Featured

Pet knjig za mlajše bralce

Medved in klobuk

Knjigam za otroke zelo rad namenim prostor, saj se mi zdi branje še kako nujno in potrebno za kvalitetne razvoj otrok. A kot ste se navadili, knjige za (naj)mlajše bralce ponavadi strnem v en malce daljši članek in tudi tokrat je tako. Kar me še posebej veseli – prav vse so domače. Svetlana Makarovič, Anja Štefan, pa nabor ljudskih pesmi, Peter Svetina in za piko na i še razširjena izdaja kultne knjige Lile Prap.

Čuk na palici

Čuk na palici

V pravljičnem slogu bi lahko zapisal Nekoč je bila kaseta Čuk na palici in ta nekoč bi segel v leto 1985, ko je imel spodaj podpisani pet let. Ne spomnim se sicer, da bi to kaseto imel doma, poznam pa številne nenavadne, duhovite in preprosto drugačne pesmi, ki jih je Svetlana Makarovič napisala za to zbirko. Dobrih dvajset let nazaj je Gorazd Vahen, ki v zadnjem obdobju osvežuje dela te pomembne slovenske pesnice, pripravil ilustracije za pesmi, ki jih lahko po brezčasnosti in prepoznavnosti postavimo ob bok Mačku Muriju

Uvodno posvetilo pravzaprav pove vse oz. dovolj – »Za vse čukce in sovice in druge mladičke in za vse tiste, ki si upajo biti vsaj malo prismuknjeni in sploh«, nato pa si sledijo Čuk na palici, Tovarišica Lisica, Lepo je biti kokoš (s hudomušno zaključno kitico »Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!«), Znanec jazbec, Pismo, Ogledalo, kultna Jaz sem jež (z uvodnim verzom »Jaz sem jež, ti pa ne, jaz pa bodem, ti pa ne …«), Kužek postružek, Čičido, zaključna mora biti seveda mačja – Črni muc, kaj delaš?

Seveda lahko Svetlani Makarovič očitate marsikaj, a dejstva, da je odlična snovalka in pripovedovalka zgodb, to pač ne bo spremenila. Zdi se tako preprosto in lahkotno in otrokom tudi bo, starši bomo lahko kaj zanimivega prebrali in razbrali med vrsticami in prav vesel sem, da je pričujoči izdaji priložen tudi CD s tistimi izvirnimi posnetki (Svetlana Makarovič je pesmi uglasbila in aranžirala ter seveda odpela, pri tem pa sta ji pomagala klaviaturist in pihalec Lado Jakša ter bobnar in tolkalist Aleš Rendla). Ilustracije Gorazda Vahna pa tako ali tako ujamejo tega uvodno omenjenega prismuknjenega duha pesmic in vas bodo zagotovo prepričale in navdušile. Z eno besedo – klasika.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Medved in klobuk

Medved in klobuk

O Anji Štefan sem že nekajkrat zapisal, da je eden naših največjih zakladov na področju otroške literature in pravljičarstva – ne le z vidika zbiranja, urejanja, zapisovanja in izdajanja, temveč tudi kot močna avtorica, katere dela lahko že sedaj zapišemo na seznam tistih, za katere si želimo, da jih bodo po naših otrocih brali še naši vnuki.

Tudi njena najnovejša – Medved in klobuk, sodi mednje. In poleg besede ne gre spregledati čudovitih ilustracij Ane Zavadlav, ki je naslikala prikupno gozdno druščino, ki jo ob naslovnih medvedu in klobuku sestavljajo še volk, lisica, zajec, miška ter veter in hrast. Čisto zares. Pa seveda še nekaj drugih gozdnih prebivalcev, ki so tokrat zgolj statisti, a kot je statistom in stranskim opazovalcem v navadi – zgodbo seveda obogatijo.

Medved in klobuk, torej. Lep, rdeč klobuk. Tiste vrste klobuk, ki ga medved z največjim veseljem nosi in je zaradi tega zelo vesel. In če je tako prešerne volje najbolj godrnjavi prebivalec gozda, imajo odličen razlog za razigranost tudi ostale živali. Vetru pa medvedova dobra volja očitno ni najbolj všeč in kosmatincu pokrivalo preprosto odpihne z glave in ga nosi prek gozda, za njim pa v dir ne le medved, ampak vse živali. Veter, ki seveda uživa v igri in predvsem v tem, da mu nihče nič ne more – ne močni, ne majhni in veliki, niti zviti in še tako prebrisani, na svoji poti spregleda mogočni hrast in medvedov rdeč klobuk se zatakne med hrastove veje.

Zaključno modrovanje o pomoči in sodelovanju, divjanju in tekanju ali stanju pri miru ter konec koncev delitvi zaslug za končni uspeh bi morale v kakšen učbenik. To, kar lahko preberemo, je praviloma ravno obratno tistemu, kar doživljamo pri nas. V primeru zmage, se po prsih trka samo en – najglasnejši ali najmočnejši, ne nujno pa tudi najboljši. V primeru poraza se s prstom vedno kaže na druge – pogosto najmanjše, najtišje, najšibkejše, pogosto pa tudi najmanj krive.

In tudi zato je prav lepo brati pravljice. Ter si po prebranem zaželeti, da tako sodelovalno in povezovalno ne bi delovale le živali v pravljicah, ampak tudi ljudje in skupnosti v resničnem življenju.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Sonček čez hribček gre

Sonček čez hribček gre

Starši se pogosto znajdemo v zagati, ko je treba uspavati otroka, mu preusmeriti pozornost s čim drugim kot z risankami ali utripanjem zaslonov in takrat ponavadi začnemo kaj brundat. Nekje v naši podzavesti in načetem spominu se skrivajo številne pesmice, ki so jih nam peli (stari starši, poslušali smo jih v vrtcu ali se jih celo učili v šoli. Kakšen zanimiv ali nenavaden verz je lahko celo predmet stave.

In če pustimo ob strani skladbe različnih avtorjev, je neusahljiv vir pravzaprav zakladnica slovenskih ljudskih pesmi in takšna je tudi ta zbirka, ki jo je uredila Irena Matko Lukan, domiselno pa ilustrirala Maja Kastelic. Vsak od zimzelenih pesmi ima po štiri ilustracije na dveh straneh – ravno prav preproste, da bodo tudi otrokom vir navdiha in obenem odlično strukturirane, da bodo na vrata domišljije in ustvarjanja na široko odprla tudi malce večjim oz. starejšim, konceptualno pa sledijo letnim časom.

Sonček čez hribček gre, Petelinček (z ilustracijami, ki so me res nasmejale!), Ringa, ringa raja, Lepo je pomlad na svet, En, dva, tri (ta bo pomagala otrokom šteti), Kaj pa ti piskaš, Barčica po morju plava, Biba leze, biba gre, Srečali smo mravljo, Sončece zahaja, Črni mož, En, dva (še ena za učenje štetja), Ena bela hišica ter Rasla je jelka so tiste pesmice, ki jih bodo najmlajši z veseljem prebirali, ponavljali in recitirali ter zagotovo ob njih tudi ustvarjali. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022   

Lučka Lučka in Senca Senčica

Lučka Lučka in Senca Senčica

Peter Svetina in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila večplastno pravljico o lučki Lučki, ki se v iskanju svoje sence (oziroma preprosto ne želi biti sama) odpravi po svetu. Najprej umre babica, ki ji je Lučka razsvetljevala dneve in noči in ker Lučka ni želela čakati, ali jo bo kdo vzel, je preprosto šla.

In prišla do kapelice, kjer je bil v verige vkovan sveti Lenart. Sveti Lenart je sicer zavetnik jetnikov in je najpogosteje upodobljen z razbitimi verigami, saj je dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov, pri nas je ogromno cerkev nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešene turškega suženjstva. No, po razsvetljevanju kapelice, kjer je s svojo toplino raztopila celo verige svetemu Lenartu, ki je odšel, je odšla še lučka Lučka, še vedno brez sence.

»Vsaka luč ima svojo senco. Če jo prižgeš, jo vidiš. (Kadar je luč ugasnjena, počiva senca luči v naročju.)«

Pot jo je najprej odnesla do konjskega hleva, kjer je s pomočjo mačke preprečila zle nakane konjskim tatovom in bila nagrajena s tem, da je krajšala noči dečku Erazmu, ki je ob njeni svetlobi rad bral. A ko je tudi Erazem dobil družbo – sestrico Zarjo, je lučka Lučka spoznala, da je Erazem ne potrebuje več in je šla naprej. Z vse večjo in močnejšo željo, da ne bi bila več sama in da bi, če nič drugega, dobila vsaj svojo senco. Ali pač nekoga, ki je kot tvoja senca. In seveda jo je spoznala in dobila, svojo senco, senco Senčico, obe skupaj pa sta sedaj na balkonu stare hiše.

Preprosto, razumljivo, pa lahko tudi malo skrivnostno in filozofsko. Kje je senca, ko ni luči in kako temne ter strašljive so sence, ko ni luči. Kaj pomeni imeti svojo senco in biti nekomu senca. Ali pa luč? Vsekakor ena tistih pravljic, ki razsvetli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Zakaj?

Zakaj?

Uvodoma naj priznam, da nisem bil nikoli poseben navdušenec nad delom Lile Prap. Njeni ploščati liki so bili pač drugačni, meni osebno ne posebej všečni in morda tudi zato niso nikoli pritegnili nobenega od otrok. Poslušal sem nekaj njenih intervjujev in seveda sem njeno delo spoštoval, iz vsake njene besede je bilo čutiti, kako predana mu je. No, in 20 let po prvi izdaji slikanice Zakaj? – vmes se je zgodilo med drugim to, da je bila knjiga prevedena v kar 38 jezikov, Japonci pa so ustvarili serijo animiranih filmov; dobim v roke razširjeno izdajo – s še šestnajstimi novimi živalmi.

Prvi vtis? Pa saj te ploščate živali sploh niso tako napačne. (notranji glas v meni me izziva, naj sam poskusim narisati vsaj nekaj podobnega, nek vražiček mi slika mojo pingvinu podobno veverico, ki sem jo enkrat narisal med igranjem activitiyja). Drug vtis? Nasmeh, ko preberem, zakaj je lenivec tako počasen in je eden od zabavnih odgovorov ta, da se »samo dela počasnega. Ko ga nihče ne gleda, divja kot obseden«. Nasmeh je še nekoliko širši, ko izvem, da ima lisica košat rep zato, »da se obriše pod nosom, če ji ne uspe ničesar uloviti«, nosorog pa rog na nosu, zato, da se »z njim zapiči v drevo, da ga ne odnese, ko kiha« in tako naprej.

Zdaj mi v bistvu postaja jasno, zakaj je Lila Prap všeč otrokom in nenazadnje tudi staršem. Priznavam napako. Lila Prap je imenitna. Preproste slike, ki bodo izzvale otroke, da bodo narisali kakšno žival, ki bo dejansko podobna tisti živali. Zanimiva vprašanja, ki se seveda pojavljajo tudi v bistrih otroških glavicah in trije ali celo štirje zabavni odgovori (kjer bi spet pomislil na bujno otroško domišljijo) in seveda tudi tista pravilna razlaga, ki pa je napisana ravno prav preprosto, da jo bodo otroci seveda razumeli. Ni pa nujno, da za »pravilno« ne bodo vzeli kakšne od tistih bolj zabavnih.

Ne ponovite moje napake in otroke čim prej seznanite z deli Lile Prap. Skupaj boste brali, ustvarjali, se smejali in zabavali ter zagotovo tudi učili. In ne, žaba se na napihuje zato, ker ne more prdniti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem je podnaslov zbirke poezije za (zaljubljene) najstniške bralce, ki je nastala izpod peresa Vinka Moderndorferja in ki jih je z domiselnimi in duhovitimi ilustracijami zabelil in začinil Jure Engelsberger.

Tisti koprneči verz »O, Romeo! Romeo!«, ki ga je Shakespeare zapisal v najbolj znani ljubezenski tragediji Romeo in Juliji, je bil vsekakor tudi izhodišče za tole zbirko poezije, ki je posvečena predvsem najstnikom in pa ljubezni. Torej zaljubljenim najstnikom, pa čeprav so zaljubljeni v teh nenavadnih modernih časih, malo naskrivaj, malo vsem na očem, malo zelo in malo čisto malo.

Knjiga je razdeljena na posamezne sklope – Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad. Moderndorfer se takorekoč v vseh zapisanih pesmih ukvarja z ljubeznijo in zaljubljenostjo skozi najstniške oči in to na zelo moderen oz. sodoben način – tu so telefoni in družbena omrežja, najstniška moda in njihov način komuniciranja, pa seveda vse tipične zadrege – od izgleda, do zadrege, hormonov, dotikov, stikov, poljubov, pogledov, ljubosumja, hrepenenja in razočaranja.

Ilustracije Jureta Engelsbergerja so tiste, ki zbirko naredijo zabavno in duhovito – včasih pesem nadgradi, drugi poglobi in jo tretjič predstavi v nekoliko drugačni luči, vsekakor pa s svojim punk-uporniškim slogom vsekakor sodi v to problematično tematiko najstniške ljubezni, o kateri se na glas seveda ne sme govoriti. Vsaj z najstniki ne, verjemite!

No, in pa pesem, ki jo je treba izpostaviti, saj pošteno štrli ven, pa čeprav ravno tako govori o ljubezni in hrepenenju, povezanosti in je v Shakespearovem duhu, žal tragična. Črni cvet je pesem, ki bo zaprla usta. Tudi zbrisala nasmeh z obraza. Ker je pač žalostna. Še toliko bolj žalostna, ker je resnična. In zdi se mi odlično, da jo je avtor uvrstil v ta sicer »strogo« ljubezenski izbor in upam, da je mladi med prebiranjem ne bodo spregledali in da se bodo o njej pogovarjali. Razmišljali, ukrepali. V svetu, sploh pa najstniškem, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, ne bi smelo biti prostora za takšne zgodbe (pesmi), pa čeprav si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Sploh pa ne danes!   

Težko zapišem, da mladi danes ne berejo, saj imam doma tri strastne mlade bralce. Vem, da ne berejo vsi tako zelo radi in da berejo še kaj drugega, kot le knjige. Najbrž res ne berejo veliko poezije, ampak ta zbirka si vsekakor zasluži njihovo priložnost. Pozornost bo zagotovo osvojila po zaslugi privlačne naslovnice in ljubezenske barvne kombinacije – prevladuje rdeča, nekaj je pač črne, za kontrast pa skrbi bela. Kot v življenju, kot v ljubezni. Razveselite kakšnega najstnika s to knjigo, ker jim je pisana na kožo oz. srce.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Featured

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Murphyverse – tretjič. Le da tokrat avtor ni Sean Murphy, ampak njegova življenjska sopotnica Katana Collins in morda prav zato tokrat spremljamo junakinjo – Harley Quinn. Šestdelna zbirka, ki je izhajala od oktobra 2020 do marca 2021, ki slika drugačen Gotham od tistega klasičnega DC-jevega.

V preteklih dveh mesecih sem že izpostavil dva stripa, ki ju je ustvaril Sean Murphy in z njima postavil nekakšen alternativen Gotham – tu so še vedno Batman, Joker, Harley Quinn ter večina dobro znanih negativcev, podkupljenih policistov, poštenih policistov in seveda še koga. White Knight, The Curse of White Knight z vključenim Von Freezom in sedaj Harley Quinn. Kaj se je v Gothamu zgodilo od zadnjega stripa? Joker oz. Jack Napier je mrtev. Batman je snel masko, se predal policistom in kot tihi jetnik Bruce Wayne ždi v ječi. Harley Quinn je mati samohranilka, ki se še vedno težko spopada tako s preteklimi dejanji kot trenutnim stanjem, v katerem se je znašla.

In potem se začne … trupla, očitno ne naključna. Trupla filmskih zvezdnikov Gothamske zlate dobe. Vsa trupla skrbno postavljena v točno določen kader. Policija je nemočna, GTO ravno tako. Na pomoč pokličejo Harley Quinn, ki ji kaj hitro postane jasno, da nekdo (slabo) kopira tisto, kar je počel Joker in najbrž z namenom, da bi v kremplje dobil njo. Ta nekdo je očitno Producer, umazano delo pa zanj opravlja Starlet (s pravim imenom Ethel Ober), propadla in pozabla filmska igralka, pomagata ji med drugimi tudi Neo-Joker in Poison Ivy. Gothamskim služabnikom pravice na pomoč priskoči mlad FBI-jevec Hector Quimby in med njim in Harley začnejo kmalu preskakovati iskre.

Harley je kot že tolikokrat razpeta in preprosto ne ve, kaj je in kaj naj bo. Dr. Harleen Quinzel, Harley Quinn, policistka, morilka, psihiatrinja ali čisto običajna mama? (To o običajnosti je seveda treba jemati s trohico humorja, saj ji otroka pogosta pazita njena hišna ljubljenčka – hijeni) Koga in zakaj je imela rajši – Jokerja ali Jacka Napierja, morda celo Batmana? (Bruce Wayne je v stripu omenjen kot stric, kar zgolj potrjuje tisto presenetljivo odkritje, da sta bila Joker in Batman oz. Jack in Bruce (pol)brata). Kaj čuti do mladega FBI-jevca?

A seveda ni vse (oziroma nič) tako, kot si mnogi predstavljajo. Hector jim zamolči, da je njegova mama verjetno ena naslednjih žrtev, a kaj kmalu postane jasno, da kar glavna tarča. Harley Quinn niha in v visokih petah stopica po zelo tanki in visoki vrvi, a ko ji eksplozija uniči stanovanje, v eksploziji pa skoraj izgubi enega od dvojčkov, je igre zanjo konec.

Sledi seveda niz presenetljivih razkritij in zahtevnih psiholoških igric, ki jih v nenavaden film, odigran v resničnosti, postavlja Producer, kjer ima tokrat glavno vlogo vendarle Starlet in bi morali biti vsi ostali zgolj statisti, ampak temu seveda ni tako. Kako je Starlet povezana s Hectorjem in kdo je v resnici Producent, kakšno vlogo bo pri razpletu odigral Bruce Wayne in kaj se dogaja z Jasonom Toddom (Robinom) ter seveda – kako uspešno bo Harley Quinn premagovala notranje demone in spomine na Jacka/Jokerja? Prepuščam vas branju … no, in potem vas za nameček čaka še Harley Quinn: Black, White Knight & Red, kjer Harleen z otrokoma piše valentinova pisma in nas avtorica znova popelje novim razkritjem naproti.

Strip, ki v zaključku sicer nekoliko obvisi in mu, če nič drugega, manjka tako nekaj tiste tipične gothamsko-batmanske temačnosti kot tudi obešenjaškega Jokerjevega humorja in nepredvidljivosti. Zgrajen skoraj v maniri kakšnega noir stripa s fatalko, ki jim želi biti Starlet nadvse podobna. Drugačen, a z dovolj podrobnostmi in poudarki, ki ga imenitno vključijo v celo serijo. V letošnjem letu nas čaka še Batman: Beyond the White Knight, ki se bo dogajal kar deset let po tej izdaji, Murphy pa je že napovedal ali vsaj vzdražil s še dvema naslovoma – Nightwing in Batgirl.    

Rating: 4 out of 5.

DC Comics Black Label, 2021

Featured

Zbiralec strahov

Zbiralec strahov

Goran Vojnović se tokrat ne predstavlja s kakšnim romanom, ampak z zbirko avtobiografskih esejev, razdeljenih v zanimive sklope, v katerih potuje vse do otroštva do današnjih, s covidom in vojno prežetih dni.

Goran Vojnović je postal eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih v bistvu ni potrebno več predstavljati – odlično se predstavlja s svojimi deli – naj so to najstniško odraščajoče Čefurji, raus! ali Đorđić se vrača, zelo razmišljujoča in pretresljiva, z vojno zaznamovana Jugoslavija, moja dežela, malce bolj ljubezenska Figa ali pač kolumne, ki jih lahko preberete v Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Letos bomo lahko prebrali tudi njegovo prvo pravljico.

Eseji, zbrani v najnovejši knjigi Zbiralec strahov, so zanimivi. Berljivi. Razmišljujoči. Po prologu sledijo sklopi Fant na šolskem plesu, Muzej začasnih rešitev, Ljudje ustavljenega časa, Pravica do nostalgije ter V Ulici Vinka Vitezića. Vojnović je standardno duhovit in pronicljiv, kritičen, po potrebi zbadljiv, na trenutke otožen, celo melanholičen. Tu so Fužine in Ljubljana, pa Pula ter Bosna in Hercegovina, odraščanje, starši, družina, kariera, politika, nerazumevanje, »biti Bosan’c«, košarka in splošno stanje duha. Lahko bi ga recimo postavil ob bok Esadu Babačiću, še enemu mojstru esejizma, s podobno predzgodbo, a iz nekega drugega časa, a s podobno globino, bolečino in tudi smislom za humor. Oba imata tisto nekaj – tisti kanček balkanskega šarma in sproščenosti, ki ju je pri slovenskih avtorjih težko najti. In naj takoj v izogib napačnemu razumevanju zapisanega povem – tako Gorana kot Esada dojemam kot naša, slovenska avtorja, saj sta oba res mojstra slovenske besede ter jezika in za zgled mnogim.  

Zbiralec strahov, torej … spomini na šolski ples, kjer so vsi uživali ob Nirvani in Smells like teen spirit. Sredi devetdesetih priti iz Fužin v katerikoli drug konec Ljubljane je pač pomenilo zgolj dve oznaki – »Fužin’c« in »čefur«. Razmišljanje o njihovem družinskem fužinskem stanovanju, ki ga je mama želela vedno obnavljati, oče pa je obnovo prelagal in prelagal in prelagal, v neko nedoločeno prihodnost, ker pač čas ni bil nikoli pravi. Najbrž situacija, ki je dobro poznana vsem in se teh pogovorov, načrtovanj, stroškov, kreditov in še česa dobro zavedamo. Bojimo. No, če smo seveda v tisti srečni skupini izbrancev z lastno nepremičnino, pa čeprav smo jo ali pa jo še odplačujemo z oderuškimi krediti, da o kakršnikoli prenovi sploh slišati nočemo. Toplo in ljubo je tudi prebiranje eseja Banka je banka, predvsem zaradi te nostalgične note očetove službe, spremljanja in opazovanja, nekih nevidnih niti, ki nas na nekaj/nekoga vežejo, pa ne vemo točno, zakaj. A niti so in čeprav tanke ali celo nevidne, jih ni tako težko pretrgati.  

Del, v katerem je Vojnović morda najboljši in tudi najbolj svoj, so naslednji trije sklopi, kjer bi lahko rekli, da je jugonostalgičen. Spominja se tistih drugih časov, navad, kulture, junakov – naj bodo knjižni, filmski ali športni in za katere dandanes pravzaprav ne ve, kako naj jih razume. Zame osebno je zapis Dražen odličen, saj dobro prikaže to razdvojenost neke generacije na področju športa, politike in navijaštva. Kdo sem, za koga sem in zakaj nisem? Če pa vsi drugi so? Smem biti svoj, imeti svoje razloge, sanje in pričakovanja?

