Featured

Lili Bosniae

Tretji roman Adriane Kuči, ki me je prepričala že s prvima dvema – Ime mi je Sarajevo in Noč, ko je preplavala reko; je v tem trenutku zagotovo njen najboljši. Njen slog pisanja, spretno prepletanje zgodbenih niti in seveda zanimivi liki, ki se skozi zgodbo razvijajo pred vašimi očmi. 

Najprej zgodba, kako sem prišel do te knjige. Konec maja je bil za Cankarjevim domom organiziran eden od premnogih knjižnih sejmov na zraku, ki pa jih, če je le mogoče, seveda z veseljem obiščem. To, da je Adriana izdala nov roman, sem opazil prek njenih objav na družbenih omrežjih, kjer sicer z največjim veseljem berem tudi njena razmišljanja in zapise o knjigah. Ter tudi čem drugem aktualnem. In naneslo je tako, da sem v enem od zapisov opazil, da bo prisotna na stojnici založbe Hirondelle, kjer bo seveda moč kupiti knjigo in dobiti avtoričin podpis. Nisem poseben lovec na avtograme, ampak vem, da sva z dekletom naredila že cel krog po sejmu in da sem kar nekoliko razočarano gledal, kje bom našel to stojnico. Od vseh želenih knjig mi je manjkala le še ta. Potem se obrnem in si zazrem iz oči v oči z Adriano Kuči! Naključje. Kratek vljudnosten klepet – do tistega trenutka se drugače kot na družbenih omrežjih nisva “poznala”, dobil sem seveda tudi avtogram 🙂 in potem je knjiga čakala na trenutek. 

Trenutek se je zgodil med letošnjim počitnikovanjem v Beogradu. Tisti, ki me poznate nekoliko boljše, veste, da so ti trenutki pri meni lahko zares posebni. Lansko branje Rahmanovićeve Crne duše je premaknilo nekaj v meni. In rekel sem otrokom, ko sem končal z branjem, da je “Lili Bosniae mogoče moja letošnja Crna duša”. Ne vem, seveda ne. Dejstvo pa je, da sem nekaj več kot 400 strani z užitkom prebral v dveh dneh.  

Kaj je na Adriani Kuči in njenih romanih tako posebnega? Predvsem to, da je iskrena, pristna in predvsem prepričljiva. Ob branju tega romana sem več kot enkrat pomislil, da imam opravka z našo (pa si predstavljam, da si jo ob uspehih vsi jemljejo za svojo) Elif Shafak. (Tudi, ko na neki točki Lejla, ena od junakinj, razlaga o tem, kako človeški možgani praviloma še sedem minut po človekovi smrti funkcionirajo in se menda spominjajo življenja, pač nisem mogel mimo njene 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, kjer svojo zgodbe in svoje spomine pripoveduje prav junakinja Lejla.) Spretno tkanje zgodb, manj poetičen, a še vedno izredno liričen in preprosto lep jezik, toliko modrosti v stavkih, da bi najbrž lahko napolnil kakšno družbeno omrežje z njimi (ampak verjemite, je vredno prebrati celo knjigo!), izredno zanimivi liki in bi upal reči, da neka iskrica, ki vse skupaj zaneti. In kot sem rekel že pri mnogih – glede na to, da gre za rojeno Sarajevčanko, ki je tam živela in ustvarjala dolga leta, je njena raven poznavanja in obvladovanja slovenskega jezika občudovanja (ali pač zavidanja) vredna. 

Sprva se zdi, da je Lili Bosniae zgodovinski roman. Potem se bo bralcu zazdelo, da bomo spremljali usode (vsaj) treh žensk v različnih časovnih obdobjih. Kdo je bila Jelena Gruba, boste izvedeli v knjigi. A zgodba se kaj kmalu utiri in osredotoči na dve junakinji – Lejlo in Lili. Lejla, 17-letnica, sredi vojnega Sarajeva zanosi z Borisom. Ljubezen, sploh pa nosečnost, ki je ne odobravajo ne eni, ne drugi starši. Boris, srbskega rodu, odide. Lejla, bošnjaškega rodu, ostane. Rodi otroka in ga pusti na vratih sirotišnice. 

Lejla na neki točki odide, v Slovenijo, doštudira medicino, se zaljubi v Simona in postaneta starša Ajši. Le da družinsko veselje ne traja prav dolgo. Simon beži, k delu in kasneje k drugim ženskam. Mojster manipulacije in besedičenja. Najbrž lik, ki bi lahko dobil svojo knjigo, a si je ne zasluži. Ajša odrašča, pozna resnico o svojem očetu boljše od mame in se upira. Na vse načine in z vsemi štirimi, predvsem pa z razumom in ostrim jezikom. Žal sem se tudi sam vrnil v čas, ko se je moj najstarejši sin upiral in ko sem bil pogosto na robu obupa. Imeniten uvid tako v nemoč staršev in tudi nerazumljene klice na pomoč najstnikov. Boleče, odpira rane, reže v brazgotine.  

In potem Lili. Nikoli ni poznala prave mame, še manj očeta. Njena mama je bila Vera, ki jo je našla v sirotišnici, ji dala ime in jo vzgajala kot svojo. Pa čeprav uradno ni bila nikoli njena. In ke rni nikoli poznala staršev, je bila vedno nikogaršnja. Skozi leta je ugotovila, da tisti, ki bi jo morali imeti najrajši, pravzaprav niso želeli, da obstaja. Ali, da je bila morda rojena v času, ko se takšna ljubezen ni smela zgoditi in ko so se otroci rojevali tudi kot posledica zločinskih dejanj, ne pa zaletave in najstniške ljubezni. 

Lili vstopi v Lejlino in Ajšino življenje. In saj vam bo kaj hitro jasno, da se krog na nek način sklene. Tri trpeče duše, tri trpeče ženske, veliko čustev, nemoči in brezupa, pa obenem upanja in ljubezni, a kot da se nobena od njih ne zna izraziti, kot je treba. To velja posebej za mati in hči, za Lejlo in Ajšo. Lili je katalizator. Nekakšen cvet, ki kljubuje vsemu, tudi najhujšemu in prinaša upanje. Lili Bosniae.  

In morda bi avtorica lahko zgodbo sklenila v Sarajevu, v še vedno ranjeni Bosni in Hercegovini, je Lejlo in njenega novega izbranca – tistega, ki posluša in ne obsoja; Gregorja, poslala v Darfur. Morda je tja preslikala lastne bolečine in izkušnje vojnega Sarajeva, zagotovo je povlekla vzporednice z vsem strašnim, kar se dogaja v Gazi oz. Palestini in … ja, kako svet znova miži in molči. 

Ob vsem skupaj se seveda bolj poraja vprašanje, kaj bo Lejlin odhod na “konec sveta”, kjer je njeno življenje vsak dan ogroženo, pomenil za njeno hči. Hči, ki je znala svoji mami velikokrat očitati, da je tako ali tako ni nikoli bilo? Ranjeno hči, ki želi biti odrasla, ki misli, da je odrasla, a je še vedno otrok, kar spozna v vsega skupaj nekaj dneh. Bodo stare brazgotine znova zacvetele in skoraj pozabljene rane začele znova krvaveti?

Morda bo kdo zapisal, da je Lili Bosniae feminističen roman. Mislim, da ni. Pod črto ni niti zgodovinski roman, pa tudi ne pripoved o vojni. Vojnah. No ja, mogoče pa je pravzaprav roman o bitkah in vojnah. Tistih, ki potekajo v vseh nas – starših, otrocih oziroma najstnikih, partnerjih; in tistih, ki divjajo tam zunaj – naj so to dejanske vojne, ki jih kar ni konec ali pa tiste vojne, ko se moramo soočiti z nekom, ki je tako zelo prepričan v svoj prav, pa čeprav vsi okrog njega vedo, da nima prav. Pogosto so prav to ljudje, sploh, če imajo dovolj moči, tisti, ki začenjajo najbolj boleče prepire, hude prepire ali pa nenazadnje – vojne. 

Predvsem pa – in ne zamahnite z roko; je vsaj zame to roman o ljubezni. Ljubeznih. Do otroka, starša, mesta, poklica, do ljudi in življenja. Do drugačnosti. Lili Bosniae je roman, ki vas bo čustveno najbrž popolnoma spraznil in vas obenem napolnil. Vsekakor pa je roman, ki ga ne boste pozabili. 

Rating: 5 out of 5.

Hirondelle, 2026  

Featured

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown, ki ga večina še vedno najprej poveže s slovito Da Vincijevo šifro, se po osmih letih vrača z novo knjigo, s še šesto prigodo, v kateri je glavni Robert Langdon. Knjiga, ki je na nek način knjiga o knjigi, nekakšna teorija zarote in obenem na trenutke tako zelo strokovna, da bi za razumevanje potrebovali kakšen slovar.

In kakorkoli ob vsaki novi Brownovi knjigi med bralci zavlada najprej pričakovanje, potem vznemirjenje in praviloma tudi navdušenje, res težko rečem, da me je Skrivnost vseh skrivnosti navdušila. Dejstvo je, da nisem ljubitelj teorij zarot – kakorkoli zanimive so lahko in seveda pri večini razmišljujočih sprožijo tisti gromozanski “kaj pa, če je vse res?”, obenem mi je svet, o katerem piše, precej neznan, knjiga se mi zdi razvlečena in predolga (pa čeprav se vse skupaj pravzaprav zgodi v enem samem dnevu) in čeprav ne tako zelo očitno, kar pretirano poveličuje ZDA in njihovo nadmoč. Pa čeprav se v zaključku modro vpraša, kdo bo stražil stražarje, se zdi jasno, da so edini šerifi, stražarji in še kaj pravzaprav Američani. Tako da je po drugi strani strašljivo in grozljivo, kako resnično vseprisotni so. 

Kaj pa, če je vse res?

Robert Langdon, strokovnjak za simbole, za katerega se zdi, da bi se najbrž še sredi največje puščave uspel utopiti v gromozanskem (skrivnostnem) jezeru, je tokrat v Pragi. Z njim pa Katherine Solomon, podobno izjemna strokovnjakinja za noetiko (kaj je noetika?), s katero sta v ljubezenskem razmerju in ki je tik pred izdajo zares pomembne knjige glede človeške zavesti, ki bo tako in drugače pretresla svet. Zaporedje nenavadnih dogodkov, ki se sprva zdijo naključni, Langdona znova pahne v smrtno nevarnost, ko bo moral biti tako James Bond, Indiana Jones kot MacGyver obenem. Ljubljena Katherine izgine, trupla se kopičijo, v tajnih operacijah izginejo vse kopije strogo varovanega in zaščitenega rokopisa njene knjige, v divjih pregonih sodelujejo tako češka policija, ameriška vojska, ameriško veleposlaništvo kot seveda tudi skrivnostna bitja, tokrat sloviti praški Golem. Odkrito priznam, da bom šokiran, če tudi po tej knjigi ne bodo posneli filma. Slikovita in skrivnostna Praga kar kliče po tem. 

V to mešanico je Brown dodal ruske sirotišnice, epileptike, CIO, skrivnostne ameriške službe, ki delujejo pod krinko in za nameček Prag. Prag = Prague. Praga. Kaj je Prag, kakšen je njegov resnični namen in kaj se tam dogaja? Tako blizu vsem in obenem tako zelo odlično skrito pred prebivalci Prage in pravzaprav celotnim svetom. No, in seveda neskončno dolgi dialogi, sploh med Katherine in Robertom o človeški zavesti, raziskavah, prebojnih odkritjih, prevarah in zarotah, neslutenemu znanstvenemu napredku in neki (oboroževalni) vojni, ki se odvija … khm, tako blizu in tako daleč. ZDA so seveda krive za vse, obenem pa nas pred vsem tem varujejo. Zakaj? Zato, da varujejo sebe in svoje interese ali preprosto zato, ker želijo imeti popoln nadzor nad vsemi nami. In kot da ni dovolj, da le nad nami, ampak tudi nad našimi mislimi, občutenji, sanjami, doživetji … preprosto vsem. 

Skrivnost vseh skrivnosti. 

Zelo podobno kot v vseh drugih Brownovih knjigah, boste tudi tokrat spoznavali evropsko prestolnico – z zgodovino, običaji, pogosto nevidnim in skritim. Dirjali boste po ulicah in četrtih, mimo zgodovinskih stavb, po parkih (in pod njimi), brez številnih cerkev ne bo šlo, kot tudi ne kulturnih značilnosti. Praga, seveda, kot sem že omenil. Preobratov ne manjka, kot tudi ne presenetljiv razkritij, izdajstev, čudežev in rešitev ne le tik pred zdajci, ampak že kar takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno. 

Seveda vam nalašč ne želim izdati preveč. Ali bo ta knjiga spremenila vaše dojemanje in razmišljanje o človeškem umu, naši zavesti in svetovnem dogajanju? Morda. Branje je naporno in – še enkrat; za moj okus predolgo in s preveč balasta. Na tistih zaključnih straneh boste lahko prebrali koliko ljudi je sodelovalo pri raziskovanju in pomagalo Brownu pri pisanju, da knjiga deluje verodostojno, pa čeprav … še enkrat, kaj pa, če je vse res?

Mislim, da sem v preteklosti že razmišljal, da se je Brown kot mnogi drugi uspešni avtorji ujel v lastno past. Ustvaril je izredno zanimiv lik, ki se očitno ne stara, a se z vsako novo knjigo zdi, da mu zmanjkuje sape, podobno kot jo tudi avtorju, ki je s prvimi knjigami letvico postavil izredno visoko. Langdon se zdi neuničljiv in vseveden. In pravzaprav sem radoveden, kako bo Brown na neki točki zaključil kariero (in življenje) Roberta Langdona. Ali bo pač (p)ostal nesmrten?

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga 2026  

Featured

5 sestavin: Sredozemska kuhinja

Jamie Oliver je najbrž eden tistih moških, ki ga mnogi moški nimajo najrajši. Kuhanje je naredil tako zelo popularno in ga obenem prikazal kot nekaj sila enostavnega, pa seveda tudi »moškega«, da hočeš nočeš, pač kuhaš.

Sam se še dobro spomnim tistih prvih Jamiejevih popoldanskih polurnih TV-oddaj, ki jih je vrtela nacionalka, ob katerih je moja mama obupavala nad umazanijo, količino oljčnega olja in dejstvom, da je vse mešal kar z rokami. Sam, z neko skrito in prikrito strastjo do kuhanja od malih nog, pa sem ga zgolj opazoval. Pa je od tistih oddaj do tega, da sem dejansko začel kuhati, preteklo še kar nekaj vode. In priznam, da kuhati nisem začel, ker bi me Jamie Oliver tako zelo navdušil, ampak ker sem moral. Drugo priznanje – kuharske knjige Jamieja Oliverja so mi pri tem v veliko pomoč. 30 minut za obrok, 15 minut za obrok, Ena, Vegi, Prihranimo z Jamiejem, Skupaj … ja, to so naslovi njegovih kuharskih knjig in so mi vedno pri roki. Pa seveda tudi 5 sestavin, kjer britanski kuhar še enkrat več pokaže, kako je kuhanje res lahko preprosto. Treba je sicer priznati, da Jamie marsikateri recept ponovi, malenkostno prilagodi, mogoče celo popravi, pa vseeno – meni je pravzaprav najbolj pomembno, da so zapisi dovolj jasni, da točno veš, kaj in kako naredit in da včasih že z menjavo kakšne sestavine lahko narediš veliko. 

Sredozemska kuhinja kot taka ima zame sicer eno napako, ki je drugim pravzaprav glavna privlačnost. Ribe in morski sadeži. (tukaj bi bil sedaj globok vzdih in tisti, ki me poznajo, vedo, kaj to pomeni). To je vrsta hrane, ki je nimam posebej rad, še manj rad pa jo pripravljam. Ampak mogoče bo pa ta knjiga točka preobrata, kdo ve. 

Kot smo pri Jamiejevih knjigah vajeni, je tudi ta razdeljena na logična in smiselna poglavja: Solate, Juhe in sendviči, Testenine, Zelenjavne jedi, Pite in žepki, Morski sadeži, Ribe, Piščanec in raca, Govedina, svinjina in jagnjetina in Sladice ter seveda za dodatek nekaj koristnih nasvetov. 

Sredozemlje geografsko zaobjema kar 22 držav in tako si lahko predstavljate, da tu niso le vplivi italijanske, španske in grške kuhinje, ampak tudi tunizijske, maroške, egipčanske, turške in seveda tudi jadranske. Torej bogat nabor zelenjave in sadja, začimb in okusov. 

Moja osebna priporočila? Solate – ožgana sesekljana solata z zrelimi paradižniki, svežim koprom, česnom, čilijem in ploščatim kruhkom (slednjega boste pripravili sami). Juhe in sendviči – zmaga pač gobova juha s kislo smetano in hrustljavimi gobami, blizu je tudi sendvič s klobaso, kjer okus dajo pečene paprike ter nadev iz ovčjega sira in olivna tapenada, pa tudi vroči sredozemski sendvič s sočnim piščancem, pečeno papriko, pestom in črnimi olivami ni od muh. 

V poglavju Testenine preseneti karbonara s kostanjem, prekajeno panceto, pekorino sirom in poprovo omako, lazanja s pečeno bučo, kostanjem in sirom, kar precej drugačne so testenine po turško – jagnjetina, česen, jogurt in meta!, enako velja za maroške, kjer so glavna sestavina artičoke. Potem so tu Zelenjavne jedi, kjer mi je takoj v oči padla falotska rižota z ratatujem (lahko uporabite tudi svežo oz. konzervirano zelenjavo), kjer da piko na i okusu kozji sir, všeč vam zna biti tudi mudžabra (rjava leča in bulgur, pa čebula, kumina in jogurt, dodate pa lahko bodisi zelenjavo ali – potem to ne bo več zelenjavna jed; ostanke pečenega mesa!), pa njoki z zimskim zelenjem (črni ohrovt, maskarpone in gorgonzola),  potem pa je tu še pregrešno dobra (in enostavna) španska krompirjeva tortilja (pečena paprika, čebula, krompir, jajca in vodna kreša), ki po sistemu priprave spomni na okonomiyaki. 

Pite in žepki presenetijo z ohrovtovimi sarmicami (nadev iz klobas in riža, paradižnikova omaka ter stopljen kamamber sir), zanimivimi nadevanimi kruhki (sredozemska zelenjava, sveža meta pistacija in feta sir), ki pa zahtevajo kar nekaj spretnosti pri oblikovanju »čolničkov«. Potem pa dve moji »najljubši« poglavji – Morski sadeži ter Ribe, za katere priznam, še zbiram pogum. Mogoče pride na vrsto kot prva preprosta soparjena riba s sladko papriko in porom ter zeliščnim prelivom s pomarančo. Piščanec in raca sta spet bolj domači področji, pa vseeno – zanimiv hrustljav piščanec z mleto papriko, raznobarvno papriko in krompirjem, piščanec v loncu (s krompirjem in zeliščno salso), preprosta in zelo okusna enolončnica s piščancem in klobasami ter enkratno marinado, velja poskusiti tudi pečen kuskus s piščancem ter marinado iz tzatzikija, sladko rdečo papriko in osmojeno (rdečo) čebulo in še kakšna zanimiva kombinacija se najde. 

In ne pozabite – še vedno govorimo o zelo okusnih jedeh, ki jih pripravimo iz petih sestavin! Govedina, svinjina in jagnjetina so nekoliko bolj delikatne in kjer potrebujete nekaj več izkušenj in tudi občutka, pa vseeno – rebrca z rdečim vinom ter omako iz rdečega vina in paradižnika, svinjska ribica v kremni gorčični omaki (pa še gobice in rukola!), krepka enolončnica s svinjino (zmaga pravzaprav priloga – sladki pire iz paradižnika in buče), pečeni orjaški fižol (zraven pa mini mesne kroglice iz klobase ter sladki paradižnik in feta sir) in potem smo pri Sladicah. Pita z limonino kremo? Mogoče pistacijeva panakota? Pečena sirova pita? Rajši neham? 

Pri razumevanju receptov ne boste imeli posebnih težav, prej s kakšno sestavino, začimbo ali pa ste mogoče neustrezno opremljeni. Priznam, da se mi pogosto zgodi, da moram kakšen recept ali način priprave malo prilagodit, a z nekaj dobre volje in potrpljenja, vam bo zagotovo uspelo. Moj nasvet bi bil še – vzemite si čas. Sploh, ko nekaj pripravljate prvič. Recept rajši preberite dvakrat ali trikrat in kaj naj rečem – če je uspelo meni, bo zagotovo tudi vam. Pa dober tek!

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2024  

Featured

Toni si želi na morje

Po prevodu stripa Philipa Waechterja o dečku Toniju, ki si želi novih nogometnih čevljev, lahko že kar nekaj časa beremo novo zgodbo, v kateri si Toni tokrat želi na morje.

V prvem delu smo se že lahko prepričali, da življenje za Tonija in njegovo mamo ni najbolj z rožicami postlano in da si ne moreta privoščiti vsega, kar je mnogim drugim družinam in otrokom zelo samoumevno. Vsekakor zelo aktualno dogajanje tudi pri nas, ko starši pogosto lahko zgolj opazujemo prepad, ki se tvori med našimi otroki. Pogosto smo kar starši tisti, ki ga ustvarjamo, ko otroku ne znamo reči Ne in Dovolj. 

Težko pričakovani čas poletnih počitnic in misli o vseh nepozabnih dogodivščinah se za Tonija razblinijo že aprila, ko mu mama iskreno pove, da letos ne bo nič s poletnimi počitnicami, saj nima denarja. Bosta čas preživljala doma, odkrivala okolico in se imela ravno tako lepo, s čimer se Toni seveda ne strinja. S prijateljem Teom med obiskom gospoda Šumija (kjer kupujeta vrečke slaščic) med naključnim listanjem pride na odlično idejo – z mamo bosta sodelovala v kakšni od številnih nagradnih iger za poletne počitnice!

Ob desetinah poslanih kupončkov se jima nasmehne sreča in zadeneta počitnice v hotelu Smrekov gaj – hotel s petimi zvezdicami, bonom za paket »Povsem brez skrbi« in bazenom, Tonija pa malo zaskrbi, ko prebere »za vse v najboljših letih«. Le kaj bi to lahko pomenilo? Hotel Smrekov gaj je res imeniten, a nikakor ne za aktivnega fanta, ki želi skakati v bazen in brcati žogo ter njegovo mamo, ki ji tudi ni do celodnevnega posedanja. Odločita se, da bosta zapustila (na papirju) čudoviti hotel in odšla k mamini prijateljici Kristini. 

Toni se tam spoprijatelji z Emo in Mirno, s kolesi se odpeljejo do bližnjega jezera, kjer se kopajo in uživajo na soncu, lovijo žabe in jim ustvarjajo prostrane bazenske domove, uživajo v topli poletni plohi in lahko bi rekli, da preživijo res krasen in nepozaben dan. S še lepšim zaključkom, ko mama Toniju pove, da bosta naslednji dan s šotorom odšla na morje. 

Med postankom, ko izbirata lokacijo za šotor, dobita obiskovalca – simpatičnega kužija, ki se od njiju noče več ločiti. Toni kaj hitro najde družbo, že naslednji dan pa jih čaka šok, ko pridejo na plažo, lahko pa bi rekli kar v konzervo sardin. Brisača pri brisači, enako pa tudi v morju, kjer ljudje prej stojijo kot pa plavajo, saj nimajo kam. Avanturistično navdahnjeni otroci se s pedolinom odpravijo nekoliko bolj na odprto morje, a njihov pogovor kmalu nepričakovano zajadra v smer hudega strahu, da se kaj hitro vrnejo nazaj v gnečo. 

Poletno-morske zabave s tem za Tonija še ni konec. Osrečil bo gospo, ki upravlja vrtiljak, kuža se bo vrnil k lastnici, Toni pa bo sodeloval tudi v zabavnem kviz-krosu in spoznal, da imajo pametni telefoni lahko tudi korist. 

Zabavali se boste ob nasvetih, ki jih otroci natrosijo žabici, pa zabavnem pogovoru o morskih psih, tipičnim predsodkom, ki jih imamo (sploh starši) glede časa, ki ga otroci preživljajo s telefoni in zagotovo zadovoljno pokimali, kako lep in iskren odnos imata Toni in njegova mami. Tisti, ki ste prebrali prvo knjigo, veste, da zna avtor zelo lepo peljati zgodbo in jo zaokrožiti, vmes pa prijazno natrositi kup naukov in sporočil, ki jih ne bi smeli prezreti ne otroci, niti starši. In tudi tokrat ni nič drugače. (Spet) poučen strip.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Na poti s Perotom Lovšinom

Pri založbi so tole knjigo označili za “biografijo in roman ceste obenem”. Težko oporekam. Prenekatero biografijo še tako zanimivega človeka, sploh pa Slovenca (pa če smo pošteni, res zanimivih spet ni tako veliko), vzamem v roke z določeno mero zadržanosti, saj sem bil večkrat neprijetno razočaran kot prijetno presenečen. 

Dejstvo, da so pri založbi Beletrina za pisca Lovšinove biografije izbrali prekaljenega in vsekakor sposobnega pisatelja (ki se ga tu pa tam omeni tudi kot “ghost writerja”) Dušana Čaterja, tehtnico vsekakor bolj nagne na stran berljivosti. Morda tudi zato, ker ima tudi Čater sloves “bad boyja”, upornika, celo tečneža in na nek način posebneža. Vseeno mislim, da kaj takega, kot je recimo Hudolinu uspelo z Vidmarjem (Samohodec), nenazadnje Babačiću z Zavcem (Trdobojec), Pogorevčevi z Radkom Poličem (Rac) ali pa Milekovi s Cavazzo, Radmiloviču z Vogrincem (Vsi me kličejo Tona) in tudi Golobu s Predinom, ne gre pričakovati. 

Pri čemer moram najbrž že kar v uvodu zapisati, da mi fenomen Pero Lovšin ne da miru, sploh me pa ni prepričal. Menim, da sodi med pevce z najmanj posluha, a vsekakor z neko nezaustavljivo energijo, ki je sploh privlačila ženske (čeprav, kot izvemo iz knjige, je znal pasti v oči tudi kakšnemu predstavniku moškega spola). A še danes, ko ga vidim, se mi zdi prej kakšna karikatura, ki bolj sodi v kakšnega Alana Forda kot pa, da se ponaša s statusom legende. Pa če sem iskren, Pero Lovšin je legenda. Pankrti, meni še ljubši Sokoli, potem sicer ne najbolj prepričljivo solistično obdobje, ki se mi sploh zdi, da je z vsako ploščo slabše in vedno znova prisotnim čudenjem, kako lahko ljudje hkrati norijo na Samo en mejhen poljub mi dej, Slovenija gre naprej (ta sicer ni samo njegova, čeprav je zelo njegova), Metko, Bandierro rosso, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi in še bi lahko našteval. Ker če kaj, potem ima za pasom uspešnic kot le malokdo. In če česa, najbrž ne bom nikoli pozabil imenitne naslovnice plošče (no, jaz sem imel v lasti kaseto) Satan je blazn zmatran in pa uvodne špice TV-oddaje Videogrom (kateri urednik in idejni pobudnik je bil) in dolgih nog Anje Rupel. 

In še nekaj je, čemur nisem prišel do dna in najbrž nikoli ne bom – bolj verjetno, da bom napaden, da temu ni tako; je odnos drugih glasbenikov do njega. Glede na njegov status (legende) in bogato zgodovino ter tudi to, komu vse je pomagal in kdo je tudi po njegovi zaslugi dobil priložnost, se zdi kar nekako na dlani, da ga imajo vsi radi, da ga obožujejo ali pač (vsaj) spoštujejo. Pa se mi pogosto zdi – in to kot nekomu, ki že dolga leta spremlja glasbeno sceno; da je prej tarča sicer tihega posmeha in čudenja, kako mu je uspelo. In, iskreno, tudi izkoriščanja. Njegovega imena, statusa in predvsem pesmi.  

A če kaj, potem uspe Čaterju skozi knjigo Na poti s Perotom Lovšinom, na nek način pričarati in razložiti tudi to. Zakaj Na poti s Perotom Lovšinom? Ker je glavno zvezdo knjige, torej Perota Lovšina (še nekaj, česar se nisem mogel znebiti med branjem, kako zelo bi si Čater želel biti, vsaj včasih, na njegovem mestu) avtor in zapisovalec ter tudi izpraševalec spremlja na poteh po koncertih, predavanjih, nastopih, snemanju nove plošče (aktualne Za sto let naprej) in seveda se z njim sprehaja in potuje po Lovšinovih spominih. Vse od otroštva, prek Fondovih blokov in Kodeljevega, športnih in novinarskih začetkov, vzponov in padcev (saj veste, da je bil med drugim urednik in glavni ustvarjalec slovite pornografske revije Private?) ter seveda vse do glasbe, glasbe, glasbe, potovanj, ljubezni, ljubezni in še malo ljubezni. Ter glasbe, seveda. Zanimivo? Seveda je. Napisano z žarom in prepričljivostjo? Tudi.  

Pa vseeno mi v knjigi nekaj manjka. Morda Pero pove manj od pričakovanj, morda Čater preveč zamolči. Sprašujem se, koliko je vsaki biografiji namenjeno, da je pač piarovski zapis nekega življenja ali kariere, kjer je vse lepo in popolno. Pri Lovšinu – in tudi pri tej knjigi; seveda temu ni tako, bi pa od človeka, ki je v življenju doživel in izkusil marsikaj, tudi hudo pikantnega in prepovedanega, pričakoval nekaj več (pre)drznosti, morda celo neustrašnosti, tako pa vse skupaj deluje čisto preveč preračunljivo. Ja, na nek način tako kot Lovšin nekje proti koncu opisuje današnjo glasbo, sploh pa rock’n’roll …

In če smo pošteni, so njemu tako ljubi Rolling Stones kaj drugega kot preračunljivi bogataši ali Sex Pistolsi res kaj več od odličnega marketinškega projekta? No, pa sem ugotovil – tej knjigi manjka tisti pravi, žmohtni, motorheadovski rock’n’roll in če kdo, bi moral prav Dušan Čater to najbolj vedeti. 

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2026   

Featured

Metallica. Zakaj?

Nekje v opisu mojega bloga, da pišem o knjigah in glasbi, veste pa, da večino prostora namenim knjigam. In te dni, ko sem v Budimpešti v sklopu M72 turneje imel priložnost znova dvakrat videti Metallico, se je med kakšnim sporočilom ali med vrsticami pojavilo tudi očitno – zakaj? In mogoče je to priložnost …

Skoraj točno 27 let (ah, ta številka 27) nazaj, 3. junija 1999, sem Metallico prvič slišal v živo na bežigrajskem stadionu. Cena vstopnice – 4900 SIT, danes bi bilo to približno 20 EUR. V skupini tedaj še Jason Newsted, bilo je kmalu po izidu Garage Inc. plošče in preden je Jason zapustil skupino. Nekaj več kot tri leta nazaj, 17. in 19. maja 2023, sem jih Parizu, tedaj na začetku M72 svetovne turneje in t.i. “No Repeat Weekenda” (k temu se vrnem) videl zadnjič. Takrat sta bila z menoj tudi moja mlajša otroka, takrat še 10-letni Adam, v tistem trenutku navdušen kitarski zanesenjak in oboževalec ter 13-letna Vita, ki je predvsem želela videti Pariz. In se najbrž prepričati, kaj je tisto, kar njenemu očiju pomeni “tako veliko”. A tudi to je bil nek nepopisen občutek, da sem lahko s svojima otrokoma delil VSE TO. In potem moram skoraj štiri desetletja nazaj, ko sem kot “mulc” na košarkarskem igrišču za OŠ Toma Brejca v Kamniku na ves glas kričal Whiplash.

“Adrenaline starts to flow/You’re trashing all around/acting like a maniac/whiplash.”

Drugi budimpeštanski koncert so začeli s prav to pesmijo. In nadaljevali s For whom the bell tolls, mojstrovino s plošče Ride the lightning, katere istoimenska skladba je bila tretja. Seznam pesmi boste našli kaj hitro, a tistega, kar se je dogajalo v meni, tega pač ne. 

Niti leta 1999, pa tudi ne na tam nekje na prelomu osemdesetih, si nisem nikoli mislil, da mi bo prav ta skupina pomenila tako veliko. In ne, nisem eden tistih, ki gre na čisto vsak koncert, ki zna na pamet vse pesmi in točno ve, na katerem koncertu so igrali kaj. Njihovo glasbo pač čutim. In, joj prejoj, kako vesel sem bil, ko sem po skoraj dveh urah čakanja prišel v pop-up store in tam videl majico s podobo Metallica saved my life. Pri čemer je beseda LIFE upodobljena tetovaža na prstih Jamesa Hetfielda. Obenem je Metallica saved my life tudi naslov dokumentarnega filma, v katerem ljudje pripovedujejo in se izpovedujejo, kako jim je Metallica rešila (spremenila) življenje. 

Tetovaže? Moja prva Metallica tetovaža (sloviti ninja logo na komolcu) je stara kakšnih sedemnajst let … Bila je plošča Death Magnetic in skladba Broken, Beat & Scarred ter verz “You rise, you fall/you’re down then you rise again/what don’t kill ya/make ya more strong” in vedel sem, da je to to. Sledil je sloviti “scary guy” nimam pojma kdaj, ampak je bil v meni prisoten občutek, da je treba pač včasih preprosto izraziti svoja čustva, znati pokazati sredinca in vsem skupaj pač reči “f**k off!”. Lahko pa poslušate The day that never comes, ali pač spet Whiplash, morda celo Sweet Amber … In ja, tudi St. Anger plošča mi je všeč – ker je surova, ker je jezna in ker mogoče pove več o strahovih, dvomih, jezi, nezaupanju in občutku, da preprosto ne vemo, kdo smo in kam spadamo, kot katerakoli doslej. In vsekakor je bila to ena tistih plošč, ko sem dojel, da nekdo na njej pripoveduje o vsem tistem, kar divja in nori v meni. Nekdo me razume, nekdo je šel čez isto sranje kot jaz. Seveda na drugačen način, ampak … nisem sam. Nekdo je, ki razume. In ne, St. Anger ni izšla sredi devetdesetih, ko sem bil v občutljivih najstniških letih, ampak leta 2003, ko sem imel občutek, da nekaj v življenju vem in znam. V meni pa je bilo toliko jeze in nemoči … pojma nisem imel. In ta plošča mi je dala smisel. Jeza je v redu, če jo znaš izraziti. In takrat sem se navadil in naučil, da lahko jezo izražam skozi pisanje. Ja, Metallica je rešila moje življenje. No, in zgodila se je še tretja tetovaža – Lovecraftov Cthulhu. Bil je trenutek, ko mi je ta pesem (instrumentalna, ki sem jo prvič slišal v Parizu, igrali pa so jo tudi na drugem večeru v Budimpešti) odprla obzorja. Prostranstva domišljije. Metallica. Pa čeprav tudi Orion, ki jo v vsej širini in globini spoznavam zadnje čase, ne zaostaja. Cliff Burton, hvala. 

