Featured

Pridi, mili moj Ariel

Mladinska klasika, biser povojne literature in vsaj zase lahko rečem, da povsem spregledano delo. Finžgar, Jurca in podobni so zaznamovali moja osnovnošolska branja in to zanimivo, v marsičem avtobiografsko delo Mire Mihelič vse do sedaj ni prišlo v moje roke …

Prvi letnik zbirke Zvezdna Beletrina nam vsekakor ponuja zanimivo, v določenih primerih prezrto branje, tako tujih kot domačih mladinskih klasik. Iz prvega letnika sem doslej že pisal o Alici v čudežni deželi, še tri zanimiva dela sledijo (Mali princ, Ostržek in Butalci), vsekakor pa se veselim tudi nadaljnjih letnikov. Ob branju Pridi, mili moj Ariel sem se spomnil na knjigo Lectovo srce Iva Zormana, ki skozi svoje oči, spomine in doživetja opisuje zgodovinsko dogajanje v Kamniku in okolici. Mira Mihelič glavno junakinjo Marinko postavi v Trbovlje oz. Zabukovje in če si boste vzeli čas ter prebrali spremno besedo, boste prigode iz knjige kaj hitro povezali z njenim otroštvom.

Marinka in njen oče ostaneta sama, ko mamica za čas odide. Oče sprva misli, da bo hčerko lahko vzgajal sam, a svojeglavo in uporniško dekle ob sebi vsekakor potrebuje žensko, zato jo oče pošlje k svoji mami v Zabukovje. Pri stari mami seveda vladajo drugačna pravila in tudi Zabukovje je drugačen svet. Tisti, ki imajo nekaj več in tisti, ki imajo malo, so ločeni. Pa seveda ne gre pozabiti, da govorimo o času, ko je bila tudi družba precej drugačna od današnje in so veljala neka pravila, ki jih danes ni več. Revni in premožnejši se ne družijo, izobraženci so tu in rudarji tam, fantje skupaj in dekleta ravno tako.

Avtorica se tako prebija skozi spomine – na Emo in Pavlo, staro mamo in prijaznega dedka, na številne zanimive predmete (vojaček iz cina, starinska ura, sladkarije, …), ki jo posrkajo v bogat izvir spominov, obžalovanj in vprašanj. Kje je sedaj to, kaj je v življenju dosegel oni, zakaj se je zgodilo prav tisto? Marsikaj je prepleteno tudi s fantazijo, morda lokalnimi ljudskimi vražami in bujno dekličino (avtoričino) domišljijo. Svojeglava deklica, katere prvi stik z novim krajem je bila ciganka, kar jo je zaznamovalo, saj je izstopala – tako z izgledom kot pametjo in predvsem odnosom, ki je v marsičem podiral meje in razbijal tabuje. Družba deklic ji ni dišala, saj so bile dolgočasne in »afnaste«, veliko rajši je čas preživljala s fanti, ki so bili vedno pripravljeni na dogodivščine, o kakršnih je brala v knjigah, ki jih je že kot otrok oboževala – Tom Sawyer, Robinson Crusoe, Shakespeare, Winetou in podobni.

Spomini so ves čas prežeti z vprašanjem, kje je njena mamica. Zakaj in kam je odšla in zakaj se ji nikoli ne oglasi? Seveda je skozi pogovore, govorice in tudi nenamerne prisluhe prišla do spoznanja, da ju je mamica z očetom zapustila, a da je želela priti v stik z njo, kar pa sta oče in stara mama vedno preprečevala in onemogočala. Avtorica se je dejansko morala v ranem otroštvu spopasti z materinim odhodom, kar je bilo še posebej za tiste čase zelo nenavadno, še mnogo bolj pa to, da jo je mati pustila očetu. Seveda bi lahko stereotipno rekli, da je avtorici (in tudi junakinji Marinki) manjkal ženski dotik in se je tudi tukaj iz uporništva zatekala v fantovsko družbo in nato v delo, ki ni bilo »žensko«. Stereotipi, seveda. V slovenski družbi jih ne manjka, tako kot ne manjka izjemnih žensk, ki so presegle ne le ozke okvirje družbe, ampak v mnogih vlogah tudi moške »nasprotnike«.

Zato ne preseneča, da se tudi Pridi, mil moj Ariel zaključi z Marinkino idejo uprizoritve Shakespearove igre, čemur se fantje zaradi njene gospodovalnosti in ukazovalnosti sprva uprejo. Trenutek resnice in točka preloma. Strnejo vrste in pripravijo samosvojo izvedbo igre, pri čemer jih podprejo takorekoč vsi v Zabukovju in občutki ponosa so seveda neverjetni. A kot že tolikokrat vmes, ima tudi ta zgodba žalosten konec … tako kot je Pavla umrla in bila Ema prisiljena oditi, odide tudi njen ljubi Prospero Toni.   

Osem zgodb polnih hrepenenja in zanimivih ilustracij Damijana Stepančiča, ki je z njimi imenitno ujel duha časa in dogajanja. Treba je pohvaliti tudi, da so določene besede, ki izginjajo iz našega besednjaka ali so narečne, kratko in jasno razložene. Težko sicer sodim, kako bodo na zgodbe gledali današnji otroci, saj jim bodo opisana razmerja in odnosi nenavadni, drugačni in del neke zelo daljne preteklosti. Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti ne le zaradi omenjenega sicer tihega ženskega boja proti patriarhatu, ampak tudi zaradi čudovitega, zares razkošnega besedilnega sloga in načina pripovedovanja, ki bi moral navdušiti tudi mlade bralce, ki so vse bolj prepuščeni kratkim odgovorom, anglizmom, kraticam in »čustvenčkom«.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022 

Featured

Na klancu

Knjiga Na klancu Tine Vrščaj je prejemnica nagrade modra ptica za leto 2022, kar je vsekakor merilo, da človek v rokah drži knjigo, ki z vsebino in pripovednim slogom izstopa. Ne le iz povprečja, ampak lahko rečem tudi, da iz nadpovprečja. Aktualne vsebine in glavna zgodba, s katero se lahko poistoveti (skoraj) vsak.

Na klancu je zgodba o družini, ki razpada. Zgodba o okolju, ki se pred našimi očmi razkraja. Pripoved o tem, kako se soočiti z izzivi, ki so postali povsem vsakdanji – vzgojo otrok, partnerskimi in medčloveškimi odnosi, iskanjem zaposlitve, medgeneracijskimi prepadi in drugimi nepričakovanimi izzivi. V nekem trenutku se človeku lahko zdi, da slabše ne more biti, ampak – vedno je lahko še slabše, praviloma pa po dežju vedno posije sonce.

Glavna junakinja je Eva, mati dveh deklic – Brine in Višnje, žena Gregorju in hči matere, ki jo je pri 18. letih vrgla iz hiše, ker se je bala, da bo znorela enako kot njen oče. Družina živi v stari, skoraj razpadajoči hiši na klancu. In čeprav se Eva sprva v njej počuti odrezano od vsega sveta, začne počasi spoznavati svet okrog sebe – čuti zemljo, diha drevesa, sliši živali in je živa v živem okrog sebe. To seveda ne pomeni, da je korak stran od urbanega in »civilizacije« vse v najlepšem redu – domačini živijo po svoje, kot so živeli desetletja, tista urbana civilizacija pa k njim bruha svoje ostanke. Gradbeni material, plastiko, poplavo odpadkov in strupov. Eva si želi spremeniti, izboljšati svet. Tudi zaradi svojih dveh deklic.

Po drugi strani je Gregor njeno popolno nasprotje in skoraj neverjetno se zdi, da sta se spoznala in zaljubila med plezanjem. Tam, kjer si v neposrednem stiku z naravo in kjer se hitro lahko prepričaš, kako neznaten si. Težko se odlepi od svoje pametne naprave (ki so ji nadeli ime Bubi), saj je tam njegovo celo življenje – prijatelji, posel, denar, uspeh, prepoznavnost, prihodnost. Prepričan je, da svet drugače kot tehnološko prepreden in omrežen ne more več obstajati in da so Evine ideje povsem utopične in da je njeno razmišljanje pravzaprav tisto, ki uničuje svet.

Njuni konflikti so vse večji in se seveda prenašajo tudi na deklici, obenem se Eva spominja svojega otroštva, saj ji v glavi ves čas odzvanjajo mamina opozorila, očitki in tudi ne najbolj spodbudne besede. Za Evo in Gregorja se zdi, da živita vsak v svojem svetu, ki sta si vse bolj narazen. Potem se zgodi dvoje – Eva zanosi in novico sprva skriva pred vsemi, saj si obupno želi dobiti službo in postati bolj neodvisna, Gregorju umre mama in njen novi mož oz. Gregorjev očim se odloči, da morajo zapustiti hišo, ki jo bo on prenovil.

In ne, ni še konec. Gregor nekega jutra odide na službeno pot, za katero se izkaže, da je za nedoločen čas. Povedano drugače – zapusti družino v razpadajoči hiši, ki jo delavci že prenavljajo. In kaj zdaj? Brez službe, brez doma, brez moža – z dvema otrokoma in enim na poti ter z utopičnimi idejami o boljšem svetu. Kam? K mami. Če jo bo seveda hotela vzeti nazaj …

Uvodnemu odstavku, o čem vse je zgodba, seveda lahko dodam, da gre za zgodbo o ljubezni, odpuščanju in zaupanju. Upanju ne nazadnje, da se bodo stvari postavile na svoje mesto in da bo na koncu vse v najlepšem redu. Lahko se vprašamo, kam drvi naš svet in kako bodo z njim delale prihodnje generacije, seveda pa lahko vsi opazujemo (in mogoče tudi živimo) razkroj medosebnih odnosov, ki postajajo vse bolj površinski, da ne rečem tehnološki. Nobene topline, čustev, iskrenosti – vse je umetno, zlagano, ponarejeno in prirejeno.    

Ob sami zgodbi ne smem mimo čudovitega načina pripovedovanja. Saj so v slovenščino primešani tudi anglizmi, predvsem po Gregorjevi zaslugi, a so notri vsekakor z razlogom. Na klancu je krasno povedana zgodba, ki kaže vso lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Avtorica je na trenutke neverjetno poetična in zgodilo se vam bo, da boste kakšen odlomek prebrali večkrat, saj se v njem skriva izobilje jezikovno čudovitega. Zdi se mi, da bi moral vsak od nas en del svojega življenja preživeti na kakšnem klancu, dovolj daleč stran od vsega, da bi se zavedal resničnega okoli sebe in da bi imel obenem tudi dovolj širok pogled na vse tisto, kar se dogaja spodaj.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smer srca

Sodobna pravljica za male in velike. Pravljica o svobodi, sprejemanju in ljubezni. Pripoved o življenju. Lela B. Njatin je pisala, Tina Dobrajc pa risala. Brati bi morali vsi.

Smer srca je pravljica in o pravljicah načeloma ni težko pisati. Imajo zaplet, potek s pravljičnimi elementi in (čudežen) razplet. Smer srca je pravljica, o kateri je res težko pisati. Večplastna, bi lahko rekel z eno besedo. Ribica odide v svet nosi naslov prva, ko se ribica, vajena življenja v ne prav velikem akvariju, znajde v velikanski vodi, za katero je prepričana, da je morje. To pa zato, ker ji je večja in starejša riba nekoč povedala, da so predniki vseh rib živeli v morju in da so bile v morju vse ribe svobodne.

Svoboda.

A kaj, ko nenadoma trešči v steno, kar pa pomeni, da ni v morju in da se je tudi svobode veselila prehitro. Kdo jo je udaril, ne ve. V polsnu kasneje zasliši nežen glas, ki jo zvabi na gladino. Deklica je, ki z dlanmi objema piščal in sedi ob robu vode. Deklica, ki ni živa deklica, ampak bronast kip. Zaupa ji skrivnost (namreč, da ribe govorijo) in zato je prepričana, da je deklica njena prijateljica, saj si le prijatelji zaupajo skrivnosti.

Prijateljstvo.

Deklica ji pove, da se je znašla v vodnjaku, ki je veliko manjši od morja, a precej večji od vodnjaka in da je bil deček Samo tisti, ki je vanjo vrgel kamen. Pravljica se nadaljuje z drugim delom – Ribica je lačna, kjer ribica uvodoma spozna Sama, ki preverja, če je živa in bi rad, da mu izpolni kakšno željo, recimo, da bi dobil bratca.

Želje, skrivnosti in sanje.

Ribica je razočarana, ker je njena prijateljica kljub obljubi ni čuvala. Podvomi vanjo, saj ne razume, da deklica iz brona ne more storiti nič. Za nameček je lačna, no, v resnici sestradana, a tudi deklica s piščalko ne ve, če ji bodo ljudje prinesli kaj za jest, saj ona hrane ne potrebuje. Tudi piščal, ki jo drži v rokah, je bolj za okras. Ne le, da nanjo ne more igrati, tudi voda ne teče več skoznjo in je voda v vodnjaku zato tako zelo motna.  

Odnos med deklico-bronastim kipom in v vodnjak izpuščeno ribico postaja vse bolj napet, kar se potrdi v naslednji zgodbi Ribica posluša pravljici. Ali je morje res slano, kaj je to neskončna svoboda, o žalostih in skrbeh ljudi, sanjah in sprijaznjenjem s situacijo, v kateri si.

Zaupanje.   

In potem Ribica sanja in najprej o tem, kako se je pred njo pojavila mačka, ki je v živo ni še nikoli videla, a je videla dovolj: en sam velik gobec. A ni bila mačka tista, ki bi jo požrla, ampak gromozanska riba, Riba vseh rib. Pove ji o življenju v morju, sobivanju različnih rib, radovednosti, učenju, kako je biti v morju srcu vseh rib sveta, kako je slišati in čutiti večglasno utripanje in se z njim povezati, o pomembnosti plavanja izven smeri in svobodi.

Povezanost.

In potem še zaključek. Ribica se ustali. Samu postane jasno, da mu ribica ne more izpolniti želje, saj se bori za življenje. In se odloči, da ji bo pomagal. V vodnjak prinaša čisto vodo in hrano. Ribica je hvaležna, srečna in Samo to prepozna. Potem ribico odnese domov, kjer jo ima v vrču vedno čiste vode – njega zabava njeno plavanje (njenega srčnega petja seveda ne sliši) in lovljenje lastnega repa, njej se zdi njegov obraz, popačen skozi steklo vrča, srečen. Ribica se, kljub temu, da je njeno življenje drugačno in z nekim smislom, spomni na deklico, ki jo zagotovo pogreša. Samo je pomislil, da deklica pogreša ribico in zato jo odnese tja. Pojeta si pesmice, pripovedujete pravljice in sta srečni skupaj. Srečen je tudi Samo. In ribica za piko na i s Samom nekega dne odide na morje …

Sreča. Svoboda? Pač smer srca.

Pravljica, ki zna biti otrokom težka za branje in razumevanje. Polna velikih modrosti. Zagotovo bodo imeli otroci veliko vprašanj, zato priporočam, da jo berete skupaj z otroki. Se pogovarjate o njej in vsem, kar sem zapisal. Pravljica pripoveduje o vsem tem in tudi ljudje se moramo zavedati, da je smer srca tista, ki nas mora vse peljati svobodi naproti. Zakaj sicer sploh živimo?

Rating: 4 out of 5.

KUD Sodobnost International, 2022    

  

Featured

Koma

Taras Birsa je (spet) nazaj. Nazaj je tudi Tadej Golob, ki je kmalu po izidu četrte knjige o kriminalistu Birsi doživel in preživel nesrečo, ki je močno zaznamovala Goloba kot tudi vsebino petega romana. Kdo je v komi? Taras Birsa. Ali je v komi zaradi padca ali morda poskusa umora?

Jezero, Leninov park, Dolina rož, Virus in Koma. Spet bom rekel, ampak zelo »nesbojevsko« se v petem romanu vračajo pretekli primeri, predvsem se bo Birsa z ekipo veliko vrtel okrog privlačne Klare Zupet in umorov v njeni bližini, ki jih je obravnaval v Dolini rož. Med prebiranjem Virusa je bilo sicer kar nekaj indicev (uh, kako kriminalistično!), da bomo v naslednji knjigi izvedeli kaj več o neznani preteklosti Tarasa Birse – kje in kako je preživljal otroštvo, kako so ga zaznamovale rejniške družine in nato zavod, kar bi bilo najbrž tako ali drugače prepleteno s kakšnim primerom.

Ampak že omenjena Golobova nesreča je preobrnila tok – tudi Taras Birsa se namreč poškoduje v hribih (Polhograjska Grmada ni tako nedolžna, kot se morda komu zdi), dva tedna preživi v komi in se ob prebujenju ne spominja ničesar. Tudi nenavadnega primera o umorjenem novinarju Srakarju, ki so ga takrat raziskovali, ne. Pa to niti ni najmanjša težava, saj je utrpel toliko težkih poškodb, da mu bo velik izziv že, če bo sploh še kdaj hodil.

Taras Birsa se sestavlja, po koščkih. Podobno kot se po koščkih sestavlja tudi knjiga. Birsi so v veliko pomoč »žena« Alenka in pa številni zdravstveni delavci, ki mu stojijo ob strani, skrbijo za njegovo počutje, bdijo nad njegovim okrevanjem in spremljajo vse mogoče terapije. Upam si reči, da vsekakor poklon in zahvala Tadeja Golobu vsem tistim, ki so po nesreči skrbeli zanj. Država, še vedno v primežu epidemije covida-19, se vse bolj sesuva, za kar je odgovoren politični vrh, ki kroji tudi delovanje policije.

Primer Srakar, torej. Birsa se ga ne spomni, ne poteka, osumljencev, okoliščin ali številnih sklepanj in da bi mu zvesta kolegica Tina pomagala, pripravi celo knjigo – pričevanja, poročila, izsledki, pogovori, zaslišanja in vse skupaj opremi še z nekaj opažanji in predvidevanji. Tako pravzaprav beremo knjigo v knjigi. Umorjeni novinar Tomaž Srakar, ki si je s svojim pisanjem nekoliko bolj levičarsko usmerjenih člankov nakopal bes mnogih, glavni osumljenec Jure Krep, dovolj obremenilnih dokazov, pa Srakarjev oče, gradbinec dvomljivega slovesa, fužinski preprodajalec drog (in Srakarjev bivši sošolec) Milan Cvitković, pa potem vrhovni šef policije Munih in vse bolj izgubljeni šef ljubljanske policije Ahlin.

Tina, Brajc in Osterc tavajo – Taras je bil seveda tisti, ki je skupino vodil in usmerjal, brez njega so izgubljeni. Krep, čeprav vsi dokazi potrjujejo krivdo, je oproščen. Za njegovo osvoboditev protestira celo Srakarjev oče, predvsem pa se zdi, da ker gre za člana vladajoče stranke, da je bila Krepova obsodba že vnaprej, tudi po Munihovi zaslugi, določena za nemogočo. Taras Birsa pa seveda grešni kozel.  

V zgodbo se vmeša Klara Zupet, ki močno namiguje, da je bila v času Tarasove nesreče na Polhograjski Grmadi v intimnem odnosu z njim, vse skupaj pa se močno zaplete, ko se je umorjen (čeprav se sprva zdi, da gre za samomor) odvetnik (in nek čas tudi njen ljubimec) Kimovec, ki je poskrbel za vse potrebno (prilagoditev oporoke, da je vse pripadlo njej) ob smrti njenega očeta. Še dobro, da ima Taras tokrat asa v rokavu!

Kako sta oba primera povezana? Ali sta bila nemara Klara Zupet in Jure Krep v intimnem odnosu? Ali je Taras Birsa na Polhograjski Grmadi res padel po nesreči ali ga je kdo porinil? Zakaj Munih tako močno navija, da bi Tarasa invalidsko upokojili? Ali je Tarasa nesreča res tako močno spremenila in zaznamovala, da ne bo nikoli več sposoben tistega starega načina razmišljanja in bo tako dejansko ogroženo tudi njegovo delo kriminalista?

Knjiga je za branje veliko bolj zanimiva in nedoločena kot so bile pretekle. Prepletanje s preteklimi primeri, senca razmerja s sodelavko Tino Lanc, knjiga v knjigi in vsa negotovost okrog stanja Tarasa Birse jo vsekakor delajo zelo berljivo. Še enkrat več je razplet ostala »v zraku«, ponavlja se tudi vzorec pretiranega medicinskega razlaganja, tokrat na temo spomina in delovanja možganov, tako da smo lahko nekako prepričani, da nas čaka še vsaj ena, če ne kar dve deli o Tarasu Birsi – za enega si upam trditi, da bo ta nesojeni peti, ko se bomo vrnili v Tarasovo mladost, še en pa bo potreben, da se bodo vsi ti primeri končno povezali in predvsem razpletli. Jo Nesbo je Harryja Holeja preizkušal v dvanajstih delih in morda bo zgodbo zaključil v prihajajočem trinajstem. Kdaj se bo ustavil Golob?

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Privzete nastavitve

Risoroman Uga Bienvenuja me je presenetil. Predstavljen mi je bil skozi osnovno zgodbo, a z vsako prebrano stranjo in vsako podobo se je veličina zgodbe večala in poglabljala.

Ugo Bienvenu mi je popolnoma neznan avtor, pa čeprav ima pri svojih 35. letih že nekaj odlično sprejetih risoromanov, delal je za Marvel in Disney in ustvarja kratkometražne filme. Privzete nastavitve so njegov četrti risoroman, za katerega je prejel tudi veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulemu. Tisto, kar me vsakič znova osupne je, da je nekdo ne le tako odličen risar, ampak zna odlično postaviti in napisati tudi zgodbo.

Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta – v kar bližnji prihodnost so svetovni diski polni. Tako zelo polni, da na eni strani obstajajo posamezniki (komisije, sodniki, razsodniki, …), ki odločajo, kaj se bo z diskov brisalo. In ne, ne brišejo se instant vsakdanje puhlice, ampak se brišejo recimo vrhunski umetniški dosežki in vse informacije o njih. Brišejo pa se zato, da je na diskih dovolj prostora za vse večje število prikupnih muckov, obrokov, nasvetov za ličenje, s čimer ljudje vsakodnevno smetijo Instagram, YouTube in druga družbena omrežja. Popravljajo in prilagajajo se filmi in številne druge kulturno-umetniške vsebine, ena od naslednjih stvari za brisanje pa je recimo Kubrickova Odiseja: 2001. Ker ima pač res obupno, takorekoč nično gledanost in Yves, glavni junak, pač ni poklican za kritika, ampak za tistega, ki briše.

Ampak on tega ne želi izbrisati. Kot v preteklosti ni izbrisal že marsičesa drugega in podobno kot to počne njegov kolega, le da je Yves osredotočen na kulturo in umetnost, njegov kolega pa na politiko in teorije zarot. Yves vse te podatke skrivaj nalaga v robota Mikkija, ki nosi njegovega in partnerkinega otroka in ki je po eni strani samo odlično programiran robot, a ima številne prebliske, ki bralca navdajo z zavedanjem, da ima tudi robot čustva. Yves seveda zabrede v težave, njihov beg na podeželje se izjalovi in robot (android) Mikki je tisti, ki mora stran od vsega in vseh vzgajati Isi. A se seveda zgodba še enkrat pošteno zaplete, a ne bom izdal preveč.

Risoroman Privzete nastavitve ni namenjen brezskrbnemu branju, zabavi ali sprostitvi. Dal vam bo misliti. Izhodišče zgodbe, tega visoko umetniškega dela, da je treba ohraniti vse plehko, površno, ceneno, vsakdanje, neizstopajoče in morda celo poneumljajoče, je seveda nenavadno. A bralec hitro vzljubi glavnega junaka, pozitivca Yvesa, ki ima sicer svoje napake, a njegovo bistvo je humano in zavezano izginjajočim presežkom človeške civilizacije. Ogrozi sebe in svojo nastajajočo družino. Umre zaradi načel, ker verjame, da to, kar počne, pač ni prav. Njegova žena, ki opravlja delo »popravljanja« filmov v všečne vsem, ga ne razume. Lahko bi živeli lepo, sproščeno in brezskrbno. A njemu to ni dovolj. On misli na njunega otroka, misli na prihodnost, ki bo prazna, če ljudje ne bodo vedeli in ne bodo imeli kje izvedeti, videti, slišati, občudovati filmov, slik, glasbe, knjig, … Isi tako na nek način postane spomin, živi disk, na njej pa shranjeno vse tisto, kar se njenemu očetu zdelo pomembno, da se mora obdržati pri življenju, tudi za prihodnje generacije.

Risoroman Privzete nastavitve vas bo vsekakor prisilil k razmišljanju, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kaj puščamo naslednjim generacijam – kaj jim želimo in kaj jim dejansko bomo. In seveda, kakšna prihodnost je pred nami – jo bodo zaznamovali instant slava, androidi in prazna vsebina? No, takih nastavitev si sam ne želim imeti privzetih. Pa vi?

Rating: 5 out of 5.

VigeVageKnjige, 2022

Featured

Mega Glavca

Mega Glavca je še ena slovenska knjiga z navihanim osnovnošolcem v glavni vlogi in oznaka »še ena« ni kritika, ampak zadovoljstvo, da imamo pri nas dovolj plodovitih avtorjev, ki pišejo in zadovoljujejo najbolj zahtevno bralstvo.

Pisati za otroke ni preprosto – ne za tiste najmlajše, ki so sicer pogosto prepuščeni dobri volji staršev, niti za tiste prve bralce, za katere mora biti čtivo enostavno (tako za branje kot razumevanje), kaj šele za tiste starejše, ki so – če pač redno berejo, pravi knjižni molji in zelo hitro prepoznajo kvaliteten in zanimiv zapis. In če smo še ne tako dolgo nazaj prebirali Lumpsterje Žige X. Gombača (ki je pred desetletjem navduševal tudi z mladinskimi eko-kriminalkami), pa letos Jana Pančurja Kristerja P. Janssona, Supervida Žige Valetiča, ne smemo prezreti prevodov Davida Walliamsa, Kostje Veselka in Bojana Boječneža, če jih naštejem zgolj nekaj.

Anita Zupanc na knjižnem trgu ni novo ime in tisti, ki ste katero od njenih knjig vzeli v roke, veste, da brez humorja ne gre. In če kaj, je pri otrocih, ki jim starši in učitelji z vsakodnevno resnostjo grenimo življenje, humor zelo pomemben.

Mega Glavca je sedmošolec Svit. Dvanajstletnika sošolci kličejo Glavca, sam si pravi kar Mega Glavca, tako kot je njegov najboljši prijatelj Jan Super Faca. In morda bo simpatija Zala dobila vzdevek Super Simpatična? Zakaj je Svit Mega Glavca? Seveda zato, ker je zelo bister – v glavi mu ves čas divjajo različne ideje, zato je odličen v logiki in matematiki. Odlično igra nogomet, ima imenitne (direktorske) ideje, je (skoraj) neustrašen in za nameček je odličen kuhar. Ne mara pa kumaric in majoneze. Ah, in seveda razrednih »težakov« Marka in Žarka.

