. Ena tistih plošč, ki jo boste z veseljem in užitkom poslušali znova in znova. 22 je plošča, kot jih je v slovenskem prostoru res malo. Premalo.

Šal, 2022

Featured

Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks je bil v prvi vrsti nevrolog, pa tudi popotnik in ljubiteljski botanik. Leta 2001 se je odpravil na strokovno ekskurzijo po mehiški zvezni državi Oaxaci, opažanja in misli vestno zapisoval in jih izdal tudi v potopisni zbirki National Geographica.

Res težko rečem, kaj me je tako pritegnilo k branju knjige Oliverja Sacksa. Mogoče to, da ko sem enkrat videl omenjen National Geographic, ki sem ga rad bral (potem mi je na neki točki zmanjkalo časa za branje te izredno zanimive revije), sem vedel, da je pred menoj zanimivo branje. Ali pač moja zaljubljenost v avtohtona plemena severne in južne ter seveda tudi srednje Amerike, mimo katerih sem vedel, da avtor ne bo mogel. Mogoče halucinogene snovi srednje Amerike, ki so jih tako radi konzumirali meni ljubi glasbeniki šestdesetih? Malce sem razmišljal o Santani (plošča Abraxas) in še malo bolj o Grateful Dead (plošča Aoxomoxa). Dejstvo je, da nisem ljubitelj botanike (pravzaprav o tem nimam niti najmanjšega pojma!), sploh pa ne praprotnic, ki so tako zelo navdušile Sacksa.

Tako lahko priznam, da vsaj pol časa nisem imel pojma, o čem berem. Naštevanje skoraj neštetih botaničnih – no, lahko rečem kar flore in favne; čudes Oaxace, latinski izrazi in vsaj meni mnogo bolj strokovno kot ljubiteljsko oz. laično opisovanje nedojemljivih podrobnosti in razlik med posameznimi vrstami ter odkrito navdušenje nad doživetim, so mi bili popolnoma tuji. V fotografsko bogato opremljenem formatu National Geographica bi vse skupaj zagotovo funkcioniralo očem mnogo bolj prijazno in zanimivo. Na tem mestu moram omeniti prevajalko Bredo Biščak, ki je s skupino ljudi (zahvali se jim v zaključku) poskrbela za ta enciklopedičen prevod, ki pa na nobenem mestu ni suhoparen (beri: dolgočasen).

Nekoliko bolj sem zastrigel z ušesi (kaj storimo z očmi, ko nas nekaj res pritegne?), ko je avtor začel opisovati čokolado – njen izvor, številne učinke, način pridelovanja in uživanja. Seveda ni šlo mimo čilija oz. čilijev, meskala, pejotla in drugih halucinogenih snovi. Še kako me je zanimala zgodovina tega področja, kjer niso živeli le Azteki, ampak tudi Zapoteki, njihov razvoj in propad, številni dosežki in predvsem mitologija oz. verovanje, obredi in navade. Slikovito opisovanje pestre in razgibane pokrajine ter odkrivanje sodobne kulture tega področja in številne primerjave z »razvitim« svetom. Zakaj razvitim v narekovajih? Tudi avtor sam se nekajkrat vpraša, kako razviti in civilizirani smo, glede na naš način življenje in uničevanje tistega, kar nam pravzaprav daje življenje.

Pri vsem skupaj sem morda še najbolj pogrešal nekaj več stika s prebivalstvom Oaxace, saj so zbrani raziskovalci (bolj ali manj vsi ljubitelji in člani Ameriškega združenja za preučevanje praprotnic) večino časa preživeli v lastnem mehurčku.

In če česa nisem pogrešal in je to tisto, zaradi česar sem s knjigo vztrajal do konca in ji moram priznati nesporno priznati – strast. Pristna pustolovska strast do raziskovanja in odkrivanja, navdušenost ob opažanju redko (ali nikoli) videnega, strast ob spoznavanju novega in osvajanju novih znanj. Strast, zaradi katere veš, da je človek resnično užival sleherni trenutek in ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Tiste vrste strast, zaradi katere bi se odpravil vsaj v ljubljanski Botanični vrt in skušal gledati in videti tam zbrana botanična čudesa na tak pristen, skoraj otroško radoveden način.

Cankarjeva založba, 2022

Featured

Joker Out – Demoni

O plošči Demoni težko govorim kot o novi plošči, zaenkrat je še vedno aktualna. Druga plošča ta hip najbolj priljubljene slovenske glasbene skupine je skupino bolj ali manj postavila v neke žanrske okvirje in jih vsekakor zasidrala na piedestalu.

Nenavadno mi je, ko mi kdo v Sloveniji, ki vsaj bežno spremlja (popularno) kulturo reče, da za Joker Out še ni slišal. Fantje so razprodali (dobesedno v nekaj dneh) Križanke, so na odlični poti, da razprodajo Stožice, lansko leto so pravzaprav ves čas nastopali, slišati jih je na radiu in kot razmeroma sveže – s skladbo Carpe Diem nas bodo zastopali na letošnji Pesmi Evrovizije v Liverpoolu. Mnenja so se kresala in ne glede na rezultat se bodo še naprej, ampak to ni del tega zapisa.

Sam se Joker Out spomnim kot nadobudne skupine, ki so nastopali na enem prvih Alive Step Up! dogodkov, bolj ali manj preigravali priredbe in če me spomin ne vara, so celo predstavili eno avtorsko pesem. Sledila je Špil liga, kjer so zmagali in od tam je šlo le še navzgor. Nekaj kadrovskih menjav, tudi žanrsko so se prilagajali in razvijali ter naposled prišli do zvoka, ki ga sami označujejo kot »shagadelic rock«. Če so ga na prvencu Umazane misli predstavili, so ga na Demonih še razvili in nadgradili.

V poldrugem desetletju pisanja o glasbi in nekaj sto napisanih člankih sem pri še tako iskrivih in zanimivih glasbenih prvencih vedno opozarjal na »sindrom druge plošče«. Prva plošča je ponavadi zbirka najboljšega, kar je skupina pred prebojem ustvarjala in pripravljala ponavadi dolga leta. Potem pride uspeh, morda celo slava, ki mine veliko hitreje … kako hitro bo skupina izdala drugo ploščo in seveda, kako dobra bo. Joker Out so drugo ploščo lepo tempirali s koncertom v Križankah, se morda z njo ukvarjali celo malce preveč in morda bo kdo rekel, da so jo izdali celo prehitro. Glede tega se sicer ne bi strinjal, si pa upam napovedati, da nas pred Stožicami čaka še tretja. In takrat bom znova pomislil na komentar ene od obiskovalk koncerta v Križankah, ko je rekla: »Ta plošča je zanič in če bodo še s tretjo tako hiteli, četrte ne bodo več izdali.« Veliko je odvisno tudi od tega, kako se bo razpletel projekt Evrovizija …

Sam bi zgodbo Demonov predstavil skozi dve pesmi – naslovno Demoni in zaključno, Novi val. Umazane misli so prinesle skladbe ljubezni, hrepenenja, nagajivosti in mladostne energije. Umazane misli so skupini prinesle prepoznavnost in slavo, vrtinci slave pa v naši majhni državici hitro posrkajo naivno mladež in jo brez slabe vesti izpljunejo. Pa ne govorim le o glasbi! Slava in prepoznavnost pa prineseta tudi lažno ljubezen, prijateljstva in druge demone, s katerimi se je treba soočiti. In lahko bi rekel, da imajo Joker Out odličen poligon za soočanje – svojo glasbo. Kanal – koncerte in občinstvo, ki jih sliši in čuti, razume, podpira. Pevec Metallice, James Hetfield, je imel dolgo časa zadržek pisat preveč osebna besedila o težavah, ki jih je prestajal, dokler ni spoznal, da se njihovi poslušalci, oboževalci poistovetijo z njim, mu verjamejo in seveda, pojejo z njim. Prav zaradi osebnih besedil.

Občinstvo Joker Out bolj ali manj sestavljajo najstnice. Katera najstnica še ni imela strtega srca? Bila zaljubljena v napačnega? Doživela neprijetne izkušnje? Pojejo z njimi, od prvega do zadnjega verza. Čutijo. Tudi Joker Out so bili še nedolgo tega najstniki – in pesmi, kot so Katrina, Padam, Vse kar vem, Ne bi smel, Ona, Tokio, NGVOT (gre za pesem Ne govoriva več o tem, ki so jo mnogi pričakovali že na prvencu) govorijo o tipičnih najstniških tegobah, ki pa niso tuje niti starejšim. Plastika je zanimivo kritična do današnje družbe in sem zelo radoveden, kako jo dojemajo mladi, saj bi upal trditi, da je kar nekaj ostrine naperjene zelo očitno.

Novi val je tista morda najbolj osebno izpovedna – kdo so (bili), kje so in kako naprej. Po eni strani spoprijemanje s kritikami in očitki ter na drugi strani prepričanost v to, kar verjamejo. Pa tudi poziv, da je treba verjeti vase, v svoje znanje in talente, slediti svojim sanjam. In kakrokoli je pesem Demoni lahko temačna, depresivna in pesimistična, je Novi val odprta, sončna in odlična popotnica za (svetlo) prihodnost.

Ne morem mimo pesmi Ona in Demoni, morda se še enkrat posvetim evrovizijski Carpe Diem. Fantje so se odločili, da bodo šli na Pesem Evrovizijo, največje evropsko »tekmovanje« popularne glasbe s pesmijo v slovenskem jeziku. Seveda jim lahko za to zaploskam. Pa mislim, da se zavedajo, da zgolj »vibe«, ki ga pesem ima, ne bo dovolj, ker je ljudje ne bodo razumeli in je ne bodo peli. Zakaj imamo potem na plošči dve pesmi v ne najbolj prepričljivi »srbohrvaščini«? Demoni vsaj studijsko najbolj odstopa od prepoznavnega shagadelic (pop) rock zvoka. Lani poleti so igrali (in navdušili) na Exitu in verjamem, da imajo fantje potencial v bivših skupnih republikah, ampak bi jim osebno svetoval, naj pač posnamejo album oz. zbirko pesmi v srbohrvaščini … tole je pač zelo neprepričljivo in en tak majhen madež na sicer zanimivi plošči.

In ko sem pri uspehu na Exitu in na sploh uspehu, priljubljenosti in prepoznavnosti skupine. Po zelo dolgem času smo v Sloveniji dobili frontmana, ki se zaveda svoje vloge, poslanstva in je ustvarjen za oder. Simpatičen, komunikativen, ravno prav spogledljiv in zadržan, z odličnim občutkom za »biti na odru in v stiku s publiko«. Lahko rečem, da Bojanu Cvjetićaninu občinstvo je iz roke. V Krisu Guštinu ima skupina tudi enega najbolj nadarjenih in zanimivih kitaristov pri nas, ki ima za nameček v genih občutek za ustvarjanje nalezljive glasbe. Po nekaj kadrovskih menjavah, ki so jih imeli v zadnjih letih in glede na govorico telesa, pa imam občutek, da bo prej ali slej s svojim statusom v skupini zelo nezadovoljen en član. Mogoče pa je samo občutek …

Tisto, kar loči prvenec in Demone, so koncertne izvedbe. Skladbe z Umazanih misli so že v osnovi nekoliko bolj udarne, spevne in »žive«, številne pesmi z Demonov pa zares zasijejo šele v koncertnih izvedbah. Producent Žare Pak je še enkrat več potrdil, da je res mojster svojega dela in zna zvok postaviti tako, kot je treba. Zanimivo in poslušljivo, s kar nekaj poudarki in podrobnostmi, ki jih poslušalec sliši šele po nekaj poslušanjih.

Samo pomislite, kdaj smo imeli nazadnje glasbeno skupino, kjer bi na koncertu občinstvo z njimi pelo vsak verz? Pa občinstvo ni deset ljudi, kjer so tri sosede, vsaka zaljubljena v enega člana, kakšna sestra, sošolka in mimoidoči neznanec. Govorimo o več sto in več tisoč ljudeh, ki obiskujejo koncerte Joker Out. Zadnje skupine, ki jim je to uspelo, praznujejo trideset in več let obstoja, njihovi člani pa imajo tako stare otroke, da imajo že svoje skupine. Joker Out, naj vam je to všeč ali ne, so novi val slovenskega pop rocka in želim si, da bodo mladi spet ugotovili, kako dobro je vzeti v roke kitaro in druge inštrumente, se zapreti v garažo in igrati – glasno in s srcem. Prihodnost je njihova in prihodnost je svetla.

Shagadelic Records, 2022

Featured

Križ čez Nepal

Prva asociacija ob omembi imena Viki Grošelj je vsekakor Himalaja. Poskusil je osvojiti vseh štirinajst osemtisočakov, uspelo mu je na desetih. Z nekaterih je smučal. In je vsekakor eden tistih, za katerega lahko rečemo, da je bil med prvimi – pionir himalajizma.

Viki Grošelj šteje sedemdeset let. Ob štirideseti obletnici prvega odhoda v Nepal je želel izdati omenjeno knjigo, a mu jo je (kot vsem nam pri zanimivih načrtih) zagodla korona. Tako je najbolj zahodno točko namišljenega križa čez Nepal (most pred kitajsko mejo) dosegel »šele« 12. oktobra 2021. Najbolj severno je dosegel 10. oktobra 1975 (vrh 8481 metrov visokega Makaluja), najbolj vzhodno (8586 metrov visoko Kangčendzengo) 1. maja 1991 in najbolj južno (le 67 metrov nad morjem ležeči Jogbani, na meji z Indijo) 18. marca 2017.

Omenjeni Makalu je bil tudi prvi osvojeni osemtisočak v karieri Vikija Grošlja in sredi sedemdesetih hkrati tudi eden tistih vzponov, ki je slovenski (oz. tedaj jugoslovanski) alpinizem dvignil na svetovno raven, saj je šla ekipa pod vodstvom Aleša Kunaverja na vrh po prvenstveni, tehnično zelo zahtevni smeri prek južne smeri. Zadnji je bil točno šestindvajset let kasneje Čo Oju, 8201 metrov visok vrh, s katerega je nato smučal in to brez uporabe dodatnega kisika. Vmes se je zvrstilo še osem drugih osemtisočakov in vrsta tragedij – med tistimi najbolj »znanimi« je vsekakor smrt Nejca Zaplotnika leta 1983, ko so osvajali Manaslu, a ni bila edina. Tudi sam je utrpel kar nekaj bližnjih izkušenj s smrtjo, poškodb, hudih ozeblin in kot boste lahko razbrali, je imel nekajkrat preprosto srečo, da je preživel.

Pa ne le srečo – lahko rečemo, da je Vikija Grošlja v prvi vrsti vodil tudi razum. V Himalajo oz. Nepal je zaljubljen, obiskuje ju že 46 let – v zadnjih letih bolj za treking in »lažje« plezanje kot za zahtevne, prvenstvene alpinistične izzive. Kar nekajkrat bi lahko vztrajal in »rinil« proti vrhu in mogoče bi imel osvojena vsaj dva osemtisočaka več, mogoče pa ga ne bi bilo več z nami. Razum, ki je še kako prisoten tudi v njegovem pisanju, številnih predavanjih in nasploh energiji, ki jo avtor oddaja. Razum, ki ga sicer vodita strast in ljubezen.

Poleg številnih trenutkov, ko ga prevzameta preprosta lepota videnega in doživetega, skoraj neopisljivih občutkov, ga čustva še najbolj preplavijo, ko pridemo do leta 2015. Grošelj je želel s skupino sopotnikov takrat prehoditi Ganeš Himalajo od Dunčeja do Arket Bazarja, aprila prišel v Nepal in po le nekaj dneh hoje je državo na območju med Katmandujem in Pokaro stresel katastrofalen potres. Naslednji dni so posvetili pomoči in reševanju prebivalstva, drugih pohodnikov, naslednja leta pa zbiranju in dostavljanju pomoči. Od vasi do vasi, od družine do družine, iz rok v roke. Toplina in skromnost ljudi, neizmerna hvaležnost … vse to, na kar zahodni svet kar pozablja in prav zato se Grošelj vsako leto (najbrž) odpravlja tja.

V teh 40+ letih, ko je delal križ čez Nepal, mu je med drugim uspelo izpeljati tudi projekt smučanje od 0 do 8000 metrov – med drugim je bil s smučmi na severnem tečaju, s smučmi je prečkal Finsko, smučal z najvišjih vrhov Evrope, Antarktike in Severne Amerike, že omenjeni Čo Oju pa je 6. najvišji vrh sveta. Osvojil je tudi najvišje vrhove vseh celin ter v času korone opravil še en zanimiv »izziv« – Krono Slovenije. Krožno pot iz domačih Guncelj ter osvajanje treh glavnih vrhov – Stola, Grintovca in Triglava, kar pa je vsebina druge knjige, o kateri bom še pisal.

Kateri osemtisočaki so (in mislim, da bodo) za Grošlja ostali nedosegljivi? Zloglasna Daulagiri (8167 metrov) in Nanga Parbat (8125 metrov), Anapurna I (8091 metrov) in Gašerbrum I (8068 metrov). Anapurno je osvajal dvakrat (1992 in 1995), a vrha ni osvojil, Daulagiri je osvajal 1998.

Križ čez Nepal ni ena tistih knjig, kjer boste našli različne modrosti ali poezijo, tudi bahavih celostranskih fotografij ni. Zapisi in obujanje spominov, celo podoživljanje skoraj petdesetih let obiskovanja Nepala, bolj dokumentaristično kot promocijsko, a predvsem ljubeznivo, polno spoštovanja – do pokrajine, gora in ljudi ter njihove kulture in običajev. Šerpe so poimenovani, »spoznali« boste njihove družine, bili povabljeni v njihove domove in čutili toplino njihovih src. Dobili boste občutek, kako je zreti v na videz (ali pa tudi dejansko) neosvojljive vrhove strehe sveta, zakaj je treba včasih stopiti previdno in drugič močno zamahniti s cepinom. Kako je, ko te res zebe in kako se razdivja narava na 6000 in več tisoč metrih …

Viki Grošelj ne naklada, ampak je v svojih zapisih pristen, iskren, natančen in srčen, predvsem pa skromen, zaradi tolikokrat doživete neslutene moči narave morda celo ponižen. Vsekakor pa alpinist, vodič in človek – vse troje z veliko začetnico.

Buča, 2022

Featured

Klementina ima rada rdečo

Klementina ima rada rdečo je delo poljske pisateljice Krystyne Boglar, ki je prvič izšla že pred več kot petdesetimi leti. Poletna detektivska zgodba, napeta in polna preobratov ter domiselno ilustrirana bo vsekakor pritegnila mlade bralce.

Uvodoma pa tole – knjiga je izšla v zbirki Sinji galeb, ki letos praznuje 70 let in kar neverjetno je, ko človek opazi, da je knjiga Klementina ima rada rdečo že 354. v tej zbirki! Poleg skoraj vrstnice Čebelice (sedemdeset let bo praznovala prihodnje leto), ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, vsekakor ena najbolj prepoznavnih in tudi kvalitetnih knjižnih zbirk za mlade pri nas. Pogosto me starši sprašujejo, katero knjigo izbrati svojemu otroku za branje in na tem mestu lahko zatrdim, da če boste izbirali med knjigami iz Čebelice (predšolski in prva triada) ali Sinjega galeba (od druge triade dalje oz. za starejše od 10 let), ne morete zgrešiti.

Krystyna Boglar je knjigo Klementina ima rada rdečo izdali leta 1970, v slovenščino je prevedena prvič, prepričan pa sem, da bo z zanimivim zapletom, otroško navihanostjo, razigranostjo in radovednostjo hitro prepričala mlade bralce.

Šestindvajseti avgust, sobota. Konec počitnic je blizu. Kraj dogajanja – vas Angelovo oz. Počitniška vas. Ada, Marko in njun mlajši brat Polpet (ki mu je v resnici ime Darko) med popoldanskim pohajkovanjem po bližnjem gozdu naletijo na deklico, ki se predstavi kot Malinka in jim v solzah zaupa, da je izgubila Klementino. Otroci seveda seštejejo ena in ena ter pod dve razumejo, da je Malinka najbrž izgubila sestro. Z nadaljnjim seštevanjem pridejo do rezultata, da je iskalna akcija nujna in da so ne glede na vse prav oni trije tisti, ki bodo poiskali Klementino.

K iskalni akciji, ki mora potekati v strogi tajnosti (berite: mimo vednosti staršev), pritegnejo še Lana in Jana, ki razmišljata po svoje in seveda želita biti prav ona dva tista, ki bosta našlo Klementino ter pobrala slavo. Prihajajoče neurje in nočni gozd otrokom preprečijo načrte, v vse skupaj pa se vplete lokalni novinar Ignacij z ne najbolj zanesljivim avtom, policijski inšpektor Brecelj in njegov sin Žan ter nekaj njegovih kolegov. Vsi iščejo Klementino oz. nekateri iščejo tudi Malinko, saj so jo njeni starši pogrešili.

Dialogi in zdrava tekmovalnost med brati in sestrami oz. nekaj tipičnega fantovskega postavljanja in zdrave dekliške pameti, veliko humorja in povezanost. Otroci so iznajdljivi, a se znajdejo v nevarnosti – padci, skrivanje, divje živali, boj za preživetje, zaskrbljenost, ugrabitev, slabo vreme, ki brane naredi še bolj razburljivo. Ilustracije je prispeval Bohdan Butenko – ni jih veliko, vse so v rdeči barvi, zelo preproste, a ravno prav dopolnjujejo zgodbo.

Bralec bo seveda ves čas razmišljal, kje je Klementina in ali jo bodo našli, situacijo malenkost zaostri še slikar Vincent Trska, da pa je vzdušje podobno klasični kriminalki, poskrbi divje neurje, za katerega si lahko le predstavljate, kako učinkuje na sicer pogumne otroke v velikem gozdu sredi noči. Avtorica bralca vse do zadnjega drži v napetosti in pričakovanju, razplet je nepričakovan in obenem zabaven.

Moram priznati, da me je zasnova zgodbe in sam potek res prijetno presenetil – marsikatera odrasla kriminalka nima tako lepe strukture in toka dogodkov in je mnogo bolj predvidljiva kot Klementina ima rada rdečo. Knjigo vsekakor priporočam otrokom, za odmik od siceršnjega branja pa jo v roke brez slabe vesti lahko vzamete tudi starejši bralci.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Vojna

Avtobiografski risoroman hrvaškega avtorja Gorana Duplančića na zanimiv način odpira temo, ki bi jo lahko pričakovali od kakšnega slovenskega avtorja in bi nam najbrž ponudila povsem drugačen vpogled. Desetdnevna vojna za Slovenijo in dogajanje v šentviški vojašnici, skozi oči desetarja JLA, Gorana Duplančića.

Pred dnevi sem bil v debati, kako huda in resna je bila omenjena desetdnevna vojna za Slovenijo, za katero bi lahko rekli, da je bila v samem smislu vojne res bolj simbolična oz. vojaški spopad. Za vse tiste, ki so izgubili koga od bližnjih, je bila seveda še kako resna. A treba je priznati, da v primerjavi s tistim, kar je nato sledilo tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini, pravzaprav ni bil to niti v od vojne. Pa vseeno Duplančićev strip nosi naslov Vojna in kot bo bralec lahko razbral iz vsebine, je bila za tiste vojake, ki so bili takorekoč ujeti v šentviški vojašnici, to kar resna vojna. Predvsem vojna živcev.

Načelni in odločni desetar Goran Duplančić (mama ga kliče Gogo, med sovojaki je tako Dupli kot Spličo) se prebudi 25. junija 1991, na dan, ko je Slovenija razglasila samostojnost in med poslušanjem pesmi Mojoj majci Prljavog kazališta sliši novico, da je »zvezna vlada pod vodstvom jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markovića razglasitev slovenske in hrvaške neodvisnosti označila za nelegalno in nelegitimno ter odobrila uporabo sile za discipliniranje Slovenije«. Vojna? Za začetek postroj, stanje pripravljenosti in kmalu tudi zavedanje, da so jim »janezi« izklopili vodo in elektriko.

V vojašnici Borisa Kidriča se situacija naglo spreminja in je zelo nepredvidljiva. V vojašnici zbrani še včeraj bratje, danes pa, kot Duplančić dobro navede: »sem jaz od včeraj v tujski legiji, ti, Slovenec, si domači izdajalec, vi drugi pa okupatorji.« Na kupu so seveda zbrani vsi narodi – Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bosanci. (takrat se je smelo še tako poimenovati prebivalce iz Bosne in Hercegovine). Vedelo se je, da so glavni seveda Srbi in kazale so se tudi jasne razpoke med Srbi (»četniki«) in Hrvati (»ustaši«), grožnje, zmerljivke in vseprisoten strah. Ni vode in ni elektrike, tudi hrane ni. Slovenska teritorialna obramba sestreli helikopter, ki je k njim vozil kruh (da, gre za slavni primer sestrelitve helikopterja sovražne vojske, ki ga je vozil slovenski pilot, Toni Mrlak in ki je bil s poveljstvom slovenske teritorialne obrambe dogovorjen za prebeg) in po ogledu poročil so vojaki zmedeni in niti ne vedo točno, čigave ukaze pravzaprav ubogati in še bolj – katere ukaze? Naj res v primeru poskusa bega ustrelijo človeka, s katerim so še včeraj delili sobo, hrano, erotične revije?