Z Goranom sva rojena istega leta (pa se ne poznava) in lahko rečem, da sva poslušala veliko podobne glasbe, stiskala pesti za športne kolektive in se čudila mojstrstvom (ter oba sanjala, da bova naslednja Dražena) mnogih genijev, bila zaradi drugačnosti vsak na svoj način vedno nekje na robu in pogosto blizu osamljenosti. Za razliko od mene je on na -ić in njegova starša pač nista Slovenca. Med vojno, ki je v devetdesetih divjala po bivši skupni Jugoslaviji, nismo nikogar izgubili, razen morda sanj. Vem, kako so se moje razblinile, ko sem videl tanke na Plitvicah, pa tiste Bobanove brce in nore nogometne tekme Dinamo – Crvena zvezda, ko je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko reprezentanco in si »nekoč brata« Dražen ter Vlade nista več mogla pogledat v oči, spomnim se obstreljevanja Dubrovnika in Mostarja, moskovskega Monsters of Rock festivala, ki bi se moral odviti v Beogradu (pa se zaradi vojne ni) in košarkarskega finala olimpijskih iger v Barceloni, kjer so Hrvati z Draženom na čelu pokazali, da je vredno sanjati. In kjer bi morda, ampak res morda, tista odlična skupna jugoslovanska reprezentanca pokazala, da je neka sanjska ekipa obstajala tudi izven ZDA. Ukradene sanje je naslov neke druge knjige, ki se ukvarja s sanjami jugoslovanske košarke. In potem je leto kasneje umrl Dražen Petrović, za nameček po tekmi s Slovenijo in nisem vedel, takrat 13-letnik z velikimi sanjami, ali smem jokati ali ne? Ali je on še »naš«?

Vsi smo šli čez določena obdobja, sanj, poguma in strahov. Menim, da je še danes tako – ne glede na to, kdo in kaj smo. Strah nas je najbrž že zato, ker imamo določene izkušnje, ker smo določene strahove premagali, pa si vedno znova želimo (še) boljšega jutri. Strah nas je, kot je bilo strah naše starše in stare starše. Strah nas je zaradi včeraj in strah nas je za jutri, zase, za naše otroke in zanje. In s tem ni nič narobe – strah pomeni, da nam ni vseeno, da si želimo živeti in sanjati.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Kostja Veselko – Brezliki

Kostja Veselko – Brezliki

Tretja knjiga iz serije Kostja Veselko me je kar malo presenetila – prvič sem opazil kar očitne podobnosti s Harryjem Potterjem in vprašal sem se, če je res pametno, da te knjige prebira moj še ne 10-letni sin, ki je nad Kostjo sicer navdušen.

Mnenje o prvih dveh knjigah – Kostja Veselko in Igra z ognjem; sem že zapisal in si ga seveda lahko preberete. Nenavadni čarovniški svet Dublina me je morda kar malo preveč posrkal in vmes sem potreboval nekaj odmora in vsebinsko malce drugačnih knjig, ampak seveda se prav dolgo nisem mogel držati stran od Landyjeve serije. Tretja knjiga nosi naslov Brezliki in zvesti bralci vsaj približno veste, za koga (ali bi moral morda napisati kaj) gre …

Kostja Veselko in Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar sta ne le degradirana, ampak takorekoč izobčena zaradi obtožb in dogajanj v drugi knjigi. A kljub vsemu ne moreta (in nočeta) stati križem rok, ko začnejo umirati teleporterji – ljudje posebnih lastnosti, ki lahko odprejo portal in omogočijo Brezlikim, da se vrnejo na zemljo.

Kdo torej stoji za umori? Nekromant Salomon Venec, star Kostjin sovražnik, jima pove za Črnošolce, Zlohotarjevo vojsko fanatikov in tri like, ki so se znova pojavili – Jarona Vislico, Srhljivega Krava in Rožo Pomor. Na čelu naj bi stal skrivnostni Batu, za plačanca pa so najeli še enega starega znanca – Žarka Krvavca. Kako neverjetno močni so Črnošolci, se prva prepriča sicer neustrašna Tanita Mala, ki je proti njim takorekoč nemočna, ko napadejo in ubijejo predzadnjega teleporterja, Sokola Selca.

Kostja in Valkira imata medtem nemalo dela. Veliki čarovnik Črnodim Ceh ju ima na piki, glavni detektiv Remus Križ ju želi aretirati, obenem Žalni Moder ves čas grozi, da bo izdal njeno veliko skrivnost, ki je tesno povezana s Kostjo, seveda prav onadva dobita v roke zadnjega in najbolj zelenega teleporterja, prevzetnega in nadutega Fletcherja Renna. Počasi začneta sestavljati zapleteno sestavljanko, obenem pa se morata spopadati še s tem, komu verjeti in zaupati ter komu ne. Včasih se za zaveznika pokaže tisti, od katerega bi to najmanj pričakoval …

Portal lahko na skritem mestu odpre le teleporter (torej Fletcher), ki bo uspel povezati sidro ožin. Sidro ožin je očitno Zverižarjev prsni koš, ki je nekdaj pripadal Brezlikemu, odprtje portala pa se bo zgodilo na kmetiji Aranmore, kjer živi nenavadni starec Paddy. Podobnosti s skrižvni iz Harryja Potterja so seveda odveč. Črnošolci ukradejo Zverižarjev prsni koš in ugrabijo Črnodima Ceha, Kostji in predvsem Valkiri uspe oživiti žezlo starodavnih s pomočjo črnega kristala, saj je to edina stvar, ki jim lahko pomaga v boju z Brezlikimi, ko bodo enkrat prišli.

In seveda je jasno, da bodo prišli. In ko pridejo, nihče ne pričakuje tako divjega, hipnotičnega in neobrzdanega vrtinca dogajanja, čarovniških trikov, izdaj, prevar, sodelovanj, pomoči in presenečenj. Gospod Blaž umre, Salomon Venec in sloviti Beli sekač naredita mnogo več, kot bi kdorkoli pričakoval, jasno postane, kdo je Batu in kdo glavni vohun v svetišču. Duhovitosti v dialogih je nekoliko manj in odtenek resnosti bo dal tudi mlajšim bralcem vedeti, da so zadeve resne. Na podlagi omemb, bodo šli morda raziskovat Thin Lizzy (voščena lutka Phila Lynotta namreč straži vhod v svetišče), Aerosmith in Stiff Little Fingers. No, pa še eno knjižno referenco vam izdam – Gandalfa s svojim ognjenim bičem zgrabi Balrog in ga potegne s seboj v globine Morije. To sestavljanko pa prepuščam vam …

Derek Landy je s Kostjem Veselkom nedvomno ustvaril izredno vznemirljivo knjižno serijo, ki bo mlade bralca uvedla v svet (noir) detektivk in reševanja ugank, vse skupaj pa je zanimivo prežeto s čarovnijo in fantazijo. Starejšim bralcem bo predvsem zanimiv odklop od morda psihološko zahtevnejših del, kjer pa svoje vsekakor naredi odlično stkan fantazijski svet. Seveda pa sam že nestrpno pogledujem na polico, kjer me čaka četrta knjige iz serije – Črni dnevi.   

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem

Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.

Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.   

Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.

Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …

A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.

Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.  

Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Featured

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše je zajetna zbirka 50 zgodb (izraza pravljica rajši ne bom uporabljal), ki jih je v 17. stoletju zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile in po katerem so se zgledovali vsi kasnejši zapisovalci ljudskih zgodb in pravljic.

Vsekakor vsakemu bralcu, ki se bo spoprijel s tole konkretno in obenem zelo berljivo knjigo, priporočam, da ne preskoči uvodnega sestavka Ane Duša Zgodba zgodb in rojstvo evropske literarne pravljice, v katerem bo izvedel ne le ogromno o samem Basileju, razlogih za nastanek te zbirke, ampak ponuja imeniten vpogled v dejansko rojstvo zapisovanja in pravljičarstva v Evropi.

In naj delček razlage navedem kar tule, saj pove veliko – »Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.«

Zgodba zgodb je bila napisana v neapeljščini oz. neapeljskem dialektu in tisti, ki ste recimo gledali serijo Genialna prijateljica, veste, kako zelo drugačna je neapeljščina od tiste klasične italijanščine, ampak Neapelj je v 17. stoletju nekaj pomenil in bil takorekoč prestolnica Italije. Basile, ki je veliko potoval in odlično poslušal ter zapisoval, je vse te zgodbe, med katerimi so si mnoge podobne, postavil v lokalno okolje, bralca pa bo presenetil zares bogat jezikovni prevod (globoko spoštovanje Ani Duša in Ireni Duša Draž), ničkoliko referenc in zgodovinskih podatkov, ob katerih se vam bo zvrtelo v glavi.   

Zgodba zgodb je postavljena v pravljičen kontekst – nekoč je živel kralj Kosmate doline, ki je imel hči Zozo, ki se ni nikoli smejala. In ko jo nekaj celo nasmeje, sproži kletev, po kateri se bo lahko poročila samo s princem Okroglega polja, Tadeom, ki v mestni grobnici leži zaradi vilinske kletve. Zoza gre, da bi našla spečega princa in ga rešile kletve, vmes sreča vile, od njih dobiva darove in ko pride že čisto blizu, jo ukane krivonoga sužnja. A Zoza ne obupa! Plete in pleteniči, seveda s pomočjo lastne iznajdljivosti, daril dobrih vil, na roko ji gre prinčeva zagledanost, a tu je seveda še vedno njegova zdaj že žena, ki v sebi nosi njegovega otroka in ga spretno izsiljuje. Zoza vse skupaj spet obrne malce sebi v prid in z enim od darov poskrbi, da si sužnja zaželi poslušati zgodbe in Tadeu ne ostane drugega, kot da me vsemi ženskami v deželi izbere deset takšnih z največ izkušnjami, najhitrejšimi in tudi najbolj nabritimi jeziki, ki bodo njegovi ženi pet dni (do rojstva) pripovedovale zgodbe – jedli bodo, pili, se igrali, poslušali in vsak dan zaključili z eklogo.  

In kdo so pripovedovalke? Šepava Zeza, skrivljena Cecca, golšasta Meneca, surlasta Tolla, grbasta Popa, slinasta Antonella, žnablasta Ciulla, škilasta Paola, ofucana Ciommetella in usrana Iacova. In najbrž vam že ti osnovni opisi dajo vedeti, kako bogat in raznolik je jezik v Zgodbi zgodb, pa to seveda ni še nič. Izbrane ženske si potem pet dni izmenjujejo svoj prostor pod prinčevi soncem in na nek način tekmujejo, katera bo zbrano občinstvo bolj prevzela, navdušila, osupnila, šokirala, očarala ali prestrašila z izbrano zgodbo.

V središču zgodb so, kot je pravljicam v navadi kralji in kraljice, princi in princese, pa seveda povsem običajni smrtniki, praviloma precej revni – hčere in sinovi, seveda v pravljičnih številih od tri naprej, zlobne mačehe in oklevajoči očetje, vile, grdine in grdobci, živali z nenavadnimi (pravljičnimi) sposobnostmi, coprnije in uroki ter še kaj. Nesrečne ljubezni, ljubosumje, pregovorna nesposobnost, maščevanje, prevare in pa seveda ljudska spretnost in iznajdljivost, pogosto kup sreče ali pač naključij, umori, poljubi in kar veliko mesenosti. Navdušili so me domiselni in prispodob polni opisi sončnih vzhodov in zahodov ter noči, pa tudi posamezne žalitve so naravnost neverjetne in dah jemajoče.

Ampak, če vas zanima, od kod izvirajo – sicer mnogo bolj grobi, odrasli, vulgarni in brez dlake na jeziku; Janko in Metka, Zlatolaska, Mestni godci, Obuti maček, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka in še mnogi drugi, potem imate tule zbrane takorekoč vse. Basile je vplival in serviral številne zgodbe, ki so jih kasneje v olepšani in otrokom prijaznejši različici zapisovali Perrault, Calvino, brata Grimm in drugi zapisovalci ljudskih zgodb.

No, in če se Zgodba zgodb začne z nesrečno Zozo, sužnjo in Tadeom, se z njimi seveda tudi zaključi. Pravljično, in brez dlake na jeziku. Imenitna knjiga oz. zbirka pravljic, ki naj je nikakor ne berejo vaši otroci, vi pa boste zagotovo uživali.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Plima

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.   

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Zlom

Zlom

Drug del zanimive trilogije za mlajše (a zahtevnejše) bralce, ki v Izbrisu ponudi Veliko Britanijo dvajset let kasneje, povsem drugačno in podobno Ameriki, kot jo vidimo v Deklini zgodbi. Glavna junakinja je Kyla, izbrisano dekle, ki počasi sestavlja kosce svojega preteklega življenja …

Prvi del je pustil kar nekaj odprtih vprašanj – ali je bil Kylin spomin res izbrisan, saj njen levo ne dela več? Kaj se je zgodilo z Benom? Kakšna je vloga Kylinih staršev v novi državni ureditvi? Kdo je profesor Hatten oz. Nico, saj ju s Kylo očitno druži preteklost in kako je sploh lahko dobil službo, saj je očitno povezan z odporniškim oz. terorističnim gibanjem PVT oz. Osvobodimo VB? In seveda, kakšna je njena vloga?

Drug del na kar nekaj vprašanj odgovori, a obenem zastavi veliko (novih) vprašanj, Kyla se sooča z novimi morami oz. videnji, ki pa na njeno počutje ne vplivajo več tako usodno. Ključna bo šahovska figura – trdnjava in bralec se seveda sprašuje, kakšna bo vloga njene figure v tej zapleteni šahovski partiji. Poleg tega, da je spoznala, da je bila nekdaj Lucy Connor, jo Nico vrne v svet, ko je bila še Dežna … del Sov, odlično urjene najstniške teroristične enote. Tu je potem novi sosed Cameron, ki pride živet k stricu in teti, saj so mu očeta odpeljali zaredarji in vse zaredarsko prezira. Svojo vlogo igrata zaredarski agent Coulson in doktorica Lysander iz bolnišnice New London, ki je pravzaprav utemeljiteljica izbrisa, a obenem razdvojena in vse bolj etična in kaže vse bolj človeško plat. Ne gre pozabiti na Maca in Aidna ter kup obrazov, ki jih je Kyla (skoraj) pozabila – nasilnega Wayna Besta, v prvem delu nasilno odvedena Tori in pa Katran, še en spomin preteklih časov.

Vse se dogaja zelo hitro in vse bolj tvegano za Kylo. Skozi knjigo se ji sestavijo koščki, kdo je bila in zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je – kako je pri 10. letih izginila Lucy Connor, potem pri 14. postala Dežna, nenavaden eksperiment Nica in doktorja Craiga in naposled pri 16. z izbrisom še Kyla. Nico ima z njo velike načrte in se pri tem ne ozira na žrtve, kot se nikdar ni – njegov najvišji cilj je, da bi bila Kyla oz. Dežna njegovo orožje, ki ga usmerja in upravlja, ubije zaredarje in nove vladarje ter dokaže nesmiselnost oz. neuspešnost izbrisov – prikupna najstnica, ki živi na videz popolno življenje, je še vedno polna nasilja in zmožna ubijanja. Ampak Kyla se še enkrat več izkaže za težko vodljivo.

Njena vloga dvojne agentke, saj želijo, da dela za zaredarje kot tudi za teroriste, je obsojena na neuspeh. Sploh, ker so slike nočnih mor vse bolj jasne, pa tudi vloga posameznikov. Očeta, Nica, teroristov, zaredarjev, očeta in mame, doktor Lysander in ko spozna, da je ves čas le projekt, orodje oz. orožje v rokah mnogih, se dekle pogumno upre. A seveda je tudi upor lahko jalov in brezupen, če ne veš, komu lahko zaupaš ali še več – zaupaš napačnim.

Mnogi računi sicer ostajajo neporavnani in tretji, zadnji del bo zagotovo napet do zadnje strani. Na eni strani sta tu Nico in Tori, ki hrepenita po maščevanju. Na drugi strani je njen novi oče, ki ga Kyla razkrinka in ki zapusti družino, a je njegova vloga v zraku, zagotovo bo štrene konkretno mešal tudi Coulson … vse tesnejša je vez z doktor Lysander, pričakovanja od nje imata tudi Mac in Aidan, ki jo snubita v uporniške vode, zagotovo se bo morala spopasti še s kakšnim demonom preteklosti, morda celo doktorjem Craigom. In tu je seveda še Ben … 

Glede na to, da je naslov zadnjega dela Pretres … jaz se veselim branja, pa vi?

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Kontrabantarji

Kontrabantarji

Nov stripovski izdelek vsestranskega ustvarjalca Martina Ramoveša, temačen in resničen, pretresljiv in na nek način romantičen. Postavljen v čas rapalske meje, torej obdobje med obema svetovnima vojnama in obenem obdobje velike svetovne gospodarske krize, ko tudi slovenskemu prebivalstvu ni bilo z rožicami postlano. In se je bilo treba znajti …

Kontrabantarji so tako malce modernejša (in resničnejša) različica Martina Krpana – on je tihotapil sol, tu pa spremljamo usode ljudi, ki so čez rapalsko mejo iz Poljanske doline (ta je stalno prisoten motiv v vseh delih družine Ramoveš) tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in celo konje. Tihotapci, švercerji, ki so z ilegalnim zaslužkom včasih pokrili takšne in drugačne dolgove, nahranili lačna usta in morda uspeli kaj prihraniti za hude čase, ki jim tako ali tako ni bilo videti konca.

Rapalska meja je posledica Rapalske pogodbe in zloglasnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija tajno sklenila s silami antante in v zameno dobila še dodaten del tujega ozemlja – meja je potekala od današnje tromeje, prek Jalovca in Triglava, od Porezna do Blegoša, skozi lep del Poljanske doline, čez Hotedršico in Snežnika vse do hrvaške Reke in morja. Meja je bila seveda strogo varovana – na »naši« strani so bili to vojaški graničarji (predvsem Srbi), na italijanski pa pripadniki obmejne straže GAF ali »gafovci« z značilnimi alpinskimi uniformami s klobukom in peresom. Vedno nekje blizu, pa čeprav morda v senci so bili še oboroženi (in pogosto nemilostni) pripadniki prostovoljne milice državne varnosti ter financarji. »Kontrabant« oz. tihotapstvo se je kaznovalo z denarno kaznijo ali zaporom, pogosto pa tudi s smrtjo.

Scenarij tokratnega Ramovešega stripa sta napisala Janez in Martin Ramoveš, zakaj je temu tako, izveste na koncu. Pa tudi zanimivo razmišljanje in poistovetenje s tihotapljenjem glavnega avtorja, torej Martina Ramoveša, boste lahko prebrali. In se morda spomnili lastnih prigod švercanja »levisk«, »dirkalcev«, »makit«, »blekendekerjev«, kave, praškov, čokolad, »jollyjk«, mehčalcev, riža in še česa iz bližnjih nam držav. Pa trepetanja na meji, potnih dlani in preklinjanja …

Posebnega smisla, da bi zgodbo analiziral in pripovedoval, pravzaprav ni. Najbrž ena od mnogih (resničnih) zgodb, ki so se v tistem času odvijale. Preplet zgodb in usod s te in one strani, krhkih zavezništev in izdaj, spletk in ljubimkanj, nesrečnih potez in napačnih stav … tehnika risanja s tušem odlično sodi v to temačno vzdušje, ostre in izklesane obrazne poteze, ki pripovedujejo trpke in bridke zgodbe, ravno tako. Ramoveš se je še enkrat več izkazal kot odličen pripovedovalec in poustvarjalec zgodb in kar malo mi je žal, da ni še tega stripa opremil z ustrezno glasbeno opremo – poljanski western blues, poln hrepenenja, žalosti, obupa in suspenza. No, morda pa si boste glasbo med prebiranjem pričarali kar sami …

Rating: 4 out of 5.

Forum Ljubljana / Stripburger, 2021

Featured

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Večplastna slikanica poljske ustvarjalke Asie Olejarczyk o enem najskrivnostnejših bitij na svetu – jetiju, je veliko več kot. Slikanica, ki bo otrokom dala vedeti, kako pomembno je verjeti vase in odraslim, kako pomembno je verjeti v otroke in zakaj je pomembna pravilna komunikacija.

Pravljica se začne v šoli, ko se otroci učijo in pogovarjajo o Himalaji, skrivnostni, veličastni in za večino nedosegljivi gorski verigi, kjer naj bi živelo tudi nenavadno bitje – jeti. O jetiju že desetletja potekajo bolj ali manj divje razprave – obstaja ali ne, so za to dokazi, so ga res videli ali je šlo bolj za kakšno višinsko fatamorgano in tako v nedogled. Večina ne verjame v jetija, z izjemo enega fanta …

In ker verjame ta fant, se nekje v Himalaji vera v samega sebe vrne tudi – v jetija! In jeti se odloči fanta obiskat in se mu predstavit. Presenečenje in nejevera, slednja poskrbi, da jeti pač izgine. Ampak jeti, ki zna pripravit najbolj okusen kakav, je bel, mehek in puhast, se odlično objema, zabavno pleše in zna narisati glasbo, ob kateri je s takšnim užitkom plesal. Jeti, ki verjame vase, ker vanj verjame še nekdo drug. In fant, ki ne želi, da jeti kar tako izgine, se odloči svojega nenavadnega prijatelja predstavit še drugim – najprej mami, pa sošolcem in tako naprej. In ljudje začnejo v jetija verjet. Ker je vanj verjel fant in ker je vase začel verjet sam. Kako zelo preprosto, kajne?

In seveda se bo zdaj našla kopica tistih, ki bodo trdili, da jeti ne obstaja. Ker, če obstaja jeti, potem obstajajo tudi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, vilini, zmaji, škrati, palčki, izvenzemeljska bitja, bogovi in vsa druga bajeslovna in domišljijska bitja. Hm, morda pa obstajajo? Saj tudi dobroto je težko prijet, pa verjamemo vanjo, kajne?

Bistvo te knjige ni odpreti razpravo, ali jetiji obstajajo ali ne. Nekateri v njihov obstoj verjamejo, drugi ne. Bistvo te knjige, ki bo očarala mlajše in starejše bralce, je verjeti. Verjeti in zaupati v svoje lastnosti, sposobnosti, znanje, preprosto vase. Samo tako bodo vanje (in v nas) verjeli tudi drugi. Tako zelo preprosto.

Rating: 5 out of 5.

KUD Sodobnost, 2021

Featured

Batman: The Curse of White Knight

Batman: The Curse of White Knight

Zadnji strip o Batmanu? Dvomim, pa čeprav bi lahko bil. Sean Murphy je najbrž presegel samega sebe in še nadgradil zgodbo iz Batman: White Knight. Šel je do konca – z Batmanom, Gothamom, Jokerjem, Harley Quinn in razkritji.

Joker je nazaj za zapahi, Neo Joker in večina super kriminalcev v Arkhamu, Jim Gordon tudi po zaslugi nove superpolicijske enote, v kateri sta še vedno Batgirl in Nightwing, vzdržuje red in zakon v Gothamu, Batman pa … še vedno ni prepričan, ali naj izda svojo resnično identiteto in niti sanja se mu ne, da se bo kaj kmalu znašel pred največjo preizkušnjo.