In skoraj bi se zgodila še četrta … v petek, ko sem imel potrjen datum darovanja krvi, sem imel neko slutnjo, da morda od tega ne bo nič. Ja, Metallica je v zadnjih sedmih letih, odkar so začeli s fundacijo All within my hands (AWMHF), izredno aktivna na področju družbene odgovornosti – krvodajalstvo je zgolj eno od teh področij in po izbranih mestih, kjer nastopajo, organizirajo tudi krvodajalske akcije, ki so jih poimenovali BloodDrive. Pa rajši ne bom šel v podrobnosti – ker pač vem veliko, dovolj in preveč; ampak mi je minuli petek uspelo na Madžarskem darovati kri (okrog 1800 nas je bilo v dveh dneh) in postati del velike Metallica krvodajalske družine.

“No Repeat Weekend” je koncept, ko skupina v nekaterih mestih odigra dva koncerta – z dnevom premora; in na teh dveh koncertih ne ponovi niti ene pesmi. Torej, Enter Sandman ali Nothing else matters, pa tudi One ali Master of puppets in Seek and Destroy ne boste slišali oba večera, ampak pač samo enkrat. Zagotovo jih boste, saj gre za skladbe, brez katerih takorekoč ne mine koncert Metallice. V praksi je to pač mnogo več kot recimo standardni koncert največjih uspešnic v trajanju dveh ur in pol, ampak se sliši kakšna v živo redko izvedena pesem, vedno tudi instrumentalne pesmi (praviloma Orion in Call of Ktulu, bolj čudež kot karkoli drugega pa bi bile izvedbe Anesthesie, To Live is to die ali Suicide & Redemption) in pogosto še kaj več. Lani so tako na nekaterih koncertih igrali recimo tudi Inamorato, njihovo najdaljšo skladbo, sicer z zadnjega albuma 72 Seasons. In seveda pri 40+ letih kariere je še vedno vsaj ena pesem, ki si jo človek želi slišati, za kaj takšnega pa bi potrebovali kar “No Repeat Week”. Med skladbami, ki jih ne igrajo kar vsakič, so bile Until it sleeps, Fight fire with fire, Cyanide, Of Wolf and Man, Screaming Suicide ali Whiskey in the Jar zaigrane na dveh koncertih v Budimpešti. Menda se nas je v dveh dneh zbralo okrog 150 tisoč. 150 tisoč je lahko vojska, ampak v tem primeru je to resnično družina.         

Zakaj Metallica? Lahko bi rekel preprosto zato. Ali potrebujem razlagati, pojasnjevati? Pravzaprav ne. Metallica je preprosto del mojega življenja, brez katerega … kaj naj rečem, me ne bi bilo? Ni nemogoče. Ne bi ustvarjal, torej pisal? Zelo mogoče. Ker že sam občutek, da si del nečesa veličastnega, večgeneracijskega in nečesa, kar dve uri skrbi za to, da imaš ves čas dlake pokonci, nasmeh na obrazu, da ti srce veselo razbija, imaš obenem še cmok v grlu, solze v očeh in preprosto čutiš, da si. No, TO je Metallica zame in meni. 

Featured

Kako so Švedi uresničili sanje

Nov roman Jonasa Jonassona, ki ima v slovenščino prevedeno že kopico del in jih niti našteval ne bom. Švedski avtor, ki me je še z vsako knjigo doslej razvedril in prepričal. In čeprav se vsakič znova zdi, da je v središče postavil vse mogoče in nemogoče poklice, neverjetne zaplete in preobrate, še vedno preseneča. 

Prvo presenečenje Kako so Švedi uresničili sanje je obseg knjige. Upam si trditi, da gre za njegovo najkrajše delo doslej in čeprav do tega še pridem, je za razliko od preostalih njegovih del konec zares hiter in nepričakovano neposreden. Brez velikih razkritij, neverjetnih preobratov, tudi solz smeha in radosti. 

A pojdimo na začetek. Glavna junaka sta dva – Konrad Kaltenbacher (sta sicer tudi dva, oče in sin), direktor svetovno uspešnega nemškega izdelovalca postelj Sanjska postelja in Julia Back, mlada županja majhnega mesteca Halstaholm jugozahodno od švedske prestolnice, ki po propadu tovarne avtomobilskih pnevmatik ravno tako propada. Nemški izdelovalec postelj, ki je uspel takorekoč povsod, razen na Švedskem, želi nekje v Skandinaviji postaviti tovarno, distribucijsko središče in zavzeti še ta mali košček sveta. Za idealno lokacijo se ponuja Frihamnem, petnajst minut oddaljen od Stockholma, z odličnimi povezavami, a precej visokimi stroški najema. Pri vsem skupaj imata pomembno vlogo ostarela finančna svetnica Ingela Franzen in njen samostojni (torej odlično plačani) svetovalec Kenneth Carlander, ki je nagnjen k alkoholu in mladim dekletom. Ter zamujanju. 

V skoraj končno izbiro nove lokacije za super tovarno Sanjskih postelj z nekaj drznosti, še več prikupnosti in predvsem prepričljivosti, z enim samim telefonskim klicem (iz Bele hiše) in kupom nemogočih obljub, poseže županja Back. Slednja želi rešiti svoje mesto (nekaj, kar si seveda želijo zgolj župani in županje majhnih mest, v tistih največjih jim je za ljudi vseeno) – ljudje iz njega odhajajo (morda bi bil bežijo celo boljši izraz?), trgovine se zapirajo, tudi šola bo kmalu ostala brez dela (torej otrok, ki jih bo treba poučevati) in mesto nujno potrebuje nekaj, da bo znova zaživeli in se prerodilo. In Backova Kaltenbacherju ponudi, obljubi in zagotovi vse, kar potrebujejo – za strošek enega evra! V igri je pač 800 delovnih mest!

In kot je pri Jonassonu to v navadi, županja okoli sebe zbere nenavadno ekipo “sodelavcev” in v le nekaj dneh, ki jih imajo na voljo do prihoda Konrada Kaltenbacherja mlajšega in njegovih hčerk dvojčic, Halstaholm postane takorekoč mala Nemčija. Z nekaj pretiravanja, a obilo iskrene simpatičnosti in prepričljivosti. Kaltenbacherjevi dvojčici sta navdušeni. Mnogo manj navdušeni sta bili nekaj dni prej v Stockholmu, ko ju je Carlander označil za opici, njunega očeta pa je neprijetno presenetil vonj alkohola, ki je vel od njega, da o zamudi niti ne govorimo.   

In če Julii Back in njeni domiselni ekipi uspeva uspešno reševati eno težavo za drugo, imajo vsaj pri eni zvezane roke. Ali bo krak železniške proge proti Stockholmu tekel skozi Halstaholm ali nekje drugje – kar je predvsem pri logistiki in dostopnosti do prestolnice za Sanjsko posteljo zelo pomembno vprašanje!; je v rokah nekoga drugega. Za nameček celo nekoga, ki ga Carlander drži v pesti (beri: izsiljuje) z nekaj pohujšljivimi fotografijami. Prijateljstvo in posel, kaj šele politika, ne gredo vedno najboljše skupaj. Sploh, če so poleg jadrnica, šampanjec in prsate blondinke. Spreten je zasuk, kako odločevalci, ki si želijo Sanjsko posteljo v Frihamnemu (torej predvsem Franzen, Carlander tako ali tako gleda samo na svoj zaslužek), nehajo oponašati Halstaholm, ampak začnejo igrati svojo igro. 

Vsi vpleteni začnejo iz rokavov vleči ase, a je Julia Back pri tem za odtenek prehitra in na trenutek nepremišljena. Carlander kot prekaljen kvartopirec spremlja partijo in kljub alkoholni meglici v glavi vleče boljše poteze in vse kaže na njegovo zmago. In selitev Sanjske postelje v Frihamnem. 

In tukaj mi nekaj zmanjka. Preprosto to ni tisti Jonasson iz Stoletnika, ki je zlezel skozi okno …, Analfabetke, Maščevanje je sladko d.o.o., Morilca, ki je hotel v nebesa ali Tik pred koncem sveta. Pogrešam tistega nemogočega petega asa iz rokava, ki ga je znal vedno potegniti in me z njim pustiti odprtih ust, kako mu je uspelo povezati vse zgodbene niti in imenitno zaključiti zgodbo. Tokrat jo pač samo zaključi. In prepričan sem, da tistega, ki mu bo Kako so Švedi uresničili sanje prva Jonassonova knjiga, povsem dovolj in odlično, osebno pa mi pač nekaj manjka. 

In ja, ne glede na vse, je tudi ta knjiga izredno zabavno in duhovito branje, za kakšno leno popoldne ali podaljšan večer. Ena tistih knjig, ki jo morate prebrati, da pozabite na skrbi in se pač sprostite ter uživate.  

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025  

Featured

Medved Henri in Skok v vodo

Šesta poučna pravljica na temo prve pomoči o medvedu Henriju, ki sem jo napisal in jo je izdal Rdeči križ Slovenije ter s katerimi želimo med mladimi okrepiti zavedanje o pomenu in znanjih prve pomoči. Tokrat, sezoni primerno, smo se odpravili na bazen oziroma kopališče.

Katere pravljice so že v zbirki? In če spregledamo tisti očitni “Medved Henri in …”, so to Klic na 112, Srčni zastoj, Nesreča na bajerju, Največja zmaga (prevedena v še pet tujih jezikov), Ognjemet (ki bo med širše bralstvo prišla čez nekaj mesecev) in sedaj še Skok v vodo. Nesreč na bazenih, kopališčih, morda celo v domačih kopalnicah in pač v vodi ne manjka. Žal se pogosto končajo tragično, saj je včasih dovolj zgolj trenutek nepazljivosti, ki mu sledita panika in strah in nastopijo težave. Tudi zato ta knjiga in zato vse te naše knjige, da ljudem pokažemo skozi povsem realen primer, kako hitro lahko pride do (tudi tragične) nesreče, predvsem pa, kako pravilno ukrepati in pomagati. 

Glavni so tokrat pravzaprav kar vsi člani družine Pavlin – mama Mojca, oče Simon ter otroci – devetletna Neža, sedemletni Brin in petletni Svit. Otroci so stari toliko, kot si želimo, da bi bili stari tisti bralci, ki so jim knjige v prvi vrsti namenjene, torej otroci. Predšolski otroci ter osnovnošolci prve triade, seveda pa po knjigah lahko posežejo tudi starejši. Starši, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji … 

Velikokrat sem prijetno presenečen, ko me (ali nas) kontaktirajo iz šol in knjižnic, da “te knjige pa niso kar tako” in s tem ne mislijo le, da pač to niso nekaj stranske knjižice, ampak konkretne (Skok v vodo ima npr. 52 strani) knjige s trdo platnico, izvirnimi ilustracijami, ampak predvsem knjige s sporočilom, strokovno vsebino, ki pa je otrokom podana na njim prijazen in razumljiv način. Seveda se je zgodilo tudi kakšno neprijetno presenečenje, ko slišim, da so “te knjige kar nekaj” in da jih očitno “piše nekdo, ki sploh ne zna pisati, predvsem pa ne razume otrok.” No, zmagovalne so seveda izjave v stilu “kaj pa imajo otroci s prvo pomočjo, saj ne morejo nikomur pomagati, še sami sebi ne.” In kako sem vesel, ko pride v javnost kakšna zgodba – resnična; o tem, kako so otroci nekomu pomagali in rešili življenje. Morda s pravočasnim klicem na 112, pravilno namestitvijo v stabilni bočni položaj ali celo stisi prsnega koša. In če kaj, potem si želimo s prav vsako knjigo sporočiti eno – prav vsak lahko reši življenje!

Kaj vse se dogaja tokrat? Veliko. Naša družina, ki živi v blokovskem naselju, si želi vroč poletni dan preživeti na bazenu oz. kopališču. Starejša Neža trenira plavanje in se seveda že nadvse veseli, najmlajši Svit se povsem samostojnih plavalnih zamahov še uči, sedemletni Brin pa sicer plava, a ne povsem samostojno. A na bazenih je pogosto tako kot na cesti – ne glede na to, kako previdni smo, tam nismo sami in moramo biti pač ves čas pozorni, starši pa sploh. 

V zgodbo sem tudi tokrat vtkal nekaj lastnih spominov. Dogodek v Laškem, ko je soprogo s takrat morda dve leti starim Tarasom na dnu tobogana spodnesel neučakan najstnik, da je Tarasa odneslo visoko v zrak. Neprijetna izkušnja. V knjigi seveda malo drugače in celo malo bolj dramatično. Odneslo me je tudi v Umag, v slavni zaliv Stella Maris, kjer sem kot otrok sprva opazoval pogumneže, ki so z mostu nad zalivom skakali v ne najbolj globoko vodo in kasneje to počel tudi sam. Spet, takšne drame, kot jo v zgodbi pripoveduje Simon Pavlin, ni bilo in sem v vse skupaj vpletel neko povsem drugo zgodbo očetovega dobrega prijatelja, ki je dejansko končal na invalidskem vozičku. In ja, vedno preverite, kako globoka je voda, v katero skačete! Pa seveda sem šel tudi v Terme Ptuj, ki za skoke v vodo ponuja dve skakalnici in dovolj globok bazen, da ne pride do kakšne nesreče. Še vedno se lahko kaj zgodi, če kdo ni dovolj previden, a v središču zgodbe niso skakalci v vodo, ampak neizkušen plavalec in utrujena mama. Posledice bi lahko bile … no, vsekakor upam, da bo tudi po zaslugi te knjige in ozaveščanja kakšna nesreča manj.

Seveda je prisoten medved Henri, naša maskota. Tokrat spet malo bolj kot maskota, saj se na kopališču, kjer se nahaja družina Pavlin, zgodi delavnica oz. prikaz temeljnih postopkov oživljanja, kjer je tudi medved Henri, nasveti in opozorila pa so še kako prisotni v mislih otrok, ko kasneje dejansko pride do nesrečnega dogodka. In lepo je slišati tudi to, ko starši povedo, da otroci vedo, da je treba v primeru nesreče poklicati na 112 in bo medved Henri pomagal, kako medved Henri vedno opozarja, da je treba najprej poskrbeti za varnost in še kaj. Po dveh letih izdajanja poučnih pravljic dejansko vidimo pozitiven učinek, smo veseli in ponosni. In ne, nismo še končali. 

Brez ocene

Rdeči križ Slovenije, 2026

Featured

Kratki rezi

Poročilo o režiranju v tujinah je morda naslov, ki nekoga odbije, koga drugega pritegne. Nisem imel pojma, kdo je Nejc Pohar, a me jr pritegnila tako naslovnica (s fotografskega stališča neprimerno osvetljena) kot kratek opis, kdo je Nejc Pohar in kaj počne. 

Nejc Pohar je slovenski (filmski) režiser. Mogoče ga poznate kot režiserja serije Na terapiji, morda ste jadralski zanesenjaki prebrali njegovo knjigo Jadran za Slovence/Slovenci na Jadranu ali pa pač preprosto veste, da je kot režiser podpisan pod ne le oglase, ampak kar oglaševalske filme. In ne, Nejc ni od včeraj, ampak ima za seboj veliko kilometrine – tako in drugače, kar je razvidno tudi iz te knjige; in je vsekakor človek, ki ga je vredno spoznati. Pa čeprav zgolj prek knjige. Dokler ne boste šli na neki točki seveda googlat ali na IMDb.

Kratki rezi so vsekakor knjiga, ki si zasluži biti v zbirki S poti, saj bi ji, če bila film, rekli, da gre za “road movie”. Osemnajst držav – med njimi recimo tudi – vsaj iz tega marketinškega (pač oglaševalskega) stališča eksotične Libanon, Belorusija, Pakistan, Kuvajt in Azerbajdžan, ob zvezdah stalnicah kot so Srbija, Hrvaška, Tajska, Španija in seveda Združeni arabski emirati. Nejcu Poharju je uspelo – z očitno odličnim delom, kreativnim pristopom in sposobnostjo sodelovanja (kar v tem svetu ni ravno pravilo); prepričati tako agente, agencije kot tudi naročnike onstran sončne strani Alp. In tudi to ni ravno pravilo. 

In zakaj mi je knjiga Kratki rezi zanimiva? Ne gre za vzdihovanje nad turističnimi biseri in čudeži vsega zgoraj naštetega, bolj ali manj eksotičnega, pa čeprav jih je Nejc videl. A je videl – ker so pač sodelovali z domačini; tudi tisto drugo plat. Človeško, pristno. Tisto, ki je niti dovršeni oglasi ne znajo pokazati ali ustvariti. Ker oglasi pač prodajajo iluzijo. Predvsem mi je bilo zanimivo brati o tej (ustvarjalni) dinamiki, o medkulturnem sodelovanju, vlogah ljudi, ki so v ozadju in seveda ne vemo zanje, so pa pogosto tisti, ki poskrbijo, da je nekaj pač nekaj, ali zgolj je. 

In seveda, ustvarjati v Španiji, Rusiji, Ukrajini ali na Tajskem z ljudmi iz skoraj celega sveta, je povsem drugače kot ustvarjati v Libanonu, Pakistanu, Kuvajtu z ljudmi iz celega sveta. Z ljudmi, ki so vajeni luksuza, dostopnosti in tega, da pač nekaj dobijo, ko si zaželijo. Če ne gre drugače, pač plačaš. A tam, tam je bolj kot denar pomembna pristnost. Človečnost. Na nek način škoda, da ni vsaka zgodba, ki jo Nejc zapiše, pospremljena recimo s QR kodo, s pomočjo katere bi si lahko ogledali tisto, kar je ustvaril. 

Nejc se seveda ne ustavi pri tem, ampak je natančen opazovalec dogajanja, družbene klime in sprememb, ki so se nakazovale. Kakorkoli tega nekateri ne bodo razumeli, drugi pa zanikali, so umetniki (lahko pa zapišem tudi ustvarjalci) praviloma tisti, ki čutijo, da se nekaj dogaja. Napetost, vznemirjenje, pričakovanje. Pač, to so ljudje, ki ustvarjajo nekaj, kar v nas prebuja čustva in čustva – ali občutenja; razumejo in čutijo, še preden se dejansko zgodijo, predramijo, razživijo.

Mogoče je krona vsega skupaj zadnje poglavje, Slovenija. Ščepec ustvarjanja serije Na terapiji, predvsem pa ustvarjanje oglasa, ki so ga zaznamovali Kras, Srečko Kosovel in Boris Cavazza. Ali, če uporabim kar besede Nejca Poharja – “Veter. Kamen. Zemlja. Sol.”. Razumevanje, pogosto majhno in omejeno, Slovencev. Torej, nerazumevanje. Ker poklon in izkaz spoštovanja kaj hitro zamenjamo za zlorabo, nespoštovanje in mogoče celo iznakaženje. Ustvarjalnost, kreativna svoboda in preprosto nekaj. Obenem tudi poglavje, ko se Nejc Pohar pokloni tistim, ki so mu stali ob strani, ga spodbujali, mu dali prvo (in še kakšno) priložnost, pomagali in verjeli vanj.  

Seveda bi lahko zapisal, da me je knjiga pritegnila tudi zato, ker sem v svojem romanu Leto ljubezni pisal o marsičem, kar je tudi Nejc Pohar. Z vidika glasbenika, pa vseeno – kako te lahko ustvarjanje (TV) oglasov zaznamuje in ti po eni strani mnoga vrata zapre, druga pa odpre. “Moj” Adam je ustvaril glasbo za TV-oglas. Kako v Sloveniji težko prepoznamo, izpostavimo in pozdravimo kvaliteto in drugačnost in da so onstran meje naše male, čudovite Slovenije, številni ustvarjalci slovenskega rodu, ki jim je tam uspelo, pa zanje preprosto ne vemo. V mojem romanu Adam in njegov prijatelj, režiser Jernej, prejmeta dve leti zapored nagrado srce Sarajeva, nagrado Sarajevskega filmskega festivala, česar v Sloveniji ne opazi nihče. Ker medije danes zanima vse drugo. Fikcija, seveda. A te zgodbe so, obstajajo. Kako, zakaj, ljudem uspeva? Ker so pač sledili svojim sanjam in verjeli v svoje sposobnosti. 

In tudi zato je knjiga Kratki rezi pomembna. Da vemo, da se zavedamo, da so pri nas (ali našega rodu) ljudje, ki ne rabijo skakat z vseh naslovnic, obcestnih plakatov in hladilnikov, pa delajo zanimive stvari, ki imajo učinek. Stvari, ki se nas dotaknejo. 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2026

Featured

Oriol

Novi roman Jake Tomca bi veliko lažje postavili ob bok Androidi čutijo v barvah kot 720 utripov srca ali celo Stop igri, vsekakor pa si upam trditi, da gre za njegov najbolj zrel in dodelan roman. 

Jaka je po učlovečenih robotih stopil v divji svet umetne inteligence. Oriol je ime super umetne inteligence, ki je postala pametnejša od človeka in se – vsaj sprva tako kaže; odločila zavladati človeštvu. Niti ne zlepa, ampak kar takoj zgrda. Terorizem, grožnje, neusmiljenost, malo ali pač nič časa za pogajanja in prva stvar je avtobus mrtvih otrok. Kmalu zatem napovedan in uspešno izveden atentat na ameriško predsednico in podpredsednika, teroristični napad na Strasbourg in tako naprej. Svet pač drvi v kaos. Kaj hitro sem pomislil na neslavno propadel projekt enega od tehnoloških velikanov, ki je želel umetno inteligenco (tedaj je bil to pač prijazni virtualni asistent) ustvariti na osnovi tega, kar ljudje sprašujejo, iščejo in raziskujejo, a so kaj kmalu ugotovili, da ustvarjajo sovražno, homofobno, rasistično in še kakšno virtualno pošast. Ali je bilo to pač ogledalo človeštva?

Na nek način prav takšno ogledalo človeštvu nastavlja Tomčev Oriol. Svet propada in bo propadel. V tej enačbi ni več besede če, temveč ko. Ali pač, da gre zgolj za vprašanje časa. Pa lahko kaj storimo? Seveda lahko. Pa želimo? Izstavljen račun se tistim, ki bi ga morali plačati, seveda zdi previsok. Kot vedno pa lahko zanj plačajo ljudje. Domine začnejo padati. 

Ali, če uporabim verz, tudi Jaki ljube, zasedbe Niet: “In vsaka oblast pomeni pol’cijo/in vsaka pol’cija orožje v surovih rokah./Vsako orožje prinaša trpljenje/in vsako trpljenje se sprevrže v upor./In vsak upor tiho preraste v revolucijo./Revolucija prinaša novo oblast.” Lahko bi se navezal tudi na Lovecrafta, Cthulhuja in (neznatno) vlogo človeka na tem svetu. Mogoče bi se lahko ozrl celo k Danu Brownu, Iluminatom (v tej knjigi so tisti veliki, največji odločevalci, imenovani kar Neimenovani), teorijam zarote, filozofsko črpa tako v indijski veri, antičnem Rimu, pri Sun Tzuju in Nietzscheju, morda bi prišel tudi do Ericha von Dänikena. Pomislil sem celo na Postajo Enajst, čeprav v točki, ko sem si predstavljal, kako bi bil videti svet, če bi se zgodilo … tisto, saj veste. 

Glavni junak je upokojeni policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je upokojil po posebej travmatični izkušnji, ko mu je kot pogajalcu popolnoma spodletelo. Dobesedno čez noč je potisnjen v vlogo takorekoč najmočnejšega človeka na svetu in tistega, ki odloča. Igra rusko ruleto, dobesedno. Še najmanj s svojim življenjem. Glavnina dogajanja je (presenetljivo) postavljena v Barcelono. Tisti veliki, največji in najpomembnejši svetovni voditelji se seveda niti približno ne morejo zediniti – ZDA, Rusija, Kitajska, Indija in Evropska unija oz. komisija kot vedno besedičijo in pleteničijo, grozijo in predvsem rožljajo z orožjem, praznimi obljubami ter v trenutku, ko ni po njihovo, kot majhni in užaljeni otroci zapustijo pogajanja. Ampak vprašanje je resno – kako uničiti sovražnika, ki ga je nemogoče videti, a je vseprisoten in predvsem tudi vsemogočen? 

Izklop interneta? Ni dovolj. Izklop električne energije? Tudi ne bo dovolj. Uničenje vseh – pozor, vseh!!! pametnih naprav. To pomeni, da ne le, da bi človeštvo ostalo brez svetovnega spleta, brez družbenih omrežij, kriptovalut, ampak tudi zelo verjetno brez električne energije, oskrbe z vodo in energijo, seveda tudi hrano, podjetja ne bi mogla poslovati … svetu bi zavladal kaos. 

Pa se za trenutek ustavimo in vprašajmo, v kako kaotičnem (razvitem) svetu živimo danes? Seveda nam grozijo, da lahko vsak hip ostanemo brez plina za ogrevanje, brez goriva za naše jeklene konjičke in da bo nenazadnje hrana kmalu postala tako draga, da si jo bodo lahko privoščili samo najbogatejši. Še malo, pa se bo cesti lahko prav vsak sprehajal oborožen in pravico jemal v svoje roke. Vodne vire bomo razprodali, podjetij že tako ali tako nimamo (pa to ni le naša, slovenska, težava), denar nam ne bo pomagal, ker z njim ne bomo imeli česa kupiti in še najmanjša težava bodo število všečkov na družbenih omrežij in na kateri spletni strani prebiramo lažne novice. In seveda, obenem živimo v času, ko človeštvo doživlja največji razvoj, gre za najdaljše obdobje miru (???) in ko ima vsak Zemljan vsaj vse tisto, kar potrebuje, če ne celo tisto, kar si želi. 

Oriol je vsekakor knjiga, ki jo je treba prebrati. In se zamisliti nad prebranim. Ker, črnogleda ali ne, je pa v marsičem brutalno iskrena in surovo neposredna. Svet drvi v propad. Prepad, po želji. In še enkrat, jasno je, da bomo tja zapeljali in potem strmoglavili, vprašanje je samo, kako hitro. Ker, strojevodje smo vsi mi. Potniki – poleg nas; seveda naši otroci in prihodnje generacije. Upor, (r)evolucija? Morda pa res. Ali pač tista štiri načela antičnega Rima – amicitia, fides, reverentia in pietas. 

Rating: 4 out of 5.

Proksima, 2026

Featured

Tadej Pogačar: Neustavljiv

Slovenija ima po (ali ob) Luki Dončiću še en velik športni (pop)fenomen, kolesarja Tadeja Pogačarja. Upam si reči, da imamo seveda tudi Anžeta Kopitarja, Janjo Garnbret in mogoče klan Prevc, a so vsaj Janja in Prevci pač v športih, ki se ne morejo primerjati z ameriškimi profesionalnimi športnimi ligami ali kolesarstvom. Kako velik je Tadej Pogačar dokazuje že to, da knjige o njem ni pisal kakšen slovenski novinar, ampak nagrajeni športni novinar in poznavalec kolesarstva Andy McGrath.

Pisati o Tadeju Pogačarju vsekakor ni preprosto in bo zagotovo vsako leto težje. Kakorkoli je še vedno “fant iz Komende”, govorimo o večkratnem zmagovalcu bržčas največje kolesarske dirke na svetu, Tour de France, dvakratni svetovni prvak, zmagovalec Giro d’Italia, številnih kolesarskih spomenikov in enodnevnih dirk, manjkata mu pravzaprav olimpijsko zlato in španska La Vuelta. No, in seveda zloglasni Pariz – Roubaix. Tako da v tem primeru tudi podnaslov “biografija najboljšega kolesarja našega časa” ni ne pretiran, niti zavajajoč. 

O Tadeju Pogačarju zlahka govorimo kot o najboljšem kolesarju našega časa in bomo, ko bo sklenil svojo profesionalno pot, zagotovo o njem govorili kot vsaj o enem največjih vseh časov. In ja, ker pripadam tisti generaciji, ko je gledala še recimo Induraina, Riisa, Pantanija, pa potem seveda Armstronga in mnoge druge, v svetu kolesarjenja ne gre mimo tistega “kaj pa, če”. In priznam, da sem se tudi sam pri Pogačarju večkrat vprašal, kako mu uspe? Nisem dvomil – preprosto se mi zdi preveč pošten, načelen in odločen, da bi se – vsaj zavestno!; posluževal nečesa nedovoljenega. In seveda, saj se vsi spomnimo tudi obeh Tourov in bolečih porazov proti Jonasu Vingegaardu, ko je pokazal, da je dejansko tudi on “samo človek”.   

In če kaj, potem mi je v knjigi daleč najbolj všeč to, da se je avtor konkretno poglobil prav v to skrivnost hitre regeneracije, neverjetne eksplozivnosti in tudi izjemne vzdržljivosti Tadeja Pogačarja. In kaj hitro postane jasno, da gre pri njem za dejansko fenomenalno in na nek način edinstveno gensko mešanico, zaradi katere je Tadej Pogačar pogosto neustavljiv in še večkrat nepremagljiv. 

In če temu dodamo še to, da je za razliko od recimo Primoža Rogliča, slovenskega ljudskega kolesarskega junaka ljudskih src, Tadej Pogačar pač vzgojen, šolan in zgrajen kolesar, njegovi uspehi niso tako neverjetni in nepričakovani. Kar seveda ne sme zmanjševati njihovega pomena! In kot za Luko Dončića radi rečejo, da je najboljši takrat, ko se igra košarko, je tudi v tej Pogačarjevi (neuradni) biografiji moč večkrat prebrati, da se on pravzaprav igra na kolesu. In je takrat daleč najboljši. Zdi se sicer, da se v zadnjih letih spreminja v profesorsko-analitični stroj v slogu Alaina Prosta ali Michaela Schumacherja in mislim, da tudi meni izjemni Miguel Indurain ni zaostajal, pa čeprav je kolesarstvo v teh nekaj desetletjih doživelo neverjeten razvoj, sploh tehnološki. 

In še vedno se zdi, da je Pogačarjev UAE pri marsičem zadaj – ne toliko pri razvoju, kot pri ekipnemu delu, strategiji in taktiki ter da so vse prevečkrat podvrženi genialnemu preblisku (super)Tadeja. In kot lahko razberemo, on še vedno pogosto kolesari res intuitivno – ko se pač igra!; zato nas ti njegovi več deset kilometrov trajajoči skoraj superiorni pobegi in begi ne smejo presenečati. 

Avtor biografije – mimogrede, Tadej Pogačar ni sodeloval, so bili pa vključeni tako njegova starša kot tudi številni pretekli in aktualni sotekmovalci, trenerji in drugi spremljevalci njegove strmo vzpenjajoče se karierne poti; se je, sicer bežno, posvetil tako “temnemu” poglavju Pogačar – Roglič (prvo Pogačarjevo zmagoslavje na Touru, ko je v predzadnji etapi končal Rogličeve sanje) in ga spretno primerjal s podobno temnim skakalnim poglavjem Tepeš – Prevc, za oba seveda lahko rečemo “samo v Sloveniji”, ni šlo pa niti mimo Pogačarjevega “ne” (uradno zaradi utrujenosti) za nastop na zadnjih olimpijskih igrah. Dejstvo je, da so za knjigo spregovorili tudi mnogi Pogačarjevi bivši sotekmovalci, žal pa ne tudi njegovi nasprotniki, saj bi bilo še kao zanimivo imeti tudi izjave ali vidik Vingegaarda, Evenepoela in drugih sodobnih mojstrov kolesarjenja, ki vsekakor skrbijo za to, da je kolesarstvo postalo vse prej kot dolgočasen in predvidljiv šport. Ne, tudi ko kolesari Pogačar, ni dolgočasno, saj smo vedno na trnih in čakamo, kaj je pripravil tokrat. 

Največji minus – pa še ta pogojni; pričujoče knjige je na trenutke preveč tehničnih podrobnosti, pa tudi podatkov, ki sodijo v področje biologije, kemije oziroma pač delovanja človeškega telesa. Po drugi strani prav vse to omogoča vpogled v odstopanja med Pogačarjem in njegovimi tekmeci ter nudi tisto prevečkrat želeno razlago, kako mu uspe biti tako zelo ne le dober, ampak odličen. 

Tadej Pogačar: neustavljiv ni biografija, ki bo stregla z zabavnimi prigodami (čeprav jih ne manjka) ali vam bo razkrila kakšno posebno skrivnost Pogačarjevega uspeha. Pri njem so eden od razlogov naravne danosti, vsekakor tudi kanček talenta, predvsem pa vzgoja – skromnost, predanost, odločnost, igrivost in seveda odrekanje. Nič od tega, kar je, kar ima in je dosegel, se ne bi zgodilo, če se ne bi bil on – in njegovi bližnji; pripravljeni odreči in podrediti “višjemu” cilju. Predvsem on. Kako dolgo še? Izzivov, čeprav vsako leto manj, mu sicer ne manjka, a ko pogledamo prihajajočo generacijo, je jasno, da prav dolgo ne (več). Zato, uživajmo. Navijajmo in stiskajmo pesti ter bodimo veseli. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2026      

Featured

Prostovoljec

Podnaslov tega biografsko-zgodovinskega romana Jacka Fairweatherja je ‘Resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz« in morda bi ga lahko celo označil za malce zavajajočega …

Poljski konjeniški častnik Witold Pilecki, glavni junak Prostovoljca, se v Auschwitz ni ravno infiltriral, ampak se je pustil aretirati – iz pripovedi je sicer jasno, da se prav dolgo v nobenem primeru ne bi mogel več skrivati, druga zelo verjetna možnost je bila seveda smrt. Toliko bolj nenavadno, da je človek, ki je šel prostovoljno v taborišče smrti, tam preživel kar nekaj časa in iz njega celo pobegnil, vmes pa po tvegano spleteni mreži informatorjev celo pošiljal poročila o dogajanju v taborišču zaveznikom, umrl le nekaj let po vojni. Zakaj? Ker je nasprotoval Sovjetom je bil obsojen na smrt, njegova vloga pa je bila dolgo časa zamolčana. No, eni so jo zamolčali, drugi pa izbrisali, če smo natančni. Nekaj podobnih zgodb smo imeli tudi na tleh Jugoslavije in še kje drugje.

