Featured

Hribovske balade

Hribovske balade

Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.

Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.

In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.

In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.

Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.

Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.     

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Zgodovina Slovenije v stripu

Zgodovina Slovenije v stripu

Zagotovo se vam je že velikokrat zgodilo, da so vas otroci vprašali (presenetili) s kakšnim zgodovinskim vprašanjem, vi pa preprosto niste imeli odgovora, ker bodisi ne veste ali pa vas je vprašanje presenetilo. No, potem je pred vami knjiga, ki bo v veliko pomoč vam, še posebej pa bo potešila zgodovinsko radovednost mladih nadobudnežev.

Žiga X. Gombač je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki zna poiskati točko zanimanja in mlade navdušiti za branje. Naj so to slikanice za najmlajše, napete kriminalke za malo starejše in zanimivi zgodovinsko-raziskovalni stripi za pravzaprav vse. Ustvaril je lik Žive, radovedne deklice, ki raziskuje zanimivo in razgibano zgodovino Slovenije in ki smo jo najprej spoznali v knjigah Živa in praBled ter Živa in skrivnost mumije, tokrat pa se nam predstavlja v tej zanimivi stripovski zgodovinski upodobitvi Slovenije.

Strip je nastal v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, ki hrani predstavljene artefakte v stripu, svoj pečat pa je vtisnil stripovski avtor Ivan Mitrevski, ki je imel nemalo dela. Osebno moram priznati, da mi njegov dvodimenzionalni stripovski izraz ni preveč pri srcu in čisto preveč spominja na sicer kultni Jokerjev Crtič, a je to čisto stvar osebnega okusa. Moram priznati, da sta oba z Žigo pripravila odličen in nazoren prikaz zgodovine in predvsem vseh teh res zanimivih artefaktov s področja Slovenije.

Strip je sicer neke vrste pustolovščina, saj je Živa tista, ki mora obvarovati dragocene oz. pogosto kar neprecenljive predmete pred Razpoko, lumpom, ki išče (in najde) domiselne načine, kako bi hitro obogatel. Živa se preprosto dotakne pomembnega predmeta in odide v zgodovino (čas oz. kraj nastanka ali odkritja), kjer Razpoka že kuje, snuje in izvršuje svoje zle načrte, sam pa v zgodovino potuje s pomočjo časovnega stroja Razpoka 2000.

Neverjetno pri vsem skupaj je, kako veliko človek izve na vsega dveh straneh, kolikor je namenjeno posamezni zgodbi. Predstavitev artefakta, Razpokin zli načrt ter seveda razplet. Na dnu strani pa še časovni trak, ki bralcem pokaže, v katerem časovnem obdobju sta junaka in tudi, kako je vse skupaj vplivalo na prihodnost. Seveda spoznamo in izvemo marsikaj o Vaški situli (tudi kako in zakaj je to na nek način strip), koliščarjih in sloviti piščali iz jame Divje babe, zlatem našivku, mnogih ostankih rimske Emone (posode, steklo, …), najdbah železne in bakrene dobe, izvedeli, kaj so ušetbiji, se poučili tudi o moderni zgodovini (Prešern in drugi literati, kovnica slovenskih tolarjev, olimpijska medalja, avtor prvega selfieja, vzpon na Triglav, prva svetovna vojna in Soška fronta), različnih načinih dvobojevanja in oblačenja skozi stoletja in še kaj sem pozabil.

Priznam, da sem se nekajkrat vprašal, ali mora biti Razpoka res tako neotesan, pretkan, sebičen, nesramen in nemogoč. Popoln negativec, pravzaprav. Le posebej bister ni, oziroma daleč od tega. Edinokrat, ko sta mu avtorja »dovolila« biti pozitiven, je v poglavju o Soški fronti. Sicer je brez izjeme razkrit, razgaljen, osmešen in tudi ponižan. Sočnih in pristno slovenskih kletvic ne manjka, tako da utegnete imeti starši tudi tu nekaj dela z razlaganjem in muzanjem ob kakšni neverjetni skovanki. Prepričan sem, da ga bodo otroci vzljubili.

Ideja, ki se mi je utrnila ob branju in predvsem ob Živinem izhodišču, da ona odpotuje v želeni čas z dotikom izbrane najdbe – dandanes bi bila tam lahko QR koda, ki bi nas popeljala na spletno stran Narodnega muzeja, kjer bi lahko izvedeli še več. Tako je seveda knjiga tudi imenitno vabilo, da Narodni muzej Slovenije obiščete in vse vidite na lastne oči.

Zgodovina Slovenije v stripu je še ena v nizu tistih knjig, ki jih lahko priporočim tako otrokom kot staršem. Zabavna in poučna. In čeprav se sliši in morda celo zdi preprosto, je nekaj takega res težko ustvarit.  

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2017

Featured

Naj me kdo zbudi

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija? 

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …     

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Lubezen

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.      

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Rating: 5 out of 5.

Mladika, 2017

Featured

Osamosvojitev

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Featured

Repki

Repki

Najprej je bila knjiga Kla-kla-klasiki, s katero sta Igor Saksida in Rok Terkaj – Trkaj na drugačen način predstavila in poustvarila poezijo najboljših slovenskih pesnikov ter številne mlade spodbudila k prvim začetkom klepanja rim. Zdaj so tu Repki, namenjeni (naj)mlajšim …

Starši, vzgojitelji in učitelji so si enotni, da je za otrokov razvoj enako pomembno tako branje kot poslušanje, zgodbic ali pesmic. Seveda je stvar okusa vseh prej naštetih, v kakšnih zgodbah in glasbi otrok odrašča, katera je bolj primerna in zakaj. Vsi seveda vemo tudi, da je veliko otroških pesmi vse prej kot otroških in da se v njih skrivajo ne tako zelo nedolžni podtoni.

Knjiga Repki je odlično izhodišče za vse, ki želijo spoznati kvalitetno otroško poezijo – od številnih ljudskih pesmi, prek Lile Prap, Nika Grafenauerja, Miroslava Košute, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Andreja Rozmana – Roze, Anje Štefan, Oton Zupančiča, Toneta Pavčka in mnogih drugih. Za izbor je poskrbel Igor Saksida (Saxida), Trkaj pa je bil tisti, ki jih je predrugačil, posodobil, osvežil ali če rečem v skladu z naslovom knjige – »porepil«.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka s 12 pesmimi, ki jih izvajajo Repki (Trkaj, producent Damjan Jović in Igor Saksida), ki imajo v nekaj pesmih nadvse imenitne goste – Neco Falk, Ditko ter slovenski hip-hop cvetober (Emkej, Pižama, Nipke, Jose, Zlatko), v eni pesmi pa se kot solist predstavi Igor Saksida oz. Saxida. Pogosto pesmi (ali vsaj verzi), ki jih vsi poznamo in ob katerih se bodo predvsem otroci začeli začudeno spogledovati, ko bo Trkaj pesem odpeljal v povsem drugo smer. Poleg zgoščenke lahko vsaki od teh pesmi prisluhnete tudi med listanjem knjige in prebiranjem besedil, saj je knjiga opremljena s QR kodami. Trkaj seveda ni mogel iz svoje kože, v kateri je tako hudomušen kot nagajiv, predvsem pa iskren in človeški. Prisluhnite samo pesmima Tako rad in Zakaj, pa vam bo jasno. In tako spretno, kot so v Novice vpletli številne verze iz zbirk Enci benci, so s to pogosto nesmiselno, a ritmično izvrstno zbirko opravili samo še Katalena.  

Sama knjiga je sicer razdeljena na posamezna poglavja: Mika me zven jezika, Čarovnija poezija ter Svet dvojine in množine. Vsak je po svoje vsebinsko drugačen, otrokom pa odpira prostrani svet jezikovnih iger, misli, na stežaj odpira duri domišljije in na zares poseben način dokazuje in potrjuje, kako čudovit in bogat je slovenski jezik. Vsako poglavje ima tudi pomemben del, ki ga ni mogoče spregledati in ima tipično »trkajevski« naslov – Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!. Razmišljali in tuhtali bodo otroci, sive celice bodo uporabljali starši in iz lastne izkušnje povem, da lahko nastane zelo zanimiv dialog, ideja za pravljico ali pa vas otrok stisne v kot s toliko novimi vprašanji, da si težko predstavljate. Priznajte, razlika med odraslo in otroško domišljijo je velika, odrasli možgani so pogosto ujeti v bolj ali manj predvidljive vzorce, ki jih morajo otroci šele odkriti, povezati in interpretirati. Tudi preprostih in povsem nedolžnih otroških pesmic ne boste dojeli in razumeli enako. Morda pa v vaših mladih nadobudnežih odkrijete kakšen skrit talent …

Tako slovenski jezik kot glasbena vzgoja (oziroma glasbena umetnost, kot se zdaj imenuje) sta lahko zelo duhomorna šolska predmeta in na otroke delujeta prej odbijajoče kot spodbujajoče. S pomočjo takšnih knjig oz. lahko rečemo že kar interaktivnih priročnikov, bo lažje. Ker bo drugače, zabavno, nepredvidljivo in ker prav vsakemu dopušča možnost samosvojega izraza.

Knjiga, ki bo spodbudila druženje. Knjiga, zaradi katere bodo otroci rajši brali. Besedila so v dandanašnjem instant glasbenem svetu vse bolj nepomembna, tu pa jih bodo pesmi prisilile, da bodo poslušali. Poslušali in razmišljali. In kaj več si še lahko želite?

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Nove definicije ljubezni

Nove definicije ljubezni

Sveža zbirka kratkih zgodb Brine Svit, naše ustvarjalke, ki že desetletja uspešno ustvarja v Parizu, prinaša deset različno dolgih kratkih, svetovljanskih zgodb o dojemanju ljubezni. Ali kot je jasno že iz naslova, o novih definicijah ljubezni.

Priznam, da del Brine Svit še nisem bral. Pa čeprav gre za priznano ustvarjalko, tako doma (kar je v njenem primeru lahko kar Pariz) kot tudi v rodni domovini (torej Sloveniji), prejemnico številnih nagrad in celo nominiranko za slovitega gouncourta. No, pa so mi v roke prišle Nove definicije ljubezni in po nekaj namigih, da gre za zelo zanimivo branje, sem knjigo vendarle vzel v roke.

Kaj je definicija ljubezni? Med brskanjem po spletu pridemo do zanimive definicije: »Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam …« Recimo klasika temu – dve osebi (pustimo spol), ki čutita nekaj več, sta intimni, se spoštujeta, nekdaj so v to definicijo sodili tudi otroci in seveda tako do smrti. Časi se spreminjajo. Par pač nista le ona in on, otroci niso nujni, kot tudi ne stanovanje/hiša (s pripadajočo hipoteko oz. norim kreditom) s hišnim ljubljenčkom in ne, niti pod razno ljubezen ne traja nujno do smrti. Vsak par, ki je skupaj desetletja, vam bo priznal, da je od ljubezni ostalo bore malo, pa čeprav se imata še vedno rada. Ločitev je vedno več. Vedno več je tudi odprtih razmerij, ko se en ali oba partnerja (sporazumno) dogovorita, da bosta predvsem intimne trenutke preživljala še s tretjo osebo in pa tista bolj groba oblika opisanega – varanje ali skakanje čez plot.

In kje v vsem tem najdemo Brino Svit oz. njene zgodbe? Pravzaprav povsod. V desetih zgodbah slika zgodbe odraslih in zrelih posameznikov, ki imajo za seboj številne življenjske preizkušnje, (pogosto) odrasle otroke, nato pa njihovo dojemanje in pojmovanje ljubezni nekaj pretrese. Že v uvodni, Vrt moje žene, avtorica preseneti, ko glavni junak Claude med obiskom ženinega vrta ugotovi, da ljubljena Suzanne ni bila le njegova žena. Kar nekaj let si jo je delil s Theom. Kako in zakaj? Pa V tunelu, kjer spoznamo Alice in Garyja, ona poročena s hudo bolnim možem, on mlajši in odprt za možnosti in priložnosti, njuno spogledovanje pa hitro preraste v nekaj več. Ljubezen, strast, užitek? Ali kot je lepo zapisano na koncu »Na tunel. Na svetlobo na drugi strani, ki ni izhod iz tunela, ampak sprednja luč vlaka, ki drvi z vso hitrostjo proti meni.«

Nove definicije ljubezni niso vedno popolne in imajo ravno tako napake. Stvar posameznika je, kako jih dojema. Naslednja, Poletje s Sonjo, je točno takšna. Paulu se najprej zamaje svet, ko mu žena Maude sporoči, da ga zapušča. Sledi nov pretres, ko se povsem spontano in nenadejano zagleda v simpatično blagajničarko Sonjo v lokalnem supermarketu. Sledi čudovito poletje, polno nepozabnih trenutkov in tudi oklevanja, vse dokler avtorica še tretjič ostro ne zareže v Paulov svet. Zrno norosti o ljubezni, ki se zlepa ne razvije. O življenju, ki zaide v nekaj slepih ulic, da znova najde smisel in pravo pot.  

»Midva sva par, ki je povezan v svojih prepadih« je uvodni stavek zgodbe Prepad. Rudi Thomas in Alma Larsen, uspešen in »popoln« par, ki je vse prej kot to. Blišč odnosa se spremeni v bedo vsakdana, razkrije pa se v eni sami vožnji. Kakršnakoli je barva njene vode je izredno duhovna, v njej se prepleteta Francija in Indija, uresničijo se neke pretekle, skoraj pozabljene sanje in izkušnje, hkrati se v njej prepleta teža neurejenih odnosov med starši in otroci. Težava na relaciji oče-sin je pravzaprav tudi izhodišče za Napisano zgodbo, kjer spremljamo zgodbo Lilje in Trubarja (vzdevek) ter Pie in Nina in gre za eno redkih zgodb, ki se ne dogaja v Franciji, ampak na relaciji Ljubljana – Trst. Trubar je že malce naveličan novinar, ki se raje sprijazni z očitnim kot zaplete v prepir, Lilja pa njegova mlada, na trenutek zelo idealistična kolegica. Pia je Trubarjev varen in zanesljiv pristan, Nino pa njegov otrok iz propadle zveze. Odtujen otrok, ki z očetom ne želi imeti nič. Lilja je tista, ki njuni zgodbi znova poveže, meni osebno ena najboljših zgodb v knjigi pa je zaznamovana z zanimivo korespondenco med novinarskima kolegoma, ki na svoj način piše eno od novih definicij. Moški in ženska, ki si skozi redna sporočila, pogosto poslana v poznih nočnih urah in si zaupata takorekoč vse, najbolj intimno in zaupno, se v resničnem življenju komaj da pozdravita, kaj šele, da bi drug z drugim spregovorila nekaj besed. Tujca, ki se zlahka prezreta, tudi če se srečata na ulici. Prijateljstvo, ljubezen, kakorkoli to imenujete, nekdaj ne bi veljalo počenega groša ali bi bilo zgolj plod fantazije, dandanes pa je dejstvo. Taka so postala naša življenja …

Druga Saturnova revolucija nas popelje v Argentino, med plesalce tanga, povsem drugačen način življenja in razmišljanja, hrepenenje in strast. Atlantski viharnik in mala modra taščica je še ena zgodba o platonski ljubezni, piko na i pa postavi Praznična miza, ob kateri se bralec zamisli, kaj je prava ljubezen in kako prava je v resnici?

Ljubezen. Sami dobro veste, da je najtežje odgovoriti na vprašanje, zakaj imate nekoga radi, zakaj ga ljubite. In drugi vam bodo rekli, da če ne znate opisati, potem je to prava ljubezen. Tista z velikim L. Vsak naj sodi sam, kaj ima in česa si želi. Knjiga Brine Svit bo vsem tistim tradicionalnim vsekakor odprla oči, na zelo nevsiljiv in iskren način odkrila, razkrila in tudi razložila, kako različne in drugačne ljubezni obstajajo.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.

Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.

Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.

Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«  

Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.  

Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.

Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2021

Featured

Lumpsterji

Lumpsterji

Nova mladinska knjiga Žige X. Gombača, enega naših najbolj plodnih ustvarjalcev, nosi rahlo nenavaden naslov in bo bralce popeljala v neke druge čase. Čase, ko so bile lumparije malce bolj spontane, iskrene in na trenutke tudi nedolžne.

Lumspterji so pripoved o lumparijah, ki jih je avtor sam ali s svojimi prijatelji počel v svojih osnovnošolskih letih. Seveda ne gre za avtobiografsko pripoved in vsega tudi ne gre jemati povsem dobesedno, sem pa prepričan, da je velika opisanih dogodivščin če ne že povsem Žigovih, pa vsaj navdahnjenih s kakšnim dogodkom iz njegove mladosti.

Mladi bralci bodo najprej spoznali stare lumpsterske modrosti (ali pojasnila, zakaj lumpsterji počnejo, kar počnejo), potem pa sledijo lumpsterske prigode, zgode, nezgode in potegavščine z rojstnih dni, zabavne in ne pretirano škodljive maščevalne lumparije in potem v drugi polovici knjige sledijo nekoliko bolj »resne« teme. Najprej spremljamo lumpstersko pot mladega violinista, obudimo spomin na zimske olimpijske igre v Sarajevu oz. njihovo lumpstersko izvedbo na srednješolskih hodnikih.

Piko na i avtor postavi v petem delu, poimenovanem Mališan, ki najbolj izstopa iz tega lumpsterskega povprečja in tudi konteksta, boste pa ob branju morda pomislili tudi na Žigov odličen mladinski roman NK Svoboda. V tem delu boste izvedeli, kdo so Bosanci, zakaj so bile včasih pomembne male in velike črke pri oznakah razredov, kako nogomet in tudi osnovnošolska zaljubljenost povezujeta nezdružljvo in zakaj je pomembno ostati zvest sebi in svojim načelom. V tem delu lumpsterskih kompanjonov (poleg pripovedovalca še Nejc, Berto, Tilen, Žan in Kajžar) iz neznanega razloga ni, lumparije pa so.

Zgodbe so kratke in zabavne, hudomušne in imajo lumparijam navkljub veliko pozitivnih sporočil in malih modrosti. Prebral jo je moj osemletni sin in se ob branju zabaval, čeprav je imel nekaj vprašanj, prebrala jo je tudi skoraj enajstletna hči in se ob branju ravno tako zabavala, čeprav so se ji nekatere zgodbe zdele tako-tako. Štirinajstletniku, devetošolcu, ki bi se moral z glavnimi junaki najbolj poistovetiti, je (še) nisem dal brati. Ne pravim, da se ne bi zabaval, a bi mi hitro povedal, da kaj takega danes ni mogoče in da to niso nobene lumparije.

Žiga je v Lumpsterjih opisoval svoj čas oz. zaključek osnovne šole, ko smo obiskovali osem razredov, ko je bilo pozimi snega tudi v Ljubljani res veliko, ko so bili »Bosanci« predvsem problem in nebodigatreba, ne pa skoraj ustvarjalci mnenj in trendov in predvsem čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov, računalnikov in so se otroci igrali in zabavali zunaj. Danes štejejo »prijatelji« na družbenih omrežjih in ne lumpsterji, na katere se lahko vedno zaneseš. Lumparije danes predstavljajo »izzivi« na družbenih omrežjih, ki so vse prej kot nedolžni in pogosto celo nevarni. Verjemite, da sem se ob branju Lumpsterjev pogosto spomnil svojih časov in svojih lumparij ter si hkrati želel, da bi se tudi pri svojih treh otrocih spopadal s takimi lumparijami, ob katerih so tudi avtorjevi starši v večini primerov zamahnili z roko.

Knjiga je sicer nadvse imenitno branje in prinaša mnogo pozitivnih sporočil, vsebinsko pa je ne bi ravno priporočil zadnji triadi osnovne šole, saj je do današnje generacije malce »zastarela« in bi jim prej priporočil avtorjeve že omenjeno NK Svoboda ali pa serijo Kompanjoni (Jastrebov let, Polnočna zajeda, Risova bratovščina, Skrivnost stoletnega vetra, Kompanjoni in bojevniki časa).    

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Nova butalska čitanka

Nova butalska čitanka

Kdo, le kdo ne poznam znamenitih Butalcev, ki jih je ustvaril Fran Milčinski in z njimi že pred sto leti kar preveč resnično nastavil ogledalo Slovencem? Bodimo pošteni in priznajmo, da je včasih v vsakem od nas kaj butalskega, da pa nihče ne bi želel biti Butalec.

No, in če lahko rečemo, da se na Butalcih Milčinskega pozna teža let, je Nova butalska čitanka, ki jo je ustvaril Vinko Moderndorfer, kot nalašč. Oziroma je izšla v nadvse primernih časih. Podnaslovil jih je Poučne zgodbe iz Butal, dodal En kratkočasni uvodnik, v katerem »svoje« videnje in razumevanje prenovljenih zgodb vidi in doživlja Fran Milčinski, vse skupaj pa je začinjeno z domiselnimi in zgovornimi ilustracijami Marka Kocipra. Ampak naj nekaj razčistim na začetku, da se ne bo kdo spotaknil ob kakšno besedo – Moderndorfer je seveda ustvaril in napisal čisto nove butalske zgodbe, ki sodijo v 21. stoletje in če si je pri izvirniku kaj sposodil, to ni slabo.

Novi časi, nova pravila. Nova pravila, stari dvomi. Drugačni časi in drugačni Butalci. Cefizelj, ropar in morilec, postane šef policije in izkoristi vsako priložnost, da dobro zasluži. Kaj kmalu seveda ugotovi, da je do še boljšega zaslužka moč priti, če pomaga Županu in tako prekleto žalostno, a zdi se, da je v Cefizlju še največ razuma in pameti. V Butalcih je vsekakor ni in vsaj to se, kar se tiče izvirnika, ni spremenilo. Kar imajo Tepanjčani, morajo imeti Butalci. Pa četudi je to njihovo kislo vino. Slaba demokracija. Če smo ob nedavnih napadih na Tadeja Goloba lahko videli, kako hitro se določeni posamezniki prepoznajo v zapisanem in so seveda užaljeni in ogorčeni, potem se seveda lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bodo v roke dobili Novo butalsko čitanko?

Roparja in morilca Cefizlja na čelu policije in kot desno roko Župana sem omenil. Velja omeniti njihovo poimenovanje (glavnih) mest, oblikovanje grba (ki naj bi spominjal na bučno seme, a naj si vtis ustvari vsak sam) in prepoznavnost po celem svetu – vsi namreč vedo, kako butasti so Butalci. A so le Butalci ponosni na to in na lastno nesposobnost, za nameček bodo za tak piar še plačevali. Komu? Cefizlju, seveda. Razumevanje demokracije, kjer so vsi za in hkrati proti, je tudi zelo sloven …, ah, butalsko. In če se z nečim strinja Župan, to potem drži 101 %. Butale, znane in slovite kot so, seveda dobijo tudi novo prebivalko in sicer se k njim priseli Laž. Tista s kratkimi nogami. Izda uspešno knjigo Laž kot edina resnica, to uveljavlja na vsakem koraku in je pri tem tako uspešna, da vsebino knjige spremenijo v domoljubni zakon. Laž se za nameček naseli v hišo laži, svetišče laži in lažnivcevbutalski parlament. Ne, vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna.

Tako kot postavljanje varovalne ograje ob reko Butalnica, ko k njim začnejo prihajat Turki, ki jim prijazno mahajo in se smehljajo, a Butalci z njihovi ustnic preberejo (ker to znajo, turško pač ne), da jih hočejo v resnici vse pobiti in oropati. Proti koncu knjige avtor seveda postreže s šokantnim razkritjem, da so skoraj vsi Butalci potomci Turkov, tu pa tam kdo Nemcev. Pravih, tistih čistokrvnih Butalcev ni več. Morda velja izpostaviti še nacionalni šport (ki pa še ni na olimpijadi) Butal in sicer čevljanje. In ne, to ne pomeni, da daš nekoga na čevelj, ampak da se na tistega, ki je na tleh in res brez upanja, predvsem pa nemočen, spraviš s čevlji oziroma brcami. Ja, tudi tokrat je vsaka podobnost z resničnim zgolj naključna.

