Featured

Preacher: Book 4

Preacher: Book 4

Še ena odlična stripovska serija se preveša v drugo polovico in vsaj na prvi pogled se zdi, da je tu veliko stranskih zgodb brez pravega smisla in povezanosti, ampak se mi dozdeva, da se bo zaključnih dveh vse pokazalo še za kako pomembno.

Jesse Custer, Tulip in Cassidy so še naprej na poti iskanja in maščevanja … Starr z vse bolj zvesto pomočnico Featherstonovo prevzema vajeti nad GrailomSaint of Killers ima še vedno kar nekaj neporavnanih računov, prisoten pa je tudi Arseface in čaka nas kar nekaj skokov v preteklost.

Glede na to, da sem šel drugi polovico te serije brati kaj kmalu po tem, ko sem končal z ravno tako Ennisovimi The Boys, je pravzaprav zanimivo vleči neke vzporednice, obenem pa je še kako jasno, kako različni sta si obe deli. Ennis se je v obeh sicer spopadel s takšnimi in drugačnimi superjunaki, njihovo zlorabo moči, bojem proti vsemu temu, vmes vtkal ljubezensko zgodbo in nekajkrat seveda konkretno šokiral. Vsekakor je Preacher veliko bolj berljiv in razumljiv kot Boys, a sta si zgodbi vseeno tako zelo različni, da je nemogoče reči, da je ena boljša oz. slabša od druge.

Četrta knjiga prinaša tri zelo pomembne skoke v preteklost. Izvemo, kako in zakaj se je Starr pridružil Grailu, počasi povečeval svojo moč in vpliv in imel vseskozi svoj načrt. Potem je tu res žalostna Arsefaceova življenjska zgodba, ki je bila dotlej prikazana v zgolj nekaj odlomkih – težave z nasilnim očetom in mamo alkoholičarko, slepo oboževanje Kurta Cobaina in iskanje rešitve, kjer je pravzaprav ni (bilo). Ponesrečen poskus samomora vsega skupaj seveda ni olajšal in življenje se mu je še enkrat več postavilo na glavo. In tu je potem še en precej nepričakovan skok v preteklost, ki zares štrli ven – znova lahko občudujemo surovost in krutost Jessejevih sorodnikov in mučiteljev Jodyja in T.C.-ja, ki v domačem močvirju pomagata svetlolasi lepotički in vase zagledanemu detektivu na begu pred teroristi. Nekaj, kar bo zagotovo še vplivalo na zgodbo …

In potem smo v tu in zdaj, ko želi Starr obračunati tako z Jessejem oz. Preacherjem na eni strani, na vse pretege pa se želi znebiti tudi neuničljivega Saint of Killers. Na pomoč pokliče ameriško vojsko in ko s strani predsednika ZDA izsili atomski napad na kultni Monument Valley v Arizoni, se zgodi marsikaj. Bitka, iz katere nihče ne pride brez prask in s številnimi novo odprtimi ranami. Sprva se zdi, da bosta zmagovalca atomskega napada dva – Featherstoneova, ki prevzame vajeti Graila in Cassidy, ki se ponuja kot odlična tolažba za Tulip potem, ko Jesse pade iz letala.

Vse to in še več, seveda. Izvrstni dialogi, nekaj nepozabnih misli ter tudi izmenjajoč slog ilustriranja, saj glavni risar Steve Dillon zaradi številnih obveznosti ni mogel biti prisoten ves čas. Izhodišč za nadaljevanje in zaključek je več kot dovolj in jasno je, da pri Ennisu težko pričakujemo kaj več kot nepričakovano …

Rating: 4 out of 5.

Vertigo, 2011

Featured

Nov niz knjig za mlajše bralce

Rajski vrt

No, če smo se pred kakšnim mesecem ali več že pozabavali s sklopom knjig za mlajše bralce, ki so izšle pod okriljem založbe Mladinska knjiga, tokrat predstavljam pester kup novosti založbe Miš. Različno zahtevne knjige za različne bralce – od Pavčkovih pesmi do kratkega epa o rajski Sloveniji, vse bolj monumentalne hišice na drevesu in vse do nenavadnega mesta, kjer so glavni psi. Vas zanima? Potem nadaljujte z branjem.