Witold Pilecki, vojaški častnik, je imel ob začetku druge svetovne vojne, ki se je začela prav v njegovi rodni Poljski, ne najboljše možnosti – lahko bi izbral svojo družino in zelo verjetno končal v enem od taborišč ali pa bi mogoče umrl, še preden bi do tja prišel. Na eni strani je imel nemško vojsko in na drugi sovjetsko in kot je razvidno kasneje, je slednji zaupal še manj. In seveda, ostalo mu je boriti se za Poljsko, nekdaj ponosno državo, ki so jo na cedilu pustili prav vsi – vladarji, njihovi nasledniki in seveda potencialni zavezniki. Hitler in Stalin sta si Poljsko »pravično razdelila«, kot se je petdeset let kasneje zgodilo še bližje nam. Pač ne morem reči drugega, kot da se človeštvo pravzaprav nič ne nauči. 

Poljski odpor ni bil posebej močan, niti ne organiziran, preveč je bilo nekih frakcij, ki so vlekle vsaka na svojo stran in simpatizirala zdaj z onimi, zdaj z drugimi, že tedaj pa je bilo, tudi pri Poljakih, moč čutiti ogromno antisemitizma. In ko varšavsko odporniško gibanje leta 1940 izve, da so Nemci pri mestu Oswiecim odprli skrivnostno taborišče za vojne ujetnike, zapornike, ki niso sovpadali ali se strinjali z njihovo novo (želeno) ureditvijo sveta, se Pilecki odloči, da bo odšel v taborišče, tam skušal dobiti kar največ informacij, tam vzpostaviti odporniško gibanje in kolege zunaj o vsem obveščati. Lahko bi rekli, da ni imel pojma, v kaj se spušča. 

Mu je uspelo? Seveda mu je. Uspelo mu je – z veliko mero iznajdljivosti, nekaj srečnimi naključnimi in veliko sreče, preživeti. Uspelo mu je tudi splesti recimo odporniško gibanje, ki si je pomagalo, zbiralo informacijo in jih začelo pošiljati v svet, predvsem k zaveznikom oz. v Veliko Britanijo. Prej ali slej je bila želja zgolj ena – bombardirajte nas, zravnajte vse skupaj z zemljo, ker to, kar se dogaja tukaj, je nečloveško in hitra smrt bo pravzaprav nekaj najboljšega, kar se lahko ujetnikom zgodi. Zavezniki pa, nič. Tudi ta napaka se je 50 let kasneje ponovila in upam si reči, da se ponavlja pravzaprav ves čas, tudi danes. 

Pilecki nato spozna, da bo morda najboljše, če kar on prenese informacije – konec koncev bi bilo tudi mogoče, da njegovim informatorjem ne bi uspelo; in odloči se za beg, ki uspe. Potem pa nazaj v vojaško uniformo in na prvo bojno črto. In zgodba se je ponovila – na eni strani Nemci, na drugi (menda prijateljski) Sovjeti, vmes družina. 

Fairweather se je za to pretresljivo pripoved opiral na originalne Pileckijeve zapiske iz taborišča, risbe in skice, uradne dokumente in pričevanja mnogih. Tukaj ni prav nič fiktivnega. Zato tudi ni neke romantike ali lepote, temveč kruta in surova realnost. Posamezni prizori so tako pretresljivi in kruti, da boste morali morda knjigo malo odložiti. Ob vseh mogočih dokumentarnih in igranih filmih, knjigah in pričevanjih, je ta knjiga vse skupaj pač nekaj, kar te pretrese. In težko verjameš, kako si je svet lahko zatiskal oči in še več – ni jih malo, ki vse skupaj še danes zanikajo. Morda je v tem mižanju moč iskati razloge za sicer popolnoma neopravičljivo mižanje dandanes, ko se dogajajo podobni, sistematični in kruti zločini, le da so strani malce drugačne.  

Tisto, kar me je po eni strani presenetilo, so zelo iskreni zapisi, kako je bilo na neki točki življenje v taborišču skoraj (in poudarek je na skoraj) prijetno. Trgovina je cvetela, okoliški prebivalci so spretno tihotapili različne dobrote v taborišče in ni manjkalo niti hrane, niti tobaka, alkohola, celo zdravila je bilo moč dobiti, pa seveda papir in pisala. Seveda je bilo to na drugi strani še vedno okrutno prizorišče podlih zločinov proti človečnosti, medicinskih eksperimentov, množičnih usmrtitev in nehumanega ravnanja z jetniki, medsebojnega ščuvanja, izdaj in golega tekmovanja za preživetje.      

Prostovoljec ni lahkotno branje in ga priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina in njen vpliv na dogajanje danes. 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2023

Featured

Izgubljeni raj Johna Miltona

Pojma nimam, kdaj sem prvič slišal za Miltonov sloviti ep – nekje v srednji šoli, ko sem poslušal Jima Morrisona, morda kasneje, ko ga je omenjal Nick Cave, vem pa, da mi knjižno polico bogati slovenski prevod … 

No, na to verzijo, risoroman Pabla Auladella, sem naletel povsem na naključju. V Ljubljani me je obiskala znanka iz Črne Gore, odpeljal sem jo na Ljubljanski grad, kjer sva imela priložnost ogledati si razstavo španskega ustvarjalca Pabla Auladella. Kako in zakaj sva začela na koncu, pa da so me vmes navdušile upodobitve padlih angelov, Satana (ali pač Luciferja?), Nebes in Pekla in potem prišla do začetka, kjer sem prebral, da gre za interpretacijo Izgubljenega raja, ne vem. In da sem potem v trgovini s spominki, kjer je moja gostja iskala spominek na obisk Ljubljane, odkril pričujoč risoroman. 

Torej, mogoče najprej Milton … Enajst tisoč verzov, 17. stoletje, svoboda in izvirni greh, Adam in Eva, Lucifer in Bog, angeli, Nebesa in Pekel, Zemlja in Rajski vrt. Religioznost in filozofija, kritika in razmišljanje. Izgubljeni raj lahko omenjamo v isti sapi z Epom o Gilgamešu ali pa Homerjevo Odisejo in Iliado in oznaka »klasika« ji vsekakor pritiče. Kdo jo dandanes še bere, je nekaj povsem drugega. Priznam, potem, ko sem predelal Auladellovo različico, bom prej ali slej zagrizel tudi v ta, torej Miltonov, izvirni, ogromni zalogaj.

Pablo Auladell risoromana ni naredil v enem kosu – najprej prvi del oz. Prvi spev – Satan (»Bolje vladati v Peklu kot hlapčevati v Raju«), potem je delo zaradi različnih razlogov zastalo za dve leti in preostanek je ustvarjal nadaljnja tri leta. Preostanek? Drugi spev – Rajski vrt
(»Bog za smrt je razglasil okus tega sadu.«), Tretji spev – Prvi obrisi  (»Pojdi, Mihael, princ rajskih čet. Popelji v boj sinove nezmagljive.«) in Četrti spev – Ognjeni meč (»Z žarom žgal je zrak prej milega podnebja.«). 

V tem časovnem razponu se vidijo ne toliko luknje, kot predvsem razlike. Že to, da je ustvarjalec uporablja svinčnik, pastel in oglje, na nek način lahko zmede bralca, pa čeprav tudi tehnike pripomorejo k razlikam med ostrim in grobim Peklom ter nežnimi razsvetljenimi Nebesi ter delom nekje vmes … ne, seveda niso Vice, ampak je to Zemlja, je Rajski vrt, sta Adam in Eva. Na trenutke je težavno izluščiti junake in čeprav je vse skupaj spretno rešeno z barvami, ravno preprosto branje to ni, slikam navkljub. Vsekakor pa so upodobitve – osebno so me najbolj navdušile raznolike pokrajine in nekoliko manj glavni akterji, še posebej ne v bližnjem, podrobnem prikazu. Preprosto mi nekaj zmanjka.  

Poleg že omenjenih pokrajin, me je najbolj navdušilo razpravljanje demonov in njihov odhod v svet ter potem Adam in Eva, njuna ljubezen, pa seveda predvsem skušnjava, ki ju pripelje do izvirnega graha. Ne, nisem veren človek, pa mi ta pogled vseeno zanimiv in privlačen, tudi sam pogosto posegam po teh religioznih prijemih v svojem pisanju, ker mislim, da so nam kar nekako prišli v podzavest. In da se potem seveda sprašujemo naprej …

Auladell je bil pred neverjetnim izzivom, kako teh enajst tisoč verzov upodobiti in prenesti v povsem drugačen, predvsem bolj zgoščen in vizualen format, ki pa bralcu še vedno pušča obilo prostora za lasten (neobremenjen) razmislek. Najbrž je branje dejanskega Miltonovega epa podobno zahtevno kot risanje in zagotovo se človek kot bralec (ali ustvarjalec) skozi ta proces gradi in izoblikuje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako na to delo gledajo tisti, ki so Izgubljeni raj prebrali in pa seveda, kako lažje je morda tistim, ki s(m)o risoroman prebrali in bomo še šli brati.

Izgubljeni raj Johna Miltona je eno najplivnejših del svetovne književnosti in kot tako bi ga morda morali označiti za obvezno branje. A gre tudi za izredno zapleteno in kompleksno pesnitev, ki jo je vse prej kot preprosto razumeti oz. jo vsak razume in dojema po svoje. Moje mnenje je, da nam je Auladellova (risoromaneskna) interpretacija pri tem lahko v veliko pomoč.

Rating: 4 out of 5.

VigeVageKnjige, 2019    

Featured

Volk

Volk je mladinski roman nemškega avtorja bosanskega rodu Saše Stanišića, ki se na malce drugačen način ukvarja s prijateljstvom, iskrenostjo oz. molkom ter vse bolj prisotno problematiko mladostniškega nadlegovanja. 

Sašo Stanišića smo doslej poznali po delih za odrasle, kjer se je bodisi spopadal z vojno na področju bivše Jugoslavije (Kako vojak popravi gramofon) ali kasnejše asimilacijo v novo okolje (Čigav si), pri čemer je šlo pogosto za avtorjeve prvoosebne izkušnje, saj je leta 1992, pri vsega štirinajstih, z družino pred vojno vihro pobegnil v Nemčijo. Tokrat se predstavlja z zanimivim in večplastnim ter za nameček ilustriranim (za slednje je poskrbela Regina Kehn) mladinskim romanom Volk. 

Glavni junak je Kemi, čeprav za njegovo ime izvemo šele na koncu in kot lahko sklepamo po imenu, vsekakor ni nekdo, ki bi bil po rodu Nemec, torej je bodisi priseljenec ali vsaj druga generacija priseljencev. Kemija, vsega naveličanega najstnika, ki se ne vklaplja ravno najboljše v okolje in slovi po kot britev ostrem jeziku, mama pošlje na poletni tabor Pustolovščina gozd, pustolovščina človek. Za nekoga, ki ni pretiran ljubitelj narave, pustolovščin, nenazadnje pa tudi ljudi ne, je to seveda vse prej kot želeno preživljanje počitnic. No, da komarjev ne omenjamo! In ko spozna druščino, s katero bo preživljal naslednjih nekaj dni, je zadeva še slabša. Bodisi gre za stare znance iz šole, podobno problematične in rahlo odpadniške, kot je on sam, kar pa jih ne dela čisto nič bolj kompatibilnih. 

Avtor zapiše takole: »Sicer pa, isto kot v šoli: same skupinice. Ta prijazni pa igričarji pa športniki pa piflarji pa punce iz konjeniškega kluba.« Tudi vzgojitelji in spremljevalci ne vzbujajo posebnega zaupanja, da bo tabor mineval brez težav ali kot pravi Stanišić: »Bedno plačani vzgojitelji si izmišljajo bedne dejavnosti za bando bedno razpoloženih mulcev, ki so morali ostati doma in katerih starši si ne morejo dopustiti ali ne morejo privoščiti dopusta.« Vas je spomin vrnil v kakšno poletno kolonijo, šolo v naravi ali kaj podobnega, kjer si niste ravno želeli biti in vam ni uspelo dan pred odhodom skrivnostno zboleti? 

Kemiju je jasno, da bo glavna tarča bržkone Jorg, navdušen pohodnik, ki naravnost uživa v naravi in odlično riše. Kar je za Kemija sicer dobro, saj bi bil glavna tarča najbrž on, tako bo bržkone rezervna. Marko in dvojčka Dreschke bodo tisti, ki bodo zagotovo delali težave, ker – to pač obvladajo in to počnejo. Kemi to ve, vsi to vejo, a so vsi tiho in nihče nič ne stori. Za izredno zanimiv (in pomemben) lik se kmalu izkaže kuhar – ogromen, drugačen moški, ki se nikogar ne boji. Zgolj pogled nanj pa prebudi vse mogoče predsodke. 

In tako imamo na eni strani Kemija, ki v vsaki Markovi besedi in potezi vidi grožnjo in nevarnost, predvsem za Jorga. Na drugi strani seveda prav Jorga, prijaznega, na trenutke naivnega in predvsem sprijaznjenega, za katerega pa bralca pravzaprav ves čas skrbi. Nekaj se mu bo zgodilo. In zagotovo bo kriv Marko, dvojčka Dreschke pa mu bosta pomagala. In vzgojitelji ne bodo nič videli in slišali. 

In tako se pojavi volk. Sredi noči, pred hišico, v kateri spita Kemi in Jorg. Kemi sanja ali res vidi in čuti volka? Kaj pravzaprav ta volk sploh predstavlja? In ali je res mogoče, da ga vidi samo on? Če ne bi šlo za mladinski roman, priznam, da bi bil zelo prepričan, da je pravzaprav Kemi tisti volk, ki bo nekaj nekomu storil. Kljub zaskrbljenosti se kar nekaj časa on riše kot tisti problematični lik, s slovesom in očitnim namenom pokvariti tabor, na katerem ne želi biti, še vsem ostalim.  

In seveda se potem nekaj zgodi. Pričakovano se zgodi med Markom in Jorgom, Kemi pa vse skupaj zamudi oz. ne more preprečiti, pa čeprav je po dolgem molku začel med vrsticami opozarjati, da se nekaj pripravlja. Za samo zgodbo in mogoče tudi razumevanje je slabo, ker v bistvu ne izvemo, kaj se je zgodilo. Volk je še vedno nekje blizu in preži … na koga in zakaj?

Cela zgodba je res na zanimiv način obogatena z ilustracijami ter tudi drugačno barvo strani, vse skupaj pa odlično prikazuje, nadgrajuje in bogati pripoved kot tako. Lahko bi rekli, da je nauk seveda jasen – ustrahovanje, nasilništvo in nadlegovanje so slabi in če za kaj takega vemo, moramo ukrepati. Povedati, opozoriti, stopiti v bran. Najslabše je molčati in ne storiti nič. Sporočilnost Volka je zares močna, osebno pa se mi je zdelo, da je pač nekaj sivih lis, ki pa po drugi strani dopuščajo možnost za razmislek in pogovor. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2024 

Featured

All you need is love

Zgodovina skupine The Beatles skozi še neobjavljene intervjuje je dolg podnaslov, ki pa veliko pove o tej knjigi, za katero bi lahko rekli, da je še ena, ki je želela priti do dna mnenju, da je za razpad Beatlov kriva Yoko Ono ter kako je na vse skupaj vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja. 

Steve Gaines in Peter Brown, ki sta bila oba pravzaprav tesno vpeta v življenja in kariero Beatlov, sta intervjuje s številnimi sogovorniki izvajala jeseni leta 1980, nekaj tednov pred umorom Johna Lennona (kot zanimivost, v uvodu je napisan 8. avgust 1980, Mark Chapman je Johna Lennona ustrelil štiri mesece kasneje, torej 8. decembra). Z izjemo Yoko Ono, z njo sta se avtorja pogovarjala nekaj mesecev po umoru, a vseeno govorimo o obujanju spominov na dogajanje predvsem v šestdesetih in začetku sedemdesetih, ko so Beatli razpadali in razpadli ter tudi potem skozi sedemdeseta, ko so bila med vsemi štirimi člani (in še kom) huda trenja, očitki in tožbe. Precejšnja časovna distanca in če leta 1980 nekoga sprašuješ, kaj se je dogajalo npr. leta 1968 in si sam opremljen s številnimi podatki, sogovornik pa ne, je lahko vse skupaj precej zmedeno. 

In prav taka tudi je knjiga All you need is love. Pogovori so pač neprečiščeni, neurejeni, prevečkrat se zgodi, da se avtorja pogovarjata med seboj in je dejanski intervjuvanec postavljen na stranski tir, ti pa se nekaterih stvari pač ne spomnijo. Mislim, bila so to šestdeseta in Beatli niso bili angelčki. 

Poleg tega mora človek res dobro poznati ne le zgodovino Beatlov, ampak tudi zakulisje in številne podrobnosti. Bolj ali manj seveda vsi poznamo vse štiri Beatle, vemo za Yoko Ono, Lindo Eastman, Patty Boyd, Cynthio Lennon, neznanka nista niti Brian Epstein in George Martin, Mahariši je že nek na pol mističen lik, potem pa … Alistair Taylor, Alexis Mardas, Neil Aspinall, Allen Klein, John Eastman, Jane Asher in še nekaj drugih pa so že imena, ko morate o Beatlih vedeti veliko več kot poznati njihovo glasbo, kdaj so nehali nastopati in od kod so prihajali. 

Poleg tega, ker so bili izpraševanci pogosto z nasprotnih bregov, so takšne tudi njihove izjave – popolnoma si nasprotujoče in kako sedaj vedeti, kdo ima prav? Vsaka medalja ima seveda dve plati in oseba, ki je za nekoga nepridiprav, pridanič in goljuf, je nekomu drugemu lahko genij in najboljši prijatelj. 

Osebno priznam, da so mi Beatli ljubši od Rolling Stonesov, pa po dveh prebranih biografijah, ki odkrivata tudi kanček temnejšo plat, vidim, da je bila pri vseh glasba vse manj pomembna. Glasba kot način sporočanja in spreminjanja sveta. Glasba je postala orodje za služenje denarja. Pa tudi jedro vse hujših medsebojnih sporov, nesoglasij in vsaj v primeru Beatlov, tudi razpada skupine. 

Ali je bila za to kriva Yoko Ono? Vsekakor je s svojim odnosom, stalno prisotnostjo in vplivanjem na ustvarjanje prispevala k razpadu. Kako je na četverico vplivala smrt Briana Epsteina, njihovega managerja? Na nek kaotičen način je bil Epstein vsekakor tisti, ki jih je držal skupaj in ravno prav narazen, da je zadeva funkcionirala. Po njegovi tragični smrti se je že tako krhka hišica iz kart začela sesuvati, še posebej, ker so se naenkrat pojavili ljudje, ki so videli predvsem zaslužek. Konkretno Allen Klein. Najbrž ne bi bilo čisto nič drugače, če Epstein ne bi umrl, je pa njegova smrt vse skupaj malo pospešila. 

Treba pa se je zavedati, da so bili Beatli skupaj od leta 1958 (Ringo Starr je v zasedbo prišel sicer šele štiri leta kasneje), takorekoč še najstniki, da so leta 1960 začeli intenzivno nastopati in da so skupaj preživeli ogromno časa. In v šestdesetih, desetletju velikih sprememb, so odraščali in se na različne načine spoprijemali s slavo in pritiski, želeli so rasti kot glasbeniki in kot ljudje. Kar pa je bilo vse prej kot preprosto. Upam si trditi, da si te slave pravzaprav ne želi nihče. Drug drugega so se nasitili, zanimala jih je različna glasba, druga miselnost in vse njihove razlike so bile vse bolj očitne … pljusk goriva v podobi Yoko Ono, pa dodaten pljusk s podobo Linde Eastman, nekaj razpihovanja plamenov s strani Maharišija, Magic Alexa in potem še bakla s smrtjo Briana Epsteina. Beatli so razpadali že veliko prej in razpadali so dolgo in dejansko je bilo vprašanje časa …

V All you need is love boste izvedeli marsikaj, mogoče boste kakšno stvar odslej bolje razumeli, bi vam pa v branje vsekakor priporočil kakšno drugo, bolj smiselno napisano in urejeno biografijo. Tale gre pri meni v kategorijo prebranih in pozabljenih. 

Rating: 2 out of 5.

Učila International, 2024   

Featured

O Letu ljubezni

Ker smo le nekaj dni pred promocijo oz. uradno predstavitvijo mojega romanesknega prvenca, danes nekaj besed o knjigi, ki je zaznamovala zadnje leto mojega življenja – Leto ljubezni. 

Leto ljubezni, ljubezenski roman, spremlja zgodbo 28-letnega kitarista Adama, ki se med obiskom Sarajevazaljubi v domačinko, črnooko Mirno, a se iskrena in srčna ljubezen konča z Adamovim odhodom nazaj v Ljubljano. Razočaran nad rojstnim mestom, kamor se vrne kot prejemnik prestižne nagrade ‘srce Sarajeva’ Sarajevskega filmskega festivala, se odloči oditi. Pot ga – skupaj s kitaro, vodi v London. Tam se zaljubi v zelenooko Londončanko Charlotte, po igranju na kitaro svojega največjega kitarskega vzornika, Jimija Hendrixa, pa se mu kmalu začnejo uresničevati sanje. Ves čas je v njegovih mislih prisoten »kaj pa če« in ko se že zdi, da je poti profesionalnega glasbenika in predanega partnerja uspešno združil, se znajde pred razpotjem – katera ljubezen je bolj prava, iskrena in ima v sebi tisto nekaj, da bo trajala. Za vedno. 

Knjiga Leto ljubezni je posebna tudi po tem, da je v njej veliko glasbenih citatov in posledično veliko glasbe, ki sega vse od rocka in soula šestdesetih do izvrstne glasbe, ki je v osemdesetih in devetdesetih nastajala na področju bivše Jugoslavije. In ker je zame spoštljiv dialog temelj zdravega odnosa, je v knjigi ogromno dialogov, preko katerih spoznavamo vse glavne karakterje in tudi spremljamo njihov razvoj skozi knjigo, skozi leto, leto ljubezni. 

Leto ljubezni je knjiga, ki bo vrnila vašo vero v pravo, iskreno in čisto ljubezen. Virtuozen preplet ljubezni in glasbe. Pismo, ki naj bi ga napisali ob koncu ljubezni in izlili dušo. Pismo, ki ga je TREBA napisati in NIKOLI poslati. Leto ljubezni je prav to pismo o neizmerni ljubezni, ki pa ga tista, ki ji je posvečeno, ne bo nikoli prebrala. Zato ga preberite vi.  

In seveda bi lahko napisal še veliko več, dobesedno od A do Ž, a želim, da pridete ta četrtek, 9. aprila 2026, ob 18. uri, na predstavitev obeh delov v Knjigarno Primus (Cesta Ljubljanske brigade 23a, Ljubljana), kjer bom skušal odgovoriti na vsa vprašanja moderatorke Katje Šmuc in seveda tudi na kakšno vaše. 

Prosim vas, da se na dogodek prijavite s klikom na povezavo, saj je število mest omejeno. Hvala in na svidenje v četrtek!  

Featured

Will Grayson, Will Grayson

John Green je star znanec naših knjižnih polic, Davida Levithana pa v slovenskem prevodu še nismo brali in tale sicer ne več najnovejši roman (ali je to so-roman?) je kar dober obet za nadaljnje raziskovanje. 

Tisti, ki Johna Greena poznate, seveda veste, da ni pri njem pravzaprav čisto nič tako, kot se sprva zdi. Poglej zelo spretnega nizanja zgodbe in plastenja posameznih junakov, vedno znova poskrbi tudi za kakšen zanimiv preobrat. Moram priznati, da sem se s prvimi poglavji kar mučil, saj sta se zdeli zgodbi obeh Willov Graysonov čisto preveč različni in nezdružljivi. In da kar takoj pojasnim – imamo dva Willa Graysona, ki se po (res čudnem) naključju srečata, njuni življenji in usodi pa prepleteta. V knjigi sta tako Will Grayson (to zgodbo je pisal Green) in pa will grayson (njegovo zgodbo je pisal Levithan) naslovna in glavna lika, čeprav je treba priznati, da pozornost ukrade najpomembnejši stranski lik – Mali Cooper, najboljši prijatelj Willa Graysona. 

Ampak dajmo najprej v predale – kakorkoli je to težko; pospravit oba glavna junaka. Will Grayson se zdi zelo neodločen tip najstnika, sicer heteroseksualen, ki rad uživa v alternativni glasbi, hodi na koncerte in se zabava ter bo najverjetneje sledil staršema na medicinsko obarvani profesionalni poti. Zelo mu gre na živce, da mora biti del t. i. GSN-ja, tj. Gej-strejt naveze, še toliko bolj pa, da je njegov prijatelj Mali Cooper. Njegov najboljši prijatelj! Mali niti približno ni majhen, ampak je ogromen in tako ne preseneča, da je igralec ameriškega nogometa, sicer pa gej in ljubitelj ter ustvarjalec (pomemben podatek!) mjuzikalov. Zaljubi se enako hitro kot odljubi, a svojo preprostostjo in iskrenostjo ter še bolj odkritostjo hitro osvaja srca. Sicer sem vmes nekajkrat pomislil, da bi bila zadeva najbrž povsem drugačna, če ne bi bil tako strah vzbujajoče velik in bi bil v tem primeru najbrž pogosta žrtev medvrstniškega nasilja. Z njim pa tudi Will.

No, po drugi strani pa will grayson živi sam z mamo. Spozna, da je gej, ki ga seveda nihče ne razume, dokler na spletu ne spozna Isaaca. Isaac je takorekoč njegova sorodna duša, utelešenje njegovih sanj in nič na svetu si ne želi bolj, kot da ga konča tudi osebno spozna. Sledi razočaranje – kakšno, vam zaradi zanimivosti zgodbe ne bom izdal; a to propadlo srečanje pravzaprav pripelje do srečanja Willa Graysona in willa graysona. V čikaškem seksšopu. Kako in zakaj sta se Will in will znašla tam, naj ravno tako ostane presenečenje za vse, ki knjige še niste brali. 

In tako v življenje willa graysona vstopi Mali Cooper – mogoče je tudi obratno?; in blago rečeno bi lahko rekli, da drug drugemu življenje postavita na glavo. In če je bilo willu do tega trenutka neprijetno biti gej, je Mali na svojo spolno usmerjenost celo ponosen in jo brez težav tudi izrazi, kar določene premike pomeni tudi za willa graysona. Tudi veliki (avtobiografski) mjuzikal, ki ga Mali Cooper pripravlja in ki sprva nosi naslov Mali plesalec, se spričo zaradi številnih sprememb v njegovem življenju, zelo hitro – skoraj dobesedno iz dneva v dan, spreminja. Na koncu se spremeni tudi naslov. Preobrazbo, tako v mjuzikalu kot tudi v resničnem življenju, doživlja tudi Will Grayson (v mjuzikalu lik, ki ga je navdahnil, sprva nosi ime Gil Wrayson, potem ga Mali preimenuje v Phila), saj odkrije, da je zaljubljen v zadržano Jane in iskreno povedano – že dolgo nisem bral tako pristne in lepe najstniške ljubezenske zgodbe. Najbrž zadnjič v katerem od Greenovih romanov. 

Preobrazb in sprememb je pravzaprav res veliko in če v svojih zapisih rad uporabim prispodobe z magneti ali pa s planeti … tudi tokrat jo bom. Mali Cooper in Will Grayson sta vsekakor dva magneta, ki se neverjetno privlačita, a zgolj in samo na prijateljski ravni. Pa čeprav se morata nekajkrat krepko odbiti, da se znova lahko sestavita. Po drugi strani sta Mali in will grayson magneta, ki se neustavljivo dopolnjujeta in privlačita tudi na spolni ravni. Will in Jane sta bolj kot dva planeta, ki zelo previdno krožita drug okrog drugega in se morata iztiriti iz svojih običajnih tirnic, da lahko postaneta eno. 

Prav zanimivo mi je bilo, kako sta Green in Levithan ves čas spreminjala, prilagajala in preobražala junake, ki dobesedno zorijo in odraščajo pred našimi očmi ter nam nastavljajo vsa mogoča ogledala – naj bo to za prijateljstvo, intimno oz. partnersko razmerje, odnos do staršev, naš odnos do sveta, glasbe in umetnosti oz. sploh do mjuzikalov. Kakorkoli je mjuzikal tukaj predstavljen kot povsem gejevski žanr, je končni Cooperjev izdelek hvalnica tako prijateljstvu kot ljubezni in življenju. In predvsem imenitna pika na i. 

Poleg Jane, ki igra pomembno stransko vlogo, je tukaj še Maura, želi-si-biti-dekle willa graysona, pa Gideon, willov gejevski prijatelj, starši obeh glavnih junakov in pa še nekaj povsem obstranskih likov, ki pa dodajo sočnost pripovedi. Vrnili se boste v čas spletnih klepetalnic, neskončno dolgih telefonskih pogovorov in izmenjav sporočil pa seveda neutrudnega čakanja, da boste dobili odgovor. Kjerkoli že. 

John Green (tudi tokrat) ne razočara. Vsekakor gre še za enega tistih avtorjev, ki mu grozi, da bo zapadel v ponavljajoč vzorec lastnega uspešnega pisanja in zato je takšno sodelovanje prav osvežujoče. (Podobno uspešna in zanimiva je tudi Zima zima bela z Maureen Johnson in Lauren Myracle). Nežne puritanske dušice znajo imeti sicer z Will Grayson, Will Grayson kar nekaj težav, a je zgodba neverjetno zabavna, topla (nič slabega) in predvsem življenjska, tako da jo lahko iskreno priporočim.

Rating: 4 out of 5.

2022, Mladinska knjiga        

Featured

V elementu

Največkrat sem jaz tisti, ki drugim priporoča branje, s to knjigo se je zgodilo nekaj skoraj najbolj nenavadnega – branje mi je priporočil moj najstarejši sin: »Oči, tole bo pa mogoče tebi zanimivo.«

Niso to knjige, po katerih bi sicer posegal ali jih z veseljem bral, pa vseeno – očitno je tudi Taras čutil, da pa mogoče moram prebrati prav to knjigo. Podnaslov knjige, ki sta jo skupaj napisala Ken Robinson in Lou Aronica, je ‘Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni’. To sicer ni knjiga za duhovno oz. osebnostno rast, ni priročnik, ampak zanimiva zbirka zgodb ljudi, ki so bili označeni za nesposobne, ki so imeli takšne ali drugačne težave, a je nekje v njih vseeno tlela neka iskra, samo odkriti so jo morali. In ko so jo, se je hitro razplamtel požar. 

Robinson in Aronica se sprehodita skozi poglavja, kjer najprej razložita, kaj element sploh je, zakaj je nujno potrebno spremeniti način razmišljanja, saj bomo le tako lahko šli onkraj meja domišljije, mogoče celo sposobnosti. Seveda je pomembno tudi iskanje svojega plemena in se ne ozirati na to, kaj si bodo o nas mislili drugi. Nikoli ni prepozno, treba pa je sprejeti odločitev – ali bomo delali za denar ali za dušo. 

Nekajkrat sem omenil, da ste me v zadnjem obdobju močno zaznamovali dve knjigi – Kingova On writing in prav tale, V elementu. Zakaj? Med branjem Kingove »pisateljske biografije« sem dobil odličen uvid v delo nekoga, ki ga cenim in spoštujem, pa mu ni uspelo čez noč, vsekakor pa sedaj zasluženo žanje darove svojega uspeha. Spoznal sem, da ni nič narobe, če razmišljaš drugače, izven okvirjev in meja, če imaš »nore« ideje in ti domišljija malo podivja, predvsem pa sem ugotovil, kako pomembno je pisati. Pisati in brati, ustvarjati. In ja, potem sem ugotovil tudi, da je to moj element – pisanje. In kakorkoli bi si želel od tega živeti in to delati za denar, je to malo verjetno in poleg tega ne vem, če bi potem to še delal s takšnim veseljem. Ko nekaj moraš, izgubi tisti čar in vznemirljivost. In po zaslugi knjige V elementu sem spoznal, da ni nič narobe, če je moj element nekaj, kar rad delam v prostem času. Pišem, ustvarjam.   

In kaj je element po Robinsonu? Dovolite mi tale prepis z zadnje platnice: »Element je prvina vsakega človeka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo! Ko smo v elementu, smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali.«

Tisto posebej zanimivo mi je tudi razmišljanje o potrebnih spremembah v vzgoji oz. šolstvu. Spremenili so se časi, navade, sistem in način dela, takorekoč nič pa se ni spremenilo šolstvo oz. sistem izobraževanja. Še vedno se vzgaja na način, kot da vzgajamo bodočo robotizirano silo za tekoči trak, za velike tovarne in industrijo in ne več za takorekoč storitveno industrijo, prav nič se ne oziramo na potrebe in želje, še manj pa na talente otrok. Kolikokrat slišite iz ust otrok vprašanje »Kaj pa mi bo to prišlo prav v življenju?« in »Zakaj se rajši ne učimo tega in tega?«. Se spomnite filma Dead Poets Society oz. Društvo mrtvih pesnikov, v katerem je blestel Robin Williams kot nekonvencionalni učitelj angleške književnosti John Keating in takrat pokazal, kako se lahko tudi nekaj dolgočasnega ali vsaj nezanimivega poučuje na zanimiv in celo vznemirljiv način, premakne meje v glavah bodočih voditeljev sveta? Robinson tukaj odlično razdela, zakaj je obstoječi način preživet in ga bo potrebno nujno ne le osvežit, ampak konkretno spremenit.  

Skratka, če ste mogoče v precepu, ali je tisto, kar trenutno počnete, res tisto pravo, potem vam priporočam branje te knjige. Ker treba se je zavedati, da je več kot odlično, če je stvar, ki jo počnemo za preživetje (beri: naša služba, za katero smo plačani) vsaj deloma povezana z našim elementom. Tudi, če niste povsem prepričani, ali je nekaj, kar tli v vas, res tisto nekaj za vas, boste morda tako lažje prišlo do spoznanja in končne odločitve. Skratka, knjigo V elementu vam toplo priporočam in vsakemu privoščim, da svoj element tudi najde in razvije. 

Rating: 4 out of 5.

Lectour, 2016

Featured

Dan ljubezni (deseti, in zadnji del)

Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu. 

In nov začetek

Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe. 

Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.

A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta. 

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.       

Featured

Moonraker

Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.

Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda. 

Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu. 

Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge. 

In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta. 

Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand. 

Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.

Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal. 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022   

Featured

Dan ljubezni (deveti del)

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Nazaj

Nisem imel pojma, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Prav počasi sem odprl oči in …

»Mister, are you OK?,« sem slišal jasen ženski glas, »Emergency is on their way. Are you OK?«

Te oči, ta obraz. Videl sem jih že. Mogoče v sanjah? Ne, saj ni bilo mogoče, da bi bila ona. Ampak te oči, tako zelo otožne in iskrive. Obrvi, niti njenih obrvi nisem mogel pozabiti. Pa njen bleščeč nasmeh. In glas, ki me je božal. Spomnil sem se šibkega sunka elektrike, ki naju je stresla, ko sem se je prvič dotaknil in vedel sem, da je tudi tokrat z čarovnijo svojih rok poskrbela, da je skozi mene znova stekla elektrika in da sem bil tu. Znova tu, ob njej. 

»Ana,« sem šibko rekel in jo pogledal, »Tu, tu si …«

»Ali, ali, ja nisam Ana, zamjenili ste me z nekom,« je rekla zmedeno, »Da, da li želite, da nekoga pozove …«

»Ana, ljubavi, tu si. Konačno,« sem rekel in tiho šepnil, »Nikad ti nisam rekao, ali – ljubim te.«

‘Predaj se srce, izgubili smo boj, / nikada više ti ne pričaj o njoj, / u mom životu sad nema više nje, / predaj se srce, izgubili smo sve.’

Konec

Vedela je, da je konec. Bila je zdravnica in videla je take primere, ko se je srce ustavilo – kot se je temu neznancu!; in čeprav ga je uspela z natančno, zanjo rutinsko masažo srca oživiti in priklicati nazaj, njegovo srce ni zmoglo več kot to. Zadnji pogled, v katerem je bila neverjetna lahkotnost in mirnost, sprijaznjenost ter nekaj zadnjih besed. 

Neki Ani, ki jo je imel očitno tako zelo rad, da je bila njegova zadnja misel namenjena njej. Ne, ona ni bila ta, a se je v tistem trenutku, ko je gledala njegov spokojen obraz, zavedela, da si želi nekega dne tudi ona umreti z mislijo na osebo, ki jo bo ljubila. Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu. 

Se nadaljuje (in prihodnjič zaključi) …

Featured

Vojna in dež

Sklepni del Čolićeve (Velibor, ne Zdravko) avtobiografije o izgnanstvu – prva dva sta v slovenščini na voljo pod naslovom Priročnik za izgnance in Knjiga odhodov; je pretresljivo branje, ki se začne v Bruslju in nas na neki točke vrže v preteklost, v leto 1992 in bridko, tokrat bolj hrvaško-bosansko kot srbsko-bosansko vojno. 

Začetek, ki se dogaja med leti 2021 in 2023 v Bruslju pod naslovom Bolezen, nas postavi v vlogo bolnika, ki trpi zaradi zoprne kožne bolezni avtoimunskega izvora in zaradi katere je naš junak vse bolj iznakažen. Trpi, hodi od zdravnika do zdravnika, preiskave do preiskave, nihče ne ve najbolj natančno, kaj mu je in še manj, kako mu učinkovito pomagati. Bralec se pač ne more znebiti občutka, da je tako zelo hudo, da bi junak najrajši umrl. Ne vemo in ne izvemo, kaj je tisto, kaj je bolezen sprožilo, nam pa nadaljevanje morda ponudi kakšen odgovor. 

Nenadoma se znajdemo takorekoč na frontni črti – z junakom vred, seveda. Sledita drugi in tretji del, najprej Vojak in potem Dezerter. Zdi se mi, da za vsako knjigo, ki jo preberem in ki se posveča vojni na tleh Bosne in Hercegovine, zapišem, da je najbolj pretresljiva, strašna, grozna, obupna. In tudi za to lahko rečem enako. Pa to pravzaprav ne pomeni, da so druge manj ali bolj, le da je tudi ta tako zelo vse, le da znova na drugačen način. Pristna, podobno kot Štukanov Blank, iz prvoosebne izkušnje, iz prve frontne linije, strelskega jarka, bolnišnične postelje. 

Čustva, ki jih doživlja in opisuje Čolić, so tako zelo neverjetno pristna, da je skoraj težko verjeti. Bolečina, strah, panika, kri, rane, urin, sperma, bajoneti, gnijoče meso, groza v očeh, smrt … zgolj list naprej in vrženi smo v novo grozo, novo paniko, ponovno nočno moro in večno željo, naj bo tega že enkrat konec. Sanje, ki se znova in znova spreminjajo v nočno moro. Upanje, ki ne umira zadnje, ampak je umrlo že davno tega. Prekupčevanje in vojni dobičkarji na eni strani ter neizbežna mešanica življenja in smrti, kopica spominov – tudi lepih, čudovitih in nepozabnih; ter seveda želja po dokončni pozabi. 

Iskreno povem, da je res težko pisati o vsebini, o dogajanju in doživljanju, ker je to knjiga, ki jo je pač treba brati, razumeti, čutiti. Razumeti, zakaj si želi umreti ali umreti, bodisi od sovražnikovega naboja (kdo je pravzaprav sovražnik, kdo večji in čigav?) ali pač od lastne roke, sploh ni tako težko. Izbere “lažjo” pot, nekakšno socialno smrt – dezertira, saj že od samega začetka ve, kako nesmiselna, nepotrebna in pač ne- je ta vojna (mislim, da sem se to vprašal že pri eni drugi knjigi – saj katera pa je?). Sploh za nekoga, ki je opustil željo, da bo uspešen športnik – kateri fant pa si tega ni želel?; ali glasbenik – ob štulićih, balaševičih, čolićih (tokrat mislim Zdravka), dugmetu (Bijelo dugme), čorbi (Riblja Čorba), orkestru (Plavi orkestar) ter še komu; temveč si je želel biti pesnik. Pesnik!!! Ki namesto peresa dobi v roke puško in namesto nežnega šepeta simpatije na uho grob ukaz. Ubij, ubijaj, sicer si ničvreden.

Prvi del knjige Vojna in dež me ni pritegnil, druga dva pač toliko bolj in vsekakor si želim prebrati še kaj njegovega – vidim, da je poleg uvodoma omenjenih prvi dveh del iz te trilogije v slovenščini (avtor je po dezerterstvu, kar opisuje tudi v tej knjigi, prišel v Francijo in načeloma objavlja v francoščini, podobno kot naša Brina Svit) na voljo tudi Sarajevski omnibus. Zgodbe so odlične in zanimive, prevodi delujejo pristno in iskrivo, torej zakaj ne?    

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Dan ljubezni (osmi del)

Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema. 

Dve minuti in pol

‘Življenje je prekratko / toliko tega bi delil s teboj / tvoje lice lebdi skozi glavo / želim si te krvavo. / Ko mislim na tebe, mi je tisoč ur minuta.’   

Kaj se dogaja? Zakaj sem pri miru? Ne smem biti pri miru, nikoli nisem povsem pri miru. Potrebujem, nujno potrebujem nekaj. Ampak kaj? Kaj me bo predramilo? Še pred nekaj minutami sem razigrano utripalo, ko je hodil in se oziral naokrog. In, in zdaj? Kaj, kaj se je zgodilo? Dajmo, dajmo, treba je najti nekaj, nekaj, ob čemer se bom znova pognalo. Lepe stvari, lepi spomini. Praznovanje rojstnih dni? Ne, tega ne mara. Mogoče prvi šolski dan, mogoče to, ne, tudi to ne. Ampak tukaj, tukaj v tem mestu sva že bila, nekoč, nekoč davno. 

O-o-o, kaj pa se dogaja? Nekaj me stiska, pritiska, aua, to boli. Hm, ne, v redu, v redu je, mogoče se pa prebudim. Nekaj se dogaja, nekaj dela. Torej, kdaj sva bila tukaj? Oh, spomnim se, ko je spoznal, ko … ko je zagledal tiste oči, tisti nasmeh, ko, oh ja, ko se je dotaknil najprej njenih prstov in potem njenih ustnic. Slišalo se je tiho žuborenje reke in potem, potem sem cel dan, cel večer in noč do jutra divje utripalo in vem, spomnim se, sedaj se spomnim, čutil sem tudi njeno srce in bilo je tako zelo lepo, tako popolno. Življenja polno.

Ampak, ampak … ne, ne, ne še nehat, nisem še tam, ni še v redu. Dolgo je trajalo, preden je bilo naslednjič tako, tako lepo in polno, popolno in takrat je trajalo dlje in bilo, bila je … bila je ona, neka druga, a tudi z njenim srcem je bilo tako lepo utripati in ga čutiti in bilo je potem še eno, še tretje srce, samo, samo … tisto malo srce, tisti srček se je potem ustavil in … in oh, oh, ja, tudi to je bilo, seveda. Sploh nisem pomislilo. Tisto je bilo pa res hudo in že, že takrat je le malo manjkalo, pa … pa bi bilo konec. Tudi takrat me je tiščalo in stiskalo, kot bi bilo v grobi, jekleni ječi, v kateri me vse reže, praska, zbada in suva, a je minilo. Nekako, ne vem kako, ampak je. 

In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …

Se nadaljuje …

Featured

Priče sa satnim mehanizmom

Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«. 

Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.

Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo. 

In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem. 

Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin … 

Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.   

In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.  

Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …

No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …

Rating: 4 out of 5.

Buybook, 2018  

Featured

Dan ljubezni (sedmi del)

Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni. 

Sarajevo, zdaj

Sarajevo je že stoletja isto bodo rekli nekateri in drugi se bodo začeli pritoževati, kako je Sarajevo vsakič malo bolj drugačno. Tu nisem bil vsaj deset let in lahko rečem, da se je Sarajevo, mesto, spremenilo. A njegova duša je ostala ista – pristna, čista, enkratna. 

‘Bilo gdje da krenem, o tebi sanjam / putevi me svi tebi vode / čekam s’ nekom čežnjom na svijetla tvoja / Sarajevo ljubavi moja. / Pjesme svoje imaš i ja ih pjevam / želim da ti kažem šta sanjam / radosti su moje i sreča tvoja / Sarajevo ljubavi moja.’

Srce Sarajeva, njegova bit in bistvo, so isti. Ljudje so isti. Prisegel bi, da sem videval mnoge iste obraze kot pred toliko leti. Nasmehi, kimljaji z glavo, pozdravi. Tu človečnost še živi. Ulice so iste – kakšen izvesek manj, kakšna zaprta trgovina ali lokal več, a se je zdelo kot da hodim po svojih stopinjah izpred desetletja. Le da sem hodil sam. Miljacka, ta čudovita reka, ki je navdahnila toliko nepozabnih pesmi, se je še naprej leno vila pod številnimi mostovi proti severozahodu mesta, proti Bojniku, kjer se bo izlila v reko Bosno. V komaj zaznavne vrtince Miljacke sem ravno tako zrl sam. Vječnica je bila lepa, lepša, čudovita. Obnova te zgodovinske stavbe, ki je bila med tisto nesmiselno (ali ima kakšna vojna smisel ali zgolj slab namen?) vojno takorekoč porušena, je bila končana in slovita mestna hiša, še ena zgradba tako zelo polna zgodovine, je bila kot dragulj, ki je veličastno sijal. Pa Baščaršija, hrupna in natrpana, kjer včasih ne veš več, v katerem lokalu sediš in v katerem naročaš hrano ali pijačo, kjer je polno malih zmikavtov in prevarantov in kjer se cene izdelkov in storitev spreminjajo glede na to, kateri jezik govoriš. V tem trenutku se je zdelo neverjetno, ampak bil sem doma. Počutil sem se domače, dobrodošlo, sprejeto. Moje srce je živahno utripalo in se veselilo vsakega koraka. Oči so komaj čakale, da se naužijejo vseh lepot tega neverjetnega mesta. Tako polnega napak in obenem popolnega. Mesto, ki ga ljubiš. In z vsakim korakom sem bil bližje Sebilju. 

»Nazaj sem, vrnil sem se,« bi najraje zakričal kar tam, sredi ulice, »in zdaj, zdaj bi ljubezen. Naj se vrne še ljubezen.«

Začutil sem ostro bolečino. Bolečina, ki se je nenadoma iz prsnega koša razširila na skoraj celo telo, prek ramen in vratu do čeljusti, v glavi mi je zabobnelo, oči pa so se kar same začele zapirati in v trenutku sem postal neverjetno utrujen. Noge niso bile več sposobne nositi moje teže in zadnje, kar se spomnim, je bil nerazločen in zelo obupen pogled od Sebilja navzdol proti Miljacki. Potem je bila tema. 

Se nadaljuje …

Featured

Poletna svetloba, in nato noč

Pri pisanju obstaja zanka, v katero se ujamejo mnogi – pisati o nečem, o čemer nimaš pojma. Naj so to mesta, dogodki, neka občutenja, karkoli že … in osebno mi predstavlja prav posebno vznemirjenje, ko v roke dobim knjigo, ki jo je napisal nekdo, ki se na nekaj res spozna. 

Osebno so mi v izziv vedno ali pač vsakič znova knjige Harukija Murakamija. Postavljene na Japonsko, v kulturo, ki je tako zelo drugačna od »naše« in jo je res težko razumeti, če nisi bil bil kdaj na Japonskem. Težave imam recimo tudi, ko berem o muslimanskem svetu, ki nam je sicer vse bližje, a miselno tako zelo daleč, ali pa mogoče o še vedno pristnem življenju nekje sredi Afrike ali na kakšnem pozabljenem otoku, kjer takorekoč niti za elektriko, kaj šele za internet in družbena omrežja ne bi vedeli, če ne bi bilo nekih vsiljivih turistov. In ja, tudi sam sem se ujel v to zanko, pisal recimo o življenju v New Yorku, ki mi je enako daleč kot Japonska. Lažje se poistovetim z njihovo kulturo, načinom življenja, ampak še vedno nimam pojma, kako je tam dejansko biti, živeti. V nekem trenutku se lahko poistovetim z ljubimci, morilci, posiljevalci, narkomani in plačanimi morilci, dokler jih nekam ne postavim lokacijsko. 

Zakaj pravzaprav vse to pisanje? Poletna svetloba, in nato noč mi je dala misliti. Zgodba se namreč dogaja na Islandiji, pa niti ne v njihovi prestolnici, Reykjaviku, ampak v neki vasici, kjer živi 400 ljudi in je bližje polarnemu krogu kot … hm, kot čemu? Običajnemu in normalnemu? Nam, da. In to je še za Slovenijo komaj običajna vas. Ampak Islandija. Severni sij, polarni dan, polarna noč, mraz in kjer se zvezde zdijo veliko bližje kot tu. Ali je mogoče pisati o Islandiji? Pravzaprav ne. In tudi razumeti jo je mnogo težje, če je vse, kar o tej mali in redko poseljeni otoški državi veš in poznaš, odsev fotografij fjordov, divje obale, izbruhov gejzirjev in slabih cest ter seveda slovite »aurore borealis«. 

In tu se skriva tista dodana vrednost te knjige Jona Kalmana Stefanssona. On je Islandec, on to pozna, živi, diha in čuti. Ni turist, ampak prebivalec te skrivnostne države. In zelo verjetno je, da se boste v njegovih zapisih včasih izgubili in se spraševali, kako pravilno izgovoriti kakšno ime. Ampak Islandijo boste začutili. Pojemajočo, a vseprisotno svetlobo polarnega dne in neskončno, morečo in pritiskajočo temo polarne noči. Meglo, dež, sneg, mraz. Najbližjega soseda, ki živi nekaj deset kilometrov stran in s katerim se ne pogovarjate, ker sta se nekoč davno sprla vajina deda (v najboljšem primeru) in zamera vztraja generacije. Ali se boste pač sprehodili po središču vasi, kjer poslopij ne krasijo svetleči izveski modernega zahodnega sveta, ampak napisi točno tistega, kar poslopja nudijo. Vse za življenje, preživetje. In takorkeoč nič več od tega. Ker več pač ne potrebujete. 

In tam vmes so seveda ljudje, njihove zgodbe, življenja, smrti, prevare, usode in še kaj. Stefansson mojstrsko pripoveduje in slika to neverjetno pokrajino dežele in človeških duš, z nepredvidljivo kretnjo slikarja včasih pljuskne poplavo humornih barv, drugič obešenjaški humor, pa skoraj poetične izlive ljubezni, preprosto erotiko ali pa iz njega izbruhne neizmerna želja za preživetjem. Pripovedovati ali opisovati posamezne zgodbe in usode zanimivih prebivalcev te neimenovane vasice, bi bilo krivično. Ker Stefansson pač to naredi odlično. 

Kako ti lahko nekaj tako zelo »omrači« um, da misliš le še na zvezde in razmišljaš v latinščini. Zakaj imajo solze oblike čolna na vesla, kako lahko nekdo kar izgine, kako je videti konec sveta in kaj pomeni ljubiti. Lepote gozdov in rek, poželenja in strasti ter zakaj je enako nemogoče prešteti vse ribe ali pa solze. Islandija – posebna, drugačna, nepredvidljiva in upam si trditi, da tudi neprimerljiva. Življenje je tam pač drugačno, celo čas mineva drugače. 

Mogoče prav zato, ker mineva med (skoraj) neskončnim dnevom in neskončno nočjo. Ker je belo in črno, svetlo in temno. Morda je prav zato ta majhen košček sveta blagoslovljen s to izjemno igro narave, severnim sijem, ki prinese poplavo pravljičnih, neresničnih barv. Mogoče. In vsekakor je zato prav, da preberete knjigo Poletna svetloba, in nato noč, da boste vedeli, da sta svet in življenje lahko močno drugačna. In da ni s tem čisto nič narobe. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025    

Featured

Dan ljubezni (šesti del)

Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce. 

In potem jih nekega jutra nisem čutil. Tudi Anja jih ni. Nisva čakala, ampak sva odhitela na urgenco, od tam v porodnišnico, a je bilo prepozno. Otrok, najin otrok, je umrl. Še preden se je rodil, prvič vdihnil oči, odprl oči, resnično zaživel. Saj veste, to je tisto ena na nekaj deset tisoč, ko se lahko zgodi in ko se sprašuješ, zakaj se je zgodilo ravno tebi. Ne, seveda ne boš zadel glavnega dobitka na loteriji, ampak te je vesolje z nekim svojim nemogočim smislom za humor in ironijo izbralo, da boš izgubil otroka. Jaz sem verjel v vesolje, Anja v boga. Potrlo jo je, še mnogo bolj kot mene. Razumel ni nihče, jaz sem se trudil sprejeti. Kakorkoli nemogoče je bilo. Takrat, prav takrat, sem po vseh tistih letih, znova pil alkohol. Niti približno ga ni bilo toliko kot takrat v Sarajevu, saj ga nisem bil vajen in sem bil pošteno pijan že po treh »ta kratkih«. 

Tako se je vse tisto, za kar sem takrat verjel, da je oplemeniteno z besedo »ljubiti«, začelo razkrajati. Anja ni mogla preboleti in če sem iskren, tudi jaz ne. Spolnost se nama je začela upirati, saj je bil tisti najlepši in najbolj enkraten del tega lepega zaznamovan z najbridkejšim, s smrtjo. Zgolj nekaj tednov je bilo do predvidenega datuma poroda, ko je morala ona iz svojega telesa – temu niti ne morem reči roditi, ampak izločiti, kar pa zveni tako zelo grobo in grdo; mrtvega otroka. Saj sva vedela, čutila – ali naju bo to še bolj povezalo in združilo in bova iz vsega prišla močnejša ali pa naju bo dobesedno ugonobilo. Zgodilo se je slednje. Postala sva si tujca. Nekega dne, ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo več tam. Niti njenih stvari. Poročni prstan in sporočilo ‘Oprosti, ampak jaz ne morem več. A.’. Nisem je klical, pisal, prepričeval, nič. Saj ni imelo smisla. Bilo je konec, vsega. Nepopolnost je bila polna popolnega, a s tako temno in mračno packo, ki je ni bilo moč izbrisati. 

Tudi moje življenje ga tedaj ni imelo. Zakaj živeti, ko pa sem izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo? V tistem trenutku nisem vedel, kako živeti brez ljubezni. Ali je to sploh življenje? Popolnoma sem otopel. Dokler se mi ne neke noči v sanjah prikazala ona, Ana. In se v nenavadnih meglicah prikazal Sebilj, da sem se zavedel – če hočem znova razumeti ljubezen, srečati ljubezen in voljo do življenja, potem moram nazaj. Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni. 

Se nadaljuje …

Featured

Krvavec

Drugi roman Tomaža Kotnika marsikaj obljublja in na trenutke tudi obeta, a če zgodbeno ne navduši, so predsvem zanimive tiste medplasti. 

Tomaža Kotnika sem najprej opazil na družbenih omrežjih, tako knjigo Krvavec kot prvenec Mor, pa sem se potem na Knjižnem sejmu odločil za nakup druge, novejše. Mogoče zato, ker je delovala bolj krvavo, če sem povsem iskren, pa me je navdušil stavek “Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.” Osebno bi prej rekel, da gre za kingovsko kot tarantinovsko zmes, ampak se tja še vrnem …

Glavni junak je Ambrož, zagrenjen in z vsem nezadovoljen ter razočaran cinik v srednjih letih, s (prihajajočo) krizo srednjih let, ki se bo le redkim prikupil, se zna pa marsikdo v njem prepoznati. (Vključno z avtorjem tega zapisa.) Morda je edina stvar, ki je še v večji krizi kot on sam, njegov zakon. Otroka sta zapustila gnezdo in zdi se, da sta si z ženo Medejo vse bolj različna, drugačna, prepuščena nekim fantazijam in s kopico neizrečenega. Hodi v službo, ki je nima rad in čas tam preživlja s sodelavkami in sodelavci, ki mu gredo na živce. Sicer pa – kaj mu ne gre na živce? Zdi se, da še najbolj kar lasten odsev v ogledalu. 

In potem soproga pride na idejo, da bi šla s prijatelji (ki so bolj njeni kot njuni) silvestrovat na Krvavec. V oh in sploh najbolj prestižno brunarico s posebno kulinarično ponudbo, v katero seveda ne prideš kar tako, če nisi vsaj malo ekskluziven. (Beri: imaš dovolj pod palcem.) Seveda Ambrož prezira tako smučanje kot gnečo, praznovanja in še najbolj od vsega “prijateljski” par. Luca in Sanja. On uspešen in priljubljen podcaster, ki piše knjigo, ona je pač poleg. On bi vsekakor tudi Medejo, Sanja se (najbrž) ne bi branila Ambroža. In ko se jim na Krvavcu pridružita Gregor, še en povzpetnež in njegova mnogo mlajša priležni-, ah, oprostite, žena Leonida, je Ambroževa mera seveda polna. V merjenju “kdo ima daljšega” Ambrož ne želi sodelovati in če bi lahko, bi se najbrž obrnil in odšel. A na nek način čuti, da je to silvestrovanje mogoče zadnja priložnost, da spremeni svoje življenje in reši zakon. Čeprav ga dejstvo, da na poti na Krvavec z luksuznim Lucovim avtom povozijo srno in obtičijo v snegu, ne navdaja s pretiranim optimizmom. In potem se pojavi še Vid Kovač …

Moram priznati, da je prav ta stranski lik pravzaprav tisti, ki nekako rešuje zgodbo. Lokalni posebnež, samotar, ki živi svoje življenje in dela svoje delo in ki nikomur noče nič slabega, dokler njemu kdo ne želi kaj slabega. Potem … no, potem še sledi. Lahko bi rekli, da med Vidom in Ambrožem hitro vzplamti neka iskrica naklonjenosti in razumevanja. Pa čeprav si Ambrož Vidova opozorila in svarila sprva razlaga kot strašenje odtujenega lokalnega tečneža, ki bi najrajši videl, da bi imel cel Krvavec zase, a kmalu spozna, da je v Vidu nekaj več. Več človeškega. In Ambrož čas vsekakor rajši preživlja z iskrenimi, neobičajnimi in “čudnimi” kot pa z zlaganimi, umetnimi in puhlimi nakladači. 

Na sceno stopi še gospod Ravnihar, neobičajni gospod, ki je lastnik te prestižne brunarice in ki jim obljublja in zagotavlja nepozabno izkušnjo. A nekaj preprosto ni v redu in prav, kar Ambrož čuti od prvega trenutka. Od same brunarice in kozolca, v katerem obedujejo, slikarij, vzdušja, do same Ravniharjeve podobe, njegovega nastopa in vse do hrane ter vina, ki sicer kar samo teče po grlu. V trenutku, ko na sceno stopi Ravnihar, vam bo bolj ali manj jasno, kam bo (za)šla zgodba. Na Krvavcu se začnejo dogajati nenavadne stvari, a zdi se, da je edini, ki jih opazi, pravzaprav Ambrož. In Vid, seveda. Vsi ostali so “dajmo jest, smučat, pit in seksat, konec koncev smo za vse to plačali, ker lahko in ker imamo.” No, pri Medeji je to v zametkih, saj se vse bolj sprašuje, kako še naprej živet z moškim oz. z osebo, v katero se je spremenil Ambrož.   

Ampak vam prepuščam prostor, da si mnenje o glavnem junaku skozi branje ustvarite sami.Tukaj bi lahko napisal še kar nekaj vrstic predvsem o tem, kaj vse ga moti, mu gre na živce, prezira in sovraži in preprosto se mi zdi, da je avtor nametal kar preveč vsega. Ne preveč, ampak vse. Na neki točki sem se začel spraševati, ali je knjiga pravzaprav biografija človeka, ki ga pesti kriza srednjih let, ker je notri preprosto vse od slovenskega športa in glasbe, navad, družine, vere, načina razmišljanja, splošnega stanja duha, politike, gospodarstva, javnega in privatnega sektorja, odnosov in še česa. 

Pač, kam je šla tista “tarantinovska zmes …”, ki mi je bila obljubljena? Kje je “horror”, ki sem ga pričakoval? Vse skupaj se zdi kot neko neskončno čakanje, kot slab nemški pornografski film, kjer bi vsi seveda brezmejno uživali v spolnih vragolijah, a imajo vsi ves čas mehke, ženske pa na sebi neprebojne deviške pasove. (To bi bil najbrž zanimiv socialni eskperiment?) Vsaj zame je ena od značilnosti “horrorja” tisto nestrpno pričakovanje, kaj se bo zgodilo, v Krvavcu pa je zgolj čakanje, naj se že zgodi.  

In tako pridem do kingovske zmesi … No, pravzaprav pride avtor, mogoče sem jo samo jaz tako razumel. Dialogi z Vidom in potem en prav poseben z Ravniharjem. Pa še zadnja večerja z ogledali. Mislim, da bo vsakemu hitro jasno, da se v Ambrožu vse mogoči kopiči in se bo to na nek način izrazilo skozi nekaj temačnega, mogoče celo krvavega. Ampak družba, v kateri se je znašel – glavnih štirih nastopačev; je na nek način ogledalo naše družbe. Povampirjenost. Ljudje čakajo na priložnost, na kapljico krvi in potem jih ne zanima nič več, kdo je na drugi strani, na čigav račun se bodo napajali in ostali živi (ali pač mrtvi, kakor gledate), ker je pomembno zgolj in samo lastno ugodje. Luca, Sanja, Gregor in Leonida na eni strani, Medeja in župnik Rožman nekje vmes, Ambrož in Vid na drugi. Ravnihar in njegova druščina nad vsemi. 

Ambrož se mora soočiti s svojimi strahovi, dvomi, se izraziti, postaviti in konec koncev premagati temo. Temo v sebi. Brez kvarnikov, kako se knjiga konča, seveda.  

In tako so vampirji iz tega vidika celo smiselni. Pa čeprav sem, sploh s tisto srno in prvimi Vidovimi svarili, pričakoval, da bo vse skupaj zavilo v neko staroslovansko smer okultnosti. Ni pa to horror, vsaj zame ne. In še manj “tarantinovska zmes”, pa čeprav sem slavnemu režiserju enako naklonjen kot Stephenu Kingu. A me je vse skupaj predolgo spremljalo in me na nek način zavajalo, da ne rečem kar zastrupljalo. 

Vprašanja za avtorja: kaj se je zgodilo z Bojanom? Ali lahko pričakujemo nadaljevanje? S Krvavca mogoče v nedolžno Bohinjsko Belo, pomenljive Gonjače, morda pa kar v Pekel? Samo sprašujem …

V Sloveniji pisati nekaj strogo žanrskega, je izredno težko. Sploh pa se držati nekih omejitev v žanrskem pisanju, ker živimo v 21. stoletju, je morda še bolj zahtevno, Krvavec ima elemente “horrorja”, ima elemente fantazije in neke moderne eksistencialne drame in Kotnik orje ledino, kar je precej nehvaležna vloga. Tudi z detektivskimi in ljubezenskimi romani je moral nekdo začeti, da se je zgodilo vse tisto, kar se dogaja v zadnjih letih in seveda je najlažje kovati v zvezde ter pozabiti na pogumne pionirje.   

Rating: 3 out of 5.

Primus, 2025

Featured

Dan ljubezni (peti del)

Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …
‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

In jaz sem jo iskal. Tisto, ki bi, ki jo bom ljubil. Tisto, ki jo bom vsak dan ljubil tako zelo, kot sem tisti en dan ljubil Ano. Ko je vsak nasmeh kot sončni žarek in vsak pogled kot najlepši sončni vzhod, ki razblinja meglice prejšnjega dne in noči. Vsak dotik je vznemirjenje, sleherna beseda sladek opoj in ko si za objeme želiš, da bi trajali večno, ker v nekem trenutku preprosto veš, da si zlit v eno. In čeprav je Ana šla kot je šla, je bilo prav tako. Še sedaj, po vsem tem času se spominjam vsega. Vidim jo, pred očmi jo imam, kako stoji ob strani in občasno pogleda k meni in se mi nasmehne. Vsakič se mi zašibijo kolena, srce pa začne vznemirjeno divjati. Želelo je k njej, biti eno z njenim srcem. In zavedam se, sedaj se, da je nemogoče, da bi bil vsak dan tak, ker to preprosto ni življenjsko. Vse to vem. Bistvo je poiskati popolnost v nepopolnem. Takrat ljubiš. 

‘Prošla je kroz moje snove i bila je tren / Cijelim tijelom bila moja, ja bio sam njen / Nosila je našu ljubav, našu sreču, prvi cvijet / Bacila je sve niz rijeku i pošla u drugi svijet.’

In to, to sem iskal. Povsod, pravzaprav. Nisem je našel. Nekajkrat sem bil zaslepljen, nekajkrat zaveden. Vsakič, čisto vsakič, ko sem se zaljubil, sem bil prepričan, da ljubim. Pa nisem. Imel sem rad. In še ta, naj rečem neka preprosta ljubezen, tista silna prva zaljubljenost, vse to je kaj hitro minilo, zvodenelo in postalo enolično, dolgočasno, predvidljivo. Brez iskrice. 

Potem sem, bolj naključno kot ne, spoznal njo. Bil sem na nekem dogodku, službenem in v takih primerih imam vedno težavo, kaj tam pravzaprav početi. Te velike množice ljudi, ki nekaj želijo in so predvsem tako nemogoče in neresnično priliznjeno prijazne drug do drugega, me vedno spravijo v nelagodno stanje. Nisem, ne morem, ne želim, ne bi bil tam.  Potem se ponavadi stisnem v kakšen kot in upam, da me nihče ne bo opazil ter ko imam počasi dovolj, grem. In tako se je zgodilo, da je bil kot zaseden. Seveda bi lahko poiskal drugega ali pa taval po tistem velikem prostoru, a je opazila mojo zadrego in se mi nasmehnila. 

Potres! Kakšen nasmeh! In spomin se mi je takoj zavrtel nazaj, vse do Sarajeva. 

»Morala sem se malo umaknit, čisto preveč je tole in ves čas bi nekdo nekaj rad od mene,« m je rekla in se znova nasmehnila. 

Ime ji je bilo Anja in bila je ena organizatork dogodka, na katerem sem bil in kot mi je razložila kasneje, je imela dovolj dela, nemogočih pričakovanj naročnikov in prepričanja svojih nadrejenih, da je njihov suženj in da jim mora biti na voljo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Želela je živeti. Po možnosti stran od teh vrvečih množic, neznosnega hrupa in gradov v oblakih, ki jih nekateri zidajo, drugi pa plačujemo visoke najemnine in še višje stroške. V tistem trenutku se je zazdelo, da se je znova zgodil točno tisti trenutek – dve osebi v času in prostoru, kamor nista spadali, a sta morali biti tam samo zato, da sta se našli. Ena drugo. 

Tistemu večeru, ko se je za oba zdelo, da sva nekako izgubljena v času, so najprej sledila sramežljiva in tipajoča sporočila, ali sem zgolj jaz čutil nekaj več ali je med nama nekaj resnično preskočilo in se zgodilo. Ni bilo samo pri meni. Sledilo je nekaj izletov, obiskov gledališča, kakšnega koncerta, čisto spontanih voženj z avtom, pa kmalu tudi prvih skupnih noči, potovanj in ne da bi se kaj veliko ozirala na datume, sva postala par. Med izletom v Trst – pa ne nakupovalnim, ampak enem tistih spontanih; bila sva na gradu Miramar, sem jo presenetil in vprašal, če bi se poročila z menoj. Zdel se je primeren trenutek, vidno presenečena in še toliko bolj ganjena je v solzah rekla da. 

Prepričan sem bil, da ljubim. In da sem ljubljen. In mogoče je takrat še bilo tako. Poroka je bila skromna, v najožjem krogu, in čudovita. Nič ne bi spremenil. Na poročno potovanje sva šla v Toskano, se ob koncu na lastno pest odločila še za izlet do Rima in še ko sem kasneje razmišljal, so bili tisto neverjetno krasni, polni in popolni dnevi. Začela sva razmišljati o otroku. Oba sva si želela otroka, družine, ampak nama očitno ni bilo namenjeno. Prvič je bil lažni alarm, drugič tudi, tretjič so vendarle zvonili zvonovi veselja in sreče – postala bova starša. Tiste prve tri mesece naju je razganjalo in komaj sva se zadrževala, da ne bi vsem povedala, a sva se nekako prebila skozi to obdobje, vse je bilo v najlepšem redu in začela sva se pripravljati na prihod novega družinskega člana. Pripravljati otroško sobo, kupovati opremo, oblačila, vse potrebno. Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce. 