Piko na i morda postavi del o zaposlovanju mladih – ti so seveda preveč pametni in razgledani, tako da bi lahko komu drugemu, zaslužnejšemu prevzeli položaj. Zato jim je treba najti drugo delo, takšno, ki ga ne poznajo in obvladajo. Zakaj bi čevlje izdeloval tisti, ki to zna in ne recimo kakšen urar? In če je ta urar morda županov ali sodnikov sorodnik, toliko boljše. Vse se bo uredilo z zakonom ali pa kakšno preiskovalno komisijo s (skoraj) neskončno dolgim mandatom

Takšnih in podobnih, resnično naključnih zgodb (razumevanje in podpora kulturi, razprodaja vsega mogočega, goljufanje in prirejanje, …) je v Novi butalski čitanki še precej. Preveč. Seveda se kot razmišljujoč bralec držiš za glavo, odkimavaš in zanikaš, a veš, da je ta nočna mora vse preveč resnična. Veš tudi, da se nove zgodbe pišejo vsak dan in da utegnemo kakšno nadaljevanje še dočakati. Novo novo butalsko čitanko. Če seveda s kulturo ne bomo obračunali tako kot Butalci, kar me žal ne bi presenetilo.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2020

Featured

Virus

Virus

Nov kriminalni roman Tadeja Goloba, že četrti v seriji s kriminalnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi. In kot sem zadnjič nekje že zapisal – daleč od tega, da bi me Golob s svojim pisanjem okužil, tudi navdušenje je zadržano, treba pa mu je priznati, da je ustvaril napeto in berljivo serijo v zagotovo najbolj zanimivem in hkrati zlorabljenem žanru.

Jezero, Leninov park, Dolina rož in sedaj še Virus. Prebral sem vse tri in bil pravzaprav najbolj jezen sam nase, ker sem si najprej ogledal dva dela TV-serije Jezero in sem šel šele potem brat knjigo. Da, sem eden tistih, ki ga serija ni navdušila in si je nisem ogledal do konca. Sem pa hitro prepoznal vzorec, po katerem Golob piše in sem v naslednjih dveh knjigah kaj hitro prišel do krivca. Najbolj pa me pri njegovem pisanju moti, da pri pojasnjevanju (ali včasih, ko mu malo zmanjka štrene) uporablja preveč zapletenih medicinskih izrazov … priznam, da sem Virus čakal nekoliko zadržano, celo v krču, da ne rečem v strahu.

Napovedi in govorice ter prvi vtisi so sicer dajali vedeti, da je Golob tokrat izstopil iz okvirjev. Umor, še en umor in še tretji umor ter pričakovanje četrtega. In kar se sprva zdi kot zaporedje umorov, se kaj kmalu poveže v iskanje serijskega morilca. Iskanje, ki je sicer zelo podobno vrtenju v krogu. Taras Birsa in njegova zvesta ekipa – Osterc, Brajc in seveda Tina Lanc, tu sta še Golob in Cvilak, v drugačni vlogi pa se predstavi Ahlin.

Najprej najdejo truplo ne preveč priljubljenega pridelovalca cvička. Plava v cvičku, ki ga je domnevni morilec izpustil iz sodov. Prvi osumljenec – imigrant, ki ga ulovijo med begom. Ulovita ga brata, ga po domače »spustita čez roke« in se hitro znajdeta na seznamu osumljencev. Cviček, pač. No, potem je tu še drugo truplo, vulkanizerja, ki ga najdejo na drugem koncu države. Kako sta bila pokojna povezana, ne ve nihče, ve pa se, da sta bila oba ustreljena z isto puško. Država je vse bolj v primežu virusa in nenavadnih ukrepov, ko odkrijejo še tretje truplo. Tokrat duhovnika z vžganim križem na obrazu. Ustvarjen je nenavaden geografski trikotnik, za katerega se lep čas zdi, da je brez smisla. Poleg tega pa roman z duhovnikom pride do točka preloma, ko se v reševanje umora aktivno začne vpletati politika.

Pester nabor stranskih likov bralca tokrat dobesedno vrti v krogu … babica, ki ve veliko in ne ve nič. Sin, ki zaradi preprodaje drog sedi v zaporu. Hči, ki brez besed leta preživlja v posebnem zavodu. Osebje tega zavoda in zapora, za katere se ravno tako zdi, da so preveč prestrašeni in zakrčeni vsakič. Ko pride na obisk policija. Lokalna skupnost, ki nič ne ve. Črnogorska mafija, ki kroji kariero Tarasove žene Alenke. Pisatelj kriminalnih romanov, ki kar preveč spominja na Tadeja Goloba in spet ve marsikaj … in tu je seveda še ta presneti virus, ki je v letu 2020 ohromil državo. Z njim povezana pa še slovenska politika. Koščkov je toliko, da se zdi, da je Golob tokrat zmešal kar nekaj (konkretno tri) sestavljank, ki jih ni mogoče sestaviti. Pa temu seveda ni tako!

Iskanje morilca, motiva in povezovanje vsega v celoto in smiseln zaključek (ki pa pušča prostor za nadaljnje romane s Tarasom Birso) pa ostane v senci nečesa drugega, po čemer si bom sam zapomnil roman. Golob je šel vsaj po mojem mnenju kar malo nepričakovano v prvo bojno vrsto in trenutni oblasti nastavil ogledalo. Seveda je ujel duha, ki je strašil (in še vedno straši) našo državo v letu 2020. Nevarni virus, nenavadne odločitve in ukrepi, za katere se zdi, da so predvsem politično motivirani in tudi tu bi kar nekaj (stranskih) likov zlahka preslikali na realne osebe. Pa čeprav je podobnost z njimi seveda zgolj naključna. Tudi to, da Tarasa Birso zalotijo med kolesarjenjem, ko bi moral biti samoizoliran, je zgolj naključje. In da so za umor duhovnika seveda krivi ekstremni levičarji tudi. Nesmiselne izjave in še bolj nesmiselne poteze, politični pritiski na delo policije in še bi lahko naštevali. Prav neverjetno je, kako spretno (in resnično) je Golob vse skupaj zapakiral in se ne le postavil v prvo bojno vrsto, ampak kar pred strelski vod.

Nimam pojma, kako se bo zgodba nadaljevala, saj je jasno, da vse visi … nezaključen primer Klare Zupet, na katerega nekajkrat namignejo, negotova usoda Tarasa Birse v kriminalističnih vrstah, vseprisotna politika in po drugi strani toliko zgodb, ki nam jih ponuja vsakdan. Prepričan sem, da Golob še ni rekel zadnje, Taras Birsa pa tudi ne.  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Knjižnica duš

Knjižnica duš

Čas je za zaključek, veliki spopad med posebneži na eni strani in človečnjaki ter votleži na drugi. Čas je za sklepni del trilogije Ransoma Riggsa Otok nenavadnih otrok. Kakšna je posebna moč Jacoba, kako se bo razvil njegov odnos z Emmo, kaj se bo zgodilo z imbrinikami in – kakšna prihodnost čaka svet?

Ransom Riggs je v prvih dveh delih, Otok nenavadnih otrok in Votlo mesto, zastavil veličastno fantazijsko zgodbo in nastavil vse potrebno, da bralec zares nestrpno pričakuje zaključek trilogije. Jacob Portman je spoznal posebneže, imbriniko gospodično Selec in spoznal, da je tudi sam posebnež. Ugotovil je, da lahko potuje skozi čas s pomočjo zank in nato v grozoti druge svetovne vojne odpotuje v London … da bi rešil svet pred pogubo vojne? Pravzaprav, da bi rešil svet posebnežev pred propadom.

Jacob Portman si skupaj z Emmo Bloom prizadeva, da bi rešila gospodično Selec iz rok zlobnih votležev in človečnjakov, ki jih vodi Caul, ki se je dolgo časa pretvarjal, da je njihov prijatelj. Posebnež ja, prijatelj ne. Vse bolj opustošeni London ima seveda svojo temno plat, ki smo jo spoznali v drugem delu, Votlem mestu, Jacob in Emma pa bosta spoznala res tiste najtemnejše kotičke, da bi prišla korak bližje. Oditi bosta morala na Hudičev aker. Tja jih odpelje nenavadni, no, to v tej knjigi to ni neobičajno, zato recimo rajši skrivnostni in nepredvidljivi čolnar Sharon. Posebnež, človečnjak, zaslužkar, kdo bi vedel? In že med tem prvim begom iz podzemne železnice, skozi ulice in vse do reke, Jacob počasi spoznava svojo »moč« – govori jezik votležev! In ne le to – ta neverjetna, strašljiva in seveda za posebneže nevarna bitja lahko celo nadzira, jih vodi in usmerja, postane del njihovih misli. To pa je moč, ki je v napovedujoči se bitki lahko še kako pomembna, le da je vsaka napaka med »treningom« seveda lahko usodna.

Hudičev aker, slum vseh slumov viktorijanske Anglije, je točno tak, kot si ga lahko predstavljate vsi, ki ste prebrali prva dva dela in se ne čudite, da je ta temačni fantazijski svet navdušil Tima Burtona. Torej – temačno, strupeno, zadušljivo, nevarno, polno nenavadnih meglic in še nenavadnejših trgovin, bitij, ujetih posebnežev, gospodarjev in vladarjev … vsaka ulica je ožja, temačnejša in nevarnejša, prav vsaka je lahko slepa.

Jacob in Emma želita najprej kar sama osvoboditi prijatelje in ker opozorila odsekanih glav (!) na kopjih dvižnega mosta ne zaležejo, skoraj izgubita življenje. No, tudi to, da je v mostu skrit votlež, s katerim se Jacob ne poveže najboljše, ne pomaga. Reši ju Sharon in znajdeta se v nenavadni hiši gospoda Benthama, za katerega se kmalu izkaže, da gre pravzaprav za Caulovega brata in obenem tudi brata gospodične Selec. Dveh oseb, ki vsak na svoji strani krojita svet posebnežev – en, ki ga želi porušiti in ga krojiti po svojih pravilih in druga, ki si želi reda, miru in harmonije. In kjer v tej zgodbi je njun brat? V nadaljevanju knjige boste seveda izvedeli tudi to, tako kot Emma, Jacob in drugi posebneži …

Benthamova hiša je polna sob oziroma časovnih zank, ki te lahko odpeljejo marsikam, celo na nenavadni Abaton in do Knjižnice duš. Kaj zapisati o zaključku in da vam ne pokvarim bralske izkušnje in seveda pričakovanja? Čim manj. Abaton je spet nek poseben svet, za katerega se zdi, da jih je Riggs sproti ustvarjal in se vsakič znova presegel, kar se potem dokaže v Knjižnici duš. Podzemni labirint, poln neobičajnih stvari (večini nevidnih lončkov s spravljenimi dušami posebnežev), kjer sem v marsičem sicer pomislil na Tolkienovega Gospodarja prstanov. Borba za moč, hrepenenje, čistost nekaterih vpletenih, bližajoča se poguba, ščepec skrivnosti in čarovnije … vse to se odvije in odvije se zelo hitro, še vedno pa ni konec.

Nadaljevanje se zdi, kot da je iz kakšnega dokumentarnega filma o koncu vojne, ko se osvoboditelji zmagoslavno, čeprav polni ran in povsem izmučeni, sprehodijo skozi porušene ulice nečesa, kar je bilo veličastno, a je nato skoraj propadlo. Jacob je tisti, ki se mora odločiti – ostati »le« posebnež ali oditi domov in živeti običajno življenje najstnika? Odločitev ni preprosta, tudi ne lahka in ponudi še čisto zadnji zaplet. Knjige res ni konec, dokler ne pridete do čisto zadnje strani.

Seveda ne smemo mimo fotografij, ki jih je tokrat še več kot v prvih dveh knjigah. Nenavadne (priznam, čisto preveč uporabljam to besedo) fotografije neverjetnega, nemogočega, neobičajnega, nevsakdanjega in še česa, kar je lahko malo skregano z običajnim dojemanjem sveta oz. bo pritegnilo tiste, ki jih je všeč drugačno. Morda celo nevideno. Riggs je fotografije, ki jih užitkarsko zbira, spretno vpletel v zgodbo in ji tako dodal dodatno dimenzijo in vse pač ni prepuščeno domišljiji bralca. Veliko pa.

Priznam, da sem se konca bal., neka čudna slutnja, pričakovanje, ki se je gradilo skozi vse tri knjige. Sploh pa ob zadnjem zadnjem zapletu, ko sem mislil, da se bo vse skupaj sesulo kot hišica iz kart. Da so bile vse skupaj le sanje, morda neko psihotično stanje najstnika, ki se ne zna najboljše spopadati s svetom okrog njega … preberite, pa boste videli.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2020

Featured

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Sarajevo, ah Sarajevo. Vsakič, ko pišem o knjigi, ki govori o Sarajevu, razlagam o moji ljubezni do tega mesta, za katero pravzaprav ne vem pravega razloga. Že po prvih straneh romana Ahmeda Burića sem se spomnil na moje prvo slovo od mesta, ko sem se s taksijem peljal na letališče …

Sarajevo, kot sem ga spoznal tistega leta 2008, je sicer pustilo mešan odziv. Jesen je bila odeta v zimo, mesto je bilo takrat še polno vidnih ran »davno« končane vojne, prepričali pa so me seveda ljudje s svojo toplino in vedrino … nekaj, česar nisem videl nikjer drugje na svetu – ne na severu, vzhodu, zahodu ali jugu. S taksistom sva se na sicer kratki vožnji zapletla v pogovor, jasno mu je bilo, da nisem ne ta, ne oni, moja srbohrvaščina 5. razreda osnovne šole je bila pač slovenska. Ampak Slovence imajo radi, kot sem izvedel skoraj desetletje kasneje, gre velik del »krivde« za to še vedno pripisati Juretu Franku in njegovemu nastopu na olimpijskih igrah leta 1984. Pa tudi sicer Slovenci v Sarajevu slovimo kot tisti, ki ne gledamo na denar, ne je**emo nacionalizma in tja pridemo, ker smo iz tega ali onega razloga zaljubljeni v mesto.

Glavni junak Burićeve knjige je namreč taksist, Donald Meerbach, potomec nemškega vojaka, ki ima žal tudi isto ime kot neumni ameriški predsednik. No, sedaj že bivši. In saj vsi vemo, kako je s taksisti, kjerkoli že smo? Zakladnica anekdot, spominov, modrosti, nasvetov in namigov in Donald je točno tak. In če sem pošten, je knjigo imenitno opisal Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi.

»Če moraš prebrati eno knjigo o bosanski vojni, preberi Donalda,« bi mu rad rekel.

Donald je morda najboljše, kar sem prebral o vojni v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let.

»Našel si jezik, v katerem je mogoče o tej vojni pisati, kot da ti vojna pripoveduje svojo zgodbo v prvi osebi.

Burić se nam skozi Donalda predstavi kot človek, ki je odkril, da je o vojni mogoče pisati zgolj tako, da pišeš proti vojni. To je smešno, da mi je ime Donald? je prelep protivojni roman.

Tako Milharčič in težko bi se bolj strinjal. Ko sem bil hodža Ovčine je presunljiva in prikaže vso neverjetno bedo in nesmisel vojne v BiH in se še posebej osredotoči na sarajevski predel Grbavica, Šehićeva Knjiga o Uni je polna malih zgodb o veliko življenja ob reki Uni in v Bosni, Stanišićeva Kako vojak popravi gramofon se dogaja v Andrićevem Višegradu ob reki Drini, a Sarajevo je pač Sarajevo. In dvomim, da ga bo uspel  v tej bedi in zmedi vojne kdorkoli predstaviti bolj popolno, predvsem pa lepše in popolnejše, kot je to storil Burić.  

Seveda to ni le pripoved o Sarajevu med vojno, ampak tudi pred in po vojni. Burić začne z naravnost neverjetno zgodbo o smrti njegovega očeta, ki je povezana s samim začetkom vojne, piše o Romih in Ciganih, pa raji in papkih (Zabranjeno pušenje bi rekli »’il si bos ili hadžija«), homoseksualcih in »pedrih«, vse skupaj niza v navidez nepovezan niz anekdot, pripovedi, stranskih poti in vrhunec najbrž doživi v delu, kjer Donald pripoveduje in razlaga o šatrologiji. Seveda tu še zlepa ni konec in čeprav bi lahko, Burić nikoli ne pade v »naši in vaši«, »dobri in slabi«, pa čeprav je imela opravka z njimi. A po vojni ne želi poslušati teh zgodb, ker je vojne konec in je čas za nov začetek, kakorkoli težak in nemogoč že. Burić je (kot njegov Donald) pač videl, občutil in izkusil vojno in o njej lahko pripoveduje, piše o neštetih usodah vseh tistih, ki so bili strah in trepet, pa so kovali nore dobičke, zdaj pa mnogi beračijo in životarijo. Johnny Cash bi zapel »Sooner or later God’s cut you down« – danes si, jutri te ni, danes imaš vse in jutri nič. Donald se je pač prebijal – skozi barikade, mimo ostrostrelcev, v roke je segal tem in onim, vozil vse po vrsti in tako, kot jih zdaj pripoveduje, poslušal zgodbe, ki se lahko rodijo le v Sarajevu. Donald pripoveduje tudi o svojem medvojnem okrevanju v Nemčiji in obisku Pariza in seveda ponudi zanimivo dojemanje samega sebe. Donald Meeerbach je bil v svojem Sarajevu vedno »Švaba«, v Nemčiji pač »Auslander«, v Parizu nori tujec, enak »črnuhom«. Skoraj kot v kakšni pesmi Dubioza Kolektiv se bere ustvarjanje karier politikov in gospodarstvenikov, njihovo obnašanje in mreženje, za katerega seveda težko rečemo, da je mogoče samo na Balkanu. Ne, tako je povsod. Le da v Sarajevu iz tega naredijo zgodbo, ki je tako neverjetno tragična, da je smešna. Knjiga o kateri je težko pisati, ker je tako zelo posebna, drugačna in pristna. Knjiga, ki jo je pač treba prebrati, da bi razumeli nje veličino.

Esenca knjige je sam način pripovedovanja. Ne le, da se bralcu zdi, da skupaj z Donaldom sedi v taksiju ali pač nekje na Bašćaršiji, ampak ta spontani niz pripovedovanja, za katerega se zdi, da je brez konca, v katerega so vključene tako kletvice kot kakšna »šatroška«. In če vemo, kako specifična in unikatna pravzaprav je ne le bosanščina, ampak kar sarajevščina, pa boste imeli tudi ob prebiranju prevoda občutek, da vam jo pripoveduje pristni Sarajevčan. Smiselno bi bilo, da navija za Želju, loči med pito in burekom ter točno ve, kdo je papak in kdo ne. Ne, prevajanje vsekakor ni bilo preprosto, obdržati ta pristni »žmoht«, prevajalki Lili Potpara je po pripovedi tistih, ki so brali tudi izvirnik, uspelo odlično. Jaz ga nisem, a če v tej knjigi ne boste začutili pristnega in nepokvarjenega duha Sarajeva, ga ne boste v nobeni.

In če je Milharčič o knjigi zapisal in povedal veliko lepega, bom jaz dodal še dve besedi – brezčasna mojstrovina.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Dnevi na otoku

Dnevi na otoku

Berljiva knjiga za mlajše (najstniške) bralce, ki zelo preprosto piše o tipičnih najstniških težavah, kot so odtujenost, spoznavanje in zaljubljenost. Tu gre celo korak dlje in lahko rečem, da so tako liberalni v načinu razmišljanja lahko le Nizozemci.

Jakob je postavljen pred dejstvo – za dva tedna mora oditi v Grčijo k odtujenemu očetu Yannisu, ki se ga pravzaprav niti ne spominja več. Njegova mama gre namreč z novim partnerjem na Tajsko, on pa v povsem neznano. Nezaželeno. Ampak izbire pravzaprav nima. Kup stripov za preganjanje dolgčasa, saj nima pojma, kaj bi poleti lahko počel na neznanem grškem otoku. Dobro, tako razmišljanje je resnici na ljubo malce hecno, ampak po drugi strani je treba strah najstnika razumeti …

Seveda se mnogi strahovi zgolj potrdijo, ko na letališču čaka na očeta. Čaka in čaka ter vse bolj obupano razmišlja, kaj mu je tega treba. Oče, robat Grk, pride in ga odpelje v svoj dom, ki je del restavracije Elza (poimenovana po Jakobovi mami), tam spozna tudi Gertie, očetovo partnerko in že po prvem dnevu ugotovi, da bo vse skupaj še težje, kot si je predstavljal. Oče se sicer trudi, a bi lahko rekli, da ni v njem čisto nič pristno očetovskega. Skrbi za restavracijo, ki je po mnenju mnogih ena najboljših na otoku, a med njim in Jakobom (ali Jakosom, kot ga nekaj časa kliče) se ne zgodi nič. Na sploh se Jakobu ne zgodi nič …

Seveda se! Jakob spozna Michalisa, takorekoč vrstnika, ki Jakoba (ali Jaaka, kot ga kliče) pozna in se ga spomni, še kako dobro pa pozna tudi njegovega očeta. Michalis (ali po domače Miech) pomaga v domačem baru, a po novem ves prosti čas preživlja skupaj z Jakobom in fanta postaneta nerazdružljiva. Prijatelja raziskujeta otok in se zabavata in Jakob postane povsem drug, radoveden, živahen, razigran in nasmejan najstnik, ki z najboljšim prijateljem preživlja očitno najlepše počitnice svojega življenja.

Fanta kot fanta kmalu prideta tudi do teme, ki je Jakobu tuja – ljubezni. Michalis je lansko poletje spoznal simpatično Nizozemko Puck, se zaljubil do ušes in najstnikoma je uspelo vzdrževati ljubezen na daljavo. Jakob pa pravzaprav še vedno ne ve, kaj pomeni biti zaljubljen. Nima občutka, ali sta njegova mama in njen novi partner Keels zaljubljena, o ljubezni sprašuje Yannisa in vse dokler teden prezgodaj ne prispe Puck, Jakob o ljubezni še vedno ne ve nič. Jakob se ustraši, da je vsega lepega konec in da bo Michalis sleherno sekundo odslej preživljal s Puck, a ne – vsi trije postanejo nerazdružljivi, prava triperesna deteljica. Vezi med njimi so tako tesne, da Jakob prosi za podaljšanje počitnic v Grčiji, da bo s prijateljema preživel ves razpoložljivi čas. Ušpičijo tudi kakšno tipično najstniško (brez vednosti staršev prespijo na prostem, obiskujejo nedostopne kraje, filozofirajo), sanjarijo o (hipijevskem) življenju v troje in na neki točki, v vročici noči, postanejo tudi bolj intimni.

Jakob je zmeden … Puck je vendar Michalisova punca, a poljubljala se je tudi z njim. Z obema hkrati, pravzaprav. Kaj to pomeni? Michalis ni imel nič proti in je vse skupaj sprejel s širokim nasmehom in tudi naslednjega dne je vse v najlepšem redu. A potem Puck in Jakob storita neumnost, med čakanjem na prijatelja se poljubita, a ju Michalis vidi. Idile je konec, konec je tako prijateljstva kot sanj o ljubezni. Čas je za še en oče-sin pogovor in Yannis se še enkrat več dokaže, saj se je z Jakobovo preobrazbo spremenil tudi on in začel povsem drugače dojemati svojo vlogo v fantovem življenju. Čas je za ukrepanje, iskren pogovor in nadaljevanje nečesa res lepega in posebnega v življenju mladih ljudi.

Knjiga o tem, kako ti lahko eno samo poletje postavi vse na glavo. Kako zelo fantje potrebujejo očete in kako lahko tam, kjer si najmanj pričakoval (ali si celo želel) spoznaš prijatelja za celo življenje in se naučiš takorekoč vsega o ljubezni in marsičesa o življenju.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Samohodec

Samohodec

Leto 2020 je leto virusa covid-19, a je obenem tudi leto kar nekaj imenitnih biografij. Tisto o Radku Poliču – Racu sem predstavil pred časom, založba Beletrina pa je poskrbela za še en literarno-biografski presežek preteklega leta – tudi v tem primeru za nekakšno pripovedno biografijo legendarnega Igorja Vidmarja.

Zakaj nekakšno? Celoten naslov knjige – Samohodec po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, si seveda lahko razlagamo drugače. Igor Vidmar je vsekakor unikum v slovenskem prostoru in dejstvo je, da bolj ali manj skozi življenje in kariero hodi sam. Po drugi strani si je avtor Jurij Hudolin dovolil nekaj umetniške svobode in kakšno zgodbo (ali izhodišče), ki mu ga je Igor zaupal, zapeljal po svoje. In težko bi rekli, da gre za kakršnokoli potvarjanje dejstev, saj sem dobil občutek, da gre za umetniško svobodo predvsem pri zapisovanju redkih izpostavljenih ljubezenskih dogodivščin, ki jih je Vidmar imel, kakšen komentar angažiranega dela in morda tudi osebno avtorjevo videnje določenih izjav ali dejanj.

Kdo je torej Igor Vidmar? Samohodec? Vsekakor. Zdaj že sedemdesetletnik, ki je v življenju videl nekaj sveta, izkusil marsikaj in ki je bil predvsem med tistimi pionirji, ki so postavili temelje za organizacijo koncertov v Sloveniji. O njem boste slišali marsikaj, a tega, da je neprofesionalen in nezanesljiv, zagotovo ne. Prelet njegove življenjske zgodbe, vzgoja s hrbtenico in v človeka s hrbtenico, samovolja in radovednost, želja po učenju in raziskovanju, (sicer pogosto kolerično) sprejemanje drugih (in drugačnih) mnenj, dobra izobrazba in očitno nek prirojen občutek za poštenost. Seveda se ti v življenju lahko zgodi, da naletiš na nepoštene ljudi, prevarante, jebivetre in še kakšen izraz lahko najdem, pa naj se še tako trudiš biti sam pošten in zanesljiv. Tudi take primere spoznamo v knjigi.