Zgodbo spremljamo skozi oči mladega desetarja Duplančića, ki »broji sitno« in se veseli jesenskega vpisa na fakulteto. Sanjari o dekletih, tudi tisti, ki jo ljubi, ona pa se zanj ne zmeni. Misli na starša, ki ju zagotovo skrbi. Neke noči se pred njegove oči zelo živo vrne ogromen črn volk, ki ga je v sanjah preganjal skozi otroštvo. Njegova četa je vse bolj zmedena in čeprav on sam ni več tako odločen kot je bil, pa v prvi vrsti ostaja človek, ne vojak, ki zgolj slepo uboga in posluša ukaze nadrejenih. Pa čeprav mu grozi vojaško sodišče! Tudi, ko se vmes v vojašnici nepričakovane prikaže mama, Goranu ni lahko. A dezertirati ne želi. Pretresljiv prizor, ko vojak iz njegove čete, Slovenec Tomaž, odide do ograje (čez minsko polje, za katerega niso vedeli), na drugi strani pa je slovenski teritorialec, njegov brat Matjaž. Pa, ko se pred zapornico prikaže avto, v njem pa domnevna španska novinarka s snemalcem. Vojaki so z živci na koncu! Puške so naperjene, pripravljeni so streljati, na novinarje, civiliste. In ker je vodja vojašnice, podpolkovnik Šipčić slovenskim oblastem zagrozil, da bo začel streljati po Ljubljani, predvsem pa po bližnjih strateških objektih, so dobili nazaj vodo in elektriko. Vojna, ki je res trajalo samo deset dni, a kot je zgovoren nočni dialog na straži, vlekle so se minute in vlekli so se dnevi. V neskončnost.

Avtor, Goran Duplančić, ki je JLA in šentviško vojašnico »zapustil« pred sklenitvijo premirja, se je moral nato soočiti z vojno še v svoji novi domovini. Stike s sovojaki iz ljubljanske vojašnice je povsem izgubil. Vpisal se je na fakulteto in postal doktor fizike. Ter amaterski stripar. Dve leti je ustvarjal in na stripovskem forumu objavljal odlomke Vojne. Risoroman je vsebinsko poln in bogat in mnogi se bodo vrnili dobrih trideset let nazaj in dneve neke (tudi umetno ustvarjene vojne) norije znova podoživeli. Pri sami risbi bi lahko rekel, da gre za delo amaterja, ampak – zelo dobrega amaterja, ki razume strip kot tak. Zagotovo mu je pomagalo tudi to, da je strip rad bral in se tako v sami vsebini pokloni kultnemu Dylanu Dogu. Pokloni pa se tudi številnim glasbenikom in pesmim, ki so ga v tistih dneh spremljale – že omenjeni Prljavo Kazalište, pa Bajaga, Riblja Čorba, Đorđe Balašević in Rani mraz. Pesmi, ki spomnijo na staro in novo domovino, dom, ljubezen, prijatelje …

Pravzaprav edino, kar pri risoromanu pogrešam oz. me moti, je prevod dialogov. Po mojem mnenju Vojna izgubi tisto »nekaj« s tem, ko beremo dialoge med bratskimi narodi Jugoslavije v slovenščini. Besedila pesmi so recimo ostala v izvirniku (s prevodi na koncu), dialog s špansko novinarko tudi (spet s prevodom na koncu), zakaj je bilo potem potrebno prevajati dialoge? Resno razmišljam, da bi ga poiskal v izvirniku in vidim, kaj oziroma če kaj, se je izgubilo v prevodu. Sicer pa je Vojna vsekakor strip, ki ga priporočam v branje. Kot sicer izvemo iz uvoda, je tu le ena od mnogih zgodb, ki so se izgubile v številnih drugih »junaštvih«, pa vseeno – zgodba, ki jo je vredno prebrati. Zgodba, ki vojno pokaže v drugi, življenjski luči, skozi oči vojaka, pred katerim je še celo življenje. Vojaka, ki je v prvi vrsti človek.

Založba ZRC, 2022

Featured

V gozdu

Roman Tane French V gozdu bi običajno »požrl«, saj ima vse potrebne elemente odlične psihološke kriminalke, kjer se plast za plastjo luščijo odtenki nekih pozabljenih, zamolčanih ali potlačenih dogodkov.

In zakaj ga nisem? Vprašanje, na katerega si težko odgovorim, saj je roman, svetovna uspešnica, ki je doživel tudi TV-ekranizacijo (prvih dveh knjig iz serije!), odlično napisan in izvrstno preveden (Maja Novak) in ima res vse, kar potrebuje dober roman takšnega žanra. Osebno me je navdušil nekoliko drugačen, zelo neturističen in lahko bi rekel celo neprivlačen (ali pač realen?) prikaz Irske oz. Dublina.

Žanrsko bi V gozdu na hitro označil za kriminalko in ta oznaka vsekakor drži (umor, nerešen umor, nasilje, spolne zlorabe, zastrupitev, obredi …), a je mnogo več kot to. Okoljevarstveni boj oz. še bolj boj za kulturno dediščino Irske, zelo veliko psihologije, otroške travme, vpliv politike na delo policije, mešetarjenje pri nakupih zemljišč, off-shore podjetja, nekaj malega fantazije, ko bralec čaka na kakšen »Kingovski« vložek, pa stanje duha v osemdesetih (ki je bilo povsod po svetu zelo različno, Ircem ni bilo nič lažje) in tudi dandanes, napeta družinska dinamika, medosebni odnosi in še bi lahko našteval.

Zgodba? Začne se leta 1984, ko so trije najstniki – Germaine (Jamie) Elinor Rowan, Adam Robert Ryan in Peter Joseph Savage iz mesteca Knockaree v grofiji Dublin odšli na nekaj, kar bi moralo biti običajno poletno popoldansko pohajkovanje po gozdu, končalo pa se je z izginotjem dveh in vrnitvijo samo enega, močno travmatiziranega Adama Ryana. Jamie in Petra niso nikdar našli, za njima se je dobesedno izgubila vsaka sled – nesreča, umor, izginotje – neraziskano, nedokončano. Adam Robert Ryan odide v internat in takorekoč pozabi (skoraj) na vse, kar se je zgodilo tistega usodnega 14. avgusta, obdrži le srednje ime, se znebi dublinskega naglasa in postane policist. Njegovo preteklost pozna le malokdo, pravzaprav nihče, ampak svet in življenje se mu konkretno postavita na glavo, ko mora v rodni Knockaree raziskovat nenavaden umor Katy Devlin, lokalne ljubljenke in obetavne baletne plesalke.

Truplo najdejo na arheološkem najdbišču, preko katerega bo kmalu tekla avtocesta, na keltskem oltarju. Znaki nasilja so, čeprav ne izstopajoči, deklica je bila posiljena, očitno po smrti. Ali je bila morda žrtvovana? Njen oče, Jonathan Devlin, je predsednik združenja tistih, ki so se trudili, da bi avtocesto speljali mimo pomembnega najdbišča, saj je lokalna zgodovina še kako pomembna. Seveda je na drugi strani veliko pomembnih in vplivnih ljudi, ki so s prodajo zemljišč odlično zaslužili. Ali je bil umor male Katy opozorilo očetu? Družina je videti, da nekaj prikriva – Katy ima še dvojčico, a veliko bolj skrivnostna se zdi starejša hči Rosalind, pri čemer vsaj na prvi pogled nista nedolžna niti mama in oče. Tu so seveda še številni delavci na arheološkem najdbišču, ki niso navdušeni nad prisotnostjo policije, še toliko bolj pa so jim šli na živce vedno radovedni otroci. Eden od arheologov, Mark, se zdi prav posebej nevaren in nepredvidljiv.

Policijska preiskava, ki jo vodita Robert Ryan in Cassie Maddox, se ves čas zdi v slepi ulici. Mediji niso zadovoljni, vodstvo policije, posebej njun nadrejeni O’Kelly še manj. Šele vstop Sama O’Neilla, katerega stric je pomemben politik, v to raziskovalno ekipo, začne premikati stvari. V nove slepe ulice. Odnos med Ryanom in Maddox se zdi vse bolj zapleten in napet, še posebej, ker je ona ena tistih, ki pozna njegovo skrivnost. Skrivnost, za katero se vse bolj zdi, da bo na neki točki razkriti. Tako kot Ryan ugotovi, da je bil Katyjin oče Jonathan med trojico, ki jih je on s pogrešanima prijateljema pred toliko leti zasačil, kako so posilili dekle … prijatelja je tisti dan videl zadnjič.

Bralec ve, da se bo zanka prej ali slej zategnila, a je vrv vse bolj ohlapna. Ryana vse bolj bremenijo dogodki preteklosti in ga ovirajo pri aktualni preiskavi. Bralec se bo seveda prej ali začel spraševat, ali ni bil morda kar on tisti, ki je poskrbel za izginotje prijateljev. Morda celo, ali ni Cassie njegova pogrešana prijateljica Jamie? In še korak naprej – kaj pa, če je bil on tisti, ki je vpleten v nenavaden in očitno nerešljiv umor Katy Devlin? Za ključno osebo pri vsem skupaj se izkaže Devlinova najstarejša hči Rosalind …

Morilec je naposled odkrit, čisto vse okoliščine pač ne. Takšnih ali drugačnih žrtev ne manjka, ena med njimi je tudi Robert Ryan. Avtorica bralca na trenutke predolgo drži v suspenzu, skrbi za preobrate in prevale, na koncu pa za strmoglavljenje mnogih. Prvi del serije Dublin Murder Squad tako ponudi ogromno vprašanj, nisem pa povsem prepričan, če bomo odgovore nanje dobili v naslednjih romanih – do sedaj je v izvirniku objavljenih šest (poleg V gozdu oz. In the Woods še The Likeness, Faithful Place, Broken Harbour, The Secret Place in The Trespasser). Morda sem se (in se še vedno) preveč ubadal s tem, kako bo avtorica povezala vse niti zgodbe in bil na koncu razočaran, ker jih ni.

Goga, 2022

Featured

Vernon Subutex (prva knjiga)

Prvi del trilogije o nenavadnem liku Vernonu Subutexu je zanimivo branje za vse, ki smo na tisti življenjski prelomnici, ko se nam zdi, da nas je (morda) povozil čas. In čeprav se dogaja v Franciji, bi zgodbo in dogajanje zlahka prenesli tudi na kakšen bolj domač lik.

Moje prvo presenečenje glede knjige (trilogije – baje bosta drugi in zadnji del v slovenskem prevodu izšli letos in drugo leto) Vernon Subutex je vsekakor to, da jo je napisala ženska. Virginie Despentes, ki je v Franciji kar nekaj prah dvignila že pred tridesetimi leti s prvencem Baise-moi, se je res odlično postavila v na trenutke kar stereotipen moški lik in šla v tem brkljanju po moški psihi precej globoko.

Drugo presenečenje je vsekakor neposrednost zapisanega – zlahka si predstavljam, da kaj od prebranega preberem na Facebook ali Twitter profilu kakšnega dežurnega nergača ali za zastavico, številko in domoljubnim vzdevkom skritega trola (v Franciji ali pri nas, saj je »mondus operandi« najbrž podoben). Ostrina in strupena kislina kar brizgata iz vrstic – desničarji, lažni, pokvarjeni in izumetničeni levičarji, nacionalisti, rasisti, homofobi, (pre)prodajalci svetega, pokvarjeni gospodarstveniki, politiki, na državno joško in gore drog priklopljeni kulturniki, med njimi tudi tisti, ki jih je že davno povozil čas in še bi lahko našteval. Toliko gneva in razočaranja, na trenutke celo sovraštva, ki pa je še kako realno, si v kakšnem našem delu ne znam predstavljati. In seveda, da je še vedno na tako visokem nivoju – vsebinsko in jezikovno. Znova je treba izpostaviti prevajalko, ki je tole spravila v slovenski jezik in mislim si, da ni bilo preprosto – Jedrt Maležič je vsaj po mojem mnenju ohranila ves »žmoht«, ki je potreben za dinamiko zgodbe.

Vernon Subutex je zanimiv lik. Lastnik ploščarne Revolver, ki je bila gibalo njegovega življenja, tako poslovnega kot zasebnega. In čeprav je jasno, da so sedaj vinilne plošče (spet) na pohodu in butične ploščarne vroča roba, se naša zgodba dogaja v času, ko je glasbo (pa ne le glasbo, da ne bo pomote!) dobesedno požrla digitalizacija. Plošče – vinilne ali CD, pač fizične; je povozil čas in le še malokdo jih je kupoval. Tisti, ki so jih, so bili pač redki oz. jih ni bilo dovolj. Vernonu je nekaj časa uspelo držati glavo nad gladino s prodajo prek spleta, predvsem pa je bil njegov rešilni jopič glasbenik (in prijatelj, čeprav je to kar vprašljivo) Alex Bleach.

Bleach, ki mu je tako po zaslugi videza, še bolj pa seveda po zaslugi nekaj popevkarskih uspešnic uspelo ohraniti status, je prijatelju Vernonu, ki ga je – če nič drugega, vedno poslušal; pomagal. Plačilo najemnine je bilo še najmanj, kar je lahko storil. A potem Alex umre in Vernon nepričakovano pade v vrtinec izterjevalcev, spominov in negotove ne le prihodnosti, ampak kar sedanjosti. Denarja nima niti za – no, ne burek, ampak za kebab; nima strehe nad glavo in vse svoje borno premoženje lahko spravi v nahrbtnik. Med njimi tudi video posnetke Alexa Bleacha, zadnji izliv velikega umetnika, ki je bil med snemanjem tako zadet od kokaina, da je seveda vse zelo vprašljive kvalitete. Vernon se spominja, a se ne spomni prav nič.

Govorice o teh posnetkih pridejo na ušesa mnogih in Vernon Subutex, ki išče svoj prostor pod pariškim nebom, postane najbolj iskana oseba. In na plano pridejo zanimivi in drugačni stranski liki, ki vse skupaj držijo pokonci, predvsem pa so posredno ali neposredno del Vernonove preteklosti, zgolj bežno pa sedanjosti in v nobenem primeru (najbrž) prihodnosti. Lydia Bazooka, Pamela Kant in Vodka Satana so že tri takšne. Novinarka, vplivnica, ex-porno zvezda in še kaj. Ne nujno v tem vrstnem redu, morda samo eno od naštetega ali pač vse.

Potem so tu producenti, režiserji in scenaristi, ki med seboj tekmujejo za to, kdo bo prej prišel do posnetkov velikega Alexa Bleacha, posnel dokumentarni ali kar celovečerni film o velikem, nepričakovano umrlem umetniku. Vernonovi otroški oz. mladostni prijatelji, s katerimi se ga je skupaj zadeval, potoval, odkrival glasbo in obiskoval koncerte. Pozabljene ali neuresničene ljubezni, ki propadajočemu Vernonu vsaj za nekaj dni ponudijo streho nad glavo. Klošarji, policisti, preprodajalci drog in prodajalci ljubezni. Geji, trans-osebe, prostitutke. Poročeni in ločeni, tisti v odprtih razmerjih, z otroki in hišnimi ljubljenčki. Prerez pariške družbe, ki morda ni tako očitno vidna, je pa še kako prisotna in aktivna.

Zaključek prvega dela je neobičajen – Vernon Subutex po tednih seljenja iz stanovanja v stanovanja znancev, prijateljev ter znancev znancev in »izkoriščanja« njihove dobrote pristane na ulici. Brezdomec, klošar. Spoznava druga pravila in način življenja. Predvsem spoznava svoje meje, meje ponosa in sramu. Podira zidove, požiga mostove in nima prav ničesar, s čimer bi zgradil karkoli novega. Razen, morda, posnetkov Alexa Bleacha. Bomo videli v nadaljevanjih.

Presenetil in navdušil me je tudi zaključek, slabi dve strani. Opis oseb, za katere bi upal reči, da so pravzaprav navdihnile celotno trilogijo. Tiste in tisti, ki jih vsak gledamo, pa v resnici nikoli ne vidimo takšnih, kot so. Nimam pojma, kam bo šla zgodba o Vernonu v naslednjih dveh knjigah in nisem šel niti raziskovat. Želim, da me preseneti. Branje je na trenutke težko, celo naporno, saj se mi je nemalokrat zazdelo, da sem jaz tista boksarska vreča, ki jo mlati težka pest posledic odločitev Vernona Subutexa. Hote ali nehote se med branjem zazreš v lastno preteklost in razmišljaš …

Cankarjeva založba, 2022

Featured

Tesnoba je res čudna reč

Tesnoba je res ena čudna reč, o kateri se je težko pogovarjati, ni je najbolj preprosto razumeti in za nameček so o tej zelo široki temi bolj ali manj na voljo same strokovne knjige, ki jih je še težje razumeti kot tesnobo samo.

In sedaj smo dobili knjigo, lahko bi rekli slikanico ali celo strip, priročnik. Take vrste, ki ga bodo zlahka prebrali in razumeli tudi najstniki, ki se s tesnobo srečujejo vse pogosteje kot tudi njihovi starši, učitelji in še kdo. Steve Haines, avtor knjige, je terapevt, ki se osredotoča na telo, na njegov način zdravljenja pa pomembno vplival razumevanje ozadja travme in bolečine. Sophie Standing je ilustratorka in oblikovalka, ki je pri svojem delu specializirana za vede o človeku. Treba pa je omeniti tudi prevajalca, ki ni imel preprostega dela ohraniti to enostavno formo, razumljivo laiku – Aleksander Koroša je specialist otroške in mladostniške psihologije.

Podrobno opisovanje knjige Tesnoba je res čudna reč bi bilo pravzaprav trapasto. Potem knjige ne potrebujete, ampak verjemite, ko vam rečem, da je to ena tistih knjig, ki jih je vredno imeti na svoji polici.

Tesnoba in panični napad ter razlika med njima, simptomi in mogoči vzroki, različne oblike tesnobe (generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost in druge fobije ter posttravmatska stresna motnja), ugotovitve in izzivi, zakaj je tesnoba tako tesno povezana s pomenom »biti človek« in seveda tudi, kako se s tem po najboljših močeh spopasti oz. za začetek tesnobo sprejeti.

Izvedeli boste tudi nekaj o čustvih, občutju, čustvovanju in razumskosti, pomenu možganov, kvalitetnemu spancu in počitku, zanimiva pa je tudi hierarhija »telo-čustva-misli«, raznolikost načinov izražanja čustev in zakaj tesnoba ni samo slaba. Spoznali se boste s pojmi »Schadenfreude«, »Hygge«, »Firgun« in »Liget«. Gre za različna čustva različnih kultur, ki so ponekod samoumevna, drugje pa neznana in jih zato ne poznamo, niti razumemo.

Zadnji del tega priročnika nam ponuja nekaj načinov, kako se s tesnobo spoprijeti – to je lahko prizemljitev, lahko je metoda s področja zdravljenja odvisnosti, ki je označena s kratico J.O.U.L., potem so tu še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (v duhu boja s tesnobo), pogled na videz nenadzorovane situacije z druge perspektive, tu sta še metoda »preoblikovanj«, prekinitev toka pretiranega razmišljanja in še in še in še.

Glavnina strani je stripovska, z zelo slikovitimi in ploščatimi ilustracijami, na dnu strani pa nas v morda predrobnem tisku čaka nekoliko podrobnejša razlaga, v zaključku knjige pa viri in številne koristne povezave (mogoče bi lahko uporabili QR kode za lažji in hitrejši dostop, da ne rabimo vpisovat spletnih naslovov?). Kratki stavki, jasni in razumljivi, marsikaterega bi si človek lahko zapisal in imel kot »plonk listek« v primeru napada tesnobe.

Tesnoba je res čudna reč ni knjiga, ki bi vam ponudila odgovore na vsa vprašanja, ker je to – vsaj pri tesnobi, takorekoč nemogoče. Vsak človek jo doživlja drugače in tudi to je pomembno zavedanje. Vsekakor vam bo pomagala tesnobo razumeti z veliko različnih kotov in vam razširila obzorja, kako se s tesnobo spoprijeti. In če je breme pretežko – ne odlašajte!, poiščite pomoč strokovnjaka.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Supervid – Past v razredu

Supervid pisatelja Žige Valetiča in ilustratorja Jake Vukotiča bo z navihanostjo, humorjem in iskrenostjo navdušil mlajše bralce, zagotovo tiste v prvi triadi in morda tudi malce starejše. In ker gre za prvo knjigo (oz. 1. epizodo) iz zbirke, se lahko veselimo nadaljevanj.

Vid je dokaj običajen osnovnošolec, a s to razliko, da zelo slabo vidi in potrebuje spremljevalca Bojana, da mu pri pouku pomaga. In ker res slabo vidi, je njegov dedi (ki je v sebi ohranil hipijevski duh in je poln življenjskih modrosti) prepričan, da ima toliko bolj izrazito tretje oko. Obiskuje osnovno šolo in se srečuje z zelo običajnimi težavami – zoprnim sošolcem Markom, razrednim šaljivcem Miho, razumevajočo razredničarko Brino, klepetavima sošolkama Najo in Rubi, ima pa tudi najboljšega prijatelja Lubanzija. Kakšno ime je to, se boste vprašali? No, to boste izvedeli v zaključku knjige.

Mark je tisti, ki sošolko Najo okliče za Prduljčico in s tem sproži cel zaplet. Nekega dne, ko je ulice prekril prvi sneg, otroci ob prihodu v šolo spoznajo, da je nekdo skozi okno pometal njihove risalne mape v sneg. Ne risalne mape vseh, ampak bolj ali manj so vsi prepričani, da je glavni krivec seveda Mark, ki pa vse zanika. Vid v sanjah postane Supervid in s pomočjo tretjega očesa reši zagato ter naslednjega dne nepričakovano razkrije presenetljivega krivca.

Knjiga, ki opozarja na drugačnost in sprejemanje. Tako Vidova ekstremna slabovidnost kot Najine težave z vetrovi, predvidevam pa, da bo v bližnji prihodnosti na vrsto prišel tudi Lubanzi. Prijateljstvo, spori, nerazumevanje, zaljubljenost, zarotništvo in nedolžno spletkarjenje. Vsi starši osnovnošolskih otrok prav gotovo dobro veste, da se vse to v šolskih klopeh dogaja in da se največkrat vse v šolskih klopeh oz. šolskih prostorih tudi reši. Duhoviti dialogi, nekaj notranjih bojev glavnega junaka in simpatične ilustracije so vse tisto, kar bo k branju pritegnilo, upam, da kar največje število otrok.

Miš, 2022

Featured

Kje je Jan?

Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.

Nimam sicer v spominu, da bi redno bral njegove bloge na MMC-ju RTV SLO, sem pa morda občasno prebral kakšnega. Jan je bil novinar, a je na neki točki – in trideset let se zdi kar lepa prelomnica; začutil, da mora svet videti, začutiti, biti del njega. In je šel. Najprej v Srednjo Ameriko, nato v Južno Ameriko, se izogibal tistim najbolj turističnim področjem, odšel na Japonsko in v Južno Korejo, se potepal po jugovzhodni Aziji, odšel prek Indije v centralno Afriko in nazaj, domov.

Spisek držav, ki jih je obiskal in v vsaj nekaj dneh (ali dlje) začutil je res impresiven: Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Kostarika, Panama, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Peru, Argentina, Urugvaj, Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Laos, Kambodža, Tajska, Indija, Uganda in Kenija. Mimogrede – za koliko od teh držav poznate glavna mesta, mogoče zastavo in bi jih znali na nemi karti sveta pravilno pokazati?

Vsaka država ima svoje navade, običaje, valute, pravila, stopnjo koruptivnosti, bolj ali manj stroge mejne organe, policiste, (prosto) trgovino z drogami, prostitucijo, dostop do alkohola, zanimivo (beri: nenavadno) hrano, (ne)urejene hotele in seveda tisto ključno – urejen transport po državi. No, lahko bi dodal tudi dostopnost do interneta, ker po prebranem sem dobil občutek, da je šel Jan po svetu potovat s tisto kar znano mantro »seks, droge in rock’n’roll«. Kaj ima internet s tem, se sprašujete? No, kar težko sem verjel, ampak očitno je slavna aplikacija za zmenke res priljubljena po vsem svetu in v Janovem primeru tudi učinkovita. Droge je poskušal, kjer mu je bilo to dano oz. ponujeno, se znašel tudi v težavah, na potovanju pa je srečal nekaj artefaktov (v podobi ljudi ali kot prostorov), ki so sodili v zlata leta rock’n’rolla.

Težko rečem, da me je zbirka teh potopisnih kolumn zelo navdušila. Glede na to, da je Jan preživel leto dni po svetu, bi vsaj za moj okus lahko zapisal veliko več. Prišel-začutil-odšel. Pod »prišel« je pogosto, kako je tja prišel in če je imel težave na meji, podobno velja tudi za »odšel«. Pod »začutil« pa je čutiti veliko premalo pristnega in tega, kar je on iskal in najbrž tudi našel, a bralcem, no, vsaj meni; tega vsekakor ni zaupal. Izogibal se je turističnim znamenitostim, da bi določeno državo ali mesto začutil približno tako, kot to počnejo domačini. Kaj je jedel in kaj je pil, a brez tistega ščemenja v brbončicah. Spoznaval je popotnike, domačine (oziroma predvsem domačinke), celo kakšnega Slovenca in to je to.