39-nadstropna hišica na drevesu

39-nadstropna hišica na drevesu

Nepričakovano hitro smo dočakali že tretjo fantastično hišico na drevesu Andyja Griffithsa in Terryja Dentona – z novo 13-nadstropno nadgradnjo ima njuna hišica na drevesu sedaj že dah jemajočih 39 nadstropij. In mimogrede, v izvirniku sta šla še višje in pred izidom je 143-nadstropna hišica na drevesu.

Začelo se je kot 13-, nadaljevalo kot 26- in je trenutno 39-nadstropna hišica na drevesu. Griffiths in Denton se pač ne sprijaznita s tem, da bi imela domišljija lahko meje in prav je tako. Kaj sta dodala (tokrat)? Trampolin (brez mreže), čokoladni slap, aktiven (nebruhajoč) vulkan, operno hišo (kjer nastopata Jimi Handrix in Superprst in je hudo podobno tisti v Sidneyju), ogrado za božanje dinozavrskih malčkov (ki grizejo!), muzej z Andyjevo in Terryjevo zbirko neverjetnih čudes, slona z imenom Trobinator (ki je boksar), zvrtiljak, sobo z rentgenom, disko z osvetljenim plesiščem in obvezno ogromno disko kroglo, visokotehnološko pisarno in najstrašnejši vlakec smrti na svetu. No, in še zelo skrivnostno in sprva nedokončano 39. nadstropje, kjer se zadeve seveda zapletejo.

Kup filozofiranja, klic vedno neučakanega založnika, gospoda Velikega nosa in obljuba, da bosta novo knjigo dostavil naslednji dan. Kako? Hja, po zaslugi najveličastnejšega izuma, kar ga je kdajkoli kdorkoli izumil in ki se seveda skriva v 39. nadstropju, imenuje pa se – Preddavnočasovni stroj. Ima dva kompleta rok – enega za superhitro tipkanje in drugega za risanje. Vse, kar morata Andy in Terry storiti je, da vneseta želje, kakšna naj bo njuna naslednja knjiga, kdo mora nastopati, kaj se mora zgoditi in … akcija!

Najprej ju zmoti poštar Bill (ki ni zombi), spoznata zgodbo o Rojstnodnevni tolpi, dobita težko pričakovano stikalo za zagon Preddavnočasovnega stroja in potem imata na voljo osem brezskrbnih ur za popolno zabavo, da stroj konča knjigo namesto njiju. A Preddavnočasovni stroj se odloči, da fantov ne bo več spustil v njuno hišico, dokler ne konča knjige in fanta zatočišče najdeta pri prijateljici Jill. Njena hiška je seveda polna živali, zato večer, noč in jutri niso niti približno tako zabavni, kot sta si predstavljala.

Potem pa se Terry spomni rešitve – profesorja von Trapca, znanega odumitelja. Seveda spoznamo njegovo zgodbo in kako je pristal na temni strani Lune, kamor ga gresta Andy in Terry seveda iskat, kar zgodbo še dodatno zaplete, saj se von Trapec odloči odumiti takorekoč vse. No, bralce čaka še en genialni preblisk mladih ustvarjalcev in nepričakovano pričakovan (srečen) konec. Branje vseh prigod pa je resnično podobno vožnji z vlakcem smrti, le da se tu zdi, da se tirnice rišejo sproti in da je včasih potrebno zgrmeti tudi v kakšen reeees glooooobooook prepad. Otroci utegnejo živčno gristi nohte, ampak knjige zlepa ne bodo odložili. In prav je tako! In kaj nas čaka – enkrat v prihodnosti najbrž 52-nadstropna hišica na drevesu. Pustimo se presenetit.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021  

Rajski vrt / Paradise Garden

Rajski vrt

Erika Eichenseer je znana nemška zbiralka ljudskega slovstva, pripovedovalka in avtorica, ki je nadaljevala delo Franza Xaverja von Schonwertha, znanega bavarskega zgodovinarja in sodobnika bratov Grimm. Po zaslugi moževe službe je več let živela v Podsredi, kjer je naletela na staro legendo in v njej našla navdih za pričujočo slikanico.