Šest zabavnih zgodb, v katerih se bodo 10+ letniki zagotovo prepoznali. Obisk dolgočasne tete, ki je vse prej kot dolgočasna in Svitu izpolni marsikatero željo. Vrtenje na plastičnem stolu, nekaj maminih strogih besed in ideja, vredna direktorja. In ko k projektu pritegne še Super Faco Jana, uspeh pač ne more izostati … ali pač? Mega Glavca, ki obvlada logiko, mora seveda na tekmovanje iz logike. Ampak ne lačen, pa se Svitu zgodi točno to. Le kako se je odrezal na tekmovanju? Šolski izlet je zabaven – pred Zalo se izkaže kot pravi kavalir, za nameček si Marko in Žarko privoščita traparijo, ob kateri se boste pač morali nasmejati. Pa še napet zaključek, ko se Svit s prijatelji odpravi v zakleto hišo in nato prelevitev v kuharskega mojstra. Se bo kdo morda zastrupil ali umrl? Naj rečem samo, da ne manjka veliko.

Otroci se bodo zagotovo poistovetili s skoraj neverjetnim miselnim tokom 12-letnika, številnimi domislicami, njegovi pomisleki in pogosto že kar nesramnimi pripombami. Svit je zelo podoben večini 12-letnikov – nogomet, palačinke, Fortnite, druženje s prijatelji, nerazumevanje odraslih, dolgočasna šola, prva zaljubljenost (ki jo seveda zanika), odlično razvit talent. Zanimivo izražanje, nenavadne besedne skovanke in veliko humorja. Knjigo vsaj v mojih očeh (očeta treh) dela posebno prav to, da je avtorica res ujela duha glavnih junakov in bi človek zlahka rekel, da je zapisala, malce dodelala in kaj dodala, kakšno dobro znano zgodbo. Seveda pa ne gre spregledati niti ilustracij Tine Perko, ki so kot glavni junak igrive, polne podrobnosti in zanimivosti.

Mega Glavca je nov knjižni junak in upam, da bodo mladi bralci dočakali še kakšno knjigo z dogodivščinami 12-letnega Svita, njegovih prijateljev, staršev, sorodnikov, učiteljev in zagotovo še koga. Iščejo vaši otroci zanimivo, zabavno in kratkočasno branje, morda tudi za bralno značko? Z Mega Glavco ne boste zgrešili.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022         

Featured

Pripovedovalec

Kako bi z eno besedo opisal knjigo Pripovedovalec Davea Grohla, v kateri predalček jo postaviti? (Avto)biografija, za nekatere fantazija, drama, strokovna literatura, glasbene pripovedi? Pravzaprav je Pripovedovalec vse to. In še več.

Na kaj pomislite, ko nekdo reče Dave Grohl? Sam pomislim na bobnarja skupine Nirvana. Človeka s širokim nasmehom. Kitarista in pevca skupine Foo Fighters. Odlične videe. Zlomljeno nogo in prestol. Tri hčerke. Gostovanja in sodelovanja s številnimi glasbeniki in neverjetno spoštovanje, ki ga do njega gojijo predvsem glasbeni kolegi.

Nirvana ni bila skupina, ki bi me navdušila. Pa sem bil ob njihovem nenadnem prihodu v najstniški fazi, ko sem nekoliko bolj intenzivno spoznaval heavy metal glasbo in zgodovino rocka. In če že, potem sem rajši prisluhnil njihovim kolegom Pearl JamEddie Vedder je imel odličen glas, njegova interpretacija je bila mnogo bolj jasna in razločna, za nameček mi je bil njihov zvok ljubši. Pa to ne pomeni, da Nirvane nisem poslušal in še danes ji, a zame takrat niso predstavljali nečesa, kar bi mi svet obrnilo na glavo, sploh pa v Kurtu Cobainu nisem videl odrešenika. Moram pa seveda priznati, da je bil njihov nastop v oddaji MTV Unplugged res odličen in so z njim dokazali, da niso samo hrupni.

Pa še zanimiva prigoda, vezana na njihov koncert v Ljubljani leta 1994. Nisem imel želje iti na njihov koncert, pa tudi starši me, takrat 14-letnega mulca, ki ga je že tako dovolj razmetavalo, ne bi pustili, na pomoč starejšega brata nisem mogel računati, saj tudi sam ni bil ljubitelj njihove glasbe. Na silvestrovo 1993 sem, kot imam navado še danes, poslušal program Vala 202, ko so, že krepko čez polnoč, v nagradni igri delili vstopnici za koncert. Vprašanje, ki sem ga sicer pozabil, a mi je ostalo v spominu, da je bilo sila preprosto in dolgo časa ni nihče poklical. Naj se odtihotapim do telefona, pokličem in dobim vstopnico ali jo pač prepustim nekomu, ki si na koncert najbrž želi mnogo bolj kot jaz? Odločil sem se za slednje in kakorkoli mi je danes malo žal, da nisem imel priložnosti videti enega zadnjih nastopov Nirvane, takrat nisem obžaloval.

Sicer pa sem imel priložnost Davea Grohla in žal njegovega pokojnega prijatelja Taylorja Hawkinsa videti zelo od blizu leta 2007, ko so se v Munchnu odvijale MTV-jeve Evropske glasbene nagrade. Takrat sta na svoj duhovit in pogosto nepredvidljiv način vodila dogajanje v backstageu, Foo Fightersi so nastopili s takrat veliko uspešnico The Pretender, Dave se je po rdeči preprogi sprehodil v roza (!) majici z logotipom Motorheadov in vsakemu namenil vsaj stisk roke in širok nasmeh.     

No, tudi do zasedbe Foo Fighters sem bil dolgo časa zadržan in še danes težko rečem, da sem velik oboževalec, jih pa poslušam veliko rajši (in lažje) kot recimo Nirvano. Ampak to ni članek o mojih prigodah, čeprav tudi knjiga Pripovedovalec pogosto zaide v takšne pripovedi. Zato se bere zelo hitro in jo je težko odložiti. Tisti, ki jo boste prebrali in četudi niste ljubitelj omenjenih skupin ali celo tega glasbenega žanra, boste zagotovo do Davea gojili veliko večje spoštovanje in morda celo občudovanje.

Njegova predanost – v zadnjih letih predvsem vsem trem hčerkam in ženi, ves čas mami in seveda glasbi, bi morala biti za zgled pravzaprav vsakemu. Kot sam lepo zapiše v zahvali, je v tej knjigi morda desetina tistega, kar se mu je zgodilo. Pa že tako se vam bo zdelo, da berete pravljico. Dave je imel od malega pred seboj nešteto izzivov in preizkušenj, ki jih je moral opraviti, pa je kljub vsemu ostal prizemljen, pošten in iskren oziroma tak, kot ga je vzgajala mama.

In kaj boste prebrali, pa morda niste vedeli? Kako ga je v svet (hardcore) punk popeljala sestrična Tracy, ko sta leta 1982 obiskala koncert zasedbe Naked Raygun. Da se je bobne dolgo časa »učil« z bobnanjem po blazinah in z bobnanjem z zobmi. O raziskovanju ameriške underground scene in kupovanju neštetih vinilov ter poslušanju, učenju in čutenju. Uresničenju sanj in pridružitvi skupini Scream. Brezmejni mamini podpori in njegovi neizmerni hvaležnosti. Napornih potovanjih, nastopih, prepirih, spoznavanju ljudi in dežel, ustvarjanju glasbe in potem se je zgodila Nirvana. Odšel je Kurt in čez čas so se spontano rodili in zgodili Foo Fighters, ki se dogajajo še danes. Zgodila se je družina, tri čudovite hčerke, smrt odtujenega očeta in številnih prijateljev. Druženje z glasbenimi velikani in idoli, sodelovanja z njimi, naporno koncertiranje, selitve …

Morda boste presenečeni, a poglavje o Nirvani je kratko. Avdicija, naporni skupni začetki in opazovanje sveta, ki se je z njimi, zaradi njih in pred njihovimi očmi drastično spreminjal. Kurt je bil v prvi bojni liniji, a za vlogo generala preveč umetniški, občutljiv, celo krhek. Ni zdržal. In zgodba se je končala, ko se je mnogim zdelo, da se je komaj dobro začela. Morda ne več rana, vsekakor pa globoka in še kako živa brazgotina, ki Davea še vedno boli. In če pričakujete zabavne anekdote s snemanja spotov Foo Fighters, poplavo zakulisnih štorij …, jih v tej knjigi ne boste našli. Sam sem še najbolj pogrešal del o TV-seriji Sonic Highways in kako so razveseljevali svoje oboževalce po ZDA in jih presenečali z izbranimi nastopi po garažah, skednjih … In ker se je vmes zgodil covid-19, ko se je Dave odločil napisati to knjigo, v knjigi ne boste prebrali nič o filmu Studio 666 in seveda o smrti Taylorja Hawkinsa.

Kaj potem še? O slačiklubu skupine Pantera, druženju s Tomom Pettyjem in Lemmyjem, kako je Paul McCartney »učil« njegovo hči igrati skladbo Lady Madonna in ali res obstaja barbika s podobo Joan Jett? Pa seveda o Johnu Paul Jonesu, Johnu Bonhamu in skupini Them Crooked Vultures. In tudi o tem, kako je spoznal Eltona Johna in Little Richarda, se družil z neworleanško godbo in skupino AC/DC ter zakaj je moral (no, ne moral, ampak hotel) iz Avstralije odleteti v ZDA in se skoraj še isti dan vrniti nazaj. No, pa tudi zato, kako in zakaj je pristal v avstralskem zaporu in kdo ima njegovo denarnico z vsemi dokumenti, ki jo je izgubil na potovanju po Ameriki skupaj s Taylorjem Hawkinsom. Zakaj je Neil Diamond pomemben, čeprav o njegovi glasbi ni imel pojma, kako je lahko Jennifer Lawrence in Slyvestru Stalloneu žal, da ju ni bilo na podelitvi oskarjev in celo to, kako je spoznal kar dva predsednika ZDA in mu je George Bush rekel »stari«. Po prebranem vam bo jasno, zakaj Dave Grohl velja za najprijaznejšega človeka v rock glasbi.    

Pripovedovalec je zbirka zgodb Davea Grohla. Predstavljam si lahko, da jih je najbrž še za deset takšnih knjig. In vsako bom z veseljem prebral. To je knjiga izjemno zanimivih pripovedi izjemnega človeka, moža in predanega očeta, odličnega in vsestranskega glasbenika, ob katerih si boste nemalokrat rekli, da se sanje res lahko uresničijo. Če le dovolj močno verjamete vanje in se jim predate. Daveu Grohlu je uspelo –tudi približno ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo vredno.

Rating: 5 out of 5.

Učila International, 2022      

Featured

220 stopinj poševno – Skupaj za mizo

Urška Fartelj tretjič. Dve leti nazaj sem pisal o njeni drugi knjigi – Preprosto in sveže vse leto in prav razveselil sem se, ko sem videl napoved za tretjo. Tisto, kar sem napisal prejšnjič – da v kuhinji ne komplicira, da so njeni recepti primerni tudi za začetnike, še vedno drži. Jedi so preproste in okusne. Poleg tega za razliko od tujih mojstrov in njihovih knjig, tukaj ni nekih eksotičnih začimb oz. sestavin, ki jih boste pri nas zares težko kupili.

Kuhati sem aktivno začel v času covida-19. Pred tem sem bil predvsem pomočnik oz. opazovalec, vsekakor jedec. A ker otroci v tistih dolgih mesecih šolanja od doma niso mogli biti lačni, sem pač začel kuhati. Končno so mi prav prišle vse kuharske knjige, kuharski TV-programi in spletne strani, namenjene kulinariki. In prav zanimivo mi je, ko Urška v uvodu tokrat piše o tem, da je kuhinja sicer (tudi) matematika, a je pri kuhanju vedno prisoten »nek element, na katerega ne moremo vplivati.« Ona meni, da je eden teh elementov ljubezen in da se moramo pri kuhinji prepustiti in naj bo užitek. Kuhanje je užitek. In samo takrat, ko ga jemljemo kot takega (in ne zgolj kot obveznost in nujo), so jedi ne le dobre, ampak zelo dobre in celo odlične. Pa seveda – vaja dela mojstra.

Vsekakor je zanimivo, da smo v letošnjem letu v prevodu dobili tudi kuharico Jamieja Oliverja Skupaj z zelo podobno tematiko – torej pripravo jedi za celo družino oz. predvsem družinsko uživanje v pripravljenih jedeh. Če bom kdaj izdal kuharico, bo imela zagotovo drugačno temo. Pri nas doma je dosežek že, če smo skupaj za mizo in je v loncu (loncih) hrana, ki bo vsem všeč. Saj se zgodi, ampak če bi te primere uporabil za kuharico, bi bil to najbrž kakšen štiristranski letak. Čeprav rad kuham, se poigravam z okusi in kombinacijami in ja – ne uspe mi vedno. Kar pa ne pomeni, da ne bom naslednjič spet poskusil.

Skupaj za mizo je torej knjiga, v kateri je Urška Fartelj uporabila recepte za jedi, ki jih imajo radi kot družina. Otroci, starši in nekateri so res tako preprosti, da se jih lahko lotijo tudi otroci. (in vas morda kdaj presenetijo s kakšnim zanimivim zajtrkom, sladico ali pa pozno kosilo, ko se iz službe vrnete izmučeni).

Knjiga je sestavljena logično – prigrizki, predjedi, juhe in jedi na žlico, glavne mesne in ribje jedi, testenine, rižote, priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, solate, sladice, kruh in krušno pecivo, pijače in še nekaj uporabnih nasvetov. 120 receptov, vsak je opremljen s fotografijo (ali več njih) in kar je tudi redkost – teh receptov v prejšnjih dveh knjigah ne boste našli.

In da vas poskusim prepričati s tistim, kar je prepričalo mene – krvavice v srajčki, odličen tajski riž basmati s praženimi kozicami in kokosovim mlekom (nekaj, kar se bo sploh poleti jedlo večkrat), jesenska juha s kostanjem (ker je čas kostanja, je tole kot nalašč), juha s sladkim krompirjem in hrustljavo panceto, maroška enolončnica z lečo (noro okusna!), zanimiv piščančji rokenrol (pri ruladah potrebujem še nekaj prakse), hrustljave račje prsi v konjakovi omaki (izziv, ki se ga bom najbrž lotil za martinovo), burger z natrgano svinjino (in če je le mogoče, natrgano svinjino pripravite sami), testenine z zelenim pestom in kraljevimi kozicami, jesenska rižota z jurčki in kostanjem, res odličen recept za rižev narastek (ki je sočen in ne pust!), lava tortice s čokolado Toffife in likerjem Bailey’s (tudi te me še čakajo, saj sem jih nekomu obljubil že pred časom), pa kapučino kroglice s kokosovim posipom in še kaj bi našel.

Avtorica ni šla mimo številnih klasik – od jušnih osnov, čuft, sarm, pire krompirja, musake, štefani pečenke, piščančjega raguja, gratiniranih testenin, lazanje, njokov, različnih rižot, polente, krompirja, solat in piškotov, kruha in osvežilnih napitkov.

Skupaj za mizo je zelo uporabna knjiga in zelo verjetno jo boste kombinirali z drugima dvema iz serije 220 stopinj poševno (sploh druga Preprosto in sveže vse leto, ki je zelo sezonsko naravnana), seveda pa vsem kuharskim zanesenjakom predlagam tudi ogled Urškinih video vsebin. Včasih je po videnem kakšna stvar še malo bolj preprosta.       

Pri sestavinah ne boste imeli dvomov in pri količinah tudi ne. Recepti so zapisano razumljivo in jim boste brez težav sledili. Če vam uspe, da boste pripravljeno hrano ne le jedli v družinskem krogu, ampak tudi pripravljali skupaj, ste na odlični poti. Jaz moram priznati, da imam doma predvsem pridno pomočnico in pa radovednega opazovalca, tako da na neki točki v življenju morda vseeno pridemo do točke, ko bomo skupaj uživali v kuhinji – za štedilnikom in pri mizi. S pomočjo te knjige (in tudi kakšne druge, da ne bo pomote) delamo prve, previdne korake.  

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Sinica in taščica

Sinica in taščica

Goran Vojnović je napisal pravljico. Zares posebno pravljico, ki jo bodo z zanimanje brali otroci in jo zagotovo razumeli povsem drugače kot starši. Poleg mojstrsko zapisane besede je pravljica dopolnjena še z zanimivimi ilustracijami Polone Lovšin.

Glavni junakinji sta sinica in taščica, dve prepirljivi mamici, ki gnezdita na sosednjih drevesih s podmladkom. Ena glasna in vreščeča, druga bolj mirna, vsaka s samosvojim starševskim pristopom. Tu je potem še prevarantska smrdokavra na ptičji tržnici in modri stari in slepi kosec, ki napove bližajočo se katastrofo. Črni krokar je tisti, ki prinese nesrečo, veter in opustošenje. In ptice morajo na pot, poiskati nov dom … tam za visoko gor se skriva čudovita zelena dežela, oaza miru. Sinica in taščica morata najti skupen jezik in na poti sodelovati. Obe seveda hočeta najti varen dom za svoji mali ptički, ki še ne znata leteti in sta takorekoč nemočni. Na poti, ki je pričakovana vse bolj zahtevna in polna (tudi nepričakovanih) ovir, se jim pridruži tudi kosec, pa smrdokavra in naposled še vodomec. Tega je krokarjevo divjanje zaneslo na ta konec sveta, zato tudi ne govori tukajšnjega jezika, a najdejo skupen jezik, ker so skupaj močnejši. Čisto na koncu jih čaka še izziv pomagati onemoglemu kraljičku, ki je ravno tako ostal brez doma. Dober konec, srečen konec? Vsekakor konec ni dokončen.

Tisti, ki poznate Goranovo pisanje, seveda veste, da je kritičen in zelo dosleden zapisovalec časa ter stanja duha. Otroci bodo v zapisanem prepoznali čudovito pravljico, kjer se morajo živali naučiti sodelovati, da se bodo uspešno prebile skozi različne preizkušnje, do srečnega konca. Zelenega gozda. Odrasli boste v zapisanem prepoznali današnji svet – prepiranje odraslih glede nepomembnega, goljufanje, upoštevanje modrosti starejših (pa čeprav slepih) in nato nepričakovan prihod črnih ptičev, ki prinesejo opustošenje. Seveda, lahko bi vlekli vzporednice tudi s časom druge svetovne vojne, ko so črni ptiči (nemška letala) prinesla grozote in smrt.

In kako je potem junak prisiljen v to, da vzame tisto borno imetje, ki mu je ostalo (simbolično je tukaj gnezdo ene od ptic in tisto, kar je pač v njem) in odide iskat boljši jutri – miren svet, zavetje, prostor, kjer si bo ustvaril nov dom. Modri kosec na neki točki lepo reče, da sinica na drugi strani vidi zelen gozd zato, ker ga želi videti tam oz. si želi, da bi bil tam. Nihče pravzaprav ne ve, v kaj se podaja in ali bo prišel do boljšega in lepšega jutri. Mnogi so, ki vsak dan odhajajo, prihajajo in iščejo.

Na tej poti seveda ni sam, sreča mnoge druge. Tudi takšne, ki jih sicer ne mara, a se zave, da bo moral sodelovati tudi z njimi, če želi preživeti. Ali pa da bodo preživeli vsaj otroci. Sreča tiste, ki ne govorijo istega jezika, a ravno tako iščejo. Pa tiste, ki so videti drugačni, a si ravno tako želijo miru. In šele, ko združijo moči, stopijo na pot uspeha. Na pot, ki jih vodi v boljši jutri in lepši svet. Seveda, dokler ne bo tudi tja prišel nek črn ptič in vsega uničil. Potem bodo znova bežali – morda oni, najbrž njihovi otroci.

Zares večplastna pravljica, kjer je Vojnović opozoril tudi na čudovito raznovrstnost Ljubljanskega barja in številne ptice, ki tam živijo. Pa jim zaradi poseganja človeka (črnega ptiča?) ravno tako grozi, da bodo morali nekega jutra na hitro odleteti nekam drugam. Polona Lovšin je ptice čudovito upodobila, sploh vodomčev ples je nekaj resnično neverjetnega.

Pravljica o včeraj in danes, ki nas pravzaprav opozarja, da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Danes imamo lahko vse in bentimo čez visoke cene (ali pa glasne sosede, ki niti našega jezika ne znajo), jutri bomo ostali samo s tistim, kar bomo imeli v tistem trenutku na sebi in pri sebi. Begunci. Iščoč lepši jutri. In neizmerno srečni bomo, če ga bomo našli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022     

Featured

Hilda in ptičja parada

Hilda in ptičja parada

Prikupno deklico Hildo sem tudi na tej strani že predstavil in sicer ob izidu prvih dveh stripov v slovenskem jeziku. Serije si še vedno nismo ogledali, zato pa sta bila mlajša otroka navdušena nad novico, da ju za branje čaka tretji del …

Drug del, Hilda in polnočni velikan, nam je že namignil, da se bosta Hilda in njena mami iz razmeroma spokojne, a vseeno nekoliko čarobne doline preselili v mesto Trolberg. In bolj ali manj vsi vemo, da je za otroke vsaka selitev precej stresna, če pa ga iz umirjene doline odpelješ v mesto, pa še toliko bolj. In čisto nič drugače ni s Hildo, ki se mora kar hitro prilagoditi na nov življenjski slog in nova pravila – konec je brezskrbnega pohajkovanja, saj je vse novo in strašno, ljudem ne gre zaupati in tudi njena mama je še toliko bolj v skrbeh za svojo deklico.

Hildo »rešijo« novi sošolci, ki potrkajo na vrata in novinko odpeljejo po mestu. A to nikakor ni sprehod ali druženje, ki bi bilo Hildi všeč ali po godu – nesmiselno nagajanje sosedom oz. drugim prebivalcem, brezdelno postopanje po mestu, iskanje kamnov, da bi z njimi lahko strašili in poškodovali živali ter popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije ali vsaj zanimanja za svet okrog sebe. Ne, to ni Hildin svet! In ko njeni vrstniki s kamnom poškodujejo (govorečega) ptiča, ki izgubi spomin, je Hilda pred novim izzivom.

Izvedela bo marsikaj zanimivega o mestu Trolberg, pomenu velikega kipa, zakulisju ptičje parade, na katero sta se želeli odpraviti skupaj z mami in kjer bo v glavni vlogi seveda poškodovani govoreči ptič (velikanski krokar) in predvsem o sami sebi. Ja, Hilda je drugačna. Hilda izstopa na način, ki je nepričakovan, zna se postaviti zase in za splošno dobro. Glavo skloni kvečjem od sramu, sicer pa jo še vedno nosi zelo pokončno.

Tretji del sicer prinaša kar nekaj zanimivih odmikov in izhodišč. Obrazna mimika, tako Hilde kot njene mami, se spreminja in postaja na trenutke mnogo bolj ostra. Avtor, Luke Pearson, odpre številne teme – selitev, problematična sprememba okolja in sprejemanje ter uklanjanje v družbo, ta pregovorna pozitivna »drugačnost«, odnos med mamo in hčerko ter odnos današnjih (mestnih) otrok do narave in še kaj. Seveda je zanimiv tudi del, ko zaskrbljena mati išče hčerko in obenem tudi hči išče svojo mater ter jo na koncu celo okara, naj tega ne stori nikoli več. Za odtenek manj je besednih poigravanj in duhovičenj, a je Boštjan Gorenc dialoge tudi tokrat spretno in humorno vodil, čeprav lahko rečem, da gre za najbolj resno izmed vseh treh knjig.   

In če je Hilda v prvih treh delih ukvarjala z zelo tipičnimi skandinavskimi pojavi – troli, polnočnimi velikani, majhneži, skrivnostmi gora in jezer, ptičjimi božanstvi, jo v četrtem delu čaka nov izziv – hišni duhovi. Hilda in črni pes prihaja kmalu, najbrž še letos.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Oboževalci Harryja Potterja – in prepričan sem, da vas ni malo, pozor! V slovenskem prevodu smo dobili še drugo knjigo z neverjetnimi ilustracijami Jima Kayja. Najbrž ste že lastniki Kamna modrosti in veste, da ne pretiravam.

Pisati o Harryju Potterju? Mnogi pred mano so to že počeli, predvsem me bolj veseli, da ga mnogi še vedno berejo, tudi vsi trije moji otroci. V letih, ko je Harry Potter začel svoj osvajalni pohod, me je osebno bolj navduševal Tolkien, z otroškimi čarovniki se nekako nisem mogel več poistovetiti. Kot pri marsičem, so tudi tu ključno vlogo odigrali otroci – najprej najstarejši sin, potem še hči in najbolj intenzivno najmlajši, sedaj desetletnik. Harryja Potterja si je najprej ogledal v filmski različici in bil tako navdušen, da je šel brat knjige. Zdaj petošolec je celotno serijo prebral že nekajkrat in se je sposoben tudi z odraslimi po uro in več pogovarjati o knjigah. In kaj mi je preostalo drugega, da sem se tudi sam poglobil v dela J. K. Rowling.

Priznam, da mi je sedaj kar malo žal, da se ga nisem lotil že prej. Preplet realnega in čarovniškega sveta je neverjeten, seveda me marsikaj spomni na Tolkienovega Hobita in Gospodarja prstanov, podobno me kot pri novejših knjigah (npr. serija o Kostji Veselku) marsikaj spominja na sedaj že »odraslega« Harryja Potterja. Razvoj likov je odličen in večplasten, razkroj sveta, zapleti in razpleti, stranske zgodbe in zares neverjeten nabor stranskih likov človeka preprosto mora navdušiti. Poimenovanja in odlični slovenski prevodi, fenomen »quidditcha« in urokov oz. čaranja, boj svetlega in temnega, fantastični morakvarji in še bi lahko našteval. Vse tisto, kar človeka pusti brez besed, a ima v resnici veliko za povedat.

Med letošnjimi počitnicami in z začetkom šolskega leta me je na Harryja Potterja iz čisto drugega zornega kota opozorila 12-letna hči. V knjigah lahko najdemo veliko uporabnega za soočanje z različnimi travmami, težavami, mladostno zaljubljenostjo, prijateljstvom, nasprotniki, smrtjo, učnimi in drugimi življenjskimi izzivi. Petindvajset let po prvi knjigi in kar nekaj generacij kasneje se pravzaprav dokazuje, za kako brezčasno delo gre.

Harry Potter in Dvorana skrivnosti torej … vsebina na hitro, če je to mogoče. Harry preživlja še ene mučne počitnice pri teti in stricu, ko ga obišče vilin Trapets in mu odsvetuje povratek na Bradavičarko. Nekaj zapletov kasneje, rešijo ga bratje Weasley z njihovim letečim avtom. Dodatni zapleti sledijo, a dogajanje se začne zapletati, ko se na Bradavičarki pojavi krvav napis, da je Dvorana skrivnosti zopet odprta, Harry pa ugotovi, da zna govoriti s kačami. Harry vstopi v spomin Marka Neelstina, spravi v težave Hagrida, nato še Dumbledorja in seveda tudi sebe in Rona, ko sledita pajkom v Prepovedani gozd in tam spoznata Aragoga. Ugrabitev Ginny, stranišče in Javkajoča Jane ter seveda strašni bazilisk in Dumbledorjev feniks Fawkes. Konec dober, vse dobro? Seveda ne, saj je to komaj druga knjiga in zgolj napoved vseh nevarnosti, s katerimi se bo moral Harry s prijatelji spopasti. Tisto, kar je bilo v prvi knjigi morda malce bolj skrito, se sedaj vse bolj očitno nakazuje – vse močnejše temne sile in Harryjev notranji razkol ter dejstvo, da bo bitka z Mrlakensteinom dolga in naporna ter polna žrtev. Pa opravičilo vsem tistim, ki ste v kratki obnovi našli kup lukenj. Ni bil moj namen pisati o vsebini.