Vsekakor to ni eden tistih potopisov, po katerem bi človeka zgrabilo, da bi šel gledat po zemljevidu, guglat in že razmišljat, kam bi odpotoval. Nič vznemirljivega ni v njem. Nič, da bi človeka zgrabila potovalna mrzlica in bi se za začetek usedel na prvi vlak in odpeljal v Italijo ali Avstrijo ter se avanturistično prepustil prvemu mestu na poti za nekaj dni.

Mogoče je bila pot njegova terapija in je z njo uspešno opravil, ampak – tudi tega dela se v knjigi žal ne čuti. Pravzaprav razen hvalisanja in skoraj postavljanja v stilu »kakšen frajer sem, ker sem si pri tridesetih upal spakirat in iti za eno leto po svetu, vi ste mi pa fovš!« nisem v prebranem začutil prav nič. Škoda.

Didakta, 2021

Featured

Življenje v sivi coni

David Zupančič je s svojimi »prizori iz življenja mladega zdravnika« požel veliko zanimanja, pohval in odnesel nagrado za knjigo leto 2022. Čisto nekje na začetku se spomnim tudi oznak »slovenski Adam Kay«, kar mu prav posebej najbrž ni koristilo.

Osebno z Adamom Kayjem posebnih težav nisem imel – ob branju Tole bo bolelo ter Sveta noč, zgaran na moč, sem se čudil, držal za glavo, zgražal, a se tudi smejal in razmišljal, če je vse to v državi, kot je Velika Britanija sploh mogoče. Serija po drugi strani me ni navdušila, saj se mi je zdela zelo temačna in čisto nič zabavna. In če po drugi strani pomislimo na Našo malo kliniko, za katero je scenarij pisal Marko Pokorn (ki je v teh mesecih tudi pristavil svoj lonček s knjigo Smešno, ma non troppo) in ki je bila seveda smešna, ker je bila tako zelo neverjetna, potem pa … potem pa spoznaš nekaj zdravnikov, medicinskih sester in kakšnega vzdrževalca, hišnika, ki ti pove, da je včasih še huje.

In če se še enkrat navežem na Kaya in Veliko Britanijo ter skočim na konec Zupančičeve knjige, kjer piše o kratkem obdobju, ki ga je preživel v ameriškem Houstonu, na tamkajšnji bolnišnici. Tam je zgodba vsekakor povsem drugačna, zato ker vse vodi kapital, kjer za morebitno tveganimi odločitvami zdravnikov stojijo močne odvetniške službe, dogajanje pa niti približno ni podobno tistim, ki ga gledamo v zdravniških TV-serijah. Nek zdravnik, ki na prvo mesto postavlja zdravje in pacienta, tam ne bi želel delat. David Zupančič je očitno tak.

David Zupančič seveda ni pisatelj, ampak doktorand, ki opravlja specializacijo iz infektologije na UKC Ljubljana, avtor podcasta Umetnost Lenarjenja in eden tistih, ki je epidemijo covida-19 doživljal v prvi bojni vrsti – na urgenci in intenzivni vlogi. In če je bila Kayjeva glavna naloga (vsaj tako se zdi), da prebivalstvo v Veliki Britaniji seznani z realnim in žalostnim stanjem zdravstva ter odgovorne »prisili« k določenim spremembam, Zupančič ne počne tega. Zdi se, da je njegovo glavno poslanstvo to, da ljudem predstavi res zahteven poklic zdravnikov (in ostalih v zdravstvu, ki jih ne pozabi omenit in izpostavit!), odločitve, ki jih morajo sprejemati in ja, tudi pogoje, v katerih delajo.

Predvsem se osredotoči na delo, ki so ga opravljali v času epidemije covida-19 – razmere, na katere ni bil nihče pripravljen, za katere se niso šolali in kjer so se tudi oni sproti učili. Namen njegovega pisanja tudi ni, da bi odpiral nova debatna polja glede covida-19 – tisto, kar je videl in doživel on, ni bilo podobni nobeni drugi stvari (bolezni, okužbi, infektu), ni bilo lažno, izmišljeno in je terjalo veliko življenj, pri mnogih pustilo zaenkrat neznane posledice in je vplivalo na naša življenja bolj kot katerakoli bolezen zadnjih desetletij.

Zupančič vse skupaj obogati z izkušnjami, ki jih je nabral v Afriki, obdobjem v ZDA, seveda vsem tistim, kar je še študiral, stažiral in se ves čas učil. Tu je še njegovo zasebno življenje, ki ga sicer drži na varnostni razdalji, a biti mlad očka, mož in imeti tako službo, ni preprosto. Ni preprosto, pa tudi ne z rožicami postlano. Pa seveda ni edini. In nas ni bilo malo, ki smo se iz varnega zavetja pisarn med covidom-19 po sili razmer prestavili med stene domov, kjer smo skrbeli za službo dom in pomagali otrokom pri šolanju, vmes pa smo postali strokovnjaki za vsa mogoča spletna orodja, AVK, vtičnike ter seveda ponovili nekaj razredov osnovne šole in mogoče še kakšen letnik srednje. In ni nam bilo lahko, nikomur. Potem pa so tu še ljudje, ki so v tem istem obdobju delali v zdravstvu, ki je bilo pod res najhujšim udarom in je davek terjalo tako po fizični kot psihični ter socialni plati. In ko so opravili s svojimi službami, dežurstvi, nenehnimi spremembami, odloki, nezadovoljstvom ljudi, so prišli domov …

Kar me je pri knjigi najbolj »zmotilo«, je strokovnost. Sodim med tiste ljudi, ki zdravnika, ko mu slednji enkrat pove diagnozo in vse podpre z dokazi, prosim, če mi lahko vse skupaj pove še tako, da bom razumel. Ne razumem se na medicino, tudi ne na zapletene medicinske izraze, ki so nemalokrat povezani z latinščino (tudi te ne znam govorit!) in tudi, če jih preberem, ni čisto nič drugače. Tega v knjigi ni malo in mi je malo »odnašalo« pozornost pri branju. In pa še en mogoče koristen podatek – zdi se, da so najbolj iskrene avtorjeve misli, pomisleki in tisto, kar bi kje drugje označili z debelim rdečim ali živo rumenim flomastrom, zapisano v oklepajih.

Tisto, kar se mi zdi kot nekakšen enačaj med Kayjem, Pokornom, Zupančičem in še kom (knjigo, kjer je vsaj covid-19 rdeča nit, je izdal tudi dr. Alojz Ihan), je spoznanje, da je zdravstvo povsod po svetu v res slabem stanju. V Sloveniji se mu sploh ne obeta nič dobrega, nam (torej potencialnim bolnikom) pa tudi ne. Ali kot napiše Zupančič: »Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba.«

Življenje v sivi coni ni ravno knjiga, h kateri bi se človek z veseljem vračal. Vsekakor je knjiga, ki jo je vredno prebrati, saj nam omogoča vpogled v zakulisje slovenskega zdravstva v izrednih razmerah in za nameček na oddelek, ki je bil v teh izrednih razmerah pod največjim udarom in pritiskom. Iskrena, resnična, neprizanesljiva, kruta. Covid-19 je obdobje, ki ga želimo čimprej pozabiti, pa ga najbrž nikoli ne bomo. Zupančičeva knjiga nam bo ostala kot še en opomnik tega obdobja, iz katerega bi se morali predvsem veliko naučiti – da stvari niso samoumevne, še prav posebej pa ne zdravje, zdravstvo pa bi moralo biti v službi zdravja in človeka, nikakor pa kapitala in/ali politike.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Vaške ptice

Gašper Krajnc me je z Mestnimi pticami prijetno presenetil in nestrpno sem pričakoval nadaljevanje – Vaške ptice, ki so izšle prav v času knjižnega sejma. Seveda nisem čakal, saj sem bil radoveden, v katero smer bo avtor zapeljal zgodbo o risarju Ambrožu.

Mestne ptice so bile zanimiv poklon Ljubljani, številnim prebivalcem in njihovim zgodbam, seveda pa z rdečo nitjo – Ambroževo ustvarjalsko blokado, delom za oglaševalsko agencijo, iskanjem samega sebe in varnim zavetjem na Koroškem. Logičen naslednji korak je bila sprememba okolja – iz mesta na vas, iz Ljubljane na Koroško, mestne ptice zamenjajo vaške.

Ambrož ima še vedno težavo – ustvarja risoroman, a založniki želijo, da to ni le zgodba o pticah, potrebuje še neko spremljajočo zgodbo, širši okvir, kontekst. Tokrat ne le, da lahko pričakujete veliko dialogov v koroščini, ampak bo veliko tudi nemškega. Ambrož v okvirju najde risbo ptice, za katero se zdi, da predstavlja družinsko zapuščino in odpravi se na pot raziskovanja. Domov, na Koroško. Jasno je, da risba ni dedkova, čeprav je celo življenje risal prav ptice. Čigava je?

Skozi pogovore z domačini in sorodniki Ambrož počasi spoznava tudi prikrite in zamolčane dele družinske zgodovine, ki segajo v čas druge svetovne vojne ter nemške okupacije. Seveda so tu tudi partizani in vsakdanji boj za preživetje – kaj bodo zahtevali Nemci in kako jim ne ugajati preveč, da se ne boš znašel pod drobnogledom ponosnih Korošcev in partizanov, ki te utegnejo (upravičeno) razglasiti za nacističnega kolaboranta, obenem pa poskrbeti za dom in družino in ne končati v nemški uniformi ali pač v taborišču? Hkrati želiš ostati zvest sam sebi, svojim načelom in svojemu rodu.

Zgodba o pradedku Ambrožu, ki je skrbel za domačijo in otroke. Pa o njegovem sinu, Ambroževemu dedku Avgustu (oziroma Gustiju) in njegovemu starejšemu bratu Ivanu. Nezgrešljiva vloga pripade nemškemu majorju Pabstu, ki mladega Avgusta izbere za raznašanje pisem iz Vindišgradca do Guštanja in ga za delo nagradi – s čudovito risbo. Partizanom kurirsko delo mladega Avgusta seveda ne uide, a ko vmes poseže starejši brat Ivan, pride do nesreče. Sosed Pobržnik je še kako presenečen, ko vidi slovito risbo slavčka, ki je Avgustu predstavljala svetinjo in prav on je tisti, ki Ambrožu osvetli družinsko dogajanje med vojno.

Dve zanimivi sporočili … prvo iz ust majorja Pabsta, ko mlademu Avgustu izroči risbo slavčka in mu reče, da ptica res ni resnična, je pa svobodna in naj mu prinese srečo. Polno simbolike. In ko se ob nesrečni bratovi smrti Avgust odloči, da bo risbo vrgel v peč, mu babica pove, da bo bolečina ostala vse dokler bodo ptice pele. Ptice ne bodo pozabile in tudi ne bodo nehale peti.

Moram priznati, da sem Mestne ptice prebral lažje in tudi sporočilo – čeprav večplastno; je bilo nekoliko bolj na dlani. Vaške ptice sem bral večkrat, iskal, razmišljal … druga svetovna vojna je v ogromno – lahko najbrž rečem kar vsaki; slovenskih družinah pustila sledi, ki jih ni mogoče izbrisati. Delale so se napake, ki jih osemdeset let kasneje pač ni mogoče popraviti. Naslednjim generacijam je bilo marsikaj zamolčano, ostali so grdi pogledi, stisnjena usta in zamere, ki so jih mnogi nesli s seboj v grob. Sledi, ki ne izginejo in rane, ki ne nehajo boleti.

Vaške ptice se zdijo risoroman o soočanju s prav takšnimi sledmi in ranami. Stranskih zgodb in nekakšnih vinjet tokrat ni. Ambroževa zgodba danes in predvsem zgodba njegovega dedka Avgusta v času druge svetovne vojne. Neprijetne zgodbe, ki jih je težko poslušati, še težje razumeti in predvsem najtežje jih je sprejeti. Težko rečem, da je Ambrož našel mir, nenazadnje gre za drugi del trilogije. Kakšne ptice še lahko pričakujemo? Morske, tuje?

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Postaja Enajst

Kanadsko-ameriška avtorica Emily St. John Mandel je napisala zanimiv in preroški roman, ki utegne koga spomniti na Pandemijo Jane Vagner – začetek 21. stoletja, nenavaden virus, ki pogubi, hja, okrog 99 % svetovnega prebivalstva in človeštvo prisili v povsem drugačen način razmišljanja in obstajanja.

Ob vseh knjigah, ki se v zadnjih letih pojavljajo in so tako ali drugače povezane z epidemijo covida-19, obstajajo tudi knjige, ki so o kakšni uničujoči pandemiji ali pretresu sveta pisale že pred mnogimi leti, a so nenadoma postale aktualne. Oči teme Deana Koontza in sredine osemdesetih, enako velja za Deklino zgodbo Margaret Atwood, seveda Orwellovi klasiki 1984 in Živalska farma in že omenjeno Pandemijo, če jih omenim zgolj nekaj. Postaja Enajst je bila ustvarjena leta 2014, ko se nam o covidu-19 niti sanjalo še ni, s tem, da v knjigi med prebivalstvom bliskovito kosi gruzijska gripa in ob kateri se covid-19 zdi kot šala – dva dneva umiranja in tretji dan smrt. Zdravila, cepiva, zaščite ni. Če nisi imun oz. nimaš neznanske sreče, umreš.

Ampak kar je pri Postaji Enajst najbolj zanimivo – pandemija gruzijske gripe ni glavna zgodba. Pravzaprav zgolj stranska. Zgodb je več, dogajajo se v preteklosti in sedanjosti in seveda se na koncu domiselno povežejo. Tu je igralec Arthur Leander, ki se uvodoma zgrudi med uprizoritvijo Kralja Leara in pravzaprav napove pohod gruzijske gripe. Z njim v zaodrju je deklica Kirsten Raymonde, ki nemo spremlja igralčevo umiranje na odru, v njenem nahrbtniku pa se skriva eden od le desetih izvodov prvih dveh delov Postaje Enajst, ki ji ga je Arthur podaril. Njegova druga žena Elizabeth s sinom Tylerjem je na poti iz Jeruzalema v New York, pomembno vlogo bosta oba igrala v prihodnje. Tu je še Clark Thompson, Arthurjev dolgoletni prijatelj in zaveznik, ki se zadnji dna pred velikim izbruhom z letalom odpravi v Toronto, a tja ne prispe. Letalo prizemljijo v kraju Severn, na tamkajšnjem letališču. Seveda to ni edino letalo …

Pomembna (lahko bi rekli kar naslovna) zgodba je že omenjena Postaja Enajst. Kaj je sploh to? Risoroman (in vsekakor odlična ideja za stransko izdajo), ki ga ustvarja ena (prva) od Arthurjevih žena, Miranda Carroll in kjer pripoveduje nenavadno zgodbo o vesoljski ladji (Postaja Enajst), ki je ušla skozi črvino, a je poškodovana in na kateri se odvijajo boji med tistimi, ki se želijo vrniti na Zemljo (ki so jo zavzeli »nezemljani«) in tistimi, ki iščejo drugačno rešitev, pomembno vlogo pri vsem skupaj pa ima Podmorje. Osebno si vsekakor želim, da bi bilo o samem risoromanu v romanu še več.

Vse omenjeno se odvije nekje v začetku 21. stoletja, večina dogajanja pa se odvija dvajset let kasneje. Pripovedi posameznih junakov in junakinj sicer spremljamo tako v obdobju pred pandemijo kot potem v letih, ko se je štetje začelo dobesedno iz nič. Glavna junakinja postane Kirsten, s tetoviranima dvema nožema (dva ubita človeka) in članica Potujoče simfonije, ki z vozovi in konji potuje po severovzhodu ZDA (Velika jezera), uprizarjajo različna Shakespearova dela, igrajo klasično glasbo in se predvsem trudijo preživeti. Umetnost je tista, ki jim nudi zaščito, zatočišče in navdih za naprej.

Potem imamo tu letališče v Severnu, kjer so tam prisotni (v času izbruha dobesedno ujeti) potniki, zaposleni, piloti in drugo osebje osnovali nekakšno kolonijo. Med glavnimi je Clark Thompson, ki ustanovi Muzej civilizacije, v katerem je shranjeno in predstavljeno vse tisto, brez česar si dandanes naših življenj ne znamo predstavljati, zanje pa je vse postalo neuporabno – pametni telefoni in druge pametne naprave, čevlji z visoko petko, časopisi in knjige, potni listi, kreditne kartice ipd. Tistim, ki so bili v času izbruha otroci ali celo dojenčki in so izbruh gruzijske gripe preživeli, je vse to seveda ostanek nekih minulih, praviloma pozabljenih časov. Za tiste, ki so se na letališču rojevali v času po izbruhu in tam odraščali, pa dobesedno muzejski artefakti, katerih delovanja in pomembnosti si ne znajo predstavljati. Še kako pomembno vlogo igrata tudi Elizabeth, versko vse bolj obremenjena Arthurjeva bivša žena in njun sin Tyler, ki po mamini smrti odide neznano kam. In postane vodja verskega kulta, ki prinaša luč, strah, uničenje in smrt. Odnaša otroke (deklice) in ženske ter jih spreminja v žene. Vodja, ki samega sebe poimenuje Prerok.

Nekateri se spominjajo, drugi so pozabili, tretji se želijo spomniti in skoraj vsi želijo pozabiti. Grozo in strah na obrazih tistih, ki so umirali – staršev, bratov in sester, žena, otrok, prijateljev. Zgodbe se prepletajo in knjigo boste težko odložili iz rok, dokler ne prideta do konca. Osebno bi si od konca sicer želel nekaj več, saj se mi vse skupaj zdi kar preveč odprto in nastavljeno za nadaljevanje. Tri pikice namesto pike.

Knjiga sama po sebi nas pahne v povsem drugačen način razmišljanja in je tu zelo podobno Pandemiji. Svet se dobesedno ustavi – vse oblike transporta, trgovine, ni elektrike, tekoče vode, telefonskih linij, interneta, ničesar. Ne le svet, življenje se ustavi. Kar je ostalo, je porabljeno. Ni ljudi, ni ničesar, kar bi omogočalo neko »normalno« življenje. In ko ljudje spoznajo, da to ni stvar tednov, mesecev ali recimo leta, ampak bo odslej pač tako. Tisti starejši se spominjajo marsičesa. Za nameček je tudi svetovno prebivalstvo takorekoč na minimumu in ker ni pretoka informacij (ki nam je danes tako samoumeven), nihče ne ve, kaj se dogaja. Brali in gledali smo Deklino zgodbo in si takega življenja nismo predstavljali, pa nismo bili daleč. In ko beremo (ter da, tudi gledamo, Postaja Enajst je HBO-jeva serija) tole postapokaliptično pripoved, si ne znamo predstavljati takšnega uničenja. Pa se nam je covid-19 zdel (in je tudi bil) nekaj najbolj groznega, kar se je zgodilo naši generaciji in kar lahko postavimo ob bok katerikoli resni (vem, nobena ni smešna) vojni z mnogo žrtvami, ponesrečenci in vsemi tistimi, ki trpijo posledice.

Želim pa si, da bi se po prebranem zavedli, koliko imamo. Veliko in preveč. Kako zelo samoumevne si jemljemo nekatere stvari, pa lahko kaj hitro ostanemo brez. Bi znali živeti brez njih? Naši otroci ali pa recimo tisti, mlajši od 25 let? Brez mobilnih telefonov, (skoraj zastonj) interneta, plačilnih kartic in dosegljivosti skoraj vseh živil vsak dan v letu? Brez medijev, filmov, glasbe, knjig? Postaja Enajst, kjer da že sam naslov, ki je naslov risoromana, vedeti, kako pomembna je umetnost, v vseh oblikah. Treba jo je spoštovati, gojiti, širiti, vzdrževati, ustvarjati. O njej pisati in se pogovarjati, jo priporočati, deliti. Utegne zveneti nenavadno, ampak jo imeti z vsem srcem rad.

Sanje, 2022

Featured

Navijaj v sebi

Druga zbirka esejev Esada Babačića nadaljuje tam, kjer je prva – Veš, mašina, svoj dolg, končala. Košarka, glasba, Vodmat, proleterstvo, obujanje spominov na kolege pisatelje in pesnike, negotovost in še kaj. Vse v mojstrskem besedoslovju, nekajkrat pa še dopolnjeno z udarnimi verzi.

O Esadu Babačiću napisati kaj, kar še nisem … ne, to ni nekrolog in bom na tej točki nehal. V času, ko smo čakali tole zbirko, je Esad poskrbel za tri, takorekoč spregledane – Zamenite mi glavo, antologijo slovenske punk poezije, uredil in izdal je zbirko pesmi in zapisov prijatelja Braneta Bitenca z naslovom Kri in pred kratkim izdal še antologijo slovenske športne poezije z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks. Priznam pa, da vse tri berem nekoliko težje, pa čeprav gre pogosto za dela vrhunskih pesnikov, pisateljev, športnikov, modrecev … Esadova dela berem z lahkoto (čeprav mi dajo vedno znova misliti) in užitkom (čeprav sem mu, Hercegovcu, kar malo slovensko »fovš«, ker moj materni jezik obvlada veliko boljše od mene). Vesel in ponosen pa sem, da ko ga srečam na ulici, noben od naju ne rabi umikati pogleda, ampak si seževa v roko in padeva v debato, ki bi jo mogla, pa je še vedno nisva uspela zaključiti ob pivu.

Krog se je vsekakor zanimivo sklenil, ko je Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg, prejel Rožančevo nagrado za najbolj esejistično zbirko. Prav Rožanc je bil tisti, ki ga je Esad občudoval – na igrišču, med pogovori, ustvarjanjem in seveda je z veliko mero zanimanja prebiral njegova dela. Če hočeš obvladati jezik, potem se uči od največjih, kajne? No, o Rožancu je tudi tokrat zapisanega veliko. Malo manj se tokrat posveča Branetu Bitencu, kultnemu ustvarjalcu številnih slovenskih punk klasik, ki je bil v svojih delih še kako preroški. Precej pozornosti gre še enemu prekmalu izgubljenemu mojstru slovenske besede – Alešu Debeljaku. Mogoče mi je o njih težko pisati – nisem jih poznal, brati sem jih začel sedaj, zaradi Esadovega pisanja, ki je polno občudovanja in spoštovanja. Veliko tega, kar dandanes tudi v kulturi, v družbi pa sploh, manjka.

Tisti, ki mu – vsaj meni se tako zdi, tokrat odmeri največ prostora, je Branimir Johnny Štulić. (Razmišljal sem – dati v oklepaj njegovo ime ali njegov vzdevek? Rojen kot Branimir, Jugoslavija ga pozna kot Johnnyja. Naj bo brez oklepajev in naj bo v oklepaju ta tok misli) Glasbenik, pesnik, kitarist, za katerega mi je znanka nekoč rekla, da je »bruhal svoje verze« in ni mislila na bruhanje v smislu izločanja neželenega v telesu, ampak o bruhanju v vsej svoji silovitosti in kako to dejanje razgali človeka. In ko sem imel srečo, da sem prišel do trojnega koncertnega vinila Ravno do dna Štulićeve Azre, so se mi te besede zgolj potrdile. Štulić je bil res genij, v tri minute trajajočih pesmih (današnji radijski format) je povedal toliko enih modrosti, pustil kopico neprekosljivih verzov, energijo in sebe. Kdo ve, kaj vse bi imel za povedat, če se ne bi v začetku devetdesetih odločil, da ima glasbe in razpadajoče Jugoslavije dovolj in odšel na Nizozemsko. Kaj bi imel o bratomorni vojni in vseh spremljajočih nesmislih za povedat v Skopju rojeni Štulić, sin očeta vojaka JLA? Mnogo tega je povedal v svojih literarnih delih, a glasbeno je Johnny umolknil. Azra ne bo nikoli. Esad s številnimi verzi in mislimi skrbi za to tudi v Navijaj v sebi in tudi sami se boste lahko prepričali, koliko ene globine in širine je v Štulićevih besedilih.

Esad seveda ne more mimo domačega in ljubega Vodmata, odnosa z očetom, dela v pekarni Žita, kjer je nastalo besedilo njegove znane pesmi Proleter, Slovana, Kodeljevega in številnih obrazov z ulic ter seveda, mimo košarke. Čakam, da se bo Esad odločil zapisati zgodbe ljubljanskih neznancev, košarkarjev, ki so igrali na ulici, igrali kot Čosić, Kičanović, Daneu, Dalipagić, Žorga, Polanc, brata Petrović, Čutura, Paspalj, Bodiroga in drugi. A s to razliko, da so košarko igrali na ulici in da jih razen ustnih statistih in spoštovanja po vseh teh desetletjih, ne pozna nihče več. Vsi, ki smo kdaj igrali ulično košarko (in ne le v Ljubljani) vemo, kaj pomeni lokalno igrišče, čast in spoštovanje, kje so se kalili najboljši »trash-talkerji« in kje si se naučil pobrati po padcu ali udarcu.