Zgodba sama po sebi je zelo preprosta – skozi klasično zgodbo o božjem stvarjenju sveta in zasluženem počitku sedmi dan izvemo, kako je nastala Slovenija oziroma predvsem, zakaj je na tako majhnem koščku sveta zbranega toliko lepega in raznolikega. Dodano vrednost slikanici dajejo fantastične in zelo samosvoje ilustracije Petra Škerla, kjer je tudi Bog zelo drugačen (in kar komu morda ne bo všeč?), pozornim očem pa ne bi smele uiti številne podrobnosti. Seveda pa ne smemo spregledati, da je slikanica dvojezična in da pripoved poleg slovenščine beremo še v angleščini in ker so stavki kratki in preprosti, obenem pa besedno bogati, je knjiga kot nalašč tudi za spoznavanje tujega jezika.  

Zanimivo je seveda tudi to, kako sproščeno in prosto nekih ideoloških spon takšno zgodbo (po)ustvari tujec, ki je v Sloveniji videl, spoznal in prepoznal toliko zanimivega in očarljivega. V Rajskem vrtu Eichenseerjeve kislih jabolk spora pač ne poznajo in le želimo si lahko, da bi bilo tudi v resničnosti tako. Ob vsem prevečkrat spregledamo in pozabimo, v kako čudoviti državi res živimo.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Bolhograd

Bolhograd

Ivana Mitrevskega smo spoznali zgolj kot ilustratorja z zelo prepoznavnim slogom, ki mnogih sicer ne prepriča, mene osebno pa je prepričal predvsem z ekološkim stripom o volkulji Beli, kjer je drzno stopil v bran volkovom (in drugim živalim ter naravi kot taki) in »napadel« pogoltne poslovneže in ugledneže, ki jim ni mar za nič drugega kot za lasten zaslužek.

Bolhograd – Zgodba o prav posebnem mestu je drugačna, pa čeprav bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Glavne niso bolhe, kot bi morda kdo sklepal iz naslova, ampak psi – takšni in drugačni. In Bolhograd je posebno mesto predvsem zato, ker ga imajo psi, ki tam živijo, nadvse radi. Imajo župana, mojstra za vse, opravljivko, kup otrok, slaščičarno, igrišča, šolo in vrtec, vse zabavno poimenovano in življenje bi bilo težko lepše.

Do trenutka, ko si malo bolj napredna prebivalka mesta Doroteja omisli avtomobil – pa čeprav je vsem jasno, da psi za avto bolj tečejo, kot pa jih šofirajo. A ona je seveda pripravljena tudi na to in avto si kmalu zaželijo in omislijo tudi ostali Bolhograjčani. Vsak svojega, drugačnega, posebnega, kmalu en ni dovolj in seveda se Bolhograd začne soočati s tipičnimi težavami (človeških) mest – polne ceste, ki jih je premalo, parkirišča, hrup, onesnaženje, nakupovalna središča z velikim brezplačnimi parkirnimi hišami, zamiranje in propad mestnega jedra, nevarnost, zamude, slaba volja, nevoščljivost in bolj ali manj neuspešno iskanje rešitev.  

Vas zanima, kako se s težavo soočijo in ali jo župan Leopold ter Bolhograjčani rešijo in seveda kako? Saj veste, kaj vam je storiti …

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Vrtiljak

Vrtiljak

Tone Pavček je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, ki je imenitno pisal tako pesmi za odrasle (nesmrtna zbirka Pesmi štirih in mnoge samostojne zbirke) kot za otroke, po katerih ga odlično poznamo – od Jurija Murija v vseh mogočih izpeljankah, pa nekoliko drugačne verzije Romea in Julije, zabavne Krokodil, čudovite Sonce in sončice in še mnogih drugih, med njimi tudi Vrtiljak.