Tisto, kar dela pričujočo izdajo tako zelo posebno, so seveda ilustracije. Jima Kayja smo lahko spoznali že po zaslugi mračnih in dodelanih ilustracij knjige Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa. Preden se je posvetil ilustraciji, ki jo je sicer študiral, je delal v arhivih slovite londonske galerije Tate in v Kraljevem botaničnem vrtu. Kmalu po prvi samostojni razstavi v galeriji Richmond, ga je k sodelovanju pritegnil založnik in pot je šla le še navzgor. Po zaslugi nepričakovanega mednarodnega uspeha prve ilustrirane knjige iz serije o Harryju Potterju, so ga na založbi Bloomsburry povabili k ilustraciji celotne serije. Kay se je sicer v marsičem naslonil na ilustracije Mary Grandpre in zagotovo črpal tudi v filmskih upodobitvah, a vas bodo mnoge strani najbrž pustile široko odprtih ust.

Že naslovnica (polet z avtom Weasleyjev) in čudovita uvodna stran (se v grmovju skriva Zverjasec?) ter potem Aragog vas bodo navdušili. Strani so polne majhnih ilustracij, ki lepo obarvajo vzdušje na posameznih straneh, brez besed boste obstali ob celostranskih ilustracijah – požrešni Dudley, obupani Trapets, fantastična Jazbina, številne izložbe Nokturne ulice, Ronov in Harryjev polet, brezglavi jezdec, Jokajoča Jane, Harry med vratolomnim poletom na metli, steklenica s Skelerastom, fantastični snežni vihar, vrtinec barv in senc, ki posrka Harryja, mandragore, portret Hagrida, pajki, pajki in pajki ter seveda za nameček Aragog, Harry z mečem Godrica Gryfondoma proti bazilisku, veličastni Fawkes in še kaj. Epski prizori, ki so si jih tisti, ki so le brali in ne tudi gledali filma, lahko zgolj predstavljali, zdaj pa bo zapisano zaživelo tudi v res fantastičnih ilustracijah.

V angleščini so na voljo prve štiri knjige iz serije z bogatimi (ali lahko rečem kar razkošnimi?) ilustracijami Jima Kayja, ki jih lahko najdete tudi v naših knjigarnah. Iskreno upam, da jih oziroma še drugi dve – Jetnik iz Azkabana ter Ognjeni kelih, dočakamo tudi v slovenskem prevodu, saj bo Harry Potter tako nagovoril še kakšno prihodnjo generacijo knjižnih ljubiteljev.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Batman: The Dark Knight Returns

Batman: The Dark Knight Returns

Spet Batman, si bo kdo mislil. Morda bo kdo zastrigel z ušesi ob omembi kultnega Franka Millerja in pa podatku, da gre za drugačno stripovsko upodobitev »viteza teme« – manj idilično in predvsem bolj odraslo.

O Batmanu, Gothamu in antijunakih te serije sem (in bom najbrž še) pogosto pisal. Kot najbrž večina sem Batmana prvič srečal v filmski upodobitvi, kjer ga je odigral Michael Keaton in kjer je Jack Nicholson položil temelj za številne sijajne upodobitve Jokerja (in zlikovcev nasploh) v prihodnje. Pa to seveda ni bil tisti temni Batman, kakršnega je kasneje imenitno upodobil Christian Bale in nazadnje Joaquin Phoenix. In prav ta temni Batman je tako prekleto privlačen in zanimiv. Mnogo poglavij je še neraziskanih in morda je celo bolj zanimivo, če gre človek zgodbo spoznavat in odkrivat skozi oči zlikovcev, predvsem Jokerja, šele potem se mu prikaže tisti »pravi« Batman.

No, in tudi Frank Miller, kultni avtor (piše in riše!), ki je ustvaril Daredevila in Ronina, pa seveda Sin City in 300, se je sredi osemdesetih spopadel z izzivom prikazati resničnega Batmana. Batman: The Dark Knight Returns je kasneje oplemenitil še z deli Batman: Year One, Batman: The Dark Knight Strikes Again in The Dark Knight III: The Master Race. V tej izdaji (ob 30. obletnici originalne izdaje) lahko v dodatku ob številnih neuporabljenih naslovnicah ter skicah same zgodbe preberete tudi Millerjevo zamisel o obuditvi Batmana. Mnogi stripovski kritiki pričujočo izdajo uvrščajo v sam vrh stripovske literature, vsekakor pa je navdahnil tako ustvarjalce filmov kot stripov, kjer je treba seveda izpostaviti Seana Murphyja in njegov »murphyverse«. Ja, gre za bolj zrelo in odraslo različico ne le Batmana, ampak tudi drugih super- in antijunakov, manj popolno in lahko bi rekli celo bolj človeško. Nastala je v času Reaganovega vladanja ZDA, še vedno trajajoče »hladne vojne« s Sovjetsko zvezo in večnim rožljanjem z atomskim orožjem, za nameček pa se že čutijo okoljske spremembe, v ljudstvu pa vre. No, petintrideset let kasneje se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo.   

Batman: The Dark Knight Returns je sestavljen iz štirih delov – The Dark Knight Returns, Dark Knight Triumphant, Hunt the Dark Knight in The Dark Knight Falls. Deset let kasneje in Bruce Wayne, seveda pa enako tudi Batman, je star 55 let, utrujen in daleč od tistega vsemogočnega in nepremagljivega junaka. Ostal je pogum, a nam Miller tokrat ponudi odličen vpogled v Batmanovo glavo, kjer spremljamo njegove misli, dvome in strahove. Star sem, počasen, omedlel bom, kaj mi je bilo tega treba in kaj naj storim? Skoraj upokojeni policijski inšpektor Jim Gordon jih ima 70, zvesti Wayneov služabnik Alfred Pennyworth 80 in nova, mlada kri – Carrie Kelley (Robin) komaj 13.

Gotham je zoperstavljen novi kriminalni sili – Mutantom, ki jih vodi nepredvidljivi in okrutni albin, ki kakršenkoli upor zatre z umorom. Iz sence jih vodi Harvey Dent oz. Two-Face, ki še enkrat več želi zavladati Gothamu. S ponovnim rojstvom Batmana pa se iz katatoničnega stanja prebudi še nekdo – Joker. Prva dva dela sta tako v veliki meri posvečena Waynovi odločitvi, da Gotham še enkrat več potrebuje Batmana, vse več prebivalcev Gothama pa je na rešitelja pozabilo oz. jim je sedaj predstavljen v negativni luči in pravzaprav kot krivec za vse slabo, kar se v Gothamu dogaja. Spopad z Mutanti, uničenje njihovega okrutnega vodje in tudi Denta pomeni, da se Mutanti prelevijo v Sons of Batman (S.O.B.) in krenejo na pravično pot. No, vsaj razmišljajo v tej smeri, a ker gre v veliki meri za težavne mladoletnike in prestopnike, ki potrebujejo »trdo roko«, je to le še dodaten črni madež na Batmanovi podobi in še en razlog več za njegov pregon.

Zadeva postane zares zanimiva v drugi polovici. Gordona na čelu policije zamenja Ellen Yindel, ki Batmana razglasi za iskanega kriminalca. Na sceno stopi Clark Kent oz. Superman, zvesti vladni oz. Reaganov vojščak, ki odide branit latinsko-ameriško državico Corto Maltese in mora preprečiti sovjetski atomski napad. Na sceno se v velikem slogu vrne tudi Joker – kot gost v televizijskem showu s strupom ubije vse prisotne in zbeži. Seveda je čas za nov spopad med Jokerjem in Batmanom. Še zadnjič? Razplet je, kot že tolikokrat doslej, presenetljiv.

Superman mora medtem preusmeriti sovjetsko superatomsko bombo – posledice eksplozije se čutijo prek elektromagnetnega sunka, ki povzroči električni mrk ZDA in druge posledice, s katerimi se mora spopasti tako ljudstvo kot potem sile oblasti. Avtomobili obstanejo, vse naprave prenehajo delovati, začnejo se ropi in boj za preživetje. Batman in Robin s pomočjo S.O.B. vzpostavijo red v Gothamu, ki postane najbolj varno mesto v ZDA, kar pa vladi ni všeč. Sledi še en spopad – med Supermanom in Batmanom. Prvi ima vse supermoči in vladno podporo, drugi ima (pretkan) načrt. In Robina.

Batman: The Knight Returns bi bilo najbrž najboljše brati, kot da niste brali še nobenega stripa o Batmanu. Odmik od tistih siceršnjih zgodb je precejšen, tu je potem še ta močan političen pridih in Superman. Pri podajanju zgodbe se mi je zdelo vsekakor zanimivo to, kako so okvirčki misli posameznih akterjev pobarvani (črno, sivo, modro, zeleno, rumeno), z izjemo Waynovega spominjanja otroštva nekih skokov v preteklost (razumljivo) ni, konec pa je seveda odprt. Kot sem zapisal uvodoma, sta sledili še dve nadaljevanji, ki sta vsekakor na seznamu želja.

Frank Miller je bil drzen in skoraj štirideset let je zgodba zanimiva, sveža in celo aktualna. Torej je ustvaril brezčasno mojstrovino, kar pri stripih ni ravno pravilo, ampak prej izjema. Sam si želim priti do dna predvsem odnosu med Jokerjem in Batmanom, saj je bilo nastavljenih veliko izhodišč, ne pa nekega zares očitnega razkritja. Tudi Thomas Wayne pač ni bil brez grehov. Sicer pa me je pri Millerju in vseh teh odraslih različicah zgodb o (super)junakih navdušilo prav to – odvzemanje besede »super« junakom in tudi tega junaškega statusa, njihovo počlovečenje in razkrivanje napak, tegob, stisk in strahov. In zato niso slabi, le bolj človeški in podobni vsakemu od nas.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2016      

Featured

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni je navdušen nogometaš in da bo postal res daleč najboljši, mu manjkajo samo še čisto novi superge Ronaldo Brzinc, ki se ob vsakem dotiku z žogo zasvetijo. In čeprav je božič blizu, mama ni navdušena, da bi sinu kupila tako drago darilo.

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? me je v marsičem spomnila na lansko slikanico Botrovo darilo Boštjana Gorenca – Pižame, saj nam je dala misliti o pomenu obdarovanja, smislu praznikov in povezanosti otrok. Vsaka sicer nagovarja drugače, a pomembno je sporočilo. Bistvena razlika je seveda tudi ta, da je Toni ali kako … strip nemškega avtorja Philipa Waechterja, ki pa ga je odlično prevedla Neža Božič.

 Bil je novembrski torek, ko je Toni na poti iz šole domov opazil velik plakat, ki je oglaševal »nogometne čevlje tvojega življenja«, čevlje Ronaldo Brzinc, z LED lučkami. In seveda Toni nemudoma ve, da bi s temi nogometnimi čevlji tudi on postal neustavljiv. Pogovor z mamo ni najbolj uspešen, pa tudi z dedkom ne, zato se Toni odloči, da bo za nogometne čevlje, s katerimi bo storil zadnji korak do nogometne popolnosti, zaslužil sam.

Dogovori se za raznašanje letakov (kjer mu izdatno pomagajo prijatelji, zato je zaslužek manjši od pričakovanega), petje na ulici (božič je blizu in tako združita moči s prijateljem Teom, a je treba zaslužek tudi tokrat deliti), sprehajanje psa (kjer bi bilo vse lepo in prav, če ne bi moral na koncu plačati kazni), prodajo svojih stvari na boljšem sejmu (kjer se stojnica hitro prazni, a Tonija »zvije«, ko se loči od ljubega avta, ki ga potem odkupi nazaj), vmes najde bankovec za dvajset evrov in z njim pomaga Lani (ter se mimogrede še malo zaljubi), poskusi srečo v oglaševalskem svetu (a je snemanje TV-reklam vse prej kot preprosto) in vmes doživi še nekaj zanimivega. In potem končno pride božič …  

Na samem začetku se seveda pojavi pomislek – so res (dragi) nogometni čevlji tisto, kar bo otroka naredilo najboljšega nogometaša? Seveda bi šlo lahko za kakšen drug šport ali hobi in vemo, da je za uspeh v prvi vrsti potrebnega veliko dela, še več odrekanja in seveda kanček talenta. Vsak od nas je prebral zgodbo ali dve o tem, kako so tisti najboljši praviloma začenjali v najslabših pogojih in z ne najboljšo opremo. Vmes se pojavi še mamin pomislek, kako je nogomet pravzaprav biznis, ampak že s prvo zgodbo se vse skupaj začne slikati v povsem drugačni luči.

Toni se je odločil za želene nogometne čevlje potruditi, delati in zaslužiti denar. Sam. Dandanes, ko imamo ogromno otrok, ki jim je preveč vsega kar dano in na drugi strani tiste, ki lahko o vsem tem, kar je nekaterim dano, zgolj sanjajo. Pomembno sporočilo. Potem je tu kolegialnost, ko mu pri deljenju letakov pomagajo prijatelji in nato Tonijeva poštenost, ko prijatelje odpelje na zasluženo malico, ki jo plača sam. Vsaka zgodba oz. vsaka Tonijeva ideja, kako zaslužiti denar, ima kakšno sporočilo, s katerim se bodo otroci zagotovo lahko poistovetili. In spoznali, da denarja sploh ni tako lahko zaslužiti, kot se jim morda zdi. Talent ni dovolj, treba se je potruditi in pogosto tudi čemu odreči.

Morda bodo starši zamahnili z roko in kakšen učitelj privzdignil obrv (ali dve), ampak tudi stripi so lahko poučni. Otrokom (in staršem) na nekoliko bolj preprost način in zelo nevsiljivo povedo, kaj je v življenju v resnici pomembno. Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? je imenitno napisana in lepo zaokrožena zgodba, ki jo v branje priporočam pravzaprav vsem. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smrdljivka

Smrdljivka

Nova skandinavska kriminalna poslastica, ki prihaja izpod ženskega peresa, z Danske in za nameček s žensko v glavni vlogi. In kar je sploh razveseljivo – gre za prvo knjigo iz serije.

Smrdljivka Anne Mette Hancock je bila razglašena za najboljši kriminalni prvenec in za dansko kriminalko leta. V nekem drugem svetu bi bila za glavno vlogo nominirana tudi raziskovalna novinarka Heloise Kaldan, za najboljšo stransko vlogo policijski inšpektor Erik Schafer, kopja pa bi se zagotovo lomila pri izbiri najbolj prepričljivega negativca, saj je konkurence kar nekaj. A stopimo nazaj med platnice in strani tega skrbno napisanega romana, kjer ne boste imeli prav veliko skakanja po časovni premici sem ter tja, nenavadnih ugank in filozofiranj.

Novinarka Heloise Kaldan napiše članek o spornih potezah velikega danskega podjetja, a se njen vir (ki je njen občasen ljubimec) Martin Duvall, sicer odgovoren za stike z javnostjo na enem od ministrstev, izkaže za ne najbolj zanesljivega. Uredništvo in časopis (ki ne slovi po cenenih zgodbah in tračih) sta pod velikim pritiskom, Heloise grozi odpoved. In prav v teh za Heloise zelo napetih trenutkih iz Francije prejme pismo s tiralico iskane morilke Anne Kiel. Nenavadno napisano pismo, ki da novinarki misliti in vzbudi občutke, da se z najbolj iskano dansko morilko poznata. Heloise tudi iz razloga, da bi oprala svoje raziskovalno novinarsko ime, zagrize v zgodbo. Anna Kiel je namreč pred leti hladnokrvno umorila odvetnika Christofferja Mossinga, zdelo se je, da brez pravega motiva in zgolj v trenutku neprištevnosti, gledala v varnostno kamero in nato izginila neznano kam.

Heloise se odpravi na vse prej kot preprosto raziskovalno pot, da bi prišla do dna umoru Christofferja Mossinga, ob bok z njo zgodbo oz. umor preiskuje Erik Schafer, ki ima ob sebi sposobno policistko Liso Augustin, doma pa eksotično ženo Connie, marsikdaj njegov svetilnik do razsodnosti in normalnosti. Na drugi strani stojita Johannes Mossing, nepremičninski tajkun in njegova ne najbolj prepričljiva soproga Ellen – ona bi o umorjenem sinu govorila, on pa nikakor in kaj hitro pokaže svojo temno plat. Kaj hitro postane jasno, da je Stefan Nielsen, recimo mu poklicni ustrahovalec, na Mossingovi plačilni listi in da pravzaprav ni stvari, ki je ne bi naredil.

Ulrich Andersson je novinar, ki je o umoru Christofferja Mossinga pisal prvi in je prvi, ki Heloise opozori, naj se Mossingov na daleč izogiba. Heloise je tista, ki ga najde mrtvega in kaj kmalu spozna, da tudi sama hodi naokrog s tarčo.

Vse skupaj se odvije razmeroma hitro in v zelo presenetljivo smer. Lisa Augustin je tista, ki najde prvi ključ v ljubezenskih pismih iz srednjega veka, ki sta si jih pisala duhovnik Abelard in njegova ljubezen ter muza Heloise, Schafer pa presenečen odkrije, da je delo prevajal Nick Kaldan, Heloisin oče. Očeta se Heloise spominja kot izredno toplega in prijetnega človeka, ki ji je omogočil lepo otroštvo po mamini smrti, a je obenem to moški, ki so ga v Franciji aretirali zaradi posedovanja otroške pornografije in v strogem zaporu preživlja pravično kazen. Heloise mora požreti svojo obljubo in se z očetom znova srečati, če želi priti resnici do dna in napisati veliko zgodbo o Anni Kiel. In Christofferju ter Johannesu Mossingu.

Razkritje je presenetljivo in kruto. Heloise se najprej sooči z očetom, pedofilom, ki ji zaupa svojo žalostno zgodbo in nato še z Anno Kiel, ki ji zaupa vse, vse dokumente in dokaze, zapise, lokacije in imena dvanajstih članov pedofilskega kluba Uspavanka. Manjka pravzaprav le eno ime, za katerega pa je seveda jasno, da je bil vodja vsega tega. Johannes Mossing. A z njim ima Anna svoje načrte, tako kot jih je imela z njegovim sinom, Christofferjem. Kako in zakaj, boste morali prebrati sami. In ne, ni tako preprosto, kot se zdi.

Pa smrdljivka, boste vprašali. Amorphophallus titanum, zanimiv cvet in še bolj zanimivo povezovanje. Vsak od vas si bo zagotovo ustvaril svoj vtis, zakaj je to najljubša roža Anne Kiel. Morda vam miru ne bo dalo niti nenavadno prijateljstvo med potrjeno morilko in tehnološkim magnatom ter milijonarjem, Kennethom Vallojem ter precej zapleten ljubezenski odnos med Heloise in Martinom Duvallom, ki je vse prej kot brezmadežen.     

Roman je odlično napisan in po dveh sicer enako berljivih in napetih Seeckovih ter enem Hawkinsove, ki pa so v slogu precej specifični, je bilo tole branje na nek način osvežujoče. Zgodba se pač preprosto odvija, čeprav se stopnjuje in pušča bralca v negotovosti ter pričakovanju, nas včasih spretno zavede na kakšno stranpot in nato za ovinkom pričaka s krepko macolo presenečenja. Veselim se nadaljevanja, ki je pisateljici prislužil naziv pisateljice leta. Zbiralec je zgodba o fantu z nenavadnimi sposobnostmi, ki jo bo raziskovala Heloise Kaldan in je ravno tako vse prej kot preprosta in predvidljiva.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Mestne ptice

Mestne ptice

Risoroman Gašperja Krajnca me je dolgo časa vabil, pa niti nisem vedel, zakaj. Kot pri vsakem risoromanu sem se tudi tu bal, da ga ne bom razumel prav. Ampak – ali lahko nekaj razumemo prav ali narobe, če razumemo po svoje?

Ali je kakšna razlika med risoromani in stripi ali je risoroman zgolj moderen izraz? Sam bi za risoroman označil tisti stripovski izdelek, ki bi zlahka živel kot klasičen roman, strip je pač strip. Tam, kjer slike povedo več kot besedilo v oblačkih oz. ga dopolnjujejo. Zakaj to razglabljanje, ker Mestne ptice sploh ne pripoveduje o tem. No, na nek način pravzaprav da. Glavni junak, Ambrož, riše oz. je kreativni ustvarjalec za agencijo, ki na plakatih prodaja (družinsko) srečo in veselje. A se sprašuje, koliko njega samega je res še v tem delu in ali ne bi počel česa drugega, pa čeprav bi utegnil imeti potem eksistencialne težave. Vprašanja, s katerimi se prej ali slej začnejo spopadati vsi, ko dopolnijo trideset let. Pa to seveda ni edina dilema glavnega junaka ali drugih junakov, mestnih ptic.

Ambrož živi z dekletom Meto, dvema mačkoma in psom Darvinom. Živita v Ljubljani in imata vsak svojo službo. Zdi se sicer, da nihče od njiju s konkretno službo ni posebej zadovoljen, čeprav je del njunega poslanstva. Darvin je bolan, ima razraščajoč tumor na hrbtenici, njegov čas se izteka in v tem trenutku to za mlad par predstavlja največjo težavo. Bežna srečanja z znanci in prijatelji, telefonski klici in 24/7 dosegljivost za agencijo, za katero delaš, obisk veterinarja, sprehodi z Darvinom po Ljubljani, opazovanje okolice, ustvarjanje. Potem pa v Ambrožev razmeroma predvidljiv vsakdan zarežeta dva dogodka – srečanje z dedkom, ki se ravno tako spopada z zdravstvenimi težavami in nenadno poslabšanje stanje pri Darvinu. Ambrož se začne po dogodkih, ki sledijo, vse bolj spraševati po svojem poslanstvu in željah, kako in na kakšen način želi živeti.

Ambrož in Meta nista edini mestni ptici. Ljubljana, ki je skozi ilustracije imenitno prikazana v vsej svoji raznolikosti, nudi zavetje številnim pticam, z vse Slovenije. Tudi Ambrož prihaja iz Koroške, kar se vidi predvsem v dialogu z dedkom, klenim Korošcem, na prvi pogled malce trdim gospodom, ki pa je poln modrosti in je pravzaprav tisti, ki sproži premike v Ambroževi glavi. Tu so potem Barbara, ki svoj prosti čas preživlja ob gledanju kuharskih oddaj, sicer pa kontrolira kvaliteto nalepljenih plakatov in je zelo osamljeno. Pa raznoliki klošarji s prepoznavnimi frazami in nesramnim duhovičenjem, že omenjeni Ambrožev prijatelj Luka, naključna prodajalka, veterinar, prijatelji in prijateljice, ki brezskrbno obiskujejo bare in naročajo »pijačke« ter že kar pretiravajo v uporabi popačene mešanice angleščine in slovenščine, Ambroževi sorodniki, … In seveda številne mestne ptice, tiste prave ptice, ki so v mestu glasnejše kot na podeželju, njihov boj za vsakdanji kruh pa vse prej kot preprost.

Mestne ptice so zelo večplastne, predvsem pa odlično prikazujejo današnjo družbo. Večina odnosov je zelo površnih in mimobežnih. Zastrti bodisi v telefone ali nekam v prazno spregledamo in preslišimo vse, kar je okrog nas. Lepo in manj lepo. Živo. Delamo vse, kar nam je naročeno in kot nam je naročeno. Pozabljamo pa, kaj je v nas in česa si v resnici želimo. Nihče več si ne upa izstopati, ker vsak vse bolj dvomi vase. Postali smo del jate in letimo z vsemi drugimi ter pozabljamo, v čem je pravzaprav lepota letenja – v svobodi, sproščenosti in nepredvidljivosti.

Rating: 5 out of 5.

ViveVageKnjige, 2020

Featured

Slepa pega

Slepa pega

Prijetno presenečen sem bil, ko sem med naključnim brskanjem po policah opazil nov prevod Paule Hawkins – Slepa pega. Še nekoliko bolj presenečen nad razmeroma skromnim obsegom romana, saj avtorica slovi po dodelanih romanih, kjer zgodbo skrbno tke in zapleta ter na koncu tudi razplete. Tokrat pa 120 strani …

Ne tako dolgo nazaj sem pisal o romanu Paule Hawkins Ogenj, ki že dolgo tli in med drugim zapisal, da bo morala avtorica počasi izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev. Dekle na vlaku, Pod gladino in Ogenj, ki že dolgo tli, imajo zanimivo formulo, ki je za bralca sicer lahko naporna in ne prinaša več ravno tistega pravega vznemirjenja. No, pri teh 120 straneh Slepe pege bi človek pričakoval, da bo dogajanje zgoščeno in da ti knjiga ne bo dala dihati. Pa ni ravno tako!

Najprej sta bila Jake in Ryan, prijatelja od malih nog. Bila je Edie, precej osamljena in drugačna. In po naključju so se njihove poti prekrižale in od tistega dne dalje so bili Jake, Ryan in Edie. Skozi dobro in slabo. Jake, nagrajeni scenarist, ki po nenadnem uspehu znova išče zmagovito formulo in Edie se poročita ter iz Londona preselita na Škotsko, v okolico Edinburgha, v hišo Jakeovega pokojnega očeta, na pečini, sredi ničesar, kjer je zakonsko življenje vse prej kot idilično. Tudi Ryanov prihod triperesni deteljici ne pomaga.

A vse to boste izvedeli skozi branje. Knjiga se začne z umorom oz. odkritjem trupla. Ryan je tisti, ki najde umorjenega Jakea, z razbito glavo, v mlakuži krvi pa leži steklen kipec, nagrada za najboljši scenarij, pravzaprav edina Jakeova nagrada. Edie in Jake sta se pred kratkim hudo sprla in Edie nemirne dni preživlja v Ryanovem stanovanju. Edie se sprva zdi, da je Ryan povsem nedolžen in je slučajno našel svojega najboljšega prijatelja. Ona ima alibi.

Prva, ki se zdi v zgodbi zelo sumljiva, je policistka Neeta Badami, saj je vse preveč vsiljiva in za katero se zdi, da nekaj skriva. In druga je Ediejina prijateljica Lara, vidno zaskrbljena in skrbeča, a se tudi zanjo zdi, da je nekaj, česar še ne vemo. Ker jasno je, da je v celi zgodbi nekaj skritega, nepovedanega. Kdo bo to razkril? Edie, policija ali kdo tretji?

Zgodba, ki se začne dogajati julija, se prevesi v november. Ryan je medtem prepoznan kot krivec Jakeovega umora, saj vse sledi vodijo k njemu. Edie, ki je vse bolj razrvana in težko verjame, kaj se je zgodilo med njimi, začne na Larino priporočilo poslušati audio zgodbe, projekt, ki ga je ona razvila. In če sprva ob pomirjujočih glasovih in lahkotnih zgodbah lahko zvečer končno zaspi, nenadoma sliši zgodbo Poseben kraj v peklu. Zgodbo, ki pravzaprav opisuje njihovo zgodbo, vključno z umorom enega od junakov. Ampak, v zgodbi je omenjena še četrta oseba, ki je očitno ključ do vsega.