In ko enkrat pridemo do košarke, ne moremo mimo nesmrtnega Dražena Petrovića, nepozabnih jugoslovanskih generacij, ne moremo mimo Eurobasketa 2017, borb naših košarkarjev za olimpijske igre v Tokiu in nikakor ne moremo mimo Luke Dončića. »On se igra košarko« zapiše Esad in način, kako piše o Luki, je čista poezija. Mogoče bi LeBrona Jamesa, najboljšega igralca zadnjih let, lahko primerjali z odlično naoljenim strojem, ki večer za večerom surovo prikazuje moč (in znanje). Mehaničnost Laibacha, udarnost in ognjevitost Rammsteinov in natančnost Siddharte. Luko bi jaz osebno primerjal recimo z dvema mojstrskima pesmima – Bohemian Rhapsody ali pa Stairway to Heaven. Že ko ga vidiš stopiti na igrišče, veš, da je na njem nekaj več in da boš priča mojstrstvu. Občasno zastrižeš z ušesi, ker se je zgodilo kaj nepričakovanega in nenavadnega, ampak vse skupaj se razvija in nima le enega, ampak kar več vrhuncev in ko je vsega skupaj enkrat konec, si brez besed. V tebi vrvi od občutenj, ki jih niti opisati ne znaš. Na nek način se ti zdi enkratno in neponovljivo, a hkrati komaj čakaš, da bo poslušal/gledal znova, ker boš spet odkril nekaj novega.

In zgoraj opisano na nek način velja tudi za zgodbe, eseje Esada Babačića. (v enem od zapisu se domiselno – kako pa drugače?!; igra z besedami, čeprav predmeta besedotvorje na fakulteti še ni opravil, ampak nekam bo moral prej ali slej zapisati tudi zvezo »Esad, ki piše, je esejist«) Vsakič, ko jih bereš, opaziš nekaj novega, zanimivega, drugačnega. Ko jih bereš z določeno časovno distanco in se spominjaš določenih stvari, jih boš znova videl drugače. Morda, ampak res morda, se tokrat v pisanju določene tematike sicer ponavljajo in nadaljujejo iz Veš, mašina, svoj dolg, kar se bo čez čas najbrž izkazalo za zanimivo, ampak … Esad ima v sebi toliko zgodb, modrosti, filozofij, vedenja in dojemanja družbe in okolice, da bi v zapisih zlahka izstopil iz nekih pričakovanih okvirjev. In kot mu vedno zapišem – »veselim se nadaljnjega branja«.

Cankarjeva založba, 2022

Featured

Osebno

Miha Mazzini je pisatelj, kolumnist, scenarist, oče, popotnik in še kaj. V njegovih delih lahko pogosto zaznamo avtobiografske elemente, predvsem pa zna dobro presojati in včasih že analitično secirati družbo, nekoč in danes. A tako oseben in avtobiografski kot je v knjigi Osebno, še ni bil.

Z Miho Mazzinijem sem se prvič srečal po zaslugi filma Sladke sanje, za katerega je napisal scenarij (in kasneje po scenariju roman Kralj ropotajočih duhov) in kjer sem bil osupel nad pristnim prikazom nenavadnega otroštva malega Egona, ki si najbolj od vsega želi gramofon. Njegova mati se zdi obsedena z marsičim, le za vzgojo ji ni kaj veliko mar, v spomin se je vtisnili sosed hipi, pa stric Vinko in seveda prodajalec plošč. Oglejte si film in v res odlično odigranih vlogah boste videli zelo zanimive igralce. No, in kmalu po začetku branja Osebno so se mi začeli sestavljati posamezni koščki – pogosto sam sebi prepuščen deček, ki živi z mamo in babico, svobodomiselni stric Vinko, Jesenice (v Sladkih sanjah se zgodba odvija v Idriji) in veliko hrepenenja po svobodi in življenju, ljubezni.

V Osebno se Mazzini veliko ukvarja s svojim otroštvom – odnosom do mame in babice (oziroma none), ki je skrbela zanj oz. on zanjo ter bila versko fanatična in kronično nezaupljiva. Lastni mami je bil v napoto in zaradi njega ni mogla živeti, zdi pa se, da so njega vsi ti demoni otroštva preganjali še dolgo potem, vse do pisanja te knjige. Zakaj je bila mama do njega takšna, kakšen je bil v resnici njegov odnos do babice, s kakšnimi očmi je gledal svoje strice, predvsem strica Vinkota in kako je naj vplivala mamina napoved, da bo odšla v Avstralijo, kjer jo čaka življenje z veliko začetnico. Tisto, ki ga zaradi njega ni mogla nikoli imeti.

Druga nosilna tema je avtorjevo intimno življenje oz. odnos z Lenko (ime je izmišljeno) – Slovakinjo, s katero sta bila kot dva nenavadna planeta, ki krožita drug okrog drugega, se občasno srečata in takrat je vesolje v ravnovesju, ampak to nikoli ne traja prav dolgo in posledice trajajo še lep čas. Tu so posamezna obrobna razmerja – s Saro, Divo, …, za katera se zdi, da so pravzaprav zgolj mašila. Zakaj?

Naslovi poglavij imajo pomen in vodijo zgodbo – zataknjen, predrojen, zadet, prebran, zažgan, okruten, šamaniziran, fengshuiziran, meditiran, fokusiran in sprehojen; saj pripovedujejo o metodah, ki se jih je avtor loteval, da bi prišel do bistva, jedra, do odgovorov na svoja vprašanja. Poskusil je z drogami, iskal odgovore v takšni in drugačni literaturi, hodil po žerjavici, izpadel okruten, se povezal s šamanom in mojstrom fengshuija (kjer ima pomembno vlogo bendžo!), se za 10 dni podal na meditacijo v Italijo, postal je mojster čuječnosti, fokusa in obvladovanja ter za piko na v času covida-19 opravil s slovito romarsko potjo Camino oz. v Santiago de Compostela. Našel svoj mir z nono in mamo. Z Lenko in nenazadnje s samim seboj.

Samoterapija, psihoterapija, analiza, preiskovanje najglobljih čustvenih vezi, duhovnost, travmatiziranost, strah, ljubezen, bližina, izguba, navezanost. Poplava zanimivih misli, modrosti, osti in refleksij. Osebno je spet ena tistih knjig, ki me je našla v očitno pravem trenutku. Knjiga mi je bila (samo)terapija, ponovno izpraševanje in analiziranje.

Mazzini se namreč v knjigi spopada s številnimi vprašanji in spopada z mnogimi očitki, ki jih je bil deležen skozi življenje – tako s strani mame in babice kot potem od bolj ali manj trajnih razmerij oz. ljubimk. Sam sem namreč potem, ko se je po četrt stoletja (!) končala moja zveza in zakon, hitro zajadral v drugo razmerje, v katerem sem se v zadnjem obdobju veliko spraševal, zakaj še vztrajam. Grdo bi bilo reči, da sem iskal razloge, zakaj oditi iz razmerja, v katerem nisem imel več rad in se nisem počutil več dobro, niti jaz, saj sem se resnično trudil najti razloge, zakaj še vztrajati. In prišel do točke, ko sem videl, da zaradi samega sebe ne morem vztrajati v nečem, kjer se ne prepoznam več. In sem šel. Strl srce, dobesedno požgal mostove in ladje ter še kakšno mesto za povrh. Sem se počutil dobro? Nikakor! Se mi je zdelo, da sem storil edino pravilno? Vsak dan sem bolj prepričan v to.

Sprva se mi je zdelo, da bo mnenje o tej knjigi pravzaprav moja osebna izpoved, kako sem skozi Mazzinijevo brezkompromisno izpoved doživljal sebe, moje videnje in občutenja covida-19, ko se mi je svet začel sesuvati, pa obdobje ločevanja in ločitev ter nato novo razmerje, ki je bilo sprva oh in sploh krasno, potem pa vse manj in je sčasoma postalo polno dvomov in nelagodja. Predvsem na moji strani. Jaz sem bil tisti, ki je delal napake, jaz sem storil usodni korak in jaz sem tisti, ki je zanetil ogenj in gledal, kako gori. Po prebrani knjigi lahko še enkrat več rečem, da sem se odločil prav. Najbrž pa ni bilo najbolj prav, kako sem to storil.

Mi je bila knjiga Osebno všeč? Bila. Ali jo priporočam v branje? Vsekakor. Tako kot (najbrž) avtor pa tudi jaz ne odgovarjam za posledice. Knjiga, kjer sem manj razmišljal o tem, kaj je doživljal avtor in veliko več o tem, kaj sem v zelo podobnih situacijah doživljal sam in kako sem se odzival. In ne, vse, kar sem prebral, mi ni bilo všeč. Že iz ust bivše partnerke sem slišal marsikaj grdega (in žal tudi resničnega) in ušesom ne najbolj prijaznega, kar je ta knjiga pravzaprav potrdila. Več kot očitno sem zelo zahteven človek, s katerim ni preprosto biti ali živeti. No, pa saj ne, da ne bi tega že vedel, sem pa v zadnjih mesecih dobil potrditev. Pa ne le eno.

Goga, 2022

Featured

Stop igra

Jaka Tomc je napisal knjigo, mimo katere ne bi smeli iti. Knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti, pomisliti in pogledati, kakšna je igra (življenja), v kateri smo glavni igralci mi sami. Stop igra je knjiga o precej zoprnem bolezenskem (duševnem) stanju, ki pa jo boste prebrali na dušek.

Na naslovnici boste na vrhu našli napis »Avtor uspešnice Manični poet«, kar vsekakor drži, čeprav bi Jaka lahko med uspešnice navedel tudi katero drugo, uspešnejšo knjigo – npr. 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah ali celo Začetek konca in Iluzija resničnosti. Ampak kar se tudi v Stop igri sooča s pravzaprav identično tematiko kot v Maničnem poetu, je zapis najbrž kar na mestu. In ne moremo mimo podnaslova – »Moje življenje z bipolarno motnjo«.

Kaj je bipolarna motnja? Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko težav v življenju, značilna pa je po tem, da se pri človeku z motnjo izmenjujejo obdobja veselega in evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in pomanjkanja energije, z drugo besedo depresija. Posamezne epizode lahko trajajo po več tednov, značilno pa je, da depresivne epizode trajajo veliko dlje in so pravzaprav tudi nevarnejše.

Kaj našteto pomeni v praksi? Da recimo v stanju hipomanije lahko (skoraj dobesedno) premikate gore, se zlepa ne utrudite – lahko kuhate, pospravljate, ustvarjate, hodite, ste družabni in v središču pozornosti, naredili bi dobesedno vse (in ste v to tudi prepričani, včasih celo odločeni kaj takega storiti), potem pa kot bi vam nenadoma zmanjkalo baterij. Ne postopoma, ampak lahko kar naenkrat. Iz 100 % na 0 %! Takrat padete v depresijo in najbrž vam je to stanje mnogo bolj znano – potrtost, žalost, dvom vase in v svoje delo, samomorilnost, apatičnost, brezvoljnost in totalno pomanjkanje energije. Kup nesreče, dobesedno.

Na neki točki se človek lahko teh padcev (ali vzponov) in nevarnosti, ki pridejo z vsem skupaj, začne zavedati. In poišče pomoč. Pomoč poišče na psihiatričnem oddelku, kjer ima praviloma že kartoteko oz. zgodovino in tam ostane, dokler zdravniki ne presodijo, da osebo lahko »spustijo« nazaj v normalno življenje. Nikoli pa pravzaprav ne vedo, za kako dolgo.

Jaka v Stop igri piše o vsem tem – o težavah, s katerimi se je spopadal on sam in težavah, ki so jih imeli njegovi bližnji, pa tudi znanci, prijatelji, celo popolno neznanci. Vključil je zapise in spomine prijateljev in sorodnikov, skozi leta in različna obdobja ter intenzivnosti obeh stanj. Zanimivo je brati njegova lastna opažanja, dnevniške zapise, spremljanje stanja in zapisovanja vsega, kar se mu je zgodilo oz. česa se spominja. Knjiga ni pisana kronološko, ampak je tudi oblikovno narejena tako, da ne boste imeli težav, kdaj berete o katerem obdobju, poleg tega boste lahko primerjali razlike skozi leta. Mogoče bo kdo pomislil na film Kraljevi ribič, drugi na Čudoviti um, tretji na Let nad kukavičjim gnezdom. Tako noro (hm, morda ne najbolj primeren izraz?!) oz. neverjetno se zdi vse skupaj. V knjigi ne manjka zdravniških izrazov, izpisov kartotek, naštevanja zdravil in odmerkov, kjer bi laičnemu bralcu prišel prav kakšen slovarček z neko osnovno razlago.

Pri knjigi me ni tako zelo osupnilo to, da sem stvari lahko povezal s filmi, pa celo z žal že pokojno družinsko prijateljico, za katero sedaj lahko trdim, da se je spopadala z bipolarno motnjo. Ne, kar prestrašilo me je to, da sem v opisanem prepoznal tako nihajoča stanja starejšega sina in tudi samega sebe. Pri obeh se mi sicer zdi, da je mnogo bolj prisotna ta maničnost, ko se preprosto ne znava ustaviti, zadihati in kakšno stvar narediti malo bolj premišljeno, umirjeno in tudi temeljito. Hipno navdušenje, številne (tudi nemogoče) ideje, drvenje sem ter tja, nezmožnost ustaviti se, pa čeprav za potrebe uživanja v doseženem …

In če zaključim … Stop igra je vse tisto, kar bi moral biti Manični poet. In ne, ne gre za nadgradnjo, saj je zgodba povedana drugače, zdi se, da celo skozi oči drugačnega človeka. Stop igra je avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanja z bipolarno motnjami – manijami in depresijami. Življenje niti približno ni preprosto, a kot zapiše Jaka, je lahko »v redu«. Prebrali in spoznali (mogoče tudi prepoznali) boste veliko o sprožilcih, znanilcih, posledicah, reševanju sveta (in samega sebe), pisanju svetovne uspešnice, ljubezni, uspehih in neuspehih, veselju in žalosti. In seveda vsem vmes – o hospitalizacijah, padcih in vzponih, remisijah in terapijah. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da je »biti v redu« točno to – v redu. Nič več. Nič manj, a za nekoga z bipolarno motnjo je to lahko ves svet. Celo življenje, biti v redu.

Proksima, 2023

Featured

Dom za umret

Dom za umret je avtobiografski roman Alison Bechdel in ima zanimiv opis – družinska risotragedija. Smrt očeta, odnos do mame, zaljubljenost v gledališče in predvsem literaturo ter, morda tisto najpomembnejše – lastna spolna usmerjenost. Tudi približno ne preprosto čtivo.

Dom za umret nosi izvirni naslov Fun House, upam pa, da v slovenskem prevodu dočakamo tudi nadaljevanje Si ti moja mama? oziroma Are You My Mother. Ne preseneča me, da so za prevod našli (ali pač izbrali) Boštjana Gorenca – Pižamo, ki je spreten pri prevajanju besednih poigravanj in ohranjanju večpomenskosti izrečenega oz. zapisanega. Ogromno citatov velikih literarnih del, umestitev v celoten kontekst, samoizpraševanja, dialogi in seveda spremljajoče besedilo.

Tokrat res ne morem zapisati, da je zgodba preprosta, ker ni. Risoroman je razdeljen na sedem delov, sedem sicer povezanih zgodb, ki korak za korakom razgaljajo družino Bechdel – Stari oče, stari umetnik, Srečna smrt, Tista stara poguba, V senci cvetočih deklet, Kanarčkasto rumeni voz smrti, Idealni soprog in Antijunakovo potovanje.

Že uvodoma spoznamo, da je bila vez med Alison in njenim očetom zelo krhka, pa vseeno tesnejša kot med njo in mamo. Najbrž je bila bolj krhka le še tista med staršema, seveda z razlogom. Oče, ki je podedoval mrtvašnico, bil obseden z obnavljanjem razpadajočega (ne govorim o truplih!), čiščenjem hiše, skrbjo za bogato založeno domačo knjižnico in skoraj obsedenim ukvarjanjem z vsem, razen z lastno družino, je bil prikrit homoseksualec. V bežne ali nekoliko bolj intenzivne odnose se je zapletal tako z znanci in prijatelji, moškimi varuškami v hiši, pomočniki in še kom. Mama oz. žena je to vedela. Otroci ne, čeprav se jim je marsikdaj marsikaj zdelo nenavadno, čudno.

Alison je morala oditi od doma, da je začela spoznavati sebe, svojo lastno spolno usmerjenost in seveda se ji sprva ni zdelo najbolj »naravno«, da je naklonjena istemu spolu. Prebirala je avtorje, ki o bili odkrito ali prikrito homoseksualno nagnjeni oziroma so o tem pisali – Camusa, Joycea, Wildea, Prousta, Faulknerja, Fitzgeralda, Kiplinga, Dahla, Homerja in celo Shakespearja. Priznam, mogoče je vse skupaj malce iztrgano iz konteksta, a ko boste prebirali risoroman, se vam bodo odprla neka nova obzorja. Dom za umret je na nek način tudi literarna kritika, polna odkritij, razodetij in marsikatero delo (in avtorja) postavi v drugačen kontekst. Recimo Dahlovo otroško Jakec in breskev velikanka.

Ali je moral Alison umreti oče (na precej nenavaden način), da se je osvobodila spon »normalnega« in najprej sebi, nato pa še mami priznala, da je homoseksualka oz. lezbijka? Spomnil sem se na film Rocketman, biografijo Eltona Johna, ko vendarle zbere pogum in mami prizna, da je homoseksualec, na kar mu mama odgovori, da je to vedela že dolgo časa in da si je izbral zelo samotno življenje. No, Alison se prepušča (spolnim) fantazijam, prebira lezbično literaturo in eksperimentira z ženskami. Prizori so nazorni (če boste dali risoroman morda brati svojim najstnikom) in prav je tako. Zakaj bi se v letu 2022 skrivali za neko politično korektnostjo, pa hkrati glasno zagovarjali LGBTQ+ pravice?

Seveda skozi risoroman in njene spomine bralec ugotavlja, da je bila v Alison očitno že od nekdaj prisotna naklonjenost istemu spolu – oblačenje v moška oblačila, fantovske pričeske, nobenega vzdihovanja za moškimi zvezdniki, ampak skrito (no, ne očetu) občudovanje nekoliko bolj »možatim« ženskam. (prizor mimo katerega ne boste mogli in kjer vam bo zagotovo jasno, o čem pišem je, ko se Alison zagleda v vse prej kot privlačno ali ženstveno voznico vlačilca). Brez predsodkov in stereotipov, čeprav se avtorica z njimi pogosto in redno srečuje, Dom za umret je, brez olepševanja in romantiziranja, brutalno iskren.

Dom za umret je eden najbolj zahtevnih risoromanov, ki sem jih bral in o katerih pišem. Primerjam ga lahko z obema v slovenščino prevedenima deloma Nine Bunjevac – Očetnjava in Bezimena. Glavne teme so tesne prepletene, po šestnajstih letih od izida še vedno zelo aktualne in pogosto označene kot »tabu«. Ne le, da je vsebinsko poln, odlično je tudi ilustriran in fantastično preveden. Skratka, resnično eden tistih risoromanov, ki jih je ne le vredno, ampak ki jih morate prebrat.

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami je mojster besede, kar vedno znova v svojih premišljenih in dodelanih romanih, tokrat pa se v prevodu predstavlja z zanimivo zbirko kratkih zgodb, katerih rdeča nit je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995.

Murakami je zbrane zgodbe objavljal pod skupnim naslovom Po potresu v mesečniku Sinčo, zadnjo zgodbo pa je napisal prav posebej za to zbirko. Potres v Kobeju je rdeča nit, ni pa neposredno središče zgodb – včasih vzrok nadaljnjih dogodkov, drugič zgolj nekaj postranskega, vsekakor pa tisto, kar je tako ali drugače zaznamovalo (nenavadne) zgodbe in usode junakov zgodb.

NLP nad Kuširom pripoveduje zgodbo o Komuri, uspešnim prodajalcem v avdiofilski trgovini, ki ga nekega dne zapusti žena. Ženo so novice o katastrofalnem potresu v Kobeju dobesedno prikovale pred TV sprejemnik, že tako ne najbolj povezana partnerja se dokončno odtujita in Komura nekega dne ob povratku iz službe pričaka ženino poslovilno pismo. Pa sedaj? Odide na kratek dopust, sodelavčevi sestri odnese nenavaden (skrivnosten) paket in zdi se, da se bo v »love hotelu« intimno zapletel tako s sodelavčevo sestro kot njeno prijateljico. Vmes sliši zgodbo o NLP-ju nad Kuširom, medvedu, se sooči z lastnimi občutenji, pride do konca neke poti in je pripravljen na nov začetek.

Krajina z likalnikom pripoveduje zgodbo o Džunki, Keisukeju in Mijakeju, prvem od neobičajnih trikotnikov, kjer se avtor ukvarja z medgeneracijskimi razlikami, pomenu ognja in kurjenju kresov na plaži. Zanimivi dialogi, razlike med glavnimi akterji in nenavadna privlačnost.

Naslovna Vsi božji otroci plešejo prinaša zgodbo o Jošiji, njegovi versko fanatični mami in nenavadni usodi obeh akterjev. Izvemo, kako in zakaj je njegova mama postala verski fanatik in zakaj je Jošijin oče kar sam Gospod. No, pa se nekega večera zgodi, da Jošija opazi osebo, za katero na podlagi mamine izpovedi sklepa, da bi pa dejansko lahko bil njegov resnični oče. Zasleduje ga in izgubi spred oči. Najde mir v sebi in se pomiri z demonom očeta, ki ga ni? Mogoče.

Za zgodbo Tajska bi lahko sklepali, da je glavna junakinja Sacuki, a se bolj zdi, da je to njen voznik, turistični vodič in nekakšen glas razuma, Nimit. Sacuki se v tednu samote v Bangkoku sooča tako z izgubo ljubljenega očeta, ki jo je navdušil nad jazz glasbo kot tudi z ne najbolj prijetno ločitvijo od moža, ki je prisegal na opero. Nimit Sacuki tik pred slovesom odpelje v odročno vas k stari gospe, ki zdravi človeške duše in napoveduje sanje. Sacuki s seboj nosi težak bel kamen, ki ga bo, če bo vse storila prav, požrla velika zelena kača in lahko bo živela naprej.

Edina zgodba, ki je prežeta z nadnaravnim oz. fantazijskim, je Žabec, ki je rešil Tokio. Pri uspešnem in neizprosnem izterjevalcu poplačila bančnih oz. zavarovalniških kreditov Katagiriju, ki se ga bojijo tako jakuze kot mafija, se nekega dne pojavi ogromen žabec, ki se predstavi kot Žabon. Presenečenemu in zadržanemu Katagiriju predstavi zgodbo o potresu, ki bo prizadel Tokio in ga bo povzročil velik deževnik, ki ga je prebudil potres v Kobeju in s katerim se morata spopasti. Žabon se bo z njim boril, Katagiri pa mu bo vlival zaupanje, samozavest in moč. Žabon, da bi dokazal svojo pristnost, resničnost in tudi moč, poskrbi za hipno ureditev težavne zadeve, s katero se spopada Katagiri, a na večer, ko bi se morala glavna akterja dobiti in spopasti z Deževnikom, Katagirija na ulici ustrelijo. Naslednjega dne se prebudi v bolnišnici, kjer ga presenetijo z novico, da ni bil ustreljen, ampak je zgolj padel v nezavest. Znova se pojavi Žabon, Katagiriju pove zgodbo o (skoraj) uspešnem boju z Deževnikom in, umre. Ali je Katagiri vse skupaj zgolj sanjal? Od kod potem številne literarne reference in seveda urejen primer v službi? Kaj je bil Žabon v resnici in koga je predstavljal gneva in okrutnosti polni deževnik?

Pa še zadnja, dvodelna zgodba Medena pita. Na eni strani imamo še en nenavaden trikotnik, ki ga sestavljajo srednješolski prijatelji Sajoko, Džunpei in Takacuki. Skozi pripoved se nam izpiše njihova tesno prepletena zgodba, polna iskrenega prijateljstva, ljubezni in obžalovanja. Džunpei je tisti, ki hrepeni po Sajoko, a okleva, saj mu je prijateljstvo pomembnejše in prehiti ga Takacuki, se s Sajoko poroči in nato postaneta starša deklici Sari. Takacuki se od Sajoko loči in gre živet k ljubici, a vsi vpleteni živijo v nekakšnem odnosu.

Džunpei, relativno uspešen pisatelj, je tisti, ki s Sajoko in Saro preživlja veliko časa, še vedno s potlačenimi čustvi. Vmes se vpleta zgodbo o medvedu Masakičiju, odličnem nabiralcu (in prodajalcu) medu ter sprva razbojniškim medvedom Tonkičijem, ki je odličen lovec lososov. Medveda se sčasoma spoprijateljita, njun odnos pa je pred največji preizkus postavljen, ko se lososi uprejo in ne želijo več plavat v reki, kjer lovi Tonkiči in ker ta ne želi izkoriščati prijatelja, odide. Zgodbo Džunpei pripoveduje Sari, ki se ponoči prebuja iz nočnih mor, v katerih ponjo prihaja Potresnik … Pravljica, polna prispodob, s katero se Džunpei pravzaprav spopada s lastnimi strahovi in občutenji, ima srečen konec.

