Featured

Dve bivanjski knjigi za otroke

Kje pa ti živiš?

Tokrat v enem članku dve knjigi, za kateri se mi zdi, da se lepo dopolnjujeta in ob zabavni zgodbi otroke še izobrazita. Kje pa ti živiš? Otrokom razloži pomen in razlike med bivališči, Igi Špic, arhitekt pa nam predstavi zabavno zgodbo mladega arhitekta, katerega sanje se skoraj spremenijo v nočno moro.

Knjigo Kje pa ti živiš? sta ustvarili Živa Deu in Bara Kolenc, jo postavili v Ljubljano, za glavnega junaka pa dečka Nejca, ki si nekega dne ponosno zgradi hišico na drevesu. Pravzaprav bolj gnezdo kot hišico, kar se le potrdi ob prvem močnejšem sunku vetra. Nejc, ki s staršema in babico živi v veliki hiši, s pomočjo družine želi odkrivati znano in manj znano ter predvsem zanimivo o hišah.

Nejc takorekoč izve vse! Hiša ali dom? Babica mu lepo razloži, da je dom tam, kjer te imajo radi. Prostor za bivanje in seveda arhitekturni objekti, ki so se skozi stoletja spreminjali, tako kot so se spreminjale naše navade. Vsaka hiša oz. stanovanje ima prostore oz. sestavne dele in za vsakega od njih je zadolžen drug mojster, ki mora svoje delo opraviti glede na arhitekturne načrte, sicer se hiša lahko podre, zamaka oz. se njeni prebivalci soočajo z različnimi težavami. Če pomislim, je to pravzaprav knjiga, ki bi jo moral prebrati tudi kakšen gradbeni mojster, ki pride, pogleda, na hitro nekaj popravi in mastno zasluži, čez dva tedna pa že kličeš novega mojstra, ker je bil prejšnji navaden prevarant, katerega telefonska številka ne obstaja več.

In pridemo do arhitektov in še druge knjige – Igi Špic, arhitekt. Kratka in simpatična pripoved o malem Ignacu (oziroma Igiju), ki jo je prevedel in prepesnil Matjaž Pikalo nam prikaže dečka, ki je že v plenicah začel ustvarjati, graditi, rušiti, načrtovati in pač početi vse tisto, kar počnejo arhitekti. Starša sprva seveda nista navdušena, a kmalu spoznata, da je arhitekturna strast v njunem sinu preprosto premočna, poleg tega se vse bolj zdi, da ima fant resničen talent.

Igi Špic, arhitekt

No, Igijevo arhitekturno udejstvovanje pa ni posebej všeč njegovi učiteljici Lili, ki o arhitekturi in gradnji zaradi lastne slabe izkušnje ne želi niti slišati. Srečnemu dečku se podre svet, dobesedno. Vse do usodnega šolskega izleta, ko se poruši most, učiteljica obupa, Igi pa zgrabi priložnost in skupaj s sošolci in sošolkami zgradijo fantastičen most in tako nehote postavijo most med njimi in učiteljico ter med vsemi njimi in arhitekturo. Na koncu je zelo preprosto prikazanih še nekaj resničnih arhitekturnih dosežkov in presežkov.

Obe knjigi sta zanimivi, kratkočasni in poučni. Kje pa ti živiš? bolj igra na struno pripadnosti in povezanosti družine ter pomena doma kot takega, Igi Špic, arhitekt pa izhaja iz drugačnosti, razvijanja in podpiranja otroških talentov ter sprejemanja.

Kje pa ti živiš?

Rating: 4 out of 5.

Rokus Klett, 2010

Igi Špic, arhitekt

Rating: 5 out of 5.

Rokus Klett, 2010

Featured

Zgodbe za lažji konec sveta

Zgodbe za lažji konec sveta

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

No, in če je Narat na svoji plošči filozofski, razmišljujoč in tudi razmeroma realen, bi pri Podstenšku težko trdil kaj takega. Dobro, razmišljujoč je, realen niti ne, čeprav so marsikateri deli zgodb povsem verjetni in smiselni, vsekakor je mnogo bolj zazrt v fantazijo, na trenutke grotesko in morda celo nadnaravno. 15 kratkih zgodb, ki se berejo tekoče in bralca včasih nehote prisilijo k razmišljanju.

Superjunaki recimo, kjer spremljamo pot junaka v južnoameriški pragozd, kjer se borijo proti nesmiselnemu krčenju in izkoriščanju, pobijanju in kjer se v zaključku v zgodbo vključi skoraj najbolj prepoznaven superjunak. Ampak, »the American way«. Predstavljajte si, da bi morali v bližnji prihodnosti za to, da bi lahko kupovali in jedli meso, morali narediti izpit, v katerem bi morali npr. kravo (ali pa pujsa) pospremiti na njegovi zadnji poti – omamljanje, vklepanje, rezanje oz. klanje, razkosavanje itn. Saj si lahko predstavljate?! No, sicer vam bo kar jasno slika dala kratka zgodba Izpit. Ki se, spet, ne konča ravno predvidljivo. Ali pa zgodba mladega (dobro, v tridesetih si danes res mlad, čeprav nisi več tako zelo) para, ki v centru mesta kupuje svojo prvo nepremičnino, a se bosta morala zakreditirati za 300 (z besedo: tristo) let. Noro, ampak po drugi strani – realno. In kdo se danes odloči dati vse prihranke in vzeti kredit za kar nekaj naslednjih generacij ter predvsem zakaj?! Končno na svojem vam bo dala te nenavadne odgovore.

Tudi zaključna Pred koncem sveta ima nekaj zanimivih izhodišč – svet je resnično pred koncem, saj vanj neustavljivo dirja komet in ljudi je zajela panika. Vojna svetov po Podstenškovo. Nekateri bežijo, drugi iz trgovin odnašajo največje televizorje, tretji streljajo, četrti posiljujejo, zapuščajo bivališča pod hipotekami, neodplačane avtomobile, ker … ker lahko? Ne, ker je vseeno. Trenutek, ko bomo vsi plačali za vse grehe, se nezadržno bliža. Ampak v tej zgodbi sta ključna skoraj desetletje sprta oče in sin, ki si želita tik pred koncem sveta olajšati vest, se pobotati in morda po moško spiti še zadnje pivo. In kot pri vseh zgodbah, bi tudi tukaj lahko zapisal »ampak …«.

Pa malce kafkovska Odločil se je, da bo postal drevo, kjer spremljamo zgodbo človeka, ki je sit pisarniškega enoličja, odloči se postati drevo in … na koncu zgodbe konča kot čudovita hrastova miza, v lastni pisarni. No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati vas utegne malce spomniti na slovito straniščno sceno Trainspottinga in naj tu zaključim, Bolj se potrudi je socialno kritična, čeprav je ta nota prisotna tudi v drugih besedilih. Morda še najbolj v Vse se vrača, vse se plača, kjer je globalizacija razgaljena do zadnjega kosca.

Morda sta me najbolj navdušili Pom poko pom no pom o nenavadnem opazovalcu rakunjih psov in pa čisto malo povezana Zgodba z epilogom o policistu, ki začne raziskovati skrivnostno izginotje svojega kolega, pa pristane v vrtincu nenavadnosti in absurdnosti. Z mojstrskim zaključkom.

Nič ne rečem, pri marsikateri zgodbi, ki je odlično snovana in bi šla lahko v katerokoli smer, sem kar malce privzdignil obrv češ »A to je to?«. Ampak avtor je dokaj enoten v svojem slogu in bralec se kaj hitro navadi, da mora pač pričakovati nenavadno in neobičajno. Naj je to dogajanje, junaki, razplet, nepričakovan preobrat in še kaj. In pravzaprav je osvežujoče brati zgodbe, kjer v bistvu ne veš, kaj pričakovati. Lahko sicer kot v najboljših kriminalnih romanih malce ugibaš, sklepaš, tipaš po temi, pa boš na koncu še vedno presenečen. In tega dandanes manjka, tako da boste tole knjigo oz. zbirko kratkih zgodb z veseljem in užitkom prebrali. Pa ne čakajte na konec sveta.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Dropkick Murphys: Turn Up That Dial

Dropkick Murphys – Turn Up That Dial

Jubilejna deseta plošča tudi pri nas zelo priljubljenega ameriškega banda iz Bostona, ki tudi v teh negotovih časih ne počivajo – dva odlična koncerta in zelo dobra plošča s kar nekaj že odlično sprejetimi skladbami in v njihovem prepoznavnem irsko obarvanem punk zvoku.

Turn Up That Dial bi lahko postavil ob bok ploščam iz sicer zelo različnih obdobij, s katerimi so vsekakor nakazovali, da gre za odlično zasedbo – The Warrior’s Code (2005), The Meanest of Times (2007), in tudi predzadnjo ploščo 11 Short Stories od Pain & Glory (2017), vprašanje pa je, ali bodo kdaj dosegli, kaj šele presegli Signed and Sealed in Blood (2013) z njihovo uspešnico uspešnico Rose Tattoo. Če sem čisto pošten, so sicer z vsako ploščo storili nek korak naprej, preskok, bodisi v glasbenem ali pripovednem smislu in se precej oddaljili od tistega prvotnega, bolj navitega kitarskega zvoka in v njihovi diskografiji težko najdete slabo ploščo.

Glavna v skupini ostajata pevca Al Barr in Ken Casey in že dejstvo, da se za mikrofon izmenjujeta in dopolnjujeta dva tako zanimiva karakterja, z različno barvo glasu in načinom petja, je samo po sebi plus. Trdo jedro pa tvorijo še bobnar Matt Kelly, ritem kitarist James Lynch in pa tista dva, ki zvok Dropkick Murphys delata tako poseben in izstopajoč – Tim Brennan s harmoniko, mandolino in bouzoukijem ter Jeff DaRosa na bendžu. No, in kako zelo skupina ceni svoje člane, je na tej plošči izvedel Lee Forshner, ki igra dude in je glavni junak pesmi Lee-B-o-y, ki je bila menda najboljše varovana skrivnost v skupini, saj glavni junak ni imel pojma, da gre za pesem o njem, čeprav je seveda sodeloval pri samem snemanju. Pa za nameček gre zgolj za koncertnega člana!

Naslovnica plošče sama po sebi – tako kot naslov, pove vse! Glasnost do konca in uživajte v glasbi. Če so bili na prejšnji 11 Short Stories … nekoliko bolj razmišljujoči, osebni in na trenutke celo temačni, tokrat že uvodna (in naslovna) razblini vse dvome. Mnogim je bila glasba v času epidemije covid-19 zatočišče, varnostna mreža, uteha, tolažba in vzpodbuda. Kako pomembna je bila za člane Dropkick Murphys dokazuje in potrjuje ta plošča. In če nas bosta letnici nastanka in izida vedno opominjali na ta nenavaden čas, bodo pesmi ostale brezčasne.

Že omenjena hvalnica Lee-B-o-y, podobna H.B.D.M.F., na zabavni anekdoti osnovana Mick Jones nicked my Pudding, uporniški Smash Shit Up in Middle Finger, njihove tipično pripovedne Queen of Suffolk County, City by the Sea in Good as Gold ter Chosen Few, s katero nagovarjajo zdaj že bivšega predsednika Trumpa in njegov odziv na epidemijo. In ne, kot lahko razberete iz naslova, ga nimajo radi, »izbranca«, ki je krojil ne le njihova, ampak tudi naša življenja.

In potem vrhunec, pa čeprav je zadnja pesem na plošči. I wish you were here, ki je že ob izidu poskrbela za orošene oči, mravljince po celem telesu in nekajminutni razmislek, ko izzvenijo še zadnji takti. Al Barr je v času epidemije izgubil očeta in po desetih pesmih zabave je to tista, ki te »strezni« in predrami iz vesele pijanosti. Pesem za Alovega očeta in sto tisoče drugih, ki so izgubili svoje življenje v času (in zaradi) epidemije. Čutni in na trenutke skoraj tresoči Alov glas, preprosto in iskreno ter hkrati globoko besedilo, ki ga boste še toliko bolj doživeto občutili tisti, ki ste v tem času ostali brez kakšnega družinskega člana, sorodnika, prijatelja. Pika na i.

Turn Up That Dial ni odlična, je pa zelo dobra plošča. Dropkick Murphys so še razširili in obogatili zvok, ki se vse bolj napaja v irskem izročilu, še enkrat več pa so dokazali, da so z vsako ploščo vse boljši pripovedovalci. Tista njihova prava vrednost se seveda pokaže na koncertih in upam, da jih kmalu znova zanese tudi v naše konce.

Rating: 5 out of 5.

Born & Bred, 2021

Featured

Čista desetka

Čista desetka

Čista desetka je knjiga, ki vas ne bo navdušila le za šport, ampak boste povsem drugače začeli gledati tudi na številke in statistike, uspeh ne bo več samoumeven n morda boste prišli tudi to točke spoznanja, da je uspeh v veliki meri odvisen od vas samih.

Avtor knjige je Slavko Jerič, zelo zanimiv človek, ki sem ga spoznal prek številnih zanimivih tvitov o športu, kjer je številke in statistike objavljaj na zanimiv in berljiv način. To seveda počne še danes. No, potem so sledili podcasti, v katerih je znotraj domiselno zastavljenega koncepta gostil zanimive goste in jih predstavljal na zanimiv način – predvsem zato, ker je gostom pustil govoriti, kar je dandanes že kar redkost. Seveda rad prebiram tudi njegove kolumne, ki jih objavlja na spletni strani nacionalke in ko sem videl, da pripravlja knjige, sem jo nestrpno pričakoval. In vsi tisti, ki Slavka poznate, nad knjigo ne boste razočarani, presenečeni sicer tudi ne, ker če kaj, lahko pričakujete najboljše.

Nazaj h knjigi, o katere ste sicer v preteklih tednih lahko prebrali že marsikaj. Čista desetka nosi podnaslov Desetletje izjemnih športnih junakov, dosežkov in zgodb 2011-2020, razdeljena pa je na pet poglavij – Slovenski uspehi, Mednarodne zvezde, Nogomet, Odmevne zgodbe ter Drug(ačen) pogled na šport. In naj pustim ob strani izbor prvih dveh oz. celo treh poglavij, saj je bolj ali manj jasen, kdo in kaj je zaznamoval to desetletje – od naših košarkarjev z Luko Dončićem na čelu, super kolesarjev Rogliča in Pogačarja, pa Tima Gajserja, Tine Maze, Petra Prevca ter rokometašev in odbojkarjev ter tujih (mega)zvezdnikov, kjer so presenetljivo (in to ne pomeni nezasluženo!) izpostavljeni tudi gimnastičarka Simone Biles, kolesar Chris Froome ter šahovsko božanstvo Magnus Carlsen. Najbrž je na mestu pomislek, zakaj med izpostavljenimi domačimi junaki ni Janje Garnbret, saj njena zvezda na plezalnem nebu sije že pet let? No, vsekakor bo našla svoj prostor v nadaljevanju …

Med zgodbami o nogometu je na mestu in pohvale vredno, da so med vsemi težkokategoriniki omenjeni tudi »naš« Maribor, pa uspešno delo Matjaža Keka na Reki in seveda mali nogometni čudež, imenovan Leicester City, ki je v sezoni 2015/16 postal angleški državni prvak. Dokaz, da lahko uspe tudi majhnim. Dokaz o moči združene ekipe, ki dela in gara za skupen cilj. Ne preseneča, da se je v letošnjem letu tako sporna ideja nogometne Superlige začela sesuvati prav v Angliji in pri njihovih navijačih, saj je nogomet večini svetinja in način življenja, ne »le« družbeni dogodek. Kje drugje podobne zgodbe najbrž niso možne oz. so možnosti za kaj takega malo verjetne, saj – kot Slavko piše v tem in tudi drugih poglavjih, je moč denarja preprosto prevelika.

No, in potem poglavji, ki sta mi všeč in kjer me Slavko ni razočaral. Šport nekoliko drugače, iz drugega zornega kota in z zgodbami iz ne tako izpostavljenega ozadja. Pač vse tisto, kar mene osebno, zanima in tudi navdušuje. Dandanes ni težko priti do podatkov, koliko golov je kdo dosegel, koliko milijonov zaslužil, kakšen avto ali neverjetno domovanje ima, ampak … potem pridemo do dopinga, epidemije, poškodb, osebnih težav in napadov, duševnega zdravja, novih športov in pristopov do poznavanja nasprotnikov in doseganja (še) boljših rezultatov, življenja po končani športni karier in še za kaj je Slavko našel prostor. Šport ob športu bi lahko rekli. Dandanes pač vsi vidimo bodisi samo svetli ali zelo temno plat, tistega vmes pa ne. In veliko tega vmesnega je opisano v teh poglavjih, zgodbe, ki jih ne poznamo ali pa jim nismo posvečali dovolj pozornosti. Pa bi jo morali.

Dejstvo je, da so vsi zapisi kratki in jedrnati ter tudi zato razumljivi. Podrobnejše analize in videnja boste morali iskati kje drugje. Vsako poglavje ima že odlično napisan uvod, ki vas bo pritegnil k branju in nato morda tudi k nadaljnjemu raziskovanju. Vse skupaj je dopolnjeno še s kakšno zanimivo izjavo ali mislijo, prezreti pa ne gre niti odličnega slikovnega gradiva.

Knjigo tako v branje priporočam vsem ljubiteljem športa, staršem, ki doma »vzgajajo« športnika in pa mladim in nadobudnim, ki jim šport predstavlja sanje. Sanje lahko hitro postanejo nočna mora, pa čeprav ta knjiga vsekakor bolj navdihuje in spodbuja ter obenem tudi prijazno opozarja, nikakor pa ne odvrača. Upam in držim pesti za nadaljevanje in morda niti ni treba čakati na desetletje – mislim, da je primerov dovolj tudi za »čisto pet«.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

26-nadstropna hišica na drevesu

26-nadstropna hišica na drevesu

Težko pričakovano nadaljevanje 13-nadstropne hišice na drevesu, zabavne dogodivščine za mlajše bralce, ki sta jo ustvarila Andy Griffiths in Terry Denton. Domišljija (še vedno) nima meja …

Tole knjigo sem dal najprej prebrati svojemu 8-letnemu sinu Adamu, ki ga je že prva navdušila in ker tudi on z domišljijo nima prav nobenih težav, bi bil seveda presenečen, če mu ne bi bila všeč. Sploh, ker se mi včasih zdi, da izreče kakšno globokoumno modrost, ki jo kasneje najdem v kakšni knjigi, za katero vem, da je ni bral. Prostranstva domišljija se nekje očitno stikajo …

13-nadstropna hišica na drevesu je bila uvod, da smo spoznali ta res nenavadni ustvarjalni duet Griffiths in Denton, njuno sosedo Jill, mačkanarčke, založnika gospoda Velikega nosa in seveda nenavadne domislice. Ni presenečenje, da sta šla korak dalje oz. dodatnih 13 nadstropij v višave. Že tako neverjetni hišici sta dodala dirkališče, skejtersko rampo (z jamo s krokodili), areno za boje v blatu, breztežnostno komoro, drsališče (s čisto pravimi pingvini), snemalni studio, mehanskega bika, tatumat (ATM oziroma avtomatizirani tatu mojster), sladoledarno, kjer robot Edvard Žličkoroki ponuja oseminsedemdeset različnih okusov sladoleda (in spoznali boste čisto vse!) ter Blodnjak pogube – najbolj zapleten labirint, kar jih je.

Za uvodni zaplet poskrbi Terry, ki skuša v bazenu z morskimi psi oprati svoje spodnjice, kar pa na ljudožerske morske pse ne vpliva najboljše. Na pomoč jima priskoči Jill in nato spoznamo žalostne življenjske zgodbe vseh treh junakov in kako so se spoznali. Naj izpostavim napihljive spodnjice, požrešno ribo Gorgonzolo in pedalin v obliki laboda. No, in pa seveda kapitana Leseno bučo, najhujšega med najhujšimi pirati.

Izvemo tudi, kako je druščina pristala na otoku in zgradila prvo, 13-nadstropno hišico in nato presenečenje – v podobno nevihtni noči, ko so prišli na otok, se na otok vrne sam kapital Lesena buča, pove svojo zgodbo (ja, zelo biografska izdaja) in seveda zahteva 26-nadstropno hišico. Čas je za otroško pesmico o desetih piratih, Blodnjak pogube (ki se izkaže za ne tako zelo pogubnega) in seveda pričakovano presenetljiv konec.  

Knjiga, ki ni tipičen strip, pa tudi slikanica ne, ampak nekje med vsem tem, bo poskrbela za veliko zabave in dobre volje med mladimi bralci. Vsekakor magnet za branje, ki skrbi tudi za širjenje in krepitev domišljijskih obzorij. V prevodu je že 39-nadstropna hišica na drevesu, morda pa bo kakšen od mladih nadobudnežev začel ustvarjati kaj svojega …

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Preacher: Book 1

Preacher: Book 1

Obstajajo dobri in slabi stripi, zanimive serije in takšne, ki kaj hitro izzvenijo. Serijo Preacher sem vzel v roke bolj po naključju, ko sem po policah iskal kaj novega in zanimivega, pa me je tu že zgolj osnovni opis prepričal. In lahko rečem, da me je Preacher zasvojil.

Mešanica temačnega westerna in religije, nadnaravnega, z res izvirnim in domišljenim zapletom, z odličnimi liki in kupom stranskih zgodb ter kar nekaj obešnjaškega humorja skozi iskrive brez-dlake-na-jeziku dialoge, so zagotovilo, da stripa zlepa ne boste odložili. Ustvarila sta ga pisec Garth Ennis in risar Steve Dillon in velja za eno najboljših stripovskih serij. Izhaja je med leti 1995 in 2000, vsega skupaj 66 redni mesečnih izdaj in potem seveda še nekaj posebnih – tista najbolj zanimiva je štiridelna Saint of Killers.