Murphy, ki zaradi ločevanja vsebine od splošnega stripovskega okolja pod okriljem založbe DC, svoja dela označuje z oznako Murphyverse, je šel tokrat kopat daleč v zgodovino – v 17. stoletje, ko so še poseljevali Gotham in ko so, kot vedno, med prišleki vladala številna nesoglasja. Spoznamo kopico zanimivih likov – od družine Arkham, pa starega vampirja, ki pozna vse skrivnosti mesta in seveda do družine Wayne in pohlepnega Edmonda in potem je tu še red svetega Dumasa, starodavna templjarska loža s svojimi načrti in vodjo, Bakkarjem. Skozi zgodbo izvemo, da povezanost družine Wayne z netopirji ni od včeraj in da je tudi prvi Joker Gotham teroriziral že mnogo predtem.

Aktualni Joker, ki je za zapahi Arkhama, uspe še enkrat več zbežati in uresničevati načrt – uničiti Batmana. Znova v tisti blazni podobi, ko se zdi, noseča Harley Quinn da mu niti ne more pomagati in znova priklicati Jacka Napierja nazaj v realnost. Pomoč Joker poišče v podobi Jean-Paula Valleyja, bivšega vojaškega specialca s PTS-jem in rakom v zadnjem stadiju, ki je pravzaprav reinkarnacija Azraela, nadangela smrti, vihti ognjeni moč, bolj ali manj odgovarja prek svetopisemskih izrekov in naukov in je domala neuničljiv. Slednjega ne zanimajo toliko Joker in Batman, kot to, da želi dobiti tisto, kar mu je pripadalo oz. njegovi družini. Naj vam namignem, da vas čaka na koncu preobrat, ki se ga ne bi sramovali niti pisci najbolj napetih kriminalnih romanov.

Batman mora ne le plast za plastjo, skrivnost za skrivnostjo odkrivati svojo družinsko zgodovino, ampak se plast za plastjo lušči in razgalja on sam. Azrael ubije Jima Gordona in skoraj prelomi na pol Batgirl, katere identiteta je predtem razkrita, da gre za Gordonovo hči. Gothamska policija še vedno ni povsem prepričana, ali zaupati Batmanu in koliko od tistega, kar je govoril Napier, je res. Izkaže se, da ogromno!

V ospredje pa vse bolj stopa Harley Quinn oziroma Harleen Quinzel, saj je moč čutiti vse večjo privlačnost med njo in Batmanom oz. Bruceom Wayneom, hkrati jo nekaj močno vleče nazaj k Jokerju. Tisto, za kar sama meni, da bo pomagalo prebuditi ljubljenega Jacka Napierja, sta seveda dvojčka, ki ju nosi (novica, ki jo Joker pospremi z izjavo, da bo morala splaviti tistega, ki ga je spočela z Jackom), ampak ne gre vse po načrtu … vsekakor pa je ona tista, ki močno drži zgodbo in skrbi za ravnovesje.

Vse bolj se zdi, da Bruce Wayne o družinski zgodovini ve še najmanj, manj tudi od pokojnega Alfreda ter celo od pretkanega Jokerja, ki je znova korak pred njim. Koščki se počasi postavijo na svoje mesto, z razkritji in presenečenji, ki vam bodo dalo misliti, zaključni dvoboj med Azraelom in Batmanom pa je, z eno besedo – epski. Zaključek ravno tako.

In pa, vsaj v tej izdaji, še presenečenje – enkratna izdaja Von Freeze, ki ga je Murphy izjemoma ustvaril z drugim risarjem, sicer svojim vzornikom, ki je res močno vplival na njegov slog, Klausom Jansonom. Von Freeze se vsebinsko sicer navezuje na prvo zbirko, The White Knight in pripoveduje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med nemško in židovsko družino za čas druge svetovne vojne ter eksperimente, ki so jih Nemci izvajali na področju orožarskega razvoja. Vredno branja, seveda.

Batman presents: The White Knight je sicer ena najnovejših Batmanovih serij, znotraj katere je že izšla Batman: White Knight Presents – Harley Quinn, ki jo je Murphy ustvaril skupaj s svojo ženo. Zgodba se odvija dve leti po dogodkih te zbirke in se osredotočajo na Harley Quinn, mamo samohranilko z dvojčkoma, ki raziskuje serijo umorov v Gothamu. Murphy je sicer za letošnje leto že napovedal še peti cikel, Beyond the White Knight, ko bomo spoznali novega, maščevalnega Batmana, seveda pa tudi v Arkhamu zaprti Bruce Wayne ne bo stal križem rok.

Sean Murphy z Murphyverse vsekakor ustvarja novo vznemirljivo serijo, ki bo spremenila percepcijo dela in lika Batmana iz preteklosti in vam jo toplo priporočam, saj so zgodbe res izbrušene, liki pa tako večplastni in nepredvidljivi, da je obračanje sleherne strani eno samo pričakovanje.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2020

Featured

Kako ostati priseben v dobi delitev

Kako ostati priseben v času delitev

Elif Shafak ni bila ena tistih avtoric, katerih dela bi bral ali z nestrpnostjo pričakoval nove izdaje. Vse dokler nisem prebral njenega fantastičnega romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, s katerim me je prevzela.

Kako ostati priseben v dobi delitev ni roman, bolj zbirka razmišljanj, esejev, opazovanj in poglabljanj. V vse tisto, kar bi lahko z eno besedo označili kot stanje duha. In kot vemo, je stanje duha slabo in zdi se, da še slabša – covid-19 je zarezal v našo družbo in jo razklal mnogo bolj, kot je kdorkoli pričakoval in v trenutkih, ko zapisujem te vrstice, z enim očesom vsi spremljamo dogajanje v Ukrajini in se sprašujemo, ali se res začenja 3. svetovna vojna?

Kot v enem od poglavij lepo napiše avtorica – »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.«

V uvodnem sestavku se Shafak loti svojega življenja in položaja v svetu – od malih nog, otroštva, selitev, raznolikih spominov, ustvarjanja, spopadanja z različnimi (ne)vsakdanjostmi, stereotipnimi predsodki in seveda nenehnim bojem. Bojem, da bi se sama znašla v tem vse bolj nenavadnem svetu, kjer je kakršnokoli odstopanje ali izstopanje nemudoma obravnavano kot napačno in slabo. Navaja številne zanimive avtorje, filozofe, raziskovalce in znanstvenike, ki jo navdihujejo in ženejo naprej po poljih ustvarjanja in raziskovanja nečesa lepšega, boljšega …

V nadaljevanju in posameznih sklopov se loteva zanimivih tem. Razočaranje in izgubljenost tako govorita o splošnem razočaranju, ko bi vendarle morali živi v svetu, kjer bi bilo dovolj za vse, pa smo še vedno priče neenakosti in celo vse večji razslojenosti. Opravka imamo s kolektivnim  in verskim narcisizmom, vedno nevarnim nacionalizmom in kako imamo vedno težavo s tem, kaj je »naše« in kaj »njihovo« in ko te enkrat ne zanima več »njihovo«, tudi »naše« nima več prave vrednosti in pomena, saj obtičimo v – še ena dobro znana beseda – mehurčku, v katerem nam je prijetno in udobno, a nič več kot to. Sledi raziskovanje novih pomenov številnih dobro znanih besed, kot so eksil, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, svoboda, pravice, dolžnosti, človekova identiteta.

In morda še en citat: »Danes vere v to, da bo jutrišnji dan boljši od včerajšnjega, preprosto ni več.«

Tesnoba je še eden od pojmov, s katerim bi lahko opisalo trenutno stanje duha na svetu. Zaskrbljeni smo, spričo vseh kriz, ki se odvijajo in nas obdajajo, kako zelo nalezljiva je ta tesnoba, a po drugi strani nam ne bi smelo biti prepovedani govoriti ali pisati o njej. Tukaj je in z njo se je treba spopasti. Ampak, če je ne priznamo, ker »ne obstaja« – kaj potem? Potem imamo opravka z nečim, v kar tesnoba prej ali slej preide – jezo. Pa tudi jeza seveda ni slaba – sploh, če je utemeljena, konstruktivna in jo znamo pravilno izraziti. Jeza in njeno izražanje je tisto, kar pogosto požene spremembe, razvoj, (r)evolucijo. Individualno in kolektivno jezo je pač treba spremeniti v gonilno silo dobrega, a biti pri tem zelo previden, da ne postana ponavljajoča, nespravljiva, razdiralna, hromeča in nenazadnje uničujoča.

Apatičnost je tisto, česar smo dandanes deležni v preveliki meri. Toliko dela imamo z vsem ostalim, da pozabljamo na živost. Shafak apatičnost označi kot »bržkone najbolj pogubno čustveno stanje«. Kaj bomo, ko nam bo za vse vseeno? Ključno vprašanje, ki si ga ta z mnogimi nagradami ovenčana pisateljica in aktivistka zastavlja je, »kako ostati angažiran in obenem ohraniti razum?«.     

In krog sklenemo pri uvodnem citatu – zadnje poglavje nosi naslov Informacije, znanost, modrost. »Znanje zahteva branje. Knjige. Poglobljeno analiziranje. Preiskovalno novinarstvo. Potem je tu še modrost, ki povezuje um in srce, aktivira čustveno inteligenco, krepi empatijo. Za to potrebujemo zgodbe in pripovedovanje.« Najbrž še v nobenem svojem članku nisem uporabil toliko citatov, a je vsebina te sicer kratke knjige tako zelo polna, domišljena, preudarna in modra, da vam jo morda najlažje predstavim tudi skozi nekaj citatov. Pa to so zgolj drobci. Kako ostati priseben v dobi delitev je pač zbirka zapisov, ki odlično in predvsem zelo celovito slika čas in stanje duha danes in nam nakaže, kam in v kaj se utegne svet spremeniti, če se ne bomo spremenili mi in naš način razmišljanja. Začeti pa treba pri sebi, ne čakati na druge in predvsem ne prelagati na jutri. Mogoče je bilo že včeraj prepozno …

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko je nazaj, z njim pa seveda tudi takorekoč nič več Stephanie Edgely, ampak Valkira Vihar. Leto dni po koncu prve zgodbe se temne sile znova zbirajo, grozijo Dublinu in morda malce pretirano, ampak usoda je v rokah mrtvega detektiva in samotarske najstnice, ki se je komaj zavedla svojih čarobnih moči.

V prvem naslovnem delu smo spoznali oba glavna akterja, bili navdušeni nad duhovitimi in iskrivimi dialogi ter njunem imenitnem dopolnjevanju pri razreševanju ugank in premagovanju nasprotnikov. A kaj ko se zdi, da so v drugem delu nasprotniki še bolj pretkani, s kančkom več maščevalnosti in nepopustljivosti. Nenazadnje – ena prvih stvari, ki se jo odločijo storiti, je kar ugrabitev Valkire Vihar – nalogo dodelijo Lakoti Grehoslavu in ni najbolj uspešen..

No, glavni bo tokrat baron Maščevalski, vojni zločinec in eden treh Zlohotarjevih generalov, ki ima ob prekaljeno druščino nenavadnih pajdašev – Žarka Krvavca, specialistom za podzemne rove (in še kaj), vampirja Mraka in Jako Brzohopa, ki je sicer spreten in res hiter govorec, ampak se s Kostjo in Valkiro ne more kosati. Nosilna ideja in glavna grožnja je na prvi pogled nora ideja Maščevalskega in sicer obuditi Brezlike, predvsem vodjo zveriženega Zverižarja, ki je – pozor, pozor! – ukrojen iz kosov mračnih poganskih bogov.

A tudi Kostja in Valkira imata ob sebi zanimivo druščino – seveda Žalno Moder, vsestranskega gospoda Blaža, odlično maščevalko Tanito Mala, občasno se jim kot duh pridruži celo Gordon Edgely in postreže s kakšnim zanimivim ter uporabnim nasvetom ali namigom. Oh ja, naokrog se vozijo v čudovitem bentleyju, Valkira pa se je naučila metati ognjene krogle in živeti s svojo dvojnico, ki namesto nje hodi v šoli in živi njeno precej samotarsko, najstniško življenje.

Valkira mora nenazadnje reševati svet! Prav veliko se torej od prve knjige ni spremenilo – nemalokrat se boste ob hitrostrelskih dialogih od smeha držali za trebuh, drugič boste potrebovali nekaj časa, da boste razvozlali vse besedne igre in duhovitosti. Pregonov ne manjka, enako tudi zahrbtnih zased in nepričakovanih ter neprijetnih presenečenj, obračunov na najbolj nenavadnih mestih in krajih ter seveda še enkrat več neverjetnih besednih dvobojev. Najboljše bo, da se priveže in primete (z drugimi besedami: prepustite branju) in uživate v divji vožnji po vse bolj mračnih in s čudnimi uroki prepredenimi ulicami Dublina.

Seveda bi lahko napisal še veliko, veliko več in vam tako popolnoma pokvaril bralski užitek. Tako lahko zgolj napovem tretji del – Brezliki, čez mesec dni.

Rating: 5 out of 5.

MorfemPlus, 2020

Featured

Sam

Sam

Risoroman francoskega ustvarjalca Christopheja Chabouteja Sam velja za njegovo najboljše in najbolj dodelano delo. Težko je soditi, lahko pa priznam, da me je navdušil in da Sam ni njegovo zadnje delo, ki sem ga prebral.

Chaboute je med drugim ustvaril življenjepis serijskega morilca v risoromanu in adaptacijo romana Moby Dick. Njegov slog je sicer zelo preprost, na trenutke minimalističen, pa hkrati razkošen, nikakor pa ne gre v podrobnosti. S podobami stopnjuje pripoved, skozi slike približuje ali oddaljuje, ponavlja motive in bralca sili v razmišljanje in ustvarjanje neke lastne zgodbe.

Priznam, da me je navdušil že minimalističen zapis na ovitku, ki pravi takole: »To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja. Čista poezija.« Pričaka nas slovarski zapis oz. razlaga domišljije in nato krenemo na pot …

Morje, galebi, valovi, še več morje in naposled skale. Ograja, stopnice. Svetilnik. Kamenje se svetilniku približuje ladja Dalija z le dvema potnikoma – izkušenim in na pogled malce zoprnim mornarjem ter mladim vajencem. Odložita dve škatli in se odpeljeta. In potem izvemo – da v nedelujočem svetilniku prebiva en sam, samcat prebivalec. Že rodil se je tako grozno deformiran, da drugega sveta kot tega svetilnika ne pozna, saj sta ga starša želela zaščititi pred resničnimi grozotami sveta. Oče je ob smrti mornarja prosil, naj sinu vsak teden pripelje vse potrebno za življenje – hrano in ribiške pripomočke. Brez besed, brez vprašanj.

Samotar tako vsak dan lovi ribe. Dopoldan lovi, kasneje nekaj poje, popoldan lovi in zvečer se umakne v samoto svetilnika. In iz svetilnika je redno slišati zvok BUM!. Bralec se bo seveda vprašal, kaj se v svetilniku dogaja … in BUM! je zvok težkega slovarja, ki ga samotar vsak dan vrže na mizi in na odprti strani izbere naključno besedo. Ali je naključna ali ne, vsekakor ima v tistem trenutku svoj pomen in samotarju odpre vrata v razmišljanje in svet domišljije. Nekatere stvari, pojme, … si razlaga in razume po svoje, druge so najbrž neki spomini ali podobe iz podzavesti.

Lahko bi rekli, da življenje v svetilniku poteka spokojno, a vseeno prihaja do posameznih odklonov, ki nam prebivalca svetilnika kažejo v zelo zanimivi luči. Recimo, ko si za kosilo pripravi ribo in se zagleda v akvarij, v katerem plava njegova ribica, pa ji zastre pogled z odprto knjigo. Ali pa, ko do svetilnika prijadra sprt par in besni Kevin svojo izbranko pusti na stopnišču – kasneje pride ponjo, za njo pa ostane revija rumenega tiska, ki jo naš samotnež radovedno prebira, saj je nekaj povsem drugačnega od slovarja. Med lovljenjem rib občasno ujame tudi kaj drugega in predmete vestno spravlja na okenski polici. Med branjem o vilinih sebe v ogledalu vidi povsem običajnega, vsakdanjega, a kaj, ko se podoba hitro razblini.

In seveda, ko mu mladi mornar na škatli nekega dne pusti sporočilo, če bi morda želel še kaj poleg običajna in mu samotar odgovori – podobe sveta. Mladi mornar mimo vednosti starejšega kolega pripravi paket, poln razglednic z različnimi podobami sveta. Zavedanje, da obstaja zanimiv svet onkraj sten, hodnikov in stopnišča svetilnika, pa nekaj zanimivih pojmov iz slovarja, poskrbijo, da samotar sprejme nepričakovano odločitev …

Risoroman z bore malo besedila in zares širokim poljem razumevanja in dojemanja. Samota se nam tukaj slika v več podobah – ni le galeb tisti, ki je osamljen in seveda tudi ni samotar v svetilniku sam samcat. Vsak od nas je osamljen na svoj način. Izkušeni mornar, ujet v spone rutine. Mladi mornar, ki ima na plečih breme ječe. Ribica v majhnem akvariju. List na veji. Par na jadrnici, vsak s svojo zgodbo in njuno zgodbo, za katero se zdi, da ni skupna. Slovar kot edina knjiga. Zgodbe slavnih, ki jih lahko razbiramo iz naslovnice trač revije.

Samota, tišina. Hrup vetra, bučanje valov, glasno oglašanje galebov, dizelski ropot ladje. BUM! slovarja, ki pade na mizo. Tišina misli in hrup domišljije. Življenje, ki je samotno toliko, kot se sami odločimo, da bo.

Rating: 4 out of 5.

VigeVageKnjige, 2018

Featured

Vsi me kličejo Tona

Vsi me kličejo Tona

Avtobiografija Toneta Vogrinca, enega najpomembnejših in najzaslužnejših ljudi ne le v slovenskem smučanju, ampak tudi športu. Za nekoga, ki ima med najbolj živimi spomini na otroštvo stiroporastega Vučka in akcijo Podarim – dobim, seveda obvezno branje.

Pisati o Tonetu Vogrincu je nekaj, kar lahko stori Tone Vogrinec sam. In to je tudi storil, s pomočjo Marka Radmiloviča, bivših sopotnikov, prijateljev in seveda tudi s pomočjo statistike. Po aktivnih petdesetih letih v smučanju in štiridesetih v smučarskem »poslu« ter vsem, kar je doživel in preživel, spomin pač tu pa tam odpove. Pa še vedno – koliko enih zanimivih podatkov, anekdot in še česa se skriva na skoraj 500 straneh … podobno sem užival, ko sem bral Racevo biografijo, pa čeprav o povsem drugih stvareh in ljudeh. A ena stvar je obema glavnim akterjema v krvi – 101-odstotna predanost početju, iskrenost in prepričanje, da je treba iti včasih tudi »na glavo« ali pa »na nož«, kakor vam je ljubše. Tone Vogrinec je širokemu nasmehu in štajerskemu pregovorno veseljaškemu duhu znal veljati za ostrega, zoprnega, ampak – in to je pomembno, načelnega. Tudi sam priznava, da ni bil popoln, a se je vedno trudil maksimalno in to najprej za druge, šele potem zase.

V avtobiografiji opisuje svojo pot od rokometaša do smučarja, tenisača, nato smučarskega trenerja in kasneje vse drugo. Marsikaj, tudi naključja in pogosto sreča, so pripomogla k temu, da je začel postavljati na noge sistem, zaradi katerega smo v osemdesetih vsaj v bivši Jugoslaviji veljali za »smučarski narod«, potem v devetdesetih stiskali pesti za vražje Slovenke in brez katerega nenazadnje ne bi imeli Tine Maze, Ilke Štuhec, Žana Koširja in mnogih drugih uspešnih športnikov, s katerimi smo se, se še in se bomo veselili tudi v 21. stoletju.

Ni manjkalo veliko, pa bi na olimpijskih igrah nastopil celo kot tekmovalec, zato pa je bil v takšni ali drugačni vlogi na kar devetih olimpijskih igrah, o svetovnih prvenstvih, sploh pa tekmah svetovnega pokala ne gre izgubljati besed. Olimpijske igre v Sarajevu so bile uspešne in posebne tudi zaradi njega, pa tudi kultnih Pokala Vitranc in mariborske Zlate lisice najverjetneje brez njegove volje, truda in želje pomagati, ne bi bilo.

Tone Vogrinec je gradil in vzgajal. Gradil sistem, včasih prenaglo, nato z več potrpežljivosti. Sistem ski poola, ki mu ga mnogi še vedno očitajo kot sistem, v katerem je obogatel predvsem on sam, a v knjigi vse te očitke spretno in z razlagami zavrne. Ski pool je deloval, ker so ljudje verjeli vanj. Ljudje pa so vanj verjeli zato, ker je prinašal uspehe in iz neznane državice naredil smučarsko velesilo. Vanj so verjeli ljudje, ki so vsako soboto in nedeljo pred TV in radijskimi sprejemniki stiskali pesti, v osemdesetih kupovali in podpirali akcijo Podarim-dobim in vanj so verjeli ljudje v številnih podjetjih, ki so skrbeli, da so imeli kvalitetne pogoje za trening vsi – od tistih najmlajših do članske A-reprezentance. Knjiga se po eni strani lahko bere kot priročnik, kako preprosto je lahko vse skupaj, a hkrati opomnik, kako preprosto je bilo. Pa ni več, ker se je spremenil svet in spremenili so se ljudje. Sploh se je spremenil šport in seveda z njim tudi športniki. Tudi s tem se je celo kariero spopadal in soočal, gasil in reševal Tone Vogrinec. Prizna napake in zagovarja občasno togost. In treba mu je prikimati.

Pa že tedaj, v osemdesetih – čeprav se je slovenska oz. tedaj jugoslovanska smučarija začela vzpenjati že v drugi polovici sedemdesetih; so bili različni vplivi. Managerjev takrat še ni bilo, bili pa so posamezni starši, kakšen svetovalec in prišepetovalec, ni bilo družbenih omrežij, bili pa so ljudje s takšnimi ali drugačnimi povezavami, na srečo so se lahko izogibali politiki. Seveda so se znali posamezniki že takrat kititi s tujim perjem, a je bilo smučanje najbrž v Jugoslaviji res preveč slovensko, da bi kaj bolj zanimalo ali vznemirjalo oblasti v Beogradu.

Zanimivo je brati, kako je Vogrinec gradil in tkal svoj odnos s posameznimi tekmovalci in kasneje tekmovalkami, trenerji, funkcionarji, direktorji, drugimi športniki ali pa povsem običajnimi ljudmi, ki jim je zaradi nekega naravnega vzgiba pomagal. Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Boris Strel, Mateja Svet, Nataša Bokal, Grega Benedik, Jure Košir, vražje Slovenke – Urška Hrovat, Špela Pretnar, Katja Koren, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Špela Bračun, pa Mitja Kunc, Andrej Miklavc in še mnogi drugi vse tja do Tine Maze. Od stotink, odtrganih vezi, »pojahanih« količkov, neverjetnih borb in mojstrskih voženj, težkih porazov, nemoči, poškodb in žal tudi smrti pa seveda vse do medalj, naslovov, kristalnih globusov, olimpijskih medalj in vse do naslova olimpijske prvakinje. Elan, Tyrolia, Mizuno, Toper, Alpina, Subaru, Jaro Kalan, Janez Kocijančič, Janez Šmitek, Klemen Bergant, Vedran Pavlek in dinastija Kostelić, veliki Ingemar Stenmark, kaj je v Sarajevu počel John Denver, zakaj je našim olimpijcem svoj vikend posodil Vlade Divac, kje so našim smučarjem pele The Supremes in kje so si smučišče delili s ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kdaj je polil sok po Milanu Kučanu in kdaj po Borutu Pahorju ter kakšne so bile njune reakcije, ozadje številnih sedaj že zimzelenih stav, dva neuspešna zakona, kupovanje jadrnic, tihotapljenje marsičesa in še bi lahko našteval.