Pesniška zbirka Vrtiljak je prvič izšla davnega leta 1965, poleg novih ilustracij (delo Igorja Šinkovca) pa velja pozornost posvetiti spremni besedi Saše Pavček, avtorjeve hčerke, ki iskreno, iskrivo in brez olepševanja opiše svojega očeta. Nič strašnega, da ne bo pomote – velik človek, mislec, ustvarjalec in oseba, ki je znal z otroci. Zato ne preseneča, da njegove pesmi tako hitro vzamejo za svoje, kljub številni besednim vragolijam in hudomušnostim, ki jih na papir lahko prelije samo nekdo, ki je v sebi ravno tako še vedno otrok.

Od prvega šolskega dne, zabavnega intervjuja in predstavitev različnih poklicev, živalske prigode, zgode in nezgode, starševske nerodnosti in otroški veledosežki – od prvega zoba do samostojnosti, na trenutke nam postreže že s skoraj pocukrano romantiko sončnega sprehoda skozi Tivoli, kot prekaljen mojster peresa nam pokaže lepoto besed in seveda slovenskega jezika in še kaj bi lahko naštel.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Featured

The Boys: Omnibus volume 3

The Boys: Omnibus volume 3

Ne, ni ne še konec … The Boys so sicer izhajali kar šest let, 72 številk in tako je pravzaprav vsak Omnibus en letnik tega opevanega in zahtevnega stripa. Tretji letnik je prinesel kar nekaj presenečenj in sprememb …

Tisti, ki ste morda spregledali zapise o prvih dveh knjigah, na hitro povzetek – The Boys so nenavadna druščina, ki jo financira in na nek način vodi CIA, vse to pa z namenom, da skrbijo, da različne skupine superjunakov ne počnejo prevelikih neumnosti. Vodja skupine je Britanec Billy Butcher, ki ima ob sebi poleg buldoga Terrorja še zvesto četverico – ogromnega temnopoltega Američana z vzdevkom Mother’s Milk, filozofskega Frenchieja, tiho ubijalko Female in novega člana Hughieja. Z nasveti jim pomaga Legend, z informacijami Monkey in po potrebi na pomoč priskoči Rus Vas oz. Love Sausage. Superjunaki so »oplemeniteni« s sestavino Compound V, njihova dejanja pa vodi organizacija American-Vought, ki je s svojimi lovkami pravzaprav vpeta v vse. Glavna in najbolj dobičkonosna skupina superjunakov se imenuje Seven, ki pa je vse prej kot popolna oz. najbolj zgovoren dokaz vsega slabega in pokvarjenega. Stripovska serija je namenjena odraslim bralcem in to ne le zaradi nazornega nasilja, ampak zaradi neštetih obscenosti – tako v govoru, spolnih praksah kot načinu življenja. Podobno kot v Ennisovi seriji Preacher so tudi The Boys pravzaprav zelo ostra kritika stanja duha v Ameriki.

Garth Ennis je še vedno glavni pisec in ustvarjalec, je pa tokrat bistveno manjši prispevek originalnega risarja in soustvarjalca, Daricka Robertsona. Glavnino dela so opravili John McCrea, Keith Burns in Carlos Ezquerra in čeprav bi težko rekli, da je moč opaziti odstopanja od izvirnega stila, podobe vseeno tu pa tam zanihajo. Ne popušča pa Ennis – najprej je tu obsežen del Herogasm, sledi The Self-preservation Society, Nothing Like it in the World, La Plum de ma Tante este sur la Table in The Instant White-Hot Wild, ob vsem dodatnem čtivu pa je tu še kratka zgodba The Comic that got The Legend Fired.

Herogasm bi zlahka opisali kot preusmerjanje pozornosti, da se v miru odigra zakulisne igre. Združene superjunake pošljejo v vesolje, da bi se zoperstavili uničujoči sili, ki preti našemu planetu, v resnici gredo v skrbno varovan tropski otok, kjer se bodo teden dni prepuščali hedonizmu. Hedonizem, neverjetne količine drog in seveda vse (ne)mogoče seksualne prakse med že tako sprtimi superjunaki netijo nove in nove spore in zamere. Ve se, kdo je glavni, kdo prinaša največ denarja, čigave so najboljše zgodbe in kdo proda največ, kar jim vodje American-Vought jasno povedo. Predvsem Homelander (vodja Seven) ima sicer svoje želje in načrte, križem rok pa seveda ne stojiti niti Butcherjevi Boys. Ugrabijo enega od tajnih agentov, zadolženih za varovanje in od njega dobijo številne informacije, v težavah in vse večjem precepu pa sta najbolj Hughie in seveda njegova Annie (v vlogi superjunakinje Starlight je del Seven).   