Spremljamo zgodba pridigarja oz. duhovnika Jesseja Custerja iz mesta Annville v Texasu. Pripovedno zgodba teče na nekaj ravneh – sedanjost ter skoki v preteklost in občasen izlet v Nebesa. Sprva potrebujemo nekaj časa, da se privadimo toka in postavimo glavne junake v ustrezen okvir, potem gre zgodba sama od sebe. Morda še pomembna oz. koristna informacija – Book 1 vsebuje izdaje od številke 1 do 12.

V Custerja se po spletu naključij naseli oziroma ga obsede nadnaravno bitje Genesis, recimo nezakonski otrok oz. prepovedan sad ljubezni med angelom in demonom. Genesis (eden od zabavnih komentarjev je, da gre za bodisi zelo ustrezno ime za nadnaravno silo ali pa za res dolgočasno glasbeno skupino) nima lastne volje, a ker je sestavljen tako iz dobrega kot zla, je enako vsemogočen kot sam Bog. Torej je Jesse Custer …

»He’s got a soul so damn cold an’ rattlesnake mean,

Satan himself threw him back outta Hell.«

Ne ravno Bog, je pa zelo odločen Boga najti in se z njim »pogovoriti«, saj mora tudi Bog za svoja neodgovorna dejanja odgovarjati. Bog je zapustil nebesa tisti trenutek, ko je bil Genesis rojen in ga od tedaj ni nihče več videl. Namesto njega vladajo seraphi (bojevniški nadangeli) in pa alephi (razmišljujoči in delovni angeli, znanstveniki in miselci), ki se ne razumejo najboljše. In ker vedo, kako nevaren je Genesis in da je po »spoju« s Custerjem še nevarnejši, se odločijo prebuditi prav posebnega junaka – Saint of Killers. Izgleda kot najbolj umazan in podel revolveraš, ki ne zgreši in je neuničljiv.

Ampak … Jesse Custer oz. Preacher ima svojo moč, pogled in božjo besedo. V trenutku, ko vanj »vstopi« Genesis, je njegova cerkev v Annvillu uničena, vsi prisotni pa mrtvi. Ne najboljša popotnica za božjega človeka. In čeprav je njegov občutek za dobro in slabo zelo jasen in svoje moči ne zlorablja kar tako, se nekajkrat njegova moč vseeno pokaže kot res (nad)božja. Umreti pač pomeni umreti in kakšne posledice imajo besede »f**k yourself«, si lahko le predstavljate (če stripa ne boste brali). Preacher na svoji poti ni sam – tu je njegovo bivše dekle Tulip O’Hare in pa irski vampir Cassidy. Tulip ima svoje grehe, od vsega jo najbolj zanima, zakaj jo je Jesse na vrhuncu njune ljubezni pred petimi leti zapustil in odšel neznano kam. Cassidy pa je pač vampir, drugih grehov niti ne potrebuje.

In tako v tej prvi knjigi odkrivamo temačne zgodbe, v prvi vrsti seveda Custerjevo. Izvemo, kaj se je zgodilo z njegovo družino in najboljšim prijateljem, zakaj se je odločil za božje službovanje, vrhunec pa predstavlja njegov spopad z na videz onemoglo babico in njenima vdanima služabnikoma, oba nagnjena k nasilju in božji kazni. In ko omenjamo Jesseja, pač ne moremo mimo Johna Waynea, sami pa preverite, zakaj.

»If the Devil created Texas like some folks say he did,

This is where he rested on the seventh day.«

Mimogrede se mora nenavadna trojica (Custer, Tulip in Cassidy) spopasti s policijo, kjer jim štrene meša Saint of Killers, priče smo rojstvu Arsefacea, tu pa je še zanimiva zgodba z newyorškim serijskim morilcem in najbolj nesposobnim policistom na svetu, kjer do izraza pride predvsem Preacherjeva nagnjenost k pravici. In seveda izvemo tudi, zakaj je Jesse tako nepričakovano in brez razloga zapustil Tulip. V vse to je vpleteno še dogajanje v Nebesih, nekaj glasbenih referenc in povsem aktualnih predsodkov, ozkoglednost Texasa in nenavadna nrav prebivalcev Louisiane ter vsa mogoče blasfemija. Strip ima tudi nekaj erotičnih scen in nekaj več golote, že zaradi same vsebine pa bi ga odsvetoval mladoletnim bralcem. In čeprav v glavni vlogi spremljamo duhovnika, je zgodba do same vere zelo kritična, kar je vsekakor eden od razlogov, da so odzivi zelo različni – od navdušenja do zavračanja in zaničevanja.     

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2009

Featured

Vrni se pome

Vrni se pome

Heidi Perks je napisala knjigo, ki se vam bo vtisnila v spomin. Napeta kriminalka, po kateri začnete razmišljate o življenju, (usodnih) odločitvah, družini, prijateljstvu, zaupanju. Z naslovnice vas poleg zlovešče slike pozdravljata napisa Mračna preteklost in Zakopana skrivnost.

Vrni se pome je napeta kriminalka, polna suspenza, v kateri očitnih zločinov ni prav veliko. Celotna zgodba se pravzaprav vrti okrog enega – na precej osamljenem in zato toliko bolj povezanem otoku najdejo truplo. Truplo, ki je bilo zakopano pred dobrimi dvajsetimi leti. Prvo vprašanje je seveda, čigavo je truplo, ostala sledijo – kdo in zakaj je zakrivil umor?

V središču zgodbe je Stella Harvey, ki je z otoka Evergreen z družino v nevihtni noči nenadoma odšla (lahko bi rekli tudi zbežala) in sicer dobrih dvajset let nazaj. Zakaj, ni izvedela nikoli. Mama je umrla, z očetom sta se odtujila, sestra Bonnie ni o tem želela nikoli govoriti, brat Danny pa je izginil neznano kam. Preteklost je zaprla v škatle in se vsa ta leta pretvarjala, da je vse v najlepšem redu, čeprav je pod pokrovi ropotalo. Truplo so pač morali najti …

Stella, ki se ukvarja z družinskim in zakonskim svetovanjem, mora na otok. Truplo so našli tik ob njihovi nekdanji hiši, do umora pa je prišlo v času, ko so oni z Evergreena v taki naglici odšli. Ali sta s tem povezana starša? Mogoče njen molčeči, čudaški in pogosto zasmehovani brat? Ali pač sestra? Prihod na otok mine brez tople dobrodošlice in Stella začne hitro sumiti, da ljudje vedo več, kot želijo povedati. Njej, novinarjem, policiji. Otok in skupnost »nadzorujejo« nekateri posamezniki, ki Stelli jasno in glasno povedo, naj ne brska in koplje po skrivnostih, saj ji odkrito ne bo všeč. Oni so otok zapustili, ona in njena družina, torej naj se ne vračajo.

Prvi šok, po tem, ko spozna, kako rezervirani so vsi na otoku, za Stello je, ko izve za smrt svoje najboljše prijateljice Jill, s katero sta sicer izgubili stike. Srčna bolezen. Stella še vedno ne ve, zakaj ji njena »krvna sestra« ni odgovarjala na pisma, še posebej njen oče Bob ni vesel, ko jo vidi. Naslednje presenečenje je truplo – Iona je bila, čeprav samo mesec dni, najboljša prijateljica njene starejše sestre Bonnie. Iona je leta 1993 prišla na Evergreen, sama, kar je bilo mnogim nenavadno in čeprav so jo sicer zadržani prebivalci sprejeli medse, je kmalu vsem postalo jasno, da je Iona na otoku s posebnim razlogom. Odrasli in tisti, ki so vedeli več, so to ves čas skrivali. Še vedno skrivajo, ampak ne bodo več dolgo. Kakšen je ta razlog in ali je zaradi tega morala Iona umreti?

In sledi šok vseh šokov (vsaj tako se zdi), ko umor prizna Stellin brat Danny. Stella dvomi, tudi policija v njegovi zgodbi hitro zazna nedoslednosti in vse bolj zmedeni terapevtki ne preostane drugega, kot da pride umoru do dna. To pa pomeni, da bo mogla odpreti prav vse škatle, a si v tistem trenutku ne predstavlja, da je pravzaprav odprla Pandorino skrinjico. Ne le, da bo Stella izvedela resnico o tem, kdo in zakaj je umoril Iono, razkrilo se ji bo čisto preveč o njeni družini in številnih drugih prebivalcih otoka Evergreen.

Na kocko je postavljeno vse. Njena zvestoba do družine, pripadnost otoku Evergreen, kjer je preživljala najlepše obdobje svojega življenja, prijateljstva in povezanost, profesionalnost in seveda vse, kar je vedela in česar se je spominjala. Prav nič več ne bo, kot je bilo.

Vrni se pome je ena tistih knjig, kjer lahko hitro izdam preveč in čeprav se nekatere stvari zdijo zelo očitne, jih je avtorica zelo spretno zapeljala v povsem drugo smer. Poleg vsega naštetega nad zgodbo pravzaprav visi vprašanje o povsem drugačnem, prikritem zločinu, ki vas bo pripravil do razmišljanja. Knjiga se vam bo vtisnila v spomin, sem pa vsekakor radoveden, kaj nam bo avtorica ponudila v prihodnosti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Kozmologija

Kozmologija

Branje zbirke esejev je lahko problematično. Morda ti ni všeč slog pisanja, morda te ne pritegne vsebina. Kozmo Ahačiča zelo cenim, saj je eden tistih, ki mu je res mar za čudovit slovenski jezik in če njegove zapise v dnevnem časopisju prevečkrat (nenamerno) prezrem, sem se branja Kozmologije iskreno veselil.

Kozmologija je zbirka 44 esejev oz. kolumn, ki so v obdobju dveh let izšle v časopisu Delo. Razumevanje Kozme Ahačiča in njegovega dela. Razmišljanja o pomenu jezika. Zavedanje o tem, kako široka, razprostrta in razvejana je lahko jezikoslovna veda. Priznam, nekajkrat se mi je zgodilo, da nisem našel rdeče niti ali pravega smisla v prebranem. Mislim, da je to bolj težava mene kot bralca kot avtorja. Spet drugič sem se zlahka poistovetil z zapisanim, četudi se z vsem nisem strinjal.

Kozmologija niso le eseji (ali kolumne, kakor vam je ljubše) o jezikoslovju, o pogosto mukotrpnem znanstvenem delu, ki je v veliki meri odvisno od uspešnosti pridobivanja državnih sredstev. Ahačič se je moral na enem od življenjskih razpotij odločiti, ali bo glasbenik ali jezikoslovec. In čeprav se je poklicno zapisal drugi možnosti, glasbi tako ali drugače ostaja zvest. In jo tesno povezuje in prepleta tudi s svojim delom – naj bo to Nick Cave, Scott Walker, Mozart, LCD Soundsystem, Tricky, Bjork, klasična ali sodobna glasba, ne glede na žanr, ampak predvsem odvisna od tega, kaj v poslušalci vzbudi. Enako kot velja za pisano besedo. Sprožilci.

Avtor je tudi starš in tako je v zbirki nekaj prostora namenjenega tudi starševstvu, odraščanju in šolstvu, ki ni ravno v zavidljivem položaju. Res odličen mi je bil zapis o avtoritetah in kako hitro se jih spodkoplje! Pa arhitektura, znanost, politika oz. družbeno dogajanje, psi, šport, sodobne tehnologije in še kaj. Vse to res spretno povezuje s svojim delom, pomenom in pomembnostjo in tako bralec začuti, kako tesno povezano je pravzaprav vse obravnavano.

No, poleg tega je treba seveda izpostaviti slog pisanja, ki je izredno bogat in dokazuje mojstrstvo avtorja, njegov širok pogled na svet, neverjetno razburkan, a prosto ujet tok misli ter seveda izjemen besedni zaklad. Česa drugega od jezikoslovca najbrž ne gre pričakovati? Knjiga ima tudi zanimivo (slovarsko) kazalo, kjer si lahko po ključnih besedah, geslih, avtorjih, pesmih ipd. izberete, katero kolumno boste prebrali. Priznam, brati eno za drugo ni najbolj pametno in čeprav gre za le nekaj strani, lahko človeka izčrpa, saj vam bo prav vsak zapis dal misliti.  

Vsekakor branje, ki ga ljubiteljem lepe slovenske besede priporočam. Pa tudi vsem polpismenim vplivnežem, ki mu delajo sramoto in premnogim, ki slovenski jezik zlorabljajo za promocijo lažnega domoljubja. Po prebrani Kozmologiji vam bo šele postalo jasno, kaj je slovenski jezik, kako bogat in resnično neprecenljiv je.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Meter in pol pomladi

Meter in pol pomladi

Meter in pol, dva metra, medosebna razdalja, mehurček, maske, epidemija, … so besede, ki nas zdaj že dobro leto »strašijo« in nas bodo še. Ne preseneča, da smo začeli dobivati prve knjižne zapise o dogajanju in doživljanju teh nenavadnih časov. Meter in pol pomladi Petje Rijavec je vsekakor eden takšnih, s katerim se nas bo veliko lahko poistovetilo. 

Tako kot mnogi med vami se seveda spominjam lanskega prvega vala, pa jesenskega drugega, ki se je raztegnil v pomladanskega tretjega in sedaj čakamo četrtega. Delali smo od doma, ostali brez služb, iskali in našli drugo, pa spet delali do doma, razkuževali roke, nosili maske, z Google Mapsi preverjali občinske in regijske meje, lastnim otrokom smo bili vse bolj učitelji in vse manj starši in prav vsi smo komaj čakali, da bo vsega skupaj konec. Odpovedovali smo potovanja in počitnice, pogrešali brezskrbna druženja, po nepotrebnem kopičili zaloge živil in potrebščin, naučili smo se kuhati ter z vse večjo nejevero spremljali dnevno se spreminjajoče odloke in pravila. Nekateri so zapadli v nezdrave razvade, drugi so povsem spremenili življenjski slog, v razmerjih so se pokazale številne razpoke in odprle so se rane. In kakorkoli je krivično trenutno stanje primerjati z grozotami in katastrofami vojne, je za vse tiste, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, torej za veliko večino prebivalstva, to res prva takšna zelo drugačna življenjska preizkušnja, s katero se je bilo pač treba spopasti.

O vsem tem v romanu Meter in pol pomladi piše Petja Rijavec. Zgodbe, ki jih poznamo in smo jih doživljali, je zgnetla in preoblikovala v nekaj dokaj tipičnih, predvsem pa znanih likov. Ljubljana, blokovsko naselje. Štiričlanska družina – oče uspešen privatni zobozdravnik, mama učiteljica angleščine ter najstniška otroka. Upokojenski par. Mama samohranilka s slabo plačano službo in še slabšo vestjo, ker premalo časa preživi s sinom. Avtomehanik, ki skrbi za svojo psičko in se je prisiljen spopasti še z mamino demenco, hkrati pa je eden tistih, ki sovraži vse, kar je drugačno in ni slovensko.

Njihova življenja so bila daleč od popolnega, a so se razpoke v običajnem in norem ritmu vsakdana pač skrile. Uspešna zobozdravniška praksa, prestižen nemški avtomobil, igranje golfa, razuzdane zabave in pijančevanja ter droge. Za nameček še stalna ljubica, ki živi nevarno blizu. A epidemija iz Žaka potegne najslabše – do žene je vse bolj grob, nasilen in žaljiv, otrok pravzaprav niti ne opazi, črtice pa so vse debelejše in pogostejše. In ko mu še ljubica pokaže vrata, saj ima dovolj njegovega spolnega izkoriščanja …

Tanja se s poučevanjem na daljavo spopada s težavami, kot vsi drugi. Ve, da je najstnike težko krotiti in nadzirati že v živo, na daljavo še toliko težje, poleg tega se v proces poučevanja še bolj aktivno vključujejo starši. Ni časa za kuho, čiščenje, prost čas in sprostitev, poleg tega s strahom opazuje najstniška otroka Nejca in Lino, ki se ravno tako s težavami spopadata s situacijo, še kako dobro pa čutita napetost med vse bolj odtujenima staršema. Lina je zaljubljena v natakarja in težko čakam na svoj prvič, ki se zaradi epidemije kar ne more zgodit, Nejc, tik pred maturo, z glavnim vzornikom Kurtom Cobainom ugotavlja, da je gej … in nima pojma, kako naj to pove okolici, sploh staršem.

Martin in Anita sta upokojenski par, pri čemer je ona zelo tipično obsedena s čistočo, njega pa povsem pogoltnejo sodobne tehnologije. Sin je z družino odšel v Avstralijo in ima s staršema bore malo stikov in tako za »svojega« vzameta Jasmininega sina Filipa, ki ga zaradi njene službe pogosto čuvata. Jasmina poleg tega, da dela v lokalni trgovini, še čisti po blokih in stanovanjih ter je Žakova ljubica. In da bodo karte res konkretno premešane, se vanjo zagleda navzven grobi avtomehanik Božo, domoljub in nacionalist, ki skrbno in s solzami v očeh skrbi za svojo dementno mamo.

Zgodbe in usode se prepletajo, stereotipi se sesuvajo in padajo kot hišica iz kart, spremljamo preobrazbo vseh omenjenih junakov in če pogledamo realno – epidemija covid-19 nas je vse v nekaj mesecih drastično spremenila. Roman je še toliko bolj berljiv, ker je realen in aktualen in ker vsak od nas pač pozna kakšno podobno zgodbo ali jo je celo sam doživel. Občasni skoki v preteklost nam kakšno zgodbo odstrejo ali dodatno pojasnijo, se je pa avtorica odlično spopadla s številnimi težavami in tudi posledicami epidemije, ki še kar traja … Ali je konec (knjige) srečen, boste presodili sami.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Tramp

Tramp

Jernej Dirnbek je najbolj znan kot avtor, pevec in še kaj številnih uspešnic zasedbe Mi2, tokrat pa sem ga spoznal tudi kot avtorja kratkočasnega romana Tramp, v katerem s pričakovano in vseprisotno humorno noto opisuje nerodno ugrabitev brezdomca …

Glasbena skupina Mi2 so v slovenskem glasbenem prostoru nekaj posebnega. Saj se spomnite njihove zloglasne in ušesa parajoče Črtice, ki jo v tisti izvirni izvedbi lahko označim kot nekaj zares slabega in neposlušljivega. Skupina se je skozi leta in desetletja razvijala, nadgrajevali so svoje znanje in predvsem so z leti postali vse boljši pripovedovalci zgodb. Črtica je na tej poti razvoja postala pravi rock hit! Njihove zadnje plošče lahko označimo kot uspešnice, koncerte, ki so odlično sprejeti po celi Sloveniji, pa kot nekaj obveznega za doživet. Iz projekta za pozabit so postali rock skupina, ki jo z veseljem poslušam. Kritične zgodbe, socialna nota, raziskovanje medčloveških odnosov, kakšna zabavno vpletena anekdota in prijaznost ušesom.

Tudi zato sem bil res radoveden, kakšno zgodbo je napisal njihov »kolovodja« Jernej in če se je vse skupaj sprva zdelo preveč preprosto, na trenutke pa tudi za ušesa privlečeno, sem knjigo le stežka odložil. Glavna junaka sta Metod Tkalec, ki je zapravil pravzaprav vse (in to ne malo), kar je na ne ravno transparenten način zaslužil (morda je bil stranski lik v Jagrovem Cajhnu?) in pa Zmago Potrč, lokalni varnostnik, oba naveličana pustega življenja in brez prave želje, da bi denar za življenje zaslužila s trdim in poštenim delom.

Beseda da besedo in družno prideta na idejo, da lahko koga ugrabita in za to osebo zahtevata odkupnino. Ampak, ker se teh stvar oba lotevata prvič, ne bi bilo slabo narediti enega treninga in morda najprej ugrabiti koga manj pomembnega. Idejo sicer odlično razdelata in pod pretvezo, da Metod piše novo knjigo in potrebuje mir, najameta lovski dom ob poti na Kum. Potem neke noči v Ljubljani izvedeta ugrabitev in ugrabita dobesedno prvo osebo, ki jo srečata – vidno okajenega brezdomca Trampa.

In tu se zabava začne! Že ob dialogih med Metodom in Zmagom se boste občasno držali za glavo, bolj verjetno pa za trebuh od smejanja in ko se nenavadnemu ugrabiteljskemu paru pridruži še ljubljanski brezdomec … slednjemu seveda ni hudega, saj je pod streho, na voljo ima celo sanitarije, ves čas dovolj hrane in predvsem pijače. Metod začne z intimnimi obiski lovčeve žene Samante, Zmago pa je vse bolj zmeden. Ne ve več, kdo je glavni (pobudo je naenkrat prevzel Tramp), na ugrabitev pravzaprav nihče ne reagira (res nenavadno, da brezdomci ne zbirajo denarja za svojega kolega) in vse bolj se mu zdi, da po njegovem zelo bistremu Metodu vajeti uhajajo iz rok.

No, iz rok jim vajeti dejansko uidejo, ko lovec Ivan posumi, da ga žena vara in ona s prstom pokaže na krivca – pisatelj Metod jo je želel posiliti! Tega pa lovec ne bo dopustil in krene na lov. Pravočasno opozorjen »plen« pa v beg! Nadaljevanje lahko opišemo kot komedijo zmešnjav, v katero se vpletejo kriminalisti (med njimi celo Taras Birsa!), Trampova odtujena sestra Dorotea, tihi vodja brezdomcev Brada in celotna Lovska zveza Slovenije.