Edie mora odpotovati v preteklost, si po zaslugi slišane zgodbe priklicati usoden dogodek, ki je najbolj zaznamoval navidez trdno prijateljsko vez med Jakeom in Ryanom, a več kot očitno zaznamoval vse tri. Njo, ker takrat ni govorila resnice ter Jakea in Ryana, ker sta nekomu nekaj storila. Komu? Edie gre po odgovore v zapor k Ryanu, ki pove veliko in še več – o Jakeovih dolgovih in težavah, njegovi skrivnostni ljubimki in seveda ni pozabil niti imena tiste, ki sta jo fanta v srednji šoli zaznamovala. Edie mora čimprej izvedeti, kje je Louise Grant, debelušna modrooka blondinka, preden bo prepozno.

Zgodba je precej bolj enostavna in se razplete hitreje ter bolj enostavno kot smo tega pri Hawkinsovi vajeni. Lahko bi celo rekel, da beremo skrčeno verzijo obsežnejšega romana. Konec je (seveda) nenavaden in pusti precej stvari odprtih, tako da ni nemogoče, da nas čaka nadaljevanje. Zgodba, ki se odvija zelo hitro, a se mestoma celo vleče in šele proti koncu dobi tisti nepredvidljiv zagon napetega kriminalnega romana. Knjiga, ki jo boste hitro prebrali, a vas bo težko navdušila.

Rating: 3 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Težko je biti bog

Težko je biti bog

Roman bratov Strugacki sodi med vrhunce ruske oz. sovjetske znanstvenofantastične in socialne književnosti. Zapleteno branje, polno nenavadnih imen in dogodkov ter hkrati tako zelo brezčasno in znano, pa čeprav je bilo napisano sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Težko je biti bog pripoveduje zgodbo o donu Rumati, odposlancu s planeta Zemlje nekje v bližnji prihodnosti, ki mora v tajnosti opazovati (in tudi nadzirati) življenje na oddaljenem planetu, kjer družba deluje po principih srednjega veka. Opazovati pomeni, da se ne sme vpletati in kakorkoli pomagati, saj bi na ta način spremenil tok zgodovine, česar pa si nekdo s statusom boga ne sme dovoliti. Don Rumata je tako pogosto v precepu, tudi na skrajnem robu obupa, ko gotova smrt grozi njegovim bližnjim (pa čeprav niso z njim povezani drugače kot v vlogi služabnikov), njegovim zaveznikom (ki so to po zaslugi zlata, ki jim ga daje) oziroma celo njemu samemu (pa čeprav je zaščiten in nedotakljiv).

Bralca utegne zmesti uvod, kjer pravzaprav ne ve najboljše, kakšna zgodba je to. Trije, zdi se najstniki – Anton, Paška in Anka v bližnjem gozdu uganjajo norčije v slogu Toma Sawyerja, naletijo na kaj nenavadnega, kar bi nas utegnilo spomniti na Gospodarja muh, a ne vemo, kdo in predvsem od kod so. Tudi najdba okostnjaka z mitraljezom na enem od križišč pri odgovarjanju na vprašanja ne pomaga.

In potem Antona spoznamo kot dona Rumato, tajnega agenta v nenavadnem mestu, ki je ves čas na robu zloma in upora. Nenavadni oblastniki, nadzorniki, vojaški plačanci in pokvarjeni menihi, močan trgovsko-obrtniški ceh, kup blagorodne gospode, ki se prepušča pijančevanju in nažiranju, mučitelji in rablji ter obubožano prebivalstvo, ki ne ve, s katerega konca in kako trdo jih bodo dobili čez hrbet. Preganjanje in kaznovanje (tudi z okrutno smrtjo) izobražencev, zdravilcev, kulturnikov in vseh tistih, ki vedo nekaj več. Spletke, vohunjenja, izdaje, prevrati in udari. Sovjetska Igra prestolov? Srednji vek ali prilagojena verzija Sovjetske zveze v času po drugi svetovni vojni? Vse preveč je nekih vzporednic, filozofskih razglabljanj in podobnosti. Pa ne le s Sovjetsko zvezo, ampak takorekoč s katerokoli drugo državo, v kateri je kadarkoli vladal kakšen totalitaren režim.

Elementi znanstvenofantastičnega so tukaj nekaj povsem drugačnega kot smo jih vajeni. Nadzor Zemljanov nad nekim drugim planetom. Nerazvit planet v našem osončju. Skrivnostna povezanost dona Rumate z Zemljo in njegove (super)moči. Med njimi recimo nenavadna tabletka, ki mu pomaga pri premagovanju »mačka« ali fizični bolečini po kakšnem bolj surovem pretepu. Sama ideja takšnega načina življenja in nadzora nekje v bližnji prihodnosti, čeprav ne vemo, kdaj se to dogaja. Vemo pa, da je vsa znanstvena fantastika 20. stoletja pravzaprav pogrnila na celi črti, če malo bolje pogledamo svet, v katerem živimo leta 2022. 

Tisto, kar bo bralca vsekakor prepričalo, je sam glavni lik. Njegovo spopadanje z božanskim oz. (nad)človeškim. Seveda se zaveda svoje moči, se občasno pregreši in jo uporabi, čeprav predvsem za namen lastne zaščite in varnosti, a ves čas dvomi. Kaj sploh počne tam? Kakšno sporočilo naj prenese na Zemljo? Naj dovoli, da se življenje odvija, kot se, pa čeprav bi lahko naredil red. Ključen je pogovor med njim in doktorjem Budahom, ki ga skoraj ves čas išče in se ga trudi rešiti. Kako spremeniti svet oz. kakšen naj bi bil popoln svet, kakšna je vloga vladarja, gospodarja oz. boga? Na vsak Budahov predlog in argument ima Rumata odgovor, zelo realen in žal pesimističen. Enakopravnosti in splošnega dobrega za vse ni mogoče doseči. Ne glede na to, ali bog je ali in kaj stori. Človek je, kakršen je in vedno se bo našel nekdo, v katerem se bo prebudila sla po oblasti, po imeti še več.

Sporočilo romana Težko je biti bog je jasno. Težko ga je sicer razbrati in se prebiti skozi vse nazive, imena, povezave in pestro dogajanje, ki mu je na trenutke težko slediti. Brata Strugacki (Arkadij in Boris) sta opravila odlično delo in nekako se sprašujem, kako je lahko knjiga s takšno oblast kritizirajočo vsebino izšla v železni Sovjetski zvezi. Me ne preseneča, da sta navdihnila številne ustvarjalce, predvsem poljske in nemške, ki so ravno tako živeli v podobno represivnem okolju. Med branjem se sicer nisem mogel znebiti občutka, da berem zgodbo, iztrgano iz konteksta nečesa veliko bolj obsežnega in kompleksnega. Nečesa, kar se je dogajalo prej in kar se je zgodilo kasneje. Preveč vprašanj in premalo odgovorov.

Rating: 3 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Zanimive knjižne novosti za male bralce

Vilma in Vili – Skrivnostna pošast

Nekaj zanimivih novosti za (naj)mlajše bralce sem tokrat dobil od založbe Didakta – tri bodo predstavljene tukaj, tri pa v ločenih člankih, saj so vseeno malce bolj obširne in je o njih moč pisati tudi nekoliko obširneje. Dve knjigi s starima znancema – Vilmo in Vilijem ter Bibo in Gustijem in za nameček še nova knjiga iz zakladnice slovenskih pripovedi.

Živali in rastline v slovenskih pregovorih

Dr. Saša Babič iz arhiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU je zbrala zanimiv nabor slovenskih pregovorov s živalmi in rastlinami v glavnih vlogah. Kot je lepo zapisano, imamo pregovore za ohranjevalce in nosilce kulture, v katerih se odraža naša družba, vplivajo na naš pogled na svet, niso pa vedno najbolj logični. Mnogim lahko nadenemo tudi oznako »ljudskih modrosti«, ki pa v teh močno drugačnih oz. spremenjenih časih ne pridejo več tako do izraza, podobno kot velja za stare vremenske vraže.

Zagotovo ste se sami že kdaj znašli v situaciji, ko bi vam kak pregovor prišel, najbrž pa še večkrat, ko ste se spraševali, kaj kakšen pregovor pravzaprav pomeni. Nekaj primerov, ob katerih sem bil, priznam, kar malo zmeden, čeprav neko logiko imajo. »Pes v cerkev, pes iz cerkve.«, »Pajek išče strup, čebela pa med.«, »Zadnja krava ne gre iz hleva rada.«, »Žaba ni za lešnike.« (ali je to mogoče enako kot krava in sedlo?), »Smreka ni hrast.« in še kakšnega bi lahko našel.

Seveda so tu nekateri dobro znani, npr. »Še pes hoče imeti pri jedi mir.«, »Kogar kača piči, ta se zvite vrvi boji.«, »Pusti leva, dokler spi.«, »Pes je gospodarju zvest, mačka pa hiši.«, »Ni vrtnice brez trnja.«, »Sosedova trava je vedno bolj zelena.« ali pa malce predelani: »V sili pes še muhe žre.« (sam imam v spominu tistega, ko v sili hudič je muhe?), »Lisica se dlake izlevi, zvijač se ne iznebi.« (ki je podobna tisti z volkom, dlako in čudjo), »Ko se vrabci med seboj kavsajo, se sokolu izide.« (ali kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?) in tako naprej.

Tisto, kar pri knjigi pogrešam, je pravzaprav ravno razlaga pregovorov, izročilo oz. ljudska modrost, ki tiči v ozadju kakšnega pregovora. Tako imate zbranih skoraj 150 slovenskih pregovorov, ki vam bodo zagotovo kdaj prišli prav, z domiselnimi ilustracijami jih je obogatil Izar Lunaček. Kakšnega pa lahko uporabite in preverite, kako dobro vas sogovornik posluša.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas

Bibi in Gusti sta prikupna pujska, ki ju je v pravljični svet izpustila Ida Mlakar Črnič, upodobila pa Kristina Krhin. Bibi je tista pridna, marljiva pujska, ki nima obstanka in vedno najde še nekaj za naredit, je Gusti nagajivi pujsek, ki se rajši igra in kakšno ušpiči.

In ker je jesen, imata pujska precej dela. Pograbiti listje, pospraviti drvarnico, najti izgubljen cekar in skuhati malinovo marmelado (oziroma malmarado), preden nekdo (najbrž škorci) poje vse maline. No, Bibi bi počela vse to, ampak časa ni oziroma ga je premalo. Gusti z otroško zvedavostjo in radovednostjo tega pač ne razume. Ker časa ne vidi in ne razume. Ko ga enkrat zasliši, pa se domisli zanimive rešitve.

Nenavadna pravljica s številnimi podtoni, ki nas vse opozarjajo, da smo preveliki sužnji časa in opravil ter da ne znamo več uživati v prav ničemer. Tudi v opravilih, ki so na prvi pogled zoprna, a so lahko povsem prijetna. Avtorica ima obilo izkušenj pri delu z otroci, kar se vidi v jeziku, ki ga uporablja, saj jim bo znan in predvsem zabaven. Prigoda dveh pujskov, ki bo otroke marsikaj naučila in jih v prvi vrsti zabavala, nam odraslim pa (morda) odprla oči.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Vilma in Vili: Skrivnostna pošast

Tudi čarovnica Vilma in njen zvesti mačkon Vili sta stara znanca otroškega pravljičnega sveta. Tokrat se običajni čarovniški duo spopada s kar dvema težavama – zaradi gostega gozda sta njuna hiša in vrt ves čas v temi, poleg tega se na vrtu pojavijo nenavadne stopinje, ki morda (s poudarkom na morda) pripadajo veliki, kosmati pošasti.

In ko se sprehod sploh za Vilmo ne konča najboljše, se odločita gozd pogledati od zgoraj. Od tam bosta zagotovo z lahko opazila pošast. Tokrat se polet slabo konča za črnega mačkona Vilija, ki pade z metle med veje, na nekaj mehkega! In kosmatega. Na veliko, kosmato pošast. A pošasti so zelo prijazne in nežne, za nameček imajo zelo drobna stopala, kar pomeni, da stopinje na njunem vrtu ne morejo biti njihove. Čigave torej so?

Pravljično-čaroben preobrat, hipna selitev hiše in vrta na drugo lokacijo ter iskanje buče za bučne juho dajo vse odgovore. Vsaj mačkonu Viliju in zagotovo tudi mladim bralcem. To pa pomeni, da je prav v vsakem od njih tudi malo čarobnega.

Valerie Thomas in Korkyja Paula bi težko primerjal z Julio Donaldson in Axlom Schefflerjem, ki sta v tem pravljično pripovednem stilu bržkone nedosegljiva. A to seveda ne pomeni, da tudi Vilma in Vili nista zabavna kombinacija, ki bo otroke z igrivostjo in ščepcem nepredvidljivosti vsekakor zabavala in navduševala.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Bežen trenutek bajnosti

Bežen trenutek bajnosti

Ena tistih knjig, ki so mi jo priporočili in ker je priporočilo prišlo iz ust strastne bralke in ljubiteljice jezika, nisem potreboval dolgo. Spogledoval sem se celo z angleško verzijo On Earth We’re Briefly Gorgeous in potem v dar dobil slovenski prevod Anje Zag Golob in Katje Šaponjić.

Malokrat omenjam prevajalce, mogoče celo premalokrat. Mogoče se njihovega dela in pomena ne zavedamo, a ga vsaj tisti pozornejši bralci, ki se včasih spopademo tudi z izvirnikom, opazimo, kadar je kvaliteten. In ni preprosto prevajati besednih iger polne otroške knjige kot to počne Boštjan Gorenc – Pižama, fantazijske mojstrovine, kjer je v zadnjem času med najbolj prepoznavnimi Sergej Hvala, v spomin se mi je vtisnila tudi prevajalka del Walterja Moersa, Stana Anželj in pa jezikovno dovršen prevod Življenja vilinov Barberyjeve, ki ga je »podpisala« Saša Jerele. Tudi Jedrt Maležič in Maja Lintenvalner znata imenitno prevajati in to so vsekakor le nekateri, ki so mi v tem trenutku padli na pamet.

Ocean Vuong je ameriški pesnik vietnamskega rodu, Bežen trenutek bajnosti iz leta 2019 pa velja za enega najpomembnejših ameriških romanov tistega leta in nekako si upam reči, tudi tega obdobja. In če vemo, da je na sceno prišel s pesniško zbirko Night Sky with Exit Wounds, potem je jasno, da je njegov jezik zelo bogat, razkošen, a brez nekega kičastega nakladanja, ko bralcu ni več jasno, kaj sploh bere. Stavki in poglavja so celote in kakršenkoli stavek je lahko hitro iztrgan iz konteksta in razumljen narobe. Zgodba je zanimiva in drugačna – sinovo pismo materi, ki ne zna brati.

Pismo ali še boljše izpoved. Kopanje po spominu – materine zgodbe o domnevnem očetu in predvsem babičine zgodbe iz vojnega Vietnama ter iskanje identitete. Cuki (kot pripovedovalec nosi vzdevek) je Vietnamec in ni mu lahko, v obljubljeni deželi ZDA, ki je vse prej kot sanjska, pa sploh. Mama zna komaj kaj angleško, babica sploh nič, on se je moral jezika, kulture in navad naučiti. In ni šlo vedno zlepa. Mama seveda ni vedela za nič od tega. Celodnevno delo v manikirnem salonu za uborno plačilo in nerodno dobrikanje za morebitno napitnino, kupovanje hrane s kuponi ugodnosti, prikrivanje resnic in nenehna skrb za mati in sina.

Cuki (in v njem je veliko avtorjevega) je skozi pisanje iskal in razkrival lastno identiteto in jo našel na obrobju Hartforda, na (ilegalni) plantaži tobaka, kjer je spoznal Trevorja, svojo prvo veliko ljubezen. Na trenutke se zazdi, da celo edino ali pa vsaj največjo. Trevor je Cukijevo popolno nasprotje – živi v prikolici, z očetom, ki prerad pogleda v kozarec, redno uživa mehkejše in trše droge in je na nek način stereotipen Američan. Seveda ne tako zelo stereotipen, da ne bi hrepenel po moškem in se mu predal, za nameček pa je ta moški celo Vietnamec in v ZDA ne posebej priljubljen. In ko oče nekega večera v pijanskem blebetanju pove, da bi morali vse požgati v sedemdesetih, imamo opravka s še enim stereotipom in predsodkom več.

Cuki pa hrepeni. Želi si lepšega življenja za svojo družino, za zdelano mamo in njeno sestro ter zgarano babico, nenazadnje zase. Ne želi jim biti v breme. Spomini ga preplavljajo n v marsikaterem bralcu utegne izvabiti solze sočutja. Sladko in strastno pa je njegovo hrepenenje do Trevorja … vse od prvih, naključnih dotikov, pogledov, opisovanja podrobnosti in trenutkov, do njegovega telesa, poljubov in včasih nežnih, drugič grobih spolnih odnosov, ki jih imata. »Zadevanja« in dolgih pogovorov v skednju, pod tobakom, ob zvoku čričkov in zavijanju vetra. Mama seveda ni vedela niti za to.

Ogromno je simbolike – v imenih oz. poimenovanjih, običajih, hrani, pogovorih in samem razmišljanju. Zelo zanimiv je tudi del o Tigerju Woodsu, ki je še en dokaz več, kako spretno in zanimivo avtor v svojo zgodbo vtke nekaj na prvi pogled povsem drugačnega, a hkrati zelo podobnega. Močno drugačno od našega in ravno tako od ameriškega. Težko je biti in hkrati ne biti. Povedati in zaupati vse tisto, kar se zdi kot neverjetna izkušnja, ki je zapisana predvsem v srcu.

Ocean Vuong je vsekakor uspel odlično povedati zgodbo, pa ne le eno, saj se v Bežnem trenutku bajnosti prepleta kar nekaj zanimivih in edinstvenih zgodb. Knjiga, ki jo je užitek brati.      

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2019

Featured

Mreža zla

Mreža zla

Jessica Niemi je nazaj. Max Seeck je Lov na čarovnice nasledil z Mrežo zla, kjer se razrvana detektivka znajde pred še težjo preizkušnjo, predvsem pa se spopada z vse več osebnimi težavami.

Lov na čarovnice je prva knjiga iz serije finskega avtorja Maxa Seecka in v kateri smo spoznali detektivko Jessico Niemi, s čudno in ne docela pojasnjeno preteklostjo, ki jo seveda spremlja na skoraj vsakem koraku ter policijsko ekipo, s katero uspešno razrešuje bolj ali manj zapletene primere. Primerjave z Jojem Nesbojem in »njegovim« Harryjem Holejem se po drugem delu zdijo še malce bolj na mestu in lahko rečem, da ne bi imel čisto nič proti, če dobim nov odličen skandinavski cikel kriminalk, s težavno detektivko v glavni vlogi. Tretji del je sicer že v nastajanju. Že po prvem delu je bilo povsem jasno, da je usodna družinska nesreča ne bo nehala spremljati, enako velja tudi za Columbana in dogajanje v Benetkah pri njenih rosnih 19. letih.

Mreža zla prinaša kar nekaj novosti – Erne Mikson je umrl zaradi raka in nadomestila ga je Helena Lappu oz. Hellu, istospolno usmerjena višja policijska inšpektorica, ki se stvari loteva po vojaško, z bore malo občutka za sočloveka. V roke ji kaj hitro pridejo strogo zaupni dokumenti, iz katerih so jasno razvidne Jessicine psihološke težave in ki jih ima Hellu namen kaj kmalu uporabiti, saj ji delo in odnos detektivke ne ustrezata. Pri tem ji pomaga tudi Jami Harjula, novi detektiv, ki na nek način nadomesti Mikkeleja. Odnosi v enoti so sicer zavoljo dogajanja v prvi knjigi precej skrhaniYussuf in Nina sta psihično precej sesuta, saj sta oba gledala smrti v obraz, poleg tega se mora Nina soočiti še s tem, da je bil njen (skriti) ljubimec del zločinskega kulta in da jo je v tistih dneh prevaral z Jessico Niemi. Vsi doživljajo določene spremembe, morda je tokrat nekoliko bolj v ospredju Rasmus oz. Rasse, glavna vloga seveda še vedno pripade Jessici. Njeni pogovori z mamo so vse bolj intenzivni in pogosti, prigovarjanja tistega drugega glasu jo vodijo in usmerjajo, tu pa tam se seveda zgodi tudi, da vidi (ali se ji vsaj zdi, da vidi) kaj, kar jo spomni na grožnjo Camille Adlerkrautz.

Tim Taussi z imetniškim imenom Kex Maces, veliki finski glasbeni zvezdnik ob izidu svoje nove plošče Kex Mace’s Spider Web v klubu Phoenix priredi veliko zabavo in nanjo povabi vse pomembneže in vplivneže s Finske. Le nekaj dni kasneje policija dobi prijavo pogrešanja dveh oseb, ki ju poznajo praktično vsi – najvplivnejših in najpopularnejših blogerjev na Finskem, Lise Jamamoto in Jasona Nervanderja. Prva je na zabavi bila, drugi ne. Prvi izsledki raziskave pokažejo, da sta bila vplivneža s skupno zgodovino sicer sprta, da se je prva navduševala nad mangami, drugi pa nad BDSM spolnimi praksami. A kakšno vezo ima njuno izginotje z mrtvo ukrajinsko prostitutko ob svetilniku Soderskar? Razen te, da je bila Olga oblečena v šolska oblačila, značilna za upodobitve na manga stripih in da je prav ta svetilnik upodobljen na eni zadnjih slik Lise Jamamoto?

Morda se vam je zdel zgodbeni klobčič v Lovu na čarovnice zapleten, mestoma nepovezan in tokrat ne pričakujte nič manj. Marsikateri odgovor skriva klub Phoenix, njihov robustni varnostnik Alem, še bolj pa lastnik Frank Dominis, v katerega se zagleda in z njim za eno (zelo usodno) noč celo zaplete Jessica. Kdo je Akifumi in kdo Fantom, kakšna je vloga nenavadnih ključnikov na Instagramu, vmeša se japonska mafija, ne smemo mimo nenavadne oblike zdravljenja z žabjim strupom, imenovane kambo, svoje zamolčane skrivnosti pa imata tudi Lisina najboljša prijateljica in sostanovalka Essi ter kaplan Nikolas Ponsi, eden od Jasonovih zaupnikov.

Serija umorov na neki točki postane prevelika, podobni zločini so se v preteklosti dogajali tudi v sosednjih državah in zato se v preiskavo vključijo oz. jo prevzamejo močnejši in vplivnejši. Za Hellu je ta trenutek seveda imenitna priložnost, da pred zid postavi Jessico, ji razkrije dokumente in ponudi možnost – ali (iz osebnih razlogov) odide sama ali bodo igrali grdo in na ta način oblatili tudi Jessicinega drugega očeta, Erneja Miksona. Jessica se, čeprav nerada, odloči za prvo možnost, njena odločitev pa je pravzaprav točka preloma.

Tisto, kar me je tokrat zmotilo, pa sem se čez knjigo prebil v dveh dneh (slabega vremena) in česar v prvi ni bilo, je pravzaprav zaključek. Na nekaj straneh dobimo pravzaprav povzetek dogajanja najprej v tisti usodni sobotni noči 23. novembra in tudi v naslednjih dneh, ko je že potekala policijska preiskava. Za trenutek se mi je zazdelo, da berem Agatho Christie in njenega Hercula Poirota, ki razlaga, kako se je zgodil zločin. Malce nedomiselno in nepotrebno, saj vsaj sam pri takih knjigah rad vidim, da na koncu sestavljanko vendarle sestavim sam, avtor pa mi ponudi posamezne sklope. Tisti, ki radi pokukajo na zaključek knjige, bodo morda videli le eno ime, pa bo dovolj. In je škoda, saj odvzame bralski užitek in razmišljanje …

Mreža zla sicer nagovarja odrasle bralce in vsaj starše zna pošteno prestrašiti glede družbenih omrežij, še posebej njihove težko omejene uporabe med mladimi. Ponuja pa seveda kar nekaj izhodišč in opozoril, ki vam lahko pridejo prav, da otrokom (mladostnikom) razložite, kaj vse je narobe in na kaj vse morajo biti previdni. Družbena omrežja in temni splet so pač le korak narazen in če kdo še vedno misli, da gre le za nedolžno »druženje«, le pomislite na zbiranje vseh mogočih podatkov in fotografij ter lokacij, vseh vaših življenjskih in potrošniških navad in seveda na vse izzive, ki se ves čas pojavljajo in so vse prej kot nedolžni. Seeck je šel izven teh osnovnih okvirjev, dodal mednarodno kriminalno združbo, alternativne oblike zdravljenja, umetnost, spolnost, glasbo in ko vse to postavite v mračno in z zlorabo alkohola močno prežeto finsko družbo, dobite neodložljiv kriminalni roman.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Plavalec

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.   

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.    

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Rating: 3 out of 5.

Litera, 2022  

Featured

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.

Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s TrkajemKla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.

Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.

Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.

In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.

No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.

H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.     

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Anomalija

Anomalija

Nenavadni roman francoskega avtorja, ki ga boste na trenutke težko razumeli, a je tako zelo berljiv in nepredvidljiv, da ga boste res težko odložili iz rok. Nekaj svežega in drugačnega in niti ni preseneča, da je Herve Le Tellier zanj dobil slovitega goncourta.

Pogoste zapise začnem z »Zgodba/zaplet je preprosta in kar standardna …«, ampak danes tega ne bom zapisal. Ker pač ni. Trije sklopi, enajst glavnih oseb, v glavni vlogi pa dogodek oz. pojem. Anomalija. Kaj anomalija sploh je? Odstopanje, odklon od splošnega pravila ali zakona oziroma nepravilnost, ki jo je težko pojasniti z obstoječimi pravili in teorijo, zakoni in nenazadnje smislom.

Desetega mara 2021 s pariškega letališča proti New Yorku odleti letalo z 243 potniki in člani posadke. Tik pred pristankom naletijo na močno turbulenco – supernevihtni oblak, a izkušenemu pilotu po nekaj minutah strahu uspe varno pristati. 106 dni kasneje se nad New Yorkom po težavnem boju s turbulenco pojavi letalo, znova boeing letalske družbe Air France. Z 243 potniki in člani posadke. V ameriškem nadzoru zračnega prometa seveda završi, saj tega letala ni bilo na nobenem radarju in njegov prihod ni bil nikjer napovedan. Pilot in kopilot sta celo enaka kot na marčnem letu, oznaka letala ravno tako in, ne, to še ni vse – tudi vseh 243 potnikov in članov posadke je enakih. Kaj se je zgodilo?

Odgovor je preprost – anomalija. Ampak kakšna? Na to vprašanje morata odgovorit dva vrhunska matematika – Adrian Miller in Meredith Harper, ki sta po napadu na newyorška dvojčka pripravila vrsto protokolov, kako ukrepati v različnih primerih (ne)pričakovanih dogodkov v zraku. Na pomoč jima priskoči cela vojska različnih znanstvenikov, teoretikov in praktikov, ovenčanih z vsemi mogočimi nagradami in čeprav razvijejo nemalo različnih teorij, dokončnega odgovora nimajo.