Murakamijeve zgodbe, kot vedno, prinašajo zelo razgaljen vpogled v nam precej neznano japonsko družbo in kulturo. Kako drugačna je ta kultura, smo se lahko prepričali recimo tudi ob zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, kjer so nas japonski nogometaši, strokovni štab in njihovi navijači zagotovo presenetili. Murakami nam vsekakor omogoči tudi pogled z neke druge, lahko rečemo kar temnejše ali pa vsaj malo bolj skrivnostne plati. Zgodbe pogosto nimajo nekega jasnega zaključka in kot bralec sem se prevečkrat vprašal, kaj mi želi avtor sploh sporočiti? In to je zame osebno vsekakor manjko, pa čeprav so zgodbe odlično napisane in bralca držijo v pričakovanju. Ampak ker ni nekega zaključka, tudi pričakovanje izpuhti v oblaku novih vprašanj.

Cankarjeva založba, 2022

Featured

A si lahko vsaj enkrat tiho

Ivana Djilas je umetnica na številnih področjih – poznamo jo kot režiserko in scenaristko, aktivistko, avtorico zanimivega izpovednega romana Hiša, mamico dveh fantov in ženo še enega vsestransko nadarjenega umetnika, Boštjana Gombača. In pravzaprav o vsem tem govori njena nova, še mnogo bolj izpovedna knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho.

V knjigi Hiša se je Ivana ukvarjala s tisto tipično težavo, ki je (oz. še vedno) prizadene številne mlade pri nas – kako priti do lastne nepremičnine, odplačevati predvsem nore obresti na kredite in se sprijazniti, da si se precenil in da moraš ljubljen dom zapustiti in iskati kaj drugega. Vmes je nanizala tako profesionalne kot osebne izzive, s katerimi se je spoprijemala v tem času, a glavna junakinja je bila hiša. No, tokrat lahko rečem, da je glavna junakinja vsekakor Ivana. Njeni boji in spopad z vsakdanom, ki ni preprost. In seveda bi o teh bojih kot mnogi drugi lahko molčala in bojevala bitke sama (in z bližnjimi), a ne – odločila se je napisati knjigo. Najbrž bodo mnogi (bližnji) najbrž rekli, da bi bila pri nekaterih zadevah pa res lahko tiho.

Knjiga se začne z uvodnikom Grege Repovža, urednika Mladine, kjer Ivana sicer redno objavlja kolumne in mnoge so – čeprav rahlo prilagojene; tudi izvor zgodb, ki so zbrane v knjigi. A v uvodniku Repovž piše o tem, kako se je prav Ivana pred sedmimi leti v Makedoniji soočila z migrantsko krizo, ki je za seboj potegnila marsikaj. Pisala je o njej, seveda in še o marsičem drugem. In njeno pisanje se človeka mora dotakniti, ker se v marsičem prav vsak od nas najde. Z oznakami, stereotipi, lažmi, nemočjo nad našim zdravstvenim, socialnim ali šolskim sistemom, krediti, vzgojo, partnerskim odnosom, delom, v katerem uživaš, a ti komaj omogoča preživetje in še bi lahko našteval.

Začnem seveda lahko nekje na začetku. Ivana Djilas je migrantka. Najlepše obdobje svojega življenja je preživljala v Beogradu, kjer je določen politik začel vojno s sosednjimi državami in proti kateremu so kasneje potekale demonstracije – ne nekaj tisoč, ampak na ulicah Beograda se je zbralo skoraj milijon ljudi! Spremembe so bile neizbežne. A zgodilo se je tudi bombardiranje Beograda (in drugih srbskih mest), redukcije elektrike, ogrevanja in splošen strah. Ogromno ljudi je odšlo, čeprav so se mnogi leta kasneje vrnili. Ivana je odšla, v Slovenijo k očetu, in ostala. Migrantka, čefurka za nameček. Ona razume in o tem govori, glasno.

Zgodil se je covid-19 in zgodili so se številni ukrepi, ki so zagotovo najbolj prizadeli prav umetniški sektor. Sektor, v katerem delujeta tako kot ona, kot njen mož. Ni predstav, ni koncert, ni ničesar. Treba pa je živeti in preživeti. Treba je bilo opozoriti, da v vseh teh ukrepih mogoče manjka zrno soli (oziroma zdrave pameti). Ivana si vsekakor ni želela še enkrat doživeti Beograda konec devetdesetih, represije in krize. Pa jo je. In za nameček je bil njen otrok ena od številnih žrtev tistega neslavnega policijskega posredovanja s policijskim topom, kjer je bil v vodo primešan solzivec. Migantka, čefurka, levičarka, prekarka. Ona to ne le razume, ampak to živi.

Med poglavji oziroma zgodbami, ki so se me osebno najbolj dotaknile, so bile zagotovo tiste, povezane s starševstvom. Tvegana posvojitev otroka iz Gane, kjer sem se spomnil na knjigo zakoncev Rozman Srce bije v dvojini in sreča, ko je v njihovo življenje vstopil Ruben. Sreča in skrb, seveda. Kaj vse se lahko zgodi, ko čefurka posvoji črnčka?! In potem še sreča, čeprav z nekaj medicinske pomoči, ko sta se Ivana in Boštjan razveselila še čisto svojega otroka, Kolje. A Kolja se je rodil mnogo prezgodaj in dolgo časa so trepetali (in se borili) za njegovo življenje. Borijo se še danes, saj ima status otroka s posebnimi potrebami in po lastni izkušnji z odraslo osebo, ki živi s posebnimi potrebami, vam lahko povem, da jim ni lahko. Država se do njih obnaša zelo mačehovsko, vsak dan je borba za osnovne pravice in človek težko verjame, da je njihov položaj v družbi, v 21. stoletju, resnično tako slab in potisnjen nekam daleč stran, stran od oči. Ni prav! In pomembno je, da se na to opozarja. Tako kot je pravilno, da se opozarja na različna nadlegovanja in diskriminacije, ki jih otroci doživljajo v vrtcih, šolah, na javnih mestih in pravzaprav vsakdan. Povzetek mailov, ki jih je Ivana pošiljala različnim osebam, skupki misli in razmišljanj … človeka preprosto pretrese in ga ne more, sploh pa ga ne sme pustiti hladnega.

In potem pridemo do še enega (od mnogih zanimivih poglavij), ki se jih Ivana dotakne v A si lahko vsaj enkrat tiho. Gibanje #metoo in številne zlorabe, ki so se (in se še vedno!) dogajajo ženskam, sploh na področju kulture oz. umetnosti. Zlorabe, ki jih mogoče nekoč nihče ni dojemal kot take, pa čeprav so bile. Spomini, ki privrejo na dan, ko bereš in poslušaš zgodbe drugih, pa se spomniš lastnih, izpovedi kolegic in prijateljic, spomniš se nelagodnih dogodkov v javnosti, ko si nelagodje nespretno skrival s smehom. Veliko preveč tega. In ja, Ivana bi lahko bila vsaj enkrat tiho, kot ji je svetovala mama, a tudi tokrat ni bila. Ker je vsem etiketam navkljub odgovorna in samostojna ženska, ki se zaveda, da se krivica, ki se danes dogaja nekomu drugemu, lahko jutri krivica, s katero se bo spopadala sama.

Zgoraj omenjeno seveda ni vse, kar boste v knjigi lahko prebrali. Vsekakor pa so to teme, ki so ostale v meni po nekaj prespanih noči. Knjiga, v kateri se boste našli – ženske, moški, mladi in stari, starši, poročeni, samski, tisti brez otrok, zdravi in »bolni«, Slovenci in »neslovenci«; pač vsi. Vsekakor moram omeniti še odlične fotografije Petra Uhana, ki dopolnjujejo to raznolikost in pestrost Ivaninega predvsem družinskega življenja. Ivanin pripovedni slog je iskren, brez dlake na jeziku in prežet s humorjem, pa čeprav občasno z nekaj pelina. Kratko in jedrnato bi lahko rekel, da s svojimi zapisi zadene žebljico na glavico. Glas vseh nas. Glas, ki ga je treba širiti in podpreti.

Goga, 2022

Featured

Jan Pančur in pustna gobokalipsa

Obljubljeno, storjeno – napovedoval se je drugi del in dobili smo ga. Jan Pančur se vrača – po tem, ko je razkrinkal in preprečil veliko testeninsko zaroto in posledično rešil svet, je v drugi knjigi postavljen pred nov izziv. Glavno vprašanje pa je, kaj imajo skupnega gobe, pust in apokalipsa?

Morda še niste slišali za Jana Pančurja, čisto običajnega šolarja in Amalijo Pelinšek, profesorico, znanstvenico in superzlobnico? Potem letos niste opazili prvega knjige iz serije o Janu Pančurju, Jan Pančur in testeninska zarota, ki jo je ustvaril Krister P. Jansson, obogatil pa priznani ilustrator Jure Engelsberger. Napako seveda lahko popravite, še bolje pa bo, če junaka in njegove knjižne prigode priporočite svojim otrokom – tam od druge triade dalje bodo navdušeni, fantje sploh.

Prvega dela ne bomo obnavljali, a kar je pomembno tudi za nadaljevanje – Jan Pančur je s prijatelji rešil svet. Ogrožala ga je s superzlobnim načrtom v prvi vrsti Amalija Pelinšek, ob sebi je imela tri zveste (a ne najbolj bistre pomočnice) – Frigido Hladnik, Gizelo Repenšek in Nuško Ritoliznik. Jan je imel ob sebi prijatelje, tudi čisto nove in nepričakovane – razredničarko Krizantemo Otožnik, hišnika Ferdinanda Hloda (ki je sicer tudi volkodlak) in kuščarja Srednjega Ajmohta (sicer vladarja planeta Otemnelec). Za podrobnosti morate seveda prebrati knjigo, najbrž pa vam je jasno, da je zlobni četvorki načrt spodletel in bile so izgnane na zelo oddaljen in osamljen planet nekje v vesolju. Seveda z namenom, da nikdar več ne pridejo ne na Otemnelec, še manj pa na Zemljo.

Ampak dovolj je en zmeden pilot po imenu Zordon Bobrs, ki bi moral peljati vatlove cepljivke (vrsta gobe) na uničenje na planet Andromeda 23 (edini planet, kjer uničujejo te zares nevarne gobe), ki se izgubi in pristane na tistem osamljenem planetu, kjer živi Zemljin superzlobni kvartet in bolj ali manj cele dneve kriči ter snuje maščevanje proti Janu Pančurju. Izkoristijo priložnost, klepetavega šoferja in se z vesoljsko ladjo najprej odpeljejo na Otemnelec. Brez boja (in žrtev) osvojijo Otemnelec, a vsaj Srednjemu Ajmohtu uspe pobegniti in zgolj upa, da bo ob strogem nadzoru uspel sporočiti na Zemljo, kaj tokrat naklepa Pelinškova.

Nov načrt Amalije Pelinšek je še enkrat več naravnost odličen, skoraj popoln – tokrat se bo najprej lotila Jana Pančurja, zagospodarila njegovemu umu in si nato podjarmila svet. Planet Zemljo, nato še druge planete in naposled celo vesolje. V rokah ima trideset kozarcev najnevarnejših gob v vesolju, ki se ob dotiku s prstjo začnejo nemudoma rasti in planet zelo hitro požrejo oz. spremenijo v črno luknjo. Le kdo bi upal tvegati in ne ubogati ukazov Amalije Pelinšek, bodoče gospodarice vesolja.

In ker je pred vrati pust in se je prejšnji načrt s testeninami izjalovil, je treba tokrat uporabiti nekaj še bolj privlačnega, nekaj, čemur se za pusta ne moremo upreti. Ah, seveda, krofi. V slasten marmeladni krof, imenovan kar superkrof A, namenjen Janu, podtaknejo zombičip (spet!), ki naj bi Janu posesal možgane oziroma ga napravila zvestega služabnika Amalije Pelinšek (spet!). Nato bodo njihovi roboti z Otemnelca v prijazni gesti po celem svetu raznosili škatle slastnih krofov in jih delili med ljudi. In vsem se bo nekam v možgane prisesal zombičip in poslušali ter ubogali bodo zgolj in le Amalijo Pelinšek. Preprosto? Izi pizi.

Sledi seveda ampak.

Ampak vse ne gre po načrtu. Nuška Ritoliznik ne opravi svoje naloge in pozabi zamenjat baterije v nevtrinskem polisaharidnem nevtralizatorju in v zgodbo se nepričakovano vplete rdečerepa veverica. Na Zemljo se uspe prežarčiti tudi Srednjemu Ajmohtu, a po spletu naključij skupaj s Krizantemo in Ferdinandom (zaročencema, sicer) padejo v roke zlobnemu supertriu. (Ne, ni napaka!) In tako kot ima svoj načrt Amalija Pelinšek, ga ima seveda tudi Jan Pančur. Pa še nekdo tretji. Kako bo Janu pri vsem skupaj pomagal vrtalnik? In kaj imajo za bregom naenkrat nenavadno prijazni in ustrežljivi Janovi sošolci, »bullyji« Nejc, Klemen in Jure? Usoda Zemlje je zelo negotova.

Nadaljevanje ne razočara. Mogoče so dialogi za odtenek manj zabavni, vsekakor pa toliko bolj zabava (super)jeza glavnih zlobnic. Vsaj za odraslega bralca utegne biti pojasnjevanja nekaj preveč, a knjiga odraslim niti ni namenjena. Pogrešal sem Janovega prijatelja Marka, se pa, čeprav v zelo minimalnem obsegu, nadaljuje ljubezenska zgodba med Janom in Mojco. Pozabite na marmeladne krofe, vroča čokolada je tista prava stvar. Mogoče bo pa to naslednja ideja Amalije Pelinšek, kako si podjarmiti vesolje? Z vatlovimi cepljivkami je pač konec, sploh ker je razodeta skrivnost, kako jih najbolj učinkovito uničiti.

Namig? Policijski narednik Flajs in inšpektor Mrak nista najbolj zadovoljna, da se morata v Močivju ukvarjati z ukradenimi električnimi skiroji in tricikli. Zaželita si, da bi naslovnice časopisov po vsem svetu pisale o zločinih v Močivju. Ampak to je menda druga zgodba. Ali pač tretja?

Jan Pančur opravičuje moja pričakovanja, da smo dobili novo (mladinsko) literarno zvezdo. Tisti običajen šolar, ki se skriva v vsakem od naših šolarjev in se bori proti superzlobi okoli nas. Zanimivo in napeto branje, domišljeni junaki, zabaven zaplet, polno malih, a pomembnih nalog sklepni spopad s superzlobcem, iskrivi dialogi, veliko humorja in zelo malo staršev ter brez nekega moraliziranja! Le kako Jan Pančur otrokom ne bi bil všeč?

Didakta, 2022

Featured

Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Goga, 2022

Featured

52-nadstropna hišica na drevesu

Andy Griffiths in Terry Denton se vračata še v četrto. Sedaj smo že vajeni, da sta svoji že tako neverjetni hišici na drevesu, v kateri živita, ustvarjata in se zabavata (ne nujno v tem vrstnem redu!), dodala še 13 nadstropij.

Njune prve tri podvige sem predstavil, torej 13–, 26– in 39-nadstropno hišico na drevesu. Kar se sprva zdi predvsem kot neskončen vrtiljak zabave, avtorja nenadno preobrneta zgodbo v povsem drugo smer in tudi tokrat ni nič drugače. Bolj ali manj nemogoče zamisli, ideje in domislice, ob katerih otroci seveda na vso moč uživajo in se krohotajo.

Kaj je torej novega? Soba za razbijanje lubenic, žongliranje z (verižnimi) žagami, lokal, kjer si lahko sam narediš pico, izstreljevalnik korenja na raketni pogon, orjaški sušilec las, ki je tako močan, da ti praktično odpihne lase z glave, dirkališče za gugalne konje, hiša, v kateri straši, stroj za valove, igra »Kača in lestve« v naravni velikost s pravimi lestvami in pravimi kačami, lutkovno predstavo »Punch in Judy«, ki jo lahko gledaš 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez premora, spomnilnico, ki jima pomaga, da se spomnita na pomembne zadeve, ki bi jih lahko pozabila, akademijo za urjenje nindža polžev, najmodernejšo detektivsko agencijo ter Krink-o-mat 5000 s preoblekami za vsako priložnost.

In kaj se zgodi tokrat? Andy ima rojstni dan in se veseli zabave presenečenja, ki mu jo zagotovo pripravlja Terry, njegov najboljši prijatelj. A Terry ima več kot preveč dela z urjenjem nindža polžev in se mu očitno niti sanja ne, da Andy praznuje rojstni dan. Pa ne samo to, naša razigrana ustvarjalca spoznata, da bi morala založniku, neizprosnemu gospodu Velikemu nosu, že oddati novo knjigo, a ju on niti poklical še ni. Kaj se dogaja? Gospod Veliki nos je izginil!

Čas je za velika detektiva in številne krinke ter raziskovanje, pri katerem jima žal ne bo mogla pomagati njuna prijateljica Jill, saj spi pravljično spanje. Ena od sledi, na katero naletita je knjiga Zabava z zelenjavo Gerde Zelenjavce, ki vas bo seveda nasmejala. (Kako bodo nanjo gledali vaši otroci, je odvisno predvsem od njihovega odnosa do zelenjave). Druga pomembna in takorekoč ključna sled je zelo prestrašena gosenica, ki je bila očitno priča temu, kar se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. In korenje! Ne smem pozabit na korenje!

No, Andy in Terry, speča Jill v stekleni krsti in (neverjetno požrešna) gosenica se odpravijo na dolgo in nevarno pot do (kot se kasneje izkaže zelenjavnega) gradu, kjer bodo zagotovo našli princa, ki bo s poljubom ljubezni obudil Jill, potem pa bodo lahko skupaj ugotovili, kaj se je zgodilo gospodu Velikemu nosu. No, seveda ne gre (skoraj) nič, kot sta si zamislila naša glavna junaka. Najdejo sicer gospoda Velikega nosa in tudi Jill jim uspe prebuditi, gosenica je veliko več kot le gosenica, a v boju z vso mogočo in ne najbolj veselo zelenjavo jim mora na pomoč priskočiti sama Gerda Zelenjavca. No, glavne zvezde pa so v bistvu nindža polži. Ne, ne šalim se.

Zgodba, ki jih zapisujeta avtorja, se seveda zdijo privlečene za ušesa. A otroke zabavajo. Tokrat se vse vrti okrog odnosa do zelenjave, ne manjka pravljičnih in drugih domišljijskih referenc. Sam sem pač vsakič znova navdušen, kako jima po sicer zelo predvidljivem kopitu uspe ustvariti zgodbo, ki jo težko odložiš, dokler ne prideš do konca. In poleg tega, da tovrstne knjige seveda spodbujajo domišljijo in ustvarjalnost mlajših bralcev, se mi zdi zelo pomembno predvsem to, da so to knjige, ki jih otroci želijo brati in prebrati. Tega pač manjka.

Miš, 2022

Featured

Dežela dinozavrov: Začetek

Še pomnite Jurskega parka in revolucije, ki jo je sprožil najprej roman Michaela Crichtona in nato še film Stevena Spielberga? Zdelo se je skoraj neverjetno, da bi iz v jantar ujetega komarja iz časov jure in krvi, ki jo je popil, lahko z znanjem genetike in kloniranja »ustvarili« dinozavra.

Pisala se je prva polovica devetdesetih in takrat so se odrasli pogovarjali o kloniranju s pomočjo DNK-ja, kasneje je prišla še ovca Dolly, mi pa smo spoznavali in se pogovarjali o tiranozavrih, stegozavrih, brontozavrih, diplodokih, pterozavrih in drugih dinozavrih. Izhajala je revija in če si jo redno kupoval, si po nekem obdobju lahko sestavil mini okostje tiranozavra, ki se je v temi svetilo. Film ste si najbrž ogledali, sledilo mu je še nekaj nadaljevanj, zadnji Prevlada, letos. In če ste si ogledali film oz. prebrali knjigo, potem veste, da se eksperiment ni najboljše končal.

No, Žiga Kastelic, avtor knjige, ki je sicer namenjena nekoliko starejšim otrokom (najstnikom oz. od tretje triade dalje), a je v njej tudi nekaj bolj odraslih tem in razmišljanj, je šel korak dlje, mogoče bo spodbudil kakšno novo teorijo zarote, ki so nastajale v času covida-19. Ne le, da so dinozavri prišli nazaj in da se vam bodo ob branju in izgovarjanju njihovih imen lomili jeziki, v Slovenijo je prišla tudi nenavadna bolezen, ki je pustošila po celem svetu in konkretno zredčila prebivalstvo. Torej, skrivnostna bolezen in dinozavri. Padale so vasi, mesta in države.

Začetek, kar nam da nekako vedeti, da gre le za prvo v nizu knjig in pojasni, zakaj so zaključki tako zelo odprti, je pravzaprav zbirka štirih krajših zgodb – Reševalna misija, Prleška trdnjava, Pobeg v jamo in Na konjevem hrbtu. Vsaj zaenkrat neodvisne in nepovezane, a se bo to v naslednjih knjigah skoraj zagotovo spremenilo.

Reševalna misija nam predstavi stotnika Dejana, ki moa s svojo majhno ekipo mladih vojakov iz zgradbe parlamenta rešiti predsednika in podpredsednika, iz muzeja pa paleontologinjo. Ljubljanske ulice zasedajo mesojedi dinozavri, enako velja za Ljubljanski grad, izložbe so razbite, hiše opustošene, povsod so trupla, obvoznica polna gorečih vozil. Misija nemogoče? Zgodba o tem, kako pomembno je zaupanje v človeka, ki se bori s teboj z ramo ob rami ter nekaj moralnih pomislekov na račun pobijanja in seveda razmišljanj o tem, zakaj je do tega (dinozavrov in bolezni) sploh prišlo. Apokaliptični prizori vam bodo naslikali Ljubljano v povsem drugačni luči.

Prleška trdnjava se odvija na drugem koncu države, kjer so v glavnih vlogah Peter, njegova hči Sanja in njen fant Klemen, ki je uspešno pobegnil iz oblegane Ljubljane. Vsaj na videz nekoliko bolj spokojno Prlekijo, ki jo oblegajo predvsem rastlinojedi dinozavri, je treba ravno tako obvarovati. Klemnova na prvi pogled nora ideja, da bi naredili varovalni zid iz senenih bal ter zabojnikov, nepričakovana pade na plodna tla in aktivira lokalno prebivalstvo. Vprašanje, če bi bilo to mogoč nekje drugje kot v Prlekiji ali Prekmurju, kjer je prebivalstvo veliko bolj povezano. V zgodbo stopita še Jan in njegova sestrica Špela – petletnica se kaj hitro naveže na Sanjo, za Jana pa se vse bolj zdi, da posebna čustva goji do Klemna. Avtor spretno razbija tabuje in prav zanima me, kako se bo ta zgodba razpletala v nadaljevanju. Oh, pa kulinarika … po svoje dobro, da dinozavri ne vedo, kako odlično hrano lahko dobijo v prleških koncih.

Štiričlanska družina – Rok in Jana ter sestri dvojčici Vita in Lina, so glavni junaki tretje zgodbe, Pobeg v jamo. Živijo v zapuščeni hiši na Črnem Kalu in ker so ob poskusu bega iz Slovenije v Kopru izgubili dva sina oz. brata, se tokrat odločijo za beg v drugo smer, proti Ljubljani. Na tvegano pot odidejo z motorji, prva preizkušnja jih čaka v okolici Nanosa, ko jih iz zraka napadejo pterozavri, naslednja pa potem ob prihodu v Postojno, ko se zatečejo v slovito jamo. A tudi jama ni najboljše zatočišče, z zadržki jih sprejmejo lokalni prebivalci, ki so odlično založeno skrivališče našli v bližnjem hotelu. A se vsi kaj kmalu prepričajo, da so dinozavre podcenjevali in da so nekatere vrste zelo inteligentne. (Pojavi se teorija zarote, da so dinozavre na Zemljo naselili kar vesoljci, da pripravijo teren) Družinska dinamika zna postati nekoliko bolj intenzivna, uporniški najstniški dvojčici pa utegneta zakuhati kaj posebnega.

Najstnica Julija je poleg konja Antaresa in 28-letnika brez imena glavna junakinja zadnje zgodbe, Na konjevem hrbtu, ki se odvija na jugovzhodnem delu Slovenije. Tabor blizu Brežic, reki Krka in Kolpa, gozdovi in gradovi, povratek k skoraj pozabljenim praksam življenja in preživetja ter tudi nekaj bridkosti, še posebej, ko Julija prizna, da sestre niso ubili dinozavri, ampak ljudje. Pa ne le ubili …

Avtor lepo in natančno slika tudi bolj skrite kotičke Slovenije, kjer se junaki posameznih zgodb skrivajo oz. preko njih bežijo. Omenja se še Blejski grad kot eno od možnih varnih zatočišč in morda bo avtor v nadaljevanju, da zgodba konkretno zaplete, dogajanje postavil še kam – Kočevje bi bilo zanimivo, morda tudi Posočje in Koroška, Zasavje z rudniki in nenazadnje Krško z jedrsko elektrarno. Slovenija se zdi kot recept za katastrofo, če bi do česa takega res prišlo.