Zabavnih vložkov, humornih zapletov in odličnih dialogov ne manjka in Dirnbeku je vsekakor uspelo obdržati zgodbo v mejah normale, čeprav se na trenutke zazdi, da mu vse skupaj razpada. Knjigo bi težko opisali kot kriminalko (čeprav v osnovi to je), vsekakor pa med vrsticami lahko zasledimo kar nekaj ostro naperjenih puščic proti stanju duha v naši državi in kako je poskrbljeno za ljudi z dna. Slabo. In slab ter brezizhoden položaj jih nemalokrat prisili v obupne poskuse reševanja lastnih življenj. V knjigi je vse preveč resničnega, da bi prebrano knjigo zgolj odložili in pozabili nanjo.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021

Featured

Evidenca

Evidenca

Knjigo Evidenca, drug del sicer nepovezane trilogije Rim – Ljubljana – Bruselj sem v roke vzel s kar nekaj strahu in dvomi. Prva knjiga Pogodba, čeprav dobro napisana in z zanimivo zgodbo, me preprosto ni pritegnila – vse skupaj je bilo preveč zapleteno, zahtevala je poznavanje situacije v Italiji in čez zgodbo sem se prebijal z obilo težavami.

Takoj na začetku lahko priznam, da je Evidenca nekaj povsem drugačnega. Morda tudi zato, ker je glavnina dogajanja Ljubljana oz. Slovenija, kjer nam je situacija seveda dobro znana, čeprav je potrebnega kar nekaj poznavanja zgodovine in dogajanj v bivši skupni državi. Ampak, vrtinec zgodbe in tok pripovedovanja te kaj hitro potegneta …

Izhodišče zgodbe je razmeroma preprosto in je pravzaprav »dolg« avtorice, ko je na začetku svoje novinarske poti pisala o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic, ob tihem in skritem odobravanju politike seveda. Mojca Širok, danes ena najbolj slišanih in pronicljivih dopisnic iz Bruslja (kar obeta zanimiv, čeprav morda spet preveč interno obarvan zaključek trilogije), je svoje raziskovanje razvila v napeto zgodbo, skozi katero spoznavamo mnogo tistega, kar je v našem okolju narobe.

Začne se – klasično in predvidljivo, s truplom. Tuj avto, ki onemogoča dostop do garaže upokojene profesorice Alme Zevnik, v njeni zaklenjeni garaži pa truplo. Nenavadno je, da na kraj zločina niso prišli policisti, ampak kriminalistična enota. Še bolj nenavadno je, da je truplo Enzo Berardi, upokojeni italijanski poslovnež, ki je v preteklosti vlekel številne niti. Avto, parkiran pred garažo, pa je last prodorne, naporne in ne najbolj priljubljene novinarke Mine Kralj, ki slovi po svoji brezkompromisnosti.

Potem imamo tri neustrašne novinarje novičarskega spletnega portala, ki z nekaj sreče in veliko raziskovanja odkrijejo čudne posle z zemljiščem ob največjem letališču. Posli so čudni zato, ker je vanje vpleten pomemben poslanec Stane Luznik, ki je tesno povezan z Borutom Lesarjem, ministrom za promet in infrastrukturo ter kandidatom za Evropski parlament. Tega istega ministra Mina Kralj obtoži, da je bil sodelavec jugoslovanske službe državne varnosti oziroma UDBE.

In potem pridemo do naslednjega dela, ki pa znova ponudi kar nekaj vprašanj. Načelni vodja kriminalistične skupine David Valenti ve nekaj, še nekaj več sluti, a se zgodba noče povezati v celoto. V ozadju sta namreč dve močni osebnosti, ki vlečeta niti – tihi upokojenec (a naj vas ta opis ne zavede!) Štefan Gorenc in poslovnež Bruno Devetak, ki posle počasi predaja sinu Robertu.

Razvozlavanje tega zapletenega klobčiča bralca odpelje v čase pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je dogajalo marsikaj. Pletle so se tesne vezi, skrivali ali uničevali so se dokumenti, ki bi lahko zapečatili marsičigavo usodo, opravljali so se posli, za katere je vedela politika in ki so mnogim pomagali ne le obogateti, ampak tudi pridobiti ugled in položaj, ki ga pač zlepa ne bodo prepustili. Usluga da uslugo, roka umije roko, a vendarle je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. In, kaj je sploh evidenca?

Zgodba se pravzaprav odvije v vsega skupaj treh dneh, s kar nekaj (neprijetnimi) presenečenji in tudi dokaj odprtim zaključkom. Daleč od srečnega ali predvidljivega. Nimam pojma, kaj nam bo prinesel zaključek trilogije, čeprav sklepam, da se utegneta obe zgodbi nekako združiti in da bomo vplivno mrežo mafije in gospodarstva spoznali še na evropskem parketu. Pa seveda njihov vpliv tako na gospodarstvo kot medije in nenazadnje na usode čisto vseh.

In če sem zadnjič navdušeno pisal o Rdeči kapici Irene Svetek, ki pa je žanrsko in vsebinsko povsem drugačna, hladen nisem ostal niti ob Evidenci Mojce Širok. Zgovoren in nazoren prikaz moči kakršnekoli hobotnice že, ki ima svoje lovke tudi v Sloveniji in ko zgrabi, plena lepa ne spusti, saj ji omogoča ne le preživetje in življenje, ampak predvsem brezskrbno uživanje. Vsekakor branje, ki ga ne gre spregledati in ki ga boste težko odložili. (morda naši avtorji niso tako mednarodno prepoznavni ali slavni, ampak ko zadnje čase govorimo o uspešnih športnikih – srečo imamo, da imamo kar nekaj avtorjev, ki jih zlahka postavimo ob bok tujim uspešnežem).  

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Mina HB

Mina HB

Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe je podnaslov simpatične in berljive knjige Mina HB, ki sta jo ustvarili italijanski ustvarjalki – pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petruccioli.

Vsekakor to ni ena tistih knjig, ki bi jo priporočal odraslim bralcem, ampak kot starš, čigar otroci veliko berejo, rad tudi sam preverim, kakšno knjigo jim ponudim v branje. Zabavni ali ne, priznam, da mi gredo Grozni Gašperji, Umazani Bertiji in podobni junaki malo na živce. Eno je nagajivost in hudomušnost, tudi nekaj otroške nesramnosti (če sem politično korekten, bi moral najbrž napisati iskrenosti?), ampak so knjige, za katere si želim, da jih moji otroci ne bi odkrili, še manj brali. Pa je najbrž pri knjigah tako kot pri prijateljih – vsak ima svoje razloge, zakaj mu je nekdo/nekaj všeč, vsak zakaj ima svoj zato in vsaka stvar se zgodi z razlogom.

No, Mina HB je vsekakor ena tistih knjig, ki jo bom otrokom priporočil in za katero si želim, da bi jo prebrali. Preprosta, duhovita, otroško iskrena (včasih malce nesramna) in neposredna, napisana razumljivo in opremljena z domiselnimi ilustracijami, ki lepo dopolnijo zgodbo.

Mina HB je navihana devetletnica, ki ne hodi najrajši v šolo, tam pa svoj čas najrajši preživlja z najboljši prijateljico Nežo. Učiteljica Valentina ji ni preveč pri srcu, še manj Jasna Črnilka, zato pa ji je toliko bolj všeč Jakob Ternar. Ima mlajšega bratca Leva, ki v omari rad prepeva operne arije, obožuje pa stripe o Čudomački britanske avtorice Clarisse Queen, ki jo na koncu celo obišče na njenem domu v Londonu. 

Vmes se zvrsti res veliko zabavnih zgodbic, s kozi katere Mina HB razloži matematiko, zgodovino, slovnična pravila in opozori tudi na ne najbolj ustrezne Googlove prevode. Vmesne domišljijske zgodbe malce spomnijo na Calvina in Hobbsa, posebej prikupne pa so otroške zmote in seveda razmišljanja, ki jih zapisuje v pisma sebi čez toliko in toliko let. Dekle, ki ima želje in sanje, hkrati je dovolj odločena, da jih bo (najbrž) uresničila.

Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB. Toplo priporočam.

Rating: 5 out of 5.

KUD Sodobnost International, 2021

Featured

Ujemi zajca

Ujemi zajca

Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.

Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.

Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.

Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.

In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?    

Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.

Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.     

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Smrdljivc

Smrdljivc

Naslov knjige morda res ne obeta, ampak če poznate avtorja Roka Bohinca, potem vam je bolj ali manj jasno, da boste v roke dobili nekaj drugačnega, nepredvidljivega in predvsem zabavnega. Pa čeprav gre uradno za mladinsko kriminalko …

Rok Bohinc je šel v izdajo svojega knjižnega prvenca zelo pogumno, velikopotezno in ker si je upal, mu je tudi uspelo. In vesel sem zanj. Spoznal sem ga pred ne vem točno koliko leti in hitro smo se ujeli. Ekipa, zbrana z zelo različnih vetrov, kjer je vsak prispeval svoj košček norosti, on pa je bil naš »glas razuma«. Ta njegova razumskost, ki jo odlično spaja s humorjem in neverjetnim občutkom, mu je kasneje v teku tega projekta, zelo nepričakovano prišla še kako prav in čeprav kasneje z Rokom prav aktivno nisva več sodelovala, sem seveda z veseljem podprl njegov projekt Smrdljivc. In ni mi žal. Obenem komaj čakam, da knjigo v roke potisnem mojim trem otrokom, saj sem prepričan, da se bodo še kako zabavali.

Zgodba je preprosta – na stranišču osnovne šole nekdo vrže smrdljivca, potrebna je evakuacija šole in seveda odkriti, kdo je krivec. Osumljencev je pet – najboljša učenka med devetošolkami Izabela, molčeči 12-letni orjak in zdrav kmečki fant Tomaž, nova učenka Uma ter dva, vsak na svoj način, problematična devetošolca – Vid, ki si tudi po zaslugi očetovega odvetniškega statusa lahko privošči vse in Luka, ki ponavlja deveti razred in se ga pravzaprav bojijo prav vsi. Preiskavo vodita ravnatelj šole ter najbolj prijazna in super svetovalna delavka Lidija.

Vid, ki je razočaran, ker nihče ne opazi njegovih »donkic« in toliko bolj osupel, ker je Uma razkrinkala vse njegove čarovniške trike. Uma ima težave z matematiko, pa ravno ta dan so imeli napovedan test iz matematike. Luki je vseeno – mama je odšla, oče se utaplja v alkoholu in mu je za sina vseeno. Tomaž je sedmi od osmih otrok in ve, da ga delo na domači kmetiji ne bo čakalo. Iza pa ne mara svoje mačehe Mirande in se želi o svoji prihodnosti odločati sama. Vsak od njih je vsekakor potencialen krivec. Ravnatelj je pod stalnim pritiskom učiteljskega zbora in župana, svetovalka Lidija pa je vsekakor tista zelo posebna oseba, ki kot lepilo zgodbo odlično drži skupaj. 

Vsak od osumljencev pove svojo zgodbo oz. svojo plat dogodka in počasi se nam razkriva celotna slika. Saj poznate smrdljivce, majhne hroščke, ki se jih zlepa ne znebite in če jih pohodite, pač dokažejo, od kod jim ime. No, nenavadni raziskovalno-zasliševalski duet mora odkriti, kakšna nora verzija smrdljivca je tako zelo kontaminirala njihovo šolo. Odraslemu bralcu se bo vse skupaj seveda hitro postavilo na svoje mesto, določene stvari so sila predvidljive, kar pa branju čisto nič ne vzame (sploh, ker je knjiga v prvi vrsti namenjena mlajšim bralcem).

Dialogi, ki spretno krmarijo med pogovorno slovenščino in (gorenjskim) slengom so tisto, kar knjigo dela res zabavno. In tu Rok pač obvlada! Nasmejali se boste ob monologih svetovalke Lidije, se zabavali ob najstniških izmenjavah in zbadanjih ter se krohotali, ko boste prebirali pogovore med Lidijo in ravnateljem. In hvala Roku, da se je izognil stereotipom in nimamo opravka s kakšno čistilko »od dol«, senilnim hišnikom ali kakšno pretirano debelo kuharico. Ne, šola, kot jo starši poznamo in kot so jo otroci v času korone najbrž pozabili, zelo tipični primerki z zelo očitnimi težavami.

In res sem vesel, da bom svojim otrokom, ki res radi berejo, lahko ponudil napeto IN zabavno branje slovenskega avtorja in še toliko bolj sem vesel, da lahko to knjigo priporočim tistim staršem, katerih otroci morda ne berejo najrajši. Super bi bilo, da bi Smrdljivc postala ena tistih knjig, o katerih se bo čez poletje še tiho šepetalo, jeseni pa na veliko in glasno govorilo o njej. Pa ne samo to – Rok obljublja nadaljevanje!   

Rating: 5 out of 5.

Rok Bohinc samozaložba, 2021

Featured

Čigav si

Čigav si

Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …

Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.

Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.

A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.

Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.

Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Slepi rov

Slepi rov

Knjiga Slepi rov je bila nominirana za najboljši švedski kriminalni roman 2019 in ker vemo, kakšna je na Švedskem konkurenca v tem žanru, je že to lepa spodbuda za branje. Tove Alsterdal piše drugače, gre za zelo raziskovalno delo, polno zgodovine in z nekaj manj očitnimi zločini, kar zna koga kar razočarati.

Slepi rov sem v roke vzel poln pričakovanj. Težko rečem, da me je knjiga razočarala (ker me ni), dolgočasila (niti pod razno), ni me pa niti navdušila. Čeprav se knjiga dogaja v tem času, je velik del knjige posvečen ali pa povezan z dogajanjem pred, med in po drugi svetovni vojni na področju Sudetov ter razmerjem med Čehi, Nemci, sudetskimi Čehi itn. In ko v to zgodbo »padeta« dva Šveda, sta podobno izgubljena kot bralec. To so poglavja, ki jih pač ne poznamo. Kot tujci ne poznajo dogajanja iz istega obdobja na območju Slovenije ali pa kasneje na področju celotne Jugoslavije. Težko je razumeti to zapleteno in krhko ravnovesje ter obenem slediti zgodbi.

Zgodba se zdi sprva precej enostavna – Sonja in Daniel v srednjih letih zapustita vse, kar sta imela na Švedskem in odideta na Češko, kjer sta za smešno majhen denar kupila propadajočo hišo z vinogradom. Jasno se zdi, da v njunem razmerju škripa in da je bil beg tudi (zadnji in obupan?) poskus reševanja skupne prihodnosti in bralec bo sprva sklepal, da se bo zgodba začela lomiti v tej smeri. Ampak ne. Med raziskovanjem in obnavljanjem hiše ter raziskovanjem bližnjega mesteca oz. vasi, v katerem so odnosi podobno napeti, najprej najdeta hodnike, zazidane rove, vinsko klet (z neokusnim vinom) in nato truplo. Staro ne nekaj ur, dni ali mesecev, ampak desetletja. Truplo dečka.

Vse bolj jasno je, da v vasi nekaj vejo o dogajanju, a gre za očitno skelečo rano, v katero ne želi nihče drezati. Zato rajši molčijo. Sonji kaj namigne gostilničar Libor, malo bolj se razgovori knjigarnarka Marta, ki skriva zanimive zgodovinske knjige ostareli vrtnar Jan Kahuda, ki se ves čas zelo domače smuka, molči in zdi se, da je ključ do skrivnosti Anna Jones. Kaj nenavadna Angležinja nemškega rodu počne v mestu, nihče ne ve točno. Ali pa noče povedat. Niti ona sama ne. Za nekaj dodatne zmede poskrbijo še zapisi nočnih opazovanj, za katere se šele kasneje razkrije, čigavi so in o čem pravzaprav govorijo.

»Mrtvi nosijo žive. Žive nosijo mrtvi.«  

In potem se zgodi … Sonja odide v Prago, nakupovat v Ikeo, a ji je veliko pomembnejši zmenek s Paulom, njenim stalno občasnim ljubimcem, saj ob njem začuti strast in poželenje, ki ga ob možu že dolgo ne. Jutro po strastni noči zvoni telefon, a ga ne sliši. Daniel. Na povratni klic se ne oglaša. Odhiti domov in tam šok – pod čudovito lipo na njunem posestvu leži truplo, prizorišče zločina je zaščitila policija. Daniel? Ne, Anna Jones. Umorjena. Osumljenec? Daniel, seveda. Njen alibi pa je povezan z nečim, za kar si Sonja seveda ne želi, da bi mož izvedel.

Tu se v zgodbo vplete še tolmač Anton Adamek, ki Sonjo sicer neustavljivo privlači, a se nihče (ne Sonja in še manj bralec) ne more znebiti občutka, da v tej zgodbi nekaj ni prav. Kako zelo in kaj vse je narobe, se začne – spet obema, Sonji in bralcu, razkrivati v sklepnem delu knjige. Dokaj pričakovano, ampak bi težko rekel, da realno, se Sonja odpravi raziskovat, navezovat stike, odkrivat in razkrivat, zgodba pa se še vedno noče sestaviti v celoto. Ves čas se zdi, da nekaj manjka. Sonjino raziskovanje je polno izpraševanja – kaj in zakaj čuti, česa si resnično želi, ali je to življenje, kot si ga želi in s komer si ga želi ter ali se vse, kar odkriva, ne dogaja z nekim višjim razlogom?!

Seveda veste, da vam tudi tokrat razpleta in konca ne bom izdal, moram pa priznati, da je knjiga napisana res vrhunsko, ves čas te »drži za vrat« in ti ne pusti dihati. Pa je v njej bolj malo kriminala, glavna junakinja Sonja se pravzaprav (skoraj) nikoli ne znajde v življenjski nevarnosti in kot rečeno – neprijetne zgodovine je za nepoznavalce več kot preveč. Vsa ta zgodovina je v resnici tista, ki je nevarna – kje so meje, kako zlahka prekršimo načela, kaj pomeni družina, prijateljstvo, ljubezen? Spoštovanje do drugačnosti … res bi v marsičem lahko vlekli vzporednice med številnimi srbsko-hrvaškimi prijateljstvi in celo sorodstvenimi vezmi na področju Bosne in Hercegovine v času državljanske vojne. In nato se vse to prelije in preslika v sedanjost, v povsem drugačno življenje in k čisto drugačnim ljudem. Mojstrsko zasnovana zgodba in vrhunsko napisana, ki jo boste hitro prebrali in o njej (ter predvsem o sebi in svojih odločitvah) še lep čas razmišljali.    

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Otroci z vlaka

Otroci z vlaka

Roman italijanske avtorice Viole Ardone razgrinja zgodbo skoraj 80 tisoč italijanskih otrok, ki so jih starši v upanju, da jim bodo omogočili boljše življenje, po drugi svetovni vojni iz revnega juga poslali na bogati sever.

Glavni junak romana je sedemletni Amerigo in čeprav se njegova zgodba zdi povsem verjetna, gre skozi celoten roman bolj za preplet številnih zgodb tisočev otrok in željo, da bi se kolikor je le mogoče, te zgodbe prikazalo na realen, iskren in pretresljiv način. Konec koncev je branje še toliko bolj pretresljivo in opozarjajoče, ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil cel svet v veliki krizi in grajenju boljše prihodnosti, vsi pa poznamo in poslušamo zgodbe, koliko otrok samo v Sloveniji dandanes živi pod pragom revščine ali celo v revščini.

Amerigo Speranza ima sedem let in živi sam z mamo. Njegov brat je umrl, oče je odšel v Ameriko, kjer bo obogatel in prišel nazaj. Veliko časa preživi pri sosedi Ropotavki, jezi drugi sosedo Mirljivko, za maminega ljubimca (z mamo se zapreta v sobo, kjer trdo delata) Trdo bučo po ulicah zbira cape, ki jih on potem preprodaja in ima najboljšega prijatelja Tomassina, s katerim med drugim pobarvane podgane prodajata kot hrčke … V prostem času rad opazuje ljudi, predvsem njihove čevlje in si izmišlja različne kratkočasne igrice, ki mu bodo kasneje prišle še kako prav. Tu je še dekle Carolina, ki jo Amerigo sramežljivo spremlja na njene ure violine, včasih pa se prikradeta v kakšno kulturno dvorano in na skrivaj poslušata koncert klasične glasbe. Vsekakor nekaj, kar bo Ameriga kasneje zaznamovalo.

In potem se zgodi – očitno močno komunistično in socialistično povojno gibanje v Italiji išče rešitve za številne družine na revnem jugu, ki so izgubili očete v vojni, katerih domovi so porušeni in ki stežka preživijo. Nekatere družine imajo preveč otrok, drugi še za tistega enega težko poskrbijo in jih tako pošljejo v rejo, zgolj v uk, tretji si premislijo in seveda se vsi v »tujem« okolju ne znajdejo najboljše. Tisti, ki ste recimo spremljali serijo Genialna prijateljica, ste zagotovo opazili, kako težko razumljiv in drugačen od splošne italijanščine, je neapeljski dialekt, tudi s sicilijanskim ali kalabrijskim ni nič drugače in ti ljudje imajo na severu Italije dejansko velike težave pri komuniciranju.

Ameriga je podobno kot ostale otroke strah. Sever si nekateri predstavljajo kot Rusijo oz. kar Sibirijo. Če ne bodo ubogali, jim bodo odrezali roke. Če bodo jezikali, jim bodo odrezali jezike. Le kdo bi si hotel iti tja? Pa pravijo, da je tam lepše in boljše. Že na vlaku, ki jih bo odpeljal v Modeno, dobijo nove čevlje, oblačila, plašče (ki jih v nenavadni simbolični gesti pomečejo skozi okna) in hrano. In še več slastne hrane jih čaka ob prihodu. Za Ameriga pa prvi šok – zdi se, da ga nihče noče. Čaka in čaka in že vidi, kako se bo z vlakom vrnil domov in le potrdil mamine besede, da ni za nobeno rabo.