Zato pa je seveda toliko bolj zanimivo brat zgodbe ljudi, ki so bili na enem in drugem letu. Imamo francoskega pisatelja in prevajalca, ki je v obdobju teh 106 dni storil samomor, posthumno pa je izšel njegov roman, z naslovom Anomalija. Temnopolta odvetnica, ki je v obdobju 106 dni zanosila. Bratec in sestrica, ki iz Pariza odletijo brez očeta, vojaka. Zgodba pilota, ki mu v vmesnem času odkrijejo zelo agresivno obliko raka. Mati samohranilka, plačani morilec, nigerijski pevec, ki je v tistih 106 dneh posnel svojo največjo uspešnico in še bi lahko našteval. Enajst ljudi, enajst zgodb. Ki zares zanimive in nore postanejo šele takrat, ko se junijski potniki srečajo oz. soočijo z marčnimi. Pa seveda niso pomembni le oni, ampak njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci, partnerji, … naenkrat so soočeni z isto osebo, dvakrat. In skoraj nihče več ni enak. Katera »različica« je boljša, ljubša, prijetnejša?

Kopica znanstvenih razlag in pojasnil, ki vam utegnejo jemati sapo, saj o nečem takem preprosto ne razmišljate. Različni verski pogledi. Logična izhodišča. Vojaška in politična logika. Filozofija, fizika, kemija. Seveda, tudi teorije zarot. Takšne in drugačne reference – na glasbo, film, umetnost, znanost, politiko in še kaj. Sploh Adrian Miller vas zna navdušiti. Pri vsem skupaj pa seveda človeški faktor – kako bi se sami soočili z nečim takim? Pozabite na to, ko po desetletjih spoznate svojega sorojenca, za katerega niste vedeli, da ga imate, morda starša ali celo bivšega partnerja, za katerega ste mislili, da je umrl. Zdi se nemogoče in neverjetno, a vse to se je že dogajalo, takšne anomalije se pač pripetijo.

In prav tukaj se je avtorju uspelo odlično postaviti v zelo različne vloge, tudi razvijal jih je v različne smeri. Tu pač ni zmagovalcev ali poražencev. Nekateri umrejo, skoraj vsi se na novo rodijo. Nikoli sicer ne izvemo, kaj točno se je res zgodilo, med branjem pa boste spoznali, da pač ta primer ni osamljen. In tudi zadnji ne. 

Na začetku sem pričakoval (nadnaravni) zasuk v stilu Stephena Kinga, ampak ne. Ob vseh (ne)mogočih teorijah in možnostih je Le Tellier ostal v mejah, ki jih začrta uvodoma – torej pričakujte nepričakovano. Predvsem pa odlično poletno branje, ki ga boste užili na dah.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Ogenj, ki že dolgo tli

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.  

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Križci, krožci

Križci, krožci

Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.

Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla. 

Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.

Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.

Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina. 

Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.  

Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.

Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Nekropola

Nekropola

Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.

Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst. 

Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.

Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.

Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.

Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.

Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?

Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.       

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smrdokavra

Smrdokavra

Nenavadna »pravljica« za odrasle francoske avtorice Amelie Nothomb je zelo nenavadno, a berljivo delo, polno prispodob in realno-pravljičnih referenc, globoko v sebi pa pravzaprav ljubezenska zgodba. Hvalnica drugačnosti in sprejemanju.

Tanka knjižica, ki bi jo težko označili za roman, obenem pa tudi »pravljica za odrasle« ni ravno najboljša oznaka, saj klasičnih pravljičnih likov in zapletov ne boste našli. Založnik je uporabil avtomobilistično oznako »hibrid«, pa naj bo tako. Zgodba o fantu in dekletu, ki ne vesta en za drugega, ki sta si tako zelo podobna, a hkrati različna in ki ju silnice ljubezni in sprejemanja preprosto vlečejo drug k drugemu.

A najprej k naslovu … smrdokavra je ptica, znana tudi pod imenom vodeb. Močno drugačna, nekaterim grda in celo odvratna, a tako zelo posebna in unikatna. Živih barv, velik kljun, precejšen razpon kril, slovijo pa predvsem po svojih dolgih črnih peresih na vrhu glave, ki izgledajo kot perjanica. Antični Egipčani so jo slavili kot sveto žival in je pogosto predstavljala okras na žezlih bogov, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci pa so jo prepoznavali kot znanilca vojne, pa tudi drugod po Evropi je nastopala kot zloben (pravljičen oz. pripovedni) lik.

Glavna junaka sta, kot ste že lahko razbrali, dva. Njemu je ime Božidar, še lastnim staršem neizmerno grd otrok, a po drugi strani neverjetno bister. Ona je Trandavilja, krasotica, ki pa ji nihče (niti starša) ne priznava posebne inteligence. V skladu s tistimi znanimi puhlicami »lep in neumen« oziroma »obojega ne moreš imeti – pameti in lepote«. Morda je tudi med vami kakšen, ki je v svojih mlajših letih slišal tovrstne opazke, ki seveda bolijo in so največkrat posledica tega, da ljudje, ki jih izrekajo, človeka, proti komur uperjajo strupene puščice, sploh ne poznajo.

Božidarjeva starša sta bila ne več otroka, a zelo otročja in ju je sinov prihod presenetil, njegova grdota toliko bolj. Otroka sta želela skrivati pred vsemi, Božidar pa je hkrati razvijal neverjetne umske sposobnosti, saj je tudi na ta način želel ugajati staršem in okolici. Otroci so bežali od njega, ga zasmehovali in žalili, on pa je ves čas srkal bogastvo informacij, ki sta mu jih ponujala družba in okolje. Odličen v šoli, iz neznanega razloga postane magnet za dekleta, a nobeni prav za dolgo in se nato zaljubi v ptice … je vsega kriva prav smrdokavra, s katero se mladenič lahko poistoveti? Morda pa res.

Trandaviljina zgodba je seveda druga plat tega kovanca. Za njuna uspešna starša je bila pravzaprav projekt, za katerega nista imela veliko časa in tako je breme varstva (in vzgoje) kaj hitro padla na ramena stare in rahlo ekscentrične babice. Trandavilja je za razliko od Božidarja s svojim videzom navduševala od rojstva dalje in ji spričo lepote kaj več ni bilo treba. Ne, da kmalu deklica ne bi znala, le treba ji ni bilo. Podobno kot otroci, ki se rodijo s srebrno žlico, največkrat ne rabijo nič delat, pa nihče ne pravi, da ne znajo … Odrašča in je obenem tarča zavidljivih pogledov in zaničljivih pripomb, doživi prvo ljubezen in s pomočjo babice Rožline zaceli zlomljeno srce.

Oba imata še en zanimiv, lahko bi rekli usoden pripetljaj. Božidar se spoprijatelji z Aleksandrom, saj imajo pri njem doma televizor, ki povzroči določene obrede, ki jih ima družina in so fantu (skoraj) nerazložljivi. Še manj pa razume, zakaj Aleksander o njem drugim še vedno govori grdo in žaljivo. Mar je to prijateljstvo? Trandavilja  se na Jezusovi gimnaziji zagleda v Tristana, čudovitega fanta, med njima hitro preskoči iskrica, vname se ljubezen, zgodi se prvi poljub in nato … nato Trandavilja sliši Tristana drugim govorit, kako je čisto zares neumna kot noč. In temu se reče ljubezen?       

In tako kot Božidar svojo strast prepozna v pticah in ornitologiji, jo Trandavilja v … draguljih. Različnost in drugačnost, ujetost in svoboda, presojanje po videzu ali petju, všečnost ali sovražnost ter seveda poistovetenje s čudovitim svetom ptic je tisto, kar pritegne Božidarja. In Trandavilja ter dragulji? Vsega je pravzaprav »kriva« njena babica Rožlina, ki dekletu izda marsikatero zanimivost in skrivnost življenja in sveta. Vsak dragulj ali drug drag kamen je za nekoga pač le kamen. Za drugega pa bogastvo in vir neizmerne lepote. Nesrečen dogodek, pa genialen preblisk menda topoumnega dekleta in imamo novo zgodbo o uspehu.

Kaj nam torej manjka? Srečen konec seveda. Božidar, grdi ornitolog in Trandavilja, prekrasen obraz hiše draguljev. No, morda pa je prav to – kopica naključnih dogodkov; tiso pravljično v Smrdokavri? Še eno, zadnje naključje je potrebno, da se zgodba sklene. Dva grda račka postaneta čudovita laboda, kronska dragulja v tej hvalnici drugačnosti.

Smrdokavra je pač ena tistih knjig, ki jo boste hitro prebrali in še dolgo razmišljali o njej.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Lov na čarovnice

Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Pod svobodnim soncem – strip

Pod svobodnim soncem – strip

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je bržčas eno ključnih slovenskih literarnih del, prozna vzporednici Prešernovemu Krstu pri Savici. Brali smo jo v osnovni šoli, berejo jo naši otroci in vsekakor jo bodo brali tudi naši vnuki. Vsaka generacija jo razume drugače, saj je roman na nek način zelo brezčasen, stripovska predelava pa jo bo zagotovo vsaj malo približala mlajši generaciji.

Stripovska različica Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je prirejena, za kar je poskrbel Goran Vojnović, risarski del pa je pripadel Damijanu Stepančiču, našemu nagrajenemu ilustratorju, ki je odlično upodobil že kar nekaj podobnih, zgodovinskih stripov. Zgodbo najbrž poznate – 6. stoletje, priseljevanje Slovanov na območje bivše Jugoslavije … Sava in Donava, poleg Slovanov pa še Anti in Huni in seveda takrat »prestolnica sveta« – Bizanc.

Starešina Svarun je v bitkah izgubil kar devet sinov, živ je le še Iztok, izjemen lokostrelec, ki v bitki ubije Hilbudija, bizantinskega vojskovodjo, a mu to seveda ni dovolj. Kljub očetovemu nasprotovanju se odloči oditi v Bizanc, se tam priključiti njihovi mogočni vojski in nato z novo pridobljenim znanjem in veščinami vojsko Slovanov popeljati nad Bizanc.

A če so Slovani bolj ali manj enotni, jih proti bratom Antom, ki jih vodi naivni Volk, ščuva sleparski Hun Tunjuš. Tudi v Bizancu se ne cedita med in mleko – gradnja veličastne Hagije Sofije je draga, vojne in številne izgubljene bitke so poskrbele za padec morale, za nameček proti cesarju Justinijanu spletkari kar njegova lastna žena, cesarica Teodora. V bizantinski vojski je kar nekaj Slovanov, med njimi pogumni Črt, številne niti v mestu pa vleče bogati trgovec Epafrodit, ki mu je pomemben zgolj zaslužek. Ne gre pa spregledati niti Rustika, Slovana, ki pa je zvest Bizancu in je Irenin stric, slednja pa Iztokova izbranka.

Iztok s pomočjo godca in popotnika Radovana prispe v Bizanc, a njegova krinka godca ne vzdrži prav dolgo, saj si zelo hitro prideta navzkriž z vojskovodjo Azbadom, poleg tega njegove izredne lokostrelske veščine vzbujajo veliko pomislekov, ali je res godec. Dvorne in medplemenske spletke vse omenjene potegnejo v nepredvidljiv vrtinec izdaj in tovarištev, poguma in strahu, a z eno in edino željo – Slovane popeljati nazaj prek Donave in požgati Bizanc. Žrtve niso pomembne, niti dejstvo, da bo kmalu zrasel nov Bizanc in tam novi okrutni vojskovodje …

Večplastna, zahtevna in zgodovinsko dobro raziskana zgodba je skozi strip predstavljena v nekoliko bolj enostavni različici, a tako dobro, da bo številne bralce (tudi starejše) skoraj zagotovo prepričala, da v roke (spet) vzamejo tudi klasično Finžgarjevo različico. Piko na i seveda dodajo Stepančičeve podobe, polne simbolov in podrobnosti, ki bodo poskrbele za še nekaj dodatnega raziskovanja.

Brati in razmišljati o romanu Pod svobodnim soncem (ki je prvotno izšel v času razpadanja Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno in v času, ko se je v Slovencih (znova) prebujala narodna zavest) danes, v teh časih, je morda nehvaležno. Zadnja leta beremo, gledamo in doživljamo valove tistih, ki prečkajo (ali ostajajo) našo državo v želji za boljšim jutri. Postavljamo takšne in drugačne ovire, dogajajo se stvari, ki se seveda ne bi smele. Obenem spremljamo tudi beg mnogih iz lastne države, kjer se zdi, da je vse več ovir in meja kar v glavah. In seveda se lahko vprašamo, če se niso morda vloge zamenjale. Ali je Bizanc morda postal Bruselj? Ali smo sedaj mi tista demoralizirana vojska, ki je za dobrobit nekoga drugega, prisiljena v obrambo meja in neke ideje, s katero ne želimo imeti nič. Kdo so danes pravi hilbudiji, azbadi, justinijani, teodore, tunjuši in epafroditi in ali se kje skrivajo pogumni iztoki, črti in radoti ter irene?

Prav nenavadno je, kako lahko nek zgodovinski roman, ki se dogaja v točno določenem času in ozemlju, pove precej o podobnem dogajanju, razmišljanju in odnosih 1500 let kasneje in je tudi zato brezčasna mojstrovina.     

Rating: 4 out of 5.

Zavod Škrateljc, 2021

Featured

Triger

Triger

Roman Davorina Lenka Triger me je hitro prepričal – morilec, ubežnik, manifest, seksualno motivirani umori in za nameček Ljubljana oz. Slovenija. Kaj je tisto, kar pri nekomu sproži vse to? Skozi branje so se mi v glavi porajala nova in nova vprašanja.  

Triger nikakor ni knjiga, ki bi jo brali za sprostitev. Ogromno filozofiranja, razglabljanja, razmišljanja, psihologije, v katerem se bralec včasih preprosto izgubi. Labirint vsega mogočega, ko na koncu začutite olajšanje. Tu se ne sprašujemo, kdo je moril (ker vemo, da je bil to Darijan Urh), ampak zakaj? In ali bo morda moril še kdo? Avtor se ves čas sprehaja po zelo tanki meji …

Glavni junak Trigerja sicer ni Darijan Urh, ampak Aleksandra. Aleksandra, že od nekdaj malce obsedena s serijskimi morilci, ki naveličana enoličnost in omejenosti pusti Adama in je nekaj časa preprosto izgubljena in ne ve, kaj bi. Potem se skoraj hkrati zgodita dve stvari – spozna nenavadnega Sema, na prvi pogled uživača v življenju, spolnosti in še čim, v Ljubljani pa najdejo dve ženski trupli in po zaslugi izgubljenih dokumentov policija ve, kdo je krivec. Darijan Urh. Ne pa tudi, kje je. V javnost pricurlja Cona, njegov spregledan poskus romana. Roman, priročnik ali manifest? Mogoče kar vse troje. V Coni je Urh pisal o Zmaju, serijskem morilcu, katerega umori so bili vsi tako ali drugače povezani s spolnostjo. Pozabite Trobca in Pluta, čeprav boste na skoraj tristo straneh spoznala še mnogo bolj ali manj znanih serijskih morilcev.

Aleksandra postane na nek način obsedena s Cono, študiozno jo obravnava, o njej snema vloge in celo življenje se vrti okrog tega. S pomočjo Sema se medtem odpira – filozofsko, spolno, življenjsko. Na dolgo in široko, predvsem pa globoko razpravljata o spolnosti, fetiših, sadizmu, drugačnih spolnih praksah, partnerstvu, monogamiji in poligamiji, zvestobi in konceptu varanja, pornografiji in erotiki, vplivu staršev, psihološkem vidiku, ozadju serijskih morilcev, njihovem načinu razmišljanja in odzivanja … ja, iščeta sprožilec, »triger«. Aleksandra si seveda želi še nekaj – izvedeti, kje je Urh.

Šest poglavij – Vrat, Poletje Cone, Klub sestradanih volkodlakov, Ptice v megli, Mokrorojena in Ostanki verige, so na nek način tematski. V prvem spoznamo glavne junake, drugi je predvsem razpravljanje o Coni, v tretjem v povsem drugačni obupani in odvisni vlogi spoznavamo Sema, ki ga Aleksandra zapusti. Četrto poglavje prinese nepričakovan zasuk – ne le, da se Aleksandra preseli, ampak prevzame Semovo vlogo zdravilke svoji stanodajalki Renati, zadrti in zavrti ločenki, piše ji Urh in se povem nepričakovano preda policiji. Aleksandrino življenje od tu drsi navzdol oz. v močan vrtinec, ko začne redno odhajati k Urhu, se z njim pogovarjati in spoznava, da je od njega postala odvisna. Mučenje traja kar lep čas oz. do spoznanja in sicer pričakovanega, a vseeno zanimivega zaključka.

Cona sama po sebi je ravno tako poseben zalogaj. Glavni pripovedovalec je Gama, o sebi govori v prvi osebi množine in skozi delo zbere skoraj tisoč opomb. Ted govori v tretji osebi ednine, hipotetično. Crystal o svoji spolnosti govori zelo iskreno, brez zadržkov, sprijaznjeno. In njeno dojemanje spolnosti in same spolne prakse močno odstopajo ne le od tistega, kar imamo za običajno, ampak tudi kar imamo za drugačno. Raziel pa je tisti, ki skozi kratke zgodbe opisuje Zmajeve žrtve in njihove zadnje ure. Rdeča nit Cone ni le Zmaj in njegovi umori, ampak napoved dobe Ženske in predvsem to plat bi lahko označili kot manifest. 

Priznam, da so mi bili mnogi deli težavni za branje, preveč osebni, lahko rečem celo znani. Sam sem precej tradicionalen moški, tako v dojemanju spolnosti kot partnerstva in mi je v Trigerju zapisano pogosto ne le tuje, ampak tudi odbijajoče. »Not my cup of tea« bi lahko rekel. Sprašujem se, kako zelo je vse to dejansko znano avtorju, saj se mnogi zapisi zdijo biografski, z osvojeno oz. pridobljeno izkušnjo. Všeč mi je sicer preplet Cone in povezovanja z dejanskim dogajanjem – kar Aleksandra ugotovi skozi pogovore s Semom, Urhom, Ado ali zgolj skozi lastno raziskovanje in razmišljanje, je dopolnjeno z odlomkom iz Cone. Kar je na nek način dvorezen meč, saj se meja včasih povsem zabriše. Priznam, da sem nekaj časa razmišljal v smeri, da sta s Cono (ne pa z Urhom) povezana tudi Sem ali Aleksandra. Vse preveč je podobnosti.

Kot omenjeno uvodoma – Triger ni knjiga za sprostitev, niti za užitek. Težka knjiga za brat in razumet, obenem knjiga, ki vam bo dala misliti. Teme, ki jih odpira, so nevsakdanje in neobičajne, o njih se ne pogovarjamo, večina o njih niti ne razmišlja in si jih mogoče še sebi ne upamo priznati.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura 2021

Featured

Otroci zla

Otroci zla

Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.

V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti. 

In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.

In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.

Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.

Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Titov sin

Titov sin

Nov, drugi roman Andraža Rožmana z nenavadnim naslovom je tudi vsebinsko precej nenavaden. Spremljamo ločeni in drugačni, a tesno prepleteni in zelo si podobni zgodbi Frenka in Klemna. Dolgo časa sem mislil, da se bo na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za eno in isto osebo …

Knjigo Titov sin sem začel brati in jo prebral nekje do polovice, ko jo je avtor Andraž Rožman uradno predstavil na Vodnikovi domačiji in moram priznati, da so se mi takrat odprli novi pogledi in uvidi v vsebino. Do takrat je bila o predvsem prepletajoča se zgodba o dveh različnih glavnih junakih – Frenku, ki je bil takorekoč že vse in Klemnu, ki je iz novinarskih vod prešel v marketinške. Frenk je tisti nenavadni lik, močno brezdomne narave, poln zanimivih idej, še bolj pa nenavadnih izkušenj. Klemna njegova drugačnost privlači in hkrati odbija. Klemen po drugi strani je razmeroma preprost junak, le da njegovo zgodbo, ki vseeno ni tako enoplastna, spoznavamo prek njegovih pogovorov s psihoterapevtom. Klemen nikakor ni v vlogi Frenkovega psihoterapevta, bolj poslušalca in predvsem zapisovalca njegove življenjske zgodbe, ki bo nekega dne izšla v knjigi. In če vemo, da avtor svoje romane in njih zanimive zgodbe gradi na resničnih likih in dogodkih, je Frenku (tistega, ki je lik navdahnil, vseeno ne bom imenoval) uspelo. Ima svojo knjigo!

In čeprav se nas bo večina najbrž veliko lažje poistovetila s Klemnom in njegovo zgodbo ter nam utegne biti Frenk naporen, vsiljiv in zoprn (kot se to zgodi Klemnovima prijateljema Nini in Alešu), je s svojo nepredvidljivostjo, razslojenostjo in širino vsekakor bolj zanimiv. Seveda, saj je tudi nasloven lik romana. Po Frenkovi zaslugi spoznavamo vso to drugačnost, ki nas spremlja na vsakem koraku, a je pogosto niti opazimo ne. Brezdomce, prodajalce Kraljev ulice, ljudi z motnjami, umetnike, prevarante, narkomane, izobčence, pripadnike subkultur, skvotovce, upornike … nebodijihtreba. Po Klemnovi zaslugi nam je nemalokrat nastavljeno ogledalo, kako se do vse te drugačnosti v realnosti obnašamo in še večkrat, kako bi se pravzaprav morali.

Najlažje je nekoga opremiti z ustrezno etiketo in ga pospraviti v ustrezen predalček, tj. institucijo, kjer bodo poskrbeli zanj. Zakaj je do tega prišlo in kaj sledi, ne zanima (skoraj) nikogar. Kaj ljudi požene na rob in čez, kdo jih postavi na rob in tam pusti, da omahnejo in se potem raztreščijo. Zakaj?

Odnos med Frenkom in Klemnom je vse prej kot idealen. Na živce si gresta. Frenk, ki sicer opravlja slabo plačano vratarsko delo v podjetju tajkuna s pomenljivim priimkom Seljak, Klemnu ves čas soli pamet, ga provocira, kot bi želel v njem prebuditi demona. Klemen, ki svoj odnos s Frenkom obdeluje pri psihoterapevtu, je posesivnosti glavnega junaka svoje knjige, vse bolj naveličan. A ko Frenk na neki točki za več mesecev izgine, ga začne skrbeti. In jasno postane, da je njun odnos prešel v neko drugo, višjo fazo, vse bližje iskrenemu prijateljstvu, ki pa je še vedno vse prej kot preprosto. Skozi raziskovanje Frenkovega življenja, spopadanje z vsem tujim in neznanim ter poplavo informacijo in izkušenj, ki jih po Frenkovi zaslugi doživi, tudi Klemen postaja vse bolj živ, samosvoj in – drugačen.

Oba sta na misiji iskanja očeta. Ali je mogoče, da je Frenk res Titov sin in kakšno temno skrivnost nosi Klemnova mama o njegovem očetu? Ali je tista končna informacija za oba junaka razodetje, razsvetljenje, konec ali zgolj začetek novih težav in iskanj, je težko reči. Frenk za nameček sledi ljubezni in za nekaj časa odide v daljno Španijo k oboževani in ljubljeni Marii, a se zgodba ne izteče po njegovih željah in pričakovanjih.

Knjiga ni preprosta za branje. Vsebine je ogromno, dialogi so intenzivni, mnoga opažanja, filozofiranja ali pa razglabljanja globoka in dajo bralcu misliti. Avtorju se vidi, da je v stiku s to pogosto marginalizirano, stigmatizirano in tabuizirano skupino ljudi in da jih pozna – njihov način govorjenja, razmišljanja in življenja. Na Metelkovo in zdaj že porušeni Rog boste začeli gledati drugače, številni evropski umetniki (pisatelji, skladatelji, glasbeniki, slikarji, …) ne bodo nikoli več enaki in tudi vi boste najbrž začeli razmišljati drugače, o marsičem. Predvsem o vašem odnosu do drugačnih, »norih« in tlačenju vseh v isti predalček.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Kostja Veselko: Smrtno vrvenje

Kostja Veselko – Smrtno vrvenje

Kostja Veselko petič, zadnjič. Ali drugače – držimo pesti, da bomo lahko zgodbe tega nenavadnega detektiva in njegove pribočnice, Valkire Vihar, lahko še naprej brali v slovenskem jeziku. Priznati moram, da je z vsako knjigo branje vse manj namenjeno mlajšim bralcem, pričujoča peta knjiga je zaenkrat tudi najdebelejša, dobrih 500 strani napetega branja.

Derek Landy nadaljuje in stopnjuje dogajanje, ki ga je zasnoval v prejšnjih dveh delih – Brezliki in Črni dnevi, vse bolj pa se odmika od preprostosti in lahko rečem celo otroške nedolžnosti prvih dveh – Kostja Veselko in Igra z ognjem. Čarovniški svet Dublina in tudi širše je vse od prihoda Brezlikih v veliki nevarnosti. Spletke in prevare, ki se odvijajo v Svetišču in vsi notranji boji ter ne povsem razčiščena preteklost v glavnih junakih, ne pripomorejo k predvidljivosti in mirnosti. Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar, ne le da odrašča, ampak se bojuje s svojo temno usodo – bo res postala smrtonoska, Temina? Videnja kažejo na to.

Svoje temačne račune imajo tokrat Nekromanti in prav Salomon Venec je tisti, ki pravzaprav sproži zares smrtonosen val dogajanja. Relikta spusti v Finbarja Pomoto, da bi videl Valkirino prihodnost, a relikt uide njegovemu nadzoru in na prostost spretno spusti vse preostale relikte, ki so zaprti v Drgetovem hotelu. In potem? In potem krenejo po Dublinu, začnejo se naseljevat v telesa povsem običajnih ljudi, najstnikov, upokojencev, uniformirancev, čarovnikov … kaos oziroma vam je najbrž že jasno, zakaj je naslov tak, kot je.  

Valkira se, da bi poskusila pretentati svojo zlo usodo, odloči zapečatiti svoje ime in na ta način svet obvarovati okrutne Temine in njene silne moči. Zapečatiti svoje ime zveni morda malce bolj preprosto kot se kasneje izkaže, saj mora Valkira za to najprej umreti in zaupati nenavadnemu kirurgu Nyeju. Bo pečatenje imena ostalo, bo imela Valkira kakšne nepričakovane posledice in – bo sploh še kdaj res živa?

Obenem je vse bolj razpeta med vampirjem Kajlanom, ki jo nenavadno privlači in transporterjem Fletcherjem, ki ga celo predstavi staršem in kot smo tega vajeni iz kakšnih filmov, je to vsekakor eden najbolj smešnih prizorov te sicer zelo temačne knjige. V Fletcherja je zaljubljena in zdi se, da ga ima iskreno rada, a en sam poljub (no, pa morda še en ugriz) s Kajlanom vse postavi na glavo. Kostji nenadna muhavost svoje zveste spremljevalke ne gre v lobanjo in ne potrebuje veliko, da sešteje 1 in 1. No, in doda še 1.

Glavna skrb seveda ostaja, kako zaustaviti relikte, ki se naseljujejo tudi v telesa njunih zvestih prijateljev in tako kmalu ne vesta več, komu sploh še zaupati. Relikt se lahko naseli v na videz nemočno starko, nemočnega otroka ali pa načelnega policista. Ali pa čarovnika, kot je Žalna Moder, Straš Veščinar, Salomon Venec ali celo Tanita Mala. No, najbolj zaželeno je seveda Valkirino telo, najmanj pa Kostjevo, saj je – mrtev.