Izvemo za marsikateri prepir in nesoglasje, tudi za tistega, kako je Jure Franko protestno zapustil reprezentanco, še vedno pa ne vemo, kaj se je zgodilo okrog Mateje Svet, da se je pravzaprav še pred vrhuncem odločila prenehati smučati. Vogrinec je v knjigi sicer podal svoj pogled, neko ozadje in zakulisje, a da bi kdaj dopolnili ta košček sestavljanke, bo morala svojo plat najbrž povedati tudi Mateja Svet. A tega dne najbrž ne bomo dočakali.

Prepričan sem, da bi Američani po taki knjigi in o takem človeku, kot je Tone Vogrinec, posneli film. Vsi me kličejo Tona je pravzaprav zgodovina slovenskega smučanja – z lepimi in grdimi platmi, lesenimi, olimpijskimi medaljami, velikimi in malimi kristalnimi globusi, ločitvami, porokami, rojstvi in smrtmi. In če ste vsaj enkrat v življenju gledali (ali celo obiskali) kakšno smučarsko tekmo, stiskali pesti, si grizli nohte in vriskali ter kam zapisali »Pa imamo novo medaljo, bravo ta in ta.« (česar ne odobravam, saj medalj nimamo mi, ampak jih imajo oni – ki so dolga leta trenirali in se odrekali, bili pogosto poraženi itn.), potem morate to knjigo pač prebrati.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Skupino Dubioza Kolektiv zagotovo poznate, saj gre za enega najbolj zabavnih, pronicljivih, socialno angažiranih in tudi izvirnih glasbenih skupin, ki že poldrugo desetletje navdušuje takorekoč po celem svetu.

Moja zgodba s skupino Dubioza Kolektiv ima že kar dolgo brado … bilo je tam nekje 2008. (ali morda leto dni kasneje), ko sem delal na MTV Adrii in smo pripravljali zanimiv regionalni (regija so bile države bivše Jugoslavije) natečaj New Sounds of Europe. Dubioza Kolektiv so takrat predstavljali Bosno in Hercegovino, njihovo matično državo, za seboj so imeli ploščo Dubnamite in v pripravi Firmo Ilegal in takrat sem jih prvič slišal v živo na koncertu v res skromno obiskanem zagrebškem klubu pozabljenega imena. Ne glede na vse nastopajoče mi je takrat postalo jasno, da gledam nekaj več – nekaj, kar bo izstopalo in ne bo utonilo v pozabo, tako kot mnoge skupine, ki so si z njimi takrat delile oder. Nisem se motil. Plošča za ploščo, stotine koncertov, menjave članov, nadgradnja glasbenega izraza, vse večja angažiranost v takorekoč vseh porah javnega življenja in Dubioza Kolektiv so postali velika mednarodna družina. Navduševali so tiste, ki niso razumeli njihovega jezika, a so čutili glasbo. Prepričali so tiste, ki jim takšna zvrst glasbe ni bila všeč, a je sporočilnost tako mo(go)čna, da je ni mogoče prezreti. Ne bom pozabil niti njihovega nastopa na Rock Otočcu v Ljubljani, ko smo doživljali redne izpade električnega toka in so le redke skupine nastop lahko speljale v skladu z željami in pričakovanji. Njih tudi to ni ustavilo. Igrali so na suho – akustične kitare, boben, saksofon in podpora občinstva. To so trenutki, ko se zaveš, da gledaš nekaj več. 

No, pa je prišel covid-19 in niz njihovih spletnih koncertov, ko so ob ponedeljkih redno povezovali ne le skupino, saj so člani takorekoč iz celotne regije, ampak občinstvo držav bivše Jugoslavije, Evrope in sveta. Zabavne predelave, presenetljivi in zanimivi gosti in le en dokaz več, da ima Dubioza Kolektiv, kot bi rekli kje drugje, »X faktor«. Pač znajo.

In ko sem na družbenih omrežjih zasledil, da so izdali strip – Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš, sem ga pač naročil. Če nas razveseljujejo z zastonj glasbo, se jim lahko oddolžim tako, da naročim njihov strip. Žal mi je le, da sem za poštnino (Pošti Slovenije) plačal več. Pohlep kapitala.

Za scenarij stripa sta poskrbela Branko Jakubović (DJ skupine) in Vedran Mujagić (basist), za ilustracije je poskrbel Filip Andronik (ne le ilustrator, ampak tudi stand-up komik). Torej spet v veliki meri, kot smo pri njih že vajeni, DIY izdelek. In seveda priložnost za kakšnega dodatnega ustvarjalca, da se predstavi, pa čeprav vam bo hitro jasno, da Filip v tej zgodbi ni novinec, saj je strip ustvarjen v slogu, ki krasi številne videe Dubioze. Mimogrede – Filip je zapisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, saj je v času vojne zbral kar 2000 kosovo embalaže humanitarne pomoči, ki jo je zbiral med vojno v obkoljenem Sarajevu.

Strip torej … zabave je, kaj naj rečem. Poln verzov njihovih pesmi, njihovih značilnih duhovitosti in prežet s potezami članov skupine (konkretno je na tapeti tudi naš Jernej Šavel). Člani skupine čas preživljajo v baru Apsurdistan in čakajo na boljše čase – ni koncertov, ni denarja, ni ničesar. Odločijo se prodati kombi in inštrumente, v zameno pa dobijo samo 5 gramov marihuane. No, ampak to ni navadna marihuana, saj iz semen zraste velikansko steblo, ki jih odpelje v Zion. Na vhodu jih pričaka Bong Marely in jim hitro razloži »pravila« brezskrbnega življenja, številne pokojne glasbenike, športnike in celo politike, ki so našli svoj prostor pod soncem ter jim pokaže skrivnost – čarobno kokoš. Zaplet, veliki koncert Dubioze Kolektiv in razplet pa naj ostanejo na straneh stripa. (ja, to je namig – kupite ga!).

Rating: 5 out of 5.

AI Tempo, 2021

Featured

Izbris

Izbris

Prvi del trilogije v štirih knjigah avtorice Tery Terry, ki ne mara brokolija, vas bo pritegnil že z naslovnico, s katere v vas zrejo prodorne zelene oči. Deklina zgodba je očitno naredila svoje, brexit in covid-19 sta pomagala in v prihodnje lahko pričakujemo še več tovrstnih, distopičnih romanov.

Morda najprej pojasnim zmeden zapis o trilogiji v štirih delih … zbirko Izbris sestavljajo tri knjige – Izbris, Zlom in Pretres, zgodba vseh treh se dogaja v ne tako daljni prihodnosti (okrog leta 2044), na voljo pa je še knjiga Usojeno, predzgodba, kjer bomo izvedeli, kako je sploh prišlo do nenavadnega zloma sveta. Zbirka je sicer bolj namenjena najstnikom (tudi glavni junaki so v najstniških letih), ampak prepričan sem, da jo bodo z veseljem prebrali tudi odrasli.

Velika Britanija okrog leta 2044 je namreč precej drugačne od Velike Britanije danes – na oblasti je Zakon in red, stroga politična organizacija, ki nadzira pravzaprav vse in drugače misleče kaj hitro odstrani – bodisi jim izbriše spomin ali pa jih ubije. V obdobju med 2020 in 2030 so mlajšim od 21. let prepovedali uporabo mobilnih telefonov, da bi preprečili organizacijo terorističnih napadov, s katerimi so predvsem mladi sporočali, da njihova država potrebuje spremembe. Velika Britanija je izstopila iz EU in zaprla meje. Mladi teroristi, ki se upirajo in ki jih ujamejo, jim izbrišejo spomin in jih vrnejo nazaj v »normalno« okolje – k novim družinam, s čipom v možganih in posebno zapestnico, imenovano levo, ki jih pravzaprav nadzoruje – meri njihovo počutje in možganom sporoča, kaj storiti  ob določenih ravneh. Za red in disciplino skrbijo zaredarji, stroga in nepopustljiva policija/vojska/kriminalisti/vohuni, ki ne poznajo milosti. Napačen stavek, pogled ali dotik so dovolj, da danes si in te jutri ni več.

Glavna junakinja, ki se znajde v svetu, ki je sicer poznan, a vseeno nov, je 16-letna Kyla Davis, ki jo po dolgem obdobju opazovanja v bolnišnici pošljejo k družini. Novi družini, seveda. Mamo in očeta mora sprejeti kot svoja prava starša, enako velja za sestro Amy (ki je podobno kot ona sama, izbrisana) in prilagajanje na novo življenje je težavno. Levo ves čas vibrira, prebuja se v groznih nočnih morah, kjer se ji odkrivajo koščki njenega prejšnjega življenja in se trudi vklopiti v šolo, kjer so ravno tako nadzorovani.

Kyla kmalu ugotovi, da zna odlično risati, pri čemer ji je nenavadno to, da ji je risanje z levo roko veliko bolj naravno kot z desno, pa čeprav je desničarka. Vsi nad izbrisanimi seveda niso navdušeni in nanje gledajo kot na nebodijihtreba, vladne vohune ali zgolj izmečke. Ena takšnih je tudi Phoebe West, s katero se Kyla ne razume najboljše, še več težav pa ima pri različnih profesorjih in svetovalcih ter celo pri starših, saj nikakor ne more priti do dna, komu je res mar zanjo in za koga je zgolj številka, še ena izbrisana. V veliko pomoč ji je Ben Nix, simpatičen fant, s katerim ju povezuje ljubezen do teka, sčasoma pa se med njima začnejo razvijati tudi druga, prepovedana čustva.

Počasi se začnejo stvari razpletati – Kyla začne odkrivati zgodovino svoje družine (mamina starša sta bila pomembna pri reformi države, oče je eden tistih, ki skrbi za brezhiben informacijski nadzor, izve za razlog sestrinega izbrisa), po zaslugi Amyjinega fanta Jazza spozna najprej uporniška Maca in potem še Aidna ter ugotovi svoje pravo ime – Lucy Connor. V mladem dekletu to seveda sproži poplavo novih vprašanj in dvomov, vmes izginjajo ljudje, na rednem pregledu v bolnišnici (tu ne gre spregledati zanimivega lika doktor Lysander) doživi in preživi teroristični napad, še vedno pa ne ve, zakaj je bila izbrisana. Ve pa, da vedo drugi, ki vedo tudi, kaj počne in da je nevarno radovedna. Aidan ji pove, da je mogoče levo odstraniti in da obstajajo posebne tabletke sreče, ki goljufajo levo. In tu se z eno usodno odločitvijo vse skupaj postavi na glavo …

Razpletati ali zapletati? Zaključek je zelo dinamičen in bo poskrbel za nova vprašanje ter predvsem za napeto branje naslednjih dveh delov. Kaj bo storila Kyla – se bo zlila z množico in se skrivaj upirala ali bo morda odšla k teroristom? Kakšna kazen jo utegne doleteti in kako bo na njeno življenje vplivala družina? Bo prišla resnici na dan in kako šokantna bo zanjo in za bralca, saj (vsaj zaenkrat) Kylo dojemamo kot pozitiven lik. Kylo na nek način lahko primerjamo z June iz Dekline zgodbe, njeno željo, bojem, upom in brezupom. Sprva nisem vedel, ali najprej prebrati še drugi dve knjigi ali se takoj lotiti predzgodbe, ki je opisana v knjigi Usojeno? Glede na to, da je najprej izšla trilogija in šele potem predzgodba, boste naslednji mesec lahko brali o drugem delu, knjigi Zlom. Vsekakor neprebrana ne bo ostala nobena.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Luthor

Luthor

Prvi superjunak, s katerim sem v otroštvu stopil v stik, je bil seveda Superman. Povsem običajni novinar Clark Kent se je skrivaj preoblačil v Supermana in reševal svet. Včasih in če so bile to bolj risanke, predvsem pred različnimi nesrečami in (naravnimi) katastrofami, vsaj v tistih filmih iz osemdesetih pa mu je nasproti stal Lex Luthor (odigral ga je odlični Gene Hackman), ki je odkril tudi Supermanovo šibko točko – to ni bila le Lois Lane, ampak predvsem kriptonit.

Navdušenje nad Supermanom je z leti zamrlo, kot tudi za ostale superjunake, ki sem jih začel znova in na novo odkrivati v zadnjem obdobju. Superman je bil pač preveč površinski, običajen, celo človeški in na drugi strani ni imel res zanimivega in močnega nasprotnika. Batman z vso svojo temačnostjo in enigmatičnostjo, pa seveda Joker in kopica drugih zanimivih negativnih likov, kjer vsaj v stripovskih podobah izstopa predvsem Harley Quinn. Pa pustimo tu ob strani zanimive (superjunaške) stripe kot so The Boys, Watchmen, Swamp Thing in druge. Potem pa med brskanjem po stripovskih policah naletim na prodoren pogled in naslov Luthor. Ne, nisem potreboval dolgo … In tako kot smo imeli priložnost spoznati Gotham skozi Jokerjeve oči, sedaj lahko Metropolis in Supermana vidimo drugače – skozi oči Lexa Luthorja, vplivnega gospodarstvenika in filantropa, ki želi ustvariti boljši svet. A mu na tej poti stoji nasproti on – ne človek, niti ne pošast, ampak Superman.

Brian Azzarello je s pomočjo Leeja Bermeja ustvaril kompleksen in prepričljiv lik, ki nam mitskega Supermana pokaže v povsem drugačni luči, zlobni. Luthor v Metropolisu gradi veličastno stavbo, Science Spire kot poklon vsem dosežkom, preteklim in prihodnjim, ki jih je človeštvo doseglo, hkrati je jasno, da se zadaj skriva nekaj več. Uničenje Supermana, čeprav ni povsem jasno, kako. Preseneti povezava z Bruceom Wayneom oz. Batmanom in kup zanimivih stranskih likov – Luthorjev pribočnik Elias Orr, pedofil Winslow Schott oz. Toyman, ruski znanstvenik Sasha, pa seveda Luthorjeva tajnica Mona in nenazadnje Hope, Luthorjeva superjunakinja …

Luthor sestavi peklenski načrt, kako Supermana uničiti (Batmanu za uspešen boj npr. izroči kriptonit) ali ga vsaj očrniti. Science Spire kot neprofitabilna ustanova in čudovita ter zapeljiva, čeprav umetno in s pomočjo Waynea ustvarjenja superjunakinja Hope, ki jo ljudstvo Metropolisa hitro vzame za svojo in ki svojo vlogo jemlje zelo resno ter pravzaprav nadomesti Supermana. Ampak … stvari se zapletejo, ko pride do bombne eksplozije v vzgojno-varstvenem centru, kjer umrejo tako otroci kot odrasli. Krivec je Toyman in s spretno Luthorjevo manipulacijo ga Hope reši in (skoraj) kaznuje, saj ga tik pred gotovo smrtjo reši – seveda Superman. V zaključku nas čaka še spopad med Hope in Supermanom ter veličastni verbalni finale med Luthorjem in Supermanom.

Tisto, kar me je navdušilo, je seveda podobna povezava, kot jo imata Joker in Batman. Dva močna in večplastna lika, ki svet vodita in rešujeta po svoje, z vizijo izboljšanja. Luthorja spoznamo kot genialnega stratega, ki je za dosego cilja pripravljen na kocko postaviti vse (uničenje življenjskega projekta kot je Science Spire, smrt ljubljene Hope, …), a spozna, da je zgolj človek. Človek z upanjem. (ja, besednih iger ne gre prezreti) Superman to pač ni. In tako kot Joker ponavadi postreže s kopico modrosti in norosti, tudi Luthor ne zaostaja veliko z genialnostmi, ki jih niza eno za drugim. A ta nemoč tako (vse)mogočnega preseneti, prepriča in postavi Luthorja visoko na vrh odličnih negativcev. In nas še enkrat več prisili v razmislek, kako super so res superjunaki …

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2015

Featured

Po sledeh velikanov

Po sledeh veliknov

Pride trenutek, ko v roke dobiš knjigo, za katero zelo dobro veš, da bo bolj zanimala otroke. Ampak si radoveden in pogledaš, prelistaš. Spoznaš, kako neveden pravzaprav si. In kot je lepo napisano – dinozavre poznamo takorekoč vsi, saj so postali popkulturni fenomen, kaj pa se je zgodilo po njihovem izumrtju?

Avtorica knjige Maša P. Žmitek se je tega na prvi pogled preprostega izdelka po predgovoru sodeč lotila nadvse raziskovalno in resno. In ne samo, da je pripravila zanimiv izbor megafavne, ampak se je odločila predstavljene živali, velikane, še oživiti. Statične risbe posameznih živali s pomočjo predkinematografske tehnike ombro oživijo. Knjigi je priložena posebna mreža, ki poskrbi za »premikanje« slik. Na zelo preprost in osnoven, ampak ravno prav zgovoren način, da bo navdušil tudi otroke.

Kaj je torej megafavna – obseg živalske vrste oz. združba vrst, katerih telesna masa presega 45 kg. Obdobje, ki je pod drobnogledom, je kenozoik. Sesalci, ki so se v tem času hitro razvijali, saj je bila klima zanje zelo ugodna, temperature visoke, velikih sovražnikov pa ni bilo. Nekateri so prevladovali na kopnem, drugi v vodi, tretji pa so se specializirali za življenje v zraku. Okostja ali pa fosilne ostanke nekaterih od teh živali so našli celo pri nas.

Odlično je, da je pri vsaki živali primerjava s človekom in psom, napisano je, kdaj in kje so živeli ter kakšna je bila njihova velikost in teža, da si bodo predvsem mlajši bralci vse skupaj lažje predstavljali. Med predstavljenimi velikani boste seveda prepoznali dlakavega mamuta, morda še Stellerjevo morsko kravo (izumrla v 18. stoletju), vse ostale vam bodo najbrž neznanka oz. nekaj novega. Korifodon, ambulocet (ali hodeči kit), rodocetus (za katerega bi človek lahko potegnil kakšno vzporednico z delfinom, čeprav ima plavuti), basilozaver ali kraljevski kuščar (ki je lahko meril do 20 metrov in tehtal do 7 ton!), pa emboloterij (malo podoben nosorogu), paraceraterij (največji živeči rastlinojedi sesalec vseh časov, z višino do 8 metrov in enako dolžino ter težo vse do 15 ton!), prolibiterij (sorodnik starodavnih jelenov), nenavadni halikoterij (kot križanec med konjem, gorilo, zebro in medvedom), zanimivi deinoterij (s kratkim rilcem in oklom, ki je bil obrnjen navzdol), makrauhenia (ki čisto malo spominja na kamele), sivaterij (starodavni sorodnik žirafe s krznenimi rogovi in sodi med največje prežvekovalce vseh časov), odobenocetop (kombinacija kita in mroža), sorodnik lenivcev megaterij z zelo močnim repom, orjaški pasavec z močnim, buzdovanu podobnim bodičastim repom, smilodon (prednik tigra, ki je čeljust lahko razprl vse do 120 stopinj!), tilakoleo (lev vrečar!) in vombatu podoben diprotodon.

Priznajte, da se vam niti sanjalo ni, da je po dinozavrih živelo toliko zanimivih in tudi dominantnih sesalcev (dinozavri to seveda niso bili!), ki jih v neki sodobnejši obliki lahko vidimo in občudujemo še danes. Pohvaliti je treba tudi predgovor in spremno besedo, v kateri je jasno razloženo, kaj se je v bistvu dogajalo v teh pradavnih časih – vse od tistega zloglasnega meteorita do številnih podnebnih in zemeljskih sprememb deset in sto tisoče let kasneje. Zanimivo branje, ki bo navdušilo in presenetilo otroke, starše pa seveda dodatno izobrazilo.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Batman: White Knight

Batman: White Knight

Ne spomnim se več, kdo me je opozoril na dva stripa iz serije o Batmanu, ki jih je vredno oz. kar nujno prebrati. Kdorkoli že – hvala. White Knight Seana Murphyja je vsekakor eden tistih stripov, ki Gotham, Batmana, Jokerja in mnoge druge junake prikažejo v drugačni luči. Kot piše na zadnji strani – »The Joker goes sane!«.

Sean Murphy seveda ni neznano ime, saj ima za pasom kar nekaj stripov, ki jih ne gre spregledati – Teen Titans, Hellblazer, American Vampire in Punk Rock Jesus, ob tem je treba izpostaviti, da ne le piše, ampak tudi riše, kar da končnemu delu še večjo težo. Pečat izdaji je vsekakor dal tudi Matt Hollingsworth z barvanjem in ustvarjanjem vzdušja, ki mora v Gothamu seveda biti temačno, a je moral tokrat prepletati obe plati – svetlo in temno, tisto razdvojeno in še kakšen nepričakovan sunek se zgodi.

Zgodba? Joker ni več Joker, ampak postane tisti običajni, vsakdanji Jack Napier. Ustrezna doza tablet neznanega izvora poskrbi za ozdravljenje in prebujenje ter zavedanje, da je največja grožnja in nevarnost Gothama – Batman. Napier s pomočjo Harley Quinn (ki prav tako spet postane Harleen Quinzel) počasi prevzema oblast nad Gothamom, saj najprej izbojuje sodno bitko, postane ljudski junak prebivalcev Gothama, k sodelovanju pritegne vedno pozabljene prebivalce Backporta in naposled celo policijo z Jimom Gordonom na čelu. Beli vitez v bleščeči opravi filantropa in človekoljuba. A je ves čas prisotna zla slutnja …

Batman oz. Bruce Wayne sluti, da je zadaj nekaj več. Jokerjeva oz. Napierjeva človeška plat še bolj skrbi oz. spravi ob živce novo Harley Quinn oz. kot se kasneje poimenuje, Neo-Jokerja, ki okoli sebe zbere staro tolpo super-zločincev in jih upravlja s pomočjo misli in kartic Mad Hatterja (vsekakor še en zanimiv lik, ki sloni na Norem Klobučarju iz Alice v Čudežni deželi, ki ga bo vredno raziskat) ter želi iz Napierja znova »potegniti« svojo veliko ljubezen – Jokerja. In na tej poti ne izbira sredstev ter spotoma izbrska veliko skrivnost Gothama in družine Wayne.

Strip je poln prepletanja preteklih dogodkov – kako je Napier uspel spraviti Batmana v Arkham, prepričati Gotham s svojo novo podobo (še vedno je odličen, ne pa več tako nor, retorik), kaj se je zgodilo z Jasonom Toddom (Robinom), nenavadno in vsaj meni doslej neznan odnos med Batmanom in Harley Quinn ter veliko okostnjakov, ki padajo iz omar Jima Gordona in policije. Na drugi strani imamo aktualno dogajanje – Napier, ki vse težje ostaja to, kar pravi, da je in ne (spet) Joker in tisto nesluteno – da bi rešila Gotham, morata Joker in Batman združiti moči.