No, po spletu naključij ga k sebi potem vzame samska Derna, Amerigo pa ogromno časa preživlja pri njeni sestrični Rosi, ki ima z možem Alcidejem tri otroke – Riva, Luzia in Neria. Amerigu je sprva zelo težko, tudi okolica ga ne sprejme ravno navdušeno in z odprtimi rokami, a kaj kmalu začne spoznavati razlike med jugom in severom. Na tramovih v hiši so obešene salame (s prsti vrta v mortadelo), v šoli jih ne tepejo, ampak učijo, otroci so nagrajeni in spodbujeni, ima svojo sobo, oblačila, praznujejo rojstne dni, po drugi strani otroci od malih nog pomagajo doma in delajo. Celo v šoli postane uspešen in ne samo to – Alcide ga uči popravljati glasbene inštrumente in mu za rojstni dan izdela violino. Za Ameriga je to pravzaprav prvo darilo, ki ga prejme za rojstni dan!

Prvi del zgodbe, ki se dogaja v letu 1946, se nato razmeroma hitro zaključi. Ob spremljanju Amerigovega razcveta, pa številnih bolj in manj srečnih zgodb in usod, se usede nazaj na vlak in odide nazaj domov k mami, kjer pa se mu življenje hitro (spet) postavi na glavo. Zanj ni po nekaj mesecih na severu nič več, kot je nekdaj bilo. Tudi on ni več, kakršen je bil. In vse bolj postaja jasno, da tja, domov, ne sodi več. Da to ni njegov dom. Zato pobegne in se »domov« vrne šele leta 1994, na mamin pogreb. Uspešen violinist se mora spopasti s številnimi vprašanji o svoji družini, dojemanju doma in izve ter skozi srečanja z nekdanjimi sosedi in prijatelji ter pohajanjem po skoraj nespremenjenih ulicah rojstnega mesta, spozna marsikaj. Tudi to, zakaj te »včasih bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.«     

Pri romanu Otroci z vlaka je zanimivo predvsem to, da spremljamo stiske, dome in občutenja z vidika otrok, ne pa staršev. Nikakor ne trdim, da je otrokom lažje, vsekakor se je tudi avtorici težje postaviti v vlogo otroka in pisati iskreno doživeto, kar je Ardonejevi uspelo. A po drugi strani so starši tisti, ki morajo sprejeti to težko odločitev in gledati svojega otroka, kako odhaja, morda za vedno. Vsi starši dobro vemo, kako mučno je opazovati, ko gre otrok z vrtcem ali šolo na nekajdnevni tabor, pa dobro vemo, da bodo uživali in da se bodo v nekaj dneh vrnili. In ne želim si, da bi kdo od nas moral doživljati to, kar zelo slikovito opisuje ta roman.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Laibach – We Forge the Future

Laibach – We Forge the Future

Laibach so ena najpomembnejših slovenskih, evropskih in lahko rečemo kar svetovnih glasbenih skupin. Stroge okvirje dojemanja glasbe so prestopili že v osemdesetih in najbolj preprosto je napisati, da je treba Laibach doživeti, izkusiti … ni nujno, da bo izkušnja vedno prijetna, bo pa zagotovo nepozabna.

Štirideset let že traja njihova zgodba in pravzaprav je nemogoče predvideti, kako dolgo bo še trajala. V teh štiridesetih letih so tudi oni – kot glasbeniki, izvajalci, umetniki, ljudje, … doživeli takorekoč vse. Tragedije, javni linč, zasmehovanje, obtoževanje, zanikanje, izgon in zahtevo po izbrisu, številne kadrovske menjave, sodelovanja z vsemi mogočimi umetniki, opazovali so smrti in rojstva držav, vzpone in padce politikov, bili oboževani in sovraženi. Ampak – vedno svoji. Za Laibach bi bilo pač krivično reči, da so se prilagajali. Ker se niso. Stvari so vedno delali po svoje, tudi takrat, ko so vedeli, da utegne imeti to zanje dolgoročne in seveda neprijetne posledice. Vztrajali so, se borili, se morda občasno sklonili, nikoli pa uklonili ali počepnili.

Njihova zadnja plošča We Forge the Future – Live at Reina Sofia je nekaj posebnega. Zapis kratkega nastopa v madridskem muzeju Reina Sofia, kjer je bila med junijem 2017 in januarjem 2018 na ogled postavljena razstava NSK from Kapital to Capital. Zakaj tako posebnega? V prvi vrsti zato, ker gre za »ponovitev« njihovega prelomnega, spornega in ničkolikokrat izpostavljenega nastopa 23. aprila 1983 v Zagrebu na XII. glasbenem bienalu v dvorani Moše Pijade. Nastopiti na bienalu je bil tisti čas prestiž in posebno priznanje, Laibach kot Laibach pa so seveda želeli pustiti trajen vtis. In so ga!

Vsi, ki ste bili kdaj na kakšnem njihovem koncertu, dobro veste, da tu ni le glasba, uniformiranost in stoična drža glasbenikov, zvočni napad, ampak da velik del izkušnje ustvarijo video projekcije. In leta 1983 so Laibach prvič pripravili tisto, kar je dandanes na (njihovih) koncertih pričakovano in takorekoč vsakdanje – ob njihovem eksperimentalnem filmu Morte ai s’ciavi (Smrt Slovanom) in propagandnem filmu Milana Ljubića Revolucija još traje, ki je poveličevanje uspehov in dosežkov socialistične (Titove) Jugoslavije, so predvsem med Titove govore spretno vpletli zelo nazorne pornografske prizore. Laibach, oblečeni v uniforme JLA, tudi ob posredovanju policije in izklopu elektrike niso želeli zapustiti odra. Tito je bil res že tri leta mrtev, a spomin nanj in na zlate čase je bil še kako živ, zato je bilo takšno početje takrat nevarno. Izbruhnil je škandal! Ne prvi, nikakor zadnji, vsekakor med večjimi in odmevnejšimi, ki je sovpadel tudi z že znanim intervjujem na TV Slovenija in ki je poskrbel, da je bila skupina na področju tedanje Jugoslavije prepovedana do leta 1987.

Takorekoč 35 let kasneje Laibach koncert We Forge the Future odigrajo v Madridu. Drugi časi, drugi glasbeniki, drugačno razmišljanje, a še vedno Laibach. Rdeči molk + Siemens, Tovarna C19, Sveti Urh, Zmagoslavje volje, Smrt za smrt, Boji ter zaključna (in naslovna) Mi kujemo bodočnost zvenijo morda še bolj silovito, zob časa jih ni načel, ampak kvečjem okrepil, črni Malevičev križ kot srce utripa pred očmi v skoraj ponoreli podlagi industrialne elektronike in značilnega noise zvoka, ki še danes navdihuje, osuplja in deluje hkrati kot katarza in opoj. Divje, ponorelo, nepozabno. Tako silovito, da boste po poslušanju utrujeni, morda celo na robu (zvočnega) glavobola, ampak pozabili ga ne boste.

Časi so drugačni in tovrstni nastopi dandanes niso več taka redkost ali posebnost, saj vemo, da se na odrih (in ne le na platnih) dogaja kaj podobno eksplicitnega ali moralno spornega, vsekakor pa tista edinstvena kombinacija vojaških uniform, političnih govorov in pornografskih prizorov še dandanes poskrbi za kakšno privzdignjeno obrv. Predstavljajte si, da bi kaj takšnega storila npr. kakšna ameriška zasedba v času Donalda Trumpa.   

Pa še to – običajni različici plošče je priložena knjižica s fotografijami in tistimi najbolj spornimi prizori, da boste lahko ujeli duha koncertov. Ob prvi priložnosti pa obiščite njihov koncert in se napojite z vso to surovostjo in hipnotičnostjo, ki jo Laibach ustvarjajo dobrih štirideset let. Na prihodnost!

Rating: 5 out of 5.

GODRec, 2021

Featured

Kraljestvo

Kraljestvo

Jo Nesbo je eden tistih avtorjev, pri katerem ob izidu ne razmišljaš, ne zanimajo te poskusna branja, saj preprosto veš, da te bo prepričal. In med čakanjem na morebitno novo delo s Harryjem Holejem, je norveški avtor postregel z novim romanom – Kraljestvo.

Priznam, da sem The Kingdom kupil takoj, ko je prišel na naše police, a se ga nekako nisem spravil brati. Nekaj knjig je bilo pred njim v čakalni vrsti, poleg tega sem nekaj njegovih del prebral v angleščini in priznam, da ni najbolj preprosto. Oziroma – branje mi vzame preveč časa. In ker je naša največja založba, Mladinska knjiga, napovedala prevod, sem se odločil počakati. Vredno čakanja? Vsekakor. Nesbo tudi tokrat ni razočaral, pa čeprav je zgodba Kraljestva precej drugačna od njegovih siceršnjih – bolj napet triler kot klasična kriminalka.

Nesbo je sicer Holeja pošiljal po svetu in v drugih delih (Headhunters, Blood on Snow, Midnight Sun, The Son in celo predelavi Macbetha) potrdil, da se odlično znajde tudi v samostojnih delih. Od njegovega zvestega bralca sicer to zahteva določen preskok oz. odmik, obenem pa potrjuje, da gre za kakovostnega avtorja, ki zna odlično ustvariti zanimive like, splesti neverjetne zgodbe in postreči s čim nepričakovanim. Kraljestvo se dogaja na Norveškem, v odročni gorski vasici Os, majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega in nobena skrivnost ne ostane skrita prav dolgo. Oziroma se vsaj tako zdi …

Glavni junak je Roy Opgard, osamljeni in odtujeni lastnik bencinskega servisa ter kmetije, ki sta jo z bratom Carlom podedovala po tragični avtomobilski nesreči staršev. Carl je kmalu po nesreči odšel v ZDA, doštudiral in postal uspešen poslovnež, a po petnajstih letih se vrne na rodno (krvavo) grudo, za nameček z ženo Shannon, barbadoškega rodu in velikopoteznimi načrti – zgraditi želi ogromne hotel in poskrbeti za blaginjo vasice.

Tu bi skoraj lahko nehal, saj lahko karkoli več pokvari bralni užitek in suspenz. Trupla so, umori ravno tako. Sumničenja, nenavadne usode, še preveč tesne vezi, spolne zlorabe, prešuštva, nezakonski otroci, pijančevanja, uspehi in polomi, trde in okrutne norveške zime, plazovi in jezera, požari, pretepi … vse, kar človek lahko pričakuje od Nesboja. A ne na tak način! Bralca nekajkrat zavede in ga z razkritjem šokira.

Najprej je tu smrt Royjevih in Carlovih staršev. Presenečenje. Potem spolne zlorabe v otroštvu, kjer je žrtev Carl. Šok! Sledi nenavadna smrt policijskega komandirja Sigmunda Olsena, ki še dobro desetletje kasneje ne da miru njegovemu nasledniku Kurtu, tako po krvi kot položaju. Vse kaže, da se krivec (ali krivca?) vsem na očeh nahaja na Opgardovi kmetiji. Številni skoki čez plot in razlogi zanje. Temna Royjeva preteklost, polna krvavih madežev in tobaka za žvečenje. Umre danski izterjevalec. Na pomoč pridejo bolj izkušeni kriminalisti. Hukenski prepad je poln avtomobilov, ki jim ne uspe zvoziti nevarnega zadnjega ovinka Geitesvingen in tudi trupel. Roy napreduje in zapusti domači kraj, a se seveda ves čas vrača nazaj v kraljestvo. Tudi zato, ker je brat Carl vsem težavam navkljub odločen, da bo veličastni hotel, ki ga je arhitekturno zasnovala Shannon, zgradil. Ne glede na ceno. Dodajte v kombinacijo Kajna in Abla, zanimive ornitološke podatke in nekaj bliskovitih dialogov ter kopico zanimivih stranskih likov. Učinkovito čistilo Fritz. Hotel pogori. V nepojasnjenih okoliščinah umre preprodajalec avtomobilov in tisti, pri katerem se je Carl zadolžil za skoraj neverjetno vsoto. Na dan pridejo Carlovi grehi iz Toronta in za nameček Shannon zanosi. Česar ne izve od nje, ampak od enega in edinega vaškega zdravnika. Carl ve, da otrok ni njegov. Še zadnji (skoraj) popolni načrt, da bi kralj vendarle zavladal kraljestvu, ki se izjalovi. Ker, Opgardi ne barantajo.   Kdo stoji za vsem tem? Ena oseba ali več njih? Družina ali nepričakovano zavezništvo? Napaka za napako, greh za grehom, slabo zakrite sledi in očitni motivi. Trdna bratska vez se počasi krha in tali, še hitreje kot zaledenelo Budalsko jezero in plaz grehov, ki bo pogoltnil družino, vse bolj grozi. Knjiga, ki se vsaj na videz začne in odvija zelo počasi, a je pripovedno neverjetno polna in v kateri se bo ne najbolj zbran bralec kaj hitro izgubil. Knjiga, ki jo boste pred zadnjo stranjo težko odložili.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

The Call of Cthulhu

The Call of Cthulhu

Cthulhu je zagotovo eden najbolj vznemirljivih in razburljivih literarnih likov in skoraj neverjetno je, koliko domišljije je vzbudila ta, pravzaprav kratka, zgodba H. P.-ja Lovecrafta. Zgodbo in lik so prelivali v različne računalniške igre, navdihovala je mnoge druge ustvarjalce (vsi krakeni tega sveta) in eden od dokazov je ta ilustrirana različica Lovecraftove zgodbe, ki jo je ustvaril Francois Baranger.

Skok vstran – zakaj je mene tako zelo pritegnil Cthulhu? Nisem pretiran ljubitelj fantazijskega žanra, ne igram računalniških iger in lahko bi rekel, da ne verjamem v neka oprijemljiva božanstva, ne glede na vero in izvor. Verjamem v neko višjo silo in tu se zgodba konča. Seveda pa me pritegne dobra zgodba, če je napisana slikovito, toliko bolj. Skrivnostna, temačna, mistična, nemogoča … naj udari z vsemi topovi in me prepriča! Ampak preden me je prepričal Lovecraftov Chtulhu, so bili tu Metallica in njihov The Call of Ktulu s plošče Ride the Lightning, v največji meri zaslugi njihovega žal pokojnega, genialnega basista Cliffa Burtona. Kot velik oboževalec Lovecrafta si je zamislil to neverjetno instrumentalno glasbeno popotovanje, ki se začne mirno in spokojno, počasi valovi in se stopnjuje do pošastnega nevihtno-orkanskega vrhunca ter se nato polagoma znova umiri … ni bilo potrebno veliko raziskovanja, zato pa nekaj več truda, da sem prišel do Lovecrafta in Cthulhuja.

Kratka zgodba je bila prvič izdana leta 1928 (ja, Tolkien, Martin in mnogi drugi mojstri fantazije in groze SO SE zgledovali po njem), dogaja pa se leta 1926 v Bostonu. Francis Thurston se bolj ali manj naveličano prebija skozi dokumente, ki jih je dobil po smrti dedkovega brata, Georgea Angella. Slednji je bil priznan profesor, umrl pa je v precej nenavadnih okoliščinah, kar Thurstonu ne da miru. Tu niso le papirji, ampak tudi skrinja z nenavadno vsebino in raziskava o Cthulhu kultu – skrivnostni umori, blodnje in vročice, krvni obredi in druge neobičajne prakse v močvirjih Lousiane, vse pa vodi k odkritju nečesa strašnega, usodnega in uničujočega. Pravzaprav za vse tiste, ki se približajo resnici oz. jo želijo razkriti.

Thurston gre raziskovat, kar v 30. letih prejšnjega stoletja seveda ni bilo tako preprosto, ko ni bilo ne svetovnega spleta in niti letal ne. Od ZDA do Velike Britanije in vse do Avstralije. Zapisi in zblojena pričevanja tistih, ki so prišli blizu ali se celo soočili z njim. Vsako odkritje razkrije več in Thurston se vse bolj zaveda, da je (njegov) konec blizu. Kdo je to božanstvo Cthulhu, kako dejansko izgleda in kaj ter seveda kje je izgubljeno kraljestvo R’lyeh, kjer »spi« in čaka? Kdo so njegovi častilci, od kod izvira in kakšna je njegova moč? Ga je kdo videl in preživel srečanje z njim? Kakšen je pravzaprav njegov namen? Uničenje in zavladanje svetu? Kako ga prebuditi in pravzaprav zakaj, saj postaja vse bolj jasno, da Cthulhu ne izbira …Vprašanja, raziskovanja in odgovori. Strah. Sprijaznjenost z usodo.

»Ph’nglui mglw’nafh Cthulhu
R’lyeh wgah’nagl fhtagn.«

Tisti, ki poznate zgodbo, seveda bolj ali manj veste oz. si predstavljate, kako naj bi Cthulhu izgledal. Poznate zgodbo in razplet. (ki to pravzaprav ni). Vsem drugim ne želim kvariti zgodbe in užitkov ob tem res hipnotičnem branju, ki bo – to vam zagotavljam!; razvnelo tudi vašo domišljijo. Berite, raziskujte in razmišljajte. Kaj pa, če je vse res?     

Rating: 5 out of 5.

Free League, 2019

Featured

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama so tam nekje od sredine devetdesetih ena mojih najljubših glasbenih skupin in tako kot sem se njihovega »izštekanega« nastopa razveselil konec devetdesetih, takrat še z Miho Guštinom – Guštijem, nisem bil nič manj navdušen lani. Njihova zadnja studijska plošča Plameni v raju ponuja zdravo dozo rock’n’rolla in radoveden sem bil, kako bodo vse skupaj prenesli v akustično formo.

Nimam podatkov, a prepričan sem, da je bil prenos njihovega nastopa v radijski oddaji Izštekani pri Juretu Longyki ena bolj poslušanih zadev in tudi večkrat ponovljenih. Če so se dvajset let nazaj izštekali zgolj pogojno in skladbe predvsem predrugačili in žanrsko postavili na glavo, je bilo tokrat že iz napovedi očitno, da bodo šli »all in«, torej 100% akustično. Glavni krivec in »navijač« za ta podvig je bil Zoran Čalić, odličen kitarist, ki je s svojim pristopom in širino vsekakor oživil skupino in jo potegnil iz nekega sivega povprečja, v katerega bi sicer utonili. Že 5ing (2004) je dokazal, da so potrebovali prav takega kitarista in čeprav so potem z Važno, da zadane (2007) predvsem lirično malo klecnili, sta zadnji dve plošči – Izhod (2012) in omenjena Plameni v raju (2018), predvsem pa vse boljši koncerti, potrdili, koliko je priljubljeni Zoki doprinesel k skupini.

Tudi na albumu Akustika je to jasno – on je tisti, ki je spretno krmaril med vsemi kitarskimi izvedbami in izpeljankami in najbrž tudi v procesu nastajanja skladb oz. novega aranžiranja prispeval svoje. Ni lahko skladb železnega repertoarja zadnjih dvajsetih let, kot so Mala nimfomanka, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Nisem več s tabo, ohraniti v tisti prepoznavni obliki in jim dati nekaj drugega, novega, drugačnega, zanimivega. In vsi vemo, da je pri akustiki veliko manj goljufanja, saj ojačevalci pač ne grejo na 11 in čez, ampak se sliši vsako napako, zgrešeno noto, neuigranost in neusklajenost.

In všeč mi je, da recimo v studiu niso šli popravljat napake, ki se je pripetila pevcu Gregi Skočirju, da je drugo pesem Črn tulipan kljub povsem drugačni glasbi začel z verzi Male nimfomanke (uvodna pesem) in se na koncu na ta račun še pošalil. To so tiste male napake, ki so sestavni del rock’n’roll koncertov in samo dokazujejo, da glasbo še vedno najboljše igrajo ljudje in ne roboti ali računalniki.

In glede na to, da so igrali v praznem studiu, je seveda tudi pohvale vredno, da se recimo v Črn tulipan ali pa Rola se niso šli poneumljat s praznino, kjer bi moralo biti občinstvo. Občinstva ni. Bo pa kup zadovoljnih poslušalcev in seveda bo tudi prihajajoča oz. že aktivna akustična turneja paša za ušesa. V Slab spomin tako preseneti zanimiv vložek na tolkalih (Blaž Sotošek), odlična sta uvod in številni bluesovski prijemi v Vrn se k men, medtem ko ima Rola se malo bolj funky uvod in zelo igrivo petje. Melodika, ki jo slišimo v uvodu ene boljših balad v repertoarju skupine, Sanja se ti ne, me je presenetila že ob tistem »živem« poslušanju koncerta, odigra jo Grega Skočir in res imenitno popelje poslušalca v to ganljivo izpoved. 

Nekaj je na njej bo s tistim retro hreščečim uvodom zagotovo fantastično slišati na vinilni plošči, tako na studijski plošči in koncertih pa gre nedvomno za eno najbolj razigranih skladb, da ne rečem celo, da je to tista »za ples«. Z akustično preobleko ni izgubila niti kančka energije! Garbage je po ničkoliko evolucijah dočakala tudi akustično, kjer se na trenutke vprašam, kako bi zvenela, če bi jo Skočir izvedel brez kakršnekoli glasbe? Najbrž res surovo, dramsko in nepozabno. Tako jo seveda kitare spet odpeljejo nekam v višave užitka (in ne, Užitek na replay še sledi).

Morda se bo kdo spomnil mojega komentarja plošče S & M 2 Metallice, kjer je James Hetfield The Unforgiven III zapel zgolj ob spremljali simfonikov in ko boste slišali akustično izvedbo Led s severa … Zgolj Grega Skočir in Tomaž O. Rous (Siddharta) s klavirjem. (Dobro, tudi nekaj malega akustične kitare je) Ni kaj pisat, samo poslušajte. 

Pa še zaključek z že omenjeno Užitek na replay, Nisem več s tabo in v osnovi akustično Pot do sonca. Prva zveni tako zelo preprosto, a v sebi skriva ogromno podrobnosti. Druga je še ena tistih klasik, kjer si človek misli, da je težko ponuditi še kaj več, pa vseeno – zelo razgibana, na trenutke plaha in sramežljiva, pa že v naslednjem malce bolj jezna in odločna. Lahko zapišem, da gre za pesem z najbolj ženskim karakterjem? Najbrž. Pot do sonca pa ima v sebi tisto pristno kemijo, tovarištvo, ki se pač ne zgodi čez noč, ampak se razvija in raste, da lahko skupina tudi po dvajsetih (s Čalićem) oz. tridesetih letih delovanja zveni tako prepričljivo in sveže.    