Svoje pove citat na zadnji strani – »Moja religija je pank in kar je zraslo iz njega.« Bili so Buldožerji in bili so Pankrti, pa seveda Sex Pistolsi, bili so prvi koncert na Gimnaziji Moste, na Kodeljevem, kasneje v kultnem FV-ju, njegovem nasledniku K4, pa v Tivoliju in Križankah in nato kar po celi bivši Jugoslaviji. Prišli so Laibach, katerih fenomen in pomembnost bodo mnogi spoznali šele čez leta in desetletja, ustanovljen je bil (ŠKUC) Ropot, bila je kariera na Radiu Študent in kasneje na nacionalnem radiu in televiziji, kjer ga v njegovi kritični vlogi komentatorja v Studio City pozna velika večina. Kako se je rodil, zgodil, pa kasneje tudi izrodil in propadel festival Novi Rock, ki je desetletja predstavljal in dajal priložnost tako prihajajočim kot uveljavljenim izvajalcem. Zgodil se je koncert v podporo JBTZ in prišla je osamosvojitev Slovenije. Uresničevale so se sanje, zbudil se je iz kakšne nočne more, poslušal očitke z leve in desne, ampak ostaja zvest sam sebi in svojim načelom. Svoji religiji.

Tisto, kar bodo mnogi pogrešali, so seveda anekdote. Saj se kakšna najde, ampak je tistih zaodrskih bore malo. Tisti, ki pričakujete sočne in pikantne zgodbice, pozabite. In obenem ne pozabite, da je Igor tisti, ki je štirideset let skrbel za koncertno ponudbo v Sloveniji in da je bil prav on tistih, ki je k nam pripeljal od Azre, EKV, Partibrejkersov do tistih neverjetnih – Iggyja Popa, Davida Bowieja, Nicka Cavea, Metallice, Erosa Ramazzottija, Red Hot Chili Peppers (zakaj jih omenjam, pa jih ni bilo, boste izvedeli v knjigi), Sex Pistolse, Public Enemy, Body Count in še koga. Seznam koncertov na koncu knjige je neverjeten. Presenečeni boste, kdo vse je gostoval v Sloveniji in kdaj že. Kakšna je bila cena za to in koliko naporov je bilo treba vložiti v organizacijo in izvedbo teh koncertov, koliko zakulisnih igric in zapletov je doživel … Koga Igor ceni in zakaj in zakaj določenih ljudi ali glasbenih skupin preprosto ne. Spoznamo kakšen managersko-promotorski prijem, ki se ga Igor sramuje in zato se lahko še danes brez težav sprehodi po Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, pa tudi kje drugje po svetu. No, le za kakšen londonski pub bi najbrž razmislil, ali bi vstopil in za ljubitelja katerega kluba bi se razglasil. Tudi mimo politike ne gre, pa čeprav je ta diplomiran politolog globoko v sebi zelo apolitičen.

Knjiga se odlično bere in brali jo boste z užitkom.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Featured

Dobri trije možje prihajajo …

Dobri trije možje prihajajo (ilustracija: Klara Lapanja)

Nekoč, že davno tega so trije dobri prijatelji odšli lovit ribe. Odšli so v odročen in skrit gorski raj, ki je bil posejan z majhnimi in večjimi jezeri, v katerih ni manjkalo najrazličnejših rib. Sedeli so v tišini, namakali vsak svoj trnek v bistro in kristalno čisto vodo, se od časa do časa spogledali in se nasmehnili drug drugemu. Nenadoma je Matevžu začelo močno vleči vrvico in počasi je začel vleči, da bi videl, kaj mu je uspelo uloviti. Prijatelja sta pristopila, da bi pomagala, saj je vse kazalo na bogat ulov.

A prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem, ko so potegnili ulov na kopno. Ne, riba ni bila tako zelo velika ali tako zelo težka. Riba je bila … zlata! Čisto zares, prijatelji so ujeli zlato ribo. In kot vse druge, je tudi ta seveda govorila.

»Dragi prijatelji,« je dejala s tihim, skoraj šepetajočim glasom, »Ponavadi izpolnim eni osebi tri želje, a ker ste trije res dobri prijatelji, bom vsakemu od vas izpolnila po eno željo. Dobro premislite, česa si želite in povejte.«

Prvi se je oglasil najmlajši, Nikolaj: »Jaz si želim biti bogat, neizmerno bogat … tako bogat, da bom imel denarja, kolikor ga bom želel.«

Drugi se je oglasil SIlvester in prikimal: »Ja, tudi jaz si želim biti tako bogat, neizmerno bogat!«

In spregovoril je tudi Matevž in pritrdil: »Moja najboljša prijatelja sta, a zakaj bi bila slabši? Tudi jaz si želim biti neizmerno bogat kot onadva!«

Zlata ribica je počasi prikimala in dejala: »Prav. Vsak od vas bo do konca svojih dni postal neizmerno bogat, da mu ne bo nikoli nič manjkalo, ampak … pod enim pogojem. En dan v letu morate to svoje neizmerno bogastvo deliti z drugimi. Sploh pa s tistimi, ki imajo malo ali sploh nič. Ste me razumeli?« Prijatelji so se spogledali, skomignili z rameni – češ, en dan v letu bomo pa že preživeli; in prikimali.

»Če se kdorkoli od vas tega dogovora ne bo držal, boste vsi trije postali zelo, zelo revni,« je dodala zlata ribica, zamahnila z repom in vse tri oškropila ter se potopila nazaj v temne jezerske globočine.

Med potjo domov so se prijatelji spraševali, če jih ni zlata ribica morda pretentala in bodo še naprej živeli svoje običajno življenje. A so se na poti domov odločili in dogovorili, kako bodo preživeli tisti en dan v letu, ko bodo morali s svojim neizmernim bogastvom osrečiti in razveseliti tudi druge. Koncem leta, ko je vedno mrzlo in pada sneg, bodo šli po svetu in razveseljevali otroke, jim prinašali darila, uresničevali želje in se potrudili, da bodo vsi vsaj tisti dan srečni in veseli.

Matevž se je odločil, da bo otroke razveseljeval v začetku decembra. Prinesel jim bo sadje, kruh, kakšno čokolado in kakšno bolj eksotično sadje. A samo tistim pridnim! K tistim porednim bo poslal nekaj sovaščanov, ki so sloveli po tem, da imajo dolge in ostre jezike, da jih ni nikogar strah in da vedno naredijo strašen hrup, ko se kje pojavijo. Ti njegovi sovaščani – odločil se je, da jih bo poimenoval parklji, ker si niso prav radi strigli svojih nohtov!; bodo poredneže prišli obiskat z verigami. Nato jih bodo odpeljali malo naokrog ter jim povedali, da je treba biti priden, ubogati starše in jih spoštovati. In če bo kdo še kar vztrajal pri neuboganju, mu bodo po riti naložili nekaj krepkih z leskovimi vejami. In da bodo vsi vedeli, kdaj prihaja na obisk, bo nekaj dni predtem v vasi začel zvečer peči piškote, da se bo nebo obarvalo rdeče …

Nikolaj se je odločil, da bo otroke razveseljeval proti koncu leta.

»Preden se bom odpravil na pot, bom čez nebo poslal zvezdni utrinek in potem bom na saneh, ki jih bodo vlekli jeleni in na katerih bo ovešenih ogromno zvončkljajočih kraguljčkov, odšel k vsem pridnim otrokom na svetu. In da me ne bodo kar tako opazili, bom pristal na njihovih strehah in v njihove hiše prišel skozi dimnik. Moj prihod mora biti presenečenje!,« je razmišljal na glas, »In … no, saj mislim, da ne bo težava dobiti sani, ki bi letele po zraku in jelenov, ki bi jih vlekli. Saj bom tako zelo bogat, da jih bom že nekje lahko kupil. Le nekaj še potrebujem, da se bom ločil od svojih prijateljev. Le kaj bi to bilo? Pustil si bom brado, da me ne bodo prepoznali in … ja, to, že vem – oblečen bom v rdeče!«

Sklenil je še, da bo na pot okoli sveta odšel sam, darila pa bo nosil le pridnim. Poredni si jih pač ne zaslužijo in njihova kazen bo ta, da bodo ostali brez daril.

Najdlje je razmišljal Silvester. Kdaj, kako, h komu … decembra bosta ljudi obiskovala Matevž in Nikolaj – bi jih res razveseljeval še on? Saj je v letu še enajst mesecev! Najtežje je v eni noči obiskati vse, prepotovati cel svet, a čemu bi kogarkoli izpustil?! Odločil se je, da si bo poiskal pomočnike in odšel je v gozd, za katerega se je govorilo, da tam živijo palčki. Govorilo, saj jih svoj živi dan ni videl še prav nihče! Silvester je prišel v gozd, se usedel pod največjo smreko v celem gozdu in zelo na glas povedal, kaj se jim je pripetilo, kaj so obljubili zlati ribici in kako bodo svojo obljubo uresničili. Potreboval pa je pomoč … in je završalo in zašumelo, zapihalo in zagrmelo, tla so se stresla in nato je bila tišina. Silvester je prestrašeno pogledal naokoli in okoli sebe zagledal polhe in lisice, veverice in kune, rise, srne, jelene, medvede in volkove, v njihovih kožuhih pa nešteto malih palčkov.

»Mi ti bomo pomagali!,« so dejali v en glas, »Mi bomo poskrbeli, da boš vedel, kdo je bil priden in kdo ne. Mi ti bomo pripravili darila, oblačila in sani, da boš šel lahko po svetu. Mi ti bomo povedali, kam pojdi in kako pojdi, da se ne boš izgubil.«

»In kdaj naj grem razveseljevat ljudi?,« je zanimalo Silvestra.

»Tvoj prijatelj Matevž jih bo obiskoval 6. decembra, Nikolaj 25. decembra in ti … ti pojdi na pot okoli sveta zadnji dan v letu. Takrat bodo vsi zaposleni s poslavljanjem od starega in pričakovanjem novega leta, zato te nihče ne bo pričakoval. Veseli pa te bodo prav vsi!,« so mu odgovorili palčki. 

In tako je od tedaj tudi bilo. Matevž, ki so ga ljudje prekrstili v Miklavža, Nikolaj, ki ga poznamo kot Božička in Silvester, ki je bil od tistega dne naprej kar Dedek Mraz, so vsako leto na vedno isti dan odšli po svetu in razveseljevali. Niso pozabili na svojo obljubo, prav nikoli. Otroci so vsem trem dobrim možem kmalu začeli pisati pisma z željami, jim ob pismih puščati vodo, mleko in čaj ter kakšen domač prigrizek, na njihov prihod so se pripravili s postavljanjem jelk in smrečic ter s prepevanjem pesmi, številne so posvetili prav njim.

Matevž, Nikolaj in Silvester so tako ugotovili, da so po zaslugi ulova zlate ribice res neizmerno bogati, a bi bilo to bogastvo povsem bledo in pusto, če ga ne bi delili z drugimi. Zato so se vsi trije veselili zadnjega meseca v letu, ko so odšli na pot. In ne boste verjeli, ampak minilo je kar sto let, ko jih je nekega poletnega dne ob posedanju pri jezeru znova obiskala zlata ribica.

»Dragi prijatelji, tako kot jaz, ste se tudi vi držali obljube. Zato vam poleg neizmernega bogastva podarjam tudi večno življenje. Svet brez vas ne bo isti, zato boste živeli večno.«    Ste že napisali pismo? 

Featured

Avtomobilska mularija

Avtomobilska mularija

Otroška slikanica oziroma zbirka kratkih zgodb, ki bi jih lahko zmotno pripisali predvsem fantom, a tako kot LEGO kocke niso samo za fante, enako velja za avte. Tudi v sami knjigi imamo nekaj avtomobilk in nekaj razbijanj stereotipov.

Avtorica Aksinja Kermauner je ustvarila zanimiv svet – Avtomobilsko mesto. Prebivalci tega mesta so avtomobili in ker imajo tudi avtomobili otroke, ti otroci hodijo v vrtec Avtomobilska mularija. Imajo vzgojiteljico, kuharja in seveda marljivega hišnika ter kup zanimivih igral – tobogan, dvižno ploščad, gugalnico, avtomobilske knjige in revije, hitrostno stezo in seveda tudi avtopralnico.

Vsak junak je deležen svoje zgodbe – Taneju se kolca, Rebeko zaboli guma, Peter je obtolčen (ker je preveč pogumen), Manca ne more več brati, Taj ostane brez glasu (in to na tekmovanju v trobljenju in brnenju predšolskih avtomobilčkov!), Tajda (ki želi biti velik tovornjak!) se izgubi, Lino je len, vse skupaj pa se sklene z Miškom. Slednji je prišlek in se v vrtcu ne znajde najboljše, poleg tega ima občutek, da se ga drugi otroci, torej avtomobili, izogibajo. No, pa ni ravno tako.

Predšolski avtomobilčki se seveda znajdejo v podobnih okoliščinah, zagatah in dvomih kot naši otroci. Knjiga, ki že uvodoma lepo pojasni, da v Avtomobilskem mestu trobljenje ne pomeni zmerjanja, žaljenja in nadiranja, otroke poučno vodi in namiguje, kako je treba reagirati, kdaj je lepo biti pogumen in kdaj se ni najpametneje širokoustiti, predvsem pa na prvo mesto postavi prijateljstvo in sodelovanje ter zaupanje v odnosu starši – otroci.

Tu so seveda nadvse simpatične avtomobilske pogruntavščine, kot je zajtrk iz neosvinčenega bencina, dobro (a ne dovolj dobro) skrita dedkova nafta, zdravnikomehanik, opozori na onesnaževanje okolja, avtomobilska obutev, ki so seveda gume, troblja (oziroma pesem) z naslovom Avto Pazi z vrati miga, spelje, ustavi, trobljo ima!, pa različni avti z različnimi nameni in še bi lahko našteval. No, meni najljubša je vsekakor sod slastnega gasoleda. Piko na i dodajo imenitne, barvite in razgibane ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki ga poznamo v številnih ilustratorskih oziroma ustvarjalnih vlogah.

Kratko, zanimivo, poučno in kratkočasno.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

AC/DC – Power Up

AC/DC – Power Up

AC/DC so neuničljiva sila rock’n’rolla. Lahko jih postavimo ob bok Stonesom. Vsaka njihova studijska plošča je razglašena za najboljšo in za novo klasiko, vsaka koncertna turneja je nemudoma razprodana, pa cena vstopnic in oddaljenost prizorišč sploh ni pomembno. AC/DC so ena tistih skupin, ki jih je treba doživeti v živo.

PWRUP (ali Power Up) je nova studijska plošča po šestih letih. Sedemnajsta studijska po vrsti. Za razliko od recimo Iron Maiden in The Rolling Stones še vedno ne izdajajo prav radi koncertnih plošč, še manj pa zbirk največjih uspešnic. Prva plošča po smrti Malcolma Younga in obenem znova plošča v tisti (skoraj) najboljši postavi. Za bobni je znova Phil Rudd, ki je sicer bobnal tudi na Rock or Bust, ni bil pa v skupini med koncertno turnejo. Tu je znova tudi pevec Brian Johnson, ki je zaradi težav s sluhom mikrofon na koncertih za kratek čas prepustil Axlu Roseu. In čeprav se je po zadnji turneji upokojil basist Cliff Williams, je tudi on znova poleg in seveda, namesto Malcolma je tu njegov nečak Stevie Young. Da AC/DC ni brez Angusa Younga, pa nam je seveda vsem jasno.

Nekateri trdijo, da je ta plošča pravzaprav najboljša stvar koronskega leta 2020. In ker se od začetka poudarja, da je plošča prežeta z Malcolmovim duhom, da so tu še mnoge njegove ideje in zamisli in seveda vemo, da je bil prav on tisti, ki je poskrbel za večino najbolj prepoznavnih riffov, so bile prve ocene – kot vedno, seveda ekstatične. Tista najbolj očitna – to je novi Back in Black. Klasika in po mojem mnenju ena najboljših plošč vseh časov, je bila prva plošča po smrti Bona Scotta in prihodu Briana Johnsona in letos praznuje 40 let. Stiff Upper Lip, Black Ice in Rock or Bust so studijske plošče, ki so jih izdali od leta 1999 do danes. Pravzaprav so tisti največji zanesenjaki za vsako trdili, da je to »novi Back in Black«. Nobena ni bila in nobena ne bo. Samo pomislite, koliko skladb s teh plošč ste slišali na zadnjih turnejah?

Ali je vsaka nova plošča Metallice označena za novi Master of Puppets? Iron Maiden ravno tako še niso izdali novega The Number of The Beast, The Rolling Stones ne Exile on Main Street. In ga ne bodo. Vsako ploščo je treba pač gledati kot novo ploščo, v nekem drugem času, edino kar nam je pri AC/DC lahko jasno, da bo plošča prežeta s 100 % visoko oktanskim rock’n’rollom, brez balad, z morda kakšnim blues vložkom in tistim himničnim prepevanjem refrenov.

Shot in the Dark in Realize kot prvi uspešnici sta potrdili, da AC/DC tudi na tej plošči počnejo točno tisto, kar odlično znajo in natančno to, kar jim mnogi očitajo že skoraj petdeset let. Igrajo rock’n’roll. Big Foot Mama bi rekli »užitek na replay« in ne bi se zmotili. Dvanajst pesmi in čeprav se v zadnji četrtini zdi, da je plošče kar naenkrat konec in morda si boste med poslušanjem začeli nehote prepevati tudi kakšno drugo pesem … ja, tudi to so AC/DC. Kitarski riffi so na mestu, morda bodo novo generacijo poslušalcev znova pripravili do tega, da vzamejo v roke kitare in začnejo igrati (saj veste, Let There be Rock), solaže so seveda eksplozivne, prefinjene, na trenutke bluesovske, Brian zveni kot smo si lahko le želeli (angleško govoreči bodo najbrž zapisali »with all pipes«), refreni so himnični, v besedilih pa so vse – uživaški, nagajivi, kritični in angažirani in zelo v duhu časa, v katerem živimo. Morda celo preveč, če vzamemo v zakup, da AC/DC pojejo predvsem o tem, kako dobro se je sproščeno družiti in zabavati in če grem še korak dlje – AC/DC tista prava rock’n’roll žival postanejo šele na koncertnih odrih. In kdo ve, kdaj jih bomo lahko tam spet videli?! In morda, ampak res samo morda, bo Power Up komercialno podobno uspešna kot The Razor’s Edge iz začetka devetdesetih, ker koncev koncev se je treba zavedati, da so podobno kot njihovi vzorniki The Rolling Stones, ne le glasbeniki, ampak tudi poslovneži. In žal, ni le rock’n’roll, ampak je rock’n’roll tudi posel in je industrija.

In če potegnem črto … Back in Black je bil imeniten in neponovljiv poklon Bonu Scottu, podobno kot je bil Shine on Your Crazy Diamond poklon Pink Floyd Sydu Barettu in tovrstnih plošč (ali skladb) je res malo. Ali je uspelo Metallici z … And Justice for All? Ni. Iron Maiden so z The Number of the Beast sicer naredili odličen preskok z menjavo (ne pa smrtjo) pevca, Queen so za Freddieja pripravili imeniten poslovilni koncert, vsi kasnejši in aktualni poskusi pa niso ravno za izpostavljat, podobno kot recimo velja za projekte preživelih članov The Doors. Tudi za Sticky Fingers težko rečem, da so ga Stonesi posvetili Brianu Jonesu in še bi lahko brskali po zgodovini glasbe in našli zgolj nekaj izjem, nikakor pa pravil.

Kako dobra plošča je Power Up, bo seveda pokazal čas. Na naslednji turneji bomo v živo zagotovo slišali vsaj polovico plošče, pa obenem seveda komaj čakali na železni repertoar, ki ga še vedno sestavljajo pesmi iz Bonovega obdobja ter Back in Black plošče, pa še nekaj izjem (npr. Thunderstruck, mogoče Moneytalks, seveda For Those About to Rock). Kako dolgi bodo koncerti? Kako dolgo bo zdržal Brianov glas ali pač njegov sluh? Ali je Power Up zadnja plošča in ali bo prihodnja turneja njihova zadnja? Čas vsekakor ni na njihovi strani.

Rating: 4 out of 5.

Columbia, 2020

Featured

Božična zmešnjava

Božiček (ilustracija: Klara Lapanja)

Zgodilo se je ne tako dolgo nazaj, nekje daleč, zelo daleč stran, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge. Tam stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.

In toliko, da veste – niso vsi palčki enaki. Vsak ima svoje delo, prav vsak ima svoje ime. Pismonoša, ki Božičku nosi pisma, glavni izdelovalec daril, odgovorni palček za zavijanje, oglednik (ki poroča o resnično pridnih in porednih otrocih), skrbnik jelenov, navigator (ta skrbi, da se jeleni in Božiček ne izgubijo) in še mnogi drugi, majhni in marljivi palčki. Božička pogosto le poslušajo, nič ne govorijo ali odgovarjajo …

Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Pisma mu pošiljajo ali puščajo seveda le tisti najbolj pridni otroci. Pridni so zato, ker vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo, sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in nikakor za računalnikom. Zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo in zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli in takoj? Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo?

Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazne do otrok in jih ne morejo poškodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo … vse, da bi bili otroci srečni in veseli. A le prvi dan – potem pa igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa se nanje stopi, vrže ob tla in uniči. Potem pa romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki, Aziji in drugih revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovat s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a tudi to se dogaja.

Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vanilijevimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen! Da, da, leta slastnih piškotov in mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka je vstajal iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati iz 7 na 15!!! Na saneh pa kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bi lahko začeli delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom le stežka spusti skozi dimnike in pusti darila pod smrečico. In če mu uspe, ga iz kuhinje nato vedno premamijo vonjave slastnih piškotov, medenjakov, rolad, kolačev, tort … tu pa tam se pregreši, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da ne sme več! Mamice in otroci bodo vendar žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – saj bodo mislili, da ni dobro?!  

In zakaj sploh jelenja vprega, sani??? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju in naslednji dan je vedno prehlajen! Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali pa celo letalo? Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, nanj natisnili njegovo nasmejano podobo, da bi vsi vedeli, da prihaja. In danes vsi iščejo sponzorje, tudi on bi ga lahko imel, v zameno pa bi na tovornjake ali letala natisnil njihovo ime? Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom? Na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo, … Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor … vedno si je želel motor!

Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak  tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh??? In kako naj gre med ljudi – vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot je rdeče? Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali kot Božička. Zagotovo bi spoznal tudi kakšno prijetno dekle, žensko, s katero bi se poročil, imel otroke, naslednike. Saj ne bo živel večno! In kaj bo, ko umre? Kdo bo nosil darila? 

Božiček postaja vse bolj razočaran in jezen, med prsti mečka pisma otrok in jih meče v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet.

Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno gledal v dimnik, kaj se bo zgodilo. Velikansko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.

Nadaljevanje in zaključek pravljice lahko najdete v knjigi Zvezdne pravljice, ki jo lahko kupite v prav posebni praznični akciji založbe Proksima.

Featured

Tesnoba do roba

Tesnoba do roba

Nova knjiga pripovedovalskega mojstra Fredrika Backmana je prišla ravno pravi čas. Po mesecih nenavadnih razmer, »prisilnega« zaprtja oziroma številnih omejitev, se vse več ljudi tako in drugače spopada s tesnobo. In pred vrati so prazniki, ki po eni strani slovijo tako po veselju, druženju in obdarovanju kot seveda tudi po tem, da druge preplavijo najtemnejše misli. Ognjemet čustev, ki se ne konča vedno sreča.

Tesnoba do roba je nenavadna knjiga. Bral sem jo dlje kot sicer berem takšne knjige ali kot berem Backmanove knjige. Obenem je knjiga tako polna filozofskih in povsem življenjskih misli, iskric in zamisli, ki ti dajo misliti in te med branjem prisilijo k razmisleku. Ustaviš se, pogledaš stran. Spremljaš partnerjevo brskanje po telefonu ali mirno spanje, poslušaš smeh ali prepir otrok, nekje iz daljave slišiš zavijanje siren, nočeš pogledati opozoril na telefonu in ne zanimajo te slabe, lažne ali dobre novice. Razmišljaš o viharju, ki divja v tebi.