Zanimiv koncept in kar se sprva zdi kar nekoliko za lase privlečeno, se lepo sestavlja skupaj in dopolnjuje. Zgodbo doživljamo in čutimo skozi oči različnih likov, ki se bodo odraslim zdeli sicer zelo površinski, mlajši bralci pa bodo potrebovali nekaj časa, da povežejo vse niti. Najbrž se vam niti sanja ne, da je živelo toliko različnih dinozavrov (meni iz časov Jurskega parka, so imena, značilnosti in posebnosti neka povsem nova dimenzija) in skripta, ki jo je v tretji zgodbi pripravil učitelj Rok, bi nam prišla kar prav. Glede na to, v kakšnih časih živimo zadnja leta, se pravzaprav nič ne zdi posebej nemogoče, dinozavre si lahko predstavljamo tudi v obliki česa drugega, o samem covidu-19 pa niti ne rabimo izgubljati besed. In priznam – radoveden sem, v katero smer se bo odvijalo nadaljevanje.

Samozaložba, 2022

Featured

Maščevanje je sladko, d.o.o.

Naslov – zabaven. Avtor? Jonas Jonasson. Mojster nenavadnih zapletov, humornih razpletov, imenitnih dialogov, kar je najbrž več kot dovolj razlogov, da boste tole knjigo vzeli v roke. In se ob branju zabavali.

Jonasa Jonassona sem, kot najbrž mnogi drugi, sem spoznal s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil, vzporedno odkril še enega mojstra, Fredrika Backmana, nadaljeval z Analfabetko, ki je obvladala računovodstvo, nadaljeval z Morilcem, ki je hotel v nebesa in se vrnil k Novim prigodam stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Godlja, ki jo uspe že prav neverjetno zaplesti, je vsakič znova zabavna, nepričakovana in tudi nepredvidljiva. In Maščevanje je sladko, d.o.o. v tem prav nič ne izstopa. Osnovni podatki, da se Masaj maščuje Švedu, vmes je ponarejanje (ki to ni) slavnih likovnih del, (nesrečna) ljubezen in policist tik pred upokojitvijo, najbrž povejo veliko? In obenem nič.

Victor Alderheim je (glavni) stranski lik. Vse, kar v življenju počne, počne zato, da bi čim manj delal in imel čim več denarja. Še celo priimek si spremeni, da bi prišel do premoženja poštenega (a naivnega) galerista, za nameček pa dobi še roko njegove hčerke Jenny. Roko, ne srca! Victor ima iz nekega, recimo mu norega obdobja, na vesti tudi sina, ki ga je spočel prostitutki. Kevinu najame (in plačuje, kar je skoraj edina poštena stvar, ki jo naredi) stanovanje, ga enkrat tedensko založi z zalogo zmrznjene hrane, mu omogoča šolanje, vse pa pod pogojem, da ga kliče šef. Ne oče, tudi skrbnik rajši ne, ampak šef. No, ko Kevin dopolni osemnajst let, se Victor odloči, da se bo fanta treba znebiti. Skupaj odideta v Kenijo, od koder se vrne le Victor.

Glavni lik je tako v bistvu Kevin. Gotove smrti ga reši moder zdravilec Ole Mbatian (mlajši), ki ima dve ženi, tri hiše (ne sprašujte), osem hčera in nobenega sina. Ter največjega sovražnika v vaškem poglavarju (dolga, ampak zabavna) zgodba. In ko Kevin z drevesa pade Oleju pred noge, je zdravilec prepričan, da mu je sam bog poslal sina. Kevin hitro napreduje v odličnega masajskega bojevnika, a pred zadnjim preizkusom (potem, ko je lahko z gorjačo na šestdeset metrov zadel bivola, preplaval reko s krokodili in celo leto preživel v kenijski divjini) zbeži. S seboj na pot vzame dve sliki, ki ju je imel shranjeni njegov oče, saj je svoj čas na Švedskem v veliki meri posvečal umetnosti.

Victor je medtem s spretno (beri: podlo) poslovno potezo postal nemarno bogat, svojo ženo Jenny pa namestil v stanovanju, kjer je prej prebival Kevin. S skromno žepnino, da ne bo kdo kaj rekel. Ona zagotovo ne, saj je preneumna, si misli Victor. No, Kevin ob povratku na Švedsko odide domov, kjer sreča/spozna Jenny, tehnično gledano svojo mačeho, med od Victorja zavrženima posameznikoma pa se kaj kmalu splete tesna vez (seveda pomaga tudi to, da sta oba velika in iskrena ljubitelja umetnosti). Ko si izpovesta svoji življenjski zgodbi/usodi, prideta do enotnega zaključku – Victorju se je treba maščevati!

In tu na sceno stopi Hugo Hamlin, veliki marketinški guru (torej rojen prevarant), ki mu v sicer zelo uspešnem podjetju postane dolgčas in si želi novih izzivov. Na tradicionalni švedski zabavi izve, da v bistvu obstaja ogromno ljudi, ki se želijo komu maščevati in da bi bil to lahko odličen in predvsem dobičkonosen posel. Sploh, če mu bo uspelo, da ga bo držal v mejah zakonitega. Tako boste v knjigi med drugim izvedeli tudi, zakaj so lame lahko odlične domače živali.

Nadaljevanje, ki sledi, je pač »jonassonovo« – najprej ena (oziroma dve) ponarejena slika Irme Stern, za katero se izkaže, da je pravzaprav original z naravnost neverjetno zgodbo iz zakulisja (oziroma Kenije). Kar nekaj preobratov, za katere v prvi vrsti skrbi prikupni Ole Mbatian, ki iz Kenije odide na Švedsko iskat izgubljenega sina Kevina (in ga seveda najde), ampak nima pojma ne o potnih listih, vizumih, temperaturah, ki se začnejo z negativnim predznakom, plačevanju z denarjem in policiji. Svojo vse bolj pretkano računico ima tudi Victor Alderheim, ki je vmes označen za »kozokavsa« in na koncu podleže ranam kozarca brusnične marmelade (kar sicer ni čisto res, ampak vam vsega ne morem izdat). Aha, in seveda policijski inšpektor tik pred upokojitvijo, Christian Carlander, ki zna po nekaj letih španščine povedati zgolj to, da »pes leži pod mizo« in se nikakor ne želi ukvarjat z vse bolj zapletenim primerom »kozokavsa« in ponarejevalca umetnin, mrtvim Masajem, ki je v bistvu živ in njegovim očetom (ki to ni), ki po svetu hodi modno oblečen v sandale (na Švedskem obuje še nogavice, torej ultra moderno!) in s seboj nosi (kladivasto) gorjačo.

Sprva boste zagotovo izgubljeni v poplavi imen, ki niti niso preveč pomembna. Vmes boste osvežili znanje zgodovine in marsikaj novega izvedeli o likovni umetnosti. No, za nameček še kakšen marketinški trik. Zgodba se seveda bliskovito razvija in ne da bi se dobro zavedli, se boste hahljali, smejali, krohotali, zmajevali z glavo in obračali strani. Vse do zadnje. In ne bo vam žal.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Pridi, mili moj Ariel

Mladinska klasika, biser povojne literature in vsaj zase lahko rečem, da povsem spregledano delo. Finžgar, Jurca in podobni so zaznamovali moja osnovnošolska branja in to zanimivo, v marsičem avtobiografsko delo Mire Mihelič vse do sedaj ni prišlo v moje roke …

Prvi letnik zbirke Zvezdna Beletrina nam vsekakor ponuja zanimivo, v določenih primerih prezrto branje, tako tujih kot domačih mladinskih klasik. Iz prvega letnika sem doslej že pisal o Alici v čudežni deželi, še tri zanimiva dela sledijo (Mali princ, Ostržek in Butalci), vsekakor pa se veselim tudi nadaljnjih letnikov. Ob branju Pridi, mili moj Ariel sem se spomnil na knjigo Lectovo srce Iva Zormana, ki skozi svoje oči, spomine in doživetja opisuje zgodovinsko dogajanje v Kamniku in okolici. Mira Mihelič glavno junakinjo Marinko postavi v Trbovlje oz. Zabukovje in če si boste vzeli čas ter prebrali spremno besedo, boste prigode iz knjige kaj hitro povezali z njenim otroštvom.

Marinka in njen oče ostaneta sama, ko mamica za čas odide. Oče sprva misli, da bo hčerko lahko vzgajal sam, a svojeglavo in uporniško dekle ob sebi vsekakor potrebuje žensko, zato jo oče pošlje k svoji mami v Zabukovje. Pri stari mami seveda vladajo drugačna pravila in tudi Zabukovje je drugačen svet. Tisti, ki imajo nekaj več in tisti, ki imajo malo, so ločeni. Pa seveda ne gre pozabiti, da govorimo o času, ko je bila tudi družba precej drugačna od današnje in so veljala neka pravila, ki jih danes ni več. Revni in premožnejši se ne družijo, izobraženci so tu in rudarji tam, fantje skupaj in dekleta ravno tako.

Avtorica se tako prebija skozi spomine – na Emo in Pavlo, staro mamo in prijaznega dedka, na številne zanimive predmete (vojaček iz cina, starinska ura, sladkarije, …), ki jo posrkajo v bogat izvir spominov, obžalovanj in vprašanj. Kje je sedaj to, kaj je v življenju dosegel oni, zakaj se je zgodilo prav tisto? Marsikaj je prepleteno tudi s fantazijo, morda lokalnimi ljudskimi vražami in bujno dekličino (avtoričino) domišljijo. Svojeglava deklica, katere prvi stik z novim krajem je bila ciganka, kar jo je zaznamovalo, saj je izstopala – tako z izgledom kot pametjo in predvsem odnosom, ki je v marsičem podiral meje in razbijal tabuje. Družba deklic ji ni dišala, saj so bile dolgočasne in »afnaste«, veliko rajši je čas preživljala s fanti, ki so bili vedno pripravljeni na dogodivščine, o kakršnih je brala v knjigah, ki jih je že kot otrok oboževala – Tom Sawyer, Robinson Crusoe, Shakespeare, Winetou in podobni.

Spomini so ves čas prežeti z vprašanjem, kje je njena mamica. Zakaj in kam je odšla in zakaj se ji nikoli ne oglasi? Seveda je skozi pogovore, govorice in tudi nenamerne prisluhe prišla do spoznanja, da ju je mamica z očetom zapustila, a da je želela priti v stik z njo, kar pa sta oče in stara mama vedno preprečevala in onemogočala. Avtorica se je dejansko morala v ranem otroštvu spopasti z materinim odhodom, kar je bilo še posebej za tiste čase zelo nenavadno, še mnogo bolj pa to, da jo je mati pustila očetu. Seveda bi lahko stereotipno rekli, da je avtorici (in tudi junakinji Marinki) manjkal ženski dotik in se je tudi tukaj iz uporništva zatekala v fantovsko družbo in nato v delo, ki ni bilo »žensko«. Stereotipi, seveda. V slovenski družbi jih ne manjka, tako kot ne manjka izjemnih žensk, ki so presegle ne le ozke okvirje družbe, ampak v mnogih vlogah tudi moške »nasprotnike«.

Zato ne preseneča, da se tudi Pridi, mil moj Ariel zaključi z Marinkino idejo uprizoritve Shakespearove igre, čemur se fantje zaradi njene gospodovalnosti in ukazovalnosti sprva uprejo. Trenutek resnice in točka preloma. Strnejo vrste in pripravijo samosvojo izvedbo igre, pri čemer jih podprejo takorekoč vsi v Zabukovju in občutki ponosa so seveda neverjetni. A kot že tolikokrat vmes, ima tudi ta zgodba žalosten konec … tako kot je Pavla umrla in bila Ema prisiljena oditi, odide tudi njen ljubi Prospero Toni.

Osem zgodb polnih hrepenenja in zanimivih ilustracij Damijana Stepančiča, ki je z njimi imenitno ujel duha časa in dogajanja. Treba je pohvaliti tudi, da so določene besede, ki izginjajo iz našega besednjaka ali so narečne, kratko in jasno razložene. Težko sicer sodim, kako bodo na zgodbe gledali današnji otroci, saj jim bodo opisana razmerja in odnosi nenavadni, drugačni in del neke zelo daljne preteklosti. Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti ne le zaradi omenjenega sicer tihega ženskega boja proti patriarhatu, ampak tudi zaradi čudovitega, zares razkošnega besedilnega sloga in načina pripovedovanja, ki bi moral navdušiti tudi mlade bralce, ki so vse bolj prepuščeni kratkim odgovorom, anglizmom, kraticam in »čustvenčkom«.

Beletrina, 2022

Featured

Na klancu

Knjiga Na klancu Tine Vrščaj je prejemnica nagrade modra ptica za leto 2022, kar je vsekakor merilo, da človek v rokah drži knjigo, ki z vsebino in pripovednim slogom izstopa. Ne le iz povprečja, ampak lahko rečem tudi, da iz nadpovprečja. Aktualne vsebine in glavna zgodba, s katero se lahko poistoveti (skoraj) vsak.

Na klancu je zgodba o družini, ki razpada. Zgodba o okolju, ki se pred našimi očmi razkraja. Pripoved o tem, kako se soočiti z izzivi, ki so postali povsem vsakdanji – vzgojo otrok, partnerskimi in medčloveškimi odnosi, iskanjem zaposlitve, medgeneracijskimi prepadi in drugimi nepričakovanimi izzivi. V nekem trenutku se človeku lahko zdi, da slabše ne more biti, ampak – vedno je lahko še slabše, praviloma pa po dežju vedno posije sonce.

Glavna junakinja je Eva, mati dveh deklic – Brine in Višnje, žena Gregorju in hči matere, ki jo je pri 18. letih vrgla iz hiše, ker se je bala, da bo znorela enako kot njen oče. Družina živi v stari, skoraj razpadajoči hiši na klancu. In čeprav se Eva sprva v njej počuti odrezano od vsega sveta, začne počasi spoznavati svet okrog sebe – čuti zemljo, diha drevesa, sliši živali in je živa v živem okrog sebe. To seveda ne pomeni, da je korak stran od urbanega in »civilizacije« vse v najlepšem redu – domačini živijo po svoje, kot so živeli desetletja, tista urbana civilizacija pa k njim bruha svoje ostanke. Gradbeni material, plastiko, poplavo odpadkov in strupov. Eva si želi spremeniti, izboljšati svet. Tudi zaradi svojih dveh deklic.

Po drugi strani je Gregor njeno popolno nasprotje in skoraj neverjetno se zdi, da sta se spoznala in zaljubila med plezanjem. Tam, kjer si v neposrednem stiku z naravo in kjer se hitro lahko prepričaš, kako neznaten si. Težko se odlepi od svoje pametne naprave (ki so ji nadeli ime Bubi), saj je tam njegovo celo življenje – prijatelji, posel, denar, uspeh, prepoznavnost, prihodnost. Prepričan je, da svet drugače kot tehnološko prepreden in omrežen ne more več obstajati in da so Evine ideje povsem utopične in da je njeno razmišljanje pravzaprav tisto, ki uničuje svet.

Njuni konflikti so vse večji in se seveda prenašajo tudi na deklici, obenem se Eva spominja svojega otroštva, saj ji v glavi ves čas odzvanjajo mamina opozorila, očitki in tudi ne najbolj spodbudne besede. Za Evo in Gregorja se zdi, da živita vsak v svojem svetu, ki sta si vse bolj narazen. Potem se zgodi dvoje – Eva zanosi in novico sprva skriva pred vsemi, saj si obupno želi dobiti službo in postati bolj neodvisna, Gregorju umre mama in njen novi mož oz. Gregorjev očim se odloči, da morajo zapustiti hišo, ki jo bo on prenovil.

In ne, ni še konec. Gregor nekega jutra odide na službeno pot, za katero se izkaže, da je za nedoločen čas. Povedano drugače – zapusti družino v razpadajoči hiši, ki jo delavci že prenavljajo. In kaj zdaj? Brez službe, brez doma, brez moža – z dvema otrokoma in enim na poti ter z utopičnimi idejami o boljšem svetu. Kam? K mami. Če jo bo seveda hotela vzeti nazaj …

Uvodnemu odstavku, o čem vse je zgodba, seveda lahko dodam, da gre za zgodbo o ljubezni, odpuščanju in zaupanju. Upanju ne nazadnje, da se bodo stvari postavile na svoje mesto in da bo na koncu vse v najlepšem redu. Lahko se vprašamo, kam drvi naš svet in kako bodo z njim delale prihodnje generacije, seveda pa lahko vsi opazujemo (in mogoče tudi živimo) razkroj medosebnih odnosov, ki postajajo vse bolj površinski, da ne rečem tehnološki. Nobene topline, čustev, iskrenosti – vse je umetno, zlagano, ponarejeno in prirejeno.

Ob sami zgodbi ne smem mimo čudovitega načina pripovedovanja. Saj so v slovenščino primešani tudi anglizmi, predvsem po Gregorjevi zaslugi, a so notri vsekakor z razlogom. Na klancu je krasno povedana zgodba, ki kaže vso lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Avtorica je na trenutke neverjetno poetična in zgodilo se vam bo, da boste kakšen odlomek prebrali večkrat, saj se v njem skriva izobilje jezikovno čudovitega. Zdi se mi, da bi moral vsak od nas en del svojega življenja preživeti na kakšnem klancu, dovolj daleč stran od vsega, da bi se zavedal resničnega okoli sebe in da bi imel obenem tudi dovolj širok pogled na vse tisto, kar se dogaja spodaj.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smer srca

Sodobna pravljica za male in velike. Pravljica o svobodi, sprejemanju in ljubezni. Pripoved o življenju. Lela B. Njatin je pisala, Tina Dobrajc pa risala. Brati bi morali vsi.

Smer srca je pravljica in o pravljicah načeloma ni težko pisati. Imajo zaplet, potek s pravljičnimi elementi in (čudežen) razplet. Smer srca je pravljica, o kateri je res težko pisati. Večplastna, bi lahko rekel z eno besedo. Ribica odide v svet nosi naslov prva, ko se ribica, vajena življenja v ne prav velikem akvariju, znajde v velikanski vodi, za katero je prepričana, da je morje. To pa zato, ker ji je večja in starejša riba nekoč povedala, da so predniki vseh rib živeli v morju in da so bile v morju vse ribe svobodne.

Svoboda.

A kaj, ko nenadoma trešči v steno, kar pa pomeni, da ni v morju in da se je tudi svobode veselila prehitro. Kdo jo je udaril, ne ve. V polsnu kasneje zasliši nežen glas, ki jo zvabi na gladino. Deklica je, ki z dlanmi objema piščal in sedi ob robu vode. Deklica, ki ni živa deklica, ampak bronast kip. Zaupa ji skrivnost (namreč, da ribe govorijo) in zato je prepričana, da je deklica njena prijateljica, saj si le prijatelji zaupajo skrivnosti.

Prijateljstvo.

Deklica ji pove, da se je znašla v vodnjaku, ki je veliko manjši od morja, a precej večji od vodnjaka in da je bil deček Samo tisti, ki je vanjo vrgel kamen. Pravljica se nadaljuje z drugim delom – Ribica je lačna, kjer ribica uvodoma spozna Sama, ki preverja, če je živa in bi rad, da mu izpolni kakšno željo, recimo, da bi dobil bratca.

Želje, skrivnosti in sanje.

Ribica je razočarana, ker je njena prijateljica kljub obljubi ni čuvala. Podvomi vanjo, saj ne razume, da deklica iz brona ne more storiti nič. Za nameček je lačna, no, v resnici sestradana, a tudi deklica s piščalko ne ve, če ji bodo ljudje prinesli kaj za jest, saj ona hrane ne potrebuje. Tudi piščal, ki jo drži v rokah, je bolj za okras. Ne le, da nanjo ne more igrati, tudi voda ne teče več skoznjo in je voda v vodnjaku zato tako zelo motna.

Odnos med deklico-bronastim kipom in v vodnjak izpuščeno ribico postaja vse bolj napet, kar se potrdi v naslednji zgodbi Ribica posluša pravljici. Ali je morje res slano, kaj je to neskončna svoboda, o žalostih in skrbeh ljudi, sanjah in sprijaznjenjem s situacijo, v kateri si.

Zaupanje.

In potem Ribica sanja in najprej o tem, kako se je pred njo pojavila mačka, ki je v živo ni še nikoli videla, a je videla dovolj: en sam velik gobec. A ni bila mačka tista, ki bi jo požrla, ampak gromozanska riba, Riba vseh rib. Pove ji o življenju v morju, sobivanju različnih rib, radovednosti, učenju, kako je biti v morju srcu vseh rib sveta, kako je slišati in čutiti večglasno utripanje in se z njim povezati, o pomembnosti plavanja izven smeri in svobodi.

Povezanost.

In potem še zaključek. Ribica se ustali. Samu postane jasno, da mu ribica ne more izpolniti želje, saj se bori za življenje. In se odloči, da ji bo pomagal. V vodnjak prinaša čisto vodo in hrano. Ribica je hvaležna, srečna in Samo to prepozna. Potem ribico odnese domov, kjer jo ima v vrču vedno čiste vode – njega zabava njeno plavanje (njenega srčnega petja seveda ne sliši) in lovljenje lastnega repa, njej se zdi njegov obraz, popačen skozi steklo vrča, srečen. Ribica se, kljub temu, da je njeno življenje drugačno in z nekim smislom, spomni na deklico, ki jo zagotovo pogreša. Samo je pomislil, da deklica pogreša ribico in zato jo odnese tja. Pojeta si pesmice, pripovedujete pravljice in sta srečni skupaj. Srečen je tudi Samo. In ribica za piko na i s Samom nekega dne odide na morje …

Sreča. Svoboda? Pač smer srca.

Pravljica, ki zna biti otrokom težka za branje in razumevanje. Polna velikih modrosti. Zagotovo bodo imeli otroci veliko vprašanj, zato priporočam, da jo berete skupaj z otroki. Se pogovarjate o njej in vsem, kar sem zapisal. Pravljica pripoveduje o vsem tem in tudi ljudje se moramo zavedati, da je smer srca tista, ki nas mora vse peljati svobodi naproti. Zakaj sicer sploh živimo?

KUD Sodobnost International, 2022

Featured

Koma

Taras Birsa je (spet) nazaj. Nazaj je tudi Tadej Golob, ki je kmalu po izidu četrte knjige o kriminalistu Birsi doživel in preživel nesrečo, ki je močno zaznamovala Goloba kot tudi vsebino petega romana. Kdo je v komi? Taras Birsa. Ali je v komi zaradi padca ali morda poskusa umora?

Jezero, Leninov park, Dolina rož, Virus in Koma. Spet bom rekel, ampak zelo »nesbojevsko« se v petem romanu vračajo pretekli primeri, predvsem se bo Birsa z ekipo veliko vrtel okrog privlačne Klare Zupet in umorov v njeni bližini, ki jih je obravnaval v Dolini rož. Med prebiranjem Virusa je bilo sicer kar nekaj indicev (uh, kako kriminalistično!), da bomo v naslednji knjigi izvedeli kaj več o neznani preteklosti Tarasa Birse – kje in kako je preživljal otroštvo, kako so ga zaznamovale rejniške družine in nato zavod, kar bi bilo najbrž tako ali drugače prepleteno s kakšnim primerom.

Ampak že omenjena Golobova nesreča je preobrnila tok – tudi Taras Birsa se namreč poškoduje v hribih (Polhograjska Grmada ni tako nedolžna, kot se morda komu zdi), dva tedna preživi v komi in se ob prebujenju ne spominja ničesar. Tudi nenavadnega primera o umorjenem novinarju Srakarju, ki so ga takrat raziskovali, ne. Pa to niti ni najmanjša težava, saj je utrpel toliko težkih poškodb, da mu bo velik izziv že, če bo sploh še kdaj hodil.

Taras Birsa se sestavlja, po koščkih. Podobno kot se po koščkih sestavlja tudi knjiga. Birsi so v veliko pomoč »žena« Alenka in pa številni zdravstveni delavci, ki mu stojijo ob strani, skrbijo za njegovo počutje, bdijo nad njegovim okrevanjem in spremljajo vse mogoče terapije. Upam si reči, da vsekakor poklon in zahvala Tadeja Golobu vsem tistim, ki so po nesreči skrbeli zanj. Država, še vedno v primežu epidemije covida-19, se vse bolj sesuva, za kar je odgovoren politični vrh, ki kroji tudi delovanje policije.

Primer Srakar, torej. Birsa se ga ne spomni, ne poteka, osumljencev, okoliščin ali številnih sklepanj in da bi mu zvesta kolegica Tina pomagala, pripravi celo knjigo – pričevanja, poročila, izsledki, pogovori, zaslišanja in vse skupaj opremi še z nekaj opažanji in predvidevanji. Tako pravzaprav beremo knjigo v knjigi. Umorjeni novinar Tomaž Srakar, ki si je s svojim pisanjem nekoliko bolj levičarsko usmerjenih člankov nakopal bes mnogih, glavni osumljenec Jure Krep, dovolj obremenilnih dokazov, pa Srakarjev oče, gradbinec dvomljivega slovesa, fužinski preprodajalec drog (in Srakarjev bivši sošolec) Milan Cvitković, pa potem vrhovni šef policije Munih in vse bolj izgubljeni šef ljubljanske policije Ahlin.