Poleg te zgodbe je vsekakor najmočnejša plat to raziskovanje in kopanje po preteklosti in sami sebi vseh glavnih akterjev ter njihovo spopadanje z vlogo, v kateri so se znašli in v kateri se v bistvu ne znajdejo najbolje. Batman, ki si mora priznati, da ni tako pozitiven lik in odrešitelj Gothama. Tu je seveda še njegov vse bolj intenziven odnos z Batgirl in Nightwingom, umirajočim Alfredom, ki pozna marsikatero (družinsko) skrivnost n tudi Jimom Gordonom ter seveda tudi Jokerjem. Jack Napier / Joker, ki spozna in prizna, kako pomemben je zanj v bistvu Batmana ter ga še enkrat več prevzame ljubezen do Harley Quinn. Vprašanje je seveda, do katere Harley Quinn. Tudi Harleen Quinzel / Harley Quinn se prikaže v pomembni, celo odločilni vlogi v celotni zgodbi …

Murphyju je vsekakor uspelo odlično zajeti in naslikati vsa ta zapletena razmerja in odnose ter pustiti marsikaj odprtega … nekaj se mi zdi, da bom kmalu posegel tudi po The Curse of White Knight in raziskoval dalje. Batman oz. Gotham kot tak se po vsakem prebranem stripu in novi zgodbi kažeta kot res kompleksno delo, da ne rečem celo najpopolnejša stripovska zgodba, kjer različni avtorji sicer občasno poskrbijo za kakšen ovinek ali nepričakovan zasuk, a jim tega ne gre očitati. Vsekakor pa je Batman: White Knight eden tistih stripov (o Batmanu), ki ga preprosto morate prebrati.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2018

Featured

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja

Otroška jogijska pravljica piše na naslovnici, na zadnji strani pa lahko preberemo, da Boštjanu Gorencu – Pižami od vseh jogijskih položajev uspeva le počivalček. Nekaj drugačnega, zanimivega in privlačnega …

Avtorica, Anja Kralj Okorn je učiteljica joge in ker svojo ljubezen do joge deli tudi s hčerko Vito, je – kar starši z nekaj pisateljskega navdiha še kako dobro poznamo; dobila idejo, da bi pozitivne plati joge predstavila skozi pravljico. Če sem malo drzen, bi si upal celo trditi, da je tudi kakšna vsebinska posebnost v pravljici domislica najbrž navihane Vite?

Pravljica sama po sebi je preprosta – v Pravljični deželi živi prijazna pici-mici klopotača, ki od vsega na svetu najbolj obožuje palačinke. Tako zelo, da jo starša začneta klicati Kačalinka Čalapinka. Nekega dne se po počitku (posledica palačink in hladne vode z limono) Kačalinka Čalapinka odloči, da si bo poiskala prijatelje. Ampak ji ne gre najboljše! Ne glede na to, kako zelo ugajati in se približati krokodilu, zebri, želvi, zajčku in žirafi, jo živali bodisi podijo stran, se je bojijo ali pa z njo ne želijo imeti nobenega opravka.

In prijazna pici-mici klopotača ostane sama na govorečem drevesu in doživi razsvetljenje … zame osebno je najbolj pomembno sporočilo pravljice vsekakor to, kako težko je človek (ali pa kača) pomirjen sam s seboj, če je sam in obenem, če želi ugajati drugim in ob tem pozabi, kdo je on sam in da je prav to tisto, kar ga dela tako posebnega in drugačnega.

Seveda vam ne bom izdal konca te prikupne pravljice, vredno pa se je posvetiti tisti drugi, jogijski plati. Vsaka žival v knjigi je ponazorjena z določenim gibom oz. asano – želva, žirafa, umirjena, razigrana, žalostna in zadovoljna kača (umirjena in zadovoljna sta Pižamina počivalčka), krokodil, zebra, zajec in tudi modro drevo. Zadnja platnica knjiga namreč vsebuje poseben priročnik Pravljična joga, ki bo otrokom povedal kako, odraslim pa zakaj. Nikakor pa ne spreglejte bistvenega – recepta za Čalapinkine slastne palačinke, kot jih dela njena mami.

Zadnje strani knjige pa je avtorica namenila razlagi, zakaj je joga koristna – ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, tako psihično kot fizično. V teh stresnih časih je joga vsekakor ena tistih stvari, ki nam vsem pomagajo skozi naporen vsakdan, pri otrocih pa prebudi željo po kvalitetnem gibanju. In če imamo na eni strani gibanje, imamo na drugi strani ravno tako pomembno dihanje, ki nam pomaga umiriti se in ob tem še celo paleto čustev in občutenj, s katerimi se spoprijema Kačalinka Čalapinka – od žalosti, veselja, utrujenosti do razigranosti, radovednosti, kreativnosti in še česa. Tako boste med besedilom opazili tudi posamezna vprašanja, preko katerih boste z otroci navezali stik in imeli kakšno dodatno iztočnico za pogovor.   

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja je vsekakor zanimiva pravljica, saj tudi zgolj skozi samo pripoved prinaša pomembno in pozitivno sporočilo. In tu je še dodatna, jogijska plat, ki bo otrokom zagotovo odprla obzorja in poskrbela, da se boste s svojimi najmlajšimi še tesneje povezali. Kačalinka Čalapinka je vsekakor prikupen lik (tudi po zaslugi ilustratorke Tamare Šenk), ki ima potencial za še kakšno nadaljevanje in takrat bi morda lahko avtorica razmišljala, da bi interaktivnost nadgradila še s kakšnimi QR kodami, da bi bralci lahko tudi videli pravilne izvedbe vaj oz. asan.

Rating: 4 out of 5.

Little Mandala, 2021

Featured

Kostja Veselko

Kostja Veselko

Kostja Veselko je mojo pozornost pritegnil pred skoraj desetletji, ko smo v slovenščino dobili prevod prvega dela te zanimive, stripovsko navdahnjene, fantazijsko-noir detektivske knjižne serije, ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, a bo zabavala in pritegnila tudi starejše. In tako sem šel knjigo brat še enkrat …

Kostja Veselko v izvirniku irskega ustvarjalca Dereka Landyja nosi ime Skulduggery Pleasant in že sam koncept je zanimiv … najprej je bila trilogija, ki sta ji sledili še dve, torej skupno devet knjig. Julija 2016 je Landy potem številne privržence knjižne serije, ki so vsako nadaljevanje pričakovali več kot nestrpno, razveselil z novico, da piše nadaljevanje serije – še šest knjig. Petnajsta izide letos in šestnajsta … najbrž kmalu. V slovenščino imamo zaenkrat prevedenih prvih pet del. Glede na dobro razdelan vzporedni svet, v katerem se serija odvija, sta tempo pisanja in predvsem nepredvidljivost dogajanja, zavidanja in občudovanja vredna.  

Kdo je torej Kostja Veselko? Detektiv, čarovnik, bojevnik. Mrtev. Oziroma okostnjak. Oblečen elegantno, v dolgem dežnem plašču in s klobukom, ki skrivajo njegov videz. Vozi zanimiv avto in seveda ni viden kar vsem. In če boste ob opisu pomislili na klasične noir detektive, seveda niste daleč. Tisto, kar Kostjo postavi ob bok najbolj zanimivim likom tega žanra, so inteligenca, malce obešenjaški smisel za humor in zvrhana mera ironije. Pa vsekakor tudi to, da iz asa iz rokava potegne, ko je to najbolj potrebno in najmanj pričakovano. As je lahko starinski revolver iz nekih drugih časov ali pač ščepec čarovnije.

Bralcu bo seveda kaj hitro postalo jasno, da Kostja pravzaprav ni glavni junak. Ker še tako dober detektiv ob sebi potrebuje »femme fatale« in ker gre tukaj v prvi vrsti za mladostniško literaturo, je ta »femme fatale« nekoliko drugačna – samotarska, nenavadna in inteligentna najstnica Stephanie, ki ji stric Gordon Edgley, uspešen pisec kriminalk, ki umre v sumljivih okoliščinah, zapusti vse, kar ima. In vse pomeni tudi dostop do Kostje, to pa odpre neka nova vrata, prostore in povsem drugačen Dublin, kot ga Stephanie pozna …

Stephanie mora seveda najprej odkriti skrivnost grozljivih, srhljivih in temačnih kriminalk svojega strica, potem sprejeti dejstvo, da Kostja Veselko obstaja in je resničen, najti način, kako bo svoje novo poslanstvo skrivala pred starši in seveda – treba bo v boj. Ne več kot Stephanie, ampak kot Valkira Vihar. V boj s hudobnim in zares mogočnim črnim magom Hudomirjem Kačnikom ter njegovo vojsko Brezlikih, obenem se bosta naučila, da ne moreš zaupati niti tistim zaupanja vrednim in najbolj prepričljivim. Cilj prvega dela serije je priti do oz. rešiti Knjigo imen, v kateri je zapisano tretje, resnično ime in ki njenemu lastniku omogoča vladati svetu. Ali rečemo kar svetovom, saj Stephanie odkrije, da dogodki enega sveta vplivajo tudi na tistega drugega in obratno.

Avtomobilski pregoni, čaranje, strelski obračuni in brezizhodni lovi po knjižnicah, polena pod noge in noži v hrbet, učenje in odkrivanje čarovnih moči ter predvsem iskrivi in duhoviti dialogi. Tu je treba izpostaviti prevajalko Majo Novak, ki je s slovenjenjem likov opravila izjemno delo, obdržati je morala sočnost dialogov in kot se spomnim – je moralo iti vse v odobritev avtorju, ki je menda zelo zahteven in zaščitniški do svojih del. Resnično knjiga, ki jo je težko odložiti in ki je tudi tokrat zlepa nisem mogel odložiti iz rok in sem komaj čakal, da se lotim nadaljevanja … o drugem delu, ki nosi naslov Igra z ognjem, pa naslednji mesec.

Rating: 5 out of 5.

MorfemPlus, 2020

Featured

Brez strahu

Brez strahu

Brez strahu s podnaslovom 1840 kilometrov teka čez Iran Švedinje Kristine Palten bi bil zlahka označen kot potopisni roman, a to ni. Oziroma je veliko več kot to. Zgodba, ki je prežeta s strahom in predsodki, ki se iz strani v stran razblinjajo, a pogosto pojavljajo – včasih kot odmev, drugič kot grožnja in tudi kot dejstvo.

Kristina Palten je svetovna rekorderka v teku na tekalni stezi, kar je za žensko, ki se pogumno spopada z maratoni in drugimi ultratekaškimi preizkušnjami, kar krivična oznaka. Pomanjkljiva, če smo natančni. In odločiti se za samostojen tek čez državo, kot je Iran, je vsekakor pogumno dejanje. Kot sama priznava, o Iranu ni vedela prav veliko. Na Švedskem sicer živi precej ljudi, ki so od tam odšli (ali ušli), svoje seveda doda medijska propaganda, ki Iran slika kot nevarno državo, kjer živijo teroristi, ki samo čakajo priložnost, da pokažejo, kako nevarni, zlobni in neusmiljeni so. Z vsem tem in lastnimi strahovi za nameček se mora avtorica spopasti že med pripravami na ta izredno zahteven tek, ki do zadnjega visi v zraku, saj potrebuje mnogo dovoljenj iranskih oblasti, ki se lahko vsak trenutek premislijo in vse skupaj prekličejo.

A Kristina Palten se ni dala in jeseni 2015 se je odločila preteči 1840 kilometrov dolgo pot po severni strani Irana – od Bazargana, ob Turčiji in nad Irakom ter južno od Armenije, Azerbajdžana, ob čudovitem Kaspijskem jezeru, še naprej južno od Turkmenistana in s pogledom na mogočni Elbrus in vse do Bajgirana na zahodu, kjer sta njeni sosedi Afganistan in Pakistan. Priznajte, države, ob katerih se vam zatrese kolen in ki jih ne bi šli raziskovat turistično, morda avanturistično, sploh pa ne bi šli tja teč. Še posebej, če ste ženska.

Iran je pač islamska država in bolj ali manj vemo, kakšen je položaj žensk v islamskih državah. Irana tudi nimamo za posebej bogato ali strpno državo. Ali tam organizirajo teke? Ne ali pa zelo malo. Kaj vemo o infrastrukturi, mobilnih omrežjih, dovoljenih družbenih omrežjih, imajo tam airbnb, »couchsurfing«, kakšne so ceste in razsvetljava, kako je s plačevanjem, kakšna je hrana in zdravstvena oskrba v primeru nesreč ali težav in še bi lahko naštevali. Kaj vse in koliko potrebuje s seboj?

Paltenova je šla v projekt zelo premišljeno in za začetek je morala opraviti predvsem s svojimi strahovi in ti niso bili tako nedolžni. Imela je veliko srečo, da sta njen nor projekt podprla dva človeka, ki sta Iran dobro poznala in sta ji ves čas stala ob strani – Amir in Mehrdad ter seveda še mnogi drugi. Koliko slabih izkušenj je imela pri svojem dva meseca trajajočem teku skozi Iran, boste lahko prebrali sami. In namig – vse skupaj se začne s precej strašljivo izkušnjo, ki bo v očeh marsikoga le še okrepila strahove in predsodke …

Knjiga, ki je pravzaprav potopis, vam bo vsekakor prikazala Iran v zanimivi, drugačni luči. Država, kjer ni vse v najlepšem redu in kjer je marsikaj prikazano popolnoma drugače, kot v resnici je. Država, kjer se je pravzaprav treba bati oz. je večino prebivalcev strah. Česa, koga? Marsičesa in skoraj vsakogar. Težko je zaupati, ko nikoli ne veš, kdo je vladni vohun in ko lahko skoraj vsakogar podkupiš za dobesedno drobiž. Drobiž v našem svetu, seveda. Če ne poznaš oz. razumeš jezika, ti je še toliko težje. A obenem je Iran po prebranem sodeč zelo gostoljubna država prijaznih ljudi, kjer ti ljudje pomagajo, te vzpodbujajo, jim s svojim pogumom vlivaš samozavest in si pridobiš njihovo spoštovanje. Tudi, če si ženska in tudi s strani moških. Morda celo potem še toliko bolj. Švedinja, ki prek države teče z otroškim vozičkom (z imenom BabyBlue), v katerem ima shranjeno vse (in še več), kar potrebuje ter je sposobna vsak dan preteči takorekoč maratonsko razdaljo. V oblačilih, ki ustrezajo njihovim moralnim normam, pri vsaj tridesetih stopinjah …

Knjiga, ki je pravzaprav izpoved. Pogumne in prestrašene, kritične in objektivne ženske, ki se ni podala le na 1840 kilometrov dolg tek čez Iran, ampak na 1840 kilometrov dolg tek skozi neznano. Tek, ki ji je odprl in pokazal nov svet. Skrivnosten, starodaven, raznolik, razgiban in raznovrsten. Drugačen svet. Zanimiv in nepredvidljiv. Čudovit.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd

Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd

Obstajajo pravljice in Pravljice. Oboje so lahko za otroke ali odrasle. Nekatere prebereš in odložiš nazaj na polico, vrneš v knjižnico ali podariš naprej. Nekatere pravljice kujejo v zvezde, pa čeprav bi lahko utonile v pozabo in tega ne bi nihče opazil. Mnoge so žal spregledane …

Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd Orena Lavieja in ilustratorja Wolfa Erlbrucha sodi v marsikatero od zgoraj naštetih »kategorij«. Z dvema besedama – spregledana Pravljica. Po svoje jo bodo razumeli bralci različnih starosti, tudi po zaslugi prikupnih ilustracij bo navdušila mlade bralce, z vsebino in številnimi pozitivnimi sporočili pa odrasle. Sam sem jo dobil za darilo malo pred 42. rojstnim dnem (v letu, ko naj bi izvedel odgovor na vsa svoja vprašanja) in oseba, ki mi jo je podarila, je dobro vedela, zakaj.

Medved, ki nastane (skoraj) iz nič oziroma iz Pršice. Medved, ki nima pojma, kdo je, kakšen je in kje je sploh njegovo mesto v Čarobnem gozdu. Na njegovem odkrivanju in raziskovanju samega sebe in sveta, v katerem živi, mu pomagajo številne živali – Učinkovita krava (ki je podobna velikanski zofi) in Leni zelenec (žabon, ki je prelen, da bi stal ali hodil sam), Predzadnji pingvin (majhen in zavaljen pingvin, ki veliko razmišlja, razmišlja o Vsem in Nič) ter Želva Taksi (ki seveda ni posebej hitra, zna pa potnike pripeljati zelo počasi točno tja, kamor si želijo – Naprej, pa čeprav se na poti skozi Čarobni gozd tudi izgubi).

Ne gre spregledati, da je že gozd sam po sebi poseben in drugačen, saj je vendar čaroben. Čarobni gozd je poln tišine, različne tišine in tišina je lahko lepa. Tam so cvetlice, čudovite cvetlice, ki jih ni potrebno šteti, saj so natančno lepe. V Čarobnem gozdu je tudi Drevo Kompas z osmimi smermi neba – vzhod, zahod, jug, sever, narobe, prav, kosilo in zajtrk.

Medved, ki ga prej še ni bilo tako naposled pride do vhodnih vrat hiše, kjer piše Dom Medveda, ki ga prej še ni bilo. Čudovita hiša je zgrajena okrog in okrog Spraskanega drevesa. Naš glavni junak vanjo vstopi previdno in tiho, da se ne bi zbudil. V hiši vidi ogledalo in v ogledalu odsev zelo čednega medveda – vidi odsev natančno tistega, kar je in se zato zlahka prepozna.

Medved, ki ga prej še ni bilo še pred začetkom svojega raziskovanja ugotovi, da ima žep in v njem prepognjen list papirja z enim vprašanjem in tremi namigi, ki ga vodijo in so seveda lahko vodilo skozi naša življenja – prijaznost, sreča in lepota. Biti, kar si. Biti zadovoljen s tem, kar si in biti srečen zaradi tega, kar si. 

Knjiga o odkrivanju samega sebe. O tem, zakaj je modro iti počasi in čeprav greš lahko včasih tudi narobe, greš še vedno naprej. In pri tem naprej ne smeš spregledati lepote okoli sebe (in v sebi), uživati v tišini in se zavedati, da je vsaka oseba, ki jo srečaš in spoznaš, tam z razlogom. Tudi ti sam si na svetu z razlogom – kakšnim, mora odkriti vsak sam.

Hvala tebi, ki si mi jo podarila, saj si vedela zakaj in hvala, da mi vsak dan znova pomagaš odkrivati, kdo sem.

Rating: 5 out of 5.

Zala, 2017

Featured

Moj jezik je težek kot slon

Moj jezik je težek kot slon

Knjiga tviterizmov, ki jih je deset let zapisoval Mitja Muršič oziroma @kriminiblog. In že vidim tiste, ki se bodo mrščili, da zbirka tvitov pač ne more biti knjiga. Lahko je, seveda. Če imamo zbirke misli, šal, posvetil, voščil in še česa, zakaj ne bi imeli še knjige tvitov?

Naj najprej priznam, da je bil twitter tudi zame dolgo čas glavno in vodilno družbeno omrežje, na katerem smo kulturno izmenjevali še tako različna mnenja, debatirali o prav vsem, si pomagali in se spoznavali. Vse do pred nekaj leti, ko je začel postajati dobesedno greznica slabomislečih, nevoščljivih, nesramnih, predrznih in še kaj bi lahko napisal. Seveda obstajajo izjeme, a je trolov vedno več. No, @kriminiblog je ena tistih redkih svetkih izjem, kar njegova knjiga Moj jezik je težek kot slon dokazuje in potrjuje. Deset let in več kot petdeset tisoč tvitov (ali čivkov, če vam je ljubše). Sam vidim, da sem na podobni statistiki, pri čemer zadnja leta kot rečeno, tvitam bore malo.

No, @kriminiblog je znan in priljubljen zaradi svoje pronicljivosti in duhovitosti, zanimivih besednih iger in smiselnih poigravanj in ni bilo malo trenutkov, ko je prav on s premišljenostjo (ali pač spontanostjo in preudarnostjo) zadel žebljico na glavico.

Poglavij je precej in že njihova poimenovanja so dovolj dober razlog za prebiranje te zbirke – od Amorski in Animalni, prek Človekaljubni in Mementomorasti ter Solzasti in Odljudni (blizu so Priljudni), Žgečkljivi in Vulvasti pa vse do Pavlihasti, Bodečenežni in seveda so tu tudi Alkoholistični in Kafetarski, Sarmantni in Koronski, Roditeljski in vse do Samoporogljivi in Končnokončni. Pa še kar nekaj jih je vmes. Haikujev tudi ne gre spregledati.

V povprečju po trije na stran, dobrih štiristo strani in kot včasih rečem za kakšnega glasbenika, da z eno skladbo naredi več kot mnogi v celi karieri, podobno velja tu. Teh nekaj čez tisoč tvitov je odličen presek razmišljujočega človeka, ki mu je mar. Še tisti najslabši tvit (in ne ocenjujem!) je bolj berljiv, proniciljiv, zanimiv, resničen, duhovit, žalosten, osvežujoč, osveščevalen kot mnogi tviti naših politikov ali pa vplivnežev. Po eni strani se zdi, da je zelo preprosto, ampak verjemite, da ni.

Knjiga, ki je seveda ne rabite prebirati od prve do zadnje strani in jo lahko kadarkoli odložite. Včasih se boste ob njej zabavali in sprostili, drugič vam bo dala pošteno misliti. Površen bralec bo spregledal številne besedne igre in res spretna poigravanja, zbrani tviti pa so odličen material za deljenje naprej po svojih kanalih. Le ne pozabite povedat, čigavi so.

Rating: 5 out of 5.

Agencia Toš@Tosch, 2021

Featured

The Boys: Omnibus volume 6

The Boys: Omnibus volume 6

Prišel je čas za veliki zaključek! Kdo bo koga in kako, kaj nepredvidljivega se bo zgodilo in zakaj? Seven ali Boys, Homelander ali Billy Butcher, ljubezen ali razhod Annie in Hughieja, Female in Frenchie ter vse ostale zgodbe, ki so se nasnovale v preteklih letih/knjigah …

Zgolj trije deli za veliki zaključek – Over the Hill with the Swords of a Thousand Man, The Bloody Doors off in You Found Me in že začetek je eksploziven! Atentat na predsednika ZDA in pobesneli M.M., ko izve, da je njegova bivša žena v pornografski posel zvabila še njuno mladoletno hči. Homelander in Seven se pripravljajo na končni spopad, Hughie pa Annie zaupa svojo nočno moro, ki mu onemogoča, da bi bil intimen z njo. Napad začnejo Paralactic, ki prav veliko možnosti nimajo, še posebej, ker vsak od Boysov v sebi nosi zvrhano mero jezo in spopad bi zlahka opisali kot masaker. Ampak je to seveda le uvod.

Frenchie in Female sta s strani Butcherja poslana na posebno, skoraj samomorilsko misijo, v katerem je Frenchie hudo ranjen, sam Butcher pa Hughieju »servira« A-Teama, vključno s priznanjem, ki sodu izbije dno. Potem pa prvo razkritje – Homelander, Black Noir in Stormfront, za nameček še Queen Maeve. Drugo razkritje – nekdo vleče niti iz ozadja in ta nekdo si želi spopada med Seven in Boys. Sledi neizogiben spopad pred Belo hišo, v katerem se Billy Butcher še enkrat več izkaže kot prvovrsten strateg in vojskovodja. In kot pravi general postavi tudi piko na i.