Backman tokrat ponudi bogat in pester nabor junakov ter neusmiljeno preplete njihove zgodbe in usode. Ali se vse skupaj začne v stanovanju, ki si ga konec leta pridejo ogledat zainteresirani kupci ali se je vse skupaj začelo pred desetletjem na mostu, s katerega se je v globino pognal obupan moški, pravzaprav ni važno. Eno se brez drugega ne bi zgodilo. Tako imamo zbrano nepremičninsko agentko nepremičninske hiše Hišelovka, upokojen par, ki kupuje in prodaja stanovanja, lezbični (lahko sem politično korekten in zapišem homoseksualni par ali po Backmanovo, »dve iz Stockholma«) par, ki pričakuje otroka in išče stanovanje oz. družinsko gnezdece, osamljeno in uspešno direktorico banke, starko, ki čaka moža, saj slednji išče parkirišče in … potem se tu nenadoma pojavi oseba z masko na glavi in pištolo v roki. Potencialni kupci postanejo talci. Malo kasneje spoznamo še »motilca ogledov stanovanj«, ob strani bomo spoznali terapevtko in policista, očeta in sina. Sploh slednja sta sprva odgovorna za tisti izrazit humorni del, saj so prepisi njunih zaslišanj prič naravnost neverjetni in nesramno bi lahko zapisal, da zgolj potrjujejo tudi najslabše šale o policistih. Seveda ima tudi ona dva vsak svojo zgodbo, povezano s tesnobo. In kaj imajo z vsem skupaj žaba, opica in los. (ali morda žirafa?)

Nekaj časa boste potrebovali, da boste povezali niti. Spregledali boste kakšen zelo očiten namig, na kakšen stranski lik pozabili in nekje na polovici knjige morda celo pomislili, da bi šli knjigo brat še enkrat od začetka. Glavni zaplet namreč ni, zakaj je prišlo do bančnega ropa (brezgotovinske banke!) in zajetja talcev, ki tekom večera postanejo prijatelji in se vezi med njimi tako in drugače okrepijo, ampak, kam je izginil bančni ropar. Po res lepem ognjemetu ropar namreč spusti talce, ki jih odpeljejo na policijsko postajo, kjer je tudi bančna uslužbenka, roparja pa ni v stanovanju. Vsi so slišali pok pištole, policisti so naleteli na kri na preprogi, v kaminu so našli ožgano masko, roparja pa nikjer. Kam in kako je pobegnil in kdo je roparju pomagal? Policista vesta, ampak pravzaprav ne. Če sem malce nesramen in še enkrat več navajam kar avtorja knjige, je to knjiga o idiotih. Za idiote?

Zaključna poglavja nam pravzaprav razgrnejo celotno zgodbo – preteklost, sedanjost in prihodnost. Včeraj je mimo, danes je treba uživati, če je le mogoče, če pa ne, pa – je tu že jutri. In na nek način smo vsi idioti, ki pogosto prezremo tisto najpomembnejše v življenju, kar imamo največkrat pred očmi (ali pa v srcu), mi pa se ves čas oziroma okrog in hočemo več. Pa sploh ne vemo, zakaj. Potem nas pa stiska, duši, grabi in ne spusti iz krempljev …

Knjiga je res prišla v najbolj primernem trenutku. V (pred)prazničnem času. Preberite knjigo ali jo  podarite, komu kaj napišite, narišite ali ga/jo vsaj pokličite. Vse šteje, prav vse. Vsak trenutek! Ne zapravite ga, saj nima smisla obžalovati nečesa, kar ste naredili. Obžalujte tisto, česar niste rekli, naredili. Tesnoba do roba pravzaprav je ena tistih knjig, ki jo morate prebrati! Žal vam bo, če je ne boste.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Kolesar

Kolesar

Marko Radmilovič je širši javnosti znan predvsem kot avtor pronicljivih, ravno prav ostrih in (pre)drznih Zapisov iz močvirja, ki jih lahko poslušamo na Valu 202. Prepričan sem, da bodo mnogi poslušalci z veseljem prebrali njegov romaneskni prvenec in da bodo številni, ki ga bodo spoznali z roman, začeli tudi poslušati njegove Zapise …

Knjige Kolesar sem se veselil, saj sem o njej slišal veliko dobrega, pohvalnega. Obenem sem z branjem kar malo odlašal, saj je knjiga zajetna, dobrih 400 strani in nekako sem slutil, da ne gre ravno za kratkočasno branje, za zraven … In nisem se motil! Knjiga, v kateri kaj hitro spoznamo dva glavna junaka – profesorja Krepsa in policista Petka, ki sta si mnogo bolj podobna, kot si želita priznati, ima morda počasen začetek in bralec potrebuje nekaj časa, da vse skupaj poveže. In ravno v trenutku, ko se ti začne nekaj svitati, začneš sklepati in predvidevati, se zgodba obrne v drugo smer. Zgodi se nov prelomen dogodek, na sceno stopi nov lik. In seveda se vprašaš, kako pomemben je, je dober ali slab, gre zaupati njegovim besedam in verjeti dejanjem? In tu me je Radmilovič vsekakor presenetil, saj je zelo natančen zapisovalec, ki poskrbi, da bralec ničesar ne spregleda ali prezre, zadeve osvetli z različnih zornih kotov, prav zaradi vsega tega pa dobesedno do zadnjega v tebi tli zrno dvoma …

Zgodba je preprosta. Kreps, vsega naveličan srednješolski učitelj, ki za lažje odplačevanje kredita o zgodovini razlaga v domu upokojencev, nekega večera od enega od poslušalcev prejme ključ. Brez nekih posebnih pojasnila ali razlag. Težava nastopi, ker dotičnega gospoda Tomazzinija naslednje jutro najdejo mrtvega, z odrezano roko. Zadnji, ki ga je videl, je seveda Kreps, ki tako sicer na kratko postane glavni osumljenec umora. Novico mu sporoči policijski inšpektor Petek, podobno vsega naveličan osebek, ki so enako želi vznemirljivega dela kot kozarca alkoholne omame, a je do slednje veliko lažje priti. Motiv umora je neznan. Nihče ni nič videl, nič slišal. Sestre v domu ne vejo nič, varnostnik je spal. Kaj naj s ključem in kaj bo odklenil? Kot se kmalu izkaže, svojevrstno Pandorino skrinjico.

Kreps, bolj v želji, da se mu v življenju zgodi kaj res zanimivega in vznemirljivega kot je ploha tik pred tem, ko po tednih odlašanja vendarle sede na kolo, gre raziskovat. To pa ga seveda pripelje do številnih neverjetnih odkritij, kopanja in raziskovanja družinske zgodovine, nevarnosti, potovanj, izogibanja policiji in še bi lahko našteval. Po drugi strani inšpektorju Petku po tavanju v megli naročijo, naj Tomazzinijev primer opusti, pa mu vseeno nekaj ne da miru. In tako gre tudi on raziskovat in kopat, velikokrat na lastno pest in mimo policijskih pooblastil, kar seveda tudi njega pripelje do številnih težav. Ves čas se sicer zdi, da je korak za Krepsom, tu pa tam pa s kakšnim prebliskom nakaže kakšen nepredvidljiv zasuk.  

Več kot toliko vam pravzaprav ne želim povedati, da vam ne prikrajšam bralskih užitkov. Odkritja so namreč presenetljiva. Razkritja pogosto šokantna. Sploh, ko se v zaključku niti zgodbe povežejo in boste prišli do motiva za umor. Vmes boste izvedeli marsikaj (skoraj neverjetnega) iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, saj se roman kot tak delno naslanja na zgodbo slovenskega interniranca Janeza Godca. Zahtevno in zanimivo branje, ki ga vsaj v slovenskem prostoru težko postavimo ob bok komurkoli.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Featured

Poslednji varuh otoka Ellis

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti. 

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Reformatorji v stripu

Reformatorji v stripu

Ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je podnaslov novega zanimivega knjižnega izdelka, pod katerega moramo kar enakovredno podpisati tri ustvarjalce – glavnega pisca Boštjana Gorenca – Pižamo, ilustratorja Jako Vukotiča in Kozmo Ahačiča.

Tisti, ki vas je navdušil Cankar v stripu, zagotovo ne boste ostali hladni ob Reformatorjih v stripu. Reformacija in reformatorji sodita med tiste pojme, ki so jih vsaj moji generaciji vbijali v glavo z besedami »To morate znati kot poštevanko, tudi če vas kdo prebudi ob treh ponoči«, torej Primož Trubar Abecednik in Katekizem, 1550, Adam Bohorič, prva slovenska slovnica Zimske urice, 1584 in istega leta še Jurij Dalmatin in njegov, a bolj pomembno, slovenski prevod Svetega pisma. Še znam. O reformatorjih me je spraševala tudi moja petošolka (ki sem ji v roke potisnil omenjeni strip), medtem, ko je devetošolec nanje že pozabil (žal zelo trendovsko pozablja tudi na bogastvo in lepoto slovenskega jezika, za katerega so se zgoraj omenjeni možje borili pred skoraj petsto leti).

Stripovski del je tako v prvi vrsti namenjen mlajšim bralcem, saj je v Pižaminem slogu napisan precej poljubno, dovolj informativno in poučno ter seveda zabavno, tu pa tam tudi zabeljeno s kakšno zabavno domislico ali nenavadnim dodatkom (recimo Yodo). Primož Trubar v stripu sicer nastopa bolj kot stranski lik in ima – ena od teh zabavnih domislic, tudi svojega »dvojčka«,  Jakoba Heerbranda, sicer Dalmatinovega mentorja, glavna sta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Njuni življenje, šolanje in potem delo ter seveda zelo prepleteno ustvarjanje in sodelovanje, saj je Bohoričeva slovnica pravzaprav nastala kot ena od posledic Dalmatinovega prevajanja Svetega pisma. Osebno mi je zelo všeč, da je v samem stripu kar nekaj zapisov v takratni slovenščini, ki je seveda še močno drugačna od današnje in ki je mestoma težko berljiva. Prepleta se predvsem z latinščino in nemščino, a je seveda vse bolj izrazita naša. Danes si je kar težko predstavljati pred kako težkim opravilom so se znašli tedanji učenjaki in misleci, ko so pripravljali prevode, zapisovali pravila in čeprav so imeli seveda oporo obstoječih drugih prevodov in jezikovnih pravil, so opravili pionirsko delo, ki se je desetletja in stoletja kasneje popravljalo, dopolnjevalo in nadgrajevalo. Proces, ki pravzaprav traja še danes. Nekaj, nad čemer skrbno bdi tudi Kozma Ahačič in kar odlično v svojih delih prepleta prav Boštjan Gorenc.

Mimogrede – ste vedeli, da je celoten naslov Bohoričeve slovnice pravzaprav Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici in da je napisana v latinščini? In če ne veste, Kozma Ahačič je s pomočjo Boštjana Narata (Katalena) ob 100-letnici napisal himno Poljanske gimnazije, skupina Sfiltrom pa je odlično uglasbila njegovo Balado o grobarju.

No, za vse tiste, ki v samem stripu ne bodo našli zadostne globine ali pač širine (ker je strip pač preprost in namenjen mlajšim), sledi odlična spremna beseda omenjenega Ahačiča, ki na nekaj straneh zelo jasno razloži pravzaprav vse tisto, kar vsaj meni v šoli niso. Pa sem imel odlično profesorico slovenskega jezika in zgodovine. V kakšnih pogojih so delovali in ustvarjali, kakšen vpliv na prevajanje in izdajanje omenjenih reformatorskih in za Slovenijo pomembnih del, je imela takrat slovenska Cerkev in kakšno avstrijska, torej nemška oblast. In zato je še toliko bolj pomembno, da se teh zgodb zavedamo in jih poznamo. Bili smo 14. država z natisnjenim celotnim Svetim pismom  v lastnem jeziku in celo na 9. mestu med narodi z lastno slovnico oz. sodobnim slovničnim opisom. Reformacija je bila za naš jezik renesansa in brez nje tudi kasnejše romantike ne bi bilo, dandanes pa seveda ne tega zapisa, niti kakšnega drugega, veliko pomembnejšega.

Lahko v bistvu rečemo, da je delo Reformatorji v stripu za razumevanje razvoja slovenskega jezika podobno pomembno kot delo samih reformatorjev (Trubar, Bohorič, Dalmatin in drugi) in da se predvsem pomembnosti slednjih vse manj zavedamo odrasli, otroci pa sploh ne. In prav zato je ta strip tako zelo pomemben in ga res toplo priporočam.

Rating: 5 out of 5.

Škrateljc, 2020

Featured

Tek na robu živčnega zloma

Tek na robu živčnega zloma

Knjiga Lucijana Zalokarja je nekaj posebnega – lahko bi jo postavili ob bok Ruglju, McDougallu in celo Murakamiju. Že iz naslova je seveda jasno, da ne gre za knjigo »samo« o teku, ampak tudi o življenju, preizkušnjah in načinih, kako se s tem spopasti. Nam je pri vsem skupaj tek lahko v pomoč in obratno – ali nas naš način življenja lahko požene v tek, morda celo v beg?

Zalokar, izredno uspešen atlet (tekač) v mladinskih selekcijah, sedaj pa razmišljujoč novinar in pisec, pravzaprav piše o vsem tem. Eksistenci, prepletu življenja in teka. Knjigo je pisal v času prvega koronskega vala v prvi polovici leta 2020, sam sem jo prebral nekje blizu vrhu drugega vala jeseni 2020, ko sem se pripravljal, da odtečem svojo prvo maratonsko razdaljo. Vem, kaj mi je tek v minulih šestih letih, odkar bolj aktivno (rekreativno, seveda) tečem, dal. Ali je tek užitek? Je, tam nekje do desetega kilometra. Ali je tek mučenje? Je, tam nekje od 15. kilometra dalje. Sem pretekel maratonsko razdaljo? Nisem, še. Sem se pa iz tega svojega prvega poskusa veliko naučil. Recimo, da je lahko glava na pravem mestu, ampak tečeš z nogami in če noge v življenju še niso pretekle več kot 25 kilometrov v kosu, jih bodo naenkrat tudi 42 precej težko. Če si za nameček zadnji mesec treniral manj, kot bi si želel, pa sploh.

Tek je zdravilo. Osama in omama. Zame osebno čas, ko sem lahko sam s svojimi mislimi. Čas, ko se pogovorim s sabo, se sprem, pomirim in pridem do mnogih zaključkov. Med teki dobivam odlične ideje, ki jih potem v naslednjih kilometrih razdelam in jih ob prihodu domov zapišem. Med teki marsikaj sklenem in se trudim tega držat. Naj gre za partnerski odnos, družinska vprašanja, vzgojo otrok, službene zadeve, odnose s prijatelji, kaj si želim početi, lahko premlevam o knjigi, ki sem jo prebral, filmu ali seriji, ki sem si jo ogledal ali plošči, ki sem jo poslušal. Včasih me preplavijo spomini in doživljam nenavadne »flashbacke«, kje in s kom sem bil ter kaj vse sem doživel. Tek je pač nek svoj svet, moj svet, v katerem se najboljše počutim, ko sem sam.

Ampak, kakšno vezo ima to z Zalokarjevo knjigo? Mogoče nobene, mogoče vse. Zalokar namreč opisuje, kako je v času prvega vala zdravo pamet ohranil s kombinacijo teka oz. rekreacije, dela in pisanja magistrske naloge. Mnogi smo bili v podobni vlogi in če greste na tek ali sprehod, boste videli ali ogromno ljudi, ki se rekreira in približno enako število tistih, ki jim je v tem času postalo še bolj vseeno in najbrž s težavo prisopihajo v 1. nadstropje. Izgubljali smo službe in se spopadali z novimi izzivi, oživili kakšen star hobi ali se odločili izpolniti že skoraj pozabljeno obljubo.

Lucijan Zalokar, uspešen srednjeprogaš, večkratni prvak in rekorder, udeleženec mladinskih, članskih in enega članskega evropskega prvenstva, začne počasi. Knjigo razdeli na 8 poglavij, 8 tekaških stez, kjer nam oriše na srečo dopuščeno rekreacijo v času prvega vala, nas popelje v zgodovino in postane nekoliko bolj strokoven, ko nam na sicer zelo poljudno razloženih primerih razloži, kako so trenirali najboljši. Kakšne so razlike, kakšni rezultati in zakaj je pravzaprav nemogoče različnim atletom predpisati enak način treninga, saj je vsak atlet drugačen, poseben in edinstven. Nekje so noge, drugje glava, morda pljuča ali srce, regeneracija ali še kaj drugega. Tek se je skozi desetletja razvijal in tako izvemo, da so celo rivali v nekem obdobju, ki so drug drugega gnali v doseganje novih rekordov, trenirali na povsem različne načine. Vstran od teka ali pač z njim povezano, se poda tudi na polje filozofije, saj je tek tudi bolečina. Trpljenje. Sartre, Nietzsche, sodobni nevrologi in vsi, ki so bolečino spoznali na vse (ne)mogoče načine. In potem spet nekoliko boljše razumeš dogajanje v lastni glavi. V drugem delu nas Zalokar popelje na lastno pot, ki je vključevala zahteven supermaratonski tek in pa udeležbo na državnem prvenstvu v atletiki na 800 in 1500 metrih, njegovih nekdaj paradnih disciplinah. Tri ključna poglavja nosijo naslove Noga, Um in telo ter Kako stokam, ko stokam med tekom.

Vzdih. Izdih. Zavzdih. Preden sem se tisto soboto podal na 42.195 metrov dolgo progo po Ljubljani, sem imel za prebrat morda še deset strani. Zjutraj sem se prebudil z idejo »Hočem. Zmorem. Bom.«. Prepričan v uspeh. Pa tudi z bolečino v nartu leve noge – prav ta noga je bila leto dni nazaj z nategnjenimi ligamenti v gležnju za dolgih šest tednov ujeta v longeto in če bi še decembra poslušal zdravnika, sploh ne bi več tekel. Stokal sem, zadnjih sedem kilometrov vse glasneje in vse bolj obupano. Um me je še vedno prepričeval, da zmorem in da bom. Spomnil sem se na prebrano, naj v trenutku, ko bo hudo, malo pojačam tempo in si zadam cilj še dvajset minut teka. Tako blizu, pa tako daleč. Nogi se z glavo nista strinjali. Preprosto ni šlo. In kot avtor lepo zapiše – tu ni naključij. Veliko je odvisno od dnevnega počutja, kaj si jedel in kako spal, kakšne so temperature …

In čeprav sem, za razliko od Zalokarja in mnogih (predvsem srednjeprogaških) tekaških velikanov, ki so predstavljeni v knjigi, zgolj povprečen rekreativec, sem se naučil, da vsakemu padcu sledi dvig. Odvisno od posameznika, seveda. Lahko se predaš, dvigneš roko in pozabiš na vse skupaj. Vsak poraz je super in dragocena izkušnja za naprej, ki jo lahko preneseš na katerokoli polje življenja. In če je Zalokar citiral EKV in del njihove pesmi Zemlja, si bom jaz za to priložnost sposodil citat Metallice iz pesmi Broken, Beat & Scarred »You rise, you fall, youre down then you rise again, what don’t kill you will make you more strong.« To je tek, to je življenje.

Knjigo lahko postavim ob bok mnogim domačim in tujim tekaškim knjigam, ki so več kot le to, torej zapis o nekem teku, ampak se v njej prepleta pravzaprav celo življenje. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo želel napisati vsak razmišljujoči in pišoči tekač in seveda obvezno čtivo z vse prej opisane tekače.

Rating: 5 out of 5.

UMco, 2020

Featured

Sveta noč, zgaran na moč

Sveta noč, zgaran na moč

Adam Kay je nazaj! Avtor uspešnice Tole bo bolelo, ki je bralce sicer razdelila na dva pola, se vrača z novo zbirko dnevniških zapisov, ki so nastali v času njegovih božičnih (in silvestrskih) dežurstev. In kot izvemo ob koncu, je v pripravi tudi že Kayjeva anatomija, po prvencu pa BBC snema TV-serijo.

Tole bo bolelo, dnevniški zapisi mladega, nadobudnega, utopičnega in z leti vse bolj prizemljenega zdravnika Adama Kayja, ki je naposled opustil zdravniški poklic, so razkrili marsikatero napako v britanskem zdravstvu. No, kot sem že takrat zapisal, tudi našo serijo Naša mala klinika je Marko Pokorn pisal na podlagi številnih lastnih izkušenj v beli halji, pa se nam je zdelo nemogoče. Sam sodim v tisto skupino, ki ga je knjiga zabavala. Saj ne, da sem se nemalokrat prijel za glavo in nejeverno buljil ob res nemogočem zapletu, ampak njegov humorni slog, opombe in komentarji so knjigo pač naredile zabavno. Mnogim drugim se je vse skupaj zdelo pretirano, za lase privlečeno in nemogoče.

Kay seveda vseh nabojev ni porabil že pri prvem streljanju in čeprav je krenil na uspešno pot komika in pisca scenarijev, bo slabo desetletje njegove zdravniške kariere očitno tista kura, ki bo nosila zlata jajca. Piko na i v prvi knjigi je vsekakor postavil z objavo zapisa in pozivom o tem, kako žalostno je stanje v britanskem zdravstvu in če pomislimo na vse, kar se v zdravstvu dogaja v trenutnem »korona času«, nam je seveda jasno, da so težave povsod, manjše ali večje. Tudi sam imam nekaj sorodnikov in znancev, ki so zaposleni v zdravstvu in zgodbe, ki jih poslušam … no, niso za v knjigo, nikakor pa niso za pozabit. Sploh, ker se bodo nekateri, ko bo vsega tega konec, spet trkali po prsih in si pripisovali zasluge, ljudje pa dobesedno srečujejo sami sebe. Žalostno.

Božič je prav poseben praznik. Za mnoge največji, za druge pač le praznik. Za tiste, ki ne delajo v zdravstvu, dela prost dan, ki ga namenijo druženju, predvsem z družino in obdarovanju. Žal je za tiste, ki so sami, pogosto tudi boleč opomin in vse, kar se dogaja okoli njih, dodaten sprožilec, da morda storijo usoden korak. Za vse tiste, ki delajo v zdravstvu (in ne le v zdravstvu, da ne bo pomote!), pa pogosto pač le še en delovni dan. Morda ga bodo kako začinili, a zdravniški poklic od večine terja profesionalnost in zbranost.

Adam Kay je eden tistih »srečnežev«, ki je bil dežuren šest zaporednih božičev, med leti 2004 in 2009 je lahko pozabil na slasten božičen obrok, odpiranje daril, druženje z družino (ali zgolj s partnerjem) in vse drugo, kar božiču pripada. Resnici na ljubo, ga niti ni toliko motilo, da tega dne ni mogel preživeti z družino, bi bil pa z veseljem prost in s partnerjem. Tako je v različnih bolnišnicah, v različnih funkcijah, doživljal marsikaj. Kot je lepo zapisano – bolelo je tudi za božič! Tista največja sreča, da je na svet pomagal kar nekaj otrokom, je seveda nepopisna. Zgodilo se mu je tudi to, da je bilo treba kakšno nosečnost prekiniti. Pa kakšna ni šla, kot so si želeli – npr. možnost rojstva dvojčkov v različnih letih. Med branjem boste izvedeli tudi, v kakšne težave vas lahko spravi kaki, zakaj ovitki čokolad niso ustrezna zaščita pri spolnih odnosih, kako ne uporabljati izolirnega traku, kakšne izgovore vse uporabljajo mladostniki, odrasli, partnerji in še kdo.

Boli – včasih trebuh od smeha, spet drugič pa sama misel, ko si kakšno prigodo predstavljate preveč živo. K vsemu skupaj dodajte nezdravo hrano, nore ideje vodstva (npr. rdeče uniforme), res obupen modni dodatek (pojoča kravata z jelenčkom Rudolfom), pomanjkanje spanca, vse bolj očitajoče poglede lastne družine in partnerja ter seveda lastno izpraševanje, ali je to res to, kar si želiš početi v življenju? Zaključek knjige je tako skoraj katarzičen.

Tisti, ki ste prebrali Tole bo bolelo, boste vsekakor posegli tudi po Sveta noč, zgaran na moč in se ob prebiranju zabavali. Tudi zato, ker so dnevniške prigode nove, še neobjavljene. Kayju (pogosto bizarnega) smisla za humor pač še ni zmanjkalo. In seveda vsi veste tudi, da je v njegovem primeru zabavno celo branje opomb.

Rating: 4 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

Bezimena

Bezimena

Risoroman srbske ustvarjalke Nine Bunjevac, ki živi in ustvarja v kanadskem Torontu, je nekaj posebnega. Po prvem branju ga boste šli brat še enkrat, in še enkrat, pa še kdaj. Vsakič znova boste v njem videli kaj novega, drugačnega. Zagotovo pa vas bo vsakič znova pretresel!

Priznam, da sem moral kar pošteno zbirati misli in vtise po kar nekaj branjih. Gledal sem, bral in raziskoval. Mit o boginji Artemidi in dečku Siproitu, saj naj bi bil Bezimena pravzaprav moderna različica njune zgodbe. A jo bodo mnogi doživeli drugače. Za lažje razumevanje, sploh posameznih delov, je ključen avtoričin zapis na koncu knjige. S čim se je ona osebno soočila v svojih najstniških letih v Aleksincu, kako se je s tem spopadala še leta kasneje in kaj vse je še izvedela. Omara je bila kar premajhna za vse okostnjake.