Seveda je treba omeniti tudi ostale člane – bobnarja in skupinin metronom Jožeta Habulo, pa Alena Steržaja, ki je moral kot morajo običajno basisti, izstopiti iz cone udobja in zaigrati recimo na ukulele bas in še kako slišen električni kontrabas, pa vse bolj ritem kitarista Danijela Gregoriča, brez katerega pa bi bil zvok preprosto prazen, ob že omenjenih gostih pa ne gre pozabiti na Žigo Jana Kreseta, ki je prispeval spremljevalne vokale.

V isti sapi z Akustiko lahko omenim akustične nastope in tudi izdaje Siddharte, Dan D, Mi2, za nekaj dni bolj svežih Hamo & Tribute 2 Love in zagotovo sem koga izpustil, ampak če ostanemo med našimi rock in blues velikani, je to zagotovo smetana. In ta plošča ni nič slabša od drugih, pa tudi ne pretirano boljša. Prekaljene glasbene zasedbe z desetletji delovanja pač znajo in če naredijo napako, jo znajo popraviti in je ta zgolj odraz spontanosti v igranju, kar je le še točka več. Dolgo smo čakali (in dočakali) in veste kaj – vsekakor je bilo vredno. In komaj čakam, da bomo na koncertih slišali vse to in še kaj več …

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

Featured

John Lennon

John Lennon

Knjiga o Johnu Lennonu utegne nekatere razočarati, zaradi drugačnega vpogleda nekatere zagotovo navdušiti, prav vse pa presenetiti. Lesley-Ann Jones, ki je »kriva« za odlično biografijo o Freddieju Mercuryju, se je tokrat lotila enega najbolj nenavadnih likov v zgodovini rock glasbe.

John Lennon je tisti problematični in drugačni Beatle, zaradi svojih očal (babičinih, mimogrede) tudi najbolj prepoznaven, k prepoznavnosti pa je seveda pripomogla tudi njegova nenavadna solistična kariera, zakon z Yoko Ono in seveda smrt. Umor, seveda. Do takrat pač ni bilo veliko rock glasbenikov, ki bi umrli pod streli oboževalca. Umirali so v letalskih ali prometnih nesrečah, zaradi predoziranja (kar je bilo vedno v zelo sumljivih okoliščinah), ne pa pod streli. Mark Chapman je bil tisti, ki je 8. decembra 1980 pred newyorškim poslopjem Dakota v karizmatičnega Britanca izstrelil štiri usodne naboje. In če je zloglasni festival v Altamontu končal obdobje zlatih (hipijevskih) šestdesetih, je Lennonova smrt zaključilo leto, v katerem so umrli štirje pomembni in vplivni glasbeniki – Bon Scott (prvi pevec AC/DC), John Bonham (bobnar zasedbe Led Zeppelin) ter Ian Curtis, za zvrhano mero pa lahko dodamo še Stevea McQueena, Alfreda Hitchcocka, Petra Sellersa, Mae West, Sartreja in Henryja Millerja.

John Lennon zaradi smrti oz. načina, kako je umrl, seveda ni nič pomembnejši, kot bi sicer bil. Ampak za začetek glede biografije, ki nosi podnaslov Življenje, ljubezen in smrt največjega rockovskega zvezdnika in zakaj utegne mnoge razočarati. To pač ni tista klasična biografija o liverpoolskem dečku, ki je ure in ure garal, (skoraj) čudežno uspel in postal član najslavnejše glasbene četverice. Tu ni zakulisja, kako so potekala snemanja in kako sta se kalila McCartney in Lennon, kaj se je dogajala na letalih, avtobusih, v hotelskih sobah in zaodrju številnih koncertov. (Skoraj) Nobenih novih pikantnosti.

Njegovo življenje je bilo vse prej kot idealno – že od otroštva dalje. Zaznamovano z odhodi, smrtmi, zapuščanjem in iskanjem, z močnimi oz. pomembnimi ženskimi liki, naj je bila to mama, teta, babica ali katera od ljubezni. Vsaj meni se je Lennon predstavil v povsem drugačni luči – zmeden, razrvan, »poškodovan«, a obenem genialen in osredotočen. Ljubezni mu je v življenju manjkalo in pogosto je iskal hitro uteho, njegov spolni nagon je bil skoraj nenasiten. A takorekoč vse ljubezenske zveze se zdi, da so bile nadomestilo tiste resnične in iskrene starševske ljubezni, ki je ni bil nikoli deležen. In z vsemi vzorci iz otroštva in mladosti ne preseneča, da je bil slab mož in še slabši oče. Tako Cynthii kot Julianu in kasneje Yoko in Seanu. Ne preseneča, da je bila Cynthia pravzaprav nadomestek za Brigite Bardot in da si je kasneje našel nadomestek tudi za (prestaro) Yoko Ono, v podobi mlade May Pang. Morda preseneča, da ni bil odklonilen do homoseksualnih izkušenj – prva takšna je bila z managerjem Beatlov Brianom Epsteinom in druga, tista bolj odmevna, z Davidom Bowiejem. Ampak saj vemo, da za tiste čase nič od tega ni bilo presenetljivo, za Lennona pa sploh ni.

Pravzaprav boste ključno sporočilo o knjigi prebrali že v avtoričinem uvodu, ki je dolg, a vsebinsko poln in zelo pomemben. John Lennon ni umrl le tistega decembrskega večera – umiral je znova in znova in se na novo rojeval. Umrl je, ko sta ga zapustila starša in ko so ga v šoli želeli zapreti v neke klišeje. Umrl je, ko je izvedel, da bo postal oče in ko se je prvič poročil. Umrl je, ko je ugotovil, da z Beatli ne morejo več nastopati v živo in ko je spoznal, kako težko je breme slave, ko imaš vse, pa nimaš nič. Umrl je, ko je zapustil Veliko Britanijo in odšel v ZDA, postal ena od tarč Nixonovega lova na čarovnice. Pa se je znova in znova rodil. Neuspele ali nerazumljene aktivistične akcije, ki so bile – resnici na ljubo; včasih res same sebi namen. Zapustil je Yoko – umrl, se vrnil in postal gospodinjec in oče – umrl, pa šel ustvarjat še zadnji kos glasbe – Double Fantasy, ki je izšla tri tedne pred smrtjo. Umrl še zadnjič, tokrat dokončno. Pa še vedno živi in vedno bo živel. Njegova zapuščina je preprosto preveč bogata, raznolika in pomembna, da bi jo zgodovina lahko kadarkoli spregledala.

In vse to je pravzaprav ta biografija – seznam Lennonovih »smrti« in rojstev. Razlogov in uvidov, zakaj je bilo temu tako. Včasih res intimnih in drugič zelo psiho-analitičnih razmišljanj o njegovem delu, liku in pomembnosti. John Lennon je bil marsikaj – velik umetnik in ustvarjalec, težaven in nerazumljen posameznik, ki je nosil veliko različnih mask in ki bi ga kot takega lahko ob bok postavili vsem velikanom. Nekateri so mu bili vzor, z drugimi je sobival in soustvarjal ali se z njimi vsaj družil in številne je navdihoval in še vedno jih. Skratka, zelo celovit vpogled v vse tisto, kar pravi naslov biografije – življenje, ljubezen in smrt ter seveda glasba in aktivizem vsekakor enega največjih rock zvezdnikov vseh časov.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2021

Featured

Noctiferia – Reforma

Noctiferia – Reforma

Včasih človek kakšno stvar sluti … med poslušanjem akustičnega nastopa Noctiferie, ki ga najdete zabeleženega na plošči Transnatura, sem nekje nekako slišal Laibach. Preteči in grozeči Giannijev glas se je zdel kot nalašč za Laibach, enako velja za apokaliptična in kritična sporočila …

In glej ga zlomka, kmalu izvem, da Noctiferia dejansko pripravljajo ploščo, na kateri se bodo poklonili morda največji (zagotovo pa najvplivnejši) slovenski zasedbi Laibach. Bilo je nekaj nastopov, zgodil se je covid-19 in v tem času tudi odličen koncert v Kino Šiška, kjer mi je v spominu ostala predvsem odlična postavitev oz. osvetlitev odra, ki je bila sicer v znamenju slovitega križa, a so fantje dodali podrobnost ali dve.

In sedaj je tu plošča. Reforma, z le osmimi skladbami. Zakaj le? Zato, ker bi si človek želel več, ker imajo Laibach za pasom še veliko skladb, ki bi res fantastično zvenele v tovrstnih predelavah. Ali kot sem zapisal – skladbe Laibach so same po sebi odlične in hipnotične, Noctiferia so iz njih potegnili vso surovo energijo in moč, udarnost in dodatno hipnotičnost. Plošča, ki se je ne naveličaš poslušat in se ti vsakič znova zdi prekratka.

Vsaka skladba je pravzaprav zgodba zase. Kratka Barbarians are coming, ki od uvoda dalje zveni kot vojna napoved oz. prihod glasne in strašne vojske. Komaj zaznavno se prelije v Now you will pay, kjer za mikrofonom stoji David Vincent (znan tudi kot Evil D, sicer bivši član Morbid Angel) in skladba prav lepo nadgradi uvodno. Poglejte si video, prepričan pa sem, da si boste zlahka predstavljali koncertno izvedbo, kjer (deset) tisoči pojejo v en glas in delujejo kot nepremagljiva vojska, pa četudi ji nasproti stojijo milijoni tistih, ki pač ne razumejo. Vprašajte se le, koga se je treba bati oz. kdo so ti barbari, ki grozijo?

Melodičen, skoraj ironmaidenovski uvod nas popelje v No History, še eno zelo črnogledo vizijo prihodnosti, ki so jo Laibach izdali na plošči Spectre (2015) in ki bi lahko nosila tudi naslov No Future. Rdeča nit je ostala, a zgolj to … iz skoraj pretirano agresivne zvočne podobe skozi ušesa valujejo razigrane kitare in bombastični bobni. Tanz mit Laibach iz leta 2003 (plošča WAT) je bil takrat ponoven odmik od pričakovanega in je poskrbela za veliko zgražanja, ko so se v uniformah sprehajali po ljubljanskem nakupovalnem centru. Noctiferii se je tokrat pridružil Attila Csihar (znan tudi kot Void), sicer madžarski pevec, ki je znan po svojem delu z Norvežani Mayhem. Fantastičen vmesen vložek, ki se zdi kot popačen politični nagovor norca, ki je tik pred tem, da popolnoma zblazni. Vas bo pesem pognala v ples ali v beg? Stvar perspektive. 

Tudi izvirno verzijo pesmi Eurovision najdete na plošči Spectre, vsekakor pa z njo ne bi zmagali na Evroviziji. Pripovedništvo, minimalistično, a tako prepričljivo besedilo in kaj reči drugega, kot da verz »Europe is falling apart« najbrž še nikoli ni zvenel tako sodobno in mogoče. Noctiferia so tu uporabili nekaj več klaviatur, ki glasbi zgolj dodajo nekaj širine kot da bi motile. Smrt za smrt je vsekakor ena tistih skladb, ki na vsakem koncertu poskrbijo za val navdušenja in spadajo v železni (pa čeprav spreminjajoč se) repertoar Laibach in kdo bi si mislil, da gre za skoraj 40 let staro pesem. Besedilo, ki bi ga lahko pripisali kakšnemu Kosovelu in izvedba, v kateri Gianni Poposki zgolj potrdi, kako fantastičen interpret je.  

In še zaključni – Das Spiel is Aus in Nova Akropola. Das Spiel ist Aus je ravno tako z albuma WAT in je bila takrat zaznamovana s produkcijsko taktirko Iztoka Turka, sodeloval je tudi Uroš Umek, zelo elektronska in za tisti čas drugačna. Noctiferia so ji – kot že vsem poprej, vtisnili svoj pečat. Uvodoma poklon izvirni različici, nato pa krene po svoje, se ne ozira in ne gleda nikamor – drvi in neustavljivo drvi … Nova akropola z druge, istoimenske plošče Laibacha, kjer so uveljavili svoj temačen industrialni zvok, je kot ustvarjenja za Noctiferio. Piko na i postavi gromoglasen saksofon Jorgena Munkebyja.

Škoda, da niso predelali še kaj s plošč NATO in Jesus Christ Superstar (God is God bi z Giannijem zagotovo zvenela nepozabno!), prepričan sem, da bi tudi starejše Brat moj in Krvava gruda – plodna zemlja zvenele odlično.

 Plošča, ki bi lahko bila polno in čistokrvna Noctiferia plošča. Zvočno udarna, skoraj pridigarsko podajanje besedil, ki marsikaj povejo tudi med vrsticami. Skladbam so ohranili tistega izvornega duha, a jim vdahnili novo življenje, novo zvočno podobo in z njimi odprli nov svet raziskovanja glasbenih razsežnosti. Prepričan sem, da bodo številne pritegnili k raziskovanju bogate in raznolike diskografije Laibach. Ne glede na vse, pa gre za enkraten in zelo poseben poklon delu kultne trboveljske zasedbe.

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

Featured

Rdeča kapica

Rdeča kapica

Kriminalni triler izpod peresa meni neznane slovenske avtorice mi je bil sprva izziv (čeprav Beletrina ne izdaja slabih knjig), potem totalno presenečenje in na koncu navdušenje. Rdeče kapico Irene Svetek tako ne postavljam le ob bok priznanima Golobu in Demšarju, ampak je avtorica oba težkokategornika v mojih očih krepko presegla.

Mnenja so seveda različna, kar sem kaj kmalu spoznal. Zabavno se mi zdi, da se zna izoblikovat tretji tabor – do sedaj smo imeli na eni strani tiste, ki so prisegali na Goloba in Birso ter na drugi strani tiste, ki so bili za Demšarja in Vrenka. In zdaj – kar je sploh prijetno presenečenje, ženska in za nameček z glavnim junakom, ki ni policist, ampak okrožni državni tožilec. In Rdeča kapica je menda le prva v seriji …

Mio Aurelli je glavni junak, državni okrožni tožilec z zanimivim družinskim ozadjem – sin romske matere in italijanskega očeta, ki je v prometni nesreči izgubil dve sestri, s tretjo pa se je nedolgo zatem za dolga desetletja sprl. Po tragični izgubi sina in ločitvi od žene Viole Matjašec, sicer uspešne arhitekte, se vse bolj vdaja alkoholu, razmerjem za eno noč in stari navadi – igram na srečo. Več kot očitno težaven primerek glavnega junaka, na katerega vsi grehi še kako vplivajo, a pogosto pokaže trenutke genialnosti in se na trenutke zdi veliko več kot »le« okrožni tožilec. Prepričan sem, da mu bodo številni grehi v nadaljevanju pogosto prekrižali pot …

No, sama zgodba se sprva zdi ne ravno klasičen, ampak okruten umor, ki namigne celo na to, da bi lahko imeli opravka s serijskim morilcem. V parku Kodeljevo sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene deklice, oblečen v rdeč plašček. V najditelju, Marjanu Hinksu, to sproži uničujoč val spominov, ampak – ali je on tudi morilec? Umorjena (in posiljena) deklica Maja Ogrin je imela v sebi precejšnjo količino kokaina in sledi sprva vodijo k zabavi, kjer je bila z najboljšo prijateljico Lano Kolarič. (Uspešnih) staršev ni bilo doma in seveda zanikata, da bi se na zabavi dogajalo karkoli nenavadnega ali spornega, saj svoji hčerki popolnoma zaupata in jo branita z vsemi mogočimi sredstvi. Njena učiteljica slovenščine jima želi predstaviti drugo plat, a (tako zelo tipično) starša nemudoma zagrozita z odvetnikom zaradi klevetanja. Potem je tu Ivo Bulić, partner Majine mame, ki je Majo odpeljal na zabavo in bi jo moral pripeljati domov … tudi on ima očitno svoje grehe, ki jih počasi spoznamo, eden od teh je tudi preprodaja droge.

Policija in tožilstvo sicer sumita, a se zdi, da gre za popoln umor. Skoraj. Tu je potem še nenavadna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se zaplete Aurelli in pri njej odkrije zanimivo knjigo Temen gozd: psihoanaliza in Rdeča kapica, kjer ga marsikaj spomni na umor in seveda tista pomembna stranska zgodba, ki jo prebiramo v obliki dnevniških zapisov vse od sredine sedemdesetih. Štiriletni Lale (Lazar) je v mali srbski vasici najprej priča, kako stric umori njegovo mamo, mu po dveh dneh zbeži in je nato posvojen ter odpeljan v Slovenijo. Življenje se začne sestavljati v neko normalno obliko, dokler mama ne zanosi in Lale dobi precej bolehno sestrico, okoli katere se začne vrteti družinsko življenje. Lale svoja pestra doživljanja zapisuje v dnevnik in ga odnese pravoslavnemu popu, ki mu je rešil življenje in koščki se počasi začnejo sestavljati. V maniri najboljših Nesbojevih del boste ob razpletu presenečeni, predvsem pa boste knjigo zelo težko odložili iz rok. Kdo v zgodbi je pravzaprav zver in kdo nedolžna, nič hudega sluteča žrtev?

Ob glavni zgodbi se odvija (in prepleta) precej stranskih zgodb, ki od bralca zahtevajo polno pozornost. In tudi, če se kakšna sprva zdi samo stranska in nepomembna, temu ni tako. Prav vsaka je pomembna in vsaka informacija je pravzaprav košček sestavljanke pri razreševanju umora. Avtorica se je v knjigi sicer spopadla s kar nekaj vse bolj problematičnimi in tudi občutljivimi tematikami (spolne zlorabe otrok, pretirana uporaba drog med mladimi in lahka dostopnost, delovanje in povezanost tožilstva in policije, vplivni starši, nezaupanje, skrivanje za lažnimi imeni in psevdonimi, res temne plati ljudi in še kaj), skozi katere spretno, a brez olepševanja krmari zgodbo.

Zakaj me je torej Rdeča kapica prepričala bolj kot knjige (prevečkrat) omenjenih avtorjev? Golob je predvidljiv in se preveč rad zateka v pretirano strokovno pojasnjevanje, kjer se bralec kaj hitro izgubi. Demšar je po drugi strani slogovno sicer povsem drugačen in je lik Vrenka lepo razdelal, a ker gre za tisti klasični Agatha Christie pristop razreševanja umorov, ki mi ravno tako ni pri srcu, me pač vedno znova pusti hladnega. (res pa je, da me Cerkev, ki je menda najboljša, še čaka). Pri Rdeči kapici vsakega junaka spoznamo ravno dovolj, da si lahko izoblikujemo mnenje in nas potem preseneča, seveda pa me zanima, kako se bodo razvijali v nadaljevanju, še posebej Aurelli, ki v marsičem sicer spomni na Nesbojevega Holeja. Zgodba se bere hitro, tok spretno razbijajo dnevniški zapisi in res težko je najti točko, kjer si človek reče, da bo odložil knjigo in šel spat. Ne gre! In to je zame tisto, kar sploh kriminalne romane, dela boljše od drugih.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021

Featured

Cajhn

Cajhn

Cajhn je znamenje, nekakšna prerokba. Cajhn je naslov romana Vasje Jagra, ki ga boste težko spustili iz rok. Glavni lik romana, Marijan Šket, je slovenski podjetnik, ki mu je uspelo iz nič zgraditi cel imperij, a je bilo breme pretežko. Njegovo življenjsko zgodbo spoznamo v literarnem in pogosto razmišljujočem prepisu intervjuja ene dolge, pijanske noči.

Toliko o romanu Cajhn na kratko. Vasja Jager je najbrž popoln avtor za roman s takšno vsebino, saj ga poznamo kot pronicljivega (raziskovalnega) novinarja, ki redno objavlja zelo zanimive intervjuje z zelo različnimi ljudmi, v katerih ga ni strah zastaviti tudi nekoliko bolj zoprnih vprašanj. Lik novinarja, za katerega bi težko rekli, da je spraševalec, ampak bolj poslušalec, mu ni preveč podoben. Petnajst let po smrt Marijana Šketa, ko je sam na nek način prost tihih dogovorov za mizo, se odloči obuditi še vedno odprto poglavje – biografijo Marijana Šketa. Slednji je novinarja povabil, naj pride k njemu na pogovor, da se spoznata in začutita, a mu skozi skoraj deset ur trajajoč pogovor oz. monolog zaupa svojo življenjsko zgodbo. Novinar slišano povezuje s prebranim in videnim ter se med predvajanjem posnetkov in zapisovanjem veliko sprašuje.

Ampak, kdo je pravzaprav Marijan Šket? Podjetnik vseh podjetnikov? Z receptom za uspeh? Zaslepljen in pogubljen? Bralci, ki so vsaj površno spremljali slovensko tranzicijo iz obetavne jugoslovanske državice v »novo Švico«, bodo v opisanih poslovnih modelih in prijemih zagotovo spoznali zelo različen nabor slovenskih podjetnikov in voditeljev. Gradbinci, bančniki, takšni in drugačni trgovci, mafija, politika, PID-ovski baroni, preprodajalci orožja, prostitucija, pretkani podjetniki, davčne oaze, medijski tajkuni, zadruge, holdingi in še bi lahko našteval. Vsi in vse to je združeno v Marijanu Šketu in njegovi življenjski zgodbi. Skoraj polpismenem kmetu iz Kozjanskega, ki je sicer z veliko garanja in odrekanja ter pogosto s preprosto kmečko pametjo prišel do položaja, ko je vplival na dogajanje v državi. Seveda je trpela družina – žena in otroka, starša ter oba brata. Stkal je nekaj tesnih prijateljskih vezi, pa nekajkrat ugotovil tudi, da je na prsih gojil kačo.