Se nadaljuje …

Featured

Brezno

Sedma zgodba iz serije o Tarasu Birsi. Dve leti po zadnji in mislim, da devet let po prvi. Ali je zadnja? Mislim, da ne. Pa bi najbrž lahko bila. 

Pa to ne pomeni, da je Brezno slaba knjiga. Šibka. Na trenutke je težko reči, da gre za knjigo o Tarasu Birsi, saj je glavno breme znova na plečih njegove ekipe, torej Tine Lanc, Brajca in Osterca. Kolega imata seveda tudi imena, Rajko in Zoran, ampak sta preprosto Osterc in Brajc. Nepomembno, pravzaprav. Res je. In takih nepomembnosti je tokrat na pretek. Tarasovega skakanja in spominjanja ljudi in dogodkov, ki nimajo s samo vsebine nobene prave veze, je še več. Kot da Tadej Golob ne bi več vedel, kako naj zapolni strani. Kar pomeni, da je znova veliko več tudi nekih strokovnih razlag, na neki točki prebiramo celo sovražno in populistično pisanje o neki nekoč pomembni politični osebi. In ne samo to, zdi se, da je šel Golob z Breznom tudi sam v zelo klavstrofobično in temno brezno, brezno slovenske sprave. 

Pojdimo k zgodbi. Vse skupaj se dogaja kakšno leto po zadnji knjigi, torej Oj, Triglav, moj dom, dogodkih na Triglavi in seveda veliki aferi Tarasa Birse z zloglasno Klaro Zupet. Taras je razvalina, njegova ekipa okruški brez pravega vodstva, predvsem pa brez pravega dela. Po sili razmer se Taras odloči, da se bo v Gotenici udeležil izobraževanja o preiskovanju krvnih sledi. Najprej na mizo dobi roko, se spusti v jamo, tam najde še telo, ki mu je roka pripadala ter kup lobanj, skeletov in kosti. Iz nekih drugih časov. Tudi ta, ki mu je roka pripadala, je bolj pripadal nekim drugim, starim časom. Tistim iz časov po drugi svetovni vojni, ko je bilo ne le v Kočevju, ampak še marsikje po Sloveniji, pobitih na deset tisoče ljudi. Nedolžnih ali dolžnih morda ni tako zelo pomembno, kot je vsakič znova izpostavljeno dejstvo, da so bili ljudje pobiti, praviloma celo brez sojenja. In ta, čigar roko in truplo so našli, je bil eden tistih, ki je te ljudi pobijal. 

Taras Birsa je tisti, no, pravzaprav edini, ki dvomi, da imajo povojni poboji in Mačkov umor kakršnokoli povezavo. Razen te očitne, torej likvidatorske vloge tega istega Mačka. Upam si reči, da ne glede na vsa desetletja in generacije, v Sloveniji sprave ne bomo nikoli dosegli. Sploh pa ne, dokler nam vladajo – ali želijo vladati; ljudje, ki so z dogajanji tako zelo obremenjeni in si oči zatiskajo pred očitnimi in pomembnejšimi težavami, ki jih imamo tukaj in zdaj ter z dogajanji izpred sedemdeset in osemdeset let nimajo prav nobene veze. 

Težko je reči, v katero smer je Golob tokrat želel. V smer sprave, obsojanja, spreminjanja in potvarjanja zgodovine (večnega) zanikanja, pravičništva ali česa povsem drugega. V Virusu (saj se spomnite covida-19) je bil recimo mnogo bolj očiten. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je želel Golob tokrat znova namigniti, da bo šla ena od prihodnjih zgodb v raziskovanje Tarasove preteklosti. Načrt (in knjiga), ki sta obstajala po Virusu in pred Komo oz. pred tistim, ko se je Tadeju Golobu pripetila nesreča, ki mu je življenje – in pisanje; postavila na glavo. 

In po drugi strani – deset let. Junaki so deset let starejši. Taras gre na operacijo poškodovanega kolka. Star je. Brajc in Osterc se zdita kot Danny Glover in Danny Glover (ne, ni napaka) v Smrtonosnem orožju in bi se že zdavnaj upokojila, lovila ribe ali pač počela nekaj upokojenskega, Ahlin se prevečkrat vpraša, kaj sploh počne, za Cvilaka in Goloba se tako ali tako v vsaki knjigi zdi, da se bosta zdaj pa res upokojila in celo pri Tini Lanc postaja vse bolj očitno, da … no, pravzaprav, da ona postaja tista glavna. Ampak se po drugi strani zdi, da nima tistega. Tina Lanc vsekakor ni Taras Birsa, mogoče si želi biti, ampak največja Golobova težava je – in v tem je neverjetno podoben Joju Nesboju in njegovemu Harryju Holeju; da tudi Taras Birsa nekako ne želi biti več on. Ko se mu vmes celo zapiše – in moram priznati, da me po pričeski dr. Tomo Zbrizaj, strokovnjak za odnose z javnostmi in vsebinski marketing, čisto preveč spominja na nekoga; da ga Taras Birsa spominja na mladega Cavazzo in da bi moral mogoče pustiti brke in bil zaupanja vreden, kot Srečko Šestan. Tako zelo brez idej?

Skratka, Brezno … v svojem zadnjem zapisu o Golobovi knjigi sem izpostavil debato, kdo lahko prebere Goloba do konca? Začetek, prva četrtina pravzaprav, te knjige je neverjetno počasen, saj v njem beremo vse drugo, potem je v središču Taras in predvsem njegove osebne težave, nekaj malega je celo kriminala, nakar v središče stopijo Osterc, Brajc in Tina. Spet. Ker v Komi je bilo podobno. Konec je … pač čuden. Nenaden. Kot bi bil iz drugega filma. Spet. Lahko pa bi rekel tudi neprepričljiv. 

Rating: 3 out of 5.

Goga, 2025 

Featured

Dan ljubezni (četrti del)

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.« ‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Zjutraj naju je prebudilo zvonjenje njenega telefona. Čez petnajst minut so odhajali. In njene kolegice do tistega trenutka, ko so v hotelski jedilnici jedle zajtrk in pile kavo, niso opazile, da je ni z njimi. Ana ni delala panike. V petih minutah je bila iz kopalnice – čudovita; stvari je iz omare preložila v kovček, medtem, ko sem jaz zmedeno opazoval, kaj se dogaja. Znova v očesu viharja.

Stopila je k meni in me tesno objela: »Za vedno, zapomni si.«

‘U moj svijet si došla ti / Tiha kao suton blag / Moje misli i moj trag / Našao je lik tvoj drag.’

Še zadnji poljub – poljub neke ljubezni z veliko začetnico, poljub slovesa in poljub večnosti; solze v očeh in košček papirja, ki je ostal v moji roki. Z izpisano telefonsko številko, besedico »zauvijek«, srčkom in črko A. Še danes ga imam shranjenega.

Jeseni tistega leta sva se uspela celo videti. Vmes sva si izmenjala nekaj sporočil, pa čeprav sva oba vedela, da je bilo vse, kar se je zgodilo, pač nekaj ne le edinstvenega, ampak tudi enkratnega. Zagreb je bil tako zelo blizu, a obenem daleč. Ljubezen na daljavo je nemogoča, ko si nekoga tako zelo želiš, tako zelo ljubiš. Saj sem razmišljal, da bi šel jeseni študirat v Zagreb in … in mogoče bi se vse skupaj obrnilo drugače. A pač nisem in se ni. A sem v poznem novembru, na prav posebno žalosten, mračen in bridko deževen dan, z vlakom šel do Zagreba. Ana me je čakala na glavni železniški postaji, šla sva na sprehod po mestu, a to preprosto ni bilo več to. Ne Zagreb, tudi v Ljubljani bi bilo najbrž enako. Sarajevo je bilo najino mesto. Mesto najine ljubezni, dneva najine ljubezni. 

Poslovila sva se in po tistem so bila sporočila vse redkejša. Za novo leto, rojstni dan in potem niti to ne več. Ljubezenska supernova – silen blesk, žar in potem… Ljubezni je bilo konec, pozabil je nisem. 

‘Sve prave su ljubavi tužne. / Nikom ne pričam o tome / Brzo dođe taj talas i znam da ću da potonem.’

Moram priznati, da po tistem dnevu in noči v Sarajevu, torej, ko je Ana enkrat odšla domov, da sem si našel najbližji in na videz najbolj domačen bar in pil. Pil, pil in pil, da bi pozabil. Pil sem veliko in vse, pozabil nisem. Zjutraj sem se zbudil, zleknjen in pokrit z odejo kar na klopi, v baru, saj so domačini poskrbeli zame. Telefon, denarnica z dokumenti in denarjem, kar ga nisem porabil, karticami, ključi hotelske sobe, vse je bilo tam. Bosanci ne jemljejo, sploh, ko in če začutijo bolečino, ampak pomagajo. Krasni so. In seveda, imel sem glavo kot ogromen balon. In strto srce. Ne, nisem je pozabil.

Dolgo po tistem nisem pil alkohola. Tudi ljubil nisem dolgo. Ne, pravzaprav nikoli več. Imel sem rad, nisem pa ljubil. In to je razlika, ki se jo začenjam zavedati. Imeti rad, saj imaš rad lahko marsikoga in marsikaj. Ljubiti, tisto, najvišje, najmogočnejše in pogosto nedosegljivo. Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …

‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

Se nadaljuje …

Featured

Strel v prazno

Richard Osman in tretja knjiga iz njegove serije Četrtkov klub za umore. Druga – Mož, ki je umrl dvakrat, me sicer še čaka na polici, vsekakor pa mi je zanimivo spremljati skoraj neverjetno preobrazbo, ki so jo glavni štirje junaki doživeli od prvega do tega dela. 

Glavni so še vedno Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron iz naselja starostnikov Sončni gaj. Prva je skrivnostna kolovodja (bivša operativka MI6), o kateri tudi tokrat izvemo marsikaj novega in neverjetnega. Joyce je tiha in umirjena, na trenutke naivna, a so prav njeni prebliski pogosto odločilni. Ibrahim je psiholog, kar tokrat s pridom izkorišča in pa še Ron, bivši glavni sindikalist, ki pa je še danes izredno zanimiv in privlačen nasprotnemu spolu. Pridružena člana sta policistka Donna ter inšpektor Chris Hudson, nad njunim delom pa bdi policijski načelnik Andrew Everton, ki se sicer preizkuša tudi kot pisec kriminalnih knjig. Najbrž je od drugega dela z njimi tudi Bogdan (malce skrivni Donnin fant, za katerega se ves čas zdi, da ima nekaj sumljivega za bregom), zanimivih in zavajajočih stranskih likov pa tudi tokrat ne manjka. 

Glavna je seveda vse bolj ambiciozna in drzna četverka, za katere se zdi (in to mislijo tudi sami), da se jim ne more zgoditi prav nič. Tokrat zakopljejo v desetletje star in neraziskan umor novinarke Bethany Waites. Njen avto je zgrmel s pečine, trupla niso nikoli našli. Znano pa je, da je bila na sledi res pomembnega razkritja, za kar je morala očitno plačati z življenjem. Zadnja vez z njo je bil priljubljeni televizijski voditelj Mike Waghorn, ki ga obožuje Joyce, v njegovi okolici pa se »smuka« še nekaj zanimivih ljudi, recimo maskerka Pauline. Morda pa je vzrok za umor ljubosumje?

In čeprav se sprva zdi, da gre za povsem ločeno zadevo, začne Elizabeth prejemati nenavadna sporočila – kasneje sta s Stephenom celo ugrabljena; v kateri jo oseba z vzdevkom Viking začne izsiljevati – da mora ubiti mora bivšega KGB-jevca Viktorja Iljiča, ali pa bosta umrli oni dve z Joyce. Za začetek! Drzna Elizabeth vzame stvari v svoje roke, se z Viktorjem spajdaši, nato pa spretno ukanejo še Vikinga in ga pritegnejo v svoj boj. No, raziskovanje. Oba sta s svojim znanjem in drznostjo ter izkušnjami pomembna pridobitev v raziskovanju umora.

Raziskava jih pelje po kar nekaj različnih poteh – Ibrahim se prelevi v vlogo psihoterapevta nevarni Connie Johnson, ki je glavna v zaporu in ve marsikaj, sicer pa samo odšteva dneve, da bo odšla iz zapora in se končno maščevala Ronu. Elizabeth in Joyce raziskujeta sled okrog Fione Clemence, še ene priljubljene TV voditeljice, ki jim na koncu pomaga pri razkritju dejanskega morilca. No, Ron pa ne da miru Jacku Masonu, lokalnemu mafijcu, ki je bil zelo vešč pri pranju denarja, saj je bila prav to zgodba, ki jo je raziskovala Bethany Waites. Grešni kozel podjetnega posla pranja denarja je bila očitno Heather Garbutt, ki je v zaporu prestajala svojo kazen. Tudi tokrat se trupla množijo, očitnih in manj očitnih osumljencev je vse več, krivec pa … krivec vas bo zagotovo presenetil, niti pa to edino presenečenje, ki vas čaka. 

Ja, strelov v prazno ne manjka. Tako kot ne manjka zanimivih dialogov, že kar komičnih prigod, ki bi jih lahko pripisali kakšnemu Jonasu Jonassonu, in nepredvidljivosti. A Mason zgodbo zelo uravnoteženo vodi in bralca drži v stalni pripravljenosti. Napeto in lahkotno branje, kar je za resno kriminalko s kupom trupel zanimivo, nenavadno in edinstveno. Vsekakor bom šel na polico poiskat še drugo knjigo iz serije, vidim pa, da je na voljo tudi že četrta – Zlu za petami.    

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2023

Featured

Dan ljubezni (tretji del)

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enake želje – zabavati se. Midva sva se želela imeti lepo. Kako plehko bo zvenelo, če rečem, da sva se želela ljubiti? Zelo. Pa naj. Midva sva se želela ljubiti. 

Najprej sva šla na kavo, tisto pravo, bosansko. V tipičnih bakrenih džezvicah, s fildžanom in dovolj kave za »fildžan viška«, kocko sladkorja in kocko ratluka. Šilcem domačega žganja. Pa sploh ne, da bi rabila alkohol, da bi se napila ali karkoli – preprosto zato, ker sva želela nazdraviti začetku nečesa lepega. Začetku ljubezni. Pogovarjala sva se, se spoznavala in z vsakim stavkom se je zdelo, kot da se poznava že desetletja, od nekdaj. In da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova dejansko srečala. 

Potem sva šla do njihovega znamenitega lesenega vodnjaka Sebilj in pila iz njega. 

»Tradicija pravi, če piješ vodo iz tega vodnjaka, da se boš v Sarajevo še vrnil,« mi je rekla. 

Potem sva se po spustila po ulici nazaj do glavne ceste, do obnavljajoče se Vječnice in bližnje lene reke Miljacke. Po drugi strani ceste in pod vznožjem bližnje planine Trebević, ki se je v manj kot desetih letih prelevila iz enega najbolj kultnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v prepleteno mrežo bunkerjev, minskih polj in ostrostrelskih gnezd. A vse to je bilo v tistem trenutku pravzaprav nepomembno. Sprehajala sva se ob Miljacki, sramežljivo sem poiskal njene prste. Brez besed, brez česarkoli, so se prepletli in nadaljevala sva z roko v roki. 

Bila sva blizu še ene zgodovinske točke v Sarajevu, ki jih tam kar mrgoli – mesta, kjer so leta 1914 izvedli atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda; ko sem se ustavil. Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem jo z drugo roko tesno privil k sebi in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile res prav tako mehke, nežne in voljne, kot sem si predstavljal. Poljub pa slajši kot najboljše domače bosansko žganje. Nasmehnila se je, me s svojo prosto roko nežno pogladila po licu in se za nekaj trenutkov naslonila na moje prsi. Čutila je moje srce in jaz sem vdihoval nežen vonj njenih gostih las. Dišali so po pomladi, ki se je poslavljala. Po zgodnji ljubezni, ki je kot utrinek – če jo vidiš, ti razsvetli življenje, sicer pa je zgolj padajoča zvezda, ki bo ugasnila. 

»Lepo je,« mi je rekla. Zgolj to. 

Potem sva šla naprej.   

‘And the first time ever I kissed your mouth / I felt the earth move in my hand / Like the trembling heart of a captive bird / That was there at my command, my love.’

Končala sva v njihovem hotelu – ki je stal vsega nekaj deset metrov stran od našega; in v njeni sobi. Ljubila sva. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potem sva zaspala v tesnem objemu. Priznam, da do takrat še nisem nikoli ljubil na tak način. Tako pristno, silovito, močno, z vsako celico telesa in vsakim utripom srca. Tako iskreno in ljubeče, tako zelo polno in življenjsko. Danes, ko razmišljam o tem, se zdi, kot da sem tedaj ljubil – in se ljubil; zadnjič. Dve telesi, dve duši, ustvarjeni druga za drugo.

»Želim si, da bi bil to najin prvi in ne zadnji dan,« mi je rekla.

»Prvi je vsekakor,« sem ji odvrnil, »Če je pa zadnji, pa je odvisno zgolj od naju.«

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.«

‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Se nadaljuje …

Featured

Mrtvi kot

Jure Godler se na knjižno sceno vrača z novo detektivsko serijo, v kateri bo glavni junak upokojeni policist, detektiv Herman Arh. Prvi primer nosi naslov Mrtvi kot in je …

Hja, sploh ne vem, kaj naj napišem, pa imam v glavi polno misli in razmišljanj o knjigi. Težko rečem, da mi je bila všeč. Še manj, da me je navdušila. Morda je težava v tem, da sem vajen bolj resnih kriminalk, kar Mrtvi kot nikakor ni. Prebrali jo boste v najbrž v dobrem popoldnevu in jo utegnete podobno hitro tudi pozabiti. Ima pa eno res odlično lastnost, kar ni vedno zasluga kriminalk – se res hitro bere, saj ob njej ne boste prav veliko razmišljali, bo pa vseeno zbudila toliko zanimanja, da jo boste težko odložili.  

In če sem uvodoma napisal, da gre za detektivsko serijo, v kateri bo – ali naj bi vsaj bil; glavni junak zasebni detektiv Herman Arh, je prav to tisto nekaj, kar me je lep čas begalo. Glavni junak je praviloma v središču pozornosti in tudi pripoveduje zgodbo. Praviloma in seveda se strinjam s tem, da se tudi v knjižnem svetu pravila kršijo in recimo, da je to Godlerjev slog. V Mrtvem kotu – in najbrž lahko predvidevam, da bo tako tudi v prihodnjih knjigah iz serije; zgodbo pripoveduje eden od recimo dveh (čeprav so trije) glavnih junakov, Bojan Langus. In stvar niti ni v tem, da v njegovo pripoved dvomite, ampak je celotna zgodba precej trhla. 

Definicija “mrtvega kota” vam je, vsaj voznikom, najbrž znana? Sicer imate zapisano na platnici. Sam temu rad rečem “tisto, kar veš, da je nekje zelo blizu, pa nenadoma ne vidiš več.” In obenem tisto nekaj, kar v delčku sekunde lahko poskrbi za nesrečo. V knjigi Mrtvi kot je to pravzaprav ime ladje, ki jo je Maks Pinter poimenoval po nekem obskurnem francoskem bandu, ki sta ga z Bojanom rada poslušala – Angle mort. (Angle mort je dejanski glasbeni projekt različnih francoskih glasbenih ustvarjalcev, katerih rdeča nit je skladba s tem naslovom). Ali drugače – nekaj boste imeli pred očmi, nekaj se vam bo ves čas prikazovalo in izginjalo, a ne bo dovolj očitno. Ampak ne skrbite, na koncu vam bo Herman Arh vse pojasnil. In boste zavzdihnili ter odložili knjigo.  

Ampak pojdimo na začetek. Kot zapisano, sta glavna junaka dva, dolgoletna prijatelja Maks Pinter in Bojan Langus, ki sta šla v življenju in prijateljstvu, kot vsi mi, skozi različne preizkušnje. Maks je bil tisti drznejši, lepši, privlačnejši, spretnejši in uspešnejši, vse našteto velja tudi za ženski spol. Bojan je takorekoč njegova protiutež in kot tak odličen in predvsem zvest prijatelj. Po maturi in neprijetnem dogodku na maturantskem plesu se njuni poti za kar nekaj časa ločita in se znova srečata na nekem koncertu v Ljubljani. In ja, v življenju se ti lahko zgodi marsikaj, a taka prijateljstva nikoli ne umrejo. 

V teh letih, ko se nista videla, pa se je zgodilo marsikaj. Bojan je mogoče za odtenek še malo bolj naveličan sebe in svojega (neuspešnega) življenja, medtem, ko je Maks po spletu naključij postal milijonar. Kriptovalute. In kot vsak milijonar ima seveda načrte, kaj bo s tem denarjem storil. Tisto najbolj bistveno pri vsem skupaj pa je njegov odnos do družine (in prijateljev). Če bi rekel, da je Maksov odnos z družino slab, bi lagal. Grozen je. Edina svetla točka v njegovem življenju je babi Marjanca, pa se tudi pri njej zdi, da vsekakor sodi v neobičajno in disfunkcionalno družino Pinter. Bojanu se obenem zdi, da Maks ne izžareva več tiste naravne samozavesti in odločnosti, da se je v njem nekaj premaknilo … in potem pride v zgodbo še Klarisa, ki jo Maks spozna na aplikaciji za zmenke. In jadranje. Usodno jadranje. 

No, v bistvu smo sedaj prišli na začetek. Jutro. Nekdo se prebudi med krvavimi rjuhami. Nekoga ni. Še nekdo pa je – najboljši prijatelj. Ja, to je prolog romana, ki pripada Maksu Pinterju. Potem pripovedovanje prevzame Bojan. 

Trojica se je odločila, da bo odšla na jadranje s povsem novo Maksovo jahto, luksuzno 20-metrsko lepotico, ki jo je novopečeni milijonar kupil pred kratkim. Nekaj hrane, veliko pijače in predvsem dobra volja. Dokler, kot omenjeno, se Maks zjutraj ne zbudi v krvavih rjuhah, Klarise pa ni nikjer. Niti njenega ogromnega kovčka ni. Včasih bi rekli “uzela ju magla”, ampak megle ni bila, samo z alkoholom prepojena noč. Začuda, je še kar delujoča in aktivna njena telefonska številka. In tu zgodba začne razpadati. Nova razpoka sledi, ko se Maks, povsem obupan, želi predati, pa čeprav nima pojma, kaj je storil oz. kaj se je zgodilo, Bojan pa ga prepriča, da se morata znebiti dokazov in Klariso prijaviti zgolj kot pogrešano. 

Potem počasi stopi na sceno detektiv Herman Arh. Nenavaden. Nisem si mogel ne predstavljati Jureta Godlerja čez nekaj let – urejen gospod z nenavadnim slogom oblačenja, navidezno umirjenostjo, zakladnico znanj in izkušenj, a ob katerem se vseeno ne morete znebiti občutka, da je tako in drugače obtičal v (nekem drugem) času. Lokalna, torej hrvaška, policija je zaradi umora priljubljenega domačina, mornarja Milivoja v šoku in kaj veliko ne more storiti. Da bi bila mera kaosa polna, so tam tudi Maksovi starši in njegov na telefon prilepljeni brat, za kapljo čez rob pa poskrbi dejstvo, da je izginil Maksov beemve. Torej – izginilo je njegovo dekle, njen velikanski kovček in celo njegov avto. Hm …

In kaj se zgodi potem? Pravzaprav nič. In vse. Tako in drugače enigmatični Arh ugotovi, čigava je bila kri (delček krvi sta Maks in predvsem Bojan med divjim čiščenjem, torej odstranjevanjem dokazov; spalnice spregledala), na neki točki Klarisa začne Maksu pošiljati sporočila (???) in Maksu se po divji količini tablet in alkohola dobesedno zmeša, da ga Bojan odpelje na psihiatrijo. Tam ne ostane dolgo in sledi zaključek …

In razumem ter sprejemam, da se Godlerju mogoče ni ljubilo raziskovati poteka policijskih ali kriminalističnih raziskav in je vse skupaj pač obesil na nekega detektiva, katerega mokre sanje so bile od otroštva dalje najbrž postati novi Hercule Poirot. Ampak vseeno, živimo v 21. stoletju in če nič drugega, dobro vemo, da se danes zelo hitro izsledi nekoga prav prek mobilnega telefona. Sploh, če je ta aktiven. Tudi to, da neko vozilo iz parkirišča v marini izgine brez sledu – podobno kot dekle in njen ogromen kovček; je kar precej za lase privlečeno, ker pač vemo, da obstajajo varnostne kamere, da so te tudi na cestninskih postajah, mejnih prehodih (Schengen gor ali dol) in še kje. Pustimo ob strani Maksovo impulzivno zapravljanje kripto-denarja – nakup razkošnega stanovanja zase, nakup stanovanja za babico (in plačevanje oskrbovalk), vgradnja ogromnega trezorja v kletne prostore ter seveda luksuzno jahto in to vse kar tako – “Imam denar, vse to želim in moram imeti takoj. Ne zanimajo me predpisi, pravila, zakoni … Delam, kar hočem.” Ali lahko potem tudi mori? 

Pa je, ker naj bi se knjiga vseeno dogajala tukaj in zdaj, vse to res mogoče tako hitro? Niti ne čez noč, ampak kar čez dan? Nekaj sto tisočakov za stanovanje tu in seveda so vsi papirji urejeni takoj. Nekaj sto tisočakov tam za drugo stanovanje in seveda so tudi tam vsi papirji urejeni takoj zdaj, obenem odpelješ iz doma starejših še svojo babico in nihče nič ne reče. Kupiš dvajsetmetrsko jahto, s katero suvereno upravljaš in jo imaš za nameček zasidrano v nekem majhnem mestecu s tristo prebivalci. Mnja, če uspe vse to, potem mogoče lahko tudi mori …

Ne vem, Mrtvi kot se mi zdi knjiga, ki jo boste prebrali na letališču med čakanjem na prestavljen let, na dolgočasno in deževno nedeljsko popoldne ali pač nekje vmes. Kot rečeno – ves čas branja boste imeli občutek, da nekaj v zgodbi ni v redu. In ta zaključni Arhov traktat, ki pravzaprav razloži celo zgodbo, je tako … zakaj? Skozi samo zgodbo je preveč lukenj in stvari, na katere je avtor pozabil. In to niti ne malenkosti, ampak stvari, na katere bo vsak malo bolj pozoren bralec še kako pozoren. 

Mogoče mi bo kdo očital, da imam težave z Juretom Godlerjem. Nimam jih. Ne vem, zakaj bi jih imel. Nekajkrat sva se bolj ali manj naključno srečala, izmenjala mogoče vljudnosten pozdrav in to je to. Nekoč sem mnogo bolj spremljal njegovo delo in odkrito priznam, da ga spoštujem. Tudi zato, ker je v dandanes instant in zelo predvidljivem svetu našel neko svojo nišo in je pri tem uspešen. Marsikaj v knjigi nosi podpis Jureta Godlerja, njegovega življenjskega stila ali vsaj želje po takšnem življenju. To počnemo vsi, ki ustvarjamo. Vedno sem si ga predstavljal kot človeka, ki tiste najbolj priljubljene revije za moške kupuje ne zaradi dupleric ali zaradi odličnih intervjujev, ampak zaradi predstavitev vsega tistega luksuza na prvih straneh, ki je večini običajnih ljudi nedosegljiv. 

Maks Pinter ni običajen. Playboy bi z njim zagotovo naredil intervju in ga predstavil kot zgodbo o uspehu. Če bi Playboy v slovenskem jeziku še ustvarjal, bi bila to zanimiva zgodba, če bi lahko mogoče s pomočjo umetne inteligence spoznali tega mladega milijonarja. 

Godlerjevim prvim trem, štirim knjigam sem se (uspešno) izognil, pa čeprav pravega razloga za to niti nisem imel, le pritegnile me niso. Z Mrtvim kotom sem mu dal priložnost, ampak mislim, da lahko rečem, da prvo in zadnjo. Za tiste, ki si želite brati kriminalke, ampak te ne smejo biti zahtevne (ker ja, umori in izginotja so ponavadi sila preprosti in nimajo ozadja), je tole vsekakor kot nalašč za vas. Svetek, Demšar in Golob ter še kdo za vas vsekakor niso. Jaz grem pa zdaj poiskat in prebrat Krvavec Tomaža Kotnika, da mi možgani povsem ne otopijo. 

Rating: 3 out of 5.

Pivec, 2025

Featured

Dan ljubezni (drugi del)

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana. 

Zdelo se je kot golo naključje. Morda je bilo res, a planeti in zvezde so se tisti dan na nek način, a žal le za kratek čas, poravnali. Spogledala sva se. In nihče ni sklonil pogleda. Nisva se le spogledala, gledala sva se. Jaz v družbi plenilcev, ona, recimo, del plena, potencialnih žrtev. Nihče od naju ni želel biti del tistega, čemur naj bi pripadal. Bil je trenutek popolne spokojnosti v divjanju strašnega viharja. Strela z jasnega. Ljubezen.

Nasmehnil sem se in nasmehnila se je nazaj. Ko se zgodi, da se nekaj zgodi, je dovolj že nasmeh.

Kaj je bilo tako zelo posebnega na njej? Nič. In vse. Ona. Njena energija, mirnost. Njeni sramežljivi nasmehi, ko sva se nekajkrat poprej ujela z bežnimi pogledi, naveličana nastopaštva tistih okoli naju. Mladostna sramežljivost nasmeha, ki ga skrije blaga rdečica poznih češnjevih cvetov. Pogled mi je vse pogosteje uhajal k njej. Kostanjevo rjavi lasje, rahlo valoviti, ukročeni v čop. Malo bolj okrogel obraz, čeprav z odločnimi linijami brade in polnimi lici. Urejene obrvi, v tako popolnem loku, ki bi ga zagotovo navdihnil kakšnega arhitekta, saj so tako lepo dopolnjevale obraz. In oči, oh tiste oči … odvisno od kota svetlobe so se prelivale iz nežno zelene, v barvi zgodnjih spomladanskih trav, do kostanjevo rjave, kot bi želele spomniti, da vsega polni pomladi sledi tudi otožna jesen. In čeprav tako zelo mile, pa tudi otožne, sem videl iskrico. Nečesa neukrotljivega. Ustnice so bile ukrivljene v diskreten nasmešek in za katere sem si v tistem trenutku zaželel, da bi jih lahko poljubljal. Izgubil sem se v mislih, kako svileno mehke so, nežne in hrepenijo po dotiku mojih ustnic. 

‘The first time ever I saw your face / I thought the sun rose in your eyes / And the moon and the stars were the gifts you gave / To the dark and the endless skies.’

Ali je tudi ona skrivaj pogledovala k meni? Ne vem. Mogoče, najbrž. Sploh glede na to, da sva se nekajkrat ujela s pogledi. Stala sva vsega nekaj metrov stran drug od drugega. BIla je malo nižja od mene in videl sem, da ima krasno, privlačno, ženstveno postavo. Mojemu očesu ni ušlo niti, kako je zbrano poslušala svoje prijateljice, sošolke, kolegice, za katere se je zdelo, da gre za podobno skupino kot pri nas; a nekajkrat skoraj teatralno zavila z očmi, zmajala z glavo in osramočeno sklonila glavo. Mladostni hormoni in razgrete glave – pa ne le to; so delali svoje, podžgani z nekaj alkohola toliko bolj. 

V tistem trenutku sem se jasno zavedel, da tam ne želim biti, da tam nimam kaj iskati.  

Namignil sem ji, naj stopi vstran. Zbegano je pogledala, kot da sprva ne bi bila prepričana, ali res kažem njej. Namignila je na svojo družbo in jaz njej, z vidno obupanim izrazom na obrazu, svojo. Ni se le hipno nasmehnila, ampak se je široko nasmehnila in mi razsvetlila dan. Sledila je mojemu namigu. Ne njena in še manj moja družba nista opazili, da ne pripadava več. Od tistega trenutka, tisti dan, sva pripadala drug drugemu.

Bila sva – hja, kako hitro se je zgodila ta dvojina, hm … ne na napačnem mestu in tudi čas je bil pravi. A ne za tisto in tiste, zaradi česar in s komer sva bila tam. Bila sva točno tam, kjer sva morala biti, en za drugega. 

Segla sva si v roke in se predstavila. Prihajala je iz Hrvaške, po rodu iz Čakovca, bila je leto dni starejša in je bila na obisku Sarajeva z nekaj kolegicami iz zagrebške fakultete, kjer je začela študirati. Naslednji dan je odhajala. Stavek, ki je vame zarezal ostro kot britev. 

Opazila je spremembo na mojem obrazu in me pogledala, s sočutjem ter rekla: »Žal sva se srečala šele danes.«

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

Se nadaljuje …

Featured

Dohtar in Povodni mož

Roman Aljoše Harlamova, s katerim sem zaključil bralno (in koledarsko) leto 2025, je zagotovo eden najbolj nenavadnih romanov lanskega leta, sicer pa opevan z vseh strani. 

Roman, ki me je na nek način spomnil na Gorenčeve sLOLvenske klasike, pa čeprav gre za pravzaprav klasičen roman, ki bi ga lahko na nek način uvrstili v zgodovinsko kriminalko, po drugi strani pa gre pravzaprav za parodijo. Pa ne takšno, ki bi našega največjega pesnika žalila ali celo zaničevala, ampak nam njegovo življenje pokaže na nekoliko drugačen način. Upam si celo trditi, da zna pri marsikomu malo spremeniti pogled na pesnika – no, kot je tukaj izključno poimenovan, Dohtarja, njegovo ustvarjanje in njegovo vlogo pri prebujanju slovenske zavesti. Vse skupaj seveda z enim velikim “kaj pa če”?

Takole nekako. Junij 1835, Ljubljana. Dohtar se konkretno vinjen vrača domov, zasleduje rob ženske bele obleke, ki mu uhaja in po spletu naključij pade v Ljubljanico. Naslednjega dne se zbudi v bližini trnovske cerkve. Njegovi prsti so prepleteni s prsti tiste, ki jo je reševal in rešil. No, niti ne. V rokah drži roko ženskega trupla! Danes bi mu najbrž rekli “how low can you go?”, a se tu težave za našega pesniškega velikana šele začnejo. 