Risoroman Bezimena se začne v duhu klasičnih pripovedk ali legend. Svečenica se zateče k bezimeni, a se ta na njene prošnje in jadikovanje sprva ne odzove, nato pa njeno glavo potopi v vodo. Svečenica preneha obstajati in se ponovni rodi kot deček Benny. Benny ima vse, a najbolj izstopa njegova silna spolna sla, ki je že kot deček ne zna kontrolirat in ki ga večkrat pripelje v težave, staršem pa nakoplje sramoto. Piko na i postavi lepa bela Becky, v katero se Benny zaljubi na prvi pogled in ki je glavnih navdih njegovih sanjarjenj. Fantazij in kmalu obsesij. Zgodba se nato na neki točki prelomi, ko že odrasli Benny naključno opazi Becky, najde njeno skicirko z nenavadnimi slikami in  … lahko bi rekel, da mu pade tema na oči. Njegovo videnje sveta in tisto, kar se resnično dogaja in zgodi, je seveda povsem drugače, vendar se bralec tega do (bridkega ali pač srečnega?) konca sploh ne zaveda. Sluti, da je nekaj narobe … Bralcem seveda nočem kvariti samostojne izkušnje in odkrivanja zgodbe, zatorej naj na tej točki končam.

Posebno pozornost je treba seveda nameniti ilustracijam oziroma risbam. Črno-bele, z mnogimi povsem črnimi stranmi in hkrati zapletenimi in hipnotičnimi vrtinci, ki nas posrkajo v nek drug svet, drugo glavo, drugo in drugačno videnje in doživljanje. Avtorica natančno izriše vsako podrobnost, pritegnili vas bodo zagotovo obrazi, ki pri obeh spolih še dodatno poudarijo izredno močan erotičen naboj. Oči govorijo svoje zgodbe, enako velja za usta oziroma izraze na obrazu, telesa so včasih osvobojena in prepuščena, drugič v grobem in silovitem krču, vseskozi pa zelo realna in doživeta. Tisti, ki sta vas – sicer v povsem drugem žanru, prepričala recimo Selznick ali pa Moers, boste ob videnem zagotovo ne le navdušeni, ampak osupli. 

Želim si, da bi lahko zapisal, da je to v bistvu zgodba o ljubezni in hrepenenju, pa ni. To je pač knjiga, ki je posvečena vsem brezimnim žrtvam spolnega nasilja. Ne bom rekel, da jih ni malo, saj je vsaka preprosto preveč. Nina Bunjevac je ustvarila mojstrovino, ob kateri bodo mnogi obstali s cmokom v grlu, a je prav, da zanjo izve čim več ljudi.

Rating: 5 out of 5.

VigeVageKnjige, 2020

Featured

Greta in velikani

Greta in velikani

Greta Thunberg je fenomen. Zgled ne le za otroke, ampak tudi za starše. Nominiranka za Nobelovo nagrado za mir, ki se je pri petnajstih letih odločila spremeniti svet. Nič čudnega, da je navdihnila mnoge ustvarjalce, med njimi tudi pisateljico Zoe Tucker in ilustratorko Zoe Persico, ki sta ustvarili tole imenitno slikanico.

O Greti se je veliko govorilo in vsaj pri nas vem, da so njena dejanja zanimala tudi otroke. Zakaj je šla mala deklica počet nekaj takšnega, ko je jasno, da že odrasli težko karkoli spremenimo? Zato, ker ji ni bilo prav in ker je čutila, da je tako prav. Morda tudi zato, ker so otroci bolj iskreni in jim tudi odrasli lažje verjamemo, kot odrasli, ki jih prevečkrat ženejo še neki dodatni vzgibi. Seveda smo tudi pri Greti poslušali in slišali marsikaj, a dejstvo je, da nas je 15-letno dekle prisililo k razmišljanju.

Pravljica je pravzaprav enostavna. Greta živi v osrčju čudovitega gozda, nekega jutra pa jo živali poprosijo za pomoč. Velikani, ki v gozdu kar naprej nekaj počnejo, delajo predvsem škodo in uničujejo življenjski prostor. Ne le živali, ampak vseh nas. Le da se tega ne zavedajo, saj so tako zaslepljeni s svojim početjem. Oni niso videli škode, ki so jo povzročali, tisti, ki so jo, pa so se velikanov preveč bali.

Greta pa se jih ni bala. Postavila se je na sredo gozda z napisom NEHAJTE!. Male deklice v prepoznavnem rumenem plašču ni opazil nihče. Potem se je Greti pridružil še fant z napisom POSLUŠAJTE!. In kmalu nista bila več sama, saj nista bila edina, ki sta menila, da morajo velikani nehati in začeti poslušati. Krog ljudi (in živali) je bil vsak dan večji, napisov vse več, glasovi vse glasnejši in ker je množica postala tako velika, so jo velikani naposled opazili. Se ustavili in prisluhnili. Ustavili tempo življenja, svoje dirjanje in uničevanja vsega, kar jim je stalo na poti. Sveta niso le izkoriščali, ampak so ga začeli opazovat in živet v sožitju z njim. Gozd (svet) je postal lepši, kot so si kadarkoli predstavljali.

Tako zelo preprosto. Pravljični konci so ponavadi pač takšni, srečni. Tiste najpomembnejše razlage, pomen in vpliv Gretinega dela ter nasveti, kako lahko ukrepamo mi (in naši otroci) so na koncu knjige, katere izdajo je podprl tudi Greenpeace. V knjigi so se velikani poboljšali in začeli izboljševati svet, a v resničnem življenju žal ni tako. Velikani ne želijo niti poslušati, še naprej delajo škodo, predvsem pa ne želijo ukrepati in spremeniti sveta na boljše. In kot pravi Greta Thunberg: »Nihče ni tako majhen, da ne bi mogel kaj prispevati.«

Stopimo skupaj in spremenimo svet. In mimogrede – če ima vaš otrok v vrtcu ali šolo možnost opravljanja eko bralne značke, je ta knjiga (mimogrede, natisnjena je na recikliranem papirju) kot nalašč. Tudi s tem, da širite dober glas, pomagate.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni avtizem? Sam ponavadi na ljudi, ki so videti malce drugače in jih pogosto meni neznana malenkost lahko popolnoma vrže iz tira, a se v njih pogosto skriva kaj genialnega. Spomnim se, ko sem enkrat obiskal enega od ljubljanskih VDC-jev in tam spoznal kar nekaj posameznikov, ki so bili avtisti ali imeli – kot sem se naučil v knjigi; kakšno drugo motnjo avtističnega spektra. Zanimivi posamezniki, s katerimi se je težko pogovarjat, jih težko razumet, priznam pa, da jih je lepo opazovat. Njihovo spopadanje z vsakdanjim življenjem ti da misliti, njihova osredotočenost pri opravljanju kakšnega opravila še bolj. Po mogoče dveh urah sem bil popolnoma izčrpan, izpraznjen. Kako je preživeti dan, noč, teden, mesec, življenje? Težko.

In sedaj pomislite, da rodite dvojčka in kaj hitro je jasno, da se deklica razvije hitreje in bolj normalno od fanta. Za slednjega vam pri njegovih treh letih postavijo diagnozo »nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo«. Partner vam da kmalu vedeti, da si »debila ne želi za otroka« in da z njim ne more živeti. Gre, ker se mama odloči, da fanta ne bo dala v zavod, čeprav se najbrž tudi sama zaveda, da bi bilo življenje tako veliko lažje.

Jeremiah je torej poseben fant. Barve določajo dan v tednu, kar v praksi pomeni, da morajo biti osebe v njegovi bližini oblečene v oblačilo točno določene barve. Sicer sledijo težave. Hrana mora biti okrogla – kruh, salama, krompir, sir, riž, zrezki, … sicer sledijo težave. Za zajtrk okrogel skutin kolač, z rozinami. Slednje izbeza ven in jih postavi v vrsto. Če rozin ni … Prosti čas rad preživlja tako, da v luknjico gumba postavi svinčnik in po listih riše kroge. Predstavljajte si, da želite fantu narediti uslugo in mu podarite gumb, ki luknjic nima, kot to stori njegova babi. Pomirja ga zvok zadrg, ki jih odpenja in zapenja, največkrat kar pod kuhinjsko mizo. Kot terapija mu služi tudi izplakovanje straniščne školjke, kamor lahko, kadar pride do težav, tudi kaj vrže. Kaj je lahko karkoli – telefon, očala, igrače, skodelice, …

Želite z njim na sprehod? S seboj bo vzel veliko pokrovko, brez katere ne gre nikamor. Skrbno bo prevohal vse smetnjake, morda po njih tudi pobrskal, na srečo ga je minilo uživanje pasjih kakcev. Pa največja težava? Poleg psov? To, da avti niso parkirani vedno na enakem mestu. Ubogega Jeremiaha to povsem vrže iz tira in takrat pogosto ne zadostuje bombon, da ga pomiri …

Njegova sestra Pamela, ki je mami v veliko pomoč, je po drugi strani dokaj običajna najstnica. No, pravzaprav ne tako zelo tipična, saj se še kako dobro zaveda odgovornosti, ki jo bratova motnja predstavlja tudi zanjo. Seveda v šolo pogosto prihaja utrujena, popoldan nima časa za pohajanje, nakupovanje, obiskovanja kina, kajenje marihuane v parku … na srečo spozna Šarino, ki je tudi Jeremiahova motnja ne prestraši ali odvrne, ampak jo pač sprejme in razume. Tu je še Patrik, nenavadni fant, ki je neverjetno inteligenten, a se po drugi strani zanj zdi, da nekaterih povsem preprostih in (nam) logičnih stvari ne razume. Pameli vsako jutro pošlje vremensko napoved in zdi se, da se med najstnikoma iskri, a ljubezen pravzaprav nima možnosti, da bi se razvila. Pamela se mora prevečkrat ukvarjat s posledicami bratove motnje (obisk socialne delavke, policistov, anonimna pisma sosedov, celonočne bitke polne kričanja in joka, zastrupitev z gobami), za Patrika pa se izkaže, da ima Aspergerjev sindrom. Torej ima ravno tako motnjo avtističnega spektra, le da je na drugi strani tega spektra kot Jeremiah.

Lahko bi rekel, da v knjigi Vpij potiho, brat pravzaprav spoznamo vse plati življenja in dojemanja avtizma. Morda še najmanj s tistega strokovnega ali pa z vidika vzgojiteljev, učiteljev, pa čeprav je v knjigi tudi nekaj namigov v to smer. Prikaže dvome, stiske in številna vprašanja, ki se zastavljajo vsem vpletenim. Predvsem pa res odlično pokaže vsakdan in vsakodnevne tegobe, s katerimi se je treba soočati in spopadati. In ne, vsekakor ni preprosto, kar vam bo iz prebranega jasno. Za dodatno dimenzijo dojemanja poskrbijo zanimive ilustracije Tomaša Kučerovskyja, posamezna poglavja pa so ločena po barvah.       

Morda ena tistih knjig, ki je (pre)obremenjeni starši ne bi smeli brati, saj hitro spoznaš, kako majhne in skoraj zanemarljive so naše skrbi in breme, ki ga nosimo. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo morali prebrati vsi, da bi začeli na življenje gledati drugače. Na življenje in na drugačnost.

Knjigi ob stran, v sklopu prihajajočega e-knjižnega sejma bo potekal spletni dogodek oz. pogovor o knjigi Vpij potiho, brat na temo avtizma v literaturi. Sodelovali bodo prevajalka Diana Pungeršič, ki je odlično ujela duha nekega drugega, češkega prostora, avtorica spremne besede Nina Prešern in Patricija Lovišček, ustanoviteljica zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma v Kopru. Dogodek bo predvajan v torek, 24. novembra 2020, ob 17. uri na YouTube kanalu, spletni strani in FB profilu založbe Miš, ki je knjigo izdala. Vabljeni.

Rating: 5 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Spomin Babilona

Spomin Babilona

Ofelija je (končno) nazaj! 3. del tetralogije Zrcalka Spomin Babilona je po vseh mogočih zapletih vendarle med nami. Tisti, ki vas je navdušil prvi del Zimska zaročenca in vas je nadaljevanje Izginotja na Mesečini prikoval na vaš najljubši kotiček za branje … veselite se! No, nikar prezgodaj, saj se zgodba samo še bolj zapleta in kot veste, bomo morali na končni razplet v knjigi Vihar odmevov počakati do prve polovice prihodnjega leta.

Spomina na dogajanje v prvih dveh knjigah ne bomo preveč obujali, saj si tako recenzijo prvega kot drugega dela lahko preberete na mojem blogu. Slepila Pola in Mesečine so terjala svoj davek – Thorn izgine, Berenilde s hčerko Zmagoslavo ostane, Ofelijo pa pošljejo nazaj na domačo Animo, kjer se zdi še bolj izgubljena kot je bila kadarkoli. Nekaj manjka oziroma natančneje – nekdo. Ta nekdo je seveda Thorn, ki je vsemu navkljub pošteno razgrel njeno srce. Takoj na začetku je Ofelija postavljena pred odločitev, ki je povezana tudi s spomini, ki jih je pridobila z branjem Farukove Knjige. Na kateri obok oditi? Kakšna je vloga Boga in kakšna Drugega? Kar dvajset obokov in ravno toliko duhov oziroma duš se ponuja Ofeliji, ki se v naglici spominskega uvida odloči za Babilon, obok dvojčkov, duha Poluksa in duše Helene, gospodarjev čutov. (No, pravzaprav je tam nekje še enaindvajseti obok, Podmilonebje, obok duha Janusa, gospodarja prostora in hkrati rojstni obok Matere Hildegarde, za katerega pa nihče ne ve, kje je. Še.)

Že po prvih straneh se tako poslovimo od starih znancev – Arhibalda, ki bo sicer vztrajno mešal štrene, tete Rozalije, ki bo ostala ob Berenilde in njeni (ter Farukovi) hčerki Zmagoslavi ter Galle in Lisjaka, ki pomagajo Ofeliji prek rože vetrov priti na Babilon. Ofeliji je sedaj že jasno, da tako kot Pol ni bil Anima, bo Babilon spet nekaj čisto posebnega in res je tako – nov obok, nova pravila, nove duše in duhovi, novi zapleti. Tisto, kar njo najbolj skrbi, je seveda, ali bo na Babilonu našla Thorna?

Ofelija postane Evlalija, spozna mnogotere avtomate in robote, pa hkrati bogastvo flore in favne na Babilonu, skoraj na vsakem koraku izpisano besedo LUX, vratolomna stopnišča, ki so se pogosto upirala gravitaciji in pravzaprav vsem fizikalnim zakonom, najti pa mora Pomnik, saj sluti, da bo tam našla številne odgovore. No, a še prej bo morala odgovoriti na mnoga vprašanja. Nabor že kar neverjetnih stranskih likov se razširi, knjiga pa se tudi tokrat mestoma bere kot najbolj napeta kriminalka. Nenavadna kombinacija dvojčkov Poluksa in Helene, ki bi si bila težko bolj različna, pa nenavadni Ambrož in njegov odtujeni oče Lazarus, nenavadna »študentska« združba Dobra družina z virtuozi vajenci in pripravniki, pa nezaupljivo zaupniška Elizabeta, stroga in nepopustljiva lady Septima, Mediana, miss Molči, profesor Wolf, Oktavijan, nerodni Blaž, cenzorji, upornik Neustrašni in skoraj brezvestni, potem so tu številni skoraj neopazni liki, ki pa iz poglavja v poglavje pridobivajo na moči, pomembnosti in teži, skrbno izbrane in ukrojene uniforme, dodatki (srebrna krilca in našitki), pravila in naloge, kazni (samica) in nagrade (prosti izhodi).

Christelle Dabos tudi tokrat ne skopari in še tretjič ustvari res izjemen fantazijski svet, ki je tako zelo samostojne in obenem odvisen od vsega drugega. Prav tako kot posamezni oboki, ki jih neka nezdružljiva sila drži na neki varni razdalji, a se proti koncu začnejo rušiti. No, še predtem bo Ofelija spoznala resnično identiteto skrivnostnega sira Henryja, zakaj so tako zelo pomembne knjige E. B.-ja, še posebej Doba čudežev in kdo sta v resnici Rodoslovca. Ugotovila in spoznala bo tudi, zakaj si je med vsemi izbrala prav ime Evlalija, nemočno bo iskala zrcala, celo svoj šal in seveda odgovore na nova in nova vprašanja. Izrekla bo usodne besede in niti sanjalo se ji ne bo, kaj se na Polu dogaja z Berenilde in Zmagoslavo, za katero se zdi, da utegne imeti v zadnjem delu zelo pomembno in vidno vlogo.

Zaključek tretje knjige nakaže na napet finale. Ofelija dobi namig, naj sledi odmevom, ki skrivajo več. Še vedno nima pojma, kdo je Bog ali kdo je Drugi. Jasno pa je, da se deli obokov začenjajo krušit, sesuvat in padat v prazno, v pozabo. Kdo je kriv za to? Kako globoko v spomin bo morala še Ofelija in kaj vse razkriti s svojimi braljskimi veščinami? In še bolj pomembno – bo nerodni Animčanki uspelo ustaviti propad sveta?

Rating: 4 out of 5.

Založba Sanje, 2020

Featured

Zog

Zog

Nekoč sem Julio Donaldson in Axla Schefflerja označil za ustvarjalni duo, ki ga lahko postavimo ob bok Lennonu in McCartneyju. Ona piše, preprosto in razumljivo in on riše na tako prikupen in prepoznaven način, da je takorekoč ni živali, mrcine ali zverine, ki je otroci ne bi vzljubili.

Zmajčka Zoga smo v slovenščini sicer že lahko brali in to pred celim desetletjem, takrat v prevodu Bine Štampe Žmavc. Nova izdaja in nov prevod, za nameček pa še DVD, da otroci ne bodo le brali, ampak tudi gledali. Donaldsonovo in Schefflerja je moja družina najprej spoznala prek imenitne Bi se gnetli na tej metli? in šele potem smo prišli do Zverjasca, Zverjaščka, Palčiča in ostalih junakov. In če je jasno, da so izvirniki sami po sebi imenitni, je treba izpostaviti, da je pri nas rime v slovenščino dovršeno in pretanjeno sprva koval Milan Dekleva, zdaj pa to počne njegova vnukinja, Nina Dekleva. Nič manj imenitno in dovršeno.  

Zog torej. Zog je zmaj. Šolar, ki si želi zaslužiti zvezdo, a mora zato seveda opraviti določene naloge in izzive. Leteti, rjoveti in bruhati ogenj. A Zog ni najbolj spreten zmaj in tako se mu, čeprav se na moč trudi in želi, vedno kaj pripeti. Na njegovo srečo je v njegovi bližini vedno prijazno dekle, ki mu pomaga. Dekle pač ni le dekle, ampak kraljična Zala, ki Zogu pomaga ne le pridobiti prvo zvezdico, ampak se odloči ostati s prijaznimi zmaji in se posveti zdravniškemu poklicu.  

Pravljica kot pravljica, bodo rekli nekateri. A otrokom pokaže, da je morda še bolj kot rezultat pomemben vložen trud, kako pomembno je sodelovanje in seveda pomoč drugim. Ali kot proti koncu reče Zala, ko jo pride reševat vitez: »Dovolj! Prismodeža! Na svetu že preveč grozot je in gorja.« Svet lahko postane lepši, če se bodo vsi odločili za to, drug drugemu pomagali, si stali ob strani in sodelovali. Eno dobro delo vsakega od nas bo vzpodbudilo dobro delo vseh okoli nas. V pravljicah se pogosto skriva veliko več preprostih modrosti in iskrenosti kot v mnogih drugih knjigah in zato sploh ni narobe, da jih beremo tudi odrasli. Toliko lepše in boljše, če jih beremo otrokom …

Rating: 4 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

Si že kdaj poskusil luno?

Si že kdaj poskusil luno?

Boštjan Gorenc – Pižama je svojčas slovel kot raper, igralec, pa potem kot improvizator in stand-up komik. Tisti, ki veliko berete, seveda veste, da je Pižama tudi odličen prevajalec in da je poskrbel za mnoge fantastične prevode literarnih del za odrasle kot otroke.

Boštjan pa je začel nase opozarjati tudi z avtorskimi deli in že njegov prvenec sLOLvenski klasiki 1 je poskrbel za veliko vznemirjenja, krohotanja in seveda nestrpnega pričakovanja nadaljevanja. A smo vmes dočakali pravljični prvenec Kaj se skriva očku v bradi, sodelovanje pri Cankarju v stripu, pred izidom so Reformatorji v stripu, mlečne pravljice in pa seveda še eno dolgometražno pravljico – Si že kdaj poskusil luno?. Tudi tokrat je Pižama sodeloval z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem, ki odlično lovi njegovega pravljičnega duha.

Glavni junak je Svit, ki se odloči iz velike škatle izdelat raketo in z njo odletet na luno, saj želi poskusit, ali je res narejena iz sira, pri čemur mu pomaga bratranec Erik, ki meni, da je luna narejena iz bele čokolade. In dogodivščina se lahko začne. Raketo poimenujeta Frčela Prdela, saj bo frčala in prdela po vesolju in, odletita. Na tej točki Pižama zapusti realnost in poleti na krilih domišljije v odkrivanje vesolja, kjer si da duška tako s slikovitimi opisi (npr. kako kometi ščipajo zvezdice v lička in jim kuštrajo lase) kot zabavnimi dialogi dveh šestletnikov. Mlada astronavta pa me igrivim raziskovanjem in spoznavanjem lune preseneti orjaško kosmate bitje na šestih nogah, ki si želi – čohanja! Fanta seveda ne pozabita, zakaj sta pravzaprav prišla in poskusita luno. Le kakšnega okusa je? Lahko vam izdam, da nič od tistega, kar sta fanta pričakovala, vseeno pa nekako znanega. Misija je uspešno končana in čas je za povratek domov.

Brez filozofiranja in s še manj pridiganja ali moraliziranja. Pravljica, ki jo bodo otroci z veseljem prebrali, se ob prebiranju zabavali, postavili kakšno vprašanje in jo najbrž nadgradili z lastnim videnjem (in okušanjem) in jo brali znova in znova.   

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Featured

220 stopinj poševno

220 stopinj poševno

Ne vem zakaj, a kuharske knjige obožujem. Že od majhnega, ko sem brskal po maminih in si predstavljal, kako bi kaj skuhal, v domišljiji sem izumljal različne aparate, v katere bom zgolj nametal predpisane sestavine in ven dobil končano, dišečo in slastno jed. Z leti in desetletji se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo – kuharske knjige še vedno rad gledam in ker nisem ravno najboljši kuhar, še vedno tu pa tam v domišljiji izumljam vsemogočni kuharski aparat.

Urško Fartelj sem osebno spoznal na enem dogodku, ki smo ga organizirali, kjer je za nas pripravila preprost, a domiseln »show-cooking«. In ko človek enkrat gleda, se recepti seveda zdijo lažji in kuha bolj preprosta. Priznam, da sem njeno prejšnjo knjigo (s podnaslovom Preprosto, sveže in s kruhom pomazano) bolj gledal kot uporabljal, po tej novi pa kar rad pobrskam za kakšnim zanimivim receptom, potem pa obiščem še njen blog, saj si kaj lahko tudi ogledam. Mislim pa, da je bistvo njenega uspeha prav v tem, da ne komplicira. Bolj ali manj uporablja domače in znane sestavine n tudi pripravlja bolj ali manj znane jedi, ki pa jih seveda nadgradi, obogati, predrugači, … kot pač vsak kuhar, ki mu znanje, čas in ideje dopuščajo kaj več.

Podnaslov njene druge knjige je Preprosto in sveže vse leto in tako je tudi knjiga zasnovana kot sprehod po letnih časih, za tisti čas najbolj značilnih sestavinah, za konec pa se posveti še pripravi kruha (ki nam bo v času korona-valov spet prišlo še kako prav), shranjevanju živil, fermentiranju in praznikom. Pomlad, poletje, jesen in zima in če sem prej zapisal, da po tej knjigi rad brskam za idejami … da, tudi pri nas doma imamo kar nekaj buč, nabirali smo kostanj, se spogledovali nad zabojem s kakiji in iskali ideje, da bi malo popestrili naš vsakdanji jedilnik.