Šket je predstavljen kot negativen lik, saj so njegovi prijemi in prakse pogosto moralno (da o pravnem sploh ne govorimo) sporne, pa se vseeno ne zgodi malokrat, da njegovim besedam prikimamo. Kmečka logika in pamet imata svojo težo. Ne čudi, da ko se ozremo na teh trideset let slovenske zgodovine, da nam postane jasno, da so mnogi prav na tak način resnično uspeli, obogateli in zasloveli. Pa tudi propadli. Tudi Šketov imperij je v času snemanja pogovora pred propadom, glavni akter pa pred velikim zaslišanjem in nato … umre. Kako in zakaj, ne izvemo. Cajhn? Mogoče. Skozi pripoved razkrije marsikaj, kar je bilo javnosti zamolčano – od nesrečnega otroštva, odraščanja in seveda tudi številnih osebnih bitk, ki jih je bojeval skozi leta. Bojeval in v večini primerov zmagoval, ker je preprosto lahko. A marsičesa tudi s skoraj bajnim bogastvom ni mogoče kupiti – ljubezni, sreče, zdravja. Tudi to je v mnogih črnih trenutkih spoznal Marijan Šket.

In kakorkoli neverjetno se vse skupaj bere, se obenem zdi, da beremo presek z najboljšimi (ali najslabšimi?) primeri vsega, kar se je v Sloveniji dogajalo in zgodilo v minulih desetletjih. Prebrano mnogim zagotovo ne bo všeč, saj se bodo v zapisanem našli, prepoznali in zagotovo jih bodo prepoznali tudi mnogi drugi. Pa seveda je treba napisati, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna in da tudi tiste resnične osebe, ki so jasno napisane z imenom in priimkom, v sami zgodbi zaradi časovne in prostorske umestitve dogajanja v tem fiktivnem romanu. Tako kot sta se Šket in zapisovalec biografije dogovorila, da bodo pred objavo vse pregledali odvetniki, da ne bo kaj narobe in bo kdorkoli v težavah, ima seveda tudi Jager dovolj izkušenj, da ve, kako in kaj pisati. No, a ker Šket in odvetniki tega niso pogledali, lahko rečemo, da beremo neavtorizirano in neuradno biografijo slovenske tranzicije, z dobrim in veliko slabega.

Nemogočega in neverjetnega, a žal resničnega.      

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021

Featured

Watchmen

Watchmen

Watchmen je ena najbolj dodelanih in najzahtevnejših stripovskih serij, kar sem jih prebral. Po eni strani sporoča, kako lahko vsak še tako običajen državljan postane superjunak, po drugi strani postavi kar nekaj izhodišč »kaj pa če«, človek pa ves čas sporoča, ali ne gre pravzaprav za karikaturo ne le človeške obsedenosti s superjunaki in višjimi silami, ampak kar superjunakov kot takšnih.

Watchmen je ameriški produkt, ki ga je ustvaril britanski trio – Alan Moore (piše), Dave Gibbons (riše) in John Higgins (on barva). 12 poglavij, vsak še s svojim dodatkom, ki dajo bralcu občutek, da bere biografijo oz. nekakšen dokumentaren strip. Preplet sedanjosti (dogajanje je postavljeno v sredo osemdesetih) in preteklosti (pravzaprav od druge svetovne vojne dalje), osebnih in junaških zgodb, vzporedne zgodbe v stripu, ki ga bere en od stranskih linkov, s kar precej futurizma, ki je bil za tisto obdobje ravno tako značilen in pa na trenutke tako zahtevno in strokovno angleščino, da človek potrebuje slovar.

Avtorji so ubrali nekoliko drugačen pristop, kot smo ga vajeni. Superjunaki so pravzaprav povsem običajni državljani, brez posebnih moči ali znanj (obstajajo izjeme, seveda), a jim je uspelo recimo da s prirojenim znanjem in veščinami uspelo marsikaj – oni so bili zaslužni za »hiter« konec 2. svetovne vojne, po njihovi zaslugi so ZDA zmagale v vietnamski vojni in ker se afera Watergate ni nikoli zgodila, je Richard Nixon takorekoč dosmrtni predsednik. Ampak ker je po obdobju, ko so superjunaki blesteli in skrbeli za red in mir (kot tega niso počeli drugi), prišlo do njihovega zatona, s tem pa so ZDA vstopile v mračno obdobje, napoved tretje (atomske) svetovne vojne s Sovjetsko zvezo – pozabite na Kubo in Prašičji zaliv, tu je seveda Afganistan. In zdi se, da bi John Rambo lahko bil eden od superjunakov …

Edini tisti klasični superjunak s supermočjo je Dr. Manhattan, ki je pravzaprav produkt neuspelega poizkusa oz. nesrečnega slučaja in dolgo časa se zdi, da je on pravzaprav tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega si Sovjeti ne drznejo začeti vojne. Ampak potem on izgine, pa ni edini.

Newyorška policija najde truplo Edwarda Blakea, a se hitro znajdejo v slepi ulici. Zato pa se eden od pozabljenih superjunakov Rorschach (seveda ima vezo s prepoznavnimi testi) odloči raziskati umor, saj sluti, da je zadaj nekaj več. Izkaže se, da je bil Edward Blake resnična identiteta njihovega superjunaškega kolega Comediana in po mnogih letih se druščina znova sreča na pogrebu. In od tu naprej gre le še navzdol … dr. Manhattan po neresničnih obtožbah odide na Mars, genialni Veidt in danes uspešni poslovnež (s superimenom Ozymandias, kar je drugo ime za egipčanskega faraona Ramzesa II.) komaj preživi poskus atentata, pa tudi Rorschach se znajde v zanki, ko ga obtožijo umora nekdanjega zločinca Molocha. Več kot očitno, da bodo morali tudi ostali superjunaki (Nite Owl in Laurie Juspeczyk oz. Silk Spectre, za oba bi lahko rekli, da sta druga generacija superjunakov) znova obleči kostume, iti v akcijo, kar pa pomeni kopico nevarnosti in zvrhan koš razkritih (tudi temačnih) skrivnosti.

Različni namigi, sploh prebiranje stripa The Tales of Black Freighter, kup zanimivih zgodovinskih dejstev, pa potem razkritja in odkritja ter presenetljivi in šokantni preobrati. Košček Antarktike kot rajski tropski otok, popolno in docela nepredvideno uničenje New Yorka kot napoved nečesa večjega in hujšega in dejstvo, da ni nikoli konec. In tudi konec stripa da vedeti, da je konec te lahko zgolj začetek naslednje zgodbe.

Načrtno ne želim v podrobnosti, saj že vsak košček lahko uniči bralski užitek in napetost, kot vam jo bo težko ponudil katerikoli drugi strip oz. stripovska serija. Morda komu ne bo všeč, da sem glavne junake poimenoval superjunaki, pa čeprav so tudi sami tako označeni v stripu. Zanimivo pa je, da je izraz »watchmen« postal stalnica za neke splošne čuvaje, ki skrbijo, da se stvari odvijajo, kot bi si ljudje želeli. A seveda je to vse prej kot preprosto in če povežem to zgodbo in V for Vendetta (ki jo je ravno tako pisal Moore), lahko najdemo kar nekaj vzporednic – resnična moč je v skupnosti, njihovi povezanosti, ampak vsi potrebujemo nekoga, ki nas bo predramil, povezal in vodil. Watchmen tega niso imeli in zato so končali, kot so. Čeprav ni nikoli konec.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2014

Featured

Birds of Prey: Harley Quinn

Birds of Prey: Harley Quinn

Stripovsko junakinjo Harley Quinn oz. Harleen Quinzel sem že predstavil v fantastični upodobitvi Hrvata Stjepana Šejića, ki se je osredotočil predvsem na njeno preobrazbo iz perspektivne doktorice in raziskovalke v okrutno zločinko in morilko. No, tokrat o Harley Quinn malo drugače …

Šejić je vsekakor ustvaril osupljivo različico priljubljene antijunakinje, med stripovskimi zanesenjaki pa je na vrhu priljubljenosti različica, ki jo ustvarjajo Amanda Cooner in Jimmy Palmiotti kot pisca in Chad Hardin kot risar (pri nekaterih je bil v tej vlogi Stephane Roux). Harley vsekakor ni tako dodelana kot npr. pri Šujiću in se sploh izgubi v prizorih od daleč, pa tudi sicer se zdi, da njena podoba močno niha skozi zgodbe.

V teh zbirki je zgodb devet in sicer: Secret Origins, Hot in the City, Helter Shelter, Love stinks!, Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians, Better Nuthead than Red, Nocturnal Omission in Crappily Ever After.

Secret Origins nas popelje v otroštvo in mladost Harleen Quinzel, pa seveda v Arkham Asylum, kjer spozna (in se zaljubi) v Jokerja, ta pa jo spremeni v popolnoma drugo osebo, Harley Quinn.  Sledi Hot in the City, kjer Harley z vsem svojim imetjem odide v New York in kmalu spozna, da je nanjo razpisana tiralica z bogato nagrado in seveda hitro postane tarča takorekoč vseh morilcev v ameriškem velemestu, znanem po umorih. Zanjo skoraj ni boljšega mesta. Najde tudi popolno bivališče in prvega prijatelja, Big Tonyja. Ne, Beatlov v Helter Shelter ni, pride pa iz Gothama v New York njena bivša pacientka in prijateljica, Poison Ivy in lepotici se začneta proti številnim poskusom atentatov boriti skupaj.

Ne tej točki je vsekakor treba izpostaviti odnos med Harley Quinn in Poison Ivy, ki je vse prej kot prijateljski, s kar nekaj odkritimi ljubezenskimi  dejanji, avtorjem pa je treba priznati, da so obe junakinji naredili hudo privlačni in zapeljivi. Da, kljub temu, da je v uporabi vse mogoče orožje, da se trgajo udi, parajo trebuhi in lomijo hrbtenice.    

No, pomanjkanje ljubezen pri Harley najbolj izrazito pride na plano v naslednji zgodbi, Love stinks!, kjer zaužije nekaj jagod Poison Ivy in postane nezaustavljivo privlačna za takorekoč vse v svoji okolici. Kar pravzaprav pomeni le še več popolnoma norih in zblaznelih moških, ki si je želijo. Morda, ampak res samo morda tudi najbolj nasilna zgodba, kjer pa je nasilje odlično blaženo z vse bolj dodelanim smislom za (h)umor, kjer pa že lahko vlečemo tudi vzporednice med Harley in Jokerjem.    

Sledijo povezani deli in sicer Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians in Better Nuthead than Red, kjer Harley dela v domu starejših občanov in se sooča s krivicami, ki jih (nespametno) rešuje, dokler ne pozna Syja Borgmana, skoraj povsem bioničnega starca, ki želi dokončno uničiti nekdaj močno vohunsko celico predvsem ruskih oz. vzhodnoevropskih tajnih agentov. In tako kreneta na pot – Harley Quinn in Syborg.  Njuni nasprotniki so sicer žilavi, a v večini primerov skoraj onemogli starci, ki so odvisni celo od aparatov, zato z eliminacijo nimata posebnih težav. No, morda imata nekaj več dela, ko se z večjo skupino srečata v živalskem vrtu, tisti glavni negativec, veleum in mojster prevar ter razlog, zakaj ga želi Syborg mrtvega, pa vas bo nasmejal. Nimata čudaškega smisla za humor le Joker in Harley Quinn, ampak več kot očitno tudi ustvarjalci njunih zgodb.

V predzadnjem delu, Nocturnal Omission, se morata Harley Quinn in Poison Ivy še enkrat več spoprijeti z zahtevnim izzivom, kdo je oseba, ki je na Harleyjino glavo razpisala tako bogato nagrado, jo poiskati in se je znebiti. Boste presenečeni? Seveda, boste. Navdušeni nad razpletom? Še bolj.  Sledi še zadnji del, ki malce štrli, saj gre za zgodbo iz druge serije, pa vseeno – v Crappily Ever After se Harley odpravi na Bahame, na zaslužen oddih. A seveda ne gre vse – oziroma skoraj nič, po načrtih, letalo strmoglavi in Harley se prebudi neznano kje. Za nameček je še enkrat umrl tudi Bernie, njen zvesti bober, ki jo je spominjal na njeno prvo ljubezen, čudaškega (bi bil lahko drugačen?) Bernieja. No, Harley kmalu naleti na skupino mišičastih mož (in žena), ki v njej vidijo boginjo in jo po gostiji in plemenskem obredu odpeljejo k bogu-kralju, ki se imenuje … Tha’Jo-Kaa. Vse jasno? Seveda je. Njuna eksplozivna kombinacija, želeno darovanje bogovom Mukake in vulkan … no, lahko si predstavljate. Zanimiv zaključek (Aquaman?) in kot je v takšnih izdajah običajno, nekaj odličnih neuporabljenih ilustracij.

Harley Quinn za začetnike, za ljubitelje odličnih antijunakov, nenavadnega smisla za humor in ki ob stripovskem nasilju ne rabijo ravno mižat. Sicer, za spoznavanje te res kompleksne junakinje še vedno priporočam Harleen in potem nadaljevanje s to zbirko …

Rating: 4 out of 5.

DC Comics, 2019

Featured

V for Vendetta

V for Vendetta

Še ena legendarna zgodba, kultni junak in v zadnjem obdobju simbol uporništva, odporništva proti vsemu ustaljenemu, novodobni Che Guevara. Ampak V je bil pred to ikonizacijo in uspešno filmsko upodobitvijo stripovski lik …

Alan Moore in David Lloyd veljata za enega najboljših ustvarjalnih duetov v svetu stripov. Moorea sem že predstavil kot avtorja (on je namreč tisti, ki piše) odličnega Batmana The Killing Joke, ustvaril je tudi serijo Watchmen, risar David Lloyd pa ima za pasom ravno tako nekaj odmevnih izdaj (npr. Doctor Who, Wasteland, Hellblazer), tisto najbolj presenetljivo pri V for Vendetta pa je zagotovo čas, v katerem je nastal in sama vsebina oz. zgodba. Sam sem prebiral izdajo, ki je izšla ob trideseti obletnici in v kateri je seveda vseh deset zgodb in če boste imeli priložnost, vam predlagam, da si najprej preberete ozadje nastajanja stripa in same zgodbe.

Strip je namreč začel izhajati leta 1982 (!!!), zgodba pa se odvija leta 1997, v Veliki Britaniji, v času po 3. svetovni (atomski) vojni. Na oblasti so fašisti pod imenom Norsefire, ki so državo temeljito očistili – tako ameriškega orožja kot tudi vseh tujcev, priseljencev in drugačnih. Skratka, fašizem, kot ga poznamo iz Italije in ki je razcvet doživel v času druge svetovne vojne. Imajo vrhovnega vodjo, imajo Ušesa, Usta, Nos in Oči, vsi skupaj tvorijo Glavo in tu so še učinkoviti Prsti, ki se pogosto sklenejo v pest, ki udari močno in brez vprašanj. Nadzor, malodane policijska ura, ikonografija, strogo nadzorovani mediji ter za nameček celo koncentracijsko taborišče, blizu Larkhilla, kjer so izvajali (tudi) »mengelejevske« eksperimente, sicer pa skrbeli za prevzgojo drugačnih.

Vsa ta stroga ureditev, militarizem, izrazito moško urejena družba me je spomnila na Deklino zgodbo Margaret Atwood, ki jo je avtorica ustvarila le nekaj let kasneje. Prva polovica osemdesetih in čudno ozračje tako v Veliki Britaniji kot svetu na splošno so očitno navdihovali za tisti čas neobičajna videnja prihodnosti, ki pa se še danes zdijo nadvse aktualna.     

In glede na čas, v katerem smo in glede na dogajanje, ne preseneča, da je V-jeva maska postala zaščitni znak anarhistov (in pogosto levičarjev), za svojo jo je vzela tudi skupina Anonymus. In kdo je V? Nihče ne ve, le da se rodil iz ognja taborišča Larkhill, kjer so na njem izvajali različne eksperimente in da je na poti maščevanja proti svojim mučiteljem. S prepoznavno masko z večnim nasmehom in pod plaščem, pod katerim se ne skrivata kri in meso, ampak ideja, z ostrimi noži in kot britev ostrimi misli. Mučitelji? Lewis Prothero, danes prvi in edini pravi glas, tedaj pa glavni komandant taborišča, ki je obseden s svojo zbirko lutk. Pa škof Anthony Lilliman, še en v vrsti pedofilskih duhovnikov, nekoč in sedaj. In dr. Delia Surridge, ki je bila glavna raziskovalka v taborišču in ki se je zavedala, da bo dan pokore nekoč prišel, saj je bila prav ona priča, da je ujetnik iz sobe V preživel eksplozijo in požar. A tisto najhujše, kar je V-ja pravzaprav pognalo na pot – to, da so zlorabili in ubili ljubezen njegovega življenja – Pravico. Pesem … And justice for all Metallice bi bila imenitna glasbena podlaga. Ob citiranjih Shakespeara, Svetega pisma in številnih filozofskih misli pa si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Laibach in njihove številne prerokbe o razpadu sveta …

Eric Finch je tisti detektiv, ki želi terorističnim dejanjem (tudi ta oznaka nam je še kako domača, kajne?) V-ja priti do dna in zanka se res vse bolj zateguje, a tu pomembno vlogo odigra V-jevo predvidevanje in skrbno načrtovanje ter seveda Evey Hammond, ki jo uvodoma reši pred gotovo smrtjo, nato z njo spretno manipulira in jo osvobodi okov tistega, kar si sama predstavlja kot srečo in svobodo.   

Presenetil me je del, ki nosi naslov The Land of Do-As-You-Please in kjer V vmes pojasni, da je država trenutno v stanju Land of Take-What-You-Want in razloži, da temu kaotičnemu stanju ni mogoče reči anarhija. Anarhija je brez voditeljev, ne glede na tolmačenja pa v je njej red. Red in pravila. In V je pač odločen, da ta svet uniči in da bodo skupaj zgradili novega, vse pa je seveda v rokah ljudstva, ki ni znalo reči ne, ki je dovolilo, da jim vzamejo vse in jih vklenejo v okove ter nadzirajo na čisto vsakem koraku in določajo potek njihovih življenj. Dovolj je! Pravzaprav je potreben nekdo, ki zaneti iskro in ogenj, ki bo dovolj močan in viden, da bo pritegnil še druge, ki imajo dovolj fašističnega hlada in brezobzirnosti vladajoče peščice, ki (odlično) skrbi zgolj zase. Tako kot pri vsakem takem delu (naj bo to Deklina zgodba ali pa seveda Orwellov 1984) bi lahko zapisali, da je vsaka podobnost z resničnim in trenutnim zgolj naključna.

Priznam, da je strip na trenutke težko brati, saj je zgodb, ki se prepletajo in dopolnjujejo res veliko. Glavni junaki se spominjajo in spreminjajo, avtor je določene dialoge pisal v narečju in jih je že brati težko, razumeti pa še težje in seveda so tu včasih kar zapleteni citati, s katerimi streže V. Njegovo bivališče The Shadow Gallery je žila oz. bi lahko rekli kar nekakšen portal, preko katerega dostopa in nadzira dogajanje v mestu, ne škodi poznavanje Londona, vse skupaj pa je še kako povezano z Guyem Fawkesom in 5. novembrom 1605, kar pa terja še nekaj poznavanja britanske zgodovine. Celotna zgodba in sama ideja je seveda fantastična in le želim si lahko, da bi imeli tako delo prevedeno tudi v slovenščino, vsekakor pa sledi ogled filma (Natalie Portman kot Evey zagotovo blesti).  

Rating: 4 out of 5.

DC Comics, 2018

Featured

Harleen

Harleen

Harleen Quinzel. Psihiatrinja. Harley Quinn. Jokerjeva velika ljubezen, njegov harlekin. Psihopatinja in morilka. Sprva zgolj stranski lik v stripu o Batmanu, ki je postal zelo samosvoj in priljubljen, doživel nekaj preobrazb in prebujenj, vrhunec slave pa v zadnjih letih tudi po zaslugi Margot Robbie in filma Suicide Squad.

Dr. Harleen Quinzel bi bilo še najbolj pravilno, saj gre za lik psihiatrinje iz Arkham Asyluma, kjer je še ena od mnogih, ki začne »zdraviti« Jokerja. In še ena tistih, pri kateri kmalu ne vemo, kdo je zdravnik in kdo pacient. Kdo sprašuje in kdo odgovarja, kdo »zaslišuje« in kdo analizira? In ko tista tanka črta kmalu postane nevidna in jo dr. Quinzel brez večjih težav prestopi, postane Harley Quinn. In od tu naprej gredo stvari le še navzdol …

Stjepan Šejić je hrvaški ustvarjalec stripov, ki mu je uspel veliki met in sodeluje s stripovskim gigantom DC, ustvarja pa priljubljene stripovske naslove, kot so Witchblade (narisal je kar 34 delov, kar je rekord), The Darkness, Aquaman, Justice League, Suicide Squad in mnogi drugi. Postavljen je bil tudi pred izziv Harleen Quinzel in sodeč po tej zbirki treh delov, mu je uspelo odlično. Stjepan je v tem primeru risal in pisal, kar je dandanes bolj izjema kot pravilo in imel seveda tako v rokah škarje in platno, kako bo na »novo« ustvaril ta izredno zapleten lik. V tej luči je zelo zanimivo pogledati dodatek na zadnjih straneh, kjer je razložen in prikazan njegov proces ustvarjanja.

Harleen je sestavljena iz treh delov, kjer spremljamo preobrazbo dr. Harleen Quinzel, obetavne psihiatrinje, ki ji sam Bruce Wayne začne financirat projekt zdravljenja najtežjih pacientov v Arkham Asylumu, njenega odlašanja do dela z Jokerjem in naposled njunega intenzivnega razmerja. In seveda, kako Harleen Quinzel postane Harley Quinn.

Začne se naključno, kako drugače pa? Harleen Quinzel želi na predavanju z dolgoveznim strokovnim predavanjem prepričati vlagatelje, da bi finančno podprli njeno raziskavo, s pomočjo katere bi našla »zdravilo« za najtežje kriminalne ume, ki so zaprti bodisi v Arkham Asylumu ali Blackgateu. Potencialni vlagatelji gledajo na uro, zehajo, vstajajo in odhajajo. Neuspeh. Po večernem popivanju se odpravi domov in je priča, kako Joker s svojimi pomočniki pride do nove zaloge orožja in se znajde iz v oči z njim. In njegovo naperjeno pištolo! Joker jo pusti živo, a za mlado psihiatrinjo to pomeni vrtinec nočnih mor, alkohola in obujanja bolečih spominov. Njeno dolgovezenje pa je nekoga le prepričalo in njen raziskovalni projekt podpre Bruce Wayne, ki ji odpre tudi vrata v Arkham Asylum …

Tu so zbrani mnogi … od Poison Ivy in Croc Mana, Mr. Freeza vse do njega, do Jokerja. Poseben pacient s posebnim tretmajem. In Harleen se mu dolgo izogiba, se ukvarja in pogovarja ter analizira vse drugo, (skoraj) spoprijatelji s Poison Ivy, vzpostavi zaupanje z vodjo varnostne službe, ne pa z vodjo Arkham Asyluma, dr. Hugom Strangem, ki je prepričan, da je le še ena v nizu utopično mislečih psihiatrov, ki želi s pogovorom pozdraviti najhujše zločinske ume Gotham Cityja. Alkohol, uspavalne tablete, pogosto kar skupaj, nemoč, samoizpraševanje … In Harleen Quinzel (v stripu je kar nekaj zabavnih izpeljank njenega priimka) počasi ugotavlja, da se bo morala soočiti tudi s svojim največjim strahom, z Jokerjem.

In ko se, se seveda zgodi nepričakovano. Nočne more postanejo sanje druge vrste, ko se Harleen ne prebuja več premočena, ampak vlažna. Krhka in nesamozavestna psihiatrinja po hodnikih nenadoma hodi z visoko dvignjeno glavo in zapeljivim nasmeškom, drzni si izklopiti kamero v zasliševalni sobi in Jokerja osvoboditi prisilnega jopiča in okov. Osvobaja pa tudi sebe – telesno in duševno. Pride do točke, ko ve, da je ona tista in da je ona edina, ki lahko pomaga Jokerju. In on njej.

Vzporedno spremljamo tragičen propad tožilca Harveyja Denta, ki se odloči vzeti pravico v svoje roke in okoli sebe zbere vojsko razočaranih policistov, ki jim je dovolj nesposobnosti sodišč in začnejo izvrševati kazni. Smrtne, brez izjeme. »The judge, the jury and the executioner.« Drugi glas v glavi mu svetuje, naj osvobodi vse ujetnike Arkham Asyluma in kot pravijo »all the Hell broke loose«. Harvey Dent, Harleen Quinzel in Joker v epskem finalu. Iz katerega odideta živa, a še enkrat več spremenjena Joker, in Harley Quinn.

Pripoved je odlična, dialogi na mestu, čeprav Jokerja tokrat ne spoznavamo kot duhoviteža in šaljivca, ampak bolj kot res dodelan zločinski um, katerega psihološki profil je res zapleten, spremenljiv in nedorečen. Preobrazba glavne junakinje je tista, ki je tukaj v ospredju in ta vas bo navdušila – podobe se prelivajo, občutja skozi nešteto izrazov … drznost pri ustvarjanju situacij, pa vseeno ohranjen visok nivo nepredvidljivosti in nestrpnega pričakovanja, v katero smer se bo zgodba obrnila. Obstaja kar nekaj stripov o tem, kdo je Harley Quinn in kaj je prignalo Harleen Quinzel do točke zloma, ampak Šejićev vsekakor sodi med tiste najboljše. In zgolj čakam lahko nadaljevanje zgodbe …

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2020

Featured

Črna luknja

Črna luknja

Stripi ali risoromani se lahko bralca dotaknejo na različne načine. Nekateri so za zabavo, sprostitev, odklop, mnogi so resno branja, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in ga že vmes ter seveda na koncu prisilijo k razmišljanju. Črna luknja Charlesa Burnsa sodi med slednje.

S samo zasnovo in kot celota me je nazadnje tako močno kot Burnsova Črna luknja osupnila Bezimena Nine Bunjevac. Že dejstvo, da je nekdo mojster tako pisanja kot risanja, me navdušuje in da za nameček ustvari nekaj res izrednega in ne pač zgolj neko skrpucalo, je dosežek. In če to počne na neki konstantni ravni, je občudovanje in spoštovanje z moje strani toliko večje. Bezimena je bila vsekakor tista brca v rit, da sem risano-pisani svet začel znova odkrivat. Ob številnih klasikah, pa DC-jevih super antijunakih in kakšnemu presenečenju, se potem skoraj naključno zgodi tak »šok sistema«, kot mi ga je ponudila Črna luknja.

Naslovnica ni nekaj, kar bi prepričala, opis na zadnji strani pa še. Seattle, sredina sedemdesetih in skrivnostna bolezen, ki začne napadati najstnike. Na hitro prelistane strani (skoraj 400 jih je), nekaj grozljivih, pa grotesknih, srhljivih in pretresljivih, nekaj malega erotike, veliko resničnih in predvsem slog (risanje s tušem, ki mi je bilo od vsega od nekdaj najbolj všeč) so me prepričale, da gre za enega tistih nakupov, ki ga ne bom obžaloval.

Zapletena zgodba me je hitro posrkala vase, pa čeprav je vse skupaj zelo težko (pravilno) interpretirati. Tu je dekle Chris, priljubljena in uspešna srednješolka s popolnim življenjem. Vanjo je zaljubljen plahi Keith, ki si čustev ne upa priznati, pa tudi razlaga si jih zelo po svoje. Potem se v zgodbi pojavi Rob, njena edina prava in resnična ljubezen, ampak … z nenavadno rano v obliki ust na vratu. Chris se prestraši in še preden se dobro zave, je okužena tudi sama. In ni edina! Gozd, v katerega mladina hodi skrivaj popivat in se zadevat, je poln njim podobnih odpadnikov družbe, z razkrajajočimi in vse bolj grozljivimi ranami. Glavni med njimi je Dave, ne le zaljubljen, ampak kar obseden s Chris. Gozd je poln drugih nenavadnih artefaktov, kar slika idealen scenarij za kakšno grozljivko, kjer so najstniki ponavadi najbolj očitne žrtve.

Chris ne zmore več drugačnosti in odloči se za beg, Rob ji pri tem pomaga, a sam kaj kmalu postane žrtev Ricka Frika, morda najbolj strašljivega člana te nenavadne gozdne druščine. Chris je sama in osamljena, izgubljena in prestrašena v grozljivem gozdu, ko ji na pomoč priskoči Keith. Slednji se vmes pri prodajalcih trave in drugih opiatov zbliža z nenavadno Elize, ki ima rep. In odlično (ter preroško) slika … ali je njena oznaka Lizard Queen zgolj opazka na njen repek ali pač poklon Jimu Morissonu, »kralju kuščarjev«, ne vem. Med izstopajočimi glasbeniki je vsekakor večni kameleon, takrat takorekoč na vrhuncu kariere, David Bowie.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo glavni akterji in kjer je treba biti res previden, kaj se dogaja zdaj in kaj se je zgodilo, kaj je posledica sanj ali zadetosti, ali smo zgodbo iz druge perspektive že spoznali iz ust koga drugega, se povežejo, postrežejo z nekaj presenetljivimi odkritji in razkritji in končajo zelo odprto … Chris gola plava v hladnem morju, malo prej je simbolično pokopala Roba in gleda v zvezdnato nebo … konec ali začetek nečesa novega?

O Charlesu Burnsu ne bom pisal, veliko zanimivega so o njem in njegovih delih preberete v odlični spremni besedi Gašperja Rusa. Sama Črna luknja je sicer sestavljena iz 12 posameznih nadaljevanj, ki so izhajala med leti 1995 in 2004, v tej zelo sveži zbirki je zbrana seveda celota. Kar težko si predstavljam, kako nestrpno in polno pričakovanja so bralci čakali na vsako novo nadaljevanje v tistem obdobju? Kot ugotavlja že Rus in kot sem med branjem spoznaval tudi sam, bo zgodbo interpretiral vsak sam … vsekakor gre za še en odličen prikaz realnosti pregovorne ameriške popolnosti. Težavno najstništvo, nasilje in zasmehovanje, iskanje utehe v drogah in alkoholu, bežanjem, stiske, krhke prijateljske vezi, odkrivanje spolnosti, posilstva, težave v šoli in s starši. In tu je potem virus, ki je tukaj seveda močno karikiran in bi lahko bil karkoli – spolna bolezen, napoved (strip se dogaja sredi sedemdesetih) AIDS-a ali pač splošno stanje duha. Raztrgano, popačeno, razčlovečeno … nekje med hipijevsko svobodo in uporništvom punka, psihadelija in iskanje popolne svobode. Vse skupaj si lahko seveda razlagamo tudi kot nastavljanje ogledala odraščanju samega avtorja, ki na to obdobje nima najlepših spominov. Vsekakor pa vas bodo navdušili res izpopolnjene risbe – naj je to človeško telo, obrazi v šolskem albumu, do zadnje podrobnosti ustvarjen gozd, puščava in neskončne ceste, reka in morje, rane ali pač vrtinci blodenj, sanj, mor in padanja v stanje opojnosti in zadetosti. Vse strašljivo v gozdu, ki je ponoči še toliko bolj grozen kot podnevi. Popolno.

Risoroman Črna luknja vas ne bo pustil ravnodušnih in le upam lahko, da bomo dobili v slovenščino prevedeno še kakšno Burnsovo delo, saj je vsaj mene osebno, prevzel in navdušil.

Rating: 5 out of 5.

Forum, 2021

Featured

Bram Stoker’s Dracula starring Bela Lugosi

Bram Stoker’s Dracula starring Bela Lugosi

Dolg naslov, priznam. Ampak tako kot je pri Frankensteinu vedno zapisano, da gre za delo Mary Shelley, tudi pri Draculi velja, da je tisti en in edini tisti, ki ga je ustvaril Bram Stoker. Verjeli ali ne, roman je prvič izšel leta 1897! Kmalu po prvi svetovni vojni se je najprej zgodila gledališka uprizoritev, nato pa leta 1931 še kultni film, v katerem je zaigral takrat takorekoč neznani madžarski igralec Bela Lugosi.

No, Lugosi je sicer zaigral že v broadwayski različici in to v več kot 250 ponovitvah, kar je bil za tiste čase izjemen dosežek, film je bil vseeno druga zgodba in zelo zaprt Hollywood ravno tako. Lugosija je posebnega in izstopajočega vsekakor naredilo njegovo madžarsko poreklo, močan naglas in tudi zato je bil kot nalašč za glavno vlogo.

Ampak knjiga je knjiga, gledališče nekaj povsem drugega in film tretjega. Kakorkoli mojstrski je bil Lugosi v svoji vlogi (seveda velja na tem mestu izpostaviti še podobno odličnega Christopherja Leeja in Garyja Oldmana v meni zelo ljudi različici, ki jo je zakrivil Francis Ford Coppola), se je film v marsičem odmaknil od Stokerjeve različice. In potem so upravljavci zapuščine obeh glavnih akterjev, torej Stokerja in Lugosija, prišli na idejo, ki skoraj kot edina omogoča, da se Bela Lugosi pojavi kot Dracula v kar se da avtentični predelavi originalnega Stokerjeva romana – stripu.

Zgodba je bila napisana, za stripovsko priredbo je poskrbel Robert Napton, levji delež dela pa je opravil El Garing, ki je moral Belo Lugosija »preliti« v temačno vzdušje tako Transilvanije kot potem Londona, recimo temu umetniški nadzor ali režijo pa je vodil Kerry Gammill. In kako jim je uspelo? Neverjetno! V celoti črno-belo, kar se seveda sklada z Lugosijevo filmsko različico in seveda zvesto sledeče Stokerjevi izvirni predlogi – torej brez združevanja likov, umetniškega pretiravanja in samovolje. Čuti se duh Londona konec 19. stoletja, temačnost tistih časov in seveda povsem drugačno razmišljanje ljudi, naj so bili verni ali ne.

Jonathan Harker v imenu svojega delodajalca obišče grofa Draculo na njegovem gradu in že sama pot je seveda nenavadna, še posebej, ko tamkajšnji prebivalci izvedo, kam oz. h komu je namenjen. Vse nenavadno, hlad, mrakobnost, volkovi, osamljenost in transilvanijska divjina Harkerja še toliko bolj obremenjujejo in tudi na videz prijazni Dracula, ki je sicer zelo zadovoljen z izbiro prebivališča v Londonu, v mladem Harkerju ne zbuja ravno dobre volje ali optimizma. Prekrši pravila, spozna Draculove neveste in dobi nalogo, da mora domov, svoji zaročenki Mini Murray, poslati tri pisma, v katerih ji bo sporočil, da je vse v najlepšem redu in da bo kmalu prišel domov. Harker medtem počasi odkriva Draculove skrivnosti in opažanja vestno beleži v dnevnik, ki ga ves čas skriva in nato njegov gostitelj neke noči izgine. Kako so s tem povezani leseni zaboji in ciganska spremljava, lahko mladenič le ugiba.

Zanimivost – ime Mina Harker je kot umetniški psevdonim uporabila slovenska pevka Mina Špiler (Melodrom), ko je skupaj z Laibach ustvarila predelavo skladbe Ohne Dich zasedbe Rammstein.

V Londonu se kmalu začnejo dogajati čudne stvari – v mesto Whitby na nenavaden način pripluje še bolj nenavadna ladja, s katere je izginila vsa posadka, kapitan pa je privezan na krmilo. Lucy Westenra, najboljša prijateljica Harkerjeve zaročenke, vse pogosteje hodi v spanju, poleg tega je njen vrat zaznamovan z nenavadno vbodno rano, ki kar ne izgine, poleg tega se zelo spremeni tudi njeno obnašanje. Mina se medtem sprašuje, kaj se dogaja z njenim zaročencem, saj je njegovo pisanje zelo zadržano in hladno, za nameček je s hudim vnetjem obležal v budimpeštanski bolnišnici. Na pomoč pride Abraham Van Helsing, ki sprva zgolj dvomi v resničen razlog Lucyjine bolezni, a dekle vseeno zaščiti s česnom, ki ga njena mati odstrani, saj ne bo prenašala tega smrada. Napaka!

Lucy kmalu zatem umre in nenadoma začnejo v Londonu in okolici izginjati otroci, ki naj bi jih ugrabljala čudovita ženska in Van Helsingovi sumi se potrdijo. Lucy je postala vampir, zato ji morajo prebosti srce, odrezati glavo in usta napolniti s česnom. In to je pravzaprav šele začetek, saj Dracula pač nima dovolj in ker ima Jonathan Harker v svojih dnevnikih zapisanih veliko zanimivih informacij, je njegova naslednja tarča Mina.

Sledi zares divji potek zgodbe, ko druščina borcev proti vampirjem (Van Helsing, Jonathan in Mina Harker, Arthur Holmwood, Quincey Morris in John Seward) najprej po Londonu odkriva in uničuje zaboje (krste), v katerih se pred dnevno svetlobo skriva Dracula, ves čas se borijo z vse močnejšimi vampirskimi nagoni, ki divjajo v Mini in seveda jih pot za zadnji spopad vodi nazaj v Romunijo, na grad. Zaključek vam je znan, podrobnosti si preberite …

Stokerjev vpliv je skoraj brez meja in tu je treba pravzaprav iskati tisto največjo vrednost njegovega dela. V vampirje vam ni treba verjeti, čeprav je ta zgodba še kako verjetna, je pa zanimivo, kako slabo so jo sprva sprejeli v Londonu, saj je izšla le nekaj let po tistem, ko je London ustrahoval slavni Jack Razparač. Navdahnil je Doylea, Kiplinga, Stevensona in Wellsa, vsekakor so se po njem zgledovali tako Tolkien kot Rowlingova in potem Meyerjeva ter številni (tudi stripovski) ustvarjalci vmes, če tistih neštetih vampirskih izpeljank niti ne naštevam. In seveda, tako kot je na generacije vplival (in še vedno vpliva) Stoker, enako velja za Lugosija in njegovo resnično nesmrtno upodobitev Dracule. Tudi zato je res odlično, da so ustvarjalci tega stripa spojili oba v težko pričakovano celoto.   

Rating: 5 out of 5.

 Legendary Comics, 2020

Featured

Joker: Death of the Family

The Joker: Death of the Family

Joker je nazaj! Tako so oglaševali serijo stripov Death of the Family, v kateri spremljamo Jokerjev neizprosen boj s člani Batmanove družine in seveda samim Batmanom. Batman je šibek in to prav zaradi svoje Družine, ki jo vedno ščiti in ker si Joker želi tistega najbolj nevarnega Batmana, se jih odloči odstraniti, enega za drugim.

Batman in Joker sta bržčas največja sovražnika, kar smo jih imeli priložnost spremljati, v stripih ali kasneje na ekranih. Vsak s svojo zgodbo, temno preteklostjo, grehi … tako zelo različna in tako zelo podobna. Na eni strani temni vitez in pravičnik, ki »čisti« ulice Gotham Cityja, a je vsakič znova jasno, kako nevarno zavetje za njegove misli je tema. In na drugi strani norec, ki nima več kaj izgubiti. Ko je postal Joker, je bil Batman pač tam »po dolžnosti« in seveda bi se lahko preprosto predal, a potem ne bi imeli te izjemne stripovske serije. Torej, Batman je kriv, da Joker obstaja. In Batman je kriv, da je Jokerjev um ves čas na tisti tanki liniji med genijem in norcem. No, večkrat je na tej drugi strani …

Ampak Batman je postal popustljiv in se mora več časa ukvarjati z reševanjem življenj in skrivnih identitet svojih pomočnikov, svoje Družine, kot pa s preganjanjem zločincev v Gothamu in seveda največjega med največjimi – Jokerja. Slednjega kar leto dni od pobega ni bilo nikjer, sedaj pa se vrača še bolj zloben, okruten in seveda s še bolj dodelanim načrtom za pogubo Gothama in Batmana. Za nameček ima še skrivno sestavino …

Scott Snyder in Greg Capullo sta pri tem ustvarjanju zabredla res globoko. Ustvarila sta še bolj strašnega Jokerja, ki ga sedaj »krasi« njegov razpadajoči obraz, postregla z nekaj odličnimi zapleti, npr. uvodnim v bolnišnici, kjer se razkrije Merrymaker, neverjetnimi preobrati (recimo, ko Harley Quinn zbeži iz tesnih Jokerjevih okov), prevarami (od Jokerjeve črne knjižice z zapisanimi resničnimi identitetami celotne Batmanove družine do res odlično zasnovane zadnje večerje v Batmanovi jami) in seveda fantastičnimi dialogi, norimi (bolnimi) šalami in seveda kot vedno presenetljivimi razkritji.

Nekaj, kar sem se naučil pri trenutnem kupovanju stripov je tudi to, da je včasih dobro malo bolj pobrskati in kupiti celotno zbirko, ne le posameznih zvezkov. V tej izdaji (dobijo se namreč tudi posamezni »zvezki«, ki so naslovljeni po junakih) so namreč zbrane vse zgodbe, pa seveda še sklep, epilog in še kakšen bonus. Batman, Batgirl, Robin, Catwoman, Nightwing, Red Hood, Teen Titans, Harley Quinn, Alfred Pennyworth, Jim Gordon in še kdo – vsi so tu, vsi na kupu. In mnogi tudi pod vplivom Jokerjeve skrivne sestavine, strupa, katerega glavna kemična spojina nosi oznako … Ha.

Sama zgodba, ilustracije, zasnova … vse ima tisti »faktor X«, ki bi moral navdušiti vsakega bralca stripov. Tukaj je zbrano prav vse, kar mora kvaliteten in zanimiv strip imeti. In z vsakim novim branjem, z vsako drugo, vzporedno zgodbo, boste tu potem videli (in hoteli) še več. Ha!

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2013

Featured

Srce teme

Srce teme

Srce teme je kultni roman ukrajinskega avtorja Josepha Conrada, ki je izšel daljnega leta 1899 in ki ga je navdihnilo nekajmesečno potovanje s parnikom po reki preko Konga leta 1890. Roman, ki je opozoril na vse bolj perečo tematiko rasne diskriminacije, belgijsko vlogo pri kolonizaciji Afrike in ki je nenazadnje, navdihnil filmsko mojstrovino Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj.

Srce teme je eden tistih stripov, za katerega bi bilo skoraj nujno prebrati tudi knjigo. Peter Kuper, ki je nase opozoril z odličnimi stripovskimi predelavami Kafkinih del, je svoje delo sicer opravil odlično. Natančno in doživeto nam slika pripoved Marlowa, kako je kot mlad mornar odšel v Afriko. Prek odličnih tetinih vez dobi službo kapitana francoskega parnika, da z njim odpluje po kači podobni reki v središče zemlje. In ko pride do postojanke, kmalu dobi nalogo, da mora poiskati gospoda Kurtza, vodjo pomembne trgovske postojanke, ki priskrbi največje količine slonovine.

Pot je vse prej kot preprosta. Najprej morajo popraviti parnik, s katerim bodo odpluli in tu je Marlow odvisen od domorodcev oz. sužnjev. Sam do njih sicer nima zaničevalnega odnosa, kot ga ima do »divjakov« večina njegove posadke, nemalokrat pa čuti strah, saj je v družbi ljudožercev. Tudi sama plovba je polna težav in ko pridejo do domala blaznega Kurtza, njegova naloga še zdaleč ni končana. Najtežji del je pravzaprav šele pred njim.

Z današnje perspektive je težko ocenjevati vsebino Conradovega dela, ki mu je Kuper pač sledil. Ali so bili domorodci v Kongu res ljudožerci ali je bilo pač takrat takšno splošno prepričanje o »nevednežih in njihovih strašnih navadah«, kot jih označi Marlowova teta? Kurtz je bil druga plat tega kovanca – on se je z domorodci povezal, jih čutil, z njimi sobival, takorekoč postal eden izmed njih. Ali je prav zaradi tega zblaznel, ker je videl v samo srce teme?

Kaj sploh je srce teme in kako ga razumeti? Je srce teme Kongo kot nekakšno središče Afrike, »črne celine«? Ali je srce teme vsa ta dobro skrita zloba in pohlep v mnogih osvajalcih, predvsem francoskih in belgijskih, ki so na račun naravnih dobrin izkoriščali zemljo in ljudi?! Ali je srce teme Afrika kot taka, ki jo drugi, sploh pa belci, težko razumemo oz. je sploh ne? Številna vprašanja in pravzaprav prosta pot za odgovore in razumevanje. Že Conradovo knjigo so mnogi označili za globoko rasistično delo, kar samo dokazuje, kako težko jo je (pravilno) razumeti.

»Videl sem demone nasilja in demone pohlepa. Zaslutil sem, da se bom seznanil z mehkužnimi, hinavskimi, slepimi hudiči nenasitne blaznosti,« zapiše med opazovanjem afriških sužnjev, ki vpeti v okove prenašajo težko breme in zaključi z »Mirna vodna pot, ki je vodila do skrajnih koncev sveta, je bila mrakotna pod oblačnim nebom. In bilo je, ko da vodi … v samo srce, velikanske in silne teme.«Kuper me je navdušil v uprizarjanju podrobnosti. Sama reka, dogajanje ob reki in na reki, bogat živalski svet, izžeti obrazi domorodcev, zavaljeni in brezskrbni romarji oziroma kolonizatorji, pa seveda potem Kurtz in spomin na nesmrtnega Marlona Branda s tisoč in enim brezupnim, zblaznelim, pa hkrati tako odločnim izrazom na obrazu. Priznam, da bi mi bilo zagotovo lažje razumeti globino pripovedi, če bi prebral tudi Conradovo knjigo, tako mi je vse bolj jasno, da jo bom šel tudi sedaj brati, ker me je tudi stripovska priredba ne toliko navdušila, kot mi predvsem odprla vrata in me brcnila v rit, da bom šel raziskovat dalje.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura, 2020

Featured

Maus

Maus

Risoroman, ki je avtorju Artu Spiegelmanu prinesel celo pulitzerjevo nagarado. Roman, ki skozi podobo miši slika grozoto druge svetovne vojne in se obenem sooča tudi s psihičnimi posledicami in povojno depresijo. Strip, ki (presenetljivo) stereotipno prikazuje Jude, kar pa seveda ne zmanjšuje in še manj opravičuje genocida, ki se je izvajal nad njimi.

Maus sta pravzaprav dve pripovedi – ena, ki jo pripoveduje avtor, torej Art Spiegelman in ki se osredotoča predvsem na boleč in mučen odnos z očetom Vladkom in druga, ko slednji pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, tako o uspešnem in razkošnem življenju pred drugo svetovno vojno kot seveda o sami drugi svetovni vojni.

Risoroman Maus ima zgovoren naslov Zgodba o preživetju in če je le mogoče, poiščite skupno izdajo obeh delov. Prvi nosi naslov Krvava zgodovina mojega očeta, dogaja se v obdobju od sredine tridesetih do zime 1944 in ga tvori šest poglavij. Vse od začetka, ko spoznamo Vladeka Spiegelmana, njegovo družino in seveda srčno izbranko Anjo Zylberberg ter njeno premožno družino. Kaj kmalu postane jasno, da je Vlade zelo iznajdljiv in tudi deloven Jud, z jasnimi moralnimi vrednotami, ki ga ni sram poprijeti za nobeno delo. Tu so že nakazane tudi velike psihične težave, ki jih je imela Anja in ki jih je bilo vsaj začasno konec z rojstvom njunega prvega sina Richieuja. Ampak Medeni tedni (kot je naslov drugega poglavja) se kaj kmalu končajo in Vladek se lahko zgolj zahvali tako precejšnjemu premoženju kot iznajdljivosti (in kančku sreče), da je z družino kar dolgo vztrajal na Poljskem, v mestu Sosnowiec. Vojni ujetnik, Zanka se zateguje, Mišje luknje in Mišelovka nam res imenitno pričarajo tesnobno in temačno vzdušje za Judje na Poljskem – od groženj, skrivanja in bežanja, nasilja, pa selitev iz geta v geto in v geto znotraj geto ter seveda do koncentracijskega taborišča. Vladek in Anja sta pristala v Auschwitzu.

Vzporedno spremljamo tudi zapleten odnos med očetom in sinom, ki se odvija v New Yorku in kjer sin (avtor Art) vse bolj obupuje nad svojim očetom. Iznajdljiv, a pregovorno varčen, prepirljiv, nezaupljiv in boječ – preživel je grozo druge svetovne vojne in kot znajo povedati mnogi drugi preživeli, so to grozote, ki jih ne pozabiš. Vesel vsake malenkosti, (pretirano) se obremenjuje z vsakim izdatkom in trikrat (ali desetkrat) uporabi vsako stvar, ki jo je shranil in za katero se zdi, da bi lahko bila uporabna. Slabo leto, ki ga je preživel v taborišču, ga je naučilo vsega.

Drug del ima naslov In tu so se začele moje težave (iz Mauschwitza do Catskilla in naprej), kjer najprej glavno besedo zoper prevzame Art. Artu uspe izdati in vzbuditi precej pozornosti s prvim delom Mausa in nenadoma ga vsi sprašujejo o odnosu do druge svetovne vojne, genocida, koncerntracijskih taborišč, judovskega vprašanja itn., sam pa si želi zgolj mamo. Mama Anja je zaradi vse hujših psihičnih težav, ki so bile vsekakor povezane z doživetji in preživetjem vojnih grozot, leta 1968 naredila samomor, oče se je kasneje znova poročil z Malo, do katere pa je imel precej odbijajoč odnos, kot je zgovorno prikazano. Mauschwitz bi lahko označili kot taborišče misli in res slab prostor, v katerem se je znašel Art, tako po uspehu stripa kot očetovi smrti, a vseeno pride do spoznanja, da mora očetovo zgodbo oz. zgodbo staršev povedati do konca. Žal mu je, da je oče zažgal vse mamine dnevnike, ki jih je skrbno pisala in v njih zabeležila vse, prav vse. Vladek trdi, da se je tega po mamini smrti preprosto moral znebiti, pa čeprav je imel več kot očitne težave vreči stran karkoli uporabnega. Auschwitz (čas beži), … in tu so se začele moje težave …, pa Rešeni in Drugi medeni tedni znova slikovito orisujejo sklepna dejanja druge svetovne vojne, od nacistične panike, občutka svobode za številne jetnike ter znova in znova porajajoče groze vlakovnih kompozicij, bolezni, strahu, strojnic, lakote, smrti, negotovega jutri in še naprej prisotnega sovraštva do Judov.

Še sam Art v stripu nekajkrat zares osebno izkaže svoj dvom v pravilnost očetovih odločitev, navezanosti na družino in stereotipno judovsko varčnost, hrepenenje in hlepenje po bogastvu in kopičenju. Presenetilo me je, kako odkrito je Art prikazal Vladkov odnos do temnopoltih, na katere gleda zelo podobno kot so in še vedno mnogi gledajo na Jude – zgolj in samo slabo, zaničevalno. Arta boli tudi, ker imata z očetom tako slab odnos in sam ve, da je bil za očeta veliko razočaranje, saj ni sledil očetovim sanjam, ampak je postal umetnik. Spopadanje z materino boleznijo, čustveno razsulo, v katero ga je pahnila njena smrt in lasten odnos s Francoise, ki je ves čas v senci in pod pritiskom na koncu pošteno dementnega očeta Vladka. Zdi se, da se jasno spomni le še vojnih grozodejstev …

Risoroman Maus vas bo pretresel. Neverjetno je, da takšnim knjigam in izpovedim navkljub še vedno obstajajo takšni, ki v obstoj in delovanje koncentracijskih taborišč dvomijo oz. jih celo zanikajo. Vsak od nas, ki je imel kakšnega sorodnika (ali pač pozna koga), ki je vse to doživel in preživel ter je slišal zgodbe, se lahko zgolj zgrozi in si še enkrat več reče, da se kaj takšnega ne sme ponoviti. Pa vsi vemo, da se je in da se še vedno dogaja. In kot sem vzporedno z branjem Mausa prebral zanimivo misel (in pozabil čigava je): »Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.« Govorite in pogovarjajte se o tem in ni važno, kdo je bil naš in kdo vaš, pomembno je, kdo je bil dober in kdo slab. Na srečo so dobri to vojno, sicer le eno od mnogih bitk v zgodovini človeštva, dobili, ampak na končni poti do zmage je umrlo veliko preveč dobrih. In nedolžnih.

Rating: 5 out of 5.

Založba ZRC, 2019

Featured

Joker: Killer Smile

Joker: Killer Smile

Omenil sem že, da je Joker vsekakor moj najljubši negativec in nasploh eden najljubših stripovskih likov. Zelo sem se razveselil, ko sem na polici moje najljubše knjigarne opazil relativno svež strip o Jokerju – Killer smile.  Malce drugačna grafika in obetajoča zgodba …

Ne preveč bleščeča in kičasta naslovnica in na prvi strani vprašanje – »You sure it’s me who’s out of place here, doc?«. Povsem jokerjevsko, seveda. Piše Jeff Lemire, riše Andrea Sorrentino in priznam – nisem poznavalec, le ljubitelj. Nekaj prvih kritik, ki sem jih opazil, stripu niso bile naklonjene – še ena zgodba o psihiatru, ki želi pomagati Jokerju, pa na koncu znori sam. Najbolj slavna tovrstna zgodba je zagotovo tista s Harleen Quinzel. In ja, ta Joker je seveda drugačen od tistega izvirnega, ki so ga ustvarili Bill Finger, Bob Kane in Jerry Robinson, pa tudi od meni zelo všečne različice Alana Moora in Briana Bollanda ali tiste Scotta Snyderja in Grega Capulla. Vsebuje temačnost, prežečo nevarnost, obešenjaštvo in kot vedno – neustavljivo privlačnost.   

Psihiater je tokrat Ben Arnell, prizorišče seveda še enkrat več sloviti Arkham Asylum. Psihiater, ki je prepričan, da ima pod nadzorom sebe in Jokerja in da bo našel način, kako ga ozdraviti, mu pomagati. Replike med glavnima akterjema so odlične in vsakič znova sem presenečen nad tem, kako uspešno pisci nadgrajujejo Jokerjeve domislice, kako bistroumni so njegovi nesmisli, polni življenja in filozofije. (Ne, ni mi zlezel pod kožo, vsaj ne na stripovski način).

Ben Arnell ima popolno življenje, razkošen dom, čudovito ženo Anno in pridnega sina Simona. Srečo. Veselje. Predvsem veselje in smeh. Resnično najlepše od vsega. Vas spominja na koga? Potem se začne pisati neka druga zgodba – o Happyvillu in Mr. Smilesu … in od tu naprej gre za Bena Arnella le še navzdol. Svetov med seboj ne loči več – kaj je res in kaj plod njegove oz. Jokerjeve domišljije, njegovega izprijenega sveta, začenjajo se prividi, neskončne nočne more in tudi življenje kmalu postane nočna mora. Jokerjev zdravnik še enkrat več postane njegov pacient, nato vdani sluga. Število žrtev se seveda povečuje.

Preplet zgodb je še enkrat več zelo tesen in na trenutek težko sledljiv. Igrive barve Happyvilla, sivina in črnina Arkhama, krvavo rdeče obarvane misli, sanje in spomini glavnih akterjev, vijolično-zelena … pretresljiv konec, seveda. Z vsaj enim usodnim preobratom še pred tem. Pa še dodatek tej posebni izdaji (zbrani so namreč vsi trije stripi Joker: Killer smile) in sicer Batman: The Smile Killer, kjer spremljamo malega Brucea, ki po televiziji spremlja priljubljeni popoldanski otroški program – Mr. Smiles playhouse. Tu je Mr. Pouts, pa seveda Bruce Wayne in tudi Ben Arnell, Jim Gordon in drugi znani karakterji. Bruce / Batman pa ve, da ga Gotham potrebuje, pa čeprav mu nihče ne verjame, kdo je …

Presenečen sem bil, ko sem spoznal, kako zelo je Joker vplival na odmevno zgodbo v wrestling svetu. Seveda me je groteskni in domala neuničljivi The Fiend ves čas (še posebej pred trenutno reinkarnacijo) spominjal na Jokerja, nikoli pa nisem povezal Firefly Fun House segmentov s Happyvillom in Mr. Smilesom. Celo njegova trenutna sopotnica v ringu Alexa Bliss je bila v nekem obdobju močno navdahnjena s Harley Quinn in se znova vrača v tisto obdobje. Tako vpliven je Joker in vse zgodbe, ki so jih številni pisci in risarji ustvarili in jih še bodo.

Rating: 4 out of 5.

DC Black Label, 2020

Featured

Rdeči alarm

Rdeči alarm

Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.

Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.

Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.

V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.

Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.

Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.  

In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.

Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!

Rating: 5 out of 5.

Forum, 2019

Featured

Črni plamen

Črni plamen

Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.

Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.  

Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.

Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?

Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapleteno večnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.

In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.

Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.  

Rating: 5 out of 5.

Založba ZRC, 2021

Featured

Batman: The Killing Joke

Batman: The Killing Joke

Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …

Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.  

Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.

The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.

No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.

Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.  

Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2011

Featured

Zgodbe iz karantene: 2. val

Zgodbe iz karantene: 2. val

Pravijo, da se bližamo koncu tretjega (in upam, da ne začetku četrtega) vala, ko je Gašper Kržmanc po dobro sprejetem 1. valu (knjigi, ne epidemiji) izdal Zgodbe iz karantene: 2. val. Tisti, ki ste ga tako kot jaz, spoznali skozi številne zabavne zgode in nezgode, anekdote in še kaj, ste zagotovo nestrpno pričakovali nadaljevanje …

Osebno me je prvi del zabaval. Morda sem takrat pričakoval (pre)več, nisem najbolj razumel Gašperjevega humorja (še zdaj ga včasih ne) ali pa sem bil preveč obremenjen z vsem krog in okrog epidemije. Ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da je bila to ena bolj zabavnih knjig tega koronskega časa. Tako kot sem se neizmerno zabaval ob Burićevem pripovedovanju zgodb iz vojnega Sarajeva, sem se zabaval tudi ob Gašperjevih zgodbah iz karantene. Bile so zabavne, pa smo na smeh takrat kar pozabili. Preveč resno smo jo vzeli, najbrž.

No, ampak korone in epidemije ter vsega povezanega očitno nismo jemali dovolj resno. Prišel je drugi, pa tretji in … ne, ne, naj bo dovolj teh valov. Naj bo tretji zadnji. Gašper mi je zadnjič zaupal, da se zgodbe tretjega vala menda pišejo kar same, torej ustvarjalne blokade nima. Upajmo samo, da se jih ne bo odločil uglasbiti! (Šala, Gašper je dejansko odličen kitarist)

Zgodbe iz karantene: 2. val so drugačne. Seveda, saj je bil tudi drugi val povsem drugačen boste rekli. Gašper še vedno trdi, da vlada dela dobro in skoraj v vsakem dnevu epidemije omeni (in obogati njegov spisek znanj in veščin) samooklicanega epidemiologa in strokovnjaka za vse mogoče, ki je »ušel« v eno od severnih držav. In stanje epidemije ga seveda še vedno na kaj spomni, le da tokrat spomini niso tako razpršeni kot v prvem delu, ampak se osredotočajo predvsem na počitniški čas, ki ga je Gašper z družino preživel na Visu. Ja, na Hrvaškem!!! Nezaslišano. No, morda je zanj olajševalna okoliščina ta, da njegova žena prihaja s tega lepega hrvaškega otoka. Morda.

Izhodišče je, da smo vsi v istem čolnu, pa čeprav nismo. Nekateri čakamo na rešilni pas, veliko je tistih, ki se prevažajo z gumenjaki, morda kdo SUP-a, izbranci pa epidemiji navkljub uživajo na razkošnih jahtah. No, ali pa bodo, ko bo vsega tega konec in bodo izstavili račune. Seveda je smiselno, da nas Gašper v zgodbah drugega vala popelje na morje. Poleg Gašperja tako spoznamo njegovo ženo (ne bom komentiral), hči (poznamo mi navite dvoletnice), nekaj sorodstva in kup Antejev z Visa. Gašper trdi, da je spoznal samega Magica Johnsona (česar mu res ne verjamem, ker je zgodba celo zanj preveč neverjetna), marsikatero modrost se je naučil iz otroških pravljic in če ne veste, kako pripravljati katero ribo … no, sedaj boste izvedeli. (jaz še vedno ne vem, katere so modre in katere bele) Nekaj nepričakovano voajerskih izkušenj, kakšno modrovanje in ves čas spremljajoča grožnja okužbe s korono.

Zgodb je manj, kar ne pomeni, da kvaliteta trpi. Daleč od tega. Več kot očitno je, da si je Gašper hitro nabral obilo (pisateljskih) izkušenj in da mu pero vse bolj teče, da so zgodbe bolj domišljene in dodelane, za nameček umeščene celo v koncept. Iskreno povedano – z Gašperjeve strani se tudi tretjega vala ne bi branil. In ker je vlada delala dobro, ga morda celo dočakamo.

Rating: 4 out of 5.

Uho & Oko, 2021

Featured

Fejk

Fejk

Norveška avtorica Mina Lystad zna odlično nagovarjati mlade, kar je dokazala že z romanom Luzerka, v katerem se je »spopadla«  z družbenimi omrežji, všečki in vsem s tem povezanim, kar se zdi resnično, pa ni. V nadaljevanju, naslovljenem Fejk, se ob vzporedni najstniški ljubezenski zgodbi posveti danes vse bolj pereči in prisotni temi – lažnim novicam.

Marie je zdaj devetošolka, ki še vedno živi sama z mamo, ima nekje ob sebi vedno prijateljico Idil in je prebolela nesrečno ljubezen do Espna, zdaj najboljšega nogometaša na šoli. Soočena pa je z novo vlogo – kot ena od ustvarjalk nekoč zelo priljubljenega šolskega časopisa je odgovorna, da z odmevnimi novicami poskrbi za dvig branosti. Za urednico Maggo bi težko rekli, da je polna idej – njen recept za uspeh so namreč lažne novice (»fake news«, od tu tudi naslov), kar svojim mladim sodelavcem razloži na nekaj zelo zgovornih primerih.   

Marie je tista, ki to prva spozna in tudi usvoji. Morda še toliko bolj, saj se bo kmalu odprlo mesto urednika časopisa, ki se ga sama sploh ne bi branila. Narediti mora intervju s simpatičnim, ampak zadržanim desetošolcem Tarjeijem, ki ni posebej zgovoren, zato Marie z Maggino pomočjo naslov in članek pošteno »zabeli«. Vse za več klikov in boljšo branost. A med plaho Marie in simpatičnim ter zaželenim Tarjeijem preskoči iskrica, ki jo Idil razplamti in prijateljico polni s samozavestjo. A pojavita se dve težavi – Tarjeijev prijatelj Jesper, ki mu gre Marie in njene lažne novice ter intervjuji na živce, poleg tega se zaveda, da ga bo izpodrinila iz prijateljevega življenja ter Mariejina nesojena ljubezen Espen, ki se nenadoma začne zanimati zanjo.

Dovolj je en intervju, en neroden trenutek in ena fotografija. In seveda udaren naslov! Magga v Mariejini ljubezenski neodločnosti vidi odlično priložnost za novico vseh novic, trač leta in še bi lahko kaj napisali. Za lažno novico vseh lažnih novic! Marie je obupana, Idil besna. In če se je Marie še pred dnevi prebujala iz sladkih sanj, v katere jo je zazibalo sporočilo Všeč si mi, se je zdaj znašla v nočni mori Se ne vidiva več. Zgodba se sicer potem relativno hitro odvije in razplete, a vam ne bom izdal, kako. (glede na to, da gre v prvi vrsti za mladinsko branje, si sicer lahko mislite)

Priznam sicer, da sem pričakoval več lažnih novic oz. spopadanja mladih z njimi in manj ljubezenske zgodbe. Hkrati pa vem, da mladi ne bi želeli brati priročnika o tem, kako ločevati resnične novice od lažnih, tako da je to bolj komentar odraslega bralca in starša, ki svoje otroke skuša ločiti med dobrim in slabim, lažnim in resničnim. Zato si je vredno prebrati spremno besedo, ki jo je zapisala dr. Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Tisti, ki Časorisa morda še ne poznate, mu naklonite nekaj pozornosti in z njim seznanite tudi svoje otroke. Tam lažnih novic ne boste našli, tudi suhoparnih in dolgočasnih poročanj ne, ampak novice, ki zanimajo otroke in tudi pisane na njim poznan način.

Enako pravzaprav velja tudi za knjigo Fejk – veliko kratic, vzklikov, slenga, prepisov SMS sporočil, osveževanja družbenih omrežij. Veliko je tudi samoizpraševanja v lastna dejanja in odločitve in lahko rečem, da je Mina Lystad odlično prikazala življenje mladih danes, njihovo vpetost v vse bolj »fejk« družbeno-virtualne svetove. Zato ne zamudite priložnosti, da avtorici prisluhnete in jo celo kaj vprašate – danes, 21. 4. ob 20. uri na YouTube kanalu založbe Miš, v spremstvu Boštjana Gorenca – Pižame.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela
.