Človek potem nekako zmotno misli, da je to to in da ga na koncu čaka samo še lepo. Ampak seveda ne, ne pri Garthu Ennisu. Že določene Butcherjeve poteze v preteklosti se v drugem delu, The Bloody Doors Off, pokažejo v pravi luči, ampak vse tisto, kar sledi, pa osupne. Niso bili le Seven s Homelanderjem tisti, ki se jih želi Butcher znebiti, ampak preprosto vsi superjunaki, ki imajo v sebi Compound V in začne kar pri svojih. Od dobrohotnega Rusa Vasa, prek Legenda, lastne ekipe … Hughie raziskuje, zateguje zanko, spoznava, da je bil na nek način izbran v ekipo s prav posebnim namenom in ko razkrije, kar je bilo razkriti mogoče … sledi zadnji obračun. Če sta bila v Preacherju to Jesse in Cassidy, sta tu pač Hughie in Butcher. Tista dva, ki bi dala roko v ogenj drug za drugega, ki si vedno krijeta hrbet in ki sta jin in jang drug drugemu. Brutalno!

No, pa seveda še ni konec. Prah okoli Seven in superpokola se ne poleže, ko je za vse obdolžena uslužbenka Vought-American Jessica Bradley, ki je slepo sledila ukazom in če je že razmišljala s svojo glavo, je tudi to počela zelo premišljeno in se kazala kot neka svetla točka. Grešni kozel! Dokler se ne zgodi še zadnje maščevanje in kot veste, so ta ponavadi sladka. Zadnja »tarča«? Susan Rayner.

V zapisu so seveda luknje, ker jih z vsebino ne smem napolniti, saj bom povedal preveč. Lahko priznam, da sem bil osupel in nato šokiran. Resnično nisem pričakoval takšnega razpleta, pa čeprav mi je bilo jasno, da vsaj glede Boysov pretirano srečnega konca najbrž ne bo, seveda pa si nisem mislil, da bodo člani ekipe umirali na tak način. Še enkrat več mojstrska zgodba, v kateri je Ennis imenitno prepletel pravzaprav vse, kar je narobe na svetu, še posebej pa v deželi instant uspehov, neizmernega bogastva in vsega dovoljenega. The Boys razgalijo ZDA kot malokdo, predvsem pa ostro, brez milosti in seveda do zadnjega utripa … žal je tudi konec tak, da je vsakemu jasno, da določenih ščurkov pač ni mogoče iztrebiti in da vedno nekako preživijo in živijo, ne glede na to, kako škodljivi so.  

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2019

Featured

Preobrazba

Preobrazba

Kultna knjiga Franka Kakfe v stripovski priredbi Petra Kuperja. Knjiga, ki bi mi morala biti zaradi grotesknosti, temačnosti in občutka tujca biti še kako blizu. Pa je nisem nikoli razumel. Nekaj mi je vedno manjkalo …

Pisati o sami zgodbi Preobrazbe, ki jo najbrž poznate že vsaj iz srednješolskih dni; nima posebnega smisla. Trgovski potnik Gregor Samsa se nekega jutra prebudi in ugotovi, da se je spremenil v hrošča. Živi s staršema in sestro, njegovo delo je glavni vir družinskih prihodkov in od tega jutra dalje ne bo nič več, kot je bilo. Odpor in strah, razmišljanje, boj, naposled vdaja in propad. Konec je in konca ni.

Vsekakor bi tole stripovsko predelavo Petra Kuperja (ki sem ga sam spoznal s predelavo kultne Srce teme) priporočil vsem, ki se s Kafko še niso srečali. Veliko lažje bodo razumeli vso to stisko, nemoč, obup, razdvojenost. Knjiga je pač precej suhoparna in ne pričara vzdušja, kot ga je Kuperju uspelo ujeti tudi z odličnimi upodobitvami. Vsa ta groteskna temina, pa potem razmazanost in ostrina, počasen propad, hroščast govor in vsa obrazna mimika in dokaj stereotipna vloga očeta, mame, sestre ter drugih stranskih likov.

Preobrazba je očitno še ena tistih knjig, ki me je morala poiskati oz. najti. Gregor Samsa je dokaj tipičen lik oz. figura – nekdo, ki skrbi za vse, družino postavlja na prvo mesto, je predan svoji službi, deloholik, za katerega vsi mislijo, da mu prav nič ne pride do živega. Nekdo, od katerega so mnogi odvisni, a ga jemljejo za samoumevnega. In potem se zgodi, morda kot breme preobremenjenosti ali pač kazen za nekoga, kije želel vedno ugajati vsem in jim v vsem tudi ustreči.

Zgodi se sprememba, preobrazba, kazen. V nekoga grdega, zaničevanega, nepotrebnega. Nekoga, ki ga je zlahka spregledati oz. se obnašati, kot da ne obstaja. Tisti, kogar se sramujemo in ki ga želimo skriti. Točno ta, ki nam je uničil življenje.

Šele sedaj se mi počasi sestavlja ta mojstrska slika vse te dvojnosti in razdvojenosti. Silna večplastnost se skriva v tej razmeroma kratki zgodbi in treba je priznati, da je Preobrazba zares brezčasna, saj jo lahko preslikamo na katerokoli obdobje – prohibicija, skrivanje Židov, komunističnih simpatij, vere, mamil, homoseksualnosti, AIDS-a, revščine ali nenazadnje tega, ali si cepljen ali ne.

Dejstvo je, da se ti svet lahko v trenutku postavi na glavo – se spremeni in posledično spremeni tebe. Vse, kar si bil, nisi več. Vse, kar si nekomu nekdaj pomenil, je v hipu pomečkano, poteptano, zdrobljeno in pozabljeno. Kot da nisi nikoli obstajal – morda ostane slika, morda spomin. A ne za dolgo. In kako se spopasti z vsem tem – kako biti hrošč in preživeti v tem svetu, ki je hkrati polno lažne politične korektnosti in strupov?   

Treba se je sprijazniti, da si hrošč. Da si drugačen, ne nujno enakopraven in še manj sprejet, kaj šele priljubljen. In seveda je pred teboj še ena bitka več. Ampak sprejeti moraš, da si kar si in se za to boriti. Ker je vredno. Ker se boriš zase in za svoj boljši jutri. Nihče ne pravi, da je lahko, niti preprosto, ampak da je tako pač prav. Seveda pa vedno lahko obupaš, počakaš, da te poteptajo, pometejo in pozabijo nate … Skratka, 25 let kasneje razumem. Bolje razumeti pozno kot nikoli.

Rating: 5 out of 5.

LUD Literatura, 2021

Featured

Velededijeva zelena podmornica

Velededijeva zelena podmornica

Paul McCartney je seveda najbolj znan kot član The Beatles, pa Wings in seveda zadnja desetletja kot solo ustvarjalec in izvajalec, piše pa tudi otroške pravljice. O njegovi prvi, Hej, Velededi!, sem že pisal in prav vesel sem bil, ko sem videl, da smo v slovenskem prevodu hitro dobili tudi nadaljevanje.

Velededijeva zelena podmornica (rumena bi bila najbrž preveč očitna?!) je pač še en »magical mistery tour«, kjer se Velededijevi vnučki Lucija, Ema, Tomaž in Bobi spet malo dolgočasijo in iščejo način, kako se ohladiti. Pa seveda na vrt stopi Velededi in jih povabi v veleskrivno lopo izumov in kmalu ugotovijo, da bi bila prava pustolovščina, če bi poiskali Velebabi.

Velededi jih popelje do svojega najljubšega izuma – zelene podmornice, iz hlačnega žepa potegne čudežni kompas in rompompom švist, šinejo v zrak in odplujejo na nepozabno avanturo. Med oblaki, in vse do roba male vasice, kjer jim na belem žrebcu nasproti pride Velededijev prijatelj Ravi in jih povabi na slavje. Mulčki navdušeno poslušajo zgodbe o Velebabičinih pustolovščinah, ampak nje še vedno ni nikjer. Slavje pa zmoti monsun in Velededi se z mulčki komaj reši in med plutjem proti oceanu slišijo, kako različne živali ob bregu prepevajo drobce Velebabičine pesmi. Zelena podmornica se začne potapljati v ocean, kjer jih preseneti velika hobotnica (Octopus’s Garden?) in le kdo jih bo rešil iz težav?!

Seveda bo to Velebabi, ampak kako in s čim ter kaj sledi … to pa izveste v knjigi. Milan Dekleva je kot vedno fantastično opravil svoje delo, a en spodrsljaj si je vseeno privoščil. Velededijev prijatelj Ravi je seveda poklon Raviju Shankarju, velikemu prijatelju Beatlov (očetu Anoushke Shankar in Norah Jones) in enemu največjih mojstrov igranja na sitar, ki ga je Dekleva prevedel (očitni ilustraciji navkljub) v lutnjo. Bralec se seveda sprašuje tudi, kje je bila pravzaprav Velebabi, kaj sicer počne in zakaj je bila tako daleč stran od Velededija? Poznavalci dela in življenja se bodo seveda vprašali, ali gre za poklon Lindi McCartney, saj je živalsko prepevanje njene pesmi zagotovo poklon njenemu aktivističnemu delu in zaščiti živali? Morda pa tudi Velebabi dobi svojo pravljico? No, in če sem omenil prevod Milana Dekleve, ne morem niti mimo čudovitih, slikovitih in barvitih ilustracij Kathryn Durst. Neizmerno lepo in otroci bodo zagotovo uživali.  

Velededijeva zelena podmornica je prikupna slikanica, ki jo bodo mlajši zagotovo brali znova in znova, kasneje odkrivali povezave s pesmimi Beatlov, spoznavali bogato glasbeno zgodovino in pomen ene največjih glasbenih skupin vseh časov. In ja, všeč bo tudi odraslim, ne glede na to, ali so oboževalci Beatlov ali ne.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2021

Featured

Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Miha Mazzini je kot kolumnist eden tistih, s katerim se strinjaš ali pa ne. Neke srednje poti skoraj ni, kar je težje reči za njegove knjige, ki so vsebinsko polne, razgibane in nudijo dober pogled na družbo. Njegov aktualni roman bi težko označili za aktualnega, se pa zna izkazati za brezčasnega.

Dogajanje romana Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje ni določen. Tudi čas bi težko določili, čeprav je jasno, da gre za obdobje po finančni krizi in da Evropo že »ogrožajo« migranti. Kraj iz naslova pač ni kraj kot tak, ampak prostor – nakupovalni center. Največji, najboljši, najpopolnejši, pač naj. Le da tega kraja ni, so le ruševine, prazen oklep nečesa, kar naj bi bilo, sanjsko in popolno, pa se je spremenilo v nočno moro nočnih mor. Brezposelni, ena trgovina in ena gostilna, ena tovarna (kjer šivajo avtomobilske prevleke) v dolgovih do vratu in čez ter bore malo upanja. Mladi obupujejo in bežijo, starejši životarijo, ostajajo in upajo na boljše čase.

Siva eminenca mesta je Jože, nekdanji lastnik tovarne in župan, ki je prebivalce prepričal, da so vložili vse, kar so imeli, v popolni nakupovalni center, ki ga potem ni bilo. Ker finančna kriza. In čeprav je Jože lastništvo in odgovornost za tovarno, ki je pravzaprav edini vir zaslužka za večino prebivalcev, prenesel na brata Toneta, ta pa na pretkanega Delovodjo, čuti odgovornost. Sprva se sicer zdi, da je zaprt v nek svoj svet in da mu je popolnoma vseeno, a na neki točki pride do ideje, kako domače mesto prebuditi, oživiti in poskrbeti za razcvet. Postali bodo zatočišče za številne begunce, ki prihajajo z juga in želijo naprej, boljšemu jutri naproti … zavrnejo jih, a Jože se ne preda! A je vse skupaj pravzaprav račun brez krčmarja …

Pasivni Tone in njegova zvesta tajnica Magda, pa Delovodja, ki sovraži vse v tovarni in mestu ter išče način, da bi postal lastnik tovarne, hkrati zelo rad spolno izkorišča dekleta, ki v njem vseeno vidijo nekaj več. Na drugi strani je že omenjeni Jože z močno odtujeno ženo Marijo, a zgodba postane zanimiva, ko se v mesto najprej vrne sin Marko. Priznan in čislan (vojni) fotograf, ki želi svojo zahajajočo kariero spraviti nazaj v neke normalne tirnice. A se izkaže, da tudi njegov svet ni tako popoln. In potem presenečenje vseh presenečenj – v mesto se vrne še hči Tanja.

Hči, ki se je je lastni oče odrekel zaradi pohujšljivih fotografij, ki jih je posnela za čas svoje sicer uspešne, a že docela pozabljene manekenske kariere. A ne pride sama – z njo je njen sin Emir, sad nesrečne ljubezni med Tanjo in temnopoltim ljubimcem. Ja, deček je temnopolt. Kar v mestu ni posebej dobro sprejeto in v pisanju boste lahko prepoznali kar nekaj očitnih protibegunskih in rasno nestrpnih političnih (pa tudi ljudskih) puhlic. Ki smo jih prebivalci tega niti ne tako velikega evropskega mesta Slovenija žal vajeni. Za dečka Emirja je ta svet nekaj povsem drugega, enako ljudje in njihovo razmišljanje, a mu je v uteho in oporo LEGO obesek čarovnika Merlina. Dedek in deček sicer počasi, a zanesljivo tketa tesno vez, ki je skrhajo niti posamezne provokacije nekaterih prebivalcev.

Marko vse več časa preživlja v lokalni gostilni in postaja prava zvezda in se svoje fotografske kariere in naloge le še spominja. Po drugi strani si Tanja želi povratka v manekenske vode, a ve, da to še zdaleč ne bo preprosto. Čuti, da jo mesto zavrača, predvsem zaradi Emirja in sumi, da ima tudi oče nekaj za bregom. Svoje načrte – tako s tovarno, delavkami kot tudi še vedno privlačno Tanjo ima tudi Delovodja, a tudi njegovi načrti kmalu skrenejo v drugo, napačno smer. Za noben lik ne moremo trditi, da je izrazito pozitiven, kvečjem so bolj ali manj negativni.

Zgodbo beremo skozi oči vsakega od omenjenih likov, kar ji daje posebno dinamiko in tudi vpogled v posamezen lik. Razgibana, zelo aktualna in predvsem pretresljiva pripoved, ki odlično odstira lažno popolnost, ki nas spremlja na domala vsakem koraku. Kraja, kjer bi se izpolnile vse naše želje, ni. Sploh pa ni to bleščeč nakupovalni center. Komu v teh in takšnih časih verjeti in zaupati, če ne moremo lastni družini? Najbrž nikomur. V času, ko nas še vedno in vse bolj bremeni covid-19 kriza stanja duha, lahko takšno branje seveda brez večjih težav preslikamo na današnji čas, se z njim poistovetimo in ga začutimo. Ranjeni in občutljivi kot smo in s pogosto zamegljenim pogledom v obljubljeni (lažno) boljši jutri.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2021

Featured

Plečnik .

Plečnik .

Biografski strip o evropskem arhitekturnem velikanu Jožetu Plečniku me je pritegnil že z naslovnico, poleg tega sem imel vedno občutek, da o Plečniku vem premalo. Enako kot tistega o Ivanu Cankarju sta tudi tega ustvarila Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić in kar takoj lahko rečem, da sta opravila res odlično delo.

Mogoče vam tokrat predlagam, da si najprej preberete spremno besedo Blaža Vurnika in boste nekatere stvari v stripu lažje razumeli (časovno premico, ki je včasih prekinjena oz. se vrača v preteklost), koliko dela in raziskovanja je bilo potrebnega in kako pomembno je Plečnik vplival na številne kasnejše rodove – ne le arhitektov, ampak umetnikov nasplošno.

Zanimiv mi je bil pogled Plečnika postaviti v položaj (stripovskega) junaka, sam pa menim, da sta se tudi oba ustvarjalca, sploh pa Zoran Smiljanić spopadla z res konkretnim ustvarjalnim izzivom (ali kot piše Vurnik, šla sta na Triglav in se znašla na poti na Everest). Eno je namreč o Plečniku pisati, drugo je potem to prikazati skozi risbo in vse skupaj sestaviti v celoto. Njegov način razmišljanja, vplive, odločenost, raziskovanje, kombiniranje, vizije in videnja … človek dejansko na vse skupaj začne gledati drugače in šele takrat ugotovi, kako malo ve – ne le o Plečniku, ampak arhitekturi in njenem vplivu na (urbano) okolje.

Strip Plečnik . nam res prikaže lik in delo Jožeta Plečnika v vseh mogočih dimenzijah in prvoosebno – od njegovega otroštva in predvsem navezanosti (ter tudi nesoglasij) znotraj družine, dela na Dunaju, Pragi in seveda v Ljubljani ter še marsikje drugod po Evropi. Spoznamo ga kot večnega zaljubljenca v arhitekturo, ki mu je bila arhitektura ena in tudi edina ljubezen, ki je bil popolnoma predan.

Spoznamo, kako pomembno je nanj in na njegovo delo vplivalo potovanje po Italiji, predanost krščanski veri in obenem zelo kozmopolitski pogled, ki je bil sicer pogosto zazrt v zgodovino. Po eni strani je že tedaj, takorekoč sto let nazaj, veliko dal na ponovno uporabo materialov, zavedal se je pomena kulturne dediščine naših prednikov in jih spretno prepletal s (tedaj) sodobnim.

Bil je strog in odločen profesor, ki je spodbujal in nagrajeval svoje učence, jim dajal obilo priložnosti in izvemo tudi to, da so mnoga njegova dela nastala po načrtih njegovih študentov. Ni bil naklonjen novotarijam in razmišljanju, ki bi bilo pretirano drugačno od njegovega, imel je kar nekaj ostrih rivalov, nasprotnikov in zaveznikov in zaradi svojega neomajnega prepričanja v svoj prav tudi nemalo težav.

Stripovski izziv je bil seveda, kako ujeti vse linije, podobe, ideje, različne materiale, podrobnosti, ki so jih Plečnikove stvaritve polne in obenem prikazati lik kot nekaj osrednjega, pomembnega, odločnega in neuklonljivega. Ne morem se znebiti občutka, da avtorja nista naredila le stripa o Jožetu Plečniku, velikemu in pomembnemu arhitektu, ampak da je to v prvi vrsti njun poklon vsemu, kar je ustvaril in zahvala za vse, s čimer je vplival nanju.   

Rating: 5 out of 5.

Stripburger / Forum Ljubljana, 2021

Featured

Preacher: Book 6

Preacher: Book 6

Pa je prišel čas za zaključek še ene fantastične sage, ki jo je s pomočjo risarja Steva Dillona ustvaril Garth Ennis. Preacher – še zadnjič. Počasen, celo nenavaden začetek, pa potem stopnjevanje od vrhunca do vrhunca in (skoraj) kičast konec, v tipični western maniri …

Kot sem zapisal že v mnenju o peti knjigi, res nisem vedel, kaj pričakovati od zaključka. Kaj se bo zgodilo med zaljubljencema Tulip in Jessejem, med prijateljema Jessejem in Cassidyjem ter seveda kako se bo zaključil (najbrž) epski spopad med Bogom in Preacherjem. Tu je še vedno bolj blazni Starr s svojim Grailom, Saint of Killers s svojimi neporavnanimi računi in Arseface, ki je sicer užival v slavi, a še vedno hrepenel po maščevanju.

Najprej nenavaden in počasen začetek. Tulip, Amy in Jesse se ukvarjajo in služijo s krajo dragih avtomobilov, a ko se posel, vreden milijon dolarjev, sprevrže v katastrofo, so seveda v težavah. Iz težav se skušajo rešiti tako, da pomagajo odkriti tatove in morilce konj, ki po državi kradejo predvsem mlade konje, torej žrebičke in jih potem že predelane prodajajo naprej bogatim in petičnim evropskim kupcem. Med njimi je izstopajoč lik Napoleon Vichy, bralce bodo šokirali res kruti prizori ubijanja, predelovanja, klanja in še česa konjev. Ennis in predvsem Dillon sta šla tu res v podrobnosti, ki bodo mnoge zagotovo odvrnili od prehranjevanja s konjskim mesom. No, Jesse kot Jesse – konjskih tatov ne mara in v svojem slogu obračuna z Vichyjem. Zanimiv trenutek pa pride, ko se s konjem pogovarja o svoji novi dilemi – iskrice so začele preskakovati tudi med njim in Amy in zdi se, da se bo trio kmalu znašel v podobnih težavah kot sta bila Tulip in Jesse, ko je bil blizu Cassidy.

Cassidy je seveda vedno nekje blizu, a hkrati dovolj daleč, vseeno pa njegovo izdajstvo Jesseju ne da miru in želi izvedeti več. Tako v New Yorku naleti na klošarko Sally, ki je s Cassidyjem in prijatelji preživela mnogo lepih trenutkov, a žal spoznala tudi tisto drugo, mnogo bolj kruto in tudi grdo plat. Grobost in nasilnost do žensk, izkoriščanje, neverjeten egoizem, zasvojenost s heroinom in še kaj. Marsikaj od tega se je preteklih šest mesecev kanaliziralo tudi v njegovem napetem odnosu s Tulip, kar Jesseja seveda toliko bolj sesuje.

Na kratko o Arsefaceu – njegovi dnevi slave se počasi iztekajo in vse bolj očitno postaja, da je nekaj narobe. Težava je seveda v njegovem managerju Sergeantu Geneu (saj ste opazili podobnost z zloglasnim Elvisovim managerjem – Colonelom Tomom Parkerjem?), ki mladeniča vsaj na videz varuje, usmerja in vodi ter skrbi za njegovo blagostanje, v resnici pa skrbi predvsem in zgolj zase. V Arsefaceovem imenu užali papeža in vernike, sledi ne le bojkot, ampak kar poziv k linču in Arseface nenadoma ostane brez vsega. Dobesedno. Usede se v avto in odpelje domov ter se spotoma ustavi v mestecu Salvation. Seveda tisti teksaški Salvation, ki ga je v peti knjigi Jesse Custer spravil v red in zdi se, da bo šla zgodba po (skoraj) identični poti. Arsefacea se seveda vsi ustrašijo, bruhajo ob pogledu nanj, on nesebično pomaga Lorie, ona mu predstavi Christino (Jessejevo mamo) in pozor, pozor! – Conana Quincannona, Odinovega brata. No, na srečo je povsem drugačen kot Odin in Arsefaceu hitro ponudi službo, ključen tukaj pa je odnos med Arsefaceom in Lorie. Ona razume njegov popolnoma nerazumljiv govor in recimo, da ga zaradi svoje težave z očesom tudi vidi povsem drugače kot drugi … lepega, simpatičnega, predvsem pa iskreno sočutnega in dobrega srca. Saj si lahko predstavljate, kako se konča, kajne?