Sicer pa prvo presenečenje v knjigi – uvod. Ta Urška namreč prizna, da je kuharija ni nikoli pretirano zanimala. Zakaj bi imeli domače, če je kupljeno boljše in lepše? Zakaj bi se z nečim ukvarjal doma, če lahko skoraj vse vsaj na pol pripravljeno že kupiš, pa imaš posledično manj dela, pomivanja in čiščenja? Pa še čas, ki ga seveda nikoli nimamo. Saj se vsak od nas prepozna vsaj v delu zapisanega, kajne? In potem se mora vedno zgoditi tisto nekaj, da nas premakne in da začnemo razmišljati drugače. Koliko Slovencev se je pred marcem ukvarjalo z drožmi? Pa so tudi v našem prostoru prisotni lep čas, ampak kaj nam bo to? Enako velja za recimo kefir. No, kaj je bilo tisto, kar je pri Urški poskrbelo za to spremembo v razmišljanju, boste izvedeli sami … in že prvi recept (poklon in zahvala staršema) vas bo najbrž prepričal do te mere, da boste šli razmišljat, če imate v omari vse potrebne sestavine. (jaz nimam malin)

In že je tu pomlad, zloglasni čemaž, pa pogosto spregledan grah in motovilec in vrsto jedi, ki seveda niso zgolj pomladne, pa nam mogoče takrat bolj prijajo. Našli boste tudi tako preproste recepte kot so bolognese omaka (pa veste, kako malo je potrebno, da ni dobra, kajne?), testenine s tuno in rukolo, pečen piščanec ali pa pisan nabor solat. Moj zmagovalec je bezgov sladoled (kje si pomlad 2021?) in sočne kocke črni gozdiček. Poletje je lahkotno, sveže, polno zelenjave in morskih sadežev. Jeseni sem se že dotaknil – sezonska zelenjava tako in drugače, poplava barv in okusov. Pa tudi spominov na otroštvo, ko smo se brezskrbno potikali po okoliških gozdovih, nabirali in »rabutali«, se skrivaj mastili in kurili ognje … Zima vas bo spet presenetila – polenta v mleku za uvod. Resno? Resno. Najbrž v knjigi ne boste našli bolj preprostega recepta, a boste hkrati prikimali, da gre za eno tistih jedi, ki vedno prijajo in ki je pripravljena v nekaj minutah, pa še siti boste. Vi ali vaši otroci. Vampi so tudi notri, pa sirovi štruklji, kislo zelje in krompir, … Včasih oz. kar pogosto se z lastnimi otroci spopadam glede hrane in jih prepričujem, kako slastna je tradicionalna slovenska kuhinja, kako odlično hrano jemo (pa ne, kadar kuham jaz!) in koliko vsega dobimo z njiv in vrtov teh ali onih sorodnikov, pa se kar ne zavedajo tega silnega bogastva samooskrbe, ki nam je dano.

Dodatki. Kruh, ki je več kot le to. Podobno kot goveja juha eden tistih čudežev, ki zahteva veliko časa, vaje in dobre volje. Ampak malokaj se v kuhinji lahko primerja z občutkom, ko iz peči potegneš dehteč kruh, ki si ga sam zamesil, oblikoval in spekel. Odtrgaš (ali odrežeš) prvi kos, zlato rumena skorja, ki zahrusta pod zobmi, pa sredica, ki se kar stopi v ustih … Urška ponudi nekaj zanimivih receptov, med drugim za bavarsko pecivo, ocvirkovo pogačo, hlebec z makom, seveda kruh z drožmi, indijski kruh kulcha (podobno naan kruhu) in še kaj boste našli.

O shrambi živil prav veliko ne bom pametoval, le toliko, da tukaj ne gre za »zapakiraj v vrečko in vrzi v skrinjo« shranjevanje. Tu so recepti za pripravo sokov, marmelad, omak, čajev, različnih namazov, pa za rezance, kefir in celo za domače maslo in ja, tudi za droži. Tisti, ki imate recimo svoj vrt ali z vseh koncev in krajev dobivate sadje in zelenjavo, ki je še tako ješča družina ne more porabiti, seveda veste, kako fino je, ko greste v shrambo in tam najdete kakšen pozabljen kozarec nečesa slastnega. In nedolgo nazaj sem zasledil podatek, da povprečen Slovenec letno zavrže skoraj 70 kg še povsem užitne hrane – zakaj? Mnogo te hrane bi seveda lahko tako ali drugače shranili in na teh straneh boste izvedeli, kaj in kako.

Prazniki so razporejeni preko celega leta – od valentinovega do martinovega, pa velika noč in božič, noč čarovnic in še kakšen rojstni dan. Če kaj, vam lahko povem, da se vam bodo cedile sline.

Urška v vsak recept ponudi nek oseben uvid, doživetje ali spomin, preden postreže z navodili za pripravo, nekje ob strani pa vedno najdete še kakšen dodaten namig ali skrivnost. Pri vsaki kuharski knjigi so seveda pomembne tudi fotografije in glede na to, da je Urška začela kot blogerka, se tega seveda zaveda. Z leti je pridobila znanje in izkušnje ter občutek, kaj je potrebno storiti, da je fotografija … hm, kako naj zapišem? Da fotografija človeka naredi lačnega oz. da se mu pocedijo sline. Takih slik ni malo oz. so takorekoč brez izjeme vse takšne, zanje pa je poskrbela kar Urška sama. 

Nikar ne pričakujte visoke kulinarike Ane Roš. Kuhinja Urške Fartelj je bolj domača, vsakdanja in v večini primerov se je ne bodo ustrašili niti začetniki. Sicer pa – vaja dela mojstra.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

13-nadstropna hišica na drevesu

13-nadstropna hišica na drevesu

Knjiga za otroke, ob kateri se bodo hahljali tudi starši. Domiselna kombinacija zabavnih besedil, predvsem dialogov in ilustracij, nenavadni zapleti in razpleti, ki bodo k branju zagotovo pritegnili tudi tiste otroke, ki morda ne berejo najrajši.

Andy Griffiths je tisti, ki piše, Terry Danton pa riše. No, včasih se tudi sporečeta in želita drug drugemu dokazati, da pisanje oz. risanje ni nič posebnega in da zna to prav vsak. Pa ne zna in prav je, da vsak dela tisto, kar najboljše zna. Torej Andy piše in Terry riše. Seveda boste ob omenjenem pomislili na Kapitana Gatnika in Pasjega moža, s čimer ni nič narobe. Dobre stvari in še več dobrih stvari, ob katerih bodo otroci radi in še rajši brali.

In kaj bi lahko bilo tako posebnega na tej knjigi, ki nosi naslov 13-nadstropna hišica na drevesu? Naslov sam po sebi vam pove, da se večina dogajanja zgodi prav v, na in v okolici te nenavadne hišice. Nadstropja niso le nadstropja, temveč steza za kegljanje, prosojen plavalni bazen, akvarij, napolnjen z ljudožerskimi morskimi psi, ovijalke namesto običajnih gugalnic, soba z vsemi (ne)mogočimi igrami, skrivni podzemni laboratorij, fontana z limonado, uplinjevalec zelenjave in aparat za sladke penice. Hišica kot hišica, torej uresničitev vseh otroških sanj in prostran poligon domišljije.

Zgodba se zaplete, ko se Terry odloči sosedino mačko spremeniti v kanarčka oz. mačkanarčka. No, v bistvu se zaplete še nekajkrat in sicer po zaslugi morskih opic, ki se po zapletenem postopku enkrat spremenijo v grozno pošast, drugič pa v resnične opice in morata Andy in Terry uporabiti ne le orjaško banano, ampak tudi katapult, da bi opravila z njimi. Kar pa posledično pomeni, da v zgodbo vstopi orjaška gorila. No, pa ne gre spregledati založnika gospoda Velikega nosa, ki že celo leto čaka na novo (uspešno) knjigo, ki jo morata ustvarjalca ustvariti v pičlem dnevu. Aha, na psa Bevska ne gre pozabiti. Neverjetno dolgočasen, brezvezen, ampak zelo pomemben lik! Brez ideje, skozi nekaj prepirov, zaplet s penicami in prdci in seveda vsem prej naštetim, kjer ne smemo pozabiti na mačkanarčko Svilko, prideta do ideje, da bi v knjigi lahko opisala svoj (običajen) dan. In to je to.

Lahko bi rekel, da je 13-nadstropna hišica na drevesu kar zgovoren dokaz, kaj se odvija v glavah ustvarjalcev knjig za otroke. Pravzaprav, so glave piscev in ilustratorjev 13-nadstropna hišica na drevesu, kjer se dogaja marsikaj in kjer junaki (ideje) švigajo sem ter tja, se spuščajo po toboganih in vzpenjajo, padajo in se prekopicujejo, koga spotaknejo in med vzpenjanjem (ali padanjem) pridejo do številnih zanimivih ugotovitev in spoznanj. Vse skupaj zapakirati v neko smiselno, berljivo in seveda zabavno celoto, je pa izziv. Mnogi mu niso dorasli ali pa pač pretiravajo.

Andy in Terry sodita v kategorijo tistih, ki jim uspeva. Ne dobro, ampak odlično.

Rating: 5 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Prismojeni profesorji bluesa – Prismojeni?

Prismojeni profesorji bluesa – Prismojeni?

Nova, tretja studijska plošča in prva v slovenskem jeziku prvovrstne slovenske zasedbe bo za mnoge presenečenje, za mnoge celo šok. Če se v naslovu sprašujejo po prismojenosti, se bo večina po poslušanju vprašala o bluesu.

Po izrednem prvencu Family, s katerim so nase opozorili še vse tiste, ki jih niso imeli priložnosti slišati v živo, pa potem malce zmedenem (prismojenem?) dvojnem koncertnem albumu Live Križanke, so izdali do tega trenutka najbolj zrelo in dovršeno studijsko ploščo Wacky Blues Professors, kjer so tu pa tam že pokukali izza varne (in predvidljive) blues-rock ograje. Zgodil se je covid-19, ampak v sami zasedbi je prišlo do še večjega pretresa, saj je skupino zaradi različnih pogledov na delovanje zapustil Miha Erič, ki je z ustno harmoniko močno zaznamoval njihov zvok. Ali jih je (menda začasno) zapustil, ker se ni strinjal z novo, drugačno in širšo glasbeno usmeritvijo, lahko samo domnevamo. No, glasovne akrobacije ostajajo v domeni bobnarja Zlatka Đogića, bas še vedno čvrsto drži Miha Ribarič, za nekoliko manj izrazite, a še vedno mojstrske kitarske vložke skrbi Julijan Erič. In če je na prvi plošči sodeloval sam Borut Činč, je na koncertih z zvokom orgel in klaviatur kasneje pomagal Aleš Uhan, ki je sedaj novi polnopravni član. Ustne harmonike ni več, harmonij pa toliko več. Prav Uhan je – tudi po besedah ostalih članov, tisti, ki je v skupino prinesel poplavo novih zvokov, želeno širino in svežino. In če samo pomislim, kako na koncertih naših blues težkokategornikov Hamo & Tribute 2 Love zveni, ko se »udarita« odličen kitarist in ravno tako prekaljen klaviaturist … zna biti, da bodo po novem koncerti Prismojencev še daljši in da bodo ponujali še več poslušalskih užitkov. No, in če kdo – je bil prav Hamo tisti, ki me je na njihovi drugi plošči prepričal, da blues lahko nadvse imenitno zveni tudi v slovenščini.

Zgodba zase je tudi ovitek. (Včasih se zamislim, kako neverjetno to zveni, ko gledam otroke, ki samo še drsajo po telefonih med neštetimi mp3 datotekami in sploh ne vedo več, kaj je to ovitek) Vsaka od devetih skladb ima pravzaprav svojo naslovnico, tematsko, v duhu skladbe ali glasbe, razigrano in prismojeno. Zasnova spomni na ovitke »singlic«, torej poklon predvsem šestdesetim in sedemdesetim, domačim in tujim glasbenikom, ki so vsak po svoje vplivali na zvok Prismojencev.

Prismojeni? ni le naslov plošče, ampak tudi prva skladba, ki vam bo že dala vedeti, da vas čaka nekaj res močno drugačnega. Razigran, zabaven, plesno in poletno navdahnjen funk, kakršnega se ne bi sramoval niti James Brown. Srce sloni na zvoku orgel, malce psihadelična in vsekakor spomni na kakšne September (tako zaradi Tihomirja Popa Asanovića kot tudi Janeza Bončine Benča) ali pač Srce, tako da recimo kar en tak nadvse poslušljiv in razigran hommage eni naboljših slovenskih skupin nekih skoraj pozabljenih časov. Skladbo El Paradiso že poznamo in če bi moral na koga pomisliti, bi bili to vsekakor The Roots – organski, malce zasanjan hip-hop, s hudomušnim besedilom ter fantastičnim kitarskim vložkom. Hilda je stara znanka Prismojencev, ki smo jo spoznali že v skladbi Run Hilda, tokrat pa so zgodbo o (ja, točno tisti) Hildi prevedli v slovenščino, konkretno spremenili instrumentalno spremljavo (tisto prej omenjeno dopolnjevanje klaviatur in kitare) in v pozivu, naj zbeži, še toliko bolj do izraza pride tisti malce renčeči in grozeči Đogićev glas. Groovy in funky je vse tisto, kar pove naslov – razigrana groovy in funky stvaritev, kjer se bodo nekateri strinjali, drugi pa ne, kaj je groovy in funky. Skladba je vsekakor oboje, tokrat z izstopajočim klaviaturskim vložkom, ki vas bo popeljal v sedemdeseta. Slej al prej v instrumentalnem uvodu in prehodih spomni na legendarne Indexe in kot že mnoge druge skladbe, v katerih so se poklonili mnogim velikanom bivše skupne države, zgolj potrjujejo dejstvo, da smo imeli v sedemdesetih letih v Sloveniji in bivši Jugoslaviji zares izredne skupine, ki še dandanes navdihujejo. Plitvoumna me je spomnila na Raperja Slona in Sadeža, saj zelo humorno združuje različne pojme in pripoveduje (v raperskem slogu) zelo samosvojo zgodbo, ki je podložena z glasbo, za katero nikoli ne veš, v katero smer bo krenila. Nepredvidljivo in poslušljivo. Red Beans & Rice je predelava še enih velikanov – Booker T & The MG’s, instrumentalna skladba, v kateri bi lahko rekli, da je zajeto vse tisto, kar so Prismojenci bili in so. Torej, instrumentalno dovršeni, pripravljeni na nove podvige in izzive, ki jim jih prinaša raznolika glasbena paleta. Zaključna (Ne) Morm it stran zaključi in morda odpre nov star začetek … čisto in polnokrvni blues v slogu Since I’ve Been Loving You Led Zeppelin ali pa Neštetič, ki so ga zakrivili Hiša. Ne morejo ali v duhu naslova morajo iti stran od bluesa? Vsekakor bi bila velika škoda, če bi šli in ta skladba to zgolj potrdi.  

No, morda pa so z naslovom želeli povedati vse to – so prismojeni profesorji bluesa, ki so svoj blues zvok konkretno razširili, da ne rečem prismodili ali so pač zgolj prismojeni, ker so izstopili iz nekega varnega (blues) okolja? Iz vidika glasbenikov je povsem logično, da širijo svoja obzorja, pa tudi iz poslušalskega vidika je sprememba dobrodošla, ki bo najbrž do še večjega izraza prišla na koncertih. Ko bodo … Vsem nam je jasno, da večina glasbe izvira iz bluesa, pa potem iz rocka in če kdaj, so na tej plošči pokazali, koliko raznolike glasbe je to. Vesolje. Prismojeno ali ne, nudi slabih štirideset minut glasbenih užitkov.

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2020

Featured

Kaj se zgodi na noč čarovnic?

“Tako, pa je končana!,” je veselo vzkliknila Ronja in si pogledala svoj končni izdelek. Na njihovem kuhinjskem koledarju je bil 31. oktober obkrožen z debelim črnim pisalom, da Ronja in Lars ne bi pozabila izdelati vsak svoje buče. Zdelo se je skoraj nemogoče, da bi pozabila, saj je bila to že od njunih malih nog njihova družinska tradicija – oče in mama sta pri okoliških kmetih iskala in vedno tudi našla kar se da velike buče, ki so jih potem 31. oktobra dolbli in se trudili ustvariti kar se da strašljive obraze. Zvečer so jih potem postavili na okensko polico in v bučah prižgali še svečo …

Ronja je bila letos še posebej ponosna na svojo bučo, saj jo je prvi svojih sedmih letih prvič izdolbla čisto sama. Zelo previdno je izrezala vrhnji del in nato iz buče odstranila vsa semena, meso in nitke, nato pa se je lotila dolbenja oči, ust in nosu. Oči so bile petkotne, nad očmi je ustvarila celo majhno, a ravno prav prosojno zarezo za obrvi in seveda med očmi še trikoten nos. Najbolj se je potrudila z usti – ena polovica je bila privihana navzgor v nasmešek, druga pa navzdol in tako je nastal strašljiv nasmešek, za nameček pa se je odločila, da bo iz ust polzelo nekaj semen in bučnega mesa, da bo izgledalo, kot da njena buča bruha.

“Mami, a veš, da sem zadnjič nekje slišala, da za noč čarovnic naše igrače oživijo, ampak …,” je dejala deklica, “Ampak mi tega menda ne smemo videti, ker bi nam to lahko priklicalo leto dni nesreče.”
“Ali pa obisk čisto prave čarovnice,” se je zasmejal njen brat dvojček Lars, “Take na metli, z grozno bradavico na nosu.”
“Daj nehaj, Lars!,” je vzkliknila sestra in mu že hotela v glavo vrečo nekaj bučnih semen, a jo je ustavil strog očetov pogled, “Sicer pa … tudi, če kakšna čarovnica pride, se tvoje buče ne bo ustrašila.”
“Pha, pa kaj še?!,” je dejal Lars, “No, seveda se ne bo ustrašila, ker v čarovnice ne verjamem, zagotovo pa se je bodo bali vsi ostali.”

Lars je bil pri izdelovanju nekoliko bolj spreten in drzen, vsako leto pa si je namerno privoščil tudi kakšno napako – tako je letos ustvaril bučo, ki je imela eno oko kvadratno in drugo trikotno, dodal pa še je tretje oko – šestkotno, ki je bilo nekje na sredini čela. Usta je naredil pošteno škrbasta in čisto ravna, kar je buči dajalo rogajoč videz.

“Otroka, preden bo prepir,” ju je prekinil oče, “Midva z mami misliva, da sta se oba zelo potrudila in da imata sedaj ravno prav časa, da pospravita vse potrebno, potem bomo dali pa buče na okno.”
“In medtem, ko se bo en umival, lahko drugi malo pospravi po sobi,” je še dodala mami, v odgovor pa dobila odlično usklajen vzdih obeh otrok.
Po hitri večerji, umivanju in ne ravno najbolj vestnem pospravljanju, je vsak član na okensko polico postavil svojo bučo, vanjo vstavil še svečo, oče pa jo je potem prižgal.
“Pa vidva sploh vesta, zakaj izrezujemo buče in vanje dajemo sveče?,” je oče vprašal svoja otroka, potem ko so nekaj minut opazovali migljanje plamenov v njihovih strašljivih bučah.
“No, za noč čarovnic, ker je to noč pred dnevom mrtvih,” je začel Lars, a ga je Ronja prekinila, “Reče se dan spomina na mrtve.”
“Oboje je pravilno,” je dejal oče, “Pusti brata, da konča.”
“No, to noč naj bi mrtvi še zadnjič prišli na svet in ker so se nekateri bali, da bi jih srečali, so se našemili, kot se drugod po svetu, pri nas pa tega ne počnemo,” je dejal Lars in nadaljeval, ”Ampak, mislim, ne vem, zakaj izrezujemo buče?! A so si jih dajali na glavo?”
Oče in mama sta se zasmejala.
“Pravzaprav ne,” je odkimal oče, “Tem, ki so še zadnjič prišli na svet, so ljudje na prag svojih domov nastavljali hrano – buče, krompir, peso … ampak, ker so se bali, da bi jih obiskali zli duhovi, so nekateri začeli te plodove izrezovati in vanje vstavljati sveče.”
“Slabe duhove oziroma tiste, ki so za čas življenja grešili, naj bi tako pregnali, k sebi pa bi privabili dobre duše,” je dodala mami.

“Mogoče je pa nocoj dobra priložnost, da vama povem legendo o kovaču Jacku, to je stara irska legenda …” je predlagal oče in otroka sta navdušeno prikimala, “No, nekoč je na Irskem živel kovač Jack, ki je bil zelo skopušen in domišljav. Bil pa je tudi zelo iznajdljiv in tako je Jack nekoč pretental samega vraga – v zameno za pijačo mu je Jack ponudil svojo dušo. Vrag se je spremenil v kovanec, s katerim bi kovač plačal pijačo, ampak … prebrisani Jack je ta vražji kovanec vtaknil v svoj žep, v katerem je imel križ in tako se vrag ni mogel spremeniti nazaj.”
Ronja in Lars sta s široko razprtimi očmi in usti poslušala očeta, ki je znal odlično in predvsem zelo doživeto pripovedovati legende.
“A vrag seveda ni dal miru in je želel nazaj na svet,” je nadaljeval oče, ”In tako je prosil, moledoval, pa tudi grozil, pa rotil Jacka, naj ga vendarle izvleče iz žepa in stran od križa. In Jack se je strinjal, a mu je moral vrag obljubiti, da 10 let ne bo izterjal njegove duše, ki mu jo je kovač sicer obljubil in tako si je še za deset let kupil mir. Ampak deset let je šlo kar hitro mimo in vrag je prišel izterjat Jackovo dušo. Zdaj je bil kovač tisti, ki je rotil vraga in ga na koncu prepričal, naj mu da za zadnji obrok jabolko, sveže jabolko iz stebla. Vrag se je spremenil v steblo z jabolkom, prebrisani Jack pa je na steblo hitro narisal križ in spet ujel vraga!”
“Kdo bi si mislil, da bo prav vrag tako usmiljen?!,” je glasno razmišljal Lars, “In, kaj se je zgodilo potem?”
“No, vrag se ni mogel spremeniti nazaj, Jack pa je kmalu zatem umrl. Ampak, ker je za čas življenja grešil, ni mogel v Raj, ampak je bil poslan v Pekel. Tam …”
“Pa ga je čakal hudič, no vrag!,” je veselo vzkliknila Ronja in plosknila z rokama.
“Točno tako!,” je prikimal oče, ”Tam ga je čakal vrag in ga poslal nazaj v mrak. A tudi tokrat se je vrag izkazal za usmiljenega in Jacku pomagal ter mu izročil žerjavico oglja, da bi v mraku imel vsaj malo svetlobe. Kovač Jack pa je imel v žepu repo – ne bučo!; ki jo je izdolbel in vanjo vstavil žerjavico. In od takrat naprej Jack, ki ni nikoli več našel poti domov, tava naokoli v mraku z izdolbeno repo. Irci ga kličejo Jack O’Lantern, kar bi lahko prevedli kot Jack Luč in postal je simbol preklete duše, ki tava med svetovi. Mi pa zato dolbemo buče, da bi pregnali zle duhove.”

“Zle, kot je bil ta Jack?,” je zanimalo Ronjo.
“Zle kot Jack in zle kot vrag, nobenega ne želiš v svoj dom,” je prikimal oče, “Tako, zdaj pa spat.”
“Ampak oči, mami mi prej ni odgovorila,” je še zanimalo Ronjo, “A potem igrače oživijo ali ne?”
“Jaz mislim, da ne, ampak če se želiš sama prepričati, moraš počakati polnoč,” je dejal oče zelo tiho in s pogledom begal sem ter tja, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal, “Ko cerkveni zvon odbije dvanajst udarcev, se lahko zgodi marsikaj.”

Ronja in Lars nista mogla zaspati. Pogovarjala sta se. Skušala en drugega malo prestrašiti. Vsakič, ko sta na hodniku zaslišala korake, sta hitro utihnila in se potuhnila pod odejo, da ju starša ne bi kregala. Opazovala sta migetanje sveč v bučah, poslušala zvoke iz okolice, če bosta morda zaslišala zvonjenje z ne tako oddaljenega cerkvenega zvonika in čakala. Strah je bilo oba, pa čeprav tega na glas ne bi nihče priznal.
“Ta Jack O’Lantern zagotovo ne bo prišel,” je skušal zveneti mirno Lars, “Pa vrag tudi ne! To so samo legende.”
“Ja, saj vem,” je tiho odgovorila Ronja, “Tudi igrače ne bodo oživele. Saj ne živimo v kakšni pravljici.”