Kostja in Valkira morata pomoč znova poiskati tam, kot že v prejšnjih dveh knjigah – pri Valkirinem pokojnem stricu Gordonu, ki se s pomočjo kamna odmevov znova pokaže prijateljem. Rešitev se ponuja v prestrezniku, s katerim bi lahko posrkali vse relikte, ampak – najti morajo prestreznik, priti do njega, najti tudi ključ, ga usposobiti, prestreznik zagnati in čim več reliktov »pripeljati« v neposredno bližino nenavadne naprave, da jih posrka. Seveda ni preprosto in seveda ne gre nič po načrtu.

Landy tokrat znova predstavi kar nekaj novih likov, za katere se sprva zdi, da so manj pomembni, nazaj prikliče kakšnega pozabljenega in nas s posameznimi malo zavaja, da so pomembnejši kot v resnici so. Med branjem boste sami prišli do spoznanja, kdo je kdo. Številni nepričakovani preobrati vas bodo vsekakor presenetili in kot sem že omenil – tiste lahkotnosti in igrivosti prvih dveh knjig ni več. Svet, naj bo čarovniški ali običajen človeški, je na robu propada. Duhovitih dialogov je vse manj, kar osebno še najbolj pogrešam, a se čuti skozi glavne junake, da se vsi še kako dobro zavedajo, kakšna nevarnost jim preti. Seveda je zanimivo brati doživljanje ljudi, ko se v njih naseljujejo relikti in so vsi prepričani, da gre za nekakšen skrivni vladni projekt, čuden virus, s katerimi želijo malo zmanjšati število svetovnega, no, še posebej irskega, prebivalstva. Knjiga je v izvirniku izšla pred dvanajstimi leti!   In morda še nekaj osnovnih podatkov – Landy je sprva podpisal podobo za prve tri dele in nato še za tri. Smrtno vrvenje je predzadnja drugega sklopa, ki ga zaključi Death Bringer (Smrtonosec?). Sledile so še tri, torej še tretja trilogija – Kingdom of the Wicked, Last Stand of Dead Man in The Dying of the Light. Landy ni zdržal dolgo in napovedal nov cikel – Resurrection (Vstajenje?), kar je bil tudi naslov prve knjige nadaljevanja, ki so mu sledili Midnight, Bedlam, Seasons of War, Dead or Alive in letos (menda) zadnja Until the End. In rajši ne pojdite raziskovat še številnih kratkih zgodb, ki so nastajale vmes in povezujejo posamezne zgodbe. No, ali pač … predvsem držite pesti, da kmalu dočakamo prevode naslednjih štirih (sem drzen, kajne?) knjig, potem bomo držali pesti za naprej. Ne glede na to, koliko ste stari, morate priznati, da gre za odlično pripovedovanje nepredvidljive zgodbe, ki vas kaj hitro posrka in zasvoji.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Preživeli

Preživeli

Preživeli je nadaljevanje romana Pandemija ruske avtorice Jane Vagner, o katerem sem pisal dobri dve leti nazaj. In če me je prvi roman navdušil, imam ob nadaljevanju veliko bolj mešane občutke.

Če na hitro povzamem Pandemijo, roman iz leta 2010, ko Rusijo in pravzaprav cel svet, skrivnosten virus popolnoma ohromi in iz ljudi znova izvabi tisto primarno, plenilsko in zverinsko. Anja z možem Serjožem in sinom Mišem ter tastom hitro zbeži iz Moskve, ki je iz minute v minuto bolj obkoljena, zastražena in dobesedno smrtonosna. Na pot proti rusko-finski meji in jezeru Vongozero vseeno ne gredo samo oni štirje. Serjoža se odloči iz prestolnice v nevarnem manevru rešiti še bivšo ženo Iro in njunega otroka, pridružita pa se jima še dva para – soseda, s katerima sicer niso v najboljših odnosih ter Serjoževi in Irini stari prijatelji. Molotovka na poti. No, vsem težavam, nevarnostim in nesrečam navkljub jim uspe priti do jezera in koče, kjer bodo družno čakali na konec norije …

Preživeli tako nadaljuje zgodbo prvega dela. Lakota, poškodbe, bolezni, huda zima, vse bolj skrhani medosebni odnosi in pomanjkanje prostora. Na drugi strani jezera sta dve velikanski hiši, ki se hitro napolnita in sprva še ohranjajo stik z njimi po zaslugi zdravnika, ki je prišel z njimi. Nato pa v navidezno mirnost nenadoma zareže tista grozna beseda – virus. Ljudje umirajo, Anja in druščina pa razmišljajo, kako dobro so zaščiteni pred vdorom virusa v njihovo skromno domovanje. Dim iz dimnikov nekega dne ugasne, a v hišo si ne upajo, pa čeprav se zavedajo, da je tam marsikaj – od hrane, oblačil, najbrž goriva, pripomočkov za lov, mogoče osnovnih zdravil. Ampak še močneje se zavedajo, da v hišah biva smrt. Gledajo in čakajo. In čakajo …

Dočakajo. Z velikim vojaškim šestkolesnikom se nenadoma pojavijo trije novi moški in zasedejo hiši ter seveda vse, kar je v njih. Ljudi in vse, kar bi lahko bilo okuženo, zažgejo. Anja, Serjoža, Ira, Andrej, Nataša in drugi nemo, jezno in razočarano opazujejo, kako so se njihovi možnosti za preživetje najbrž še malo zmanjšale in ko spoznajo skrivnostno trojico z Ančutko na čelu, se hitro zavejo, da imajo opravka z nevarnimi ljudmi.

Lovljenje rib v zmrznjenem jezeru ni preprosto. Njihova priprava še manj. In če dan za dnem ješ ogabne ribe, pač ne boš zadovoljen, pa čeprav si živ. Jezerske ribe, črne, majhne in nič kaj hranljive, so njihov edini vir hrane in preživetja v dolgi zimi. Njihovi medsebojni odnosi so ves čas na tanki nitki in enako velja za odnos, ki ga gojijo s trojico na drugi strani jezera, sploh ker se jim zdi, da pred njimi ves čas nekaj skrivajo. Alkohol pomaga, a ga ni dovolj. Kakšno darilce za otroke v podobi bombonov tudi. Sol, sladkor. A vse je omejeno, le za virus in ponorelo izredno stanje se zdi, da nimata konca. Pretepi, očitki, slaba volja, poškodbe, bolezni, smrt(i). Predvsem pa veliko izpovedovanja in izpraševanja – predvsem Anje, pa tudi drugih ženskih junakinj, torej Nataše, Marine in Ire. Vsak neljub dogodek (smrt) med njih zareže kot skrhana britev …

V primerjavi s prvim delom je suspenza in dramatičnosti veliko manj. Čas preživljajo v hiši ali ob jezeru. Čakajo. Čaka bralec. Kdaj se bo kaj zgodilo? Se sploh bo? Anja (in tudi ostali) koplje po preteklosti. Ljudi, s katerimi je ujeta takorekoč sredi ničesar, spoznava v luči, ki jih ne osvetljuje na najboljši način. Lastnega moža in njegovo bivšo ženo. Svojega otroka, ki prehitro odrašča in je v nekaj mesecih iz fantiča postal mož. Ker je moral. Tasta, ki živi v nekem drugem času in vse bolj hira. Znance, ki so z vsakim dnem bolj tuji, bolj neznanci. Neznance, ki s seboj vedno nosijo vihar. Virus, ki se potuhne, da nanj vsi pozabijo in napade iz zasede, ko ga najmanj pričakujejo.

Seveda, če samo zgodbo preslikam v resnično življenje in si takšno življenje skušam predstavljati, je »razpoloženje« v knjigi odlično zajeto in prikazano. Seveda lahko vsak od nas pomisli na dogajanje v času karanten in omejitev, prepovedi, novice od tu in tam, klice družinskih članov, cepiva, nove in nove odloke, grožnje, kazni … tudi naše glave so bile polne (temnih) misli.

A kljub vsemu se zdi, da se vse dogaja zelo prepočasi. Mučnega čakanja in razmišljanja bi lahko bilo manj, več pozornosti pa bi avtorica posvetila konkretnemu dogajanju oz. trenutkom, ko se kaj dejansko zgodi, spremeni. Ogromno je dogodkov, kjer si bralec lahko po svoje razlaga, kaj se je zgodilo. Nato se v zadnji četrtini vse začne odvijati precej hitro, a znova precej površno, da sem dobil občutek, da je pravzaprav nepomembno. Tisto nekaj, kar je prvi del imel, ta vsekakor nima. Čakaš, da prideš do zadnje strani …

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Beli volk

Beli volk

Moram priznati, da sem knjigo Beli volk nestrpno pričakoval, saj me je Irena Svetek z Rdečo kapico dobesedno sezula. Po dolgem času sem dobil v roke ne le berljivo, nepredvidljivo in mojstrsko zasnovano psihološko kriminalko, ampak za nameček je še delo slovenske avtorice.

Irena Svetek je v Rdeči kapici, ki se dogaja predvsem v Ljubljani, predstavila zanimiv lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca, ki je veliko več kot to, predvsem pa ranljiv in zelo človeški lik. Ob njem smo spoznali njegovo ženo Violo Matjašec, paihiatrinjo Lejo Breznik, pa kup pomembnih likov, ki sodelujejo pri kriminalističnih preiskavah. Beli volk ne nadaljuje zapleta prve knjige iz serije, seveda pa nadaljuje Aurellijevo zgodbo, tako da se omenjeni liki vrnejo, z bolj ali manj pomembno vlogo, pridružijo pa se jim številni novi.

Zaplet, ki ste ga najbrž že zasledili, je preprost, a zanimiv in malce skrivnosten – v Kočevskem rogu najdejo golo truplo mlade ženske, s prerezanim vratom, posiljeno, na obrazu ima masko v obliki volčje glave. Preiskovalci in seveda tožilec Aurelli so tokrat veliko na poti: Kočevje – Bela krajina – Ljubljana in na vsaki od lokacij se odvija posebna drama.

Društvo za zaščito kočevskega volka vodi karizmatični Veles, ki bi naredil vse, da bi zaščitil ljube volkove in tu je delala tudi pokojna Mara. Njena starša, Perun in Mokoš, imata vsak svojo bridko zgodbo in temačno skrivnostjo. Jurij Dimitrovski, narkoman in prevoznik prepovedanih substanc v Slovenijo, privlačen mladenič, v katerega se Mara zaljubi, se z njim poroči, nato pa izgine brez vsakega sledu. Njegova mama Bojana, ki ga je celo otroštvo trpinčila in pretepala, se kljub zrelim letom še vedno ukvarja s prostitucijo, njegov brat Borče pa po potrebi vskoči in zamenja brata pri nečednih, a odlično plačanih prevozniških poslih. Miško Cvitkovič je impulziven mladenič, mišičast, zvest in hudo zaljubljen v Maro.   

Pa v Ljubljani? Mio Aurelli in Viola Matjašec sta znova skupaj. Poletje preživljata v Beli krajini, kjer sta obnovila staro hišo Violinega dedka in kjer Mio dobi občasen vpogled v skrivnostni, temačni in pogosti okrutni svet staroslovanske mitologije. V Ljubljani sta prodala vsak svoje stanovanje in se vselila v skupno hišo pod Golovcem, Mio je zasvojenost z igrami na srečo pustil na strani, tudi z alkoholom nima težav. Viola je druga zgodba in tokrat je ona tista, ki močno zaplete zgodbo, saj se zagleda v Jurija Dimitrovskega, ima neprijetno srečanje celo z Maro in Mio je v hudi dilemi, kaj storiti. Še posebej, ko tudi Jurija najdejo mrtvega … In tu je potem še psihiatrinja Leja Breznik, usodna ženska prve knjige, za katero se tokrat izkaže, da je v psihiatrični bolnišnici zdravila tako Maro kot tudi Miška, jasno pa je, da še vedno nekaj čuti do Mia. In on do nje. 

Osumljencev ne manjka, prav vsak od njih ima kakšen motiv, glavni pa je beli volk. In to ni kakšna posebna vrsta volka, ampak nevarna droga na osnovi heroina, ki pride na ulice Ljubljane in nato drugih evropskih mest. Albanska mafija, ruska mafija, mreža sodelavcev po celi bivši Jugoslaviji, seveda v Sloveniji in nato presenetljivo razkritje.

Avtorica se je pri pisanju te razgibane kriminalke močno naslonila na staroslovanski usodni ljubezenski trikotnik med Velesom, Perunom in Mokoš ter tu uporabila podobno formulo, kot jo je Jo Nesbo pri modernizaciji Shakespearjevega Macbetha. Tudi usodni, noro zasvojljivi in nevarni beli volk je nekaj, kar smo videli pri Nesboju. Samodestruktivni Mio Aurelli sicer še ni Harry Hole, ni pa daleč in to njegovo stalno nihanje ter poklicna genialnost ga vsekakor delata drugačnega in izstopajočega. Iskreno lahko priznam, da sem navdušen, kako mojstrsko je avtorica spojila slovansko mitologijo, na določenih področjih močno prisoten incest, dodala aktualno tematiko trgovine s prepovedanimi drogami in vse skupaj še popestrila s številnimi osebnimi dramami, ki jih doživljajo akterji.

Mislim, da nas čaka še tretji del in morda bo ta še bolj oseben, kar se tiče samih junakov in povezanosti v zgodbo. Spomnimo se, kako je moral Harry Hole dokazovati lastno nedolžnost v primeru umora svoje žene. Zgodba med Violo in Miom mora vseeno dobiti svoj veliki zaključek, tista med Miom in Lejo pa se mora še nekako zaplesti. Avtorica se vsaj zaenkrat izogiba stereotipnim (skandinavskim) policijskim oz. kriminalističnim izdajam, podkupljivosti in prevaram, ker vseeno bolj grdi na tem osebno-psihološkem elementu. Jaz se neizmerno veselim …

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur bo nova slovenska literarna zvezda. Vsaj tako si upam napovedati po prebrani prvi knjigi iz serije (upam, da mnogih) o povsem običajnem šolarju, ki jih piše Krister P. Jansson, z ilustracijami pa bogati Jure Engelsberger.

Kdo je Krister P. Jansson? Zanimiv človek, s številnimi izkušnjami in znanji, ki ga sicer poznamo v povsem drugačni vlogi. A vsekakor z dovolj posluha in občutka za mlade bralce, ki jim bodo prigode Jana Pančurja hitro zlezle pod kožo. Jureta Engelsbergerja ni treba posebej predstavljati, saj sem ga v mnogih opisih omenjal kot enega tistih ilustratorjev z zelo prepoznavnim in dodelanim slogom, ki s svojimi domiselnimi ilustracijami obogati vsako zgodbo in tudi tokrat ni nič drugače.

Jan Pančur in testeninska zarota je knjiga, ki jo je žanrsko zelo težko opisati. Imamo povsem običajnega šolarja, ki se mora na eni strani ukvarjati z reševanjem matematičnih nalog, pisanjem spisov in številnimi zagovori (predvsem na račun bogate domišljije) pred razredničarko ali ravnateljem, ima šolsko simpatijo Mojco in najboljšega prijatelja Marka ter tri sošolce, ki so ga v prvem delu vzeli na piko – Nejca, Klemna in Jureta. No, na drugi strani ima nekaj težav s starši, še posebej »zabavno« mu je z očetom, ki se je naučil jodlati. Ampak to ni v bistvu nič v primerjavi z vsem, kar ga čaka. Tu knjiga zavije v precej znanstveno-fantastično smer, dodamo še lahko teorijo zarot in pa kup zabavnih referenc.

Zgodba niti približno ni preprosta. Amalija Pelinšek je znanstvenica (oziroma nadprofesordoktorica), ki je zase prepričana, da je najpametnejša na svetu, to pa po zaslugi Krizanteme Otožnik (sicer Janove razredničarke, v resnici pa dvojne agentke) pride na ušesa Srednjemu Ajmohtu, vladarju planeta Otemnelec, ki se nahaja med sedemsto in osemsto svetlobnimi vinkli stran od Zemlje. Srednji Ajmoht je zelen kuščar, kot tudi vsi drugi prebivalci Otemnelca. Zelo rad gleda TV-program, ki ga ustvarjajo na Zemlji, dogajanje na družbenih omrežjih in če je signal slučajno slab (in zadnje čase je!), ga to zelo užalosti.

In ker je Amalija Pelinšek zelo zlobna oseba in  želi postati vladarica ne le Zemlje, ampak seveda tudi Otemnelca in pravzaprav celega vesolja, pride na krasno idejo. No, pravzaprav ji do velikega poka pomagajo priti sicer ne posebej bistre kolegice Frigida Hladnik, Gizela Repenšek in Nuška Ritoliznik. Izdelajo posebne testenine Flajšten, z vgrajenimi mikročipi, s katerimi bo lahko Amalija ukazovala svetu, kaj mora storiti. Svet oz. vse prebivalce bo z Zemlje prepeljala na Otemnelec, kjer bodo še naprej ustvarjali zanimive TV-vsebine za Otomnelčane, ki pa jih bodo gledali z Zemlje.

In v bistvu se njihov načrt kar lepo odvija. Skoraj. Jan Pančur, ki je v stresu zaradi številnih nevšečnosti, ne poje testenin Flajšten in je imun na ukaze Amalije Pelinšek in njene vojske. Tu je še šolski hišnik Ferdinand Hlod, nenavaden kot vsi hišniki, s to razliko, da je on za nameček še volkodlak. Razplamti se napet boj, kjer so laserske pištole glavno orožje, cilj pa seveda uničenje vseh testenin Flajšten, v kateri so zombimikročipi, s pomočjo katerih bo Amalija Pelinšek zavladala svetu. In seveda vam konca ne bom izdal, lahko pa povem le to, da je knjigo zelo težko odložiti (tudi, če ste odrasli in je ta knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom), dokler ne prideš do zadnje strani.

Poglavja so kratka, enako stavki. Janove misli hitro švigajo, dialogi so zabavni in polni referenc. Odprla se bodo vprašanja o reptilih, ki želijo zavladati Zemlji in imajo tukaj že svoje predstavnike (med učitelji, očitno!), pa kvalitetnem TV-programu (Amalija obožuje Usodno vino), junaki pa so seveda zaznamovani z imeni oz. priimki.

Nimam pojma, kaj bodo prinesla nadaljevanja, ampak kar nekaj zgodb je ostalo odprtih – vsekakor ljubezenska zgodba med Janom in Mojco, Janove tegobe s trojico »bullyjev«, prijateljstvo z Markom, pa seveda Amalija Pelinšek in njena zvesta pomočniška trojica, vroča ljubezen Ferdinanda Hloda in še bi lahko našteval. Nisem niti prepričan, da so Otomnelčani rekli zadnjo besedo. Mislim, da bodo mladi bralci tole knjigo (in nadaljevanja) vzeli za svojo in upam, da bo to ena najbolj vročih knjig tega poletja. Prav bi bilo. Jaz grem pa sedaj pogledat, če kakšna na videz zaupanja vredna oseba skriva svoj rep in ali se nemara kaj ne skriva tudi v naših testeninah, saj se mi zdi, da otroci ubogajo nek drug, višji glas, mojega pa skoraj nikoli.    

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Usojeno

Usojeno

Trilogija Izbris me je (prijetno) presenetila, predvsem pa prepričala z zanimivim pristopom, ki sicer nagovarja najstniške bralce. Sprva sem sicer okleval, kaj storiti s knjigo Usojeno, predzgodbo trilogije – jo prebrati prej ali kasneje? In čeprav mi je sedaj na nek način žal, bo tako najbrž prav …

Izbris, Zlom in Pretres je zanimiva trilogija, ki skozi oči izbrisanega dekleta Kyle Davis slika podobo Velike Britanije v petdesetih letih tega stoletja. Močno drugačne Velike Britanije, ki seveda ni več del Evropske unije, ki jo vodi zaredarska vlada, kjer je prepovedano marsikaj, dovoljeno pa bore malo in kjer problematične najstnike kaznujejo z izbrisom in posebno zapestnico levo. Ampak če se skozi vse tri dele lahko le sluti, kako in zakaj je do vsega tega sploh prišlo, nam avtorica Teri Terry v Usojeno predstavi prav to.

Tokrat dogajanje v Veliki Britaniji spremljamo skozi oči dveh odraščajočih deklet – Samanthe Gregory, hčerke podpredsednika vlade in Ave Nicholls, hčere šoferja taksija, nekdaj pa profesorja. Brexit je imel mnoge večje posledice, kot so si mnogi mislili in pričakovali in posledično v ljudeh vre, še posebej pa v mladih, ki so prepričani, da so jih politiki – in tudi njihovi starši; s pasivnostjo, oropali lepšega in boljšega jutri. Ava je sprva inštruktorica sicer priljubljeni, a tudi uporniški in malce leni Sam, a se med dekletoma kmalu razvije vse tesnejši odnos.

Vsaka s seboj nosi svojo zgodbo – Samantha odrašča v mehurčku popolnosti, v katerem je njen oče podpredsednik ne najbolj priljubljene vlade, mama pa predvsem ljubljenka iz bogate družine. A Sam se pogosto zbuja iz mračnih spominov, ko so jo kot malo dekletce ugrabili in jo je rešil njen pogumni oče, takrat še policist. Ima takorekoč vse, kar si dekle v vse bolj represivni državi lahko želi, a ji postaja jasno, da vse pač ni v najlepšem redu. Po drugi strani je Ava vajena življenja z očetom, ki bi storil vse, da bi ljubljeno hči zavaroval – mama ju je zapustila in ko se Ava počasi spominja švedskih pesmi in uspavank, ki jih je pela mama, na dan pride tudi njihova neprijetna skrivnost, zakaj je mama v resnici odšla in kaj ji je oče ves čas prikrival.

A je to seveda zgolj površina zgodbe. Veliko Britanijo, še posebej pa vlado, vse bolj vznemirja anarhistična organizacija A4A, ki z vse bolj drznimi akcijami opozarja britansko ljudstvo na številne krivice, ki se dogajajo po državi. Sam se zaljubi v skrivnostnega Lucasa in njeno življenje se kmalu postavi na glavo. Miroljuben protest se sprevrže v divje izgrede, vlada začne vse bolj ostro kaznovati vse morebitne prestopnike, še posebej ostro pa nastopi zoper najstnike, saj spoznajo, da za upori stojijo mladi in da so akcije organizirane prek družbenih omrežij. Torej je treba vse prepovedati ali pa vsaj omejiti. In uvesti policijsko uro! Ter znova tudi smrtno kazen. Varen ni nihče!

Sam in Lucas pod psevdonimoma Romeo in Julija začneta vse bolj premišljeno organiziran upor s ključnikom DAVUZ, a jim je vlada ves čas za petami. Za Sam to seveda pomeni velikanske težave, saj se mora upreti lastni družin in oz. predvsem očetu in na kocko postaviti vse. Da, tudi lastno življenje. Vlada oz. zaredarji nadzirajo takorekoč vse in vsakogar. Ava je razpeta – do Sam čuti več, kot je sprva tudi sama sebi pripravljena priznati, hkrati želi upoštevati nasvet že pokojnega očeta (rešil ji je življenje v času samomorilskih napadov), naj se za vsako ceno izogiba nevarnosti, a je tu prisotna tudi jeza, ker ji oče ni povedal resnice o njeni mami.

»Dejansko gre za #DAVUZ, kar izhaja iz DemokracijaAliVojnaUkrepajmoZdaj.«

Nekaj znanih likov – agent Coulson, seveda zaredarji, predsednik vlade Armstrong in Gregory, pa Astrid Connor, spoznali boste tudi Nica in nenazadnje celo dr. Lysander. No, če ste prebrali celotno trilogijo, vam je seveda poznana tudi zgodba Kyle Davis oz. Lucy Connor. Presenečeni boste, kaj, kako in zakaj. Resnici na ljubo, še vedno manjka eno kar konkretno poglavje v tej zgodbi in ne bom presenečen, če se bo avtorica odločila še malo kovati tole precej vroče železo. Pa tudi ekranizacija nas ne bi smela presenetiti.

Primerjave z Deklino zgodbo sicer ostajajo – tukaj morda celo malo manj kot v sami trilogiji, saj se vsa ta represija še ne čuti tako močno, ampak je bolj v zametkih. Življenje v Veliki Britaniji se zdi še količkaj normalno oz. vsaj blizu tega. Vsekakor pa je knjigo zanimivo brati tudi glede na čas dogajanja in tudi vse spremembe, ki jih spremljamo in del katerih smo. Bi se lahko kaj takega dejansko zgodilo? Ne upam napisati zagotovo ne, ker ni dandanes nič več nemogočega, zatorej … preberite knjigo in bodite pripravljeni na vse. Predvsem pa bodite pripravljeni na boj za najosnovnejše pravice, tudi za pravico do mirnega upora in protesta. Ko vam/nam vzamejo slednjo, sledi …

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2021

Featured

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, s prepoznavnimi ilustracijami Johna Tenniela, je ena najbolj prepoznavnih in tudi vplivnih knjig vseh časov. Njen avtor je Charles Lutwidge Dodgson oz. s psevdonimom Lewis Carroll.

A začnimo nekje drugje … založba Beletrina je pred dvema letoma izdala prvo zbirko Klasična Beletrina, v kateri izhajajo klasike svetovne (in tudi domače) književnosti in veseli me, da so letos pripravili še zbirko Zvezdna Beletrina za mlajše bralce. V prvem letniku so poleg omenjene Carrollove klasike izšle še Collodijev Ostržek, kultni Mali princ Saint-Exuperyja, pa dve naši – Butalci in Pridi, moj mili Ariel Mire Mihelič. Vsem knjigam se v bližnji prihodnosti posvetim. So pa pri založbi napovedali kar pet letnikov Zvezdne Beletrine, v katerih bomo med drugim brali Verna, Ingoliča, Vandota, Wildea, Kastnerja, Kiplinga, Zupana, Bevka, Beecher Stowe, Jurca in mnoge druge.

Lewis Carroll torej, sin anglikanskega pastorja, ki je znal že kot otrok poskrbeti za razvedrilo, njegova domišljija pa že takrat ni poznala meja. A ker se je moral zavoljo odlične štipendije podrediti zapovedim duhovniškega stanu, je skoraj neverjetno, da mu je uspelo ustvariti tak čudežen svet, kot ga spremljamo v njegovi najbolj znani knjigi. In kako so zgodbe nastale? Carroll oz. Dodgson je inštruiral osemletnega sina dekana, kjer je poučeval, Harryja in tam spoznal njegove tri sestrice – Lorino, Alice in Edith. Profesor jim je rad pripovedoval zgodbe, si jih sproti izmišljeval, kar pa se je spremenilo, ko si je takrat 10-letna Alice Liddell zaželela, da bi ji zgodbo tudi zapisal. Napisal in celo ilustriral je Aličine dogodivščine v podzemlju ter jih deklici čez dve leti poklonil kot lično vezan rokopis.

Prijatelj in mladinski pisatelj George MacDonald ga je opogumil, da gre za knjigo, ki bi jo morali imeti priložnost brati tudi drugi otroci. Carroll jo je konkretno predelal, pošteno razširil obseg (z 18 na 35 tisoč besed), dopisal nekaj prizorov in seveda spremenil naslov – rojena so bile Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Sloviti karikaturist John Tenniel je napravil 42 ilustracij, a ker ni bil zadovoljen z odtisom prvih gravur, je bilo prvih 2000 tisoč izvodov zavrženih. Tik pred božičem 1865 je izšla ta najbolj znana različica, ki so ji sledile še Alica v ogledalu, pa pesniška zbirka Fantazmogorija, pesnitev Zalezovanja Žnrka in slikanica Mala Alica.