Še en košček sestavljanke nam manjka, Starr, Featherstoneova in Grail. Glavna novica je, da se vrne Hoover, ki je po Preacherjevemu ukazu končno preštel tri milijone zrn peska, najbolj pomembna pa, da v mesto pride Eisenstein. Slednji je tisti, ki je Starra pripeljal in uvedel v Grail, sedaj pa želi raziskati zadnja nenavadna dogajanja (Masada, smrt naslednjega Odrešenika, prekinitev čiste Jezusove linije, Monument Valley), s seboj pa ima dva nevarna pomočnika – molčečega ruskega specialca, neusmiljen stroj za varovanje in ubijanje ter precej divjega psa. Pri takih močnih posameznikih, obsedenih z oblastjo in maščevanjem, je seveda jasno, da je prostora v zgodbi premalo in ko Eisenstein Starra obtoži, da je pošast, ki je uničil dva tisoč let trajajoče poslanstvo … tudi tu si lahko predstavljate konec, kajne?

Treba je izpostaviti nekaj res izvrstnih domislic, ki jih je težko prevajati – recimo poziv k linču Arsefacea »Wipe the Arse«, pa zapis njegovega managerja »Fuck ’em all they’re worth and run like hell«, zmaga pa Starr, ko mu Eisensteinov divji pes trga moškost, on pa dejanje pospremi s stavkom »My cock in in the bitch’s mouth. And not in a good way«.

In kaj naj sedaj zapišem o Tulip in Jesseju, da ne povem preveč? Polno oborožena zapustita Amy in odideta v San Antonio oz. Alamo. Jesse najprej obišče oba pobegla angela (adephija), ki uživata brezskrbno življenje, a od njiju ne izve veliko, zato odide še v Ratwater in tam odpre grob, v katerem je pokopan Saint of Killers. No, naj bi bil, seveda. Sledi intenziven, ampak odlično grajen verbalni spopad med njima in dogovor, kako bosta obračunala z Bogom. Del, ki zna biti sporen predvsem tistim vernim, saj je kritika Boga tukaj daleč najbolj odkrita, a v marsičem še kako resnična in na mestu. Prav poseben dogovor pa sklene tudi Cassidy, ki ga čaka še spopad z Jessejem …

No, še predtem pa moram, ampak resnično moram deliti pesem japonskega kamikaze, ki jo Jesse prebere Tulip, tik preden jo zapusti in odide v (zadnji) boj:

»I am an empty dream … like snow left on the mountains in summer.

I feel my warm blood moving inside of me and I am reminded that I am living.

My soul will have its home in the rising of the sun.

If you feel sad, look at the dawn with all of its beauty.«

Jesse in Cassidy. Boj na ulici, v kultnem Alamu. Jesseja ima ves čas na muhi Grailov ostrostrelec. Ljubezen, nasilje, zloraba žensk, zaupanje, zloraba vsega in vseh, prijateljstvo so teme, o katerih se med neizprosnim izmenjevanjem udarcev pogovarjata nekoč prijatelja. Ni milosti. (mene je intenzivnost prizora močno spomnila na tistega vietnamskega med Spacemanom in Texasom) Tako kot nima milosti Starr do zveste Featherstoneve (ki mu je končno izpovedala ljubezen) in Hooverja (ki je nesrečno izpovedal ljubezen Featherstonovi), nima pa je niti Tulip, ki Starru dobesedno odstreli glavo.

Ampak … Cassidy, Jesse, Saint of Killer, Bog, Genesis? Preprosto ne morem, nočem in ne bom. Karkoli več napišem, vam bom pokvaril bralski užitek. Lahko pa rečem, da je Ennisu res izvrstno uspelo združiti vse konce, postaviti vse pike in ko človek na koncu zapre še zadnjo knjigo … ja, v bistvu je Preacher res zgodba o ljubezni.

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2011

Featured

Zgodbe iz Nemčije

Zgodbe iz Nemčije

Pestra in raznolika zbirka kratkih zgodb, ki so jih ustvarili nemški avtorji različnih generacij in ki se dogajajo marsikje po svetu, ena celo v Ljubljani. Vsekakor zbirka, ki je primerna za ljubitelje krajših in ne tako zelo zahtevnih besedil, a se vseeno ne zadovoljijo z dolgočasnim, predvidljivim in celo dolgočasnim.

Slavo Šerc, poznavalec in opazovalec nemškega literarnega ustvarjanja, je poskrbel za zanimiv izbor kratkih zgodb, ki se kar precej razlikuje od njegovega antološkega pregleda nemških kratkih zgodb pred leti, saj je van vključil predvsem avtorje mlajših generacij oz. z novejšimi deli (vsa predstavljena so nastala po letu 2000). Odličen prerez razvoja nemških kratkih zgodb je Šerc pripravil že v predgovoru, avtorje pa boste nekoliko podrobneje spoznali v zaključku knjige.

Zgodbe iz Nemčije prinašajo 16 zgodb 14 avtorjev (Maxim Biller je zastopan s tremi), ki so stilsko in vsebinsko zelo različne.

Nobelovka Herta Muller je predstavljena prva z zgodbo Muha se prebije skozi pol gozda, pretresljivo vojno zgodbo, ki se naslanja na usode ljudi v vojnih taboriščih in njihovo življenje potem. Judith Hermann z Lascio opisuje nenavadno zgodbo prijateljev, ki potujeta po Siciliji in se znajdeta v krempljih nenavadnega romunskega vodiča Francesca in za katero se dolgo ne ve, kako se bo končala.

Maxim Biller je zastopan s tremi zgodbami – Veliki zeleni valujoči listi je zgodba drugačnega para, kjer si dinamiko lahko vsak razlaga po svoje, a je daleč od idealne, 80 centimetrov slabe volje se odvija v Ljubljani in je polna zatajenega hrepenenja, V hladni in temni noči pa je domiselno naslikana zgodba osvajalca, ki večer za večerom poskuša z istim, sicer prepričljivim trikom, ženske spraviti v posteljo. Ali oziroma kako mu uspeva, boste presodili sami.

Sibirija Jenny Erpenbeck je polna ponavljajočih se in izstopajočih motivov (npr. kako je mati svojo tekmico zvlekla za lase in vrgla po stopnicah), a meni osebno ena najljubših. Neobičajna ljubezenska zgodba o starših, kjer je mama preživela taborišče v Sibiriji in ob povratku domov ugotovila, da je njeno mesto ob možu zasedla ena druga. S čimer se ona seveda ne strinja, a zgoraj opisani motiv pripovedovalko spremlja ves čas, enako tudi dojemanje obeh staršev in njunega odnosa. 

David Wagner je predstavljen z zgodbo Modra prosojna vodna pištola, še eno ljubezensko zgodbo, iz katere bi Hollywood najbrž naredil pocukrano TV-uspešnico – naključna nesreča, mati samohranilka in osamljen bančni uslužbenec, nekaj nerodnosti in veliko dvomov ter vprašanj. Meni nič, tebi nič Julie Franck bi lahko bila zgodba o prijateljstvu (med Emily in pripovedovalko) ali o ljubezni (med Paulom in Emily), a je v bistvu zgodba o prevari, pretvarjanju in neiskrenosti (med pripovedovalko in Paulom). Saj vam je najbrž trikotnik bolj ali manj jasen?

Strange Little Girl Ralfa Rothmanna je vsaj zame še ena tistih izstopajočih, kjer spoznamo pripovedovalko Constanze in Ellie, njeno nevsakdanjo in malce odtrgano prijateljico, ki vsakič znova poskrbi za vznemirjenje v njenem življenju. Tu so zabave, brezskrbnost, spolnost, tu sta Olaf in Jens, nadležna stanodajalka in neka prikrita želja, kako lepo bi bilo živeti svobodno, brez nekih okov neizbežnega vsakdana in obveznosti. Mesec je spodaj in ti si zgoraj je delo Angelike Klussendorf je morda kar najdaljša zgodba, v kateri se pisatelj zaljubi v dekle iz mesnice, ta mu življenje postavi na glavo in v vsakdanu pokaže marsikaj, za kar sploh ni vedel, da obstaja.

Rush Hour je napisala Christiane Neudecker je simpatična zgodba  o gospodu Herbertu Goblingerju, ki je v fazi žalovanja  za ženo Mathilde, ki je pač neko noč zaspala za vekomaj, on pa se je zavedel svoje starosti. Živi svoje bolj ali manj dolgočasno in predvidljivo življenje, ki ga prekine nenavadna prošnja in ostarelemu upokojencu življenje popolnoma spremeni. Testenine s šunko Bova Bjerga si boste vsekakor zapomnili tako, kot si jih je pripovedovalec. Mogoče z malce grenkim priokusom, pa čeprav s samo zgodbo ni čisto nič narobe. Clemens Meyer je napisal Pozen prihod, zgodbo o skoraj prijateljstvu med Christo in Birgitt, čistilko in frizerko, ki bi lahko bili mnogo več, a se zdita kot dve mimobežnici, ki ju nekaj nezadržno privlači, a hkrati tudi odbija. Ljubezen velikanov Mirka Bonneja govori o pomembnosti sostanovalcev, Larry Zsuzse Bank je še tretja z vrha seznama meni najljubših in govori o nenavadnem Larryju in trikotniku, ki ga je tvoril s pripovedovalko in Ione, tu je še Tim, tu so droge in glasbe, to je Amerika … In za zaključek še Lizbonska noč Uweja Timma, ki bo vsekakor zanimiva vsem tistim, ki so Lizbono že obiskali ali si tega želijo. Zgodba, ki mestu sicer ne naredi dobre reklame, ga pa pokaže v zelo privlačni in skrivnostni, tudi temačni luči, ki nekatere morda še bolj privlači. 

Pester nabor kratkih zgodb, ki nudi imeniten vpogled v nemško kratkoprozno ustvarjanje 21. stoletja in ki prikaže zelo različne sloge in vsebine, ki so zanimive bralcem dobesedno kjerkoli. Usode junakov so ravno dovolj vsakdanje in prepoznavne, hkrati vsebujejo ščepe drugačnosti, da presežejo tisto skoraj nevidno mejo med resničnim in fiktivnim. Zanimiva in pregledna zbirka, ki jo boste z veseljem prebrali več kot enkrat.

Rating: 4 out of 5.

KUD Sodobnost, 2021

Featured

140 decibelov tišine

140 decibelov tišine

Ukrajinski Oliver Twist sploh ni napačna oznaka za glavnega junaka romana 140 decibelov tišine, nadarjenega dečka Sergija, ki se po usodni avtomobilski nesreči znajde na drugi strani ugodja. Zgolj trenutek je dovolj in vsega je konec oziroma vse postane drugače.

Sploh ne vem več, kaj me je prepričalo k nakupu te knjige. Morda že sam naslov, morda taka retro naslovnica s kupom avdio kaset, ob katerih sem tudi sam odraščal. O glasnosti glasbe Metallice, Sepulture, Motorheadov, Ramonesov, pa Hendrixa, Zeppelinov in drugih (težko) kitarskih izvajalcev, ki je grmela iz nekvalitetnih slušalk, raje ne bi. Motorhead so bili svojčas skupina, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najglasnejša skupina na svetu. Hrup v prvi vrsti na njihovih koncertih, je presegal hrup motorjev Boeinga. Uganite, koliko je to … okrog 130, 140 decibelov. Tista točka, ko počijo bobniči in človek ogluši. In če človek to piše s hudim vnetjem ušesa, se lahko le bridko nasmehne. Občutek je podoben, saj na levo uho takorekoč ne slišim nič.

Nazaj h knjigi ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega in nesrečnemu Sergiju. Sergij ima takorekoč vse – dom, oba starša, malce tečno mlajšo sestrico, prijatelje v šoli in izjemen talent – popoln posluh in po starših podedovan talent za igranje glasbe, natančneje klavirja. Nesrečna poškodba mu prepreči odhod na prvo resnejše tekmovanje, zato se oče odloči, da bodo odšli na morje. Neučakanost, veliko smole in ko se Serij prebudi iz nočne more, spozna, da se je mora šele začela. Nič ne sliši, ne more več govoriti in za nameček spozna, da je postal sirota.

Za Sergija se začne mučno, novo obdobje v njegovem mladem življenju. Oditi mora v poseben zavod za gluhe, kjer se mora naučiti znakovnega sporazumevanja, predvsem pa se zdi, da mora najti voljo do življenja, kar je (razumljivo) težko. Lahko rečem, da je presenetljivo in na srečo obdan s poštenimi in razumevajočimi vzgojitelji in vodstvom šole, ki želijo nesrečnim otrokom po kar najboljših močeh pomagati, a določena hierarhija vlada med otroki. Življenje v zavodu ima za Sergija svetlo in temno plat – po spominu začne znova igrati na klavir in navduši tiste, ki slišijo (mnogi pa glasbo čutijo) glasbo in obenem spozna novo »sestro«, dekle Jarino, obenem pa postane tarča vrstniške tolpe, ki ustrahuje celoten zavod, krade denar, pretepa druge in jim nihče nič ne more.

Potem pa nekega dne Jarina izgine in ko Sergij izve, da jo bodo vrnili pijanskemu očetu, ki je ubil njeno mamo, še sam zbeži. Njej na pomoč, a kaj ko beži v napačno smer. Znajde se v tolpi Saše Gluhega, ki s svojo tolpo mladoletnih pomočnikov in plačancev preži za denarnicami neprevidnih potnikov na postajah in v parkih in tako Sergij s svojimi dolgimi in tankimi prsti pianista postane njegov glavni varovanec. Fanta ves čas razjedajo dvomi in se tolaži, da vse to počne le zato, da bo šel lahko pomagat Jarini, ko bo zbral dovolj denarja, a vse bolj zdi, da se je na neki točki predal malodušju.

Sledi preobrat, velika mera poguma ter še večja sreče in zgodba kljub vsemu zavije v srečno smer. Dobri ljudje, ki prepoznajo talent in predvsem, ki prepoznajo stisko in če je moč pomagati samo enemu otroku, si že pomagal rešiti svet. Tudi glasba (ali kakšna druga umetnosti) je lahko rešilna bilka, morda pride celo do čudeža in ozdravitve. 

Knjiga opozarja na številne težave, predvsem na slab odnos oblasti do zavodov za gluhe in tudi siceršnje težave gluhih, nemih, tudi slepih in slabovidnih ter invalidnih oseb. Zavodi nimajo dovolj sredstev, zaposleni pogosto niso dovolj strokovno podkovani, ljudje s takšnimi težavami so lahka tarča, kasneje težko zaposljivi in imajo tudi ob morebitnem uspešnem zaključku šolanja celo vrsto težav. 140 decibelov tišine je knjiga, ki da misliti in nam odstira težave in zelo hrupen svet (večne) tišine, v kateri se znajdejo gluhi. Otroci si ta svet izredno težko predstavljajo in tudi odraslim je lahko nedoumljiv, neznan. V vsakem primeru pa strašljiv.

Rating: 4 out of 5.

Malinc, 2020

Featured

The Boys: Omnibus volume 5

The Boys: Omnibus volume 5

The Boys saga se bliža zaključku in zdi se, da smo v preteklih štirih izdajah dobili (skoraj) vse odgovore. No, že četrta zbirka dokaže, da temu ni tako in da je klobčič tesno prepleten, razplet pa … tisto glavno vprašanje, ki sem si ga zastavil je, ali so res The Seven in Homelander tisti, s katerimi želi Butcher poravnati račune?

V tej izdaji velja izpostaviti že predgovor, saj Garth Ennis zapiše, kje je sploh dobil idejo za nastanek zgodbe in morda se boste tisti, ki ste prebirali skrivne dnevnike Jadrana Krta spomnili Falklandske vojne, nenavadne in precej nesmiselne vojne med Veliko Britanijo in Argentino na začetku osemdesetih. In tu, v tem vojnem nesmislu takšnih in drugačnih odločitev in junakov je Ennis našel glavni navdih in nato snoval like.

Peti del je sicer sestavljen iz štirih delov – Proper preparation and planning, Barbary Coast, The Big Ride ter tisti težko pričakovani deli – Butcher, Baker, Candlestickmaker, v katerem končno izvemo Butcherjevo življenjsko zgodbo. Prvi del kaže na težave znotraj Seven, predvsem velikanski vpliv, ki ga ima Black Noir, The Boys dobijo novega nadrejenega (Monkeyja, ki si v nadaljevanju dovoli res nedopusten spolni prestopek in je zanj tudi ustrezno kaznovan), vse bolj pa do izraza prihaja tudi Homelanderjev drugi jaz, ki ga seveda skrbno skriva, a postaja vse dominantnejši. Izvemo tudi, kaj se je zgodilo z Lamplighterjem, ki ga je nato nadomestila Hughiejeva Annie oz. Starlight. Butcher so sooči z Raynerjevo in prvi del se zaključi z rezultati animacije, ali bi zmagali Seven ali Boys …

Barbary Coast začne odstirati tančice Butcherjeve preteklosti, ko Hughie izve, da je njegov sogovornik in poslušalec z domače škotske obale nihče drug kot Mallory, ki je Boys vodil pred Butcherjem. Hughie, ki je vse bolj razpet, na eni strani skuša urediti razmerje z Annie in skozi Malloryjevo pripoved izve, kdo in kaj je bil Butcher. Tu v pripoved začnejo vstopati superjunaki, Vought-American, Legend, Vogelbaum, Compound V in številne preizkušnje, skozi katere je moral Butcher, da je Malloryju dokazal, da je vreden mesta v Boys. A seveda se pojavi vprašanje – je zgodba, ki jo je Mallory povedal Hughieju res v celoti resnična?

Zanimivo je tudi, da so se seksualnost in vse mogoče orgije umaknila v ozadje … prestopki in vsaj za večino neobičajne prakse so sicer omenjeni, nikakor pa niso več tako zelo izpostavljeni, vse več je psihološkega pritiska in predvsem nasilja.

Potem pa The Big Ride …Hughie se vrne k Boys in vse je pripravljeno na spopad s Seven. Vmes pa še nekaj norih odkritij – o Black Noiru, Queen Maeve, Legendu, a tisti, ki prestopi mejo, je Jupiter Jack. V mlaki krvi obleži … tisti, ki ne bi smel. Tisti, za katerega si tega ne bi predstavljali in točno tisti, ki v Butcherju sproži morilski nagon. In to nas pripelje do zaključka pete knjige – Butcher, Baker, Candlestickmaker ali zgodba o Billyju Butcherju. Butcher kot otrok, problematičen mulc od malih nog, ki je gledal, kako se oče znaša nad čudovito mamo, pa potem zanesljiv in učinkovit vojak in potem pride ona, Rebecca oziroma Becky. Rdečelasa lepotica, ki osmisli Butcherjevo življenje in ga sploh prvič postavi v normalne tirnice. Vse do potovanja na Florido, soočenja s superjunaki oz. Seven in potem … no, potem zgodba po Ennisovo pač nepričakovano ostro zavije in nič hudega slutečemu bralcu dobesedno zlomi vrat. Nepričakovan preobrat in lahko bi rekli kar resnica o Billyju Butcherju.

In ta resnica ne sovpada povsem s tisto Malloryjevo in po prebranem se lahko samo vprašamo, kakšno bo nadaljevanje oziroma – kakšen bo zaključek?

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2019

Featured

Avtoštop

Avtoštop

Avtoštop je sicer zadnji del (najbrž kar precej biografske) trilogije Toneta Peršaka o odraščanju v času bivše skupne države. Branje prvih dveh delov – Usedline in Preobrazbe, sicer ni nujno, boste pa najbrž malo lažje razumeli karakter.

Jack Kerouac je vsekakor prvo ime in njegov roman Na cesti prvi naslov, na katera pomislim po prebrani knjigi Avtoštop. Avtor nam sicer vsebino predstavi kot spomine nekdanjega sošolca in soimenjaka, s katerim se srečata po ne le letih, ampak kar desetletjih. Tone Tonetu izroči tipkopis z jasno željo, da bi kdaj izšel v knjižni obliki. Tone kmalu zatem umre (zaradi covida-19) in Tone Peršak prav veliko izbire nima. Morda čuti neko moralno dolžnost, obenem se bralec težko znebi občutka, da je njuna preteklost zaznamovana z nečim grenkim. Po drugi strani pa tudi ne gre mimo dejstva, da je Tone želel v svojem pisanju zapisati vse tisto, za kar njegovi bivši kolegi niso vedeli in kar na nek način pojasni njegovo življenje. Seveda pa ni nemogoče, da sta Tone Peršak in Tone ena in ista oseba

Dogajanje romana Avtoštop je postavljeno v drugo polovico šestdesetih, ko se je po Evropi in tudi v tedanji Jugoslaviji dogajalo marsikaj. Študentski upori in demonstracije, hipijevstvo, beatlemanija in trume mladih, ki so potovali sem ter tja po Evropi (z iztegnjenim palcem) in iskali … sebe, ljubezen, priložnost, prihodnost, drugačnost. In eden od njih je bil tudi Tone, ki je iz skoraj eksistencialne krize (kot študent poleti ni mogel bivati v študentskem domu, običajnega stalnega doma pa ni imel) odšel na pot in sicer z dvema jasnima ciljema – priti do Stockholma in tam poiskati slavnega režiserja Ingmarja Bergmana ter nato še do Avignona, neko obdobje začasno papeško domovanje in prizorišče vsakoletnega poletnega festivala umetnosti.

Tone je študent filozofije in primerjalne književnosti, torej razgledan, načitan in kozmopolitski mladenič, a z žalostnim otroštvom. Eden od mnogih nezakonskih otrok, očeta ni nikoli poznal, mamo ima v spominu kot dninarko, s katero sta se selila od hiše do hiše in bila pravzaprav vedno brez lastne strehe nad glavo, prepuščena dobroti drugih ljudi ali sorodnikov, s katerim se je mati hitro sprla. Omeni še polbrata, za katerega se zdi, da je bil dolgo časa njegov vzor, a tudi tu je kar nekaj nejasnosti in megle. Tone se, po kratkem izletu prejšnje leto v drage Benetke, tokrat odločiti priti vse do Skandinavije in nato prek Švice do Francije in nazaj domov. Seveda ne gre le za pot in cilj, ampak predvsem za iskanje, saj Tone ne ve čisto točno, kdo je in komu pripada, česa si želi …

In odide – prek Avstrije in Nemčije do Danske, na Švedsko in potem nazaj prek Švice do Francije in skozi Italijo »domov«. Vmes se mu zgodi marsikaj. Skoraj, ampak res skoraj spozna Bergmana. No, v bistvu si ogleda njegov zadnji film, ki do Slovenije še ni prišel. Vidi grad, ki je navdahnil Shakespearovega Hamleta. Foživi tudi Avignon in tako želeni festival.

Vso to pot opravi »na avtoštop« in ni mu vedno lahko. Včasih ob cesti stoji le nekaj minut, drugič ure in ure, lačen, žejen, zaspan in utrujen, s polnim mehurjem in seveda kopico nenavadnih sopotnikov. Od filozofsko razpoloženih in zelo izobraženih šoferjev kamionov, za katere se sprva zdi, da ne znajo šteti več kot do tri. Pa potem do takšnih, ki se brez kančka sramu hvalijo s svojimi posteljnimi veščinami (z ženo ali ljubicami) in gredo pri tem v podrobnosti in vse do tistih, ki mlademu študentu odkrito namignejo, da si želijo z njim spolnih odnosov. Nekateri so bolj ali manj ves čas tiho in drugi tiho ne znajo biti. Eni govorijo o sebi in drugi sprašujejo ter hočejo vedeti vse o njem. So takšni, ki so ga pripravljeni voziti čez nekaj držav in tisti, ki ga peljejo le nekaj kilometrov oz. do naslednjega izvoza.