BOM! se je tedaj zaslišalo.
“A bo že polnoč?,” je skoraj kriknila Ronja in si v istem trenutku pokrila usta.
BOM!
“Polnoč, ja,” je prikimal Lars in pogledal izpod odeje skozi okno – sveče v bučah so še gorele.
BOM!
“Ampak, Lars, kaj pa … kaj pa, če res kdo pride?,” je dejala Ronja in še četrtič je zazvonilo, “Če izdelaš bučo za noč čarovnic, pomeni, da v to verjameš. In če verjameš …”
Še peti BOM!
“Jaz bom zaprl oči in hitro zaspal,” je pogum zapustil tudi sicer vedno pogumnega Larsa.
BOM!
Zdelo se je, kot da zvon doni tik nad njunima glavama.
“Lahko noč!,” sta si rekla v en glas, zaprla oči in se pokrila z odejama čez glavo.
BOM! BOM! BOM!
Globoko sta dihala in nista si upala niti premakniti.
BOM!
“Deset ali enajst?,” je razmišljal Lars, medtem, ko se je Ronja spraševala, če zli duhovi vejo, kdaj zares spiš in kdaj se samo pretvarjaš?!
BOM!
In, še dvanajsti BOM!

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Tišina, ki ni nikomur všeč. Globoka in neizmerna, ko preprosto veš, da se bo NEKAJ zgodilo. Ampak kaj? Zahreščalo je, sprva na kratko, kot bi nekdo samo zakašljal. Tiho, čisto tiho, a dovolj glasno, da sta se Lars in Ronja zdrznila vsak pod svojo odejo. Potem je nenadoma zahreščalo veliko veliko veliko glasneje. Zvok kosilnice, ko v travi zadene nekaj kamnov, zmešan z zvokom mletja oreščkov.
“Ojoj, kot bi si nekdo polomil vse zobe,” si je tiho rekel Lars, Ronja na drugi strani pa si je zašepetala: “To je bilo pa slišati, kot bi nekdo s smučarskimi čevlji hodil po razbitem steklu.” Hreščanje je zamenjalo ritmično klopotanje, kot bi po njuni sobi kopitljal konj in to klopotanje je bilo vedno hitrejše. Lars se je opogumil, previdno dvignil odejo in ostrmel.

Pred njegovimi očmi je sredi njune sobe rasel velikanski LEGO mož! Vse kocke so se skrivnostno lepile ena na drugo – tam so bili veliki, težko, pisani čevlji iz LEGO plošč in knjig, nad njimi so se že dvigovale močne noge, tudi te polne kock, ki sta jih pozabila pospraviti, nenavadni stvor pa je nase že vlekel tudi oblačila, ki niso bila pospravljena.
“Lars, a je to Kamniti Velikan?,” je prestrašeno vprašala Ronja.
“Ne vem, upam, da ne,” ji je odgovoril brat, “Upam tudi, da naju ne sliši.”
“Saj nima glave!,” je rekla Ronja in ves čas nepremično strmela v gmoto kock, knjig, zvezkov, oblačil, barvic, žog in vseh drugih igrač, ki je pred njunimi očmi spreminjala v nenavadno, velikanu vse bolj podobno obliko.  

Velikan je bil sedaj že tako velik, da so njegove rame segale do roba njunih postelj, oba otroka pa sta prestrašeno opazovala, kdaj bo nastala glava. In iz česa?! Ni trajalo dolgo, pa sta dobila odgovor. Velikan se je obrnil okrog svoje osi in odšel k oknu, ga odprl, da je v sobo vdrl hlad, s svojima močnima rokama zgrabil največjo bučo in si jo poveznil na glavo. Iz sobe se je zaslišal krik – pravzaprav dva!; in pošastni velikan se je obrnil in pogledal po sobi. Ronja in Lars sta se hitro skrila pod odejo, velikan pa se je le gromoglasno zasmejal in otrokoma se je zdelo, da se podira svet okrog njiju. Med smehom je razpadlo pol njegovega telesa, a so se kocke že naslednji hip vrnile na svoje mesto in nenavadni velikan je izgledal še večji. Potem je dvignil svojo levo nogo, pogledal proti Larsu in z vso silo stopil na avtomobile, ki so bili na tleh, da so se zdrobili v prah. Dvignil je še desno nogo, pogledal k Ronji in zmečkal nekaj odprtih škatel za ustvarjanje nakita, ki so ležale na tleh – tudi te so se zdrobile v pisan in bleščeč prah.

“Joj, to je res Kamniti Velikan, o katerem nama je pripovedoval Veliki škrat!,” je dejala Ronja, “Kaj, če pridejo še drugi?”
“Ampak na glavi ima bučo,” je odkimaval Lars, “In danes je noč čarovnic. Kaj pa, če se nama samo sanja?!”
Velikan je medtem še vedno topotal po razmetanih igračah, si z zanimanjem ogledoval njuna oblačila, odpiral zvezke in jih nosil v usta ter jih razmočene in umazane – pomešane z gosto sluzjo in bučnimi peškami, pljuval po tleh, lomil je barvice in potem se je znova zazrl k oknu.
“Če so sanje, naj se čim prej nehajo,” je prosila Ronja, njen brat pa je dodal, “Ampak midva mu pa sploh nisva zanimiva?! Pa si videla, da naju je pogledal!”
“Jaz mislim, da naju hoče samo kaznovat,” je pritrdila Ronja, “Če nič drugega, bova morala zjutraj vse tole pospravit.”
“Glej, kaj zdaj počne!,” je vzkliknil Lars in pokazal na velikana, ki je s police vzel preostale tri buče. Ogledoval si jih je s svojimi votlimi očmi, jih vrgel v zrak in potem začel žonglirati z njimi, da je pred Ronjo in Larsom potekal divji ognjeni ples.
“Kaj pa, kaj pa …” je osuplo opazoval Lars in jecljal, “Kaj pa, če …”

A ni znal končati stavka, saj je v ognjenih podobah znova videl mavrični tobogan, deželo igrač, majhne in velike škrate, police na dolgih hodnikih, videl je Velikega škrata na njegovem prestolu … tedaj pa je znova zazvonil zvon.
BOM!
Velikan se je prestrašil njemu neznanega zvoka, izgubil je občutek in goreče buče so ena za drugo popadale po tleh.
“Lars, kaj bova rekla mamici in očiju? Poglej to svinjarijo!”
Velikan se je začudeno ozrl naokrog in zaradi dima ugaslih buč začel znova kašljati – iz njegovih ust so letele kocke, kosi buče, manjši in večji koščki uničenih igrač in raztrganih oblačil, s smrkljem zlepljeni kosmi prahu, bučne peške in še več kock. Potem je ugasnila velika sveča v buči, ki jo je velikan nosil namesto glave. In v sobi je bila črna, črna tema.

In potem je zagrmelo, zadonelo, se raztrgalo, zahreščalo, se razbilo, polomilo, počilo in odmevalo – vse hkrati!
“L-L-Lars, a, a, b-boš t-t-ti p-p-pri-pri-prižgal l-l-luč?,” je prestrašeno zajecljala Ronja.
“Ne upam si,” je priznal Lars, “Kaj pa se je zgodilo?”
“Ne vem,” mu je s tresočim glasom odgovorila sestra, “Ampak, če ne prižgeš luči, bova videla šele zjutraj.”
“Ali pa bo najprej videla mami, ko naju bo prišla budit,” je rekel Lars.

Nenadoma so se prižgale sveče po sobi – vse štiri sveče, ki so prej gorele v bučah. Na sredini je stal Veliki škrat, pogledal po sobi in zmajal z glavo.
“Otroka, pozabila sta na obljube,” je rekel s svojim tihim, a razločnim glasom, “Pozabila sta na čisto vse, kar sta obljubila in pozabila sta vse, kar sta videla pri nas.”
Ronja in Lars sta molčala. Njuni glavi sta bili globoko sklonjeni, da sta z bradama čutila podivjan utrip srca v prsih.
“Pozabila sta tudi na Škrate Igračarje in na Kamnite Velikane,” je nadaljeval Veliki škrat, “A kot vidita, Kamniti Velikani niso pozabili na vaju. In kaj bomo sedaj?”
“Saj bova pridna in bova pospravljala,” je še vedno sklonjene glave dejal Lars, “Obljubim, obljubiva.”
“Bosta pospravila tudi ves ta nered?,” je zanimalo Velikega škrata, “Zgodil se je zaradi vaju.”
“Ampak nisva, nisva bila midva tista …,” je dejala Ronja in gledala nered po sobi, “To čudno bitje je krivo.”
“Vajina starša pospravljata za vama, pa čeprav se nista onadva igrala,” s strogim glasom odgovori Veliki škrat, “Bosta znala zjutraj pojasniti mamici in očetu, kaj se je zgodilo tukaj? Si predstavljata, kako bi bila soba videti, če bi oživele čisto vse igrače v vajini sobi?”
Odkimala sta.
“Prišla sta v naše kraljestvo in zaupali smo vama veliko skrivnost,” je resno spregovoril Veliki škrat in nadaljeval s svarečim glasom, “Izvedela sta, kdo smo Škrati Igračarji in kdo so Kamniti Velikani – kakšna je naša in kakšna njihova vloga. Verjemita, če Kamniti Velikani samo še enkrat pridejo na obisk …”

Vse sveče so v tistem trenutku ugasnile. Sobo je znova napolnila tema. Tišina. Dva otroka sta spala vsak v svoji postelji, na okenski polici pa je počasi pojenjala moč sveč v domiselno izrezljanih bučah. Noči čarovnic je bilo konec, škrati, velikani, duhovi in čarovnice pa so šli še za eno let spat.

Featured

Vesoljčki

Vesoljčki

Igriva naslovnica kar takoj pove, da Vesoljčki niso kakšna ZF mojstrovina, ampak knjiga za otroke. Napisal jo je Andrej Predin, zanimive ilustracije pa ustvaril Rok Predin. In ja, sinova tistega ta tretjega Predina, kar pa niti nima veze.

Brata Predin sta, če se ne motim, tokrat prvič sodelovala. Andrej je že kar uveljavljen ustvarjalec predvsem pravljic, zagotovo poznate vsaj njegovo zanimivo in razigrano serijo Mica pri babici, zadnje leto pa je nekoliko bolj aktiven tudi kot glasbenik in sicer v zasedbi Andropavza. Roka po drugi strani najbolj poznamo predvsem po animiranem videu The Doom & Gloom, ki ga je ustvaril za same The Rolling Stones, pa tudi sicer je v tujini poskrbel za kar nekaj vznemirjenja in pozornosti s svojim nenavadnim in samosvojim načinom ilustriranja in animiranja, ki je daleč od kričeče svetlečih Pixarjevih stvaritev. Moramo tretjega Predina, torej Zorana omenjati? V bistvu ne. Dejstvo je, da sta oba sinova stopila iz njegove sence, da nikoli nista kazala posebnih teženj, da bi stopila v njegove (velike) čevlje in bi jima glede na kvaliteto uspelo tudi tako.   

Vesoljčki torej. Očka Blaš, mama Blažka. Sinko Blač in robotek Blip. Živijo pa na planetu Blabla. Privoščijo si idiličen teden počitnic v zvezdnem kopališču, kjer se očka masira pri hobotnicah, mamica uživa v svetlobni savni, sinko igra žogomet, robotek pa se namaka v vroči oljni kopeli. Najraje pa se skupaj kopajo v breztežnostnem bazenu. Na poti domov pa se njihova vesoljska ladja pokvari – starša sta seveda zaskrbljena in se trudita odpravita težavo ter čim manj obremenjevati sinka. Ta sluti, da nekaj ni v redu, sploh ker ga sicer ljubeča starša ves čas naganjata stran, saj ju moti. In niti robotek Blip mu ni v posebno tolažbo, razvedrilo ali dobro družbo. Kot da ga sploh ni … ampak saj veste, da ponavadi so prav otroci s svojo neposrednostjo in svojim enostavnim dojemanjem sveta ključ do rešitve.

Na nek način tipične družinske počitnice, na katerih se prevozno sredstvo pokvari na poti tja ali nazaj domov. Oče in mama si razbijata glavo, otroci so vedno bolj nemirni in ne vejo, kaj bi. Seveda bi pomagali, a kako? Nekako se mi zdi, da bi znala ta vesoljska družina dobiti še kakšno nadaljevanje – izgubljena denarnica, neobstoječa rezervacija, slabo vreme, vesoljček druge barve, ki ga nihče ne mara in še kaj. Kar pomislite, koliko vsega se nam je dogajalo na dopustu. Seveda je treba nekaj več pozornosti posvetiti ilustracijam. Prvo, na kar sem pomislil sam, ko sem zagledal ilustracijo njihovega vesoljskega plovila, je bila slavna rumena podmornica liverpoolske četverke. Hipijevsko-psihadelično-futuristično-vesoljska. Seveda. Retro. Živahne barve, ki utegnejo koga spomniti tudi na risanke, ki smo jih gledali v osemdesetih in ki so nastajale v studiih širom bivše Jugoslavije ter v drugih vzhodnih in slovanskih državah. Prikupne in igrive, preproste in domiselne in zagotovo jih bodo tudi otroci hitro vzeli za svoje.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

Rac – biografski roman

Rac – biografski roman

Radko Polič – Rac je velikan slovenske igre in tu nima smisla razpravljat. Kdo je Rac, kako in zakaj je tak človek in igralec, kot je, pa boste vsekakor izvedeli v tem odličnem biografskem romanu Petre Pogorevc.

Rac ni klasična biografija, ampak lahko rečemo mnogo bolj berljiva oblika biografskega romana in če si obenem predstavljate, da vam jo s svojim prepoznavnim, vreščeče-cvilečim ali pa gromkim glasom pripoveduje kar sam Rac, toliko boljše. Presenečen sem, ker sem zasledil nekaj kritik prav na račun napisanega stila, kako ne gre za roman, ampak bolj za intervju in da so odgovori iztrgani od vprašanj in postavljeni v neko biografsko formo, pa se s tem ne morem strinjat. Radko Polič je moral konkretno brskat po svojem spominu, v katerem je zagotovo še za ocean anekdot in prigod, ki jih ni povedal. Kot izvemo, je pred desetletjem sam pripravil »žmohtno« (avto)biografijo, ki jo je želel celo multimedijsko nadgradit, a je vse skupaj odnesla poplava v njegovem majhnem stanovanju. In ob poplavi spominov in zgodb tudi zapisovalka ni imela lahkega dela vsega skupaj uredit in zapisat. Pa še opozorilo – tisti, ki pričakujete obrekovanje, žaljenje in druge »rumene« vsebine, jih boste v tej knjigi iskali zaman. Rac slovi kor (brutalno) iskren človek in kar je povedano ter zapisano, je bilo tudi izrečeno. Brez skrivalnic. Zagotovo smo deležni bolj njegovega pogleda in njegove resnice, včasih morda malce zamegljeni z alkoholnimi meglicami ali pa minulimi leti, a to je to.

Raca tako spremljamo od otroških let. Njegova starša, na katera je bil zelo navezan, pa stare starše, pri katerih je v Beli krajini preživljal poletja in seveda oba brata, Vasilija (Vaska) in Svetozarja (Cverota). Z njim potujemo od Slovenije do Beograda, pa v Berlin, nazaj v Beograd in spet v Slovenijo. Otroštvo in mladost nista bila lahka, ali preprosta. Oče je bil »vojno lice«, razpet med Slovenijo in Srbijo, kar se nam samo morda zdi, da včasih ni bilo tako pomembno, a je bil nacionalizem prisoten tudi tedaj, v petdesetih in šestdesetih. Rac je bil svojeglav, nemiren in viharen otrok, ki ga je vse zanimalo bolj kot šola.

In tako kot je bil povezan in navezan na družino, je hitro stkal tesne in iskrene vezi s posameznimi ljudmi, ki so postali in ostali njegovi prijatelji, v dobrem in slabem. In izguba vsakega od njih je bila globoka rana, ki je pustila svoje sledi in mu hkrati vlila moči. Trikrat je bil poročen, a resnično je ljubil zgolj enkrat, četrtič. Takrat, ko je bila ljubezen na nekem višjem, duhovnem nivoju. Vsekakor je najbolj znana ljubezenska zgodbo z igralko Mileno Zupančič, v katero se je »vpletel« kolega, režiser Dušan Jovanović in ki smo jo nekoliko prilagojeno pred leti lahko gledali tudi na gledaliških deskah (in kjer je vlogo Jovanovića zasedel Boris Cavazza, sicer Raceva poročna priča) in dokumentarnem filmu. No, ob bolj znanih zgodbah Rac postreže tudi s svojim seksualno bolj divjim obdobjem …

Igralke in igralci, režiserji, kostumografi, gledališča in njihova vodstva … Rac je brez dlake na jeziku. Pa ne le to – razloži, kako in zakaj mu je bila kakšna vloga pomembnejša ali pač bolj pisana na kožo, razloži ozadje kakšnega projekta, ki je bilo v javnosti morda napačno razumljeno ali interpretirano, posledično tudi sprejeto. Mnogo ljudi dvigne v višave in tudi razloži, zakaj si tam zaslužijo biti ter obenem ostane diplomatski in se ne ukvarja s tistimi, ki si tega ne zaslužijo.

V igri se je znašel po naključju, ko je na avdicijo spremljal prijatelja in nato pristal na AGRFT-ju. Tam sta ga med drugimi učila Pino Mlakar in Stane Sever, ki ju izredno ceni, kar pa ne velja za vse profesorje. In čeprav po naključju, je s predanostjo, strastjo in iskrenostjo postal eden največjih. Tudi zato je veljal za zoprnega in arogantnega, a je to pogosto cena predanosti in profesionalnosti, ki jo plačujejo tisti, ki štrlijo iz povprečja. Nima smisla naštevati, s kom vse je v karieri sodeloval in kje vse je nastopal, kakšne vloge je sprva dobival in kasneje izbiral ter zanje pobiral nagrade. Vam bo pa iz prebranega zagotovo postalo jasno, zakaj je Radko Polič – Rac v slovenskem igralskem prostoru nekaj tako zelo posebnega …

Življenje je pač prekratko, da bi se v njem ukvarjali z ljudmi ali stvarmi, ki niso pomembne. V tem duhu se knjiga tudi zaključi – po vseh vlogah in angažmajih, selitvah in ločitvah, razumnih in nerazumnih potezah, iskanju in odkritju svojega raja na Unijah, pa nesrečnih smrtih obeh staršev (obe smrti sta povezani s strelo!), nešteto nagradah in priznanjih ter zasluženi upokojitvi … je sledil kolaps! Dobesedno. V zadnjih nekaj letih se zdi, da Rac večino časa preživi v UKC-ju in zato ne preseneča, da se je čisto na koncu zahvalil medicinskemu osebju, ki nesebično in predano skrbi zanj, ko jih po sili razmer obišče. Polno življenje zahteva svoj davek. Edino, kar sem sam pogrešal v knjigi, je morda kakšen spomin več na njegove številne filmske vloge, saj se tu z redkimi izjemami res posveča predvsem gledališču. V knjigi boste našli vrsto imenitnih iztočnic, misli, tipično Racevih vzklikov »džizus krajst«, zabeljenih s prepoznavnim smehom, ampak naj vse skupaj sklenem s tole njegovo mislijo, ki jo je zapisal ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo: »Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si!«

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Featured

Ko sem bil hodža

Ko sem bil hodža

Presunljiv avtobiografski roman Damirja Ovčine pripoveduje o bratomorni vojni, ki smo jo iz neke »varne« oddaljenosti spremljali sredi devetdesetih. Pripoveduje predvsem o Sarajevu, o soseski Grbavica in o ljudeh, ki so tam preživljali nekaj let vojnih grozot in muk.

Sarajevo je nekaj posebnega in to ve vsak, ki ga je kdaj obiskal. Sam sem imel smolo, da sem ga videl (in še to po službeni dolžnosti in zelo na kratko) šele nekaj let po končani vojni, ko so bile brazgotine in rane še dobro vidne in odprte. In čeprav sem se v mesto zaljubil zaradi številnih pesmi, ki so ga opevale in mnogih anekdot, ki smo jih slišal iz ust glasbenikov, igralcev in drugih umetnikov, še vedno težko rečem, kaj je na njem tako posebnega. Nekaj ima, kar Ljubljana zame nima. Nek čar, privlačnost. In srečo sem imel, da sem ga lahko obiskal in spoznal še enkrat pred nekaj leti – Sarajevo se je že spreminjal v neko hočemo-biti-Evropa prestolnico z modernimi stavbami in urbanostjo, ni pa še podlegel arabskemu pritisku, o kakršnem mi govorijo znanci, ki so tam pogosteje. Bašćaršija, lokali, uličice, Miljacka in vse v Sarajevu ima neko pristno dušo, da se v mestu počutiš domače, pa čeprav si tam prvič. Nimam pojma, kako ga danes doživljajo tisti, ki so ga recimo videli v sedemdesetih, osemdesetih in seveda kako so doživljali razkroj tega posebnega mesta v času vojne.

Zagotovo se bodo slednji lahko še bolj poistovetili s pisanjem Damirja Ovčine v njegovem čislanem in večkrat nagrajenem romanu Ko sem bil hodža, v katerem spremljamo zgodbo 19-letnika, ki ga ljubezen v nepravem trenutku popelje na napačno stran mesta in kjer obtiči. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Član delovnega voda, ki je skrbel predvsem za odnašanje in skromen pokop trupel muslimanov ter »praznjenje« njihovih stanovanj. In čeprav ni bil nikoli opredeljen kot musliman, je znal povedati ravno prav verzov iz Korana, da je pokojne dostojno pospremil ter si prislužil vzdevek Hodža. Daleč od idile, a obenem tudi od smrti. Vse dokler ni dobil drugega, manj prijaznega in človeškega delovodje in Hodža je bil kmalu postavljen pred preizkušnjo. Nekaj nečloveškega mu je dalo moč in pogum, da je opravil s srbskimi vojaki in zbežal v zatočišče, kjer je z veliko mero strahu in ljubezni nekaj let (!) skrivaje čakal na konec vojne. Morije.

Slog pisanja je nenavaden. Sprva zelo faktografski, kot bi brali telegrame. Kratki stavki, z le nekaj besedami. Naštevanje, kaj, kdaj in kje. Brez konkretnih imen, bolj ali manj z vzdevki. Večkrat je jasno poimenovan le Bolgarija, strah in trepet Grbavice, črnogorski Srb s pravim imenom Veselin Vlahović. S Hodžo se sprehajamo po ulicah, doživljamo opustošenje sosesk in mesta, ropanje, ugrabitve, umore in še kaj. A ne iščite podrobnosti. Tudi po ulici Franceta Prešerna se sprehodimo in v drugem delu izvemo za koncert slovenske glasbene skupine z nemškim imenom. Ovčina ostane pri preprostih zapisih. Nočem si niti predstavljati knjige, v kateri bi bila do zadnje podrobnosti opisana vsa posilstva, vse rane, izmaličena telesa. Dovolj je opis strahu, jok, solze, strah … dovolj je prebrati vse to, kar je čutil on v vseh teh letih.

Šele v drugi polovici knjigi, tisti, kjer je dogajanje časovno mnogo bolj zgoščeno in kjer je bil glavni junak obsojen na skrivanje in čakanje, ali ga bodo odkrili, začnemo spoznavati še drugo plat. Ljubezen do mlade srbske vrstnice, ki je skrbela za bolno babico, njune redne seksualne igrice, ki spet nikoli ne prestopijo meja osnovnih opisov (ali dobrega okusa), kar pri bralcu – kot vse ostalo, še toliko bolj prebudi radovednost, kaj se jima je pletlo po glavah in kaj se je dogajalo, zgodilo. Ona je tista, ki skrbi, da je čist in sit, da mu je toplo, če je to le mogoče (sarajevske zime so nekaj, kar je treba doživet, da bi človek vedel, kako mrzlo je lahko tam), ki zavaja srbske vojake, ki ga na koncu niti iščejo ne več in ona je tudi tista, ki mu iz knjižnice nosi različne knjige, ki jih on željno prebira, se iz njih uči in raste. Ruščina, cirilica, angleščina, izgovarjava in pisava, proza in poezija, razvijanje lastnega sloga, vse skupaj pa zaznamovano še s stalno telesno vadbo, ki jo skozi leta stopnjuje in človek nenadoma začne razdalje med soseskami v Sarajevu spoznavati prek števila sklic, trebušnjakov in počepov. Koliko in toliko vsega, da je ohranil zdravo pamet v povsem norih časih in predvsem dočakal konec vojne.

Razgaljeno Sarajevo, raztrgano in razcefrano. Izmaličeno, a nikoli uničeno. Ker Sarajevo je več kot le mesto. (Z Valterjem ali brez). In prav knjiga Ko sem bil hodža to še kako dobro pokaže in dokaže. Osupljivo in presunljivo branje.       

Rating: 4 out of 5.

Založba Sanje, 2020

Featured

Reči, ki jih ne razumem

Reči, ki jih ne razumem

Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?

Cvetka Sokolov je odlična pisateljica, saj ji uspe tudi v povsem običajne zgodbe za otroke zelo pretanjeno vplesti močan nauk, ki bo dal misliti tako otrokom kot odraslim oz. staršem. In pisati take knjige ni lahko. Napisati knjigo kot je Reči, ki jih ne razumem, je še posebej zahtevno. Priznam, da sem se kot starš treh otrok nekajkrat zgrozil. Prebledel in se vprašal »Ali to res kdo počne svojemu otroku?«. Pa sam vem, da imam slabe trenutke, ko povzdignem glas, zagrozim s kakšno zaušnico in otroke za kazen pošljem se ohlajat v kot ali pa pospravljat njihovo razmetano sobo.