 Zakaj toliko podatkov? Iskreno, prepričan sem, da zgodbo o Alici in čudežni deželi res dobro poznate in da je ni treba preveč podrobno opisovati, morda pa niste vedeli teh nekaj posebnosti o avtorju in ozadju dela. Mnogi ste si najbrž ogledali tudi film Tima Burtona z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi Norega klobučarja in poznate pesem White Rabbit Jefferson Airplane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo hipiji hitro vzeli za svojo.

In torej kdo ne pozna zgodbe o deklici Alici, ki se je dolgočasila s svojo starejšo sestro in mucko Dino, nato pa opazila pražnje oblečenega belega zajčka, ki se mu je nekam mudilo in zlezla za njim v zajčjo luknjo ter padla in padala … vse kar sledi, je vzorec odlične domišljijske pripovedi – od poplave solza, majcenih vratc, kolačkov in nato čudežnih gob, Mačke Režalke, kadeče modre gosenice, Norega klobučarja, Marčnega zajca, Vojvodinje in vse do nenavadne partije mini golfa s plamenci in ježi, ki jo gosti srčna Kraljica, ki najraje obglavlja ljudi.

Carroll je z Alico postavil domišljijsko-pravljični vzorec, ki so ga (in ga še vedno) posnemajo mnogi avtorji, lahko bi rekel kar od Tolkiena dalje in vse do Gaimana, Pilkeyja, Stantona in številnih sodobnih in modernih fantazijskih avtorjev, ki glavne junake soočijo z nečim nepričakovanim in jih postavijo pred vrsto izzivov, ki jih morajo uspešno (in morda s kakšno pomočjo) rešiti ter se na koncu soočiti z »glavnim šefom«. No, kot vidite, tudi računalniške igre že desetletja bazirajo na tem principu. Tudi ali pa kar prav zato, ker je iz Alice v čudežni deželi zraslo toliko vsega, je ta knjiga zagotovo ena najpomembnejših v zgodovini otroškega in mladinskega pisanja, njena vrednost pa je tudi to, da jo z zanimanjem prebiramo tudi odrasli.

V številnih besednih igrah, razmišljanjih in filozofiranjih lahko pomen in povezave iščemo v kateremkoli obdobju človeštva in prav zaradi te večplastnosti in sposobnosti prebujanja domišljije v bralcih, jo številni kujejo v zvezde in omenjajo v isti sapi kot že omenjena Malega princa in Ostržka, zaradi pogosto napačne interpretacije pa lahko tu omenimo tudi Piko Nogavička. Alica je pač nenavadno dekle, s pogosto (pre)dolgim jezikom, razmišljujoča in na trenutke neustrašna (bralec se vse do konca ne zave, da gre za sanje) in prav zanimivo bi bilo videti, kakšna bi bila Aličina čudežna dežela v 21. stoletju … zavoljo nenehnega in hitrega spreminjanja najbrž niti približno tako brezčasna kot je ta izvirna.

Rating: 5 out of 5.

Zvezdna Beletrina, 2022

Featured

Pisma tebi

Pisma tebi

Zapis bi lahko začel z »Le kdo ne pozna Nike Kovač?« in storil ne bi nič slabega. Niko bi morali poznati (in poslušati) predvsem mladi, saj ima za povedat veliko pametnega in lahko rečem, da gre za eno tistih žensk, ki so sposobne premikati gore.

Vse bolj se zdi, da je treba premakniti gore oz. porušiti zidove v naših glavah in srcih. Postali smo ujetniki nekih misli, predvidevanj, stereotipov in zgodb, ki pravzaprav niso naše. Pozabili smo razmišljati z lastno glavo in čutiti s svojim srcem. Razklani med leve in desne, takšne in drugačne barve, med tiste, ki so za in tiste, ki so proti nečemu. In v vsej tej noriji sploh ne opazimo, da samo sledimo, smo del neke poslušne črede, pastirji in volkovi pa pobirajo sadove našega dela in v nas vedno znova budijo strahove in zmotna prepričanja.

In potem je tu Nika Kovač. Marsikaj ji očitajo in podtikajo. Veliko lažje bi bilo, če bi jo poslušali, ker ve, kaj govori. In nikakor ji nihče ne more in ne sme očitati, da ji je vseeno – za nas, vas in za boljši jutri. Glede na ves aktivizem je očitno, da jo krivice bolijo. Na neki točki sem pomislil, da bi bila ona tista prava, ki bi v slovenski politični prostor lahko vnesla svež veter, pritegnila mlade (in sposobne), a sem misel zatrl s sklepom, da je Nika najbrž preveč pametna, da bi stopila v ta osir. Drega ga, tudi pikajo jo – ose, troti in sršeni; a ust ji ne morejo zapreti. In prav je tako.

Pisma tebi je knjiga, ki mi jo je v branje priporočila 12-letna hči. Povedala mi je, da vsebina ni ravno namenjena meni, ker veliko tega vem, ampak da je ona notri prebrala veliko zanimivega, odkrila marsikaj novega in spoznala določene stvari iz drugačnega zornega kota. Nika Kovač se je pri pisanju pisem vrnila v otroške in mladostniške spomine, se spomnila zgodb, padcev in vzponov, ki jih je doživljala med študiranjem in vse izkušnje zavila v lepo pisemsko popotnico mladim bralkam (in bralcem).

Dvom vase, strah, spoštovanje, biti ti in biti ponosen na to, kar si, pogum, utrujenost, učenje, kvalitetna izobrazba, prijateljstvo, povezovanje, opozarjanje na krivice, država in družba, zdravstvo, varstvo in izobrazba in še se najde v pismih. Nika ne moralizira, ampak prijazno razlaga. Lahko si mislim, da jo je moja hči skozi pisma prepoznala kot starejšo sestro ali tisto dobro teto, ki je pač toliko mlajša od staršev, da razume in podpira, hkrati pa zna zarisati mejo.

Zgovoren primer je recimo pismo o uporabi mobilnih telefonov in družbenih omrežjih ter kako nujni so oboji dandanes. Omogočajo nam stik z komerkoli in kadarkoli, dostop do ogromne količine informacij. Ampak hkrati prinašajo nevarnost in odgovornost. Komu in čemu verjeti, zakaj slediti nekim lažnim lepotnim idealom, kakšne neumorne potrošnike je svet naredil iz nas in kako pomembno je imeti zdravo družinsko jedro, kamor se lahko vedno zatečemo, saj vemo, da nam starši hočejo le najboljše.  

Starši lahko posežemo po marsikaterem priročniku – kako biti starš, kako biti starš dojenčku, malčku, trmastemu otroku, s pomočjo te ali one vzgojne metode in seveda je cel nabor knjig, kako vzgajati (lahko bi rekel tudi preživeti) najstnike. Težko bi rekel, da nam je zaradi vseh teh knjig in priročnikov kaj lažje, ampak potem se kot starš vprašam – kaj pa imajo na voljo otroci? Priročnika, kako preživeti z utrujenimi, zoprnimi, le redko nasmejanimi starši, ki jih bremeni tisoč in ena skrb, pač ni. Obstajajo takšne in drugačne knjige, kjer se otroci (ali pač mladi) poistovetijo z glavnimi in stranskim junaki, ampak to ni to. Prevečkrat to pač ni življenje.

Pisma tebi so napisana iz lastne izkušnje, kako je odraščati – v takšnem ali drugačnem okolju, družini in kako se spopadati s tisoč in eno težavo (ali pa polenom), ki nam v življenju pride naproti. In ja, če bi moral dati odraščajočemu otroku v branje kakšno knjigo, da mu bo v življenju lažje, bi bila za začetek to zagotovo prav ta knjiga.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Finale

Finale

Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač?

Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora veliko zakulisja in biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sklepali bi lahko, da gre za izrednega raziskovalnega novinarja. Morda. A tako kot vsi junaki v knjigi nastopajo z izmišljenimi imeni, je tudi Hans Kaspar psevdonim. Čigav, pa ne povem.

Euro 2020 torej in še eno evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem Slovenije ne bi bilo. Tudi samega prvenstva, kot večine športnih, glasbenih in vseh drugih dogodkov v letu 2020 ni bilo. Razlog je znan in v letu 2022 počasi upamo, da postaja spomin oz. zgolj še en virus. Euro 2020 ni bil odpovedan, ampak podobno kot olimpijske igre prestavljen v naslednje leto in se je odvil med junijem in julijem 2021. Portugalska je naslov branila neuspešno, v razburljivem finalu je Italija premagala Anglijo, na 3. mestu pa sta bili Španija in presenečenje prvenstva, Danska.

Kaspar pa v Finalu piše o Euro 2020, prvenstvu, ki se ni zgodilo, ampak se po njegovem mnenju in številnih strogo zaupnih informacijah, je in sicer v strogi tajnosti, takorekoč daleč od oči (skoraj) vseh in to na Wembleyju. Ključni vir pisanja knjige je posnetek prenosa drugega polčasa na avstrijskem radiu, ki ga je hranil in predal Oliver, pa nekaj naključnih fotografij, ampak seveda – imena vseh sodelujočih in vpletenih so izmišljena oz. prilagojena. Finalno tekmo sta igrali … Nemčija in (ne boste verjeli) Švedska. Rezultat po prvem polčasu 2:2, pri čemer sta obe ekipi dosegli po dva avtogola. Tekmo komentirata že omenjeni Oliver in Uwe, dogajanje ob terenu pa prenaša Ulrike.

Tisto, kar bo bralcem takoj padlo v oči, je recimo vpletenost stavnic in kot se bo izkazalo kasneje, preroška sposobnost – rezultat naj se ne bi spreminjal, streljanje enajstmetrovk pa naj bi prekinila višja sila – cunami, roj kobilic, potres ali revolucija. Drugi (pa čeprav gre za izmišljena imena) dejavnik je internacionalizacija nogometa oz. državnih reprezentanc, saj bi po imenih težko rekli, koliko je dejansko Nemcev in Švedov, ki igrajo za omenjeni reprezentanci. Za Nemčijo tako igrajo Turkoglu, Mustermann, Bauer, Bergsson, Islamović, Kowalski, Neziri, Weisz, Novak, Horvat in Schopenhauer. Švedske barve zastopajo Svensson, Meroglu, Petrović, Lala, Faye, Dahl, Adebe, Baratashvili, Trabelsi, Khaled in Islimović.

Komentiranje je temu primerno lahko za bralca (ali konec koncev poslušalca) kar težavno, sploh ker imamo Islamovića in Islimovića, potem za švedsko reprezentanco kot menjava vstopi Lars Bergsson, mož (!) nemškega reprezentanta Thomasa Bergssona, kar spet nakazuje na določene premike v tem izrazito tradicionalnem svetu. No, pa ne gre spregledati niti tega, da imajo Švedi selektorko in ne selektorja!

V knjigi mrgoli zanimivih referenc na film, literaturo, glasbo, minula nogometna prvenstva in nepozabne trenutke, seveda ni gre niti mimo slavnega wuhanskega netopirja, spornih sodniških odločitev, pomoč še vedno ne najbolj sprejetega sistema VAR, neslavno propadle Superlige, pa umetno ustvarjene navijaške kulise na praznem Wembleyju, kar nekaj spornih komentarjev, vpletenosti družbenih omrežij in še bi lahko našteval. Tudi (apokaliptični) konec bi lahko izdal, pa ne bom.

Finale pravzaprav zaobjame vse, kar nogomet danes pravzaprav je. Predstava, cirkus, kup spletk, zakulisnih iger, ogromne količine denarja, … In vsi smo le del nekakšnega nogometnega Trumanovega showa, na svoj način smo vsi igralci in sodelujoči v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu. Teorija zarote? Mogoče. A Kaspar bo z zapisanim vsekakor dregnil marsikaterega pravovernega oboževalca nogometa, da bo na igro in igre začel gledati drugače, enako pa najbrž velja tudi za tiste, ki nogometa ne spremljajo, pa jim bo Finale ponudil malce drugačen vpogled v to priljubljeno igro. In kdo pravi, da je tako le pri nogometu?

Rating: 4 out of 5.

Pivec, 2021

Featured

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostjo Veselka je v razburljivem tretjem delu skozi portal potegnilo k Brezlikim in Valkira je nasvet dobila tam, kjer ga je najmanj pričakovala – pri Salomonu Vencu in njegovih Nekromantih. Pa ji bo uspelo iti skozi portal, se soočiti z Brezlikimi in najti Kostjo ter se vrniti? Vsebina za konkretno knjiga, ampak je to pravzaprav samo uvod v pestro dogajanje četrtega dela …

Vsaka knjiga za glavna junaka, Kostjo Veselka in Valkiro Vihar, ponudi nov izziv. Negativci se krepijo, odkrivajo vedno nove načine in obujajo pozabljena orožja in veščine, kako bi premagali pozitivce. Med slednjimi še vedno ni povsem jasno, komu Kostja in Valkira lahko res brezpogojno zaupata. V Tanito Mala ne gre dvomiti, za zvestega se je izkazal tudi teleporter Fletcher Renn, pa Straš Veščinar in pogojno tudi Brundo Pegatka. Potem pa so tu vsekakor zelo skrivnostna Žalna Moder, seveda Črnodim Ceh in številni detektivi Svetišča. Uvod nas opozori, da bomo imeli opravka z novimi negativci – Drejc Skarabej, plačani morilec, je izpuščen iz zapora. Po dvesto letih je njegova edina misel maščevanje. Ob strani mu stoji Žarko Krvavec, ki si še najbolj želi poravnati račune z Valkiro. A kjer je mrak, kmalu postane zelo temno.

V to se kmalu prepriča tudi Valkira, ki kaj kmalu spozna, da brez Kostje ne more funkcionirati, nenavadnega detektiva pa nihče (v Svetišču) ne pogreša. Zato se bolj ali manj na lastno pest (ter seveda na jezo odgovornih v Svetišču) odloči, da bo s pomočjo Fletcherja in Žalne znova odprla portal, a ima za misijo iskanja in reševanja Kostje ter potem vrnitev nazaj zelo malo časa. Kar Valkire niti ne moti, še manj pa ustavi, kot tudi ne številni nepridipravi – v glavnem Brezliki, ki ji stojijo na poti. Kostjo najde, ne sicer v najboljšem stanju, čeprav z nekaj novimi asi (beri: čarovnijami) v rokavu, a je živ. No, saj veste, kot je okostnjak pač lahko živ.

A tu se zgodba šele začne. Drejc Skarabej in Žarko Krvavec s pomočjo Jake Brzohopa in Grehoslava Lakote (čisto zares) na noge postavljata vojsko zombijev, od Nekromantov ukradejo dušelovec, s pomočjo katerega ugrabijo relikt ter prek Brunda Pegatke želijo usposobiti bombo opustošenja in izpeljati takorekoč peklenski načrt maščevanja in totalnega uničenja.

Vse bolj se zdi, da ima Valkira na sebi narisano tarčo, saj želijo račune z njo poravnati mnogi – od seveda zimzelenega Lakote, do Krvavca, pa vampirja Mraka, Remusa Križa in še koga. In prav nihče ne bi bil posebej nežen. Valkiro se je naučila ne le metati ognjene krogle, ampak premore tudi vse več nekromantskih veščin. Slednje vsem seveda ni najbolj všeč, še najmanj Kostji.

Bolj kot kadarkoli, še posebej pa v velikem zaključnem spopadu, se prepleteta svet čarovnikov in svet običajnih smrtnikov. Primerjave s Harryjem Potterjem torej so na mestu, še toliko bolj pa, ko Valkira izve za prerokbo, po kateri naj bi umrla po hudem boju s Temino in nato končnem spoznanju iz videnja Knjige imen.

In če se nekaj časa zdi, da se Kostja in Valkira tudi intimno zapletata, se proti koncu vedno bolj zdi, da gre bolj za odnos, kakršnega bi Valkira sicer imela s svojim stricem Gordonom. Ne moremo pa mimo nerodnega prvega poljuba med njo in Fletcherjem! Oh, in da ne pozabim – Valkiro starša jo razveselita z novico, da bodo dobili dojenčka. In vse to se v tem trenutku morda zdi zgolj nepomembna postranska zgodba, se mi ne vsaj malce dozdeva, da je Derek Landy vse to seveda pisal z razlogom. Bomo videli … vsaj nekaj že v petem delu, čez mesec dni – Smrtno vrvenje.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Punk Rock Jesus

Punk Rock Jesus

Počasi ugotavljam, da je stripovski svet podoben glasbenemu – ko najdeš enega avtorja, ki ti je všeč, raziskuješ najprej seveda po njegovih delih, nato greš na avtorje, ki so nanj vplivali in naenkrat si »notri«. In ne samo, da me je posrkal vrtinec Batmana, Jokerja in Gothama, so tu odlični ustvarjalci, med katerimi poleg Gartha Ennisa, Alana Moorea, Briana Azzarella in še koga vsekakor prednjači Sean Murphy.

Po prebranih (in dosegljivih) delih cikla Murphyverse sem naletel na naslov Punk Rock Jesus, ki me je pritegnil že po naslovu. In ko sem videl, da se zgodba vrti okrog Jezusa Kristusa, ki postane besen punk rocker, me je seveda zanimalo več. Stripa sem se res veselil, a potem kar ni prišel pravi trenutek, da bi se vanj res poglobil.

Izhodišče je sicer relativno preprosto – produkcijska hiša Ophis leta 2019 začne »bigbrotherjevski« TV-show J2 (Jesus 2), v katerem bodo gledalci najbolj krščanske države na svetu (seveda so to ZDA) lahko gledali drugi prihod Jezusa Kristusa. S sakramensko drago tehnologijo in znanjem Nobelove nagrajenke Sarah Epstein iz Jezusovega mrtvaškega prta (sloviti »shroud of Turin«) izolirajo DNK, izberejo ustrezno »devico Marijo« v podobi Gwen Fairling in – imamo show. V izogib zunanjim motnjam vse skupaj postavijo na osamljen otok in ga zavarujejo skoraj tako, kot so zastraženi osamljeni otoki v filmih agenta 007. In le kdo si ne bi želel v neposrednem prenosu ogledati rojstva novega Odrešenika, Jezusa Kristusa? Tisto, kar je ob samem Jezusovem rojstvu zamolčano oz. kamere tega seveda ne posnamejo, je rojstvo Jezusove sestre dvojčice, ki pa je makiavelistični producent brez kančka slabe vesti vrže v reko. Kakšno gledanost bi imelo šele to? No, ne glede na vse izklope kamer si producent Paul Slate seveda mane roke, enako producentska hiša, gledanost gre v višave, enako denar, ki priteka iz oglaševanja.   

A seveda vse ne gre vedno po scenariju – Gwen ima vedno več težav, sploh, ker Chrisa (skrajšano ime za Jezusa Kristusa) vzgajajo v pač novega Jezusa, mu temu ustrezno perejo možgane, ga zelo omejeno oz. dogmatično izobražujejo, tudi vsa osamljenost pač ne gre na roko. Alkohol, poskusi bega, samomora, izolacija. Žarek sonca sicer posveti v podobi Rebeke, hčerke dr. Epstein, ki ima ravno tako svojo zanimivo zgodbo, vedno prisotna tolažba pa je tudi ogromno severni medved Cola. In potem so tu New American Christians z Daisy Milton na čelu, ekstremistična in militantna krščanska organizacija, tesno povezana z NRA, ki cel J2 šov seveda dojemajo ne kot šov, ampak predvsem kot žalitev in se na vse načine borijo, da bi vse skupaj preprečili. Pravzaprav pa skrbijo predvsem za boljšo gledanost.

In potem je tu Thomas McKael, imenovan The Cemetery, ki je kot otrok priča, kako mu ubijejo starše, a stric težo krivde prenese nanj. Od staršev mu ostane irski ponos ter veličasten očetov motor. Pridruži se IRI in postane eden njihovih glavnih mož. A vse to je bilo še pred začetkom šova J2, kjer Thomas skrbi za varnost in tako vzporedno s Chrisovo spremljamo oz. odkrivamo tudi njegovo zgodbo – razloge za njegova dejanja, potrebo po veri, iskanje ljubezni in pripadnost. Zakaj The Cemetery, pokopališče? Thomas ima na hrbtu tetoviran po en križ za vsakega človeka, ki ga je ubil.

In zgodba se v bistvu še začela ni dobro! Oziroma postane zanimiva na točki, ko Chris spozna, kako zelo so z njim manipulirali in pri spoznavanju sveta mu počno pomagata tako Thomas kot še bolj dr. Epstein. Do preobrata pride, ko mu Slate ubije mamo, na katero je bil seveda zelo navezan in v tedaj že najstniku se prebudi upornik. Na podelitvi glasbenih nagrad grammy svet nenadoma spozna povsem drugega Chrisa – jeznega punk rockerja brez dlake na jeziku. Kmalu zatem se pridruži punk skupini The Flak Jackets, s katerimi začnejo vsaj po ZDA širiti »vero«, vse skupaj pa želijo kronati z nastopom v Jeruzalemu proti koncu Murphy tudi poveže obe zgodbi oz. bralcu postane jasno, zakaj je tudi The Cemetery tako močno v prvem planu.

Lahko bi vlekel neke vzporednice med stripoma Punk Rock Jesus in Preacher, čeprav je slednji mnogo bolj zrel, Murphy pa jezen, glasen, uporniški, najstniški. A vsaj v kritiki družbe in vere sta si precej blizu. In glede na glavno vlogo v stripu, je po mojem mnenju odlično zadel podobo in glas. Veliko pozornosti posveča bojem na Irskem, vprašanju vere in številnih drugih, sicer zelo tesnih povezav, ki jih najlažje postavimo v ZDA – od nadzora, lažnega krščanstva, instant zvezdništva, pehanjem za pozornostjo in slavo ter predvsem čim večjim zaslužkom, ne glede na žrtve ali posledice, še posebej mladi bralci bodo med vrsticami prepoznali tudi zakulisje delovanja resničnostnih showov in lažne popolnosti zvezdniškega življenja.   Punk Rock Jesus je zahteven strip za branje, marsikoga zna zaradi vsebine celo odvrniti, po drugi strani ponuja zares razgibano paleto občutenj in doživljanj ob napisanem in narisanem. Veseli me, da obstajajo avtorji, ki se ne ozirajo preveč na politično korektnost in zvesto sledijo svoji ideji. Sean Murphy je vsekakor eden takšnih.   

Rating: 4 out of 5.

Vertigo, 2013

Featured

Peta osebna

Peta osebna

Igor Karlovšek je eden tistih slovenskih pisateljev, ki piše odlična dela za najstniške bralce – resnična in realistična, dramatična, ravno prav vsakdanja in s tistim kančkom neverjetnega, kar pritegne k branju.

Peta osebna, kot pove že naslov, se veliko ukvarja s košarko. Peta osebna napaka za igralca pomeni odhod v slačilnico, nekaj podobnega kot rdeč karton pri nogometu. Košarka je zadnjih pet let v izjemne porastu – naslov evropskih prvakov naše reprezentance ter meteorski (in da ne bo dvoma – zaslužen!) vzpon Luke Dončića med svetovne superzvezdnike tega športa sta poskrbela, da so košarkarska igrišča polna, predvsem fantje pa seveda sanjajo … tudi sam imam doma 15-letnega sina, ki je še do nedavnega sanjal in prepoznal sem ga v mnogih vrsticah romana Peta osebna.

Domen Kovač je velik košarkarski up, igra za klub iz Laškega in celo za državno U15 reprezentanco. Noro vadi, da bi bil še boljši in se, kljub temu, da obiskuje »šele« osmi razred, že dve leti uči španščine. Želi po stopinjah Luke Dončića – najprej v madridski Real in potem onkraj Atlantika v ligo NBA. Zdi se, da so njegove sanje precej realne in da bi uresničitev lahko preprečil le kakšen nesrečen čudež. Peta osebna.

In iz strani v strani se zdi, da si Domen nabira osebno za osebno, po mojem mnenju vmes kakšno tehnično in celo nešportno napako. Ampak priznam – navijal sem zanj in vse do zadnje strani stiskal pesti. Domnova starša sta družino spravila v sila nezavidljiv položaj – s čudnimi finančnimi mahinacijami sta kar nekaj ljudi opetnajstila, oče je – kot izvemo nekje na sredini zgodbe; celo obsojen na zaporno kazen, mama pa skuša rešiti, kar se rešiti da. A ji ni lahko. Celo tako zelo težko je, da se z Domnom vrne tja, kamor je prisegla, da je ne bo nikoli več. V rodno vas Selce blizu Železnikov. Tu jo čaka zapuščena in razpadajoča hiša pokojnih staršev, njena rojstna hiša. A jo čaka tudi veliko grdih pogledov, sklonjenih glav in obrnjenih hrbtov.

Domen ne ve zakaj, a kot zelo čuječ najstnik hitro začuti, da se mamina zgodba v Selcah pred štirinajstimi leti ni zaključila na najlepši način. Selce so za Domna povsem drug svet od recimo Laškega ali Celja. V osmem be hitro najde prijateljico v sosedovi Ani, simpatijo v njeni najboljši prijateljici Jelki, z znanjem navdušuje učitelje, s košarkarskimi veščinami pa seveda tudi trenerja športne vzgoje in košarkarske ekipe.

A zakaj ima težave z njim Anin oče in zakaj se Anina in njegova mami gledata tako grdo? Zakaj mama noče na obisk k nobenih od sorodnikov v vasi? Tudi Jelka ga mora »skrivati« in Domnu se zdi, da to ni le zaradi nagle jeze starejših bratov … potem na vrata potrkata še dva zelo jezna upnika in Domen je hitro prisiljen v odraščanje, za katerega se zdi, da ga vse bolj oddaljuje od košarkarskih igrišč in sanj. Sestaviti mora skrivnostno družinsko sliko, polno prikrivanj in zamer ter tudi presenetljivih odkritij. Finančno želi pomagati mami, čeprav ne ve kako, a jo bodo sicer odpeljali v zapor, njega pa k rejnikom. Navdušiti skavte, ki ga hodijo gledat na tekme, a je med tekmami z glavo pogosto drugje. Najstniška ljubezen je poglavje zase in kot se izkaže, tudi usodna. In seveda avtor ni mogel mimo epidemije covid-19, ki nas je v letu 2020 popolnoma ohromila in kot se vse bolj kaže – povsem spodrezala krila najstnikom.  

Kot smo pri Karlovšku že vajeni, usoden zaplet oz. dogodek ne sme izostati. Včasih se zgodi na začetku, tokrat bolj proti koncu, ko ima bralec občutek, da ga čaka srečen konec. No, težko bi rekel, da konec ni srečen, a je srečen na drugačen način. Resničen, spodbuden. Karte so razkrite in položene, zvezde in planeti se poravnajo, računi plačajo. Tokrat zelo izstopa tudi razkol med mestnim in podeželskim, zelo močan je tudi krščanski podton, predvsem v smislu odpuščanja.