Tina, Brajc in Osterc tavajo – Taras je bil seveda tisti, ki je skupino vodil in usmerjal, brez njega so izgubljeni. Krep, čeprav vsi dokazi potrjujejo krivdo, je oproščen. Za njegovo osvoboditev protestira celo Srakarjev oče, predvsem pa se zdi, da ker gre za člana vladajoče stranke, da je bila Krepova obsodba že vnaprej, tudi po Munihovi zaslugi, določena za nemogočo. Taras Birsa pa seveda grešni kozel.

V zgodbo se vmeša Klara Zupet, ki močno namiguje, da je bila v času Tarasove nesreče na Polhograjski Grmadi v intimnem odnosu z njim, vse skupaj pa se močno zaplete, ko se je umorjen (čeprav se sprva zdi, da gre za samomor) odvetnik (in nek čas tudi njen ljubimec) Kimovec, ki je poskrbel za vse potrebno (prilagoditev oporoke, da je vse pripadlo njej) ob smrti njenega očeta. Še dobro, da ima Taras tokrat asa v rokavu!

Kako sta oba primera povezana? Ali sta bila nemara Klara Zupet in Jure Krep v intimnem odnosu? Ali je Taras Birsa na Polhograjski Grmadi res padel po nesreči ali ga je kdo porinil? Zakaj Munih tako močno navija, da bi Tarasa invalidsko upokojili? Ali je Tarasa nesreča res tako močno spremenila in zaznamovala, da ne bo nikoli več sposoben tistega starega načina razmišljanja in bo tako dejansko ogroženo tudi njegovo delo kriminalista?

Knjiga je za branje veliko bolj zanimiva in nedoločena kot so bile pretekle. Prepletanje s preteklimi primeri, senca razmerja s sodelavko Tino Lanc, knjiga v knjigi in vsa negotovost okrog stanja Tarasa Birse jo vsekakor delajo zelo berljivo. Še enkrat več je razplet ostala »v zraku«, ponavlja se tudi vzorec pretiranega medicinskega razlaganja, tokrat na temo spomina in delovanja možganov, tako da smo lahko nekako prepričani, da nas čaka še vsaj ena, če ne kar dve deli o Tarasu Birsi – za enega si upam trditi, da bo ta nesojeni peti, ko se bomo vrnili v Tarasovo mladost, še en pa bo potreben, da se bodo vsi ti primeri končno povezali in predvsem razpletli. Jo Nesbo je Harryja Holeja preizkušal v dvanajstih delih in morda bo zgodbo zaključil v prihajajočem trinajstem. Kdaj se bo ustavil Golob?

Goga, 2022

Featured

Privzete nastavitve

Risoroman Uga Bienvenuja me je presenetil. Predstavljen mi je bil skozi osnovno zgodbo, a z vsako prebrano stranjo in vsako podobo se je veličina zgodbe večala in poglabljala.

Ugo Bienvenu mi je popolnoma neznan avtor, pa čeprav ima pri svojih 35. letih že nekaj odlično sprejetih risoromanov, delal je za Marvel in Disney in ustvarja kratkometražne filme. Privzete nastavitve so njegov četrti risoroman, za katerega je prejel tudi veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulemu. Tisto, kar me vsakič znova osupne je, da je nekdo ne le tako odličen risar, ampak zna odlično postaviti in napisati tudi zgodbo.

Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta – v kar bližnji prihodnost so svetovni diski polni. Tako zelo polni, da na eni strani obstajajo posamezniki (komisije, sodniki, razsodniki, …), ki odločajo, kaj se bo z diskov brisalo. In ne, ne brišejo se instant vsakdanje puhlice, ampak se brišejo recimo vrhunski umetniški dosežki in vse informacije o njih. Brišejo pa se zato, da je na diskih dovolj prostora za vse večje število prikupnih muckov, obrokov, nasvetov za ličenje, s čimer ljudje vsakodnevno smetijo Instagram, YouTube in druga družbena omrežja. Popravljajo in prilagajajo se filmi in številne druge kulturno-umetniške vsebine, ena od naslednjih stvari za brisanje pa je recimo Kubrickova Odiseja: 2001. Ker ima pač res obupno, takorekoč nično gledanost in Yves, glavni junak, pač ni poklican za kritika, ampak za tistega, ki briše.

Ampak on tega ne želi izbrisati. Kot v preteklosti ni izbrisal že marsičesa drugega in podobno kot to počne njegov kolega, le da je Yves osredotočen na kulturo in umetnost, njegov kolega pa na politiko in teorije zarot. Yves vse te podatke skrivaj nalaga v robota Mikkija, ki nosi njegovega in partnerkinega otroka in ki je po eni strani samo odlično programiran robot, a ima številne prebliske, ki bralca navdajo z zavedanjem, da ima tudi robot čustva. Yves seveda zabrede v težave, njihov beg na podeželje se izjalovi in robot (android) Mikki je tisti, ki mora stran od vsega in vseh vzgajati Isi. A se seveda zgodba še enkrat pošteno zaplete, a ne bom izdal preveč.

Risoroman Privzete nastavitve ni namenjen brezskrbnemu branju, zabavi ali sprostitvi. Dal vam bo misliti. Izhodišče zgodbe, tega visoko umetniškega dela, da je treba ohraniti vse plehko, površno, ceneno, vsakdanje, neizstopajoče in morda celo poneumljajoče, je seveda nenavadno. A bralec hitro vzljubi glavnega junaka, pozitivca Yvesa, ki ima sicer svoje napake, a njegovo bistvo je humano in zavezano izginjajočim presežkom človeške civilizacije. Ogrozi sebe in svojo nastajajočo družino. Umre zaradi načel, ker verjame, da to, kar počne, pač ni prav. Njegova žena, ki opravlja delo »popravljanja« filmov v všečne vsem, ga ne razume. Lahko bi živeli lepo, sproščeno in brezskrbno. A njemu to ni dovolj. On misli na njunega otroka, misli na prihodnost, ki bo prazna, če ljudje ne bodo vedeli in ne bodo imeli kje izvedeti, videti, slišati, občudovati filmov, slik, glasbe, knjig, … Isi tako na nek način postane spomin, živi disk, na njej pa shranjeno vse tisto, kar se njenemu očetu zdelo pomembno, da se mora obdržati pri življenju, tudi za prihodnje generacije.

Risoroman Privzete nastavitve vas bo vsekakor prisilil k razmišljanju, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kaj puščamo naslednjim generacijam – kaj jim želimo in kaj jim dejansko bomo. In seveda, kakšna prihodnost je pred nami – jo bodo zaznamovali instant slava, androidi in prazna vsebina? No, takih nastavitev si sam ne želim imeti privzetih. Pa vi?

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Mega Glavca

Mega Glavca je še ena slovenska knjiga z navihanim osnovnošolcem v glavni vlogi in oznaka »še ena« ni kritika, ampak zadovoljstvo, da imamo pri nas dovolj plodovitih avtorjev, ki pišejo in zadovoljujejo najbolj zahtevno bralstvo.

Pisati za otroke ni preprosto – ne za tiste najmlajše, ki so sicer pogosto prepuščeni dobri volji staršev, niti za tiste prve bralce, za katere mora biti čtivo enostavno (tako za branje kot razumevanje), kaj šele za tiste starejše, ki so – če pač redno berejo, pravi knjižni molji in zelo hitro prepoznajo kvaliteten in zanimiv zapis. In če smo še ne tako dolgo nazaj prebirali Lumpsterje Žige X. Gombača (ki je pred desetletjem navduševal tudi z mladinskimi eko-kriminalkami), pa letos Jana Pančurja Kristerja P. Janssona, Supervida Žige Valetiča, ne smemo prezreti prevodov Davida Walliamsa, Kostje Veselka in Bojana Boječneža, če jih naštejem zgolj nekaj.

Anita Zupanc na knjižnem trgu ni novo ime in tisti, ki ste katero od njenih knjig vzeli v roke, veste, da brez humorja ne gre. In če kaj, je pri otrocih, ki jim starši in učitelji z vsakodnevno resnostjo grenimo življenje, humor zelo pomemben.

Mega Glavca je sedmošolec Svit. Dvanajstletnika sošolci kličejo Glavca, sam si pravi kar Mega Glavca, tako kot je njegov najboljši prijatelj Jan Super Faca. In morda bo simpatija Zala dobila vzdevek Super Simpatična? Zakaj je Svit Mega Glavca? Seveda zato, ker je zelo bister – v glavi mu ves čas divjajo različne ideje, zato je odličen v logiki in matematiki. Odlično igra nogomet, ima imenitne (direktorske) ideje, je (skoraj) neustrašen in za nameček je odličen kuhar. Ne mara pa kumaric in majoneze. Ah, in seveda razrednih »težakov« Marka in Žarka.

Šest zabavnih zgodb, v katerih se bodo 10+ letniki zagotovo prepoznali. Obisk dolgočasne tete, ki je vse prej kot dolgočasna in Svitu izpolni marsikatero željo. Vrtenje na plastičnem stolu, nekaj maminih strogih besed in ideja, vredna direktorja. In ko k projektu pritegne še Super Faco Jana, uspeh pač ne more izostati … ali pač? Mega Glavca, ki obvlada logiko, mora seveda na tekmovanje iz logike. Ampak ne lačen, pa se Svitu zgodi točno to. Le kako se je odrezal na tekmovanju? Šolski izlet je zabaven – pred Zalo se izkaže kot pravi kavalir, za nameček si Marko in Žarko privoščita traparijo, ob kateri se boste pač morali nasmejati. Pa še napet zaključek, ko se Svit s prijatelji odpravi v zakleto hišo in nato prelevitev v kuharskega mojstra. Se bo kdo morda zastrupil ali umrl? Naj rečem samo, da ne manjka veliko.

Otroci se bodo zagotovo poistovetili s skoraj neverjetnim miselnim tokom 12-letnika, številnimi domislicami, njegovi pomisleki in pogosto že kar nesramnimi pripombami. Svit je zelo podoben večini 12-letnikov – nogomet, palačinke, Fortnite, druženje s prijatelji, nerazumevanje odraslih, dolgočasna šola, prva zaljubljenost (ki jo seveda zanika), odlično razvit talent. Zanimivo izražanje, nenavadne besedne skovanke in veliko humorja. Knjigo vsaj v mojih očeh (očeta treh) dela posebno prav to, da je avtorica res ujela duha glavnih junakov in bi človek zlahka rekel, da je zapisala, malce dodelala in kaj dodala, kakšno dobro znano zgodbo. Seveda pa ne gre spregledati niti ilustracij Tine Perko, ki so kot glavni junak igrive, polne podrobnosti in zanimivosti.

Mega Glavca je nov knjižni junak in upam, da bodo mladi bralci dočakali še kakšno knjigo z dogodivščinami 12-letnega Svita, njegovih prijateljev, staršev, sorodnikov, učiteljev in zagotovo še koga. Iščejo vaši otroci zanimivo, zabavno in kratkočasno branje, morda tudi za bralno značko? Z Mega Glavco ne boste zgrešili.

Didakta, 2022

Featured

Pripovedovalec

Kako bi z eno besedo opisal knjigo Pripovedovalec Davea Grohla, v kateri predalček jo postaviti? (Avto)biografija, za nekatere fantazija, drama, strokovna literatura, glasbene pripovedi? Pravzaprav je Pripovedovalec vse to. In še več.

Na kaj pomislite, ko nekdo reče Dave Grohl? Sam pomislim na bobnarja skupine Nirvana. Človeka s širokim nasmehom. Kitarista in pevca skupine Foo Fighters. Odlične videe. Zlomljeno nogo in prestol. Tri hčerke. Gostovanja in sodelovanja s številnimi glasbeniki in neverjetno spoštovanje, ki ga do njega gojijo predvsem glasbeni kolegi.

Nirvana ni bila skupina, ki bi me navdušila. Pa sem bil ob njihovem nenadnem prihodu v najstniški fazi, ko sem nekoliko bolj intenzivno spoznaval heavy metal glasbo in zgodovino rocka. In če že, potem sem rajši prisluhnil njihovim kolegom Pearl Jam – Eddie Vedder je imel odličen glas, njegova interpretacija je bila mnogo bolj jasna in razločna, za nameček mi je bil njihov zvok ljubši. Pa to ne pomeni, da Nirvane nisem poslušal in še danes ji, a zame takrat niso predstavljali nečesa, kar bi mi svet obrnilo na glavo, sploh pa v Kurtu Cobainu nisem videl odrešenika. Moram pa seveda priznati, da je bil njihov nastop v oddaji MTV Unplugged res odličen in so z njim dokazali, da niso samo hrupni.

Pa še zanimiva prigoda, vezana na njihov koncert v Ljubljani leta 1994. Nisem imel želje iti na njihov koncert, pa tudi starši me, takrat 14-letnega mulca, ki ga je že tako dovolj razmetavalo, ne bi pustili, na pomoč starejšega brata nisem mogel računati, saj tudi sam ni bil ljubitelj njihove glasbe. Na silvestrovo 1993 sem, kot imam navado še danes, poslušal program Vala 202, ko so, že krepko čez polnoč, v nagradni igri delili vstopnici za koncert. Vprašanje, ki sem ga sicer pozabil, a mi je ostalo v spominu, da je bilo sila preprosto in dolgo časa ni nihče poklical. Naj se odtihotapim do telefona, pokličem in dobim vstopnico ali jo pač prepustim nekomu, ki si na koncert najbrž želi mnogo bolj kot jaz? Odločil sem se za slednje in kakorkoli mi je danes malo žal, da nisem imel priložnosti videti enega zadnjih nastopov Nirvane, takrat nisem obžaloval.

Sicer pa sem imel priložnost Davea Grohla in žal njegovega pokojnega prijatelja Taylorja Hawkinsa videti zelo od blizu leta 2007, ko so se v Munchnu odvijale MTV-jeve Evropske glasbene nagrade. Takrat sta na svoj duhovit in pogosto nepredvidljiv način vodila dogajanje v backstageu, Foo Fightersi so nastopili s takrat veliko uspešnico The Pretender, Dave se je po rdeči preprogi sprehodil v roza (!) majici z logotipom Motorheadov in vsakemu namenil vsaj stisk roke in širok nasmeh.

No, tudi do zasedbe Foo Fighters sem bil dolgo časa zadržan in še danes težko rečem, da sem velik oboževalec, jih pa poslušam veliko rajši (in lažje) kot recimo Nirvano. Ampak to ni članek o mojih prigodah, čeprav tudi knjiga Pripovedovalec pogosto zaide v takšne pripovedi. Zato se bere zelo hitro in jo je težko odložiti. Tisti, ki jo boste prebrali in četudi niste ljubitelj omenjenih skupin ali celo tega glasbenega žanra, boste zagotovo do Davea gojili veliko večje spoštovanje in morda celo občudovanje.

Njegova predanost – v zadnjih letih predvsem vsem trem hčerkam in ženi, ves čas mami in seveda glasbi, bi morala biti za zgled pravzaprav vsakemu. Kot sam lepo zapiše v zahvali, je v tej knjigi morda desetina tistega, kar se mu je zgodilo. Pa že tako se vam bo zdelo, da berete pravljico. Dave je imel od malega pred seboj nešteto izzivov in preizkušenj, ki jih je moral opraviti, pa je kljub vsemu ostal prizemljen, pošten in iskren oziroma tak, kot ga je vzgajala mama.

In kaj boste prebrali, pa morda niste vedeli? Kako ga je v svet (hardcore) punk popeljala sestrična Tracy, ko sta leta 1982 obiskala koncert zasedbe Naked Raygun. Da se je bobne dolgo časa »učil« z bobnanjem po blazinah in z bobnanjem z zobmi. O raziskovanju ameriške underground scene in kupovanju neštetih vinilov ter poslušanju, učenju in čutenju. Uresničenju sanj in pridružitvi skupini Scream. Brezmejni mamini podpori in njegovi neizmerni hvaležnosti. Napornih potovanjih, nastopih, prepirih, spoznavanju ljudi in dežel, ustvarjanju glasbe in potem se je zgodila Nirvana. Odšel je Kurt in čez čas so se spontano rodili in zgodili Foo Fighters, ki se dogajajo še danes. Zgodila se je družina, tri čudovite hčerke, smrt odtujenega očeta in številnih prijateljev. Druženje z glasbenimi velikani in idoli, sodelovanja z njimi, naporno koncertiranje, selitve …

Morda boste presenečeni, a poglavje o Nirvani je kratko. Avdicija, naporni skupni začetki in opazovanje sveta, ki se je z njimi, zaradi njih in pred njihovimi očmi drastično spreminjal. Kurt je bil v prvi bojni liniji, a za vlogo generala preveč umetniški, občutljiv, celo krhek. Ni zdržal. In zgodba se je končala, ko se je mnogim zdelo, da se je komaj dobro začela. Morda ne več rana, vsekakor pa globoka in še kako živa brazgotina, ki Davea še vedno boli. In če pričakujete zabavne anekdote s snemanja spotov Foo Fighters, poplavo zakulisnih štorij …, jih v tej knjigi ne boste našli. Sam sem še najbolj pogrešal del o TV-seriji Sonic Highways in kako so razveseljevali svoje oboževalce po ZDA in jih presenečali z izbranimi nastopi po garažah, skednjih … In ker se je vmes zgodil covid-19, ko se je Dave odločil napisati to knjigo, v knjigi ne boste prebrali nič o filmu Studio 666 in seveda o smrti Taylorja Hawkinsa.

Kaj potem še? O slačiklubu skupine Pantera, druženju s Tomom Pettyjem in Lemmyjem, kako je Paul McCartney »učil« njegovo hči igrati skladbo Lady Madonna in ali res obstaja barbika s podobo Joan Jett? Pa seveda o Johnu Paul Jonesu, Johnu Bonhamu in skupini Them Crooked Vultures. In tudi o tem, kako je spoznal Eltona Johna in Little Richarda, se družil z neworleanško godbo in skupino AC/DC ter zakaj je moral (no, ne moral, ampak hotel) iz Avstralije odleteti v ZDA in se skoraj še isti dan vrniti nazaj. No, pa tudi zato, kako in zakaj je pristal v avstralskem zaporu in kdo ima njegovo denarnico z vsemi dokumenti, ki jo je izgubil na potovanju po Ameriki skupaj s Taylorjem Hawkinsom. Zakaj je Neil Diamond pomemben, čeprav o njegovi glasbi ni imel pojma, kako je lahko Jennifer Lawrence in Slyvestru Stalloneu žal, da ju ni bilo na podelitvi oskarjev in celo to, kako je spoznal kar dva predsednika ZDA in mu je George Bush rekel »stari«. Po prebranem vam bo jasno, zakaj Dave Grohl velja za najprijaznejšega človeka v rock glasbi.

Pripovedovalec je zbirka zgodb Davea Grohla. Predstavljam si lahko, da jih je najbrž še za deset takšnih knjig. In vsako bom z veseljem prebral. To je knjiga izjemno zanimivih pripovedi izjemnega človeka, moža in predanega očeta, odličnega in vsestranskega glasbenika, ob katerih si boste nemalokrat rekli, da se sanje res lahko uresničijo. Če le dovolj močno verjamete vanje in se jim predate. Daveu Grohlu je uspelo –tudi približno ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo vredno.

Učila International, 2022

Featured

220 stopinj poševno – Skupaj za mizo

Urška Fartelj tretjič. Dve leti nazaj sem pisal o njeni drugi knjigi – Preprosto in sveže vse leto in prav razveselil sem se, ko sem videl napoved za tretjo. Tisto, kar sem napisal prejšnjič – da v kuhinji ne komplicira, da so njeni recepti primerni tudi za začetnike, še vedno drži. Jedi so preproste in okusne. Poleg tega za razliko od tujih mojstrov in njihovih knjig, tukaj ni nekih eksotičnih začimb oz. sestavin, ki jih boste pri nas zares težko kupili.

Kuhati sem aktivno začel v času covida-19. Pred tem sem bil predvsem pomočnik oz. opazovalec, vsekakor jedec. A ker otroci v tistih dolgih mesecih šolanja od doma niso mogli biti lačni, sem pač začel kuhati. Končno so mi prav prišle vse kuharske knjige, kuharski TV-programi in spletne strani, namenjene kulinariki. In prav zanimivo mi je, ko Urška v uvodu tokrat piše o tem, da je kuhinja sicer (tudi) matematika, a je pri kuhanju vedno prisoten »nek element, na katerega ne moremo vplivati.« Ona meni, da je eden teh elementov ljubezen in da se moramo pri kuhinji prepustiti in naj bo užitek. Kuhanje je užitek. In samo takrat, ko ga jemljemo kot takega (in ne zgolj kot obveznost in nujo), so jedi ne le dobre, ampak zelo dobre in celo odlične. Pa seveda – vaja dela mojstra.

Vsekakor je zanimivo, da smo v letošnjem letu v prevodu dobili tudi kuharico Jamieja Oliverja Skupaj z zelo podobno tematiko – torej pripravo jedi za celo družino oz. predvsem družinsko uživanje v pripravljenih jedeh. Če bom kdaj izdal kuharico, bo imela zagotovo drugačno temo. Pri nas doma je dosežek že, če smo skupaj za mizo in je v loncu (loncih) hrana, ki bo vsem všeč. Saj se zgodi, ampak če bi te primere uporabil za kuharico, bi bil to najbrž kakšen štiristranski letak. Čeprav rad kuham, se poigravam z okusi in kombinacijami in ja – ne uspe mi vedno. Kar pa ne pomeni, da ne bom naslednjič spet poskusil.

Skupaj za mizo je torej knjiga, v kateri je Urška Fartelj uporabila recepte za jedi, ki jih imajo radi kot družina. Otroci, starši in nekateri so res tako preprosti, da se jih lahko lotijo tudi otroci. (in vas morda kdaj presenetijo s kakšnim zanimivim zajtrkom, sladico ali pa pozno kosilo, ko se iz službe vrnete izmučeni).

Knjiga je sestavljena logično – prigrizki, predjedi, juhe in jedi na žlico, glavne mesne in ribje jedi, testenine, rižote, priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, solate, sladice, kruh in krušno pecivo, pijače in še nekaj uporabnih nasvetov. 120 receptov, vsak je opremljen s fotografijo (ali več njih) in kar je tudi redkost – teh receptov v prejšnjih dveh knjigah ne boste našli.

In da vas poskusim prepričati s tistim, kar je prepričalo mene – krvavice v srajčki, odličen tajski riž basmati s praženimi kozicami in kokosovim mlekom (nekaj, kar se bo sploh poleti jedlo večkrat), jesenska juha s kostanjem (ker je čas kostanja, je tole kot nalašč), juha s sladkim krompirjem in hrustljavo panceto, maroška enolončnica z lečo (noro okusna!), zanimiv piščančji rokenrol (pri ruladah potrebujem še nekaj prakse), hrustljave račje prsi v konjakovi omaki (izziv, ki se ga bom najbrž lotil za martinovo), burger z natrgano svinjino (in če je le mogoče, natrgano svinjino pripravite sami), testenine z zelenim pestom in kraljevimi kozicami, jesenska rižota z jurčki in kostanjem, res odličen recept za rižev narastek (ki je sočen in ne pust!), lava tortice s čokolado Toffife in likerjem Bailey’s (tudi te me še čakajo, saj sem jih nekomu obljubil že pred časom), pa kapučino kroglice s kokosovim posipom in še kaj bi našel.

Avtorica ni šla mimo številnih klasik – od jušnih osnov, čuft, sarm, pire krompirja, musake, štefani pečenke, piščančjega raguja, gratiniranih testenin, lazanje, njokov, različnih rižot, polente, krompirja, solat in piškotov, kruha in osvežilnih napitkov.

Skupaj za mizo je zelo uporabna knjiga in zelo verjetno jo boste kombinirali z drugima dvema iz serije 220 stopinj poševno (sploh druga Preprosto in sveže vse leto, ki je zelo sezonsko naravnana), seveda pa vsem kuharskim zanesenjakom predlagam tudi ogled Urškinih video vsebin. Včasih je po videnem kakšna stvar še malo bolj preprosta.

Pri sestavinah ne boste imeli dvomov in pri količinah tudi ne. Recepti so zapisano razumljivo in jim boste brez težav sledili. Če vam uspe, da boste pripravljeno hrano ne le jedli v družinskem krogu, ampak tudi pripravljali skupaj, ste na odlični poti. Jaz moram priznati, da imam doma predvsem pridno pomočnico in pa radovednega opazovalca, tako da na neki točki v življenju morda vseeno pridemo do točke, ko bomo skupaj uživali v kuhinji – za štedilnikom in pri mizi. S pomočjo te knjige (in tudi kakšne druge, da ne bo pomote) delamo prve, previdne korake.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Sinica in taščica

Goran Vojnović je napisal pravljico. Zares posebno pravljico, ki jo bodo z zanimanje brali otroci in jo zagotovo razumeli povsem drugače kot starši. Poleg mojstrsko zapisane besede je pravljica dopolnjena še z zanimivimi ilustracijami Polone Lovšin.