Glavna težava je ta, da je glavni osumljenec, sploh pa v očeh posebnega Cesarjevega odposlanca z Dunaja kar on sam. Povodni mož in to, saj toliko se pa spomnite, kajne? In Dohtar na voljo ima deset dni, da dokaže nasprotno. Lahko bi rekel, da v kar malo Holejevi pijanski maniri, ko v bistvu nima pojma, ne kod ne kam (prijatelji ga tega ne sprašujejo in ga še slabše usmerjajo), ampak predvsem sledi instinktu. Spoznamo seveda njegovo sestro Katro, njegova prijatelja Matijo Čopa in Andreja Smoleta, seveda tudi veličastnega Kopitarja, se bolj v omembah srečamo z Vrazom, nekje blizu pa se ves čas smuka tudi Miha Kastelic (urednik slovitih in prelomnih zbirk Kranjske čbelice). Da seveda o Primičevi Juliji ne izgubljam besed, ali pa o ljubljanskih beznicah (in še čem bolj spotakljivega) tistega časa, da pa bo mera polna, je Aljoša v vse skupaj vpletel še tedanje prostozidarske lože. Vse skupaj pa prepletel s časom, ko je Dohtar ustvarjal eno svojih (in slovenskih) največjih pesnitev – Krst pri Savici. 

In res se vse skupaj odvija v maniri klasične kriminalke – raziskovanje, zavajanje, lažne sledi in nenavadni namigi, kopičenje trupel, pritiski oblastnikov, nepričakovana razkritja in presenetljiv zaključek. Pa tu in tam kakšen verz, kakšno nenavadno dejstvo in kakšne malenkost drugače podana zgodba – recimo tista o figah je sploh hudomušna. 

In tukaj potem pridemo do težave, s katero se bo zagotovo srečal še kdo, ki Prešerna pozna in morda tudi ve nekaj o njegovem življenju, ne pa ravno podrobnosti in številnih povezav. Kajti, konec koncev, ker je marsikaj zapisanega naslonjeno na resnične osebe in najbrž tudi dogodke, je vse skupaj res kar strašljivo branje. Težava pa je, da tega ne vemo. Razmišljamo, ugibamo, narobe sklepamo. Parodija in plod avtorjeve domišljije, vse lepo in prav, bi bil pa vseeno vesel, če bi avtor recimo v kakšnem spremnem besedilu vseeno malce bolj podrobno opisal, na kaj točno se je naslonil in se je res zgodilo (morda pa tudi kakšen skrivnosten umor v tistem obdobju), kaj je potem obrnil po svoje in kaj je seveda popolnoma izmišljeno. Manjka mi ta nek zgodovinski vpogled, da bi vse skupaj vseeno bral z nekaj manj zadržki. Tako sem si na neki točki rekel “Vau, kaj pa če bi bilo res tako?” In kar nekaj mest je bilo, ko sem se res vprašal, če morda ni bilo prav tako. Tudi dejstvo, da je Prešeren ves čas strogo poimenovan Dohtar, vsi drugi pa nastopajo s polnimi imeni, mi nekako ne da ravno miru, zakaj je temu tako. 

Moram priznati, da je roman res odlično napisan, tudi s pogostimi primesmi kranjščine tistega časa in da odpre marsikatero pomembno temo, o kateri se vsaj v mojih časih v šoli niti nismo učili. Zgodba sama po sebi se lepo odvija in knjigo kot tako boste težko odložili, bi jo pa vsekakor prej označil za nenavadno kot popolno, vsekakor pa lahko rečem, da je izredno berljiva in tudipresenetljiva. (Sploh, če boste šli malo brskat po spominu, kaj ste se o tem obdobju učili in kako je Aljoša vse skupaj zelo spretno spletel v ta roman.)  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Dan ljubezni (prvi del)

Spomini

Konec srednje šole. Odločili smo se, da gremo v Sarajevo. Nekoč davno – takrat se nam je zdelo, da je bilo davno; glavno mesto ene od šestih socialističnih federativnih republik. V prvi polovici devetdesetih mesto, ki je v dobra tri leta krvavelo in trpelo, umiralo in životarilo, prebivalci pa z njim. Poslušali smo zgodbe tistih, ki so se spominjali vojakov, gorečih stavb, raket, ostrostrelcev, krvi, trupel sredi cest, pa potem nekoristnih modrih čelad, tankov, vojakov, porušenih zgradb in lukenj v stavbah, minskih polj med zgradbami. Vojne. Ostankov vojne. Brazgotin. Večnih, mi pa sprva nismo razumeli, niti dojeli, kaj predstavljajo »ruže Sarajeva«.

Sarajevo smo dojemali kot mesto razvrata – neskončnih zabav, poceni alkohola, dostopne droge in prelestnih domačink. Slovenci smo oboževani, sprejeti in vsi nas imajo radi. In resničnost? Prav taka. Žal. Zdelo se je, da sem se znašel v čudoviti ljubezenski zgodbi, ki jo prekinil grob prizor posilstva. V mesto, polno nezaceljenih ran in žarečih brazgotin smo prišli kot divjaki. Kot tisti, ki so pustošili pred dobrim desetletjem in se tako tudi obnašali – kot roparji, posiljevalci, morilci, nasilneži. Pripravljeni, da si preprosto vzamemo. Vse. Ne le tisto, kar se nam ponudi, ampak za kar smo – ali moram pač reči so, ker se mi je tako razmišljanje od nekdaj upiralo; bili prepričani, da nam pripada. In bilo je kar nekaj takšnih med nami, ki so bili prepričani, da jim pripada vse. Sploh, če so imeli žepe polne deviz in takrat si v Sarajevu lahko plačeval s čimerkoli – evri, dolarji, funti, da le ni bila njihova domača konvertibilna marka. Ali hrvaška kuna ali srbski dinar. Ne, vsega in vseh vseeno niso sprejeli odprtih rok, ker če kaj, potem je Sarajevo – njegovo prebivalstvo pa sploh; mesto, ki ima hrbtenico. Saj so politiki lahko pokvarjeni in do neba smrdeči mehkužci, ampak ljudje … ne ne, ti ljudje niso prestali vsega tistega gorja, da bi se sedaj uklanjali, kimali in prijazno nasmihali ničvrednežem. Samo tistemu, ki si to zasluži. In nikakor tistemu, ki si želi kaj kar vzeti. 

In ko zdaj razmišljam za nazaj – šele sedaj mi je jasno, kako malo sem vedel in še manj razumel; mi je jasno, da smo bili najbrž že od prvega dne dalje čisto preveč opaženi in povsem nekaj drugačnega, kar so si v Sarajevu predstavljali kot skromne, vljudne in prijazne Slovence. Bili smo … hm, z eno besedo? Sramota. Težko je opisati vse to s katerokoli drugo besedo. Gnus, mogoče? Mogoče. 

Sram me je bilo, da sem tam z njimi in gnusilo se mi je, ko so začeli »kazati mišice«. V enem dnevu se je sladko pričakovanje nečesa novega, zanimivega, po možnosti nepozabnega, sprevrglo v občutek krivde, in predvsem željo, naj bo čim prej konec. Načrtno sem bil vedno nekje ob robu ali celo nekaj metrov stran, deloval kot rahlo izgubljen turist, ki vleče na ušesa, če bo kje slišal svoj materni jezik in mogoče koga prepoznal. Le da jaz nisem želel poznati nikogar. Prvi večer sem hlinil slabo počutje in strašno migreno, da nisem rabil iti z njimi in če so že opazili, da mi ni do njihove družbe, se s tem niso obremenjevali. Črne ovce so hitro izločene iz črede. Le da sem se jaz počutil bolj kot bela vrana – drugačen, inteligenten. Pravzaprav sem bil – in ostal do tega dne; samotni volk. Sam svoje krdelo, ker vem, da je zgolj to način, da ostanem zvest samemu sebi. 

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana. 

Se nadaljuje …

Featured

Cirkus Astralis

Tretji roman – po dveh zbirkah kratkih zgodb in nekaj knjigah z izbrano poezijo; Zorana Predina bo na nek način presenečenje, obenem pa je obdržal svoj značilni pripovedni slog.

Mislim, da sem sestavka o Predinovih prvih dveh romanih – Mongolske pege in Brezmadežna; začel v stilu, da je Zoran Predin odličen pripovedovalec zgodb, kar je ničkolikokrat dokazal s svojimi besedili. Vesel sem, da se je odločil ta svoj neizmeren talent izraziti tudi skozi prozo oz. romane. In če ste prebrali prvi dve knjigi, potem najbrž veste, da zgodbo plete iz različnih rdečih – ali pa mogoče raznobarvnih?; niti in na koncu vse skupaj spretno, domiselno, prepričljivo in tudi nepredvidljivo preplete. 

Cirkus Astralis je v tem pogledu morda še najbolj poseben in se bo moral vsak bralec pravzaprav odločiti, katera barvna nit mu je najpomembnejša, mogoče celo najbolj zanimiva in se mu zdi glavna. Sprva je nekoliko težje razbrati povezave, nekatere se zdijo celo zelo očitne, pa temu ni nujno tako. Lahkotno, in kot zadnje čase rad zapišem – berljivo. 

Torej, katera je glavna v deželi tej? Zgodba, seveda. Mogoče kar tista uvodna o Klari in Francu Baumanu, psihologinji in pisatelju, skozi katero se sčasoma zazdi, da čisto malo uteleša avtorja samega. Preprosto zato, ker nam na nek način odstira ustvarjalni proces in miselni tok ustvarjalev, ustvarjanje likov in predvsem gospodarjanje z njihovimi usodami. Prav posebej zanimiva so “pisma”, praviloma prečrtana, ki jih Baumanu pošiljajo junaki romana. Zgodba zase je njegov odnos z ženo Klaro, ki postane še toliko bolj napet, ko se v vse skupaj vplete Jolanda. Ja, prav mogoče, da je pravzaprav to vodilna zgodba. Mogoče. 

Mogoče so to zgodbe o reinkarnaciji in transmigraciji, ki jih je avtor spretno vpletel v samo zgodbo in ki bodo včasih pri vas izzvale smeh, drugič začudenje in spet tretjič si boste rekli “Saj, kaj pa, če je vse res?”. Vrhovni svet starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti pač vsakodnevno spremlja – in odloča!; kdo si zasluži transmigracijo in v kaj oz. koga ter kdo bo preprosto še nekaj časa počakal v čakalnici. In ker nas avtor uvodoma prosi, naj ne izdamo identitete zgodovinskih likov, ki nastopajo, pač tega ne bom storil. Razen, da vam namignem, da gre tako za živali kot ljudi, ki so bili praviloma del nečesa zgodovinsko pomembnega. 

Vseeno pa se zdi, da je glavna zgodba tista, ki se odvija v frizerskem salonu Samsara in ki ga vodi gospodovalni, muhasti Egon, popotnik in filozof, ki se hitro v nekaj zaljubi in na to tudi pozabi. Glavni frizer je Silvano, nežna duša v telesu velikana, frizerska legenda in mojster vseh mojstrov. Egon in Silvano sta partnerja tudi zasebno, kar je javna skrivnost, ki pa skrbno čuvata.  Potem v zgodbo pride Tina, hči nesramno bogatih (uspešnih in prepoznavnih) staršev, ki ne želi študirati medicine (kot sta želela starša), ampak želi biti frizerka. Svež veter v vse bolj mlahava jadra homoseksualnega in poslovnega odnosa med Egonom in Silvanom. Kot stranski liki se izkažejo slikar Baki, stari Egonov prijatelj, pa Miranda, gospa, ah oprostite, gospodična posebnih sposobnosti, najbolj zahtevna Silvanova stranka in ena tistih, ki vi vse o vseh, o njej pa nihče ne ve takorekoč nič ter Carlos, ki se sprva zdi zgolj naključen mimoidoči, a je daleč od tega. 

In tako je zgodba, ki jo spremljamo skozi oči in pisanje Franka Baumana, pravzaprav ta zgodba – o Egonu, Silvanu, Tini, Mirandi, Bakiju in Carlosu, ki so in ki so bili. Dobro, če smo natančni, so mogoče bili nekaj od tega, kar beremo v zgodbah o reinkarnaciji in transmigraciji. Ena takšna usoda oz. preobrazba pa se nam zgodi takorekoč v živo. Sporočilo – vsi naši glavni junaki iz reke pozabe (po zgledu reke Lete v grški mitologiji) srknejo (vsaj) požirek premalo, da bi povsem pozabili vse iz prejšnjega življenja. Vsekakor se boste zabavali ob prebiranju teh izpovedi, pritoževanju in nerganju pač določenih oseb in živali, ki se spomnijo nečesa od prej, sedaj pa so v povsem drugačni vlogi. 

Osebno mi je bil daleč najbolj zabaven del, kjer Predin (ali pač Bauman?) tako humorno opiše življenje – in spolnost!; morskih konjičkov, da sem si na neki točki skušal predstavljati, kako bi ta del iz knjige pripovedoval recimo Steve Irwin, slavni (žal pokojni) avstralski lovec na krokodile, ki se je vedno tako zelo pristno in doživeto navduševal nad takšnimi in drugačnimi čudeži matere Narave. 

No, nekje je tudi točka, ko eden od likov, Baumanu sicer, ampak lahko bi bil tudi dejanski avtor tega romana, torej Zoran Predin, piše eno prej omenjenih pisem in izpostavi nek dogodek, ki je na karieri pisatelja (glasbenika?) pustil neizbrisen črn madež. Dogodek, za katerega se je opravičil, pokesal in tako naprej, a zna vseeno vplivati na odločitev Vrhovnega sveta starih duš na astralni strani onkraj fizične resničnosti, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo enkrat zaključil življenje tukaj in zdaj. Pa ne bomo pogrevali dogodka, ki je bil deležen javnega zgražanja, hkrati mu je velika večina (pohvalno) pritrdila in obenem priznala, da imajo sami mogoče dolg jezik, jajc za kaj takšnega pa ne. 

In če je bil Predin v prvemu romanu zgodovinsko-povezovalen, v drugem precej satiričen glede na (trenutno) stanje duha v državi, je tokrat vse skupaj na nek način sklenil in povezoval – Cirkus Astralis je zgodba o prejšnjih, sedanjih in (morebiti) prihodnjih življenjih. In vsem vmes, kar naša življenja, tisto črtico med letnico rojstva in letnico smrti, kot bi rekel Predinov prijatelj Balašević, dela tako zelo posebno. Tisto, kar sem mogoče pogrešal, je bolj jasen ali pač očiten konec. Po drugi strani pa – saj smo vendar brali o tem, kaj se (lahko) zgodi po smrti, torej o novem rojstvu, torej zgodba ni zaključena, ampak ima nov začetek. Pravzaprav bolj verjetno vprašaj ali pa tri pikice. Kdo bi vedel? 

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2025  

Featured

Astrid Lindgren – Zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Bil sem krepko čez polovico knjige, ko se mi je v mislih utrnilo nekaj, kar bi zlahka bil povzetek te knjige – Nekatere biografije prebereš hitro, ker so nezanimive in so za nameček še slabo napisane. In potem so tiste druge, ki jih kot izvrstne in napete kriminalke ne moreš odložiti. Ta je ena takšnih. 

Kdo ne pozna Astrid Lindgren? Morda kdo, ki v življenju ni prebral niti ene (otroške) knjige in je živel zelo dolgočasno in pusto življenje. In recimo, da si upam trditi, da ste med tistimi, ki berete te vrstice, sami takšni, ki veste zanjo. Ki berete. Ki ste imeli tudi zaradi nje, bodisi zaradi Pike Nogavičke, Erazma, mogoče Ronje ali pa celo otrok iz Hrupnega, nenazadnje bratov Levjesrčnih, otroštvo polno nepozabnih prigod in dogodivščin. Astrid Lindgren je bila res nekaj posebnega in če o njej in njenem življenju ne veste prav veliko, potem vas res toplo priporočam tole “zgodbo” izpod peresa Jensa Andersena. 

In če nadaljujem – kdo pravzaprav pozna Astrid Lindgren? Pozna kakorkoli drugače po njenih izjemnih literarnih delih? Priznam, da sam o njenem življenju nisem vedel kaj veliko. V tej knjigi pa sem izvedel takorekoč vse. Skoraj petsto strani imenitnega branja. O vse prej kot idiličnem življenju avtorice, ženske, ki je vsaj moje otroštvo naredila čudovito. Hej, celo hči sem želel poimenovati po njeni junakinji. A ne Piki, temveč Ronji. Zdelo se mi je kar ustrezno, da bi šla razbojnica poleg upornika (Tarasa). A je bila žena odločno proti – da je upornik dovolj in res ne potrebujeva še razbojnice. In je ostalo pri tem, hči pa je dobila ime po enem najlepših filmov, ki na podobno temačen, pretresljiv in bridek način slavi življenje in ljubezen, kot to počnejo dela te velike švedske avtorice – La Vita e Bella. (Vita)

Astrid Lindgren je odraščala v veliki družini, v majhnem mestecu Vimmerby in se že kot najstnica začela ukvarjati z novinarstvom. Prav nenavadno, ampak nikoli ni sanjala o tem, da bi postala pisateljica. Zelo kmalu, še vedno kot najstnica, je zanosila, za nameček je šlo za nezakonskega otroka, kar je bilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (tudi) za Švedsko takorekoč nezaslišano. Otroka je skrivaj rodila in ga dala v posvojitev, kar je bilo vsekakor nekaj, kar jo je zaznamovalo za celo življenje. Drugačen svet, drugačni zakoni in sina Lasseja je po nekaj letih vzela nazaj k sebi in ga vzgajala ter skrbela zanj kot mati samohranilka, z izdatno pomočjo strogih, a ljubečih staršev.

Leta 1931 se je poročila, kmalu zatem rodila še hči Karin, na vrata pa je trkala druga svetovna vojna, ki je bila sploh za skandinavske (in baltske) države prav poseben izziv, kar je Astrid Lindgren zapisovala v obsežnem Vojnem dnevniku. Na eni strani so bili Nemci, ki so izvajali pogrom nad Judi in mnogimi drugimi in na drugi Rusi (oz. Sovjeti), ki niso bili veliko boljši. Švedska je bila daleč od nevtralnosti, a jo je za razliko od mnogih drugih evropskih držav odlično odnesla in kot lahko razberemo, so vojno komajda občutili. Komajda. Prav zanimivo je, kakšno zanimivo, nenavadno in najbrž lep čas tudi prikrito vlogo je imela v tem času Lindgren. Tajno nalogo prebiranja in cenzoriranja pisem, ki so prihajala/odhajala na/iz Švedske, kar ji je obenem omogočilo, da je o drugi svetovni vojni vedela veliko več kot je bilo javno znanega in objavljenega marsikje, sploh pa na Švedskem. Morda je bila vsekakor tudi to ena od stvari, ki jo je zaznamovala in je kasneje tako močno vplivala na njeno aktivistično držo.

Obenem pa je bilo predvojno obdobje tudi čas, ko so začeli objavljati njene prve zgodbice in pravljice, druga svetovna vojna pa je tudi čas, ko je začela nastajati ena najslavnejših literarnih junakinj vseh časov – Pika Nogavička. Nastala je na željo in kot darilo hčerki Karin. Tiste prve različice je Astrid Lindgren celo sama ilustrirala. Lik, ki so se ga, podobno kot recimo Beatlom, izogibali mnogi založniki. Junakinja, s katero so se mnogi poistovetili in so jo predvsem mnogi kritizirali, saj je bilo popolno nasprotje vsega, kar so bili javnost, knjigarnarji, učitelji, starši in otroci vajeni. Ali je prav zaradi svoje drugačnosti postala tako priljubljena in še vedno živi? Zagotovo. Obenem je postavila visoke standarde, tudi za avtorico in premaknila meje razumevanja, kaj je otroška literatura. 

In če pustim ob strani avtoričino zakonsko krizo, njeno nenadejano slavo, ustvarjanje ne le knjig, ampak tudi pisanje scenarijev, dela na radiu, za gledališče, urednikovanja, svetovanja in konec koncev “preproste”, a tiste tako zelo zahtevne naloge – biti mati ter potem še političnega, okoljskega in feminističnega aktivizma, ki se mu je aktivno posvečala po letu 1970, ko se je upokojila. Knjiga piše o marsičem drugem in me je na nek način recimo spomnila na biografijo o Aniti Ogulin in po drugi strani na Kingovo On writing. Jasno je, zakaj je pisala, o čemer je pisala in kot je pisala ter kako zelo iskrena in samosvoja je bila (večino časa). Zanimivo je seveda to, kako je nekaj, česar ni hotela početi niti ni o tem sanjala, postalo takorekoč njen poklic. In kot se ji nekajkrat zapiše – kako neizmerno je v tem uživala, bila živa in srečna. Nekaj, s čimer se tisti, ki radi pišemo – četudi to ni naš poklic; zlahka poistovetimo. 

Prav fascinantno in občudovanja vredno je tudi, kako je pisala. Kot poklicna stenografka je vse svoje ideje in celo dejanska besedila stenografirala, kar je takorekoč kodirano pisanje, pri čemer ponavadi vsak stenograf razvije neko sebi lastno in razumljivo kodo. Avtor ne gre niti mimo povezanosti z družino, pa rejnico, pri kateri je odraščal njen sin Lasse in številnimi zanimivimi osebami – obeh spolov; s katero je spreminjala in ustvarjala ne le švedsko, ampak kar svetovno literarno zgodovino, sploh pa na področju otroške literature. Ali je bilo preprosto? Nikakor. Niti sama pogosto ni verjela v svoja dela, še bolj pa je bila presenečena nad njihovo priljubljenostjo. Predvsem pa ni nikdar pozabila hraniti otroka v sebi in s tem tudi vseh ostalih otrok, pa čeprav je pogosto pisala tudi o temah, o katerih naj bi otroci vedeli čim manj. Ona pa, čeprav prežeto s domišljijo, je kljub vsemu pisala o resničnem svetu, vsakdanjih dogodkih in resničnih čustvih. In, kar mi je v nekem intervjuju na srce položil Jani Novak iz skupine Laibach; prav nikoli ni otrok podcenjevala.

Nikakor ne gre spregledati ali zanemariti niti njenega izjemnega filantropskega udejstvovanja, me je pa nekaj še bolj presenetilo, sploh pa navdušilo – njeno razmišljanje o samoti in osamljenosti. Relativno zgodaj in nepričakovano je ovdovela in se ni nikoli več poročila, niti zaljubila (kar me je spomnilo na hrvaško glasbeno divo Josipo Lisac). Potrebovala je čas, da je samoto sprejela in potem se je vedno bolj zavedala, da jo potrebuje. Za lasten mir, za ustvarjanje. Kakorkoli je svoje otroke, vnuke in nečake oboževala in ljubila, je včasih preprosto potrebovala mir in samoto. Sam sem potreboval kar dolgo časa, da sem po ločitvi in vzporedno z dejstvom, da otrok vsak drugi teden ne vidim, sprejel to samoto. Osamljenost. Sprva me je bremenilo, potem pa sem prav v tem našel čas (in priložnost) zase in nenazadnje za ustvarjanje. Svobodo, tako in drugače. In ko proti koncu knjige vidimo avtoričin portret, kako zre nekam, v prazno bi rekli mnogi, si sploh ni težko predstavljati v knjigi nekajkrat omenjene podobe, zadnje podobe Pike Nogavičke. V tem prizoru jo Tomaž in Anica opazujeta, kako popolnoma sama v Vili Čira-čara sedi za veliko mizo, gleda skozi okno in naposled ugasne svečo. Tudi Pika Nogavička je znala biti sama in v tem tudi uživati. Ni tako preprosto in spet je to ena tistih stvari, ko si včasih rečem, da sem čuden, vendar … naj bom čuden, dokler sem čuden na svoj način.

Mislim, da so za vsakega od nas, ki ustvarjamo knjige za otroke, sanje, tiste najbolj divje, da bi ga kdaj omenjali v isti sapi z Astrid Lindgren, da bi bil med nominiranci ali nagrajenci združenja IBBY (tudi tu je imela prste vmes Astrid Lindgren) ali da bi nenazadnje prejel (ali spet, bil “le” nominiran) za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Sanje, ja … ampak, tako kot sanjamo kot otroci, si moramo drzniti sanjati tudi kot odrasli. Kamniška rock skupina Arche je zapisala takole: “Sanje so le del življenja. Najbrž nepomembna stvar. A brez sanj v svoji glavi. Nihče še ni postal vladar. Sanj mi nihče ne vzame. Del mojega življenja so.” 

In ja, dokler bom živ, bom sanjal. In lahko rečem tudi, da bom, podobno kot Astrid Lindgren, dokler bom živ, tudi pisal. Hvala za vse zgodbe, hvala za sanje in pogum, še lahko dodam in postavim piko. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Kruha in iger

Zbirka esejev Slavka Jeriča nosi podnaslov Eseji o športu novinarja, navijača, očeta in sanjača ter obsega deset novih, statistično in strokovno ter zgodovinsko podkrepljenih esejev, katerih rdeča nit je – šport. 

S Slavkom Jeričem imava, sodeč po prebranem, veliko več skupnega, kot sem sprva mislil. Za začetek – rojena sva istega leta. Oba zaljubljena v šport od malih nog, predvsem v košarko. Oba sva sanjala, da bova nekoč športnika, konkretno košarkarja in vedno iskala vloge, ki ne bi bile preveč v ospredju. Ker noben od naju nima posebnega talenta, pa čeprav sva garača in ker sva bila vsak po svoje zaznamovana in skoraj vnaprej odpisana – njega je spremljal kakšen kilogram preveč, jaz sem bil preveč štorast, za nameček je bila nad mano senca starejšega brata, ki je blestel v vseh športih. S Slavkom sva se od aktivnega udejstvovanja v športu na neki točki oba premaknila v rekreacijo, iskala svoj prostor pod soncem, se spopadala s sanjami o pisateljevanju (v tem ali onem žanru), oba sva tudi očeta športnih otrok. Sodeč po knjigi bi upal reči, da o marsičem tudi razmišljava na podoben način. V marsičem pa sva si seveda hudo različna – recimo v ljubezni do statistike (ki mi je osebno sicer zanimiva), kaj šele do matematike. 

Nazaj h knjigi. In bom kar takoj zelo drzen – eseji ki in kot jih o športu piše Slavko Jerič, so povsem primerljivi z izvrstnimi eseji, ki jih o literaturi, poeziji in glasbi ter še čemu piše Esad Babačić. Slednji je na platnico napisal tudi nekaj stavkov, v katerih imenitno opiše, zakaj so tako knjige pomembne in tudi, zakaj so tako zelo berljive. Ali je v njih statistika? Je. Ali je v njih polno neke zgodovine? Tudi. Ali boste v knjigi izvedeli kaj novega, predvsem pa zanimivega? Seveda. Uravnoteženo, domiselno, poglobljeno, razumljivo in berljivo. Še enkrat več, da vam bo jasno, da boste to knjigo, ko jo enkrat vzamete v roke in začnete brati, zelo težko odložili. Saj jo boste želeli prebrati do konca. 

Uvod prinaša Slavkovo razmišljanje o tem Kaj je šport?, sledi Športna čarovnija ali Pogled navijača, pa Sončki pod pritiskom oz. Pogled očeta športnika, še ena zelo avtobiografska Zakaj bi se mučil? ali Pogled nesojenega športnika, kdo so “Navijači s peresi” (z drugimi besedami: Pogled športnega novinarja), sledi izredno zanimiva Moč poraza (Šport in motivacija), Moderni gladiatorji (Šport in zdravje), pa “Prekletstvo” Luke Dončiča? oziroma kaj imata skupnega Šport in posel, tik pred zaključkom esej, ki zna dvignit nekaj prahu in tudi kakšno obrv – Ali smejo moški mlatiti ženske? (vsekakor je podnaslov Šport in politika mnogo bolj jasen, ko esej enkrat preberete) in za konec še Zaključek ali Kaj je šport? Nadaljevanje.

Tisti, ki berete Slavkove zapise na MMC-ju RTV SLO, kjer sicer dela kot športni novinar, boste marsikatero temo prepoznali, vsekakor pa vam mora biti že po naslovih jasno, da se je res lotil takorekoč vseh aktualnih tem o športu, s pozitivne in negativne plati, odstrl marsikatero tančico, razblinil kakšen prazen up in nam konec koncev položil na srce, da je – pa ne samo v športu; mnogo bolj od talenta pravzaprav pomembna predanost, odrekanje, trdo delo, srčnost in pač pomembnost verjeti vase. Moram sicer priznati, da sem bil malce presenečen, da je njemu precej ljub snuker omenjen zgolj enkrat in da v knjigi ni recimo nikjer Janje Garnbret, to pa predvsem z vidika tega, da je Janja javno spregovorila o motnjah hranjenja, ki so prisotne pri mnogih plezalkah in ki so tudi ena temnejših plati športa. 

In še ena tema je, lahko rečem en šport, za katerega sem mislil, da se ga bo Slavko Jerič mogoče lotil, pa čeprav v Sloveniji ni tako priljubljen, da ne rečem celo zasmehovan. No, saj če sem pošten, ga niti v ZDA, od koder prihaja, ne opredeljujejo več kot šport, ampak kot “entertainment”, torej zabavo. Prvič sem nato pomislil, ko je pisal o tekmovanju v “žretju” hot-dogov in ko se je spraševal, ali je šah sploh šport. Pa potem seveda pri delu o modernih gladiatorjih, povezavi politike, posla in športa in še kje vmes. Pa čeprav mnogi v ta “šport” prihajajo iz sveta ameriškega nogometa, klasične rokoborbe, dvigovanja uteži in podobno. Ampak seveda, ker je vse skupaj narejeno po vnaprej pripravljenem scenariju, to ni šport. Ampak zabava. Ker udarci niso resnični. Padci pač so. Ne le boleči, ampak tudi (smrtno) nevarni. Govorim o t.i. ameriški rokoborbi ali kot ga najbolj poznamo, wrestlingu. 

Opozorilo: tale del je kar dolg in ga lahko preskočite, če vam ni do branja o wrestlingu, pa čeprav je ta del zapisa ravno tako spodbudila knjiga Kruha in iger. 

Zakaj mi manjka? Ker ne nak način povezuje prav vse, o čemer Slavko piše – ali je to šport ali ne(glede na ure treninga, izvajanja vsega mogočega, potovanja, nastopov in še česa, vsaj toliko kot žretje hot-dogov ali šah), kako na vse skupaj gledajo navijači ali pač oboževalci, ki so ponavadi razdeljeni med negativce (“heel”) in pozitivce (“face” oz. “babyface”), da se v vse skupaj vključuje in aktivno sodeluje že tretja generacijain vsekakor – ko kdo pomisli, kako zlagano in nastavljeno je vse skupaj, pa jih v kakšnem gostilniškem pretepu skupi od npr. Brocka Lesnarja ali Chrisa Jericha, seveda pa lahko vsak odide na t.i. tryout, preizkusi vrvi, trdoto ringa in predvsem silo, ko po salti z zgornje vrvi nate dobesedno prileti 100 kilogramov teže …; potem najbrž pride do spoznanja, da je zadevo boljše gledati po televiziji. Porazi in zmage so in niso pomembni tudi v “wrestlingu”, še bolj pa osvajanje naslovov in šampionskih pasov– boljši, ko si, več imaš časa v etru, manjkrat te prekinjajo z oglasi, zate se pišejo boljše zgodbe in odpirajo se ti nove in nove priložnosti. Potrebujete primer? Tudi če o wrestlingu nimate pojma, sem prepričan, da veste vsaj, kdo so Hulk Hogan, Dwayne “The Rock” Johnson in nedavno upokojeni John Cena. Vrata v Hollywood jim je na široko odprl prav “wrestling”. 

Pridemo do gladiatorstva in zdravja. Hm, in tu bi se lahko razpisal. Potovanja od mesta do mesta po ZDA, občasni izleti v Evropo, Avstralijo, na Japonsko in v vse bolj prisotno Savdsko Arabijo. Ena oddaja v ponedeljek, druga v petek,občasno pojavljanje še v torkovi, vmes netelevizijski nastopi (torej “borbe”, ki se odvijajo pred živim občinstvom, a jih TV, v primeru najbolj znane WWE je to Netflix, v primeru vse močnejše alternative AEW pa HBO; ne predvajajo) in praviloma ob koncih tedna t.i. PLE ali “premium live events”. In spet, zagotovo ste kdaj že slišali bodisi za WrestleManio (takorekoč SuperBowl wrestlinga) ali recimo Royal Rumble. Vse seveda vpliva na zdravje, sploh, ker je to posel, ki ne plačuje enako in zgolj tisti res najboljši zaslužijo toliko, da lahko brezskrbno živijo. Če seveda ne pride do kakšne poškodbe. In te so pogoste. Poškodbe, ki jih od ringa, zgodb, televizije in sponzorjev lahko oddaljijo za več tednov, mesecev in tudi leta. Lahko pa tudi za vedno. Pogosti padci in trdi pristanki najbolj vplivajo na sklepe, še bolj pa na hrbtenico in vrat. In bili so tudi smrtni primeri, najbolj znan je bil zagotovo Owen Hart. Ko se stvari odvijajo v delčku sekunde, je vse skupaj podobno vožnji s formulo ena ali smuku v Kitzbuhlu – delček nepozornosti je dovolj … In tukaj nisi odvisen le sam od sebe, svojih sposobnosti in natančnosti, ampak tudi od tistega drugega v ringu, nasprotnika, ki mu moraš zaupati. Da te bo ujel, pravilno – in za gledalce prepričljivo in verjetno!; in varno vrgel, spustil (v YouTube recimo vpišite iskalni niz “undertaker tombstone piledriver”, pa vam bo jasno) ali pa se vrgel nate in podobno. Pustimo ob strani različne ekstremne oblike borb, ki potekajo v kletkah, kjer se uporabljajo lestve (spet: pomislite, koliko zaupanja je potrebnega, ko nekdo skoči nate z recimo 5-metrske lestve) in različni pripomočki. Pogoste poškodbe pomenijo veliko zdravljenj, bolečine, ki si jih lajšajo na različne načine, tako kot tudi za rast mišic skrbijo na različne načine, tudi prepovedane. 