V knjigi je veliko (življenjskih) modrosti, ki bodo najstnikom pomagale razumeti in mogoče tudi zgolj pomagale v tem težavnem najstniškem obdobju. Avtorjev občutek za ustvarjanje sicer ne preveč globokih (vsaj ne za odrasle bralce), nikakor pa prozornih, ampak kot sem zapisal uvodoma – vsakdanjih, običajnih, a ravno prav izstopajočih mladostniških likov, je odličen. Podobno počnejo npr. tudi Nataša Konc Lorenzutti, Suzana Tratnik in Neli K. Filipić, pa čeprav žanrsko in tudi pripovedno drugače, a zelo berljivo in mladim bralcem privlačno ter blizu.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Featured

Ime mi je Sarajevo

Ime mi je Sarajevo

Ah, spet Sarajevo. Po Ko sem bil hodža in Ti je smešno, da mi je ime Donald? ter seveda mnogih drugih, še en imeniten roman, kjer je glavni junak Sarajevo. Vsaj tako bi lahko razumeli iz naslova, za širše razumevanje pa bi se seveda lahko ozrli tudi h kultnemu filmu Das ist Walter.

Avtorica Adriana Kuči je za glavno junakinjo sicer postavila Lano, Sarajevčanko, Bosanko, Mariborčanko, čefurko. Koliko je v Lani avtobiografskega? Najbrž precej. Adriana Kuči je rojena Sarajevčanka, ki pa zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah in je zagotovo tudi na lastni koži izkusila marsikaj od tega, kar opisuje v romanu, ki ga je v celoti napisala v slovenskem jeziku.

Lano namreč spremljamo v treh časovnih obdobjih, pri čemer sta dve jasno definirani, tretje pa se zdi nekje vmes. Devetdeseta in vojna v Sarajevu, Lana kot najstnica in njeno doživljanje groznih let v obleganem Sarajevu, kjer ni bilo vode, hrane, oblačil, elektrike, bili pa so ostrostrelci, redni bombni napadi, streljanja in posilstva, strah in trepet. Okrog leta 2020 in covid-19 v Mariboru, Lana kot štirideset in nekaj letnica, ki se ločuje od vplivnega moža Marka, ki se je nad njo psihično in fizično izživljal. In Lana povsod vmes, preporod, beg, iskanje, ljubezen, prijateljstva, vera, stereotipi, nasilje in še več nasilja, epidemija in občutek vnovičnega vojnega stanja.

In seveda Sarajevo. Mesto, kjer se zgodba začne, zaplete in je ves čas prisotno. Sarajevo, Valter. Mesto, v katerem se je začelo toliko čudovitih zgodb in o katerem poje toliko pesmi. Mesto, o katerem pripoveduje številne druge knjige. In čeprav je Ime mi je Sarajevo še ena zgodba o tem, kako se nekdo spominja vojnega obdobja in kako je vojna vplivala na njegovo/njeno življenje, je pač ta roman spet drugačen.

Glavni junak romana Ko sem bil hodža je bil ravno tako mlad, zaljubljen in nato pahnjen v vojno norijo. Za Lano iz Ime mi je Sarajevo se zdi, da je vseeno mlajša, mogoče celo bolj naivna in živi v prepričanju, da bo vojne čez nekaj dni konec in bo življenje kmalu teklo po starih tirnicah. Kar grozno mi je bilo brati ob misli, da se leta 2022 nekaj podobnega odvija v Ukrajini … Lana ima najboljšo prijateljico in simpatijo, sestro in starša, nima najrajši šole in si bolj od vsega želi sproščenega, najstniškega življenja. Opiše prizor s tiste zloglasne poroke, ki so jo nekateri dojeli kot simboličen začetek vojne in potem seveda počasen razkroj. Pravzaprav je grozno brati zgodbo, ki je – spet in podobno kot pri Buriću ali pa tudi Stanišiću; napisana s toliko šarma, humorja in sproščenosti. Razbita stekla, strupena zima, štetje žrtev, preprodaja imetja za hrano, policijska ura, strah pred smrtjo in nemočno opazovanje umiranja mesta, države, ideje, simbola …

In potem to najstniško naivnost in stereotipno bosansko ležernost zamenjajo povsem druge skrbi, zdaj odrasle Lane, ki je svoj novi dom našla v Mariboru. Ima moža Marka, službo v nevladni organizaciji in takorekoč vse, kar si želi. Nekje v njej tli sicer stara ljubezenska iskrica, imenovana Emir. A z vsakim poglavjem se odpirajo nove skeleče rane – rane nasilja. In če sem v tistem sarajevskem vojnem delu še dobil občutek sproščenosti in naivnosti, tega občutka tu ni več. Tako iskreno in resnično, nemočno, brez milosti in predvsem doživeto opisuje, kako se Marko izživlja nad njo … človek se žal vpraša, če ni bilo Lani lažje preživeti vojno?! In ta misel je res grozna. Obiski urgenc, skrivanje in iskanje izgovorov – koliko žensk živi na tak način? Vsak dan, celo življenje. Ker si ne upajo (ali pač ne zmorejo) reči »Ne, dovolj je!«? Še prav posebej se mi je v spomin vtisnila cela stran, ki deluje kot glasen in odločen poziv, na trenutke celo manifest, da tega ni treba nikomur prenašati in preživljati. Takega pekla si pač ne zasluži nihče.     

Adriana Kuči obe zgodbi – sedanjo in preteklo, odlično preklaplja in prepleta, tudi s pomočjo tiste tretje, navidez brezčasovne pripovedi, ki je pravzaprav vezno tkivo med obema. Kaj se dogaja v Lani, prebuja in umira, kakšni so sprožilci in odnosi, kakšne viharje prestaja in kako težko krmari v prvi vrsti skozi silen nemir, ki ga nosi v sebi. In če je Lana skozi vojno šla pač, da je preživela in potem živela, sedaj živi, ker se na neki točki zave, da se preprosto mora boriti. Vsak posameznik lahko vsaj malo spremeni svet, vsak od nas je pomemben in vedno lahko pomagamo komu drugemu. Ime mi je Sarajevo vam bo dalo misliti in prepričan sem, da ne boste mogli več sedeti križem korak. Roman, ki ga boste res težko odložili iz rok. Roman, zaradi katerega boste zagotovo želel obiskati Sarajevo in ga spoznati. Junaka …

Rating: 5 out of 5.

Litera, 2022

Featured

Pretres

Pretres

Najprej je bil Izbris, sledil je Zlom in sedaj še Pretres. Kyla Davis še nima miru in naslov zadnjega dela trilogije (Usojeno pripoveduje zgodbo o dogajanju pred prvo knjigo) da vedeti, da bralca čaka vznemirljivo branje, polno pretresov in presenečenj, bolj ali manj presenetljivih.

Če prvih dveh delov zanimive trilogije za mladostnike niste prebrali, vam seveda obe branji toplo priporočam – če vas zanima vsebina oz. opis brez kvarnikov, pa ju lahko najdete na povezavah v uvodnem odstavku tega opisa. Kyla Davis ni več izbrisana, ampak celo neizsledljiva. Vse bolj zmedena zaradi tega, kdo v resnici je in kakšno je njeno poslanstvo, kdo in kaj so bili njeni pravi starši, kakšna je vloga njunih novih staršev, njenega terorističnega mentorja Nica, doktor Lysander in kaj se je zgodilo z Benom.

Svoje zatočišče sprva poišče pri Macu in Aidenu, a je vsem jasno, da v Londonu ne more ostati. Pa čeprav je uradno mrtva. Najprej odide na poseg TIPO k nenavadnemu in skrivnostnemu DJ-ju, s katerim spremeni svojo identiteto, prevzame ime Riley Kain in odide v rodni Keswick, Dekliški dom Waterfall, ki ga vodi njena biološka mati, Stella Connor. Slednja jo pričakuje, čeprav je jasno, da resnične identitete ne bo smela izdati.

Dekliški dom je tipično britansko nenavaden, zaznamovan s strogim nadzorom, saj Stella vsako od deklet obravnava kot svojo hči in ker je eno že izgubila, je še toliko bolj zaščitniška, kar vsem ni po godu. Riley se hitro spoprijatelji s problematično Madison, nekoliko počasneje pa gradi odnos z materjo. Neznank in skrivnosti je veliko. Stella Connor se trudi, a spominov je v Riley čisto preveč – zakaj se ona očeta spominja povsem drugače kot mama in zakaj ni nikjer nobene njegove fotografije? Kje je album s fotografijami njenega prvega leta življenja? Zakaj ima ves čas občutek, da ji mati nekaj skriva?

Zadeva se začne počasi razkrivati, še posebej, ko na obisk pride še Stellina mama – Astrid Connor, ena najstrožjih zaredarskih nadzornik upraviteljiv za mladoletnike in najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji. Napetost bi lahko rezali z nožem, Riley se začne spominjati vohunskih iger z očetom, hudih prepirov med staršema, Madison odpeljejo zaredarji, obenem pa odkrije sirotišnico, v kateri so premladi otroci, ki so bili očitno izbrisani in nosijo levo. Riley najprej ugiba, kdo je bil njen resnični oče in naposled izve, da tudi Stella ni njena biološka mati, ampak da je bila, recimo temu posvojena. Njena krinka počasi razpade in po mamini zaslugi ji uspe v zadnjem hipu zbežati, s fotoaparatom, polnim dokaznega gradiva zoper zaredarje in vladarje Velike Britanije. Ampak – kam sedaj?

Še enkrat več pomoč in zatočišče najde pri Aidnu, tokrat v Oxford ter spozna druge člane uporniškega gibanja PVA. In presenečenje – tam je tudi Ben! Ki se je sicer še vedno ne spominja, a se zdi, da se je znebil zaredarskega »uroka«. Riley počasi sestavlja koščke zapletene sestavljanke, še enkrat več je izdana in kot že tolikokrat doslej, se izkaže za veliko borko in upornico. Skupaj z Macom in Aidnom skujejo odličen načrt, kjer bodo padle prav vse maske.

Resnica vendarle pride na plano. Kdo sta bila njena prava starša oz. kdo je bila njena prava mati, kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj Astrid Connor, kakšno Stella in Rileyin domnevni oče Danny ter nenazadnje, s kakšnim poslanstvom se je Lucy dogajalo vse, kar je prestala v teh nekaj letih od ugrabitve, prek izbrisa do upora. Piko na i bodo seveda postavili Nico, Tori, Ben, agent Coulson, doktor Lysander, sam predsednik vlade Gregory, Sandra Davis Armstrong, seveda neomajno zvesta Mac in Aiden, glavna beseda pa kljub vsemu pripade dekletu mnogih imen, a samo enega pravega, ki se nam razkrije čisto na koncu …

Trilogija, ki sem jo primerjal z Deklino zgodbo in ta primerjava še vedno drži. Za konec sicer lahko rečem, da avtorici pušča kar nekaj prostora za nadaljevanje, saj tudi svet rešen zaredarskega primeža, ni tako idealen, kot se sprva zdi. V današnjem času vsekakor še kako aktualno branje, ko se na eni strani spopadamo z vsemi mogočimi omejitvami in nadzorom, grožnjami in represijo, po drugi strani pa v mladini ni niti trohice upora, saj večino časa preživijo v vzporednih svetovih prek pametnih mobilnih naprav in jim je pravzaprav povsem v redu, saj ne vidijo dlje od zaslonov.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Pet knjig za mlajše bralce

Medved in klobuk

Knjigam za otroke zelo rad namenim prostor, saj se mi zdi branje še kako nujno in potrebno za kvalitetne razvoj otrok. A kot ste se navadili, knjige za (naj)mlajše bralce ponavadi strnem v en malce daljši članek in tudi tokrat je tako. Kar me še posebej veseli – prav vse so domače. Svetlana Makarovič, Anja Štefan, pa nabor ljudskih pesmi, Peter Svetina in za piko na i še razširjena izdaja kultne knjige Lile Prap.

Čuk na palici

Čuk na palici

V pravljičnem slogu bi lahko zapisal Nekoč je bila kaseta Čuk na palici in ta nekoč bi segel v leto 1985, ko je imel spodaj podpisani pet let. Ne spomnim se sicer, da bi to kaseto imel doma, poznam pa številne nenavadne, duhovite in preprosto drugačne pesmi, ki jih je Svetlana Makarovič napisala za to zbirko. Dobrih dvajset let nazaj je Gorazd Vahen, ki v zadnjem obdobju osvežuje dela te pomembne slovenske pesnice, pripravil ilustracije za pesmi, ki jih lahko po brezčasnosti in prepoznavnosti postavimo ob bok Mačku Muriju

Uvodno posvetilo pravzaprav pove vse oz. dovolj – »Za vse čukce in sovice in druge mladičke in za vse tiste, ki si upajo biti vsaj malo prismuknjeni in sploh«, nato pa si sledijo Čuk na palici, Tovarišica Lisica, Lepo je biti kokoš (s hudomušno zaključno kitico »Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!«), Znanec jazbec, Pismo, Ogledalo, kultna Jaz sem jež (z uvodnim verzom »Jaz sem jež, ti pa ne, jaz pa bodem, ti pa ne …«), Kužek postružek, Čičido, zaključna mora biti seveda mačja – Črni muc, kaj delaš?

Seveda lahko Svetlani Makarovič očitate marsikaj, a dejstva, da je odlična snovalka in pripovedovalka zgodb, to pač ne bo spremenila. Zdi se tako preprosto in lahkotno in otrokom tudi bo, starši bomo lahko kaj zanimivega prebrali in razbrali med vrsticami in prav vesel sem, da je pričujoči izdaji priložen tudi CD s tistimi izvirnimi posnetki (Svetlana Makarovič je pesmi uglasbila in aranžirala ter seveda odpela, pri tem pa sta ji pomagala klaviaturist in pihalec Lado Jakša ter bobnar in tolkalist Aleš Rendla). Ilustracije Gorazda Vahna pa tako ali tako ujamejo tega uvodno omenjenega prismuknjenega duha pesmic in vas bodo zagotovo prepričale in navdušile. Z eno besedo – klasika.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Medved in klobuk

Medved in klobuk

O Anji Štefan sem že nekajkrat zapisal, da je eden naših največjih zakladov na področju otroške literature in pravljičarstva – ne le z vidika zbiranja, urejanja, zapisovanja in izdajanja, temveč tudi kot močna avtorica, katere dela lahko že sedaj zapišemo na seznam tistih, za katere si želimo, da jih bodo po naših otrocih brali še naši vnuki.

Tudi njena najnovejša – Medved in klobuk, sodi mednje. In poleg besede ne gre spregledati čudovitih ilustracij Ane Zavadlav, ki je naslikala prikupno gozdno druščino, ki jo ob naslovnih medvedu in klobuku sestavljajo še volk, lisica, zajec, miška ter veter in hrast. Čisto zares. Pa seveda še nekaj drugih gozdnih prebivalcev, ki so tokrat zgolj statisti, a kot je statistom in stranskim opazovalcem v navadi – zgodbo seveda obogatijo.

Medved in klobuk, torej. Lep, rdeč klobuk. Tiste vrste klobuk, ki ga medved z največjim veseljem nosi in je zaradi tega zelo vesel. In če je tako prešerne volje najbolj godrnjavi prebivalec gozda, imajo odličen razlog za razigranost tudi ostale živali. Vetru pa medvedova dobra volja očitno ni najbolj všeč in kosmatincu pokrivalo preprosto odpihne z glave in ga nosi prek gozda, za njim pa v dir ne le medved, ampak vse živali. Veter, ki seveda uživa v igri in predvsem v tem, da mu nihče nič ne more – ne močni, ne majhni in veliki, niti zviti in še tako prebrisani, na svoji poti spregleda mogočni hrast in medvedov rdeč klobuk se zatakne med hrastove veje.

Zaključno modrovanje o pomoči in sodelovanju, divjanju in tekanju ali stanju pri miru ter konec koncev delitvi zaslug za končni uspeh bi morale v kakšen učbenik. To, kar lahko preberemo, je praviloma ravno obratno tistemu, kar doživljamo pri nas. V primeru zmage, se po prsih trka samo en – najglasnejši ali najmočnejši, ne nujno pa tudi najboljši. V primeru poraza se s prstom vedno kaže na druge – pogosto najmanjše, najtišje, najšibkejše, pogosto pa tudi najmanj krive.

In tudi zato je prav lepo brati pravljice. Ter si po prebranem zaželeti, da tako sodelovalno in povezovalno ne bi delovale le živali v pravljicah, ampak tudi ljudje in skupnosti v resničnem življenju.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Sonček čez hribček gre

Sonček čez hribček gre

Starši se pogosto znajdemo v zagati, ko je treba uspavati otroka, mu preusmeriti pozornost s čim drugim kot z risankami ali utripanjem zaslonov in takrat ponavadi začnemo kaj brundat. Nekje v naši podzavesti in načetem spominu se skrivajo številne pesmice, ki so jih nam peli (stari starši, poslušali smo jih v vrtcu ali se jih celo učili v šoli. Kakšen zanimiv ali nenavaden verz je lahko celo predmet stave.

In če pustimo ob strani skladbe različnih avtorjev, je neusahljiv vir pravzaprav zakladnica slovenskih ljudskih pesmi in takšna je tudi ta zbirka, ki jo je uredila Irena Matko Lukan, domiselno pa ilustrirala Maja Kastelic. Vsak od zimzelenih pesmi ima po štiri ilustracije na dveh straneh – ravno prav preproste, da bodo tudi otrokom vir navdiha in obenem odlično strukturirane, da bodo na vrata domišljije in ustvarjanja na široko odprla tudi malce večjim oz. starejšim, konceptualno pa sledijo letnim časom.

Sonček čez hribček gre, Petelinček (z ilustracijami, ki so me res nasmejale!), Ringa, ringa raja, Lepo je pomlad na svet, En, dva, tri (ta bo pomagala otrokom šteti), Kaj pa ti piskaš, Barčica po morju plava, Biba leze, biba gre, Srečali smo mravljo, Sončece zahaja, Črni mož, En, dva (še ena za učenje štetja), Ena bela hišica ter Rasla je jelka so tiste pesmice, ki jih bodo najmlajši z veseljem prebirali, ponavljali in recitirali ter zagotovo ob njih tudi ustvarjali. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022   

Lučka Lučka in Senca Senčica

Lučka Lučka in Senca Senčica

Peter Svetina in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila večplastno pravljico o lučki Lučki, ki se v iskanju svoje sence (oziroma preprosto ne želi biti sama) odpravi po svetu. Najprej umre babica, ki ji je Lučka razsvetljevala dneve in noči in ker Lučka ni želela čakati, ali jo bo kdo vzel, je preprosto šla.

In prišla do kapelice, kjer je bil v verige vkovan sveti Lenart. Sveti Lenart je sicer zavetnik jetnikov in je najpogosteje upodobljen z razbitimi verigami, saj je dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov, pri nas je ogromno cerkev nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešene turškega suženjstva. No, po razsvetljevanju kapelice, kjer je s svojo toplino raztopila celo verige svetemu Lenartu, ki je odšel, je odšla še lučka Lučka, še vedno brez sence.

»Vsaka luč ima svojo senco. Če jo prižgeš, jo vidiš. (Kadar je luč ugasnjena, počiva senca luči v naročju.)«

Pot jo je najprej odnesla do konjskega hleva, kjer je s pomočjo mačke preprečila zle nakane konjskim tatovom in bila nagrajena s tem, da je krajšala noči dečku Erazmu, ki je ob njeni svetlobi rad bral. A ko je tudi Erazem dobil družbo – sestrico Zarjo, je lučka Lučka spoznala, da je Erazem ne potrebuje več in je šla naprej. Z vse večjo in močnejšo željo, da ne bi bila več sama in da bi, če nič drugega, dobila vsaj svojo senco. Ali pač nekoga, ki je kot tvoja senca. In seveda jo je spoznala in dobila, svojo senco, senco Senčico, obe skupaj pa sta sedaj na balkonu stare hiše.

Preprosto, razumljivo, pa lahko tudi malo skrivnostno in filozofsko. Kje je senca, ko ni luči in kako temne ter strašljive so sence, ko ni luči. Kaj pomeni imeti svojo senco in biti nekomu senca. Ali pa luč? Vsekakor ena tistih pravljic, ki razsvetli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Zakaj?

Zakaj?

Uvodoma naj priznam, da nisem bil nikoli poseben navdušenec nad delom Lile Prap. Njeni ploščati liki so bili pač drugačni, meni osebno ne posebej všečni in morda tudi zato niso nikoli pritegnili nobenega od otrok. Poslušal sem nekaj njenih intervjujev in seveda sem njeno delo spoštoval, iz vsake njene besede je bilo čutiti, kako predana mu je. No, in 20 let po prvi izdaji slikanice Zakaj? – vmes se je zgodilo med drugim to, da je bila knjiga prevedena v kar 38 jezikov, Japonci pa so ustvarili serijo animiranih filmov; dobim v roke razširjeno izdajo – s še šestnajstimi novimi živalmi.

Prvi vtis? Pa saj te ploščate živali sploh niso tako napačne. (notranji glas v meni me izziva, naj sam poskusim narisati vsaj nekaj podobnega, nek vražiček mi slika mojo pingvinu podobno veverico, ki sem jo enkrat narisal med igranjem activitiyja). Drug vtis? Nasmeh, ko preberem, zakaj je lenivec tako počasen in je eden od zabavnih odgovorov ta, da se »samo dela počasnega. Ko ga nihče ne gleda, divja kot obseden«. Nasmeh je še nekoliko širši, ko izvem, da ima lisica košat rep zato, »da se obriše pod nosom, če ji ne uspe ničesar uloviti«, nosorog pa rog na nosu, zato, da se »z njim zapiči v drevo, da ga ne odnese, ko kiha« in tako naprej.

Zdaj mi v bistvu postaja jasno, zakaj je Lila Prap všeč otrokom in nenazadnje tudi staršem. Priznavam napako. Lila Prap je imenitna. Preproste slike, ki bodo izzvale otroke, da bodo narisali kakšno žival, ki bo dejansko podobna tisti živali. Zanimiva vprašanja, ki se seveda pojavljajo tudi v bistrih otroških glavicah in trije ali celo štirje zabavni odgovori (kjer bi spet pomislil na bujno otroško domišljijo) in seveda tudi tista pravilna razlaga, ki pa je napisana ravno prav preprosto, da jo bodo otroci seveda razumeli. Ni pa nujno, da za »pravilno« ne bodo vzeli kakšne od tistih bolj zabavnih.

Ne ponovite moje napake in otroke čim prej seznanite z deli Lile Prap. Skupaj boste brali, ustvarjali, se smejali in zabavali ter zagotovo tudi učili. In ne, žaba se na napihuje zato, ker ne more prdniti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Kostja Veselko – Brezliki

Kostja Veselko – Brezliki

Tretja knjiga iz serije Kostja Veselko me je kar malo presenetila – prvič sem opazil kar očitne podobnosti s Harryjem Potterjem in vprašal sem se, če je res pametno, da te knjige prebira moj še ne 10-letni sin, ki je nad Kostjo sicer navdušen.

Mnenje o prvih dveh knjigah – Kostja Veselko in Igra z ognjem; sem že zapisal in si ga seveda lahko preberete. Nenavadni čarovniški svet Dublina me je morda kar malo preveč posrkal in vmes sem potreboval nekaj odmora in vsebinsko malce drugačnih knjig, ampak seveda se prav dolgo nisem mogel držati stran od Landyjeve serije. Tretja knjiga nosi naslov Brezliki in zvesti bralci vsaj približno veste, za koga (ali bi moral morda napisati kaj) gre …

Kostja Veselko in Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar sta ne le degradirana, ampak takorekoč izobčena zaradi obtožb in dogajanj v drugi knjigi. A kljub vsemu ne moreta (in nočeta) stati križem rok, ko začnejo umirati teleporterji – ljudje posebnih lastnosti, ki lahko odprejo portal in omogočijo Brezlikim, da se vrnejo na zemljo.

Kdo torej stoji za umori? Nekromant Salomon Venec, star Kostjin sovražnik, jima pove za Črnošolce, Zlohotarjevo vojsko fanatikov in tri like, ki so se znova pojavili – Jarona Vislico, Srhljivega Krava in Rožo Pomor. Na čelu naj bi stal skrivnostni Batu, za plačanca pa so najeli še enega starega znanca – Žarka Krvavca. Kako neverjetno močni so Črnošolci, se prva prepriča sicer neustrašna Tanita Mala, ki je proti njim takorekoč nemočna, ko napadejo in ubijejo predzadnjega teleporterja, Sokola Selca.

Kostja in Valkira imata medtem nemalo dela. Veliki čarovnik Črnodim Ceh ju ima na piki, glavni detektiv Remus Križ ju želi aretirati, obenem Žalni Moder ves čas grozi, da bo izdal njeno veliko skrivnost, ki je tesno povezana s Kostjo, seveda prav onadva dobita v roke zadnjega in najbolj zelenega teleporterja, prevzetnega in nadutega Fletcherja Renna. Počasi začneta sestavljati zapleteno sestavljanko, obenem pa se morata spopadati še s tem, komu verjeti in zaupati ter komu ne. Včasih se za zaveznika pokaže tisti, od katerega bi to najmanj pričakoval …

Portal lahko na skritem mestu odpre le teleporter (torej Fletcher), ki bo uspel povezati sidro ožin. Sidro ožin je očitno Zverižarjev prsni koš, ki je nekdaj pripadal Brezlikemu, odprtje portala pa se bo zgodilo na kmetiji Aranmore, kjer živi nenavadni starec Paddy. Podobnosti s skrižvni iz Harryja Potterja so seveda odveč. Črnošolci ukradejo Zverižarjev prsni koš in ugrabijo Črnodima Ceha, Kostji in predvsem Valkiri uspe oživiti žezlo starodavnih s pomočjo črnega kristala, saj je to edina stvar, ki jim lahko pomaga v boju z Brezlikimi, ko bodo enkrat prišli.

In seveda je jasno, da bodo prišli. In ko pridejo, nihče ne pričakuje tako divjega, hipnotičnega in neobrzdanega vrtinca dogajanja, čarovniških trikov, izdaj, prevar, sodelovanj, pomoči in presenečenj. Gospod Blaž umre, Salomon Venec in sloviti Beli sekač naredita mnogo več, kot bi kdorkoli pričakoval, jasno postane, kdo je Batu in kdo glavni vohun v svetišču. Duhovitosti v dialogih je nekoliko manj in odtenek resnosti bo dal tudi mlajšim bralcem vedeti, da so zadeve resne. Na podlagi omemb, bodo šli morda raziskovat Thin Lizzy (voščena lutka Phila Lynotta namreč straži vhod v svetišče), Aerosmith in Stiff Little Fingers. No, pa še eno knjižno referenco vam izdam – Gandalfa s svojim ognjenim bičem zgrabi Balrog in ga potegne s seboj v globine Morije. To sestavljanko pa prepuščam vam …

Derek Landy je s Kostjem Veselkom nedvomno ustvaril izredno vznemirljivo knjižno serijo, ki bo mlade bralca uvedla v svet (noir) detektivk in reševanja ugank, vse skupaj pa je zanimivo prežeto s čarovnijo in fantazijo. Starejšim bralcem bo predvsem zanimiv odklop od morda psihološko zahtevnejših del, kjer pa svoje vsekakor naredi odlično stkan fantazijski svet. Seveda pa sam že nestrpno pogledujem na polico, kjer me čaka četrta knjige iz serije – Črni dnevi.   

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem

Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.

Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.   

Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.

Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …

A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.

Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.  

Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021