Glavni junakinji sta sinica in taščica, dve prepirljivi mamici, ki gnezdita na sosednjih drevesih s podmladkom. Ena glasna in vreščeča, druga bolj mirna, vsaka s samosvojim starševskim pristopom. Tu je potem še prevarantska smrdokavra na ptičji tržnici in modri stari in slepi kosec, ki napove bližajočo se katastrofo. Črni krokar je tisti, ki prinese nesrečo, veter in opustošenje. In ptice morajo na pot, poiskati nov dom … tam za visoko gor se skriva čudovita zelena dežela, oaza miru. Sinica in taščica morata najti skupen jezik in na poti sodelovati. Obe seveda hočeta najti varen dom za svoji mali ptički, ki še ne znata leteti in sta takorekoč nemočni. Na poti, ki je pričakovana vse bolj zahtevna in polna (tudi nepričakovanih) ovir, se jim pridruži tudi kosec, pa smrdokavra in naposled še vodomec. Tega je krokarjevo divjanje zaneslo na ta konec sveta, zato tudi ne govori tukajšnjega jezika, a najdejo skupen jezik, ker so skupaj močnejši. Čisto na koncu jih čaka še izziv pomagati onemoglemu kraljičku, ki je ravno tako ostal brez doma. Dober konec, srečen konec? Vsekakor konec ni dokončen.

Tisti, ki poznate Goranovo pisanje, seveda veste, da je kritičen in zelo dosleden zapisovalec časa ter stanja duha. Otroci bodo v zapisanem prepoznali čudovito pravljico, kjer se morajo živali naučiti sodelovati, da se bodo uspešno prebile skozi različne preizkušnje, do srečnega konca. Zelenega gozda. Odrasli boste v zapisanem prepoznali današnji svet – prepiranje odraslih glede nepomembnega, goljufanje, upoštevanje modrosti starejših (pa čeprav slepih) in nato nepričakovan prihod črnih ptičev, ki prinesejo opustošenje. Seveda, lahko bi vlekli vzporednice tudi s časom druge svetovne vojne, ko so črni ptiči (nemška letala) prinesla grozote in smrt.

In kako je potem junak prisiljen v to, da vzame tisto borno imetje, ki mu je ostalo (simbolično je tukaj gnezdo ene od ptic in tisto, kar je pač v njem) in odide iskat boljši jutri – miren svet, zavetje, prostor, kjer si bo ustvaril nov dom. Modri kosec na neki točki lepo reče, da sinica na drugi strani vidi zelen gozd zato, ker ga želi videti tam oz. si želi, da bi bil tam. Nihče pravzaprav ne ve, v kaj se podaja in ali bo prišel do boljšega in lepšega jutri. Mnogi so, ki vsak dan odhajajo, prihajajo in iščejo.

Na tej poti seveda ni sam, sreča mnoge druge. Tudi takšne, ki jih sicer ne mara, a se zave, da bo moral sodelovati tudi z njimi, če želi preživeti. Ali pa da bodo preživeli vsaj otroci. Sreča tiste, ki ne govorijo istega jezika, a ravno tako iščejo. Pa tiste, ki so videti drugačni, a si ravno tako želijo miru. In šele, ko združijo moči, stopijo na pot uspeha. Na pot, ki jih vodi v boljši jutri in lepši svet. Seveda, dokler ne bo tudi tja prišel nek črn ptič in vsega uničil. Potem bodo znova bežali – morda oni, najbrž njihovi otroci.

Zares večplastna pravljica, kjer je Vojnović opozoril tudi na čudovito raznovrstnost Ljubljanskega barja in številne ptice, ki tam živijo. Pa jim zaradi poseganja človeka (črnega ptiča?) ravno tako grozi, da bodo morali nekega jutra na hitro odleteti nekam drugam. Polona Lovšin je ptice čudovito upodobila, sploh vodomčev ples je nekaj resnično neverjetnega.

Pravljica o včeraj in danes, ki nas pravzaprav opozarja, da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Danes imamo lahko vse in bentimo čez visoke cene (ali pa glasne sosede, ki niti našega jezika ne znajo), jutri bomo ostali samo s tistim, kar bomo imeli v tistem trenutku na sebi in pri sebi. Begunci. Iščoč lepši jutri. In neizmerno srečni bomo, če ga bomo našli.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Hilda in ptičja parada

Prikupno deklico Hildo sem tudi na tej strani že predstavil in sicer ob izidu prvih dveh stripov v slovenskem jeziku. Serije si še vedno nismo ogledali, zato pa sta bila mlajša otroka navdušena nad novico, da ju za branje čaka tretji del …

Drug del, Hilda in polnočni velikan, nam je že namignil, da se bosta Hilda in njena mami iz razmeroma spokojne, a vseeno nekoliko čarobne doline preselili v mesto Trolberg. In bolj ali manj vsi vemo, da je za otroke vsaka selitev precej stresna, če pa ga iz umirjene doline odpelješ v mesto, pa še toliko bolj. In čisto nič drugače ni s Hildo, ki se mora kar hitro prilagoditi na nov življenjski slog in nova pravila – konec je brezskrbnega pohajkovanja, saj je vse novo in strašno, ljudem ne gre zaupati in tudi njena mama je še toliko bolj v skrbeh za svojo deklico.

Hildo »rešijo« novi sošolci, ki potrkajo na vrata in novinko odpeljejo po mestu. A to nikakor ni sprehod ali druženje, ki bi bilo Hildi všeč ali po godu – nesmiselno nagajanje sosedom oz. drugim prebivalcem, brezdelno postopanje po mestu, iskanje kamnov, da bi z njimi lahko strašili in poškodovali živali ter popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije ali vsaj zanimanja za svet okrog sebe. Ne, to ni Hildin svet! In ko njeni vrstniki s kamnom poškodujejo (govorečega) ptiča, ki izgubi spomin, je Hilda pred novim izzivom.

Izvedela bo marsikaj zanimivega o mestu Trolberg, pomenu velikega kipa, zakulisju ptičje parade, na katero sta se želeli odpraviti skupaj z mami in kjer bo v glavni vlogi seveda poškodovani govoreči ptič (velikanski krokar) in predvsem o sami sebi. Ja, Hilda je drugačna. Hilda izstopa na način, ki je nepričakovan, zna se postaviti zase in za splošno dobro. Glavo skloni kvečjem od sramu, sicer pa jo še vedno nosi zelo pokončno.

Tretji del sicer prinaša kar nekaj zanimivih odmikov in izhodišč. Obrazna mimika, tako Hilde kot njene mami, se spreminja in postaja na trenutke mnogo bolj ostra. Avtor, Luke Pearson, odpre številne teme – selitev, problematična sprememba okolja in sprejemanje ter uklanjanje v družbo, ta pregovorna pozitivna »drugačnost«, odnos med mamo in hčerko ter odnos današnjih (mestnih) otrok do narave in še kaj. Seveda je zanimiv tudi del, ko zaskrbljena mati išče hčerko in obenem tudi hči išče svojo mater ter jo na koncu celo okara, naj tega ne stori nikoli več. Za odtenek manj je besednih poigravanj in duhovičenj, a je Boštjan Gorenc dialoge tudi tokrat spretno in humorno vodil, čeprav lahko rečem, da gre za najbolj resno izmed vseh treh knjig.

In če je Hilda v prvih treh delih ukvarjala z zelo tipičnimi skandinavskimi pojavi – troli, polnočnimi velikani, majhneži, skrivnostmi gora in jezer, ptičjimi božanstvi, jo v četrtem delu čaka nov izziv – hišni duhovi. Hilda in črni pes prihaja kmalu, najbrž še letos.

Didakta, 2022

Featured

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Oboževalci Harryja Potterja – in prepričan sem, da vas ni malo, pozor! V slovenskem prevodu smo dobili še drugo knjigo z neverjetnimi ilustracijami Jima Kayja. Najbrž ste že lastniki Kamna modrosti in veste, da ne pretiravam.

Pisati o Harryju Potterju? Mnogi pred mano so to že počeli, predvsem me bolj veseli, da ga mnogi še vedno berejo, tudi vsi trije moji otroci. V letih, ko je Harry Potter začel svoj osvajalni pohod, me je osebno bolj navduševal Tolkien, z otroškimi čarovniki se nekako nisem mogel več poistovetiti. Kot pri marsičem, so tudi tu ključno vlogo odigrali otroci – najprej najstarejši sin, potem še hči in najbolj intenzivno najmlajši, sedaj desetletnik. Harryja Potterja si je najprej ogledal v filmski različici in bil tako navdušen, da je šel brat knjige. Zdaj petošolec je celotno serijo prebral že nekajkrat in se je sposoben tudi z odraslimi po uro in več pogovarjati o knjigah. In kaj mi je preostalo drugega, da sem se tudi sam poglobil v dela J. K. Rowling.

Priznam, da mi je sedaj kar malo žal, da se ga nisem lotil že prej. Preplet realnega in čarovniškega sveta je neverjeten, seveda me marsikaj spomni na Tolkienovega Hobita in Gospodarja prstanov, podobno me kot pri novejših knjigah (npr. serija o Kostji Veselku) marsikaj spominja na sedaj že »odraslega« Harryja Potterja. Razvoj likov je odličen in večplasten, razkroj sveta, zapleti in razpleti, stranske zgodbe in zares neverjeten nabor stranskih likov človeka preprosto mora navdušiti. Poimenovanja in odlični slovenski prevodi, fenomen »quidditcha« in urokov oz. čaranja, boj svetlega in temnega, fantastični morakvarji in še bi lahko našteval. Vse tisto, kar človeka pusti brez besed, a ima v resnici veliko za povedat.

Med letošnjimi počitnicami in z začetkom šolskega leta me je na Harryja Potterja iz čisto drugega zornega kota opozorila 12-letna hči. V knjigah lahko najdemo veliko uporabnega za soočanje z različnimi travmami, težavami, mladostno zaljubljenostjo, prijateljstvom, nasprotniki, smrtjo, učnimi in drugimi življenjskimi izzivi. Petindvajset let po prvi knjigi in kar nekaj generacij kasneje se pravzaprav dokazuje, za kako brezčasno delo gre.

Harry Potter in Dvorana skrivnosti torej … vsebina na hitro, če je to mogoče. Harry preživlja še ene mučne počitnice pri teti in stricu, ko ga obišče vilin Trapets in mu odsvetuje povratek na Bradavičarko. Nekaj zapletov kasneje, rešijo ga bratje Weasley z njihovim letečim avtom. Dodatni zapleti sledijo, a dogajanje se začne zapletati, ko se na Bradavičarki pojavi krvav napis, da je Dvorana skrivnosti zopet odprta, Harry pa ugotovi, da zna govoriti s kačami. Harry vstopi v spomin Marka Neelstina, spravi v težave Hagrida, nato še Dumbledorja in seveda tudi sebe in Rona, ko sledita pajkom v Prepovedani gozd in tam spoznata Aragoga. Ugrabitev Ginny, stranišče in Javkajoča Jane ter seveda strašni bazilisk in Dumbledorjev feniks Fawkes. Konec dober, vse dobro? Seveda ne, saj je to komaj druga knjiga in zgolj napoved vseh nevarnosti, s katerimi se bo moral Harry s prijatelji spopasti. Tisto, kar je bilo v prvi knjigi morda malce bolj skrito, se sedaj vse bolj očitno nakazuje – vse močnejše temne sile in Harryjev notranji razkol ter dejstvo, da bo bitka z Mrlakensteinom dolga in naporna ter polna žrtev. Pa opravičilo vsem tistim, ki ste v kratki obnovi našli kup lukenj. Ni bil moj namen pisati o vsebini.

Tisto, kar dela pričujočo izdajo tako zelo posebno, so seveda ilustracije. Jima Kayja smo lahko spoznali že po zaslugi mračnih in dodelanih ilustracij knjige Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa. Preden se je posvetil ilustraciji, ki jo je sicer študiral, je delal v arhivih slovite londonske galerije Tate in v Kraljevem botaničnem vrtu. Kmalu po prvi samostojni razstavi v galeriji Richmond, ga je k sodelovanju pritegnil založnik in pot je šla le še navzgor. Po zaslugi nepričakovanega mednarodnega uspeha prve ilustrirane knjige iz serije o Harryju Potterju, so ga na založbi Bloomsburry povabili k ilustraciji celotne serije. Kay se je sicer v marsičem naslonil na ilustracije Mary Grandpre in zagotovo črpal tudi v filmskih upodobitvah, a vas bodo mnoge strani najbrž pustile široko odprtih ust.

Že naslovnica (polet z avtom Weasleyjev) in čudovita uvodna stran (se v grmovju skriva Zverjasec?) ter potem Aragog vas bodo navdušili. Strani so polne majhnih ilustracij, ki lepo obarvajo vzdušje na posameznih straneh, brez besed boste obstali ob celostranskih ilustracijah – požrešni Dudley, obupani Trapets, fantastična Jazbina, številne izložbe Nokturne ulice, Ronov in Harryjev polet, brezglavi jezdec, Jokajoča Jane, Harry med vratolomnim poletom na metli, steklenica s Skelerastom, fantastični snežni vihar, vrtinec barv in senc, ki posrka Harryja, mandragore, portret Hagrida, pajki, pajki in pajki ter seveda za nameček Aragog, Harry z mečem Godrica Gryfondoma proti bazilisku, veličastni Fawkes in še kaj. Epski prizori, ki so si jih tisti, ki so le brali in ne tudi gledali filma, lahko zgolj predstavljali, zdaj pa bo zapisano zaživelo tudi v res fantastičnih ilustracijah.

V angleščini so na voljo prve štiri knjige iz serije z bogatimi (ali lahko rečem kar razkošnimi?) ilustracijami Jima Kayja, ki jih lahko najdete tudi v naših knjigarnah. Iskreno upam, da jih oziroma še drugi dve – Jetnik iz Azkabana ter Ognjeni kelih, dočakamo tudi v slovenskem prevodu, saj bo Harry Potter tako nagovoril še kakšno prihodnjo generacijo knjižnih ljubiteljev.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Batman: The Dark Knight Returns

Spet Batman, si bo kdo mislil. Morda bo kdo zastrigel z ušesi ob omembi kultnega Franka Millerja in pa podatku, da gre za drugačno stripovsko upodobitev »viteza teme« – manj idilično in predvsem bolj odraslo.

O Batmanu, Gothamu in antijunakih te serije sem (in bom najbrž še) pogosto pisal. Kot najbrž večina sem Batmana prvič srečal v filmski upodobitvi, kjer ga je odigral Michael Keaton in kjer je Jack Nicholson položil temelj za številne sijajne upodobitve Jokerja (in zlikovcev nasploh) v prihodnje. Pa to seveda ni bil tisti temni Batman, kakršnega je kasneje imenitno upodobil Christian Bale in nazadnje Joaquin Phoenix. In prav ta temni Batman je tako prekleto privlačen in zanimiv. Mnogo poglavij je še neraziskanih in morda je celo bolj zanimivo, če gre človek zgodbo spoznavat in odkrivat skozi oči zlikovcev, predvsem Jokerja, šele potem se mu prikaže tisti »pravi« Batman.

No, in tudi Frank Miller, kultni avtor (piše in riše!), ki je ustvaril Daredevila in Ronina, pa seveda Sin City in 300, se je sredi osemdesetih spopadel z izzivom prikazati resničnega Batmana. Batman: The Dark Knight Returns je kasneje oplemenitil še z deli Batman: Year One, Batman: The Dark Knight Strikes Again in The Dark Knight III: The Master Race. V tej izdaji (ob 30. obletnici originalne izdaje) lahko v dodatku ob številnih neuporabljenih naslovnicah ter skicah same zgodbe preberete tudi Millerjevo zamisel o obuditvi Batmana. Mnogi stripovski kritiki pričujočo izdajo uvrščajo v sam vrh stripovske literature, vsekakor pa je navdahnil tako ustvarjalce filmov kot stripov, kjer je treba seveda izpostaviti Seana Murphyja in njegov »murphyverse«. Ja, gre za bolj zrelo in odraslo različico ne le Batmana, ampak tudi drugih super- in antijunakov, manj popolno in lahko bi rekli celo bolj človeško. Nastala je v času Reaganovega vladanja ZDA, še vedno trajajoče »hladne vojne« s Sovjetsko zvezo in večnim rožljanjem z atomskim orožjem, za nameček pa se že čutijo okoljske spremembe, v ljudstvu pa vre. No, petintrideset let kasneje se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo.

Batman: The Dark Knight Returns je sestavljen iz štirih delov – The Dark Knight Returns, Dark Knight Triumphant, Hunt the Dark Knight in The Dark Knight Falls. Deset let kasneje in Bruce Wayne, seveda pa enako tudi Batman, je star 55 let, utrujen in daleč od tistega vsemogočnega in nepremagljivega junaka. Ostal je pogum, a nam Miller tokrat ponudi odličen vpogled v Batmanovo glavo, kjer spremljamo njegove misli, dvome in strahove. Star sem, počasen, omedlel bom, kaj mi je bilo tega treba in kaj naj storim? Skoraj upokojeni policijski inšpektor Jim Gordon jih ima 70, zvesti Wayneov služabnik Alfred Pennyworth 80 in nova, mlada kri – Carrie Kelley (Robin) komaj 13.

Gotham je zoperstavljen novi kriminalni sili – Mutantom, ki jih vodi nepredvidljivi in okrutni albin, ki kakršenkoli upor zatre z umorom. Iz sence jih vodi Harvey Dent oz. Two-Face, ki še enkrat več želi zavladati Gothamu. S ponovnim rojstvom Batmana pa se iz katatoničnega stanja prebudi še nekdo – Joker. Prva dva dela sta tako v veliki meri posvečena Waynovi odločitvi, da Gotham še enkrat več potrebuje Batmana, vse več prebivalcev Gothama pa je na rešitelja pozabilo oz. jim je sedaj predstavljen v negativni luči in pravzaprav kot krivec za vse slabo, kar se v Gothamu dogaja. Spopad z Mutanti, uničenje njihovega okrutnega vodje in tudi Denta pomeni, da se Mutanti prelevijo v Sons of Batman (S.O.B.) in krenejo na pravično pot. No, vsaj razmišljajo v tej smeri, a ker gre v veliki meri za težavne mladoletnike in prestopnike, ki potrebujejo »trdo roko«, je to le še dodaten črni madež na Batmanovi podobi in še en razlog več za njegov pregon.

Zadeva postane zares zanimiva v drugi polovici. Gordona na čelu policije zamenja Ellen Yindel, ki Batmana razglasi za iskanega kriminalca. Na sceno stopi Clark Kent oz. Superman, zvesti vladni oz. Reaganov vojščak, ki odide branit latinsko-ameriško državico Corto Maltese in mora preprečiti sovjetski atomski napad. Na sceno se v velikem slogu vrne tudi Joker – kot gost v televizijskem showu s strupom ubije vse prisotne in zbeži. Seveda je čas za nov spopad med Jokerjem in Batmanom. Še zadnjič? Razplet je, kot že tolikokrat doslej, presenetljiv.

Superman mora medtem preusmeriti sovjetsko superatomsko bombo – posledice eksplozije se čutijo prek elektromagnetnega sunka, ki povzroči električni mrk ZDA in druge posledice, s katerimi se mora spopasti tako ljudstvo kot potem sile oblasti. Avtomobili obstanejo, vse naprave prenehajo delovati, začnejo se ropi in boj za preživetje. Batman in Robin s pomočjo S.O.B. vzpostavijo red v Gothamu, ki postane najbolj varno mesto v ZDA, kar pa vladi ni všeč. Sledi še en spopad – med Supermanom in Batmanom. Prvi ima vse supermoči in vladno podporo, drugi ima (pretkan) načrt. In Robina.

Batman: The Knight Returns bi bilo najbrž najboljše brati, kot da niste brali še nobenega stripa o Batmanu. Odmik od tistih siceršnjih zgodb je precejšen, tu je potem še ta močan političen pridih in Superman. Pri podajanju zgodbe se mi je zdelo vsekakor zanimivo to, kako so okvirčki misli posameznih akterjev pobarvani (črno, sivo, modro, zeleno, rumeno), z izjemo Waynovega spominjanja otroštva nekih skokov v preteklost (razumljivo) ni, konec pa je seveda odprt. Kot sem zapisal uvodoma, sta sledili še dve nadaljevanji, ki sta vsekakor na seznamu želja.

Frank Miller je bil drzen in skoraj štirideset let je zgodba zanimiva, sveža in celo aktualna. Torej je ustvaril brezčasno mojstrovino, kar pri stripih ni ravno pravilo, ampak prej izjema. Sam si želim priti do dna predvsem odnosu med Jokerjem in Batmanom, saj je bilo nastavljenih veliko izhodišč, ne pa nekega zares očitnega razkritja. Tudi Thomas Wayne pač ni bil brez grehov. Sicer pa me je pri Millerju in vseh teh odraslih različicah zgodb o (super)junakih navdušilo prav to – odvzemanje besede »super« junakom in tudi tega junaškega statusa, njihovo počlovečenje in razkrivanje napak, tegob, stisk in strahov. In zato niso slabi, le bolj človeški in podobni vsakemu od nas.

DC Comics, 2016

Featured

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni je navdušen nogometaš in da bo postal res daleč najboljši, mu manjkajo samo še čisto novi superge Ronaldo Brzinc, ki se ob vsakem dotiku z žogo zasvetijo. In čeprav je božič blizu, mama ni navdušena, da bi sinu kupila tako drago darilo.

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? me je v marsičem spomnila na lansko slikanico Botrovo darilo Boštjana Gorenca – Pižame, saj nam je dala misliti o pomenu obdarovanja, smislu praznikov in povezanosti otrok. Vsaka sicer nagovarja drugače, a pomembno je sporočilo. Bistvena razlika je seveda tudi ta, da je Toni ali kako … strip nemškega avtorja Philipa Waechterja, ki pa ga je odlično prevedla Neža Božič.

Bil je novembrski torek, ko je Toni na poti iz šole domov opazil velik plakat, ki je oglaševal »nogometne čevlje tvojega življenja«, čevlje Ronaldo Brzinc, z LED lučkami. In seveda Toni nemudoma ve, da bi s temi nogometnimi čevlji tudi on postal neustavljiv. Pogovor z mamo ni najbolj uspešen, pa tudi z dedkom ne, zato se Toni odloči, da bo za nogometne čevlje, s katerimi bo storil zadnji korak do nogometne popolnosti, zaslužil sam.

Dogovori se za raznašanje letakov (kjer mu izdatno pomagajo prijatelji, zato je zaslužek manjši od pričakovanega), petje na ulici (božič je blizu in tako združita moči s prijateljem Teom, a je treba zaslužek tudi tokrat deliti), sprehajanje psa (kjer bi bilo vse lepo in prav, če ne bi moral na koncu plačati kazni), prodajo svojih stvari na boljšem sejmu (kjer se stojnica hitro prazni, a Tonija »zvije«, ko se loči od ljubega avta, ki ga potem odkupi nazaj), vmes najde bankovec za dvajset evrov in z njim pomaga Lani (ter se mimogrede še malo zaljubi), poskusi srečo v oglaševalskem svetu (a je snemanje TV-reklam vse prej kot preprosto) in vmes doživi še nekaj zanimivega. In potem končno pride božič …

Na samem začetku se seveda pojavi pomislek – so res (dragi) nogometni čevlji tisto, kar bo otroka naredilo najboljšega nogometaša? Seveda bi šlo lahko za kakšen drug šport ali hobi in vemo, da je za uspeh v prvi vrsti potrebnega veliko dela, še več odrekanja in seveda kanček talenta. Vsak od nas je prebral zgodbo ali dve o tem, kako so tisti najboljši praviloma začenjali v najslabših pogojih in z ne najboljšo opremo. Vmes se pojavi še mamin pomislek, kako je nogomet pravzaprav biznis, ampak že s prvo zgodbo se vse skupaj začne slikati v povsem drugačni luči.

Toni se je odločil za želene nogometne čevlje potruditi, delati in zaslužiti denar. Sam. Dandanes, ko imamo ogromno otrok, ki jim je preveč vsega kar dano in na drugi strani tiste, ki lahko o vsem tem, kar je nekaterim dano, zgolj sanjajo. Pomembno sporočilo. Potem je tu kolegialnost, ko mu pri deljenju letakov pomagajo prijatelji in nato Tonijeva poštenost, ko prijatelje odpelje na zasluženo malico, ki jo plača sam. Vsaka zgodba oz. vsaka Tonijeva ideja, kako zaslužiti denar, ima kakšno sporočilo, s katerim se bodo otroci zagotovo lahko poistovetili. In spoznali, da denarja sploh ni tako lahko zaslužiti, kot se jim morda zdi. Talent ni dovolj, treba se je potruditi in pogosto tudi čemu odreči.

Morda bodo starši zamahnili z roko in kakšen učitelj privzdignil obrv (ali dve), ampak tudi stripi so lahko poučni. Otrokom (in staršem) na nekoliko bolj preprost način in zelo nevsiljivo povedo, kaj je v življenju v resnici pomembno. Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? je imenitno napisana in lepo zaokrožena zgodba, ki jo v branje priporočam pravzaprav vsem.

Mladinska knjiga, 2022