Zgodba je preprosta. 10-letni Oto beži pred Aleksom in se zateče v stanovanje 7-letne Aline. Otroka, ki sta takorekoč soseda, pa se ne poznata, a si od prvega trenutka dalje zaupata. Alina v Otu vidi nekoga, ki jo razume in ji pomaga ter je predvsem, ne bo kaznoval. Oto v prvi vrsti pri Alini dobi zavetje med begom. A se kaj kmalu izkaže, da je to zavetje podobno tistemu, ko sta Janko in Metka med iskanjem poti domov prišla do hiše stare čarovnice. Alina je namreč prestrašena, saj je za vsako stvar, ki jo naredi narobe ali slabo oziroma je ne naredi, kaznovana. Kaznuje svoje igrače, ki so izmaličene in kaznuje sama sebe. Seveda vse do trenutka, ko pride domov njena mama in jo kaznuje (še) ona. Ker kazen mora biti! Oto beži in se skriva, pred mamo in Aleksom, ki je njegov pravi oče, čeprav ni njegov biološki oče. In da bi jima dal vedeti, da mu ni prav, ker se razhajata in to celo tako, da ju njegova čustva sploh ne zanimajo, se odloči pobegniti.

In da bi pomagal Alini, ker mu je seveda jasno, da se otrok ne sme kaznovat na način, kot to počne njena mami, se odloči s seboj vzeti še deklico. Kar se zdi sprva zelo preprosta naloga, ki se hitro zaplete, pa spet postane nekoliko bolj izvedljiva, a na srečo njun bega in skrivanje ne trajata prav dolgo. Cela zgodba se pravzaprav odvije v dveh dneh in eni noči. Kako se razplete, boste presodili sami. Koga  in kaj boste prepoznali, je ravno tako vaša stvar. Dejstvo pa je, da otrok ne gre podcenjevat, ne glede na starost, saj vse, tudi naše stiske in težave, ponavadi doživljajo še bolj intenzivno kot mi. In mi kot starši ali odrasli, jih moramo pri tem v prvi vrsti poslušat in razumet.  

Poseben pečat knjigi vtisnejo tudi ilustracije Milanke Fabjančič. Tu so sicer povsem prikupni in simpatični otroci, ampak tisto, kar prikaže drugo plat oz. morda pogled, kot je domač otrokom, pa so ilustracije staršev. Visoki, grozeči, strašljivi, dahlovsko-pinkfloydovski liki, včasih zgolj kot preteče sence in spet drugič prikazni nočnih mor. V nobenem primeru pa ne starši, kot si jih otroci zaslužijo, torej varen pristan in zatočišče.

Rating: 5 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Zapisi o živčnem planetu

Zapisi o živčnem planetu

Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč je podnaslov in če ga spojimo z naslovnico, na kateri svet ali pa malce zmeden obraz (emoji) obkrožajo ikone vsega digitalnega nujnega zla, vam bo najbrž kar hitro jasno, o čem bo govorila knjiga.

Matt Haig je avtor uspešne knjige Zakaj je vredno živeti, v kateri je opisal svoj boj z depresijo, takorekoč najbolj pogosto duševno boleznijo tega časa, opisal pa je tudi sesutje sveta in življenja. Zapisi o živčnem planetu so na nek način nadaljevanje, po drugi strani pa nadgradnja. Avtor se še vedno spopada s številnimi demoni, a je v boju veliko uspešnejši, saj ve, s čim se bori in kako se boriti. V knjigi natrosi tako cel kup zanimivih citatov, znanstvenih dokazov, rezultatov raziskav in seveda kopico lastnih opažanj in duhovitih opazk.

Pa vseeno se boste ob prebiranju spraševali »kaj«, »kako«, »zakaj«, vzklikali »aha, saj sem vedel« in »to je pa nemogoče«, prijeli se boste za glavo, kdaj pa kdaj na debelo požrli, zmajevali in odkimavali, na koncu pa boste morali priznati, da ima avtor prav. Planet je postal živčna razvalina in mi z njim. Mi smo ga naredili takšni, in sebe tudi. Obsedeni smo z lastno podob in tem, kako nas vidijo in doživljajo drugi. Pravzaprav nam je postalo bolj vseeno, kaj si sami mislimo o sebi in svojih vrednotah, ciljih, željah kot kaj si o vsem naštetem mislijo drugi. Seveda zato, ker vse to ves čas vestno komuniciramo – preko družbenih omrežij, blogov in vlogov, takšnih in drugačnih sporočil in vsak prost trenutek izkoristimo, da preverjamo odziv.

Pa je naše življenje zaradi tega lepše, boljše? Po prvem všečku si želimo drugega, petega, desetega, stotega in po prvem komentarju enako, pa čeprav se hitro lahko zapletemo v trolovske vojne in tako v nedogled. Ne znamo se prebudit in ne znamo zaspat brez misli, kje je naš mobilni telefon in na njem vse naše življenje. Pa s tem ni mišljeno podatki o naših bančnih karticah, vsa mogoča gesla in še kaj, ampak naš dostop do svetovnega spleta in družabnih omrežij. Tam je življenje, tisto je življenje. In če se temu življenju za trenutek kolcne, če je objava spregledana ali skritizirana, če je všečkov in srčkov manj od želenega (pričakovanega, zahtevanega) ali – ojoj!, da se slučajno sesuje kakšen server … ALARM!!! Konec sveta se bliža!

In potem se čudimo, zakaj hodimo v službo kot živčne razvaline, naši otroci pa zvesto sledijo, ker starši so seveda njihov zgled. Oziroma – otroci so naše ogledalo. Naslednjič, ko jih boste kritizirali, negodovali, jih kaznovali, le pomislite, po kom se zgledujejo in ali mar ne počnete tudi sami isto? Avtor dejansko dokaže, kako mobilne naprave in družbena omrežja vplivajo na nas, na naše telo in psiho. Slabo, to nam je seveda jasno. Pa to niti ne bi bilo nujno, če bi se jih naučili uporabljati omejeno in jih obvladati, ne da one obvladujejo nas in naša življenja. Seveda svetuje, kako se zoperstaviti vsemu temu. Ne narediti konec, ampak omejiti. In izboljšati kakovost življenja.

Ker na koncu smo pomembni mi ali kot piše avtor – pomislimo na stvari, ki nas resnično osrečujejo in brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Priznam, da je to dvorezen meč, saj si dandanes večina ne zna predstavljati življenja brez pametnega mobilnega telefona. Ampak, recimo, da jih še deset let nazaj nismo imeli, vsaj ne tako pametnih in vsemogočnih. In kaj nam je manjkalo? Nič. Danes imamo vse in nimamo nič. Nimamo več miru in nimamo časa. Zato, ker čas, ki ga imamo, zapravljamo za stvari, ki jih nimamo in ljudi, ki jih ne poznamo. Ki jim ne pomenimo kaj več kot številko, podob na zaslonu. Mar ne bi tega dragocenega časa, ki ga imamo, ker je to edini čas, ki ga imamo na tem svetu, porabili za tisto in tiste, ki nam nekaj pomenijo.

Ljudje smo danes bolj odvisni od elektronskih impulzov, kot pa od bitja lastnega srca, vdiha in izdiha, objemov in poljubov. Tipkamo in ne govorimo. Kdaj ste zadnjič začutili tisti prvotni ritem vašega koraka, med hojo ali tekom? Kdaj ste se zadnjič zazrli v nebo in iskali oblike v oblakih ali pa ponoči preštevali zvezde? Se spomnite, kdaj ste zadnjič hodili po dežju brez dežnika in v lužo skočili brez slabe vesti? Poslušali veter, bučanje valov, žvrgolenje ptic? Si ogledali film in se ob njem iskreno zjokali ali pa od srca nasmejali? Seveda pa vseh vaših xy prijateljev in sledilcev ve, da ste si nek film ogledali in kakšno oceno ste mu prisodili, kaj ste zraven jedli in pili ter kje ste kupili vaš zadnji televizor. Evolucija? Včasih se je res treba vprašati, v katero smer se razvijamo … morda smo zlezli z dreves, se zravnali, ampak vse bolj smo podobni ovcam, ki jih vodi pretkan pastir. Ker, ne, ne vodi nas v varno stajo, ampak v prepad.

Naredite konec temu, dokler je še čas. Preden bo prepozno.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Featured

Gremo mi v tri krasne

Gremo mi v tri krasne

Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.

Gremo mi v tri krasne nekaj pove že z grafiko v naslovu – črka o je namreč oblikovana kot znak za prepoved, v njem pa se skriva mobilni telefon. In te »tri krasne«, kamor se pisana druščina najstnikov odpravi, je pravzaprav tabor za zdravljenje različnih sodobnih odvisnosti. Taki tabori resnično obstajajo kot obstaja tudi ustanova, ki se s tovrstnimi odvisnostmi ukvarja – Logout. V knjigi je v nekem delu, v katerem sem – iskreno povedano, žal prepoznal tudi lastnega sina; opisano kaj naj bi se zgodilo ustanovitelju tega društva oz. ustanove in skozi kakšne težave je šla njegova družina.

V zapisanem bo marsikateri starš prepoznal lastnega otroka. Starši najstnikov se dandanes soočamo z marsičim in v veliki meri z odvisnostmi oz. težavami, kot si jih recimo naši starši niso znali niti predstavljati. Internet, igranje računalniških iger, pretirana uporaba mobilnega telefona, zasvojenost z družbenimi omrežji, prenajedanje ali po drugi strani hujšanje in obsedenost z lastno podobo, ki je ukrojena po podobi trenutnih zvezdnic družbenih omreži itn. Vsak otrok ima svojo zgodbe, svoje razloge zakaj, svoje stiske in zato je težko reči, da se vsako težavo rešuje na enak način. Ne gre, ker si tudi starši v vzgoji nismo enaki, bo pa bralcu hitro postalo jasno, da se te težave lažje rešujejo in razumejo, če se z njimi spopada nekdo, ki je dal ta »pekel sodobnih odvisnosti« tudi sam skozi.

Nataša Konc Lorenzutti v ospredje postavi Valentino in Uroša, ki so ju bralci že lahko spoznali v knjigi Avtobus ob treh, kjer se je avtorica spopadla z drugo tematiko (bolezen in smrt, nov partner oz. starš, …), vrne tudi lik Tineta, Uroševega prijatelja in druščino »odvisnežev« pošlje v hribe. Seveda brez mobilnih telefonov ali kakršnekoli druge sodobne »navlake«, ki kroji njihov vsakdan.

Uroš ima težave s pretirano uporabo mobilnega telefona in nenehnim igranjem iger na računalniku, kar s seboj prinese obilo težav – učnih in vedenjskih, k vsemu skupaj pa prispeva tudi dejstvo, da se Uroš še ni povsem sprijaznil s smrtjo očeta in maminim novim partnerjem Milošem. Valentina po drugi strani se spopada z motnjami hranjenja, zaradi katerih je nekaj tednov preživela v bolnišnici, bila takorekoč na robu smrti, tudi njo pa pestijo družinske težave – očetovi izbruhi, jeza, izginotja (enemu smo priča tudi v knjigi), vse skupaj pa je povezano z njegovim lastnim otroštvom in odnosom, ki ga je imel z očetom.

Kaj kmalu spoznamo še ostale like, ki nosijo s seboj vsak svojo zgodbo, težavo, odvisnost. Uroš se po sili razmer, a z izrednimi nihanji v doživljanju »prijateljskega razmerja« poveže z Blažem, strastnim violinistom, ki doživlja napade panike, Valentina pa s Pavlo, ki ima še bolj izrazite motnje hranjenja kot ona sama, ki so povezane še s samopoškodovanjem. Blaž se zagleda v Valentino, kar Uroša malce postavi na stranski tir, a naša glavna junaka vse bolj ugotavljata, da z njima v bistvu niti ni tako hudo kot z mnogimi drugimi sotrpini. Uroš spozna celo, da ga je mama navadila marsičesa, kar ti v življenju prav in zaradi česar je tvoje življenje lepše. Valentino sicer obremenjuje notranji glas, drugi jaz, hudiček, ki ji ne da miru in iz nje izvabi vse najslabše, a spet do nekega trenutka, ko premaga vse to in postane večja, boljša in močnejša.

Ves čas tako spremljamo boj najstnikov – s seboj, svojo odvisnostjo oz. odtegnitvijo, z avtoritetami v podobi treh vodij tabora, kjer prednjači predvsem vodja Peter, tu je potem še njihova svetovalka, ki se izkaže kot glas razuma in seveda dinamika skupine. Fantje in punca, najstniki – tu so simpatije, komunikacijske težave, nerazumevanje težav (ali resnosti le-teh) drugega in že preprosto dejstvo, da morajo biti nekje, čeprav je z njimi vse v najlepšem redu. Vsi od prvega do zadnjega so prepričani, da nimajo težav in da se jim godi krivica, da imajo težave zgolj njihovi starši, ker so stari, zateženi in nimajo pojma.

Knjiga je namenjena najstnikom, učencem zadnje triade in morda tudi srednješolcem, saj je opisanih odvisnosti med njimi morda celo največ. Vsekakor jo v branje priporočam tudi staršem – vsem tistim, ki si mečejo pesek v oči in se prepričujejo, da je vse v najlepšem redu. Najbrž ni in najbrž ne delate panike za prazen nič. Če je vaš otrok šestnajst ur na dan buden in od tega 12 ur preživi s telefonom v roki ali pa zjutraj ne more vstati, ker je od zgodnjega večera do srede noči na računalniku/konzoli igral igre, ni v redu. In če se vaša hči pred vašimi oči suši, ker nič več ne je in je obsedena s tem, kaj nosi in kako se liči, obenem pa zatrjuje dani lepa in da je debela, tudi ni ok. In seveda vsi tisti starši, ki vedo, da se z njihovim otrokom nekaj dogaja, pa morda ne prepoznajo znakov in opozoril (našteti so v prejšnjih stavkih, dodajte pa še neprespanost, slabši učni uspeh, agresivne izpade, nezmožnost ločevanja realnega od virtualnega, ekstremna nihanja razpoloženja ipd.).

Ukrepajte, preden bo prepozno. V knjigi boste našli kar nekaj primerov, kako zelo narobe je lahko vse skupaj.

Rating: 5 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Laži

Laži

Prvenec Britanca T. M. Logana je v žanr kriminalnih romanov vnesel nek nov, svež veter in tako niti ni presenetljivo, da je bil pred dvema letoma največja uspešnica svojega žanra, kar je sploh za debitantski roman v preverjeni družbi piscev, izjemen dosežek.

In kaj je tisto, kar Laži dela tako zelo posebne in drugačne? Prvo, kar je očitno, da je v vlogi žrtve moški. Pa tu ne govorimo o moškem, ki postane žrtev, ker so ga ubili in potem spremljamo pripoved, kaj je do nesrečnega dogodka privedlo. Tudi ne govorimo o moškem, ki bi odkril truplo svoje žene ali otroka in se odločil vzeti pravico v svoje roke. In tudi ne o prevaranem moškem, ki odide na pot samoodkrivanja, da bi izvedel, zakaj je prav on prevaran in kako naj svoje na videz popolno življenje spet vrne v prave tirnice.

Joe Lynch, glavni junak tega neodložljivega romana, je, kot bi rekli Američani “average Joe” – srečno poročen moški s solidno službo, brez pravih skrbi za prihodnost, obenem tudi brez ambicij in živi v popolnem in varnem mehurčku. Družina mu je na prvem mestu – je zgleden oče sinku Williamu in 100% zvest in predan svoji lepi ženi Mel, ki pa svojih profesionalnih ambicij ne skriva. V nasprotju z možem jih postavlja na prvo mesto …

In potem, potem se zgodi! Joe je nehote priča ostremu sporu svoje žene z družinskim prijateljem Benom, nakar se z njim spre še on in Ben obleži. Joe pade v vrtinec laži, prevar, sumničenj, spletk, prevar, preobratov in razkritij. Življenje ne bo nikoli več, kot je bilo. Joe je očitno prevaran, zato dvomi vase, sprašuje sebe in ženo, sprejema sklepe in kompromise, oprošča in daje vtis, da ima dovolj potrpljenja in ljubezni, da bo konec srečen. Predvsem se trudi razumeti obnašanje in dejanja svoje soproge. Zakaj? On ima družino na prvem mestu – predstavlja mu življenje, njej je vseeno. In kar je bilo nekoč idila, je postalo nočna mora.

Tisto, kar roman (tudi) dela drugačen, je odlična vključenost družbenih omrežij. Lažni profili, zloraba le-teh, potem so tu lokacije, fotografije, zapisi, ki so ali pa niso verodostojni, ampak tako, kot je preprosto marsikaj odkriti, je enako lahko veliko ponarediti in prikriti. Verjemite, ko boste knjigo prebrali – ali pa morda že vmes!; boste šli preverjat nastavitve svojega telefona in družbenih omrežij – komu je dovoljeno kaj videti, kakšna so vaša gesla, kje vas je moč slediti in še kaj. Ne, tudi za vas po tej knjigi ne bo nič več, kot je bilo.

Tisto, kar bo vsaj zahtevnejše bralce odvrnilo, je slabo razvit lik Mel, ki je vseeno najpomembnejši stranski lik in še ena v oči vpijoča siva cona – njun zakon. Pravzaprav skozi cel roman izvemo bolj ali manj to, kar sem opisal – kako se v zakonu počuti on in kako na zakon gleda ona, kaj več od tega pa ne izvemo. Vsekakor bi nekoliko globlje poznavanje njunega odnosa, dinamike osvetlilo dogajanje. Ali je avtor to storil nalašč ali gre pač začetniški pristop, ki ga bo Logan v prihodnje še izpilil, saj bodo pričakovanja po novem romanu zagotovo silna, bomo še videli. Poleg tega se na trenutke zdi, da se je avtor malce na silo trudil vzpostaviti neko napetost, a je teh delov morda preveč in dramaturški lok tako prepogosto niha …

Kljub naštetim pomanjkljivostim ali pač slabostim, je knjiga dovolj napeta, da jo boste res težko odložili, dokler ne pridete do konca. In konec …

Rating: 4 out of 5.

Učila International, 2019

Featured

Berem, da se poberem

Berem, da se poberem

Knjiga Mihe Kovača z zanimivim naslovom ima podobno zanimiv podnaslov – 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. Torej, knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi, predvsem pa tisti, ki ne berejo radi in ki so prepričani, da je branje dolgočasno, zanj nimajo časa in od njega ne bodo imeli nič.

Miha Kovač ima ogromno izkušenj s knjigami – fizičnimi in digitalnimi. Ne le, da jih bere, ampak jih (očitno) tudi piše, takorekoč cela njegova družina je tako ali drugače vpeta v in med knjige, poleg tega je bil dolga leta tudi urednik na naši največji knjižni založbi. No, pa ne le to – zadnjih pet let je sodeloval v obširni mednarodni raziskavi Eread Cost v družbi kar 180 strokovnjakov s celega sveta, glavna tema pa je bila seveda vpliv digitalnega na klasično. Tisti, ki Miho poznate, veste, da je brez dlake na jezik, iskriv in duhovit in da stvari pove tako, kot pač so. In ta knjiga ni na noben način obračunavanje z družbenimi omrežji, e-knjigami in vsem tistim, kar nas vsakodnevno spremlja. Ne, avtor prizna, da je seveda tudi sam uporabnik vsega današnjega nujnega zla. Ob tem pa poudarja, izpostavlja in osvetljuje, zakaj klasične, torej tiskane knjige ne smejo in ne bodo kar tako izumrle in kaj branje prinaša s seboj.

Mimogrede, tudi sam uporabljam vse našteto nujno zlo. Nenazadnje – članek pišem na računalnik, objavil ga bom na spletni strani in ga med vas delil prek družabnih omrežij, elektronske pošte, mnogi pa ga boste prebrali kar na zaslonu svoje nepogrešljive mobilne naprave. Mobilne naprave, ki je, sploh v zadnjih letih, resnično postala najbrž največji in najpomembnejši izum in ga na nek način lahko postavimo ob bok kolesu, ognju (dobro, ni ravno izum), parnemu stroju, elektriki itn. Takorekoč vse, kar se dogaja, imamo lahko nemudoma ne le na dosegu roke, ampak tipke.

Še preden boste začeli knjigo brati, vas čaka 10 razlogov, zakaj NE beremo knjig v digitalnih časih:

  • nimamo časa,
  • knjige so predrage, v knjižnicah pa so knjige, ki nas zanimajo, pogosto izposojene,
  • raje gledamo serije,
  • knjige nas ne zanimajo,
  • na pametnem telefonu najdemo vse, kar nas zanima,
  • v prostem času raje hodimo po trgovinah in se družimo s prijatelji,
  • družbeni mediji so zakon,
  • v poplavi knjižne ponudbe se ne znajdemo,
  • knjige so iz nekih drugih časov in,
  • branje knjig je prenaporno.

Za nekoga, ki knjige bere, jih piše in piše o njih (tokrat govorim o sebi, pa za Kovača velja podobno, le da je pri pisanju in objavljanju seveda uspešnejši), so našteti razlogi neumnost. In če kdaj, se je to pokazalo tako v prvi polovici leta in ko smo morali biti doma. Starši smo zgroženi ugotavljali, da naši otroci ne znajo pisati, ne razumejo najbolje prebranega besedila, nimajo sposobnosti obdržati fokusa za več kot 15 minut in se zdaj, pol leta kasneje, spopadamo s prekomerno težo otrok (vsaj tisti, ki se niso gibali in so priporočila o ostajanju doma vzeli čisto dobesedno) in spletno odvisnostjo (spet vsi tisti, ki so otrokom za ljubi mir pustili popolno svobodo nad uporabo mobilnih naprav). Ampak – imeli smo res veliko časa, ki ga nismo mogli preživljati niti s prijatelji in še manj v trgovinah, pravljati nenujnih nakupov, družbeni mediji so bili polni enih in istih lažnih ali pa zastrašujočih novic, serije smo si pogledali in … doma se knjižne police šibijo pod težo še neprebranih knjig. Govorim na splošno, čeprav priznam, da smo se tudi pri nas doma soočili in se še soočamo z marsikaterim od zgoraj naštetih problemov.

In kako nam knjige in branje pri vsem skupaj lahko sploh pomagajo? Avtor nam ponuja 10 (po mojem skromnem mnenju odličnih) razlogov za branje knjig v digitalnih časih, pa tudi sicer:

  • če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več,
  • če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh,
  • če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona,
  • če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina,
  • če bereš, lažje razumeš druge ljudi,
  • otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši,
  • med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci,
  • branje je napor, a je lahko tudi užitek,
  • branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov,
  • z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

Kimam in se strinjam. Sam sem knjižni molj od malih nog in če se je skozi leta spreminjalo dobesedno vse, se dve stvari nista nikoli spremenili – obožujem knjige in glasbo. Lahko rečem, da si brez tega ne znam predstavljati življenje. Oboje mi je predstavljalo zatočišče, tudi beg, včasih celo pred samim seboj. In zato, ker sem prebral toliko (različnih) knjig, sem, kar sem. In menim, da sem dober človek. Razgledan, empatičen, dober sogovornik, poslušalec, razumem marsikaj in na različne načine, se znam prilagajat in obenem vztrajat. Knjige so resnično naše okno v svet – v preteklost, sedanjost in prihodnost. Knjige nam na marsikateri »zakaj« ponudijo »zato« in lahko celo več kot enega in tudi kadar smo prepričani v »svoj zato«, lahko v knjigah srečamo nov »zakaj« in tako odkrivamo, raziskujemo dalje. Včasih ne le s pomočjo knjig, ampak tudi s pomočjo pametnih naprav, spleta, prek »klepeta« z nekom na drugi strani sveta, ki ga najbrž ne bomo nikoli spoznali v živo, a nam je spet odprl povsem nov pogled na nek »zakaj« ali »zato«.

Mislim, da je bil George R. R. Martin tisti, ki je izjavil, da bralci živijo 100 življenj, nebralci pa le eno. In v bistvu je to. Kovačeva knjiga Berem, da se poberem je lahko odlično izhodišče, polno utemeljenih, celo znanstveno podprtih razlogov, zakaj brati. Včeraj, danes, jutri, za vedno. Za bralce in nebralce, starše, učitelje in še koga. Predvsem za tiste »pametnjakoviče«, ki mislijo, da so pojedli pamet celega sveta, pa včasih ne ločijo niti med »zakaj« in »zato«. Za tiste, ki ne znajo živet niti svojega življenja, kaj šele, da bi drugim pridigali o tem, kako živeti. Berite!

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020