Pa da ne bom predolg in bom vzel pozornost knjigi, ampak da vam mogoče naslikam, kako hitro se je slika skozi branje Kruha in iger sestavljala meni. Posel in politika. Omenil sem Netflix in HBO, o denarjih, ki se obračajo zadaj, najbrž ne rabim. Ko je enkrat poleg Savdska Arabijas svojim denarjem, tudi ne govorimo o majhnih zneskih. WrestleMania poteka dva dni, na razprodanih stadionih s 60 in več tisoč ljudmi, pred tem so že dni prej spremljevalni dogodki, na katerih se zbirajo tisoči. In nič, prav nič ni zastonj. Ko sem si enkrat želel ogledati borbo v sosednji Italiji, sem zgrožen ugotovil, da se cene najcenejših vstopnic začnejo pri sto evrih. (Za WrestleManio zlahka dodate še eno ničlo, pa boste dogajanje spremljali nekje z vrha stadiona ali dvorane). Pa pomislite na vse, kar še prodajajo – od majic, rutic, penastih prstov, do replik šampionskih pasov in seveda je tudi srečanje z rokoborci (in vse bolj priljubljenimi rokoborkami) ravno tako plačljivo. Zloglasni Vince McMahon, njegova (bivša) žena Linda McMahon, Jesse Ventura in Donald Trump. V ameriški rokoborbi so tako ali drugače aktivno sodelovali tudi Mike Tyson, košarkarja Dennis Rodman in Shaquile O’Neal, nam dobro znani poslovnež Mark Cuban, med velikimi ljubitelji je bil pokojni Lemmy Kilmister (Motorhead), ki je za danes glavnega operativca napisal pesem(The Game), v ringu so se zvrstili številni glasbeniki in igralci ter igralke, v zadnjem obdobju je najbolj aktualen vsekakor Jake Paul, ki vsakič znova preseneča z drznostjo in tudi tehničnim znanjem. Priporočam ogled Netflixove dokumentarne serije o Vincu McMahonu, kjer pretresljivo iskreno prikažejo takorekoč vse, kar je s tem poslom narobe. Lahko pa si ogledate tudi serijo Evolve (ravno tako na Netflixu), da boste razumeli, kako kompleksen je celoten proces ustvarjanja te zabave, v poštev pa pridejo še Glow (ki se osredotoča na ženske v wrestlingu) ali pa Wrestlers (ki prikazuje slovito Ohio Wrestling Valley wrestling “šolo”) in tako naprej. Seveda, tudi Rokoborec z Mickeyjem Rourkom je več kot vreden ogleda.                

Kruha in iger, ja, že vse od antičnega Rima dalje. Čista desetka je bila zelo dobra, Statistike za začetnike (žal) še nisem bral, Kruha in iger pa je naravnost imenitno branje, ki vam šport prikaže skozi različne odtenke (nikakor zgolj rožnatih) očal. Toplo priporočam. 

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2025

Featured

Haaška priča

O knjigi Haaška priča in njenem glavnem avtorju, Nedžadu Avdiću, je bilo povedanega že marsikaj, saj je knjiga izšla tik pred letošnjim Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga je avtor tudi obiskal. Žal mi je, da ga nisem uspel slišati tudi v živo, kajti knjiga človeka pusti brez besed. 

Nedžad Avdić je eden redkih – iz knjige gre razumeti, da eden od zgolj dveh!; ki je preživel, žal moram zapisati znameniti pokol v Srebrenici leta 1995. Zakaj znameniti? Ker je Vojska Republike Srbske takrat v vsega skupaj dveh dneh uspela mučiti ter na grozljiv način pomoriti 8372 Bošnjakov. In kot je zapisano v knjigah, niso pomorili le njih, ampak so na tak ali drugačen način ubili tudi njihove sorodnike, ki so preživeli vojno v Bosno in Hercegovini. In če bi malo parafraziral Boštjan Videmška, ki v svoji aktualni knjigi Dolga pot do miru piše tudi o Srebrenici – ubili so človeštvo. 

Nedžad Avdić je bil dolga leta zaščitena priča Haaškega sodišča in se je tam soočil z možgani, ideologi, klavci in izvrševalci ukazov za dogajanje v Srebrenici (in tudi drugje). Skrajno mučen je odlomek njegovega soočenja s Slobodanom Miloševićem. Pa niti približno ne tako mučen kot opisovanje pravnih bitk zoper Republiko Srbsko za zločine, ki so jih konkretno storili njemu (Avdić je bil v streljanju na Jezu rdečega mulja huje ranjen in je preživel bolj kot ne po čudežu ter po zaslugi vztrajnosti tistega drugega preživelega, ki ga ob koncu knjige imenuje Ibrahim) in njegovi družini (njegov oče je bil umorjen z natančnim strelom v zatilje iz neposredne bližine, umorjenih pa je bilo še mnogo njegovih sorodnikov). 

Tožba je bila zavrnjena. Vse tožbe družin vseh žrtev so bile zavrnjene. In ko boste prebrali obrazložitev, se boste najbrž zjokali. Dobesedno. Na nek način je težko verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi. A po drugi strani gledamo in se čudimo ukazom in odločitvam predsednika na oni strani Atlantika, poslušamo in se čudimo izjavam (skrajno) desničarskih ali pa da rečem klero-fašističnih politikov pri nas in drugje po svetu. In seveda, če se znova vrnem k Boštjanu Videmšku – v živo spremljamo genocid, ki se ta hip izvaja v Gazi. 

Haaško pričo sem šel prav načrtno brat po tistem, ko sem prebral Dolgo pot do miru, saj sem želel nekako skleniti ta krog res mučne, boleče in pretresljive zgodovine meni ljube Bosne in Hercegovine. Pa seveda ob branju ni šlo niti mimo obujanja spominov letošnjega obiska sarajevskega muzeja genocida in zločinov proti človečnosti (poleg tega smo bili v Sarajevu ravno v času obletnice pokola v Srebrenici) ter lanskega obiska pretresljive razstave o Srebrenici. In žal, Srebrenica se je zgodila petdeset let po Auschwitzu in drugih taboriščih druge svetovne vojne in trideset let kasneje se dogaja Gaza. In kot je v knjigi zapisana misel, ki pretrese do kosti – če se bomo iz Srebrenice česa naučili, je to, kako bolj spretno prikriti in zanikati zločin. Pa dajmo še enkrat – zločin proti človeštvu. Velesile si zatiskajo oči, mižijo, si mečejo pesek v oči, mednarodna skupnost žuga s prstom in govori, da to ni prav, ampak ne stori popolnoma nič. Tudi to se skozi desetletja žal ni spremenilo.  

Tisto, kar je v Haaški priči tudi dokaj jasno napisano, je vloga UNPROFOR-ja, znamenitih modrih čelad. Tam so bili, da bi skrbeli za mir, nudili zaščito. Že Saccov risoroman o Goraždu, še enem nesrečnem poglavju vojne v devetdesetih, o katerem se ravno tako ve premalo; je ponudil določen vpogled v njihovo aktivnost na področju Bosne in Hercegovine. V Srebrenici in okoliških vaseh je bilo vsaj podobno, da ne rečem enako ali še huje. Modre čelade so bili prej v podporo in pomoč Vojski Republike Srbske, četnikom in še komu, saj so jim dobesedno puščali prosto pot do izvajanja zločinov. Oni, ki naj bi skrbeli za mir. Ne preseneča, da je moralo nekaj poveljnikov ravno tako sesti v zatožno klop in prav je tako. 

In da se za trenutek – pa sem si mislil, da bom napisal nekaj kratkega!; vrnem h knjigi. Poleg Nedžada Avdića, priče in glavnega avtorja, je kot (so)avtorica podpisana tudi njegova sestra, Amela Avdić Unkić, posamezne dele – žalostne in bridke; pa je zapisala tudi njuna mati. Poglavja in pričevanja, spomini in zapisi segajo v čas pred vojno in potem seveda sam začetek morije in norije, ki je bila daleč najbolj izrazita prav v Bosni in Hercegovini ter vse do skoraj današnjih dni, pričanj na sodiščih, pravnih bitkah za pravico, ki je ni. In skozi vse te zapise je toliko bolj jasno, kako zelo načrtno, skrbno pripravljeno – tudi prikrivanje!; in izvedeno je bilo vse skupaj. Genocid? Nedvomno. 

In naj se dotaknem še dela, na katerega opozori tako avtor – in kar je povedal tudi med zaslišanjem na Haaškem sodišču ter bil nato predvsem s strani lastne družine zaradi tega grajan. Odpuščanje. Nekaj, kar se mi zdi, da učijo takorekoč vse vere. Ampak vprašanje, ki se tukaj odpira, je, zakaj in po kakšni neverjetni logiki (mogoče ni najboljša beseda) so žrtve pripravljene odpuščati, krvniki in morilci pa odpuščanja niti ne prosijo, ampak celo vztrajajo, da so bodisi nedolžni ali da je bilo vse, kar so počeli, prav. In sem razmišljal, tudi o tem. 

V zadnjih treh letih sem spoznal veliko ljudi, v Bosni in Hercegovini, tudi Republiki Srbski in nenazadnje v Srbiji. Različnih let, različnih narodnosti in ver, prepričanj in tudi vsak s svojo zgodovino. Obstajajo razlike in najbrž bodo za vedno obstajala nesoglasja, nekje bolj in drugje manj izrazita. Tisti, ki sem jih spoznal v Bosni in Hercegovini, odpuščajo. Tisti, ki sem jih spoznal v Republiki Srbski – in praviloma so to ljudje, ki so bili med vojno mogoče rojeni ali pa niti to ne; so veseli, da jim (njihovemu narodu, mogoče sorodnikom) je bilo odpuščeno in jih je sram. In tisti, ki sem jih spoznal v Srbiji – pa lahko rečem, da gre za inteligentne, razumne in čuteče ljudi; se čudijo. Čudijo, da jim je bilo odpuščeno, ker jih je – tudi če niso oni ali njihovi sorodniki in znanci, storili čisto nič; sram. Sram jih je v dno dušo, da so bili del nečesa tega. In si želijo, da bi bili sposobni odpustiti sami sebi. Svojemu narodu. Ker ne razumejo. Ampak seveda, to je moj krog znancev in vem, da so – tako kot povsod, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji; tudi takšni, v katerih tli sovraštvo. 

In potem se seveda vprašam, kaj to pomeni za Gazo? Palestino, tudi Izrael, pa Jemen, Sirijo, Sudan in številne druge države, kjer se nad določeno skupino ljudstva izvaja genocid. Ker, nekateri bodo preživeli. In na neki točki bodo spoznali, kaj se je zgodilo in kdo je kriv. Kriv, ni pa odgovarjal. In to je ta začarani krog večnega nasilja. 

Dajmo si samo predstavljat ta grozni scenarij, čez npr. petdeset let. “Bosna in Hercegovina po nekem naključju, morda pa z izdatno finančno podporo muslimanskih držav, postane velesila na Balkanu. Storjena nam je bila krivica, odvzeta ozemlja, pobito toliko in toliko ljudi, zdaj si bomo pa to vzeli nazaj. In še kaj. Začnejo z nekimi operacijami, ki jih vidi cel svet. Mogoče jih bo takrat umetna inteligenca predvidela, napovedala in celo izvajala, kdo ve. In mednarodna skupnost bo molčala, saj se bodo spomnili, da se je njim nekaj groznega zgodilo sredi devetdesetih. In da so bili takrat žrtve genocida, kaznovani na najokrutnejši možen način in jih sedaj ne morejo kaznovati za to, kar počnejo, ker … pa saj ni tako hudo in slabo. Vsaj ne tako hudo in slabo kot je bilo npr. v Srebrenici.” Jaz si tega nočem predstavljat. Pa možnosti za take scenarije je kar nekaj, tisti znova in znova ponavljajoči v Palestini. 

Ali se rabimo bati tretje svetovne vojne? Saj je že tukaj, dogaja se, izvaja, prav zdaj, pred našimi očmi. Samo mi ne vidimo ali pa se pretvarjamo, da ne vidimo.  

Toplo priporočam tudi spremno besedo prof. dr. Vasilke Sancin, s katero sem imel priložnost (in čast) lani preživeti nekaj časa v Ženevi in ki mi je glede marsičesa na področju mednarodnega humanitarnega prava, sodišč, ukrepanj in tudi “mižanja”, odprla oči. In si kljub vsemu ne morem pomagati, da ne bi razmišljal, da mednarodna skupnost včasih sama sebi vnaprej piše opravičila. “Nič ne moremo, nič ne smemo.” Potem je treba to pač spremeniti. Ker dogaja se naslednja Srebrenica in najbrž se bo prej ali slej zgodila tudi naslednja Gaza. In nikoli ne vemo, kdo bo naslednji. 

Tudi zato sem vesel knjige Haaška priča, saj je o teh stvareh treba pisati in govoriti, se pogovarjati in razmišljati. Se iz vsega tega naučiti, da je to narobe in da se res ne sme nikoli več ponoviti. Nikoli, nikjer. Odpuščati.         

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025

Featured

Dolga pot do miru

Dvojno branje z enotnim naslovom in tudi sporočilom – pot do miru je dolga, celo neskončno dolga. Knjiga dveh avtorjev – vsestranske italijanske ustvarjalke Abhe Valentine Lo Surdo in slovenskega zapisovalca bridke resnice sedanjosti – Boštjana Videmška. 

Knjiga Dolga pot do miru je razdeljena na dva dela – tistega, ki ga je napisala Lo Surdo in ima podnaslov Soška fronta in drugega, pod katerega je podpisan Videmšek in katerega naslov je daljši in v bralcu že kar takoj lahko prebudi določeno tesnobo – Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza. A če sem se pri Boštjanu in njegovih knjigah česa naučil, je to dejstvo, da so to knjige, ki jih pač potrebno prebrat. Potrebno, nujno. 

Najprej sem šel brat polovico knjige Abhe Valentine Lo Surdo. Zdaj mi je jasno, da sem Soško fronto vzel preveč preprosto in z neko miselnostjo, da o strašnih bitkah prve svetovne vojne, ki so potekale ob naši smaragdni kraljici, vem dovolj. Nimam pojma, če sem iskren. Tudi nisem vedel, da po področju, kjer je med leti 1914 in 1918 potekala fronta, sedaj vodi Pot miru, kot jo preprosto opiše avtorica “500 kilometrov gora in jarkov vse do morja, trideset dni hoje po Sloveniji in Furlaniji – Julijski krajini.” Njeno pot in raziskovanje ter razmišljanje po Poti miru je skoraj preprečila huda poškodba na smučanju, a je po športno stisnila zobe in opravilo s potjo, ki ni bila samo pot, niti ne Pot, ampak kar popotovanje. 

Zgodbe z ene ali druge strani meje, torej slovenske ali italijanske, z ene in druge strani reke Soče, fronte. Pripovedi in izpovedi Italijanov, Slovencev, tistih iz “mešanih” družin in seveda vseh raziskovalcev zgodovine, ki pač ni zgolj črno-bela, ampak zapisana v nepreglednem številu barvnih odtenkov. Prav posebno težo zapisom dajejo pesmi, ki jih je zapisal avtoričin praded, Arturo Mencuccini, ki se je boril na Soški fronti. Trenutki, ki zarežejo v srce, v globino. 

In potem drugi del. Del Boštjana Videmška, katerega vsaka knjiga me pretrese in strezni, da je svet, v katerem živimo, še slabši in hujši, kot smo mislili. Njegov uvodni zapis Privilegij miru: kdo lahko govori o vojni nastavi ton pisanja. Ne, ne bo olepševanja, romantike, ampak kruta resnica, ki bo po nas udarjala kot težko kladivo. Pa to ne pomeni, da vas želim od branja odvrniti, daleč od tega. Preberite, razmislite! Kolikokrat ste bili mogoče tudi sami v vlogi “kavč komentatorjev” o migrantih, o vojni, orožju, odločitvah, taboriščih, o genocidu nekoč in danes, o vprašanjih, na katere ni človeškega odgovora. 

Kaj, potem boste vstopili v grozo, imenovano Srebrenica. Trideset let po dogodkih. Ko smo lansko leto z otroci odšli v Sarajevu na razstavo o tej veliki katastrofi človečnosti, sem jim med drugim povedal tudi, kako malo smo se naučili – kako se je Srebrenica zgodila približno petdeset let po Auschwitzu in vseh drugih nezaslišanih taboriščih smrti, pa je svet mižal in molčal ter kako se danes, tukaj in zdaj, trideset let po Srebrenici, v Gazi dogaja ne le podobno, ampak hujše (ne, zgodovina nas ne (iz)uči) in spet mižimo in molčimo. Pa, kot zapiše Boštjan, to je najbrž prvi genocid, ki ga lahko dobesedno spremljamo v živo, saj se po zaslugi sodobnih tehnoloških orodij odvija na vseh mogočih ekranih, ki jih uporabljamo. Genocid, v živo, pred našimi očmi. In mi? 

In potem nas avtor vrne v čas prve svetovne vojne – na frontno linijo Galicije, kjer je umrlo več slovenskih vojakov kot na Soški fronti (!) in približno enako število, kot jih je umrlo med drugo svetovno vojno. Seveda preveč. Ampak koliko o tem dejansko vemo ali če vprašam drugače – zakaj vemo tako malo? Ali zato, ker o tem poglavju vemo tako malo, dovolimo, da se zgodovina ponavlja? Da dobrih sto let kasneje tam vznikajo novi grobovi, tokrat predvsem ukrajinskih vojakov, ki se borijo proti Rusiji? 

In pojdimo še k zadnjemu poglavju. Tistemu, za katerega mnogi še danes trdijo, da sodi ne le med najmračnejša, ampak kar najtemnejša poglavja človeštva, v Auschwitz. A pač ni zadnje, niti najtemnejše. Ker dejstvo, da ob vsem, kar se je dogajalo v teh osmih desetletjih, ob vsem razvoju, zakonih, pravu, pretoku informacij in tehnologijah, dovolimo, da se dogajajo “gaze, jemni, sudani”, da ljudje stradajo, da se načrtno pobija otroke, humanitarce in novinarje, da se ustvarjajo nova in nova koncentracijska taborišča in izvaja genocid … Ne le vedno znova dno dna, tudi vsakič bolj temno in nepregledno črnino teme odkrivamo. Prva oseba množine, ja. Vsi mi. Vsi smo krivi in odgovorni. Se vojna kdaj konča, se vpraša Boštjan Videmšek v epilogu. Moj odgovor – ne, žal ne.   

Tista bistvena razlika med obema deloma knjige je način zapisovanja, pripovedovanja. Del Lo Surdo, ki pripoveduje predvsem o Soški fronti, je zaznamovan s poezijo in kot tak poetičen, lahko bi rekli skoraj lep, saj iz njega sije neko razumevanje pripovedovalcev in pričevalcev, kako nesmiselna je vojna. Kako smo vsi pravzaprav zgolj in predvsem ljudje in da je življenje najlepše, ko ga živimo v miru in skupaj. Tako neverjetno preprosto in obenem lepo. 

Medtem pa je Boštjan, kot sem zapisoval uvodoma, bridek, pretresljiv in celo boleč. Dokumentarističen in neposreden. Del o Srebrenici brez milosti ne le klofuta, ampak nas kar mlati, surovo in krvavo. Trpeče. Galicija in Ukrajina nam ne pustita dihati, ampak nas šokirata s podatki o še eni, takorekoč neznani fronti prve svetovne vojne in tako žalostnem dejstvu, kako se iz zgodovine nič ne naučimo in se ta ponavlja. Pogosto s še hujšimi posledicami. Del o Auschwitzu zada tiste zadnje, da ne rečem kar smrtne udarce in razmišljanja in čeprav sprva “razočaran”, mi je kar odleglo, da je Boštjan del o Gazi “nežno” vključil v ta zaključek in ni zarezal še v to, žal zelo krvavečo rano sedanjosti. 

Knjiga, po kateri si na nek način oddahneš, ko jo odložiš, obenem pa se vprašaš, kam smo kot ljudje, kot človeštvo zabredli? Kako nam iz leta v leto uspe najti novo dno dna …  

Rating: 5 out of 5.

UMco, 2025

Featured

Medved Henri in Največja zmaga

Kakorkoli neverjetno in nemogoče se sliši, ampak v začetku letošnjega oktobra sem v enem tednu dočakal izid kar dveh knjig, pod kateri sem podpisan kot avtor in za nameček eno od njih še v angleškem jeziku. Ob izidu sem vam predstavil poučno pravljico Medved Henri in Nesreča na bajerju in tale je že četrta iz zbirke poučnih pravljic … 

Tistim, ki našega (pač, sem del Rdečega križa Slovenije in medved Henri je pač naš) Henrija in knjige poznate, boste že po naslovnici opazili, da je nekaj drugače. Resnici na ljubo se je tale knjiga dobesedno »zgodila«. Besedilo sem imel napisano že pred časom, v samem bistvu zgodbe sem šel v svoj rojstni Kamnik, kjer je bila odbojka vedno »in«, fantje smo pa sploh radi hodili na tekme gledat – in seveda v prvi vrsti spodbujat!; sošolke, vrstnice, simpatije in tako naprej. In če smo pošteni, je odbojka, čeprav moška, v Sloveniji zelo »in«. In zakaj ne?

Glavni junakinji, poleg našega Henrija – sta Iza in njena hči Eva, obe predani odbojki. Nekaj malega navdiha sem dobil pri sosedi, kjer je mama bivša odbojkašica, hči pa mislim, da že ne več. Trenerka je Cica, ki je vzdevek dobila po legendarnem trenerju odbojke v Kamniku, pa tudi fizično konstitucijo in spretnost sem ji dodelil kar njegove. Reševalcu sem nadel ime Lado, v prvi vrsti po svojem očetu, ki ni reševalec, je pa vedno in povsod ter vsem pripravljen pomagati. 

In sama zgodba je bila napisana, zaključena in tik pred tem, da jo damo v ilustriranje, ko mi je v možgane švignila ideja, da bi lahko mednarodni projekt Prevention in Action (slovensko mu rečemo Aktivni v preventivi), v katerem smo sodelovali, obogatili s poučno pravljico, se dotaknili še druge teme, ki smo jo nagovarjali (kronične nenalezljive bolezni, torej srčno žilne bolezni in sladkorna bolezen, zdrave navade in način življenja) in knjigo predstavili še drugim sodelujočim nacionalnim društvom Rdečega križa, torej Portugalske, Španije, Italije in Madžarske. In smo jo in ker se je projekt zaključeval, je bilo treba zelo pohiteti, potem se je pa dobesedno na zaključnem dogodku zgodil še en preobrat, da smo šli knjigo čez noč prevajat v portugalščino, španščino, italijanščino in madžarščino. Tako da sem še malo bolj ponosen, saj naš medved Henri v teh dneh že potuje tudi po Evropi. 

Zgodba – Eva se veseli 1. septembra, ker bo dopolnila 9 let in obenem po dolgih poletnih počitnicah znova videla sošolke in sošolce, obenem se bodo znova začeli treningi odbojke. Oba starša sta zaprisežena odbojki in sta ljubezen prenesla tudi na hči. Rojstni dan, čudovita torta, nova odbojkarska oprema in razveseljiva novica, da se bo pridružila starejši ekipi. Poleg treningov Eva hodi tudi na mamine tekme, kjer pomaga pri pobiranju žog in na eni od prvih tekem jo v glavo zadene izredno močna žoga in Eva pade v nezavest. Njena mami Iza je v paniki, saj se v zmedi zave, da ne zna pomagati lastnemu otroku. 

Pade odločitev, da je treba nekaj narediti in tako na predavanje ter delavnico temeljnih postopkov oživljanja ter prve pomoči povabijo bolničarja-reševalca Rdečega križa, Ladota, ki jim razloži vse potrebno. Z Ladom na obisk pride tudi prikupni medved Henri. V odmoru Lado opazuje dogajanje – vrsto pred kavnim avtomatom, gazirane in energijske pijače, različne čokolade in prigrizke; ter sodelujoče izzove z različnimi vprašanji na temo zdravih navad. Mogoče bi moral reči nezdravih, saj se ljudje – sploh pa odrasli; ne zavedamo, kako škodljiv je ves dodan in pogosto skrit sladkor v pijačah in jedeh. Za naše ožilje, srce, tudi možgane in splošno počutje. 

No, v nadaljevanju sledi prva tekma sezone za Evo in bridek poraz ter zavedanje trenerke Cice, da so dekleta predvsem fizično res slabo pripravljena. Sledi novost na treningih – tek na bližnji hrib. In če so dekleta presenečena nad Cicino hitrostjo in lastno nemočjo, jih ob sestopu čaka neljub prizor – negibna Cica! In kaj zdaj? Kaj jih je učil Lado, na kaj jih je opozarjal medved Henri in kaj storiti? Nekaj panike, veliko zmede, pa priklic Henrijevih nasvetov in pravilno ukrepanje vse do prihoda reševalcev. 

In seveda ni več vprašanje, ali otroci lahko pomagajo, rešijo življenje … odgovor je da. Vsakdo lahko reši življenje. In pomembno je, da se zavedamo znakov, da poznamo temeljne postopke oživljanja in predvsem, da nas ni strah pristopiti. Pa naj človeka poznamo ali ne. Seveda je na prvem mestu varnost, ampak ne sme nas biti strah. Kaj lahko storimo narobe? Najbolj narobe je to, da ne storimo nič. In to je glavni namen naših knjig – ljudi, ne glede na starost in spol, opolnomočiti in ozavestiti, kako pomembna so znanja in veščine prve pomoči ter da pač lahko vsak reši življenje. 

In seveda tudi tokrat ne bo šlo mimo zahval. Hvala vodstvu Rdečega križa Slovenije, ki verjame in podpira, kar delamo. Željku Maliću, brez katerega teh knjig sploh ne bi bilo, Strokovnemu centru za prvo pomoč pri RKS, ki knjige strokovno pregleda. Pa Saši Ogrin, ki usklajuje vse potrebne tehnikalije in našim območnim združenjem, ki skrbijo, da knjige na lokalni ravni pridejo do bralcev. Hvala tudi Marti Neves iz portugalskega Rdečega križa, da jo je ideja tako prepričala, da je omogočila financiranje v sklopu projekta. 

Prav posebna zahvala pa gre tokrat Moniki Klobčar, ki je pogumno ugriznila v izziv ilustracije in oblikovanja v zelo kratkem času in vse skupaj z veliko potrpljenja in razumevanja ter predvsem kreativnosti izpeljala v dveh mesecih. In seveda hvala vsem tistim, ki knjige berete, se o njih pogovarjate in jih priporočate dalje.  

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025      

Featured

220 stopinj poševno: Testenine

Urško Fartelj bi lahko označili za slovenskega Jamieja Oliverja (ali pa mogoče Nigello Lawson), saj ji je uspelo iz preproste ideje kuharskega bloga ustvariti pravcato blagovno znamko, tj. 220 stopinj poševno. Testenine je njena šesta knjiga in če ste ljubitelji testenin (tudi, če jih ne pripravljate sami), je to vsekakor knjiga za vas. 

Šesta knjiga iz serije 220 stopinj poševno: najprej je bila kar naslovna, torej 220 stopinj poševno, sledila je Preprosto in sveže vse leto, pa Skupaj za mizo, nadvse uporabna Kosila v pol ure in predzadnja Vrt in špajza. Z izjemo slednje sem pisal o vseh, še bolj kot to pa – iz vseh se učim in jih uporabljam, torej kuham. To je bistvo kuharskih knjig, kajne? Ne le, da gledamo lepe slike, cedimo sline in si mislimo »Joj, kako bi sedaj to jedel«, ampak zavihamo rokave in gremo pač kuhat. 

Testenine so ena tistih sestavin, za katero priznam, da so pri nas doma pogosto na mizi. Kupljene, priznam tudi to. V različnih oblikah in z različnimi prilogami oziroma omakami. Od doma se spomnim (res so bili tudi časi malce drugačni) zgolj klasičnih špagetov in potem (zavitih) makaronov, priloga pa obvezno in nikoli nič drugače, klasični »bolognese«. No, pa seveda rezanci v goveji juhi, tudi brez tega, vsaj ob nedeljah, ni šlo. (Včasih je bila tudi ribana kaša, res redko kaj drugega). Kasneje so prišli recimo še tortelini, široki rezanci, pa lazanje, ampak to so bile klasike in standardi. Imam sicer tudi en tak nagajiv spomin in sicer je mami domov pogosto prinesla domače rezance kakšne sorodnice, jih razprostrla po beli rjuhi in na mizo, sam pa sem neizmerno užival v (skrivnem) drobljenju rezancev pod prsti … tisto hrskanje rezancev je bilo podobno vznemirljivo kot hoja po prvem snegu, ki škripa pod škornji. Neki drugi časi, ja. Kasneje sem ugotovil, da obstajajo testenine številnih drugih oblik (tudi iz različnih mok) in da so čisto dobre tudi z omakami, ki niso le »bolognese« in da je celo zelenjava zelo dobra, obstajajo pa tudi omake, ki niso paradižnikova. 

In to, da je Urška Fartelj za to novo knjigo izbrala več kot 200 receptov za jedi s testeninami, najbrž ni treba posebej poudarjati, kajne? Mogoče zgolj sklopi, favorite si boste izbirali pa kar sami: Testenine v mlečnem zajtrku ali večerji in pod klobukom, Testenine v juhi in jedeh na žlico, Testenine kot samostojna jed(meni takorekoč zmagovalno poglavje), Italijanske klasike (blizu vrha), Testenine iz pečice, Testenine kot priloga, Testenine v solati (odlične ideje sploh za poletje), Testenine kot sladica, Njoki, cmoki, gnudi in svaljki, tu vmes boste potem našli še osnovne recepte za testo za njoke, cmoke … in potem ustrezne recepte za jedi z njoki, cmoki itn., za konec pa še Žganci, štruklji, mlinci. Testenine kar naenkrat dobijo neko novo dimenzijo. 

Tisto ključno – tako za tiste, ki se želite (ali pa to že počnete) naučiti testenine izdelovati sami, kot tudi za tiste, ki želite testenine kar najboljše pripraviti, pa je uvodnih 50 strani. Urška Fartelj, ki ji spominov in izkušenj ne manjka (in prizna, da testa z valjarjem ne zna ustrezno in dovolj spretno razvaljati, ampak pač uporablja strojček), se tu posveti recimo kar esenci pripravi testenin. Specifike testa in predvsem posameznih tipov mok ter dodatkov ter tudi samega izdelovanja različnih testenin, sušenja, shranjevanja in kuhanja. Obstajajo neki triki, neke male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, zaradi katerih boste poslej testenine pripravljali še boljše in okusnejše. Našli jih boste (tudi) v tej knjigi. Pa vem, da bodo mnogi rekli, da pri testeninah gre pa res samo za odkrivanje tople vode, ampak se pač ne morem strinjati – mislim, da smo vsi sužnji nekih navad in običajev, ki pa morda niso najbolj pravilne ali ustrezne. Že zgolj to, kako (še blj pravilno bi bilo: s čim) lahko pripravimo neke nadeve ali pač omake, se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenilo in čeprav verjamem, da bodo imeli sploh tradicionalisti (Italijani pa sploh) kar nekaj pripomb, je potrebno biti v kuhinji odprtega duha in včasih poskusiti tudi kaj, kar zveni nemogoče. Ker je lahko ne le dobro, ampak kar odlično. 

Tako da, če so vas pretekle knjige iz serije 220 stopinj poševno prepričale, če so vam pri srcu Urškina preprostost in tudi navezanost na tradicionalno slovensko kuhinjo (pa čeprav v poveavi z nečim tipično italijanskim); vas tudi Testenine ne bodo razočarale. Nasveti, recepti, veliko uporabnih namigov in še več receptov. Samo pomislite – več kot 200 receptov pomeni, da lahko vsak drugi dan v letu jeste testenine malo drugače. Da ne bo kdo rekel »Joj, danes pa ne vem, kaj naj skuham.« Sedaj veste …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025  

Featured

77: Osrečenost v času Luke Dončića

To je zagotovo najbolj posebna in drugačna knjiga, ki jo je navdihnil naš košarkarski as, Luka Dončić. Knjiga Primoža Reparja, zapisana v slovenščini in angleščini, ni še ena biografija o Luki, niti ni knjiga o Luki, ampak predvsem o njegovem pomenu, bistvu in tudi sreči, ki jo moramo čutiti, ker živimo v njegovem času. 

Se sprašujete, kaj je zdaj to neko čudno filozofiranje, da ne rečem kar nakladanje? Imate prav. 77: Osrečenost v času Luke Dončića, je sila nenavadna, zelo filozofska knjiga, ki je sam prav veliko nisem razumel. Priznam, zanjo nisem dovolj pameten. Uvodne besede legendarnega košarkarskega asa Iva Danuea, ki je vsaj na mednarodni reprezentančni sceni dosegel več kot katerikoli drug Slovenec in za kar si upam trditi, da bo tako tudi ostalo; so jasne. Enako velja tudi za novinarsko legendo, Sergia Tavčarja in nenazadnje za medklic Igorja Đurovića, nekdanjega trenerja. O Luki govorijo kot o izvrstnem košarkarju, človeku, ki se zaveda svojega poslanstva in mu je najpomembnejša košarka. To so dejstva, ki smo jih lahko prebrali tudi v dveh biografijah – Čudežni fant in Luka Dončić – biografija. 

Primož Repar je Luko – njegovo bistvo; postavil v povsem drug kontekst. In upam si reči, da v delu, kjer lahko »vstopimo« v Lukovo glavo in misli, brcnil v temo. Luka je preprost fant, to vemo vsi. Rad se zabava, vozi dobre avtomobile, v prostem času igra računalniške igre in je seveda oče ter partner. Duševni monologi, molitve in poezija … ne, to ni Luka. To je bil Kareem Abdul – Jabbar, nikakor pa to ni Luka Dončić.

Avtorju nikakor ne morem očitati, da v eseju ni izpostavil nekaj izredno zanimivih pogledov, a so potem zapleteni v filozofske niti in vsaj osebno, ko enkrat vidim Kierkegaarda, vem, da bodo stvari postale zapletene. Repar pa je Lukovo bit označil prav z izrazom tega slovitega danskega filozofa 19. stoletja, tj. »salighed«. In naj na tem mestu uporabim kar citat iz knjige – »In salighed ni sreča, ampak neizrekljiva, notranja svetloba osebe, ki se razkrije le, ko se je pripravljena odpovedati lastni podobi.« Ja, to so tisti stavki, ki jih boste nekaj časa razčlenjevali in premišljevali o njih, pa še vedno ne boste našli konca, kaj šele smisla. In ni jih malo. 