Branje je seveda zanimivo, saj ponuja vpogled v Jugoslavijo (in Slovenijo) nekega drugega časa, socialističnega oz. komunističnega. Časa za železno zaveso in Tone ima veliko dela, da svojim sopotnikom oz. voznikom razlaga vse mogoče – od tega, kako je v šolah in na fakultetah, kako stoji naše gospodarstvo in kam se splača iti na dopust ter vse do podrobnih vprašanj o politični ureditvi, omejitvah in človekovih pravicah.

Potovanje oz. iskanje Toneta pošteno utrudi in kratke ter nemirne noči z le malo spanca, sploh pa udobnega, začnejo terjati svoj davek. Iz Francije do Italije in nato domov odide z vlakom, saj mu je po zaslugi nekaj dobrih »štopov« uspelo tudi nekaj privarčevati. Pač, za vozovnico domov oz. v Slovenijo, saj doma še vedno nima. Kaj oz. koga najde? Sebe? Morda. Dom? Hja … Lepši in boljši jutri? Vrnili se boste, še enkrat prebrali uvodno poglavje in presodili sami. Berljiv roman, kakršnih pri nas ni veliko, bi se pa z njim zagotovo odlično poistovetili moji starši.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021

Featured

Lisičja luna

Lisičja luna

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Priznam, da me je kot zaljubljenca v vse, kar je povezano z indijansko (kako zoprn je še vedno ta izraz, a ga še vedno uporabljam?!) tematiko, že sam naslov Lisičja luna takoj pritegnil. No, in pa čudovita naslovnica, ki jo je – tako kot res odlične ilustracije v notranjosti, ustvarila Tina Dobrajc. Knjiga je namenjena starejšim od 9. leta in jo bodo mlajši težko razumeli, saj so liki precej večplastni, zgodba zahtevna in tudi konec je daleč od enoznačnega.

Zaplet je preprost – Zojina mama mora v nočno dežurstvo, deklica pa spleza skozi okno, saj se ustraši za njunega mačka Brez imena (ker sta mačka dobili skupaj s hišo, mu nista mogli dati novega imena), med vejami visokega hrasta pa zagleda dvoje žarečih oči in omahne v globino. Mimogrede – ta visoki hrast raste skozi njuno hišo! Njen padec prestreže velik črn ptič z rogovjem, ki jo odnese globoko v gozd. Na prostrani gozdni jasi Zoja zagleda enigmatično starko, ne more pa niti mimo dveh sprememb na svojem telesu – majhnih ušesk na glavi in košatega repa. Gre za sanje ali je nadaljevanje zgodbe resnično?  

Rogata čarovnica Injami je modra starka, ki je dala otroke pripeljati v gozd. Glavni so Zoja, deklica-lisica, Medeja, deklica-medvedka, Benjamin, deček-zajec, Artur, deček-dihur in Sofija, deklica-sova. Ujetniki kroga, Zimzelenega gozda znotraj Reke časa. S štirimi čuvaji – rogatim ptičem, ognjenim metuljem, hodečo ribo in krilato košuto. Vsak je tu z razlogom, svojo zgodbo. (Res Nullius so peli »Vsak od nas ima svojo zgodbo, v katero je ujet«). Drugačnost, obžalovanje, nesprejetost, osamljenost, odtujenost … avtorica zelo subtilno naslika številne razloge, s katerimi se dandanes spopadajo otroci, predvsem najstniki.

Otroci imajo le mesec dni časa, da iz gozda oziroma kroga pobegnejo, potem se bodo spremenili v živali. In rogata čarovnica ne pravi, da ne smejo oditi, le morejo ne. Prisotna je navezava na lunine mene (krog, ki izginja in je trdno sklenjen oziroma pušča prostor), ščepec čarovnije in predvsem pomembnost sprejemanja drugačnosti in sodelovanja ter potem dokaj nenavaden konec.

Vsaj na prvi pogled preprosta otroška slikanica, ki pa je izredno večplastna in bo dala misliti tudi starejšim bralcem in staršem. Imate svoje pleme in svoj prostor pod soncem?

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Molitve za ugrabljene

Molitve za ugrabljene

Pretresljiva pripoved, kjer je ugrabljenih, izginulih in pobeglih veliko, neposrednih molitev pa bolj malo. Dogajanje je postavljeno v Mehiko, ki jo tako ali drugače obvladujejo narkokarteli, s katerimi ni šale. To so pač ljudje, ki najprej streljajo in šele potem sprašujejo, če sploh.

Jennifer Clement je borka za človekove pravice in svobodo govora, ki je z romanom Molitve za ugrabljene dregnila v osir. Seveda ne na dokumentarni način, kot je to z Gomoro storil Saviano, a dovolj podrobno in pretresljivo, da zapisano marsikomu ne bo všeč. Obenem tako zelo pristno in doživeto, da je privlačnost prepoznal eden od gigantov in o tem posnel igrano-dokumentarni film.

Glavna junakinja je Ladydi Garcia Martinez. Ob njenem rojstvu si njena mama – tako kot mame vseh drugih deklic, želi, da bi se rodil fantek. Zato oznani, da se je rodil fantek. Kličejo jo Pob, strižejo jo na kratko, kasneje mora biti karseda umazana, razcapana in fantovska. Lepa dekleta pač ugrabijo – zdaj si, v naslednjem trenutku nič več. Ko se v vas pripeljejo črna vozila znamke escalades, je dvom samo en – ali bo kdo ubit ali pa odpeljan. In odpeljana so dekleta, lepa in mlada dekleta. Ubite tiste, ki jih branijo, mame, babice, tete in sestre. Kakšen hišni ljubljenček. Moških v vasi in celotni zvezni državi Guerrero takorekoč ni – vsi so odšli, v večja mesta ali ZDA, od koder sprva še pošiljajo denar, včasih celo pridejo na obisk, potem pa nič več. Da, tudi oče Ladydi je eden takšnih.

Ugrabljena dekleta postanejo spolne sužnje ali pa prostitutke, mogoče »mule«, včasih darilo in potem prve dame sinov kartelnih šefov. Redkokatera se vrne in tista, ki se, si ni več podobna. In niso le ugrabitve tisto, kar je v Mehiki nevarno – tu so še prosojni škorpijoni, ki ubijajo, nevarni pajki in strupene mravlje, pa kače strupenjače, nevarna in hitra cesta ter letala, ki s pesticidi neumorno škropijo makova polja. Le da gre večina pesticidov na naselja in tako učinkovito zastrupljajo prebivalce.

Pa to ni zgodba le o Ladydi in njeni mami ter pobeglem očetu. To je tudi zgodba o njenih prijateljicah – lepotici Pauli, ki je po lepoti prekašala celo Jennifer Lopez, takorekoč edini ugrabljeni, ki se vrne, pa jo mora mama pri petnajstih hraniti po steklenički, Marii, ki jo je Bog kaznoval z zajčjo ustnico in Estefani, katere mama zboli za rakom. To je zgodba tudi o Mariinem bratu Miguelu oziroma Mikeu, ki ravno tako postane pomemben del narkokartelskega dogajanja in v vse skupaj vplete celo Ladydi. In to je že druga zgodba, tako kot tista o silnem prijateljstvu, še močnejši ljubezni, nepričakovanih razodetjih in grozljivih zločinih. Tudi resnica o tem, zakaj je dobila ime po princesi Diani

Tisto najbolj presunljivo pa je, kako razmeroma hladno in vsakdanje avtorica oz. Ladydi pripoveduje svojo zgodbo. Seveda ve, da vsa nemoč in brezup nista dobra in da je lahko življenje drugačno, lepše. Ni normalno, da je zvezna država podobna velikanski zajčji luknji, v kateri se skrivajo mlada dekleta. Seveda države ne bi smeli obvladovati pohlepni narkokarteli in mesta ne bi smela kar tako izumirati, očetje odhajati in mame utapljati svoje žalosti v poceni pivu ter se naslednji dan iskat poslednjo trohico ponosa v luži bruhanja.

In kaj ostane drugega kot molitev? Borba.        

Rating: 4 out of 5.

Sodobnost, 2021

Featured

Gospa Greta in vonj po čokoladi

Gospa Greta in vonj po čokoladi

Nenavadna pravljica, v kateri bodo uživali mlajši in starejši otroci, saj je napisana v dovolj preprostem in razumljivem jeziku, a hkrati zelo večplastna, ima kar nekaj izrazitih fantazijskih elementov in bogate ilustracije. Kdo je torej gospa Greta?

Gospa Greta je pravzaprav Margareta Strle. Njena črna trgovina menda požira otroke. Vsi se je bojijo, še odrasli. Ampak to je pravzaprav pravljica o Leni in Lenartu, ki stik z očetom vzdržujeta prek svetovnega sprejemnika, njuna mama pa je hudo preobremenjena. Sploh se zdi, da so vse družine bolj ali manj enostarševske in so otroci kar pogosto prepuščeni sami sebi. No, vse dokler Lena in Lenart ne dobita varuške, ampak to ne katerekoli. Seveda ste uganili, da bo njuna varuška postala prav Margareta Strle oziroma gospa Greta.

Najbrž naključje, da sem z otroci nekaj dni predtem gledal film o varuški McPhee in takoj pomislil nanj. Silhueta, nek čarovniški pridih, sprehajalna palica, spreminjajoča se barva oči, načelnost in odločnost (nekateri bodo rekli starokopitnost) in še kaj … Predvsem spreminjajoča se barva oči je tisto, kar najprej opazi Lena, še bolj pa je presenečena in osupla nad tem, koliko skrivnosti pozna gospa Greta?! In to skrivnosti, ki jih je ona delila samo z očkom ali pa celo to ne – o nekaterih je samo razmišljala.

Potem pa neke noči Lena in Lenart prestopita prag vrat, za katere bi bilo najbrž boljše, da bi ostala zaprta. Črna vrata, ki vodijo v Onkrajino. Dežela, ki je seveda izmišljena, saj jima je o njej pripovedoval oče in on si je znal stvari res imenitno izmišljevat in še bolje pripovedovat. Ampak Onkrajina obstaja in Ostrozobarčki tudi. Ostrozobarčki so, v nasprotju s svojim imenom, troli, ki otroke radi silijo k sladkanju s čokolado in zahtevajo, da se z njimi pogovarjaš v rimah. In to še ni vse – spoznata tudi lisjaka Srebrne solze, Lenart v velikanskem skladišču najde svojo dolgo izgubljeno žirafo Filibalda in … izvedela bosta tudi resnico o gospe Greti ter njeni črni prodajalni.

Osebno sem pogrešal oz. pričakoval razjasnitev, kaj se je pravzaprav zgodilo z njunim očetom – ali jih je zapustil in odšel živet daleč stran, otroka pa njegov glas poslušata prek radijskega sprejemnika in oddaj, ali je ta mali tranzistor zgolj spomin (očetovo darilo) nanj in je morda umrl … veliko vprašanj in tudi možnih odgovorov. Tudi ta povezanost z gospo Greto in dogajanje v Onkrajini odraslim (ali vsaj starejšim) bralcem ponuja mnogo širšo sliko.

Presenetljiva in nepredvidljiva pravljica, ki utegne presenetiti celo odrasle bralce, ki bodo sklepali po svoje in zgodbo najverjetneje vodili v povsem drugo smer. Sam sem ves čas slutil tesno povezanost med gospo Greto in otrokovim očetom, pa se na koncu izkaže, da ni čisto tako. Pravljica, ki ima v sebi nekaj dahlovskega, pa tudi gaimanovskega, prikimal bi ji najbrž tudi Pratchett. Pomembno pa je seveda to, da bodo otroci razmišljali – o sprejemanju drugačnega, svetu domišljije in tem, kako včasih niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled.

Rating: 4 out of 5.

Sodobnost, 2021

Featured

Preacher: Book 5

Preacher: Book 5

Priznam, da sem bil po malce nenavadni četrti knjigi v nekakšnem čudnem pričakovanju branja pete knjige o Preacherju Jesseju Custerju in njegovem lovu na Boga. Toliko vsega se je odprlo in potem peta knjiga – bum! Strela z jasnega, upam, da vse skupaj vodi v podobno katarzičen zaključek.

Mogoče je bilo v prvih dveh knjigah toliko dogajanja kot ga je sedaj v peti. Mogoče. Sam potek zgodbe je tak, da knjige preprosto ne moreš odložit. Fokus je res predvsem na Jesseju in tudi stranske zgodbe, ki jih spremljamo, so zanj in za njegovo pot še kako pomembne in nobena ne pušča preveč vprašanj ali dvomov.

Jesse, osupel zaradi poljuba in izdaje med Cassidyjem in Tulip, odide in pride v majhno teksaško mestece pomenljivega imena Salvation. Seveda ne traja dolgo, da se zaplete v težave z lokalnimi prebivalci, zaradi svojega poguma, neustrašnosti in občutka za pravičnost pa nenadoma postane šerif. In kaj hitro spozna, s kom bo imel največ dela in težav – mogočnim tovarnarjem Odinom Quincannonom (ki sam o sebi vedno govori v tretji osebi, vizualno pa malce spominja na Legenda iz Boysov), ki v svoji tovarni mesa zaposluje ogromno ljudi in ima zelo nenavaden, mesnati seksualni objekt ter njegovo brezkompromisno odvetnico miss Oatlash, ki časti Hitlerja in se ravno tako zelo rada predaja neobičajnim spolnim praksam. Quincannon je pač vajen težave reševati z nasiljem in denarjem (ne nujno v tem vrstnem redu) in mu je pravičniški Custer še toliko bolj oster trn v peti …

Jesse med prvimi v mestu spozna Lorie, sestro svojega najboljšega prijatelja iz otroških let, nesrečnega Billyja Boba, ona pa mu predstavi Jodie, ostro žensko z grdo brazgotino ob strani glavi ter brez ene roke. Zaradi imena, pa tudi videza sam priznam, da sem ves čas pričakoval, da se bo pokazala kakšna krvna povezanost z Jessejevim okrutnim polbratom Jodyjem, sledilo pa je neverjetno presenečenje. Ne, ne bom vam ga izdal.

Zaupanja vrednega sogovornika Jesse sicer najde v ostarelem Nemcu Guntherju – tudi ta zgodba ima presenetljiv preobrat in pa temnopolti policistki Cindy Dagget. Med njimi se sicer ves čas iskri, a se ne zgodi (skoraj) nič. Ennis je Custerja tukaj predstavil tudi kot lik, ki ljudi ne loči po barvi polti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Nasploh se mi zdi, da je v tej knjigi izpostavljenih in iz zelo različnih zornih kotov predstavljenih veliko tipičnih težav Amerike in ameriškega juga (čeprav imamo Texas težko za tipičen jug) – rasizem seveda izstopa, tudi s kasnejšim vstopom Ku Klux Klana v zgodbo, pa s tem povezano Oatlashino občudovanje nacizma, spolne in krvne delikte ter prestopke in stereotipen način razmišljanja, za katerega vemo, da je lahko še kako resničen.

Zgodba nas vmes trikrat popelje v zgodovino – ko izvemo, kdo je Jodie in njeno zgodbo, Jesse znova obuje očetovega vojnega tovariša Spacemana, ki mu razkrije neverjetno zgodbo o pogumu, prijateljstvu in preživetju v vietnamski džungli in pa še Tulip … Tulip ob Cassidyju tone in tone, dnevi in noči se vrtijo okrog alkohola, tablet in seksa in na neki točki zajadra …

Njen oče si je želel fanta, a bil nato dvakrat šokiran – dobil je deklico in ob porodu izgubil ženo. Kljub prvim dvomom se z vso močjo in iskreno očetovsko ljubeznijo loti vzgoje Tulip, vsekakor malo bolj fantovsko in robato, a Tulip odrašča in odraste v pravično in čudovito dekle. Zgodbo zmoti nesrečna očetova smrt, sledi prijateljstvo z Amy in nato ljubezen z Jessejem. No, pa tu in tam vsekakor še kakšen dogodek, ki je dekle zaznamoval, obujanje spominov pa je odlična klofuta, da Tulip spozna, da jo življenje s Cassidyjem počasi ubija, da je tega dovolj in zato odide. Tu se pokaže Cassidyjeva temna plat, a Tulip je neomajna in odide k Amy …

Na drugi strani pa tudi Jesse potem, ko opravi z Odinom in njegovimi, odide na »potovanje«. S pomočjo pejotla in opazili boste eno od številnih zanimivih in zabavnih glasbenih referenc (Johnny Cash, Willie Nelson) v tej knjigi, ko si zaželi, da vse skupaj ne bo tako bedno kot v »tistem filmu o Doorsih« (film Oliverja Stonea s sicer odličnim Valom Kilmerjem, kjer pa je bilo marsikaj konkretno izkrivljeno). Jesseja namreč zanima, kaj se je dogajalo z njim po padcu iz letala in zakaj je izgubil oko. Poleg številnih drugih prividov vidi tudi, kako se je po padcu iz letala vendarle soočil z Bogom, kar pa mu seveda ni dovolj. Z njim želi enkrat za vselej poravnati račune.

Še prej ga čaka pot prek ZDA, saj se pelje k Amy, da bi skupaj našla Tulip, na poti pobira štoparje (ne, ne poje si Riders on the Storm), ki se mu en za drugim izpovedujejo, med potniki sta tudi dva stara znanca, ki pa ga ne prepoznata. In potem se zgodi snidenje s Tulip, poleg obilice seksa seveda iskrena in ganljiva izpoved, ki odlično sovpada tudi s pogovorom o pomembnosti ljubezni, ki ga ima v bližnjem baru Amy z nenavadnim natakarjem. In pa še ena glasbena referenca – »Freedom is just another word for nothing left to lose«.

Na koncu sem se začel resno spraševati, ali je to zgodba o bitki med dobrim in zlim oziroma med Preacherjem Jessejem Custerjem in Bogom ali pač ena res lepa ljubezenska zgodba? In seveda ne vem, kaj naj pričakujem pred branjem zadnjega, šestega dela … na neki točki se bo zagotovo vrnil Starr, zagotovo tudi Cassidy, kljub videnju mislim, da tudi Saint of Killers še ni izstrelil zadnjega naboja. Pustimo se presenetit.

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2011

Featured

Pustolovec zmote

Pustolovec zmote

Miha Šalehar ima mnogo vzdevkov in tudi kar nekaj »vlog«, najbolj znan je seveda po svojem pronicljivem in brez-dlake-na-jeziku radijskemu delu na Valu 202, nekateri se ga seveda spomnijo kot kritičnega voditelja TV-oddaje Videospotnic, še kdo starejši celo kot člana zasedbe Babewatch. No, upam, da ste prebrali njegovo prvo knjigo Duh česa, ker je nedavno izšla že druga, Pustolovec zmote.

Pustolovec zmote, ki je v naslovu malo sposojena od Jurija Hudolina in ki jo je znova skoraj karikaturistično ilustrirala Neja Engelsberger, sicer Šaleharjeva življenjska sopotnica, nosi podnaslov Patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca. Šalehar je na dobri polovici življenja (šteje jih 46) na samosvoj način spoznal, da se je znašel v ne ravno krizi srednjih let, ampak nekem nenavadnem obdobju, ko se je začel spraševati, kaj ga čaka v drugi polovici in ali se ima sploh česa veselit? 40 samoanaliz, mnogo več vprašanj in niti ne prav veliko jasnih odgovorov.

Spomnim se, da sem se moral med prebiranjem Duh česa ves čas truditi in si predstavljati Miho in njegov glas. Tisti, ki poznate Nebuloze, pa Toplovod in še kaj, seveda veste, da je nabrušen retorik in kot sam nekajkrat prizna – če kaj, ga je v življenju reševal gobec. No, če jih Miha šteje 46, jih sam 40 in drobiž (sem skoraj po žensko začel lagat, še dobro, da nimam teh težav pri kilogramih) in sem se v številnih zapisih še kako našel. Ja, kriza srednjih let in veliko izpraševanja me čaka …

Naslovi zapisov so, najbrž lahko zapišem, tipični »šaleharjevski« – Predjamer …, Anemični Kosovel postane barbar, Zbogom, hlače za vse ribe, Življenje je tok med dvema potencialoma napak, Notranji pir, Politični trol, Froci generacije Jesperja Juula, Fot’r, ti si šupak!, Tegobe polrazsvetljenega otresača gobca, Napol digitalizirani stari prdec, Ferdinand: seme zla in recimo Jelenjad na črpalki.

Zapisi so vsebinsko pričakovano raznoliki – od recimo ji krize srednjih let, do ločitve in ideje o ponovni ločitvi, kar nekaj jih je posvečenih odraščajočemu sinu, življenjskim prelomnicam in spremembam, pa življenjski sopotnici, nemalokrat sta omenjena tako oče kot brat (tudi njega najbrž poznate, tisti Hamo iz Hamo & Tribute 2 Love), pa delo na radiu in še kakšno postransko, ki pa ne nudi vedno pravega veselja, zadoščenja ali radosti, ne more niti mimo politike in večnega moškega »lulčkanja«. No, tudi mimo piva pač ne moremo, zdravljenja in prestajanja mačka, motorjev in gorskih koles ter tudi malo dovršenega kosa »pleha«.

Iskreno, cinično, sarkastično, zajebantsko, dregajoče, karajoče, izzivajoče, spotakljivo, neustrašno in še kup pridevnikov bi lahko naštel. Lahko priznam tudi, da me je Šalehar tokrat velikokrat nasmejal, približno enakokrat pa sem kar malo zmrznil od same groze, kaj me še čaka. Človek, moški pri 40+ pa sploh, se bo v zapisanem pač našel. Morda celo prepoznal? Najbolj všeč mi je bil vsekakor ta iskren pristop, s katerim bo sicer sam avtor kar pošteno sesul mit, ki so ga najbrž sicer bolj gradili drugi – ne, ni tako brezbrižen, hladen kot špricer in z do zadnje pičice urejenim življenjem ter izpolnjenimi sanjami, kot se komu morda zdi. Morda bo kakšen psihoanalitičen strokovnjak v vsem skupaj prepoznal hudo notranjo stisko, slišal klic na pomoč ali napovedal skorajšnjo izgorelost.

Pravzaprav je prav vse zapisano mogoče ali pa tudi ne. Zagotovo sem knjigo doživel in dojel povsem drugače kot jo bo najbrž kakšna moja vrstnica ali pa kdo starejši in kdo mlajši, tisti, ki nimajo otrok ali pa ki imajo svoje življenje res urejeno. Jaz pač padem v vse manj predalčkov oz. iz vse večjega števila padam ven, štrlim tu in tam, tako da … alfa samec zagotovo nisem bil nikoli, patetični večkrat in na nek način bodo tisti, ki bodo prebrali Šaleharjevo knjigo (oz. priročnik), zagotovo lažje razumeli tudi mene. In tega ne razumet na način, da je to knjiga, ki bi si jo želel napisat jaz sem – nikakor. Te lucidnosti in takšnega »žmohta« pač ne premorem, tudi moje misli ubirajo pogosto drugačne strune, ampak – Pustolovec zmote je vsekakor knjiga, ki jo je vredno prebrat!

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021