Konec dober, vse dober, ampak temu ni tako, saj nas že uvodna stran The Self-preservation Society opozori, da je na vseh pet članov Boys razpisana nagrada zaradi zločinov proti superjunaštvom. Prvi svojo srečo poskusijo Payback, a jim (seveda) ne uspe. Potem pa se v past ujame Female in z njo grobo obračuna nacistični (nad)superjunak Stormfront, zadeve pa postanejo toliko bolj zanimive, ko se nekdo iz njegove skupine nespametno odloči obračunati z Butcherjevim psom Terrorjem.

In morda zveni nenavadno, a potem sledijo tri zelo zanimive epizode, kjer izvemo, kako so postali, kar so in seveda tudi, kako so postali del The Boys Mother’s Milk, Frenchie in Female. In če bi Frenchiejevo zgodbo lahko edino opisali kot običajno in celo verjetno, naj vas nič od tega ne zavede. Pri vseh treh je jasno, zakaj so postali in proti čemu se borijo. Lahko bi rekli, da imajo celo prav, čeprav je njihov način seveda zelo sporen. Tretji letnik je prvi, v katerem ni bilo direktorice CIA Raynerjeve, seveda pa je jasno, da se številne zanke počasi zategujejo.

Sklepam, da bomo v preostalih treh izdajah izvedeli Butcherjevo življenjsko zgodbo, kdo je bil Mallory (vodja The Boys pred njim) in kaj se je zgodilo, nekako se bo razpletla tudi ljubezenska zgodba med Annie in Hughijem, skoraj neizogiben pa je tudi zaključni spopad med Seven in Boys. In kot je to v navadi in kar bi bilo edino logično, ne meneč se za žrtve, bodo edini zmagovalec najbrž American-Vought. Jaz sem radoveden, pa vi?

Rating: 4 out of 5.

Dynamite, 2019

Featured

Vihar odmevov

Vihar odmevov

Pa smo ga dočakali, zadnji oz. četrti del serije Zrcalka, ki jo je ustvarila francoska avtorica Christelle Dabos. Zimska zaročenca, Izginotja na Mesečini, Spomin Babilona in naposled še Vihar odmevov. Razplet in zaključek sta daleč od presenetljivega, morda celo od dokončnega …

Tetralogija Zrcalka me je država v svojih krempljih kot Ofelijo nekaj nezadržno vleče k Thornu. Prva knjiga je postregla s pisano paleto likov in nekim osnovnim zapletom, nadaljevanje je bila skoraj klasična kriminalka, tretji del pa potem nastavek za veličasten zaključek. Priznam pa, da sem bil zmeden – Daboseva odlično piše in tu velja izpostaviti tudi fantastičen prevod Žive Čebulj; saj je bilo znova in znova toliko novih zapletov, odkritih, razkritij in prevar, da se mi niti sanjalo ni, kako se bo vse skupaj zaključilo.

Oboki se krušijo in sesuvajo, en za drugim, sami vase, v praznino, v celoti ali ogromnih kosih. Zakaj se to dogaja in kako so z vsem skupaj povezani odmevi? Ali je kriv Drugi ali morda Bog, Evlalija Bog? Kako je Drugi sploh nastal in ali je bila res Ofelija tista, ki ga je osvobodila? Ali je morda Ofelija Evlalija Bog v neki novi, mlajši preobrazbi? Kakšno vlogo imajo odmevi, kaj se dogaja na Podmilonebju, kdo sta Rodoslovca, so morda odgovori v Observatoriju odklonov, kaj za vraga je projekt rogoizobilizem