Po drugi strani se ravno v tem opisu skriva marsikaj, česar se Repar dotakne kasneje. Sreča recimo in lahko se vprašamo, kdaj smo v zadnjem obdobju Luko videli srečnega na igrišču. (Priznam, stvari se spreminjajo, čeprav je obenem zanimivo tudi, da je Luka na vseh fotografijah v uniformi slovenske reprezentance, kjer je sploh še najmanj srečen.) Žal so ti trenutki redki, pa nam je vsem jasno, da je na igrišču najboljši, ko je srečen in ko – to se zdaj navezuje tako na Iva Daneua pa tudi na Esada Babačića; se igra košarko. Ni dovolj le, da je razigran, ampak mora biti tudi igriv. Luka pa o košarki čisto preveč razmišlja in razmišlja tudi o vsem ostalem. Med drugim je moral, saj je bil v to prisiljen, veliko razmišljati tudi o lastni podobi. Pa naj so to očitki, da je debel, len, počasen, posledično nagnjen k poškodobam ali pa pravne zadeve, ki jih je moral urejati z lastno mamo glede pravic o upravljanju lastne podobe. In če se dotaknem še notranje svetlobe – Luka je bil, vsaj po mojem mnenju, od februarja dalje v precejšnjem mraku, da ne rečem kar temi. Menjava iz Dallasa v Los Angeles, poškodbe, očitki, potem recimo temu še neuspeh z reprezentanco in to so stvari, ki lahko dotolčejo mladega športnika, ki pa ima vse na dosegu roke. 

Nemalokrat sem pomislil na Primoža Peterko in tudi Petra Prevca, dva asa, ki sta se sicer na povsem različne načine na takorekoč vrhuncu kariere znašla v krizi, na dnu in sta morala najti način, kako priti ven, kako priti nazaj na vrh. In ob tem se vedno spomnim na besede mojega očeta, ki je nekoč rekel »Preveč razmišlja. Ne sme razmišljati. On mora to pač naredit, ker je v tem, v tej spontanosti, igrivosti, pač najboljši.« In to lahko postavite v katerikoli kontekst, ki pa pogrne na celi črti, ko se enkrat v vse skupaj vmeša posel in posledično denar, veliko denarja. 

Ali se Luka lahko odpove lastni podobi? Menim, da ne ali pač vsaj težko. Lahko bi šel po poteh Cassiusa Clayja, Lewja Alcindorja ali celo Rona Artesta, ki so iz teh ali onih razlogov spremenili ne le ime, religijo, ampak predvsem način razmišljanja. Notranjo in zunanjo podobo, tisto osebno in javno. Luka Dončić je, kar je – razmeroma preprost fant iz Ljubljane, z balkanskimi koreninami, ki rad uživa v življenju in košarki in dajmo se strinjat – res smo lahko veseli, da živimo v njegovem času in uživamo v njegovih predstavah. (Sam, ki sem na svetu že nekaj časa in sem videl kar nekaj obdobij in generacij košarke, bi si ga želel videti igrati v nekem drugem času, ko se ni toliko razmišljalo, ampak predvsem igralo.)

77: Osrečenost v času Luke Dončića ni knjiga za vsakogar. Upam si trditi celo, da je to knjiga za izredno ozko občinstvo. Zelo me zanima, kaj bi na njo porekel glavni junak, Luka Dončić. Ampak če je v vas vsaj malo filozofa, predvsem pa znate razmišljati s svojo glavo in izven varnega in domačnega mehurčka, utegne v vas marsikaj prebuditi in spodbuditi. (Velika verjetnost pa je, da jo bo večina po prvih straneh odložila.)

Rating: 3 out of 5.

KUD Apokalipsa, 2025     

Featured

Makalu, 8481 m

Nazaj k naravi, v prostranstva Himalaje, najbližje neba, kar človek lahko pride, v vso to svobodo, lahko pa tudi poslednji dom. Letos mineva 50 let od prvega uspešnega slovenskega (ali pač tedaj jugoslovanskega) vzpona na osemtisočak in ta knjiga Vikija Grošlja odlično prikazuje čas pred, med in tudi po vzponu na peto najvišjo goro sveta.

Viki Grošelj se Makaluja – kako se ga ne bi, saj je bil njegov prvi; seveda spominja tudi v še vedno svežih in predvsem zanimivih izdajah Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav, pa najbrž tudi v kateri od starejših izdaj, se je pa tokrat Makaluju posvetil kar nekako biografsko in predvsem s spominom na okrogle obletnice vzpona in dogajanje v tistem obdobju. 

Deset let kasneje se je namreč povzpel na najvišji vrh črne celine, Kilimanjaro, dvajset let kasneje na Anapurno in obenem se je takrat zaključil projekt 14 x 8000 za Slovenijo, kar nas je kot deveti narod na svetu uvrstilo med tiste, ki smo osvojili vseh 14 osemtisočakov. Trideset let kasneje je, vsaj tako lahko razberemo iz pisanja, Grošelj mogoče odkril svoj Shangri-La, ko je šel na Ama Dablam, štiri desetletja po »prvič« se je podal na Manang in letos znova, ob zlatem jubileju, pod Makalu. In vmes so se zgodili vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin, smučanje z 0 do 8.000+ metrov, osvojenih deset osemtisočakov, Krona Slovenije, pa potres v Nepalu, Križ čez Nepal in še kaj. 

Viki Grošelj nam tokrat v uvodu ponudi nekaj zgodovinskega vpogleda v osvajanje Himalaje in tudi Makaluja, saj je bilo področje Himalaje v prvi polovici dvajsetega stoletja veliko bolj zaprto in nedostopno kot je danes. Vsekakor je zanimivo gledati (in se čuditi) stare fotografije, s kakšno opremo so se takrat ljudje odpravljali na »streho sveta«. Včasih se mi zdi, da so danes ljudje bolj opremljeni (kar pa seveda ni enako usposobljenosti), ko se odpravijo na nedeljski izlet na Veliko planino. 

Slovenci oz. Jugoslovani smo Himalajo začeli odkrivati pozno – leta 1960 prvič (sedemtisočak Trisul,katerega vrha niso osvojili), leta 1965 drugič (neosvojeni, 7902 metra visoki Kangbačen, kjer jim ni uspelo priti do vrha), leta 1969 so uspešno osvojili vrhova Anapurne II in Anapurne IV (oba pod osem tisoč metri) in leta 1972 je vizionar slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, zbral odpravo za naskok na Makalu. Cilj je bila južna stena, odpravo so sestavljali takrat najboljši slovenski plezalci (med njim Ažman, legendarni Šrauf, Cedilnik, Marjon, Maležič in drugi), a jim v dveh mesecih tudi zaradi nepričakovano slabega vremena ni uspelo. Na koncu so se morali, kar v Himalaji seveda ni izjema, boriti za preživetje, sta pa takrat Ažman in Maležič kot prva presegla mejo 8000 metrov. Ta južna stena Makaluja je bila prezahtevna tudi za številne druge odprave, med drugim avstrijsko dve leti kasneje, v kateri je bil tudi sam Reinhold Messner. Leta 1974 so naši »himalajci« poravnali dolg in uspešno (kar deset jih je stalo na vrhu) osvojili Kangbačen in potem je prišlo leto 1975. 

Šesta jugoslovanska himalajska odprava, na čelu katere je bil znova Aleš Kunaver, v njej pa poleg zdaj že izkušene četverice Ažman, Cedilnik, Belak in Manfreda, ki je Makalu osvajala pred tremi leti, še nekaj drugih izkušenih in preverjenih plezalcev ter deseterica mladih in dokazovanja željnih, med njimi tudi Viki Grošelj in Nejc Zaplotnik. Tistim, ki spremljate slovenski alpinizem, je seveda jasno, da je bila tukaj zbrana takorekoč smetana smetane, a še vedno – v Himalaji se lahko zgodi karkoli, kar se je tudi Grošelj lahko v prihodnjih desetletjih prepričal več kot enkrat. 

Grošelj se v besedilu na pot v južno steno poda tako natančno, iskreno, prepričljivo in doživeto, da vam ne bom kvaril bralskih užitkov. Natančen opis dogajanja – od pijavk, do bolečega zoba, vznemirjenja, prepirov in šal, tovarištva in predvsem čudenja nad vsem mogočnim in lepim, kar jih je obdajalo in kar so želeli osvojiti. Zelo jasno vam bo, da je bilo to vse prej kot preprosto in enostavno, da na vse skupaj vpliva na stotine različnih dejavnikov, na katere sami plezalci sploh nimajo vpliva, sam pa bi lahko rekel, da vse skupaj nekako presega meje običajnega (da ne rečem kar normalnega) človeka. 

Tokrat moram res pohvaliti tudi odličen izbor fotografij, ki nam pričarajo ne le Makalu, ampak tudi druge himalajske vrhove, posamezna področja, nevarnosti, na videz nemogoče stene in »probleme«, nepredvidljive vremenske razmere in obenem idilo. Seveda je od oči opazovalca odvisno, kaj boste videli … sam zase lahko priznam, da bi si enkrat želel to čudo od Himalaje videti od blizu, da pa me plezanje samo niti malo ne mika. Nisem usposobljen, nisem sposoben in preprosto si ne znam predstavljati vseh teh obremenitev – fizičnih in tudi psihičnih; s katerimi se moraš tam soočiti. Tudi zato je toliko huje brati zgodbe mnogih, ki so tja šli in jim ni uspelo. Nekateri so imeli zgolj eno priložnost, za druge je bila to tudi zadnja preizkušnja, mnogi pa so kljubovali in, dobesedno, preživeli. 

Viki Grošelj je eden teh, zato je pri svojih sedemdesetih letih še vedno med nami, pa čeprav je bilo tudi njegovo življenje nekajkrat ogroženo, soočil se je s številnimi poškodbami, videl smrti tovarišev, jih pokopal in se vrnil domov. In kot je že zapisal v eni od knjig – ko se je enkrat začel domov vračati tudi k sinu, je kakšno težko odločitev sprejel veliko lažje. 

In prav sin Matija ter žena Cvetka sta bila ob Vikiju in še treh drugih (Stanetu Klemencu, Bojanu Pollaku in Ivču Kotniku) iz odprave Makalu 75, ko so se letos, ob petdesetletnici vzpona, znova odpravili pod Makalu. Kar šestih izjemnih alpinistov iz tiste prve odprave ni več med nami. Čudovito je sicer brati, kako je Grošelj vse skupaj podoživljal petdeset let kasneje in seveda si lahko zgolj predstavljamo, kakšna divja reka spominov je dejansko bučala skozi njegove misli, saj je na papir uspel ujeti zgolj razigran in žuboreč potok, a je seveda dovolj. Ker boste začutili … če ste kadarkoli v življenju s trudom prišli na kakšen vrh (ali pač bili ob nečem posebnem), boste prepoznali to predanost, čutnost in iskrenost. 

Makalu, 8481 m, si vsekakor zasluži vašo pozornost in čas. Knjiga se tekoče bere, ima tisti prepoznaven Grošljev slog, ki pa z leti postaja tudi malo bolj pesniški in je kot taka čudovit poklon neverjetni (bi si želel zapisati nesmrtni) generaciji slovenskih alpinistov, ki so meje mogočega premikali višje in višje.

P.S.: In pa še en (samo)promocijski pripis – v torek, 25. novembra 2025, se bom ob 17. uri na Pogovorni postaji v sklopu Slovenskega knjižnega sejma pogovarjal z Vikijem Grošljem. Ne samo o Makaluju, ampak tudi o Makaluju, predvsem pa o tem, kako je strast postala njegov način življenja. Vabljeni.   

Rating: 5 out of 5.

Buča, 2025 

Featured

Krasni novi spet

Miha Šalehar, spet. Spet drugače? Pravzaprav ja. Spet podobno kot že trikrat doslej? Tudi to drži. Pa ima še kaj za povedat? Na to vprašanje si boste odgovorili, ko boste prebrali njegovo novo knjigo, pravzaprav zbirko kolumn, ki jih sicer objavlja v Delu. 

O čem je Miha Šalehar že pisal? O čem pravzaprav še ni? O lastni krizi srednjih let, (želenem) statusu alfa samca, bil je pronicljiv, zbadljiv, provokativen, nesramen in brez dlake na jeziku. Pa čeprav pogosto na teko zelo zapleten in samosvoj način, ki mu je pravzaprav težko reči kakorkoli drugače kot »šaleharjevski«. Njegovo razpravljanje in razpredanje zna biti težavno – naj bo v radijskem etru, podkastih, kolumnah, knjigah ali pač, ko ga srečaš ob … no, včasih smo rekli ob šanku in na pivu, kar sedaj ne pride več v poštev, kar smo izvedeli v njegovi zadnji knjigi Notranji pir. Poleg tega, da je na odre spravil Notranji pir in nekako vzporedno z izidom te knjige, sta se z bratom Matevžem (ali preprosto Hamotom) odločila pripravit še predstavo Brata. Nisem gledal, ne vem, kako opisati.

Skratka, Krasni novi spet nas že z naslovnice pozdravi z napisom, da gre za šopek teorij zarote, ki so bile objavljene v Delu. Naročniki, kupci ali pač zgolj bralci nekdaj najbolj kredibilnega, največjega in tudi najbolj branega dnevnega časopisa v Sloveniji, lahko Mihijeve (a je ta izraz sploh še aktualen?) kolumne berete enkrat mesečno, v tej knjigi so zbrane od februarja 2022. Še pomnite? Nekako smo se izkopali iz covidne norišnice, pa se je začela neka druga norija (namig: Ukrajina), pred vrati pa so bile tudi volitve. In vsaj prvih nekaj zapisov se bolj ali manj vrti okrog tega in glede na duh časa, v katerem so nastajale, lahko rečem, da so precej duhamorne. Maske, cepljenje in cepiva, potrdila, obljube, grožnje, strah, razdalja, ukrepi, neposobni politiki, zaslužkarji, še več strahu in tako v nedogled. 

Saj, mogoče mu delam krivico, ampak seveda je bolj zanimivo brati, ko piše o sebi, svojih bitkah, demonih, preizkušnjah, slabostih ter seveda o uspehih. Naj vas potolažim – pride v tiste tirnice, ko ni le še en nergač, ki mu ni nič prav – pa mogoče se trudimo, da bi na tiste čase vsi malo ali povsem pozabili; ter neha na dolgo in široko razglabljat in pol časa zveni tako kot sem svojčas bral recenzije plošč Miroslava Akrapovića. Na koncu sem se najprej vprašal »kaj sem prebral?« in potem še »kaj mi je hotel povedati?«. Pri Šaleharju in tej njegovi samosvoji lucidnosti pač nikoli ne veš, kdaj misli resno, kdaj zelo resno »zajebava« ljudi in kdaj se samo »zajebava«. No, ustrezen izraz bi lahko bil tudi »spodjebava«. 

Ampak je pa nekaj tem in nekaj kolumn, v katerih je vrhunski in kjer se bo lahko marsikdo poistovetil z njim. Od tiste, kako babici pomagat uredit dostop do zdravstvenega portala in vse do tiste, kako težko je dandanes nekaj kupiti. Pa sem mislil, da se to dogaja samo meni, ker pač nisem znan in slaven, pa zdaj vidim, da ima očitno tudi Miha Šalehar te težave. Sem si kar oddahnil. No, tudi o neskončnem klicanju po uradniških birojih in nesmiselnih (da ne rečem kar butalskih) povratnih informacijah, dotakne se umetne inteligence, seveda Trumpa in njegovih prijateljev ter je brutalno iskren, kako majhna razlika je med tistimi, ki si vbrigavajo heroin in tistim, ki si vbrizgavajo botoks. No, pa tudi tista, kjer si je naslov sposodil pri šentviških kolegih, govori pa o greznici, v katero se je spremenilo nekoč res priljubljeno družbeno omrežje in konstruktivna izmenjevalnica mnenj, ni od muh. 

Druga polovica 2023 je zelo dobra, 2024 že kar odlična in v kolumnah iz leta 2025 – pa čeprav se nekajkrat v kakšnem izhodišču tudi ponovi (ja, razumemo, Trump, Zelenski, Janša, Golob, X, medijska dieta oz. abstinenca, umetna inteligenca in njen pohod itn.); to zgolj nadaljuje in nadgrajuje. Blesti, na trenutke. Morda pač tudi zato, ker so to zapisi od tukaj in zdaj ali pač o nekih (še vedno) aktualnih temah in kot taki zvenijo prepričljivo in zanimivo, ne pa kot pogrevanje zelo postane juhe, ki že tako ni pustila najboljšega okusa. 

Krasni novi spet že v naslovu (poklon Huxleyju) razkrije, da se bomo ukvarjali z nečim, s čimer smo se že. Ali je krasno in novo? Težko reči, če in ko moraš nekaj ponovno »prodati«, da je to novo, kaj šele krasno. Pridemo nazaj do botoksa, lahko pa se vrnemo tudi do prekomernih količin alkohola ali sreče v kriptosvetu, da so nekatere stvari vsaj na videz lepše. Morda pa kot sam avtor zapiše v eni od kolumn – na neki točki je treba mesto prepustiti mlajšim in se sprijazniti z dejstvom, da si svoje povedal. Krasni novi spet je zbirka približno 40 kolumn, teorije zarote gor ali dol, v katerih se Miha Šalehar spopada s tem nenavadnim in nepredvidljivim svetom ali pač – če parafraziram – čudnim starim svetom. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025 

Featured

Železne stopinje

Knjiga, lahko bi rekli biografija o tem, kako je nastal slovenski heavy metal in ki služi kot nekakšen dodatek istoimenskemu filmu. Pod oboje je podpisan Denis Brnčič in takole vsaj na prvi pogled knjiga prinaša veliko zanimivega …

Heavy metal vsekakor sodi med meni ljubše žanre, ne bom pa rekel, da sem poznavalec žanra, sploh pa ne na Slovenskem. Poznam oz. poznal sem precej ljudi, sploh iz lokalnega, torej kamniškega okolja, ki so bili žanru res predani, da ne rečem kar posvečeni. In zanje ni obstajalo takorekoč nič drugega. Bili so precej občutljivi in še danes vidim, da so hitro užaljeni in zamerljivi, vsekakor pa se bodo za svoj prav (tudi če temu ni tako) borili do zadnjega atoma železa, ki ga imajo v sebi. 

Tako me pravzaprav ni presenetilo, da je bilo v knjigi prvo vprašanje za vse, kaj jim pomeni heavy metal, pa potem kako in kdaj so se prvič srečali z njim in za veliko večino je to ne le glasba, ki jo radi poslušajo, ampak način življenja. Kdo so bili sogovorniki? (In če ste morda gledali film, boste to bolj ali manj vedeli). Uvodne besede Aleša Podbrežnika (ustanovitelja in glavno gonilo portala Rockline) in Nejca Zupančiča niso presenečenje, pisatelj Andrej E. Skubic, ki sem ga vedno bolj umeščal v punk sceno, morda že malo bolj. Gre pa za enega boljših zapisov v knjigi, poleg recimo intervjuja z Jadranko Janković, razmišljanjem Andreja Planinšca – Hemija ter predstavitvijo zasedbe YUNK Junaki nočne kronike. Nazaj k zvezdam knjige – člani, ustanovni, bivši, aktualni in tako naprej zasedb Lene kosti, Turbo, Herbie (ja, Vili Resnik), Heavy Company, Mary Rose, Krom (Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo, ne pa tudi Klemen Tičar), Rdeči Baron (verjeli ali ne, Saša Einsiedler), seveda Pomaranča (žal pokojni Mijo Popovič ter drugi, sedaj tudi že pokojni soborci), pa genijalna Mark Lemer in Tilen Hudrap, Šank Rock, Odiseja 2000, Brezno zla, Sneguljčica, Sarcasm in Interceptor. 

Morda sem kanček več – kritičnosti in iskrenosti na račun medijev in njihove pozornosti do žanra; pričakoval tako od Tamare Pirih kot Jerneja Veneta, tudi žal pokojni Boštjan Vrhovšek – Boc bi imel najbrž povdati še marsikaj več in na tej točki sem se še enkrat več vprašal – ali je knjiga priloga filmu, dopolnilo, uvod, kaj pravzaprav? Ali zgolj delčki tistega, kar v film pač ni šlo in so objavili v knjigi? Toliko enih stvari je, ki se zdijo iztrgane iz konteksta ali pa imajo odličen nastavek, pa se potem kar nekje izgubijo. Največkrat v nekem zmedenem dialogu med dvema akterjema …

Tisti največji minus, ki ga ima knjiga, je zagotovo slabo urednikovanje. Prepisi, prevečkrat dobesedno; intervjujev ali delčkov intervjujev, ne funkcionirajo vedno. Kjer je sogovornik podkovan in ve, kaj želi povedati, absolutno da. Tukaj preseneti celo Vili Resnik z zelo iskrenim vpogledom v stanje duha, ko je bil on še heavy metalec. Zdenko Matoz v z moje strani tako zelo slabo sprejeti biografiji o skupini Niet, je tukaj ubral veliko boljšo in berljivejšo pot, le da je tista knjiga vsebinsko prazna. Kar Železne stopinje vsekakor niso. Sicer spet – morda malo preveč favoriziranja Pomaranče in na trenutke polaganja besed na jezik, iz legendarnega spora punk-heavy metal bi bilo vsekakor odlično dobiti tudi mnenje nekoga tudi z druge strani (npr. Igorja Vidmarja ali pa Igorja Dernovška) in pa ne morem niti mimo dejstva, da manjka nek mogoče antropološki vidik, zakaj se je heavy metal scena razvijala prav tam, kjer se je – Ljubljana, Škofja Loka in Jesenice ter Obala. No, pa Velenje, seveda. In zakaj sploh? Kako je v Sloveniji prišlo do tega, da smo imeli nek pop, rock, progresivo in tudi punk, potem se je pojavil heavy metal. Ki ga na radiih niso vrteli, koncertov ni bilo, da o drugih sodobnih kanalih sploh ne izgubljam besed. Nekje, pri nekom in z nečim se je moralo začeti. Poleg Pomaranče so favorizirani še Šank Rock (čeprav mi je bilo všeč, ko je en od sogovornikov nekje v zaključku omenil »pozerstvo in prepevanje o metuljih«), Tilen Hudrap pa je postavljen na tron naslednjega heavy metal božanstva. 

In če smo pri Tilnu, ki recimo, da sodi v neko drugo ali celo tretjo generacijo heavy metala pri nas, kje in zakaj manjkajo npr. Metalsteel, nikjer ni omenjen spletni portal Paranoid (Peter Gregorc), ki je ogromno naredil za promocijo heavy metala z vsemi mogočimi podžanri pri nas, večkrat so omenjeni, a nikoli konkretno predstavljeni recimo Dirty Skunks, ekipa, ki je na noge postavila MetalDays (Ana Lipec, Roman Fileš in drugi – Ana je bila recimo svojčas tudi urednica oddaje Headbanger’s Ball na MTV Adria), svoj prostor bi si vsekakor zaslužili tudi Noctiferia. Povabili bi lahko recimo tudi ustvarjalce oddaje Roka rocka in Videospotnice, ki je tudi za heavy metal in spote naredila marsikaj, Jernej Vene omeni oddajo Težka kronika na Val202, Hemi žal nikjer ne omeni krasne glasbene revije Dr. Musik, ki jo je urejal in izdajal ter v kateri je bilo veliko prostora namenjenega tudi heavy metalu, kasneje smo imeli sicer zelo kratek čas izdajo revijo RockHard v slovenščini. Ni omenjen niti legendarni koncert Metallice na bežigrajskem štadionu (z recimo postojnskimi Skytower kot predskupino), pri nas so bili Iron Maiden in takorekoč vsi drugi legendarni heavy metal bandi razen Black Sabbath, pokusi, da bi Cvetličarna postala prostor za heavy metal in tudi tam je (kot recimo nato v Kino Šiška) gostoval marsikdo in še bi lahko našteval … Po vsej logiki in razmišljanjih bi moral slovenski heavy metal dandanes pravzaprav cveteti bolj kot kadarkoli.

Dejstvo pa je – in mimo tega pač ne moremo; da je pri nas tudi ta scena razdeljena in kot sem zapisal v uvodu, polna nekih zamer, očitanj in še česa. In odvisno od tega, kateremu »klanu« pripadaš, temu boš posvečal več pozornosti, nekatere ljudi/skupine pač izpustil in se delal, da jih ni. Če pustimo ob strani to, da je scena preprosto stara. Ne bom pozabil koncerta Pomaranče v Kino Šiška (junija 2024), ko sem šokirano opazoval občinstvo – to so bili ljudje, ki so bili zadnjič na koncertu najbrž sredi devetdesetih, a so za to priložnost nekje poiskali preozke hlače, od moljev prežrte jeans jakne z našitki, superge in kakšno zanetano zapestnico. In pri svojih 44-ih sem bil tam med (naj)mlajšimi. Pa vem, da so tam zunaj mladi navdušenci in ljubitelji (videl sem jih recimo kasneje na tistem zadnjem koncertu Pomaranče v Ortu (v sklopu OrtoFesta 2025), videvam jih na ljubljanskih ulicah) heavy metala, najbrž tudi glasbeniki in ne le poslušalci, ampak zanje bo treba nekaj storiti. Jim dati priložnost in če tega ne stori neka taka knjiga in ljudje, ki so šli sami čez vse to – v nekih drugih časih, seveda; potem ne bo nihče. Ampak sem spet pri danes in jutri …

Seveda mi je jasno, da knjiga govori o tem, kako je nastal slovenski heavy metal, o zgodovini začetkov (oboje je napisano na naslovnici knjige), a vseeno so vključeni zgolj nekateri sodobniki in to je vsekakor manjko. Ali pač ideja za nadaljevanje? In naj je Denis Brnčič ljubitelj ali ne (seveda je!), bi lahko bil v posameznih delih tudi malo bolj kritičen, z nekaj več zdrave distance in na ta način tudi vpogledom v prihodnost. Vrtenje okrog istih imen, istih ljudi in dogodkov je morda prav ta zanka (ali pa začaran krog), ki je eden od razlogov, da se nič ne spremeni in ne zgodi. 

Železne stopinje je, kljub pomanjkljivostim in luknjam, zanimiva in pregledna knjiga o zgodovini heavy metala na Slovenskem, ki predstavi glavne akterje, dobro skrije razhajanja in težave in bi bila z nekaj dodelave in kritičnosti takorekoč blizu popolnosti. Prej ali slej bom s police vzel Murder in the Front Row, pa bom mogoče tudi lažje primerjal …

Rating: 3 out of 5.

Brnčič & M Agency, 2024      

Featured

Sonny Boy

Al Pacino je eden tistih igralcev, za katere si svoj čas vedel, da ne more narediti slabega filma, podobno kot recimo Robert de Niro, Jack Nicholson, pa od »mlajših« recimo Daniel-Day Lewis in Tom Hanks. Kdo je Al Pacino, človek/igralec, ki je upodobil toliko mafijcev, kriminalcev, policistov in karakterjev na robu družbe?

Najbrž je bil prvi Pacinov film, ki sem ga videl in me je osupnil, Carlito’s Way, pa potem kultni Scarface(Brazgotinec), Serpico in šele potem nekje Boter. Pridemo do Vonja po ženski, Donnieja Brasca, Hudičevega advokata, zanimive Insomnie z Robinom Williamsom, pa seveda Vročine (ko sta si z de Nirom prvič dejansko delila kadre), pa Frankie in Johnny, Bilo je nekoč v Hollywoodu, The Irishman, Any Given Sunday, Glengarry Glen Ross in še bi lahko našteval. Al Pacino je bil preprosto tisti igralec, ki sem mu verjel, ne glede na vlogo, tako noro prepričljiv je bil. In seveda niso bili vsi filmi in vse odigrane vloge popolne, ampak če bi moral narediti seznam ne le najljubših, ampak tudi najboljših igralcev, bi bil Al Pacino vsekakor med njimi.

Tole njegovo biografijo – ali pač Spomine, kot je naslovljena, sem si kupil že v angleškem jeziku, pa je (seveda) obtičala na polici. In sem se silno razveselil prevoda v slovenski jezik in se branja lotil hitro po izidu. Ker pač Al Pacino. Jure Šešet je po mojem mnenju opravil odlično delo prevajanja, saj mu je usplo ohraniti tistega imenitnega duha izvirnika, ko si lahko predstavljate Pacina s svojim raskavim glasom, kako se skozi obujanje spominov pogovarja z vami. 

Sonny Boy je vzdevek, ki mu ga je dala babica in ja, Al Pacino, ni imel najbolj preprostega otroštva. Potomec italijanskih priseljencev (stari starši so dejansko prihajali iz mesta Corleone), rojen leta 1940 v New Yorku, medkulturnemu kotlu priseljencev iz cele Evrope, v času druge svetovne vojne. Otroštvo, prijateljstva, norčije, težave, otroške sanje in kmalu zatem tudi igra. Če v knjigi kaj pogrešam, potem je to prav kaj več zapisano o času, ki ga je preživel v Actors Studiu in kjer ga je veščin igralstva poučeval sloviti Lee Strasberg. Tako Strasberga kot šolo večkrat omeni, a nič več od tega. Škoda. Ti prijemi, tehnike, vaja in način razmišljanja so me vedno zanimali, saj človeku ob gledanju nekaterih filmov hitro postane jasno, da ne gre le za talent, ampak da je zadaj še nekaj več. 

Al Pacino ne skriva svojih težav z alkoholom in drogami, smrtmi najbližjih (od prijateljev do sorodnikov), nespametnim zapravljanjem denarja, samouničevanjem, pogostih dvomov in pomislekov glede lastnih sposobnosti, dodeljenih in kasneje izbranih vlog ter same igre ter kritiškega sprejema (ali pač odklanjanja), nomininacij ter samih nagrad, govori tudi o sodelovanju z režiserji (Coppola, de Palma itn.) ter mnogih pomembnih ljudeh, ki so vplivali nanj in na njegovo kariero. Soigralci, soigralke, navidezna rivalstva, spori, nesporazumi in še kaj. Anekdot ne manjka, zanimivih podrobnosti in vpogledov v zakulisje Hollywooda ravno tako ne. Ne gre pa niti mimo svoje ljubezni do gledališča, klasičnih avtorjev in upodobitev, prepričanosti, da je treba včasih svetu ponuditi nekaj, v kar verjameš in za čemer stojiš, pa tudi do alternativnega filma in festivalov, ki včasih skrivajo tisto, kar je ustvarilo njega – nekaj več. Iskrico norosti, pristnosti, iskrenosti, čutnosti in srčnosti. 

Al Pacino ni le igralec, režiser, ampak seveda umetnik. Zahteven, s svojimi muhami in posebnostmi, ampak – kdo pa ni. Mnogi manj slavni, pozabljeni in upravičeno spregledani igralci so bili mnogo bolj muhasti in zahtevni. Dejstvo je, da ko pomislim na film in na prepričljive moške igralce, karakterne igralce, je Al Pacino vsekakor med prvimi, na kogar pomislim. 

Sonny Boy je knjiga, ki vam bo to zavedanje okrepila in vas prepričala. Al Pacino je Igralec. Pika.  

Rating: 4 out of 5.

Beletrina, 2025

Featured

Podrobnosti

Štiri kratke zgodbe švedske avtorice Ie Genberg nam kažejo večplastnost in nepredvidljivost življenja, predvsem pa se osredotočajo na pečat, ki ga določene osebe – ali pa tudi dogodki; pustijo v naših življenjih. 

Johanna, Niki, Alejandro in Birgitte so imena, osebe, okoli katerih so zgrajene Podrobnosti. Johannapripoveduje o polnem, vznemirljivem, drugačnem, nepredvidljivem ljubezenskem razmerju (tako je, z žensko), o vzponih in padcih in dejstvu, da je bilo zaradi prevelike drugačnosti, ki na neki točki postane moteča in ne več privlačna; vnaprej obsojeno na propad. Pa seveda tudi o tem, kako takšna razmerja zaznamujejo naše nadaljnje življenje, spomini in ostanki, nelagodje in vnovično iskanje tistega, kar si imel, pa sicer ni bilo popolno, a je pomenilo nekaj več. Ker je bilo nekaj več. 

Niki po drugi strani je zgodba, ki se na odnos med ženskama osredotoča z vidika prijateljstva. Pri čemer je Niki oseba, ki jo je težko imeti rad. Zagotovo bi si zaslužila oznako vsaj (čustvenega) vampirja. Impulzivna, nepredvidljiva, egoistična in brez dlake na jeziku. Na nek način sicer tiste vrste prijateljica, ki jo v življenju potrebuješ, da te žene naprej in ti zna ob pravem trenutku povedati tudi najbolj boleče stvari, a z eno veliko razliko – ni ob tebi, ko jo najbolj potrebuješ. Rajši odide in se pretvarja, da je ne glede na vse očitne napake, popolna. 

Alejandro je nenavadna kombinacija zaljubljenosti, kreativnosti, mogoče tudi prijateljstva, predvsem pa močne in mogočne moške energije, ki jo (najbrž) v življenju išče vsaka ženska. Če bi bila recimo Niki in Alejandro par, bi bilo to najbrž podobno »velikemu poku« ali morda še bolj kakšnemu izbruhu supernove – hitro, bleščeče in svetleče, osupljivo, zapomnljivo, a bi kaj hitro tudi minilo, izgorelo. No, tako se Alejandro zdi bolj podoben nekakšni fatamorgani – želi si ga, prikaže se, včasih dejansko celo je in potem znova izgine in se sploh ne prikaže več. Ima pa okrog sebe nekakšno veličastno avro, a kot človek … kot človek pač ni ravno najboljši. 

Najbolj me je pretresla zadnja, Birgitte in čeprav bi moral nekako slutiti, v katero smer bo šla avtorica, o kom ali čem še ni pisala pri življenjsko pomembnih in zaznamujočih osebah in dogodkih, me je način, kako je do tja prišla, resnično osupnil. Molk, bolezen, otopelost, vse to kot posledica splonih zlorab s strani očeta v otroštvu. Razkritje – Birgitte je njena mama. Pogosto napet in tudi boleč odnos hči-mati sklene zbirko kratkih zgodb in sklene krog – v prvi zgodbi naša glavna, a neimenovana junakinja kar nekajkrat omeni tudi lastno hči. 

Težko rečem, da so me Podrobnosti navdušile. Pisanje je zgoščeno, polno, ves čas se veliko dogaja in razmišlja, a se mi je vse skupaj zdelo preveč raztrgano, na nek način razdrobljeno in nepovezano.Vidim sicer, da je neka rdeča nit, ki celo zgodbo pelje, več kot jasno mi je tudi sporočilo, pa vseeno se nisem mogel povsem najti v prebranem. Tudi v življenju – v takšnih in drugačnih odnosih, o katerih piše avtorica; se v vseh zgodbah ne (z)najdemo enako pomembno, sprejeto in prisotno. Včasih smo, čeprav nas ni. Bistvo pa se vsekakor skriva v podrobnostih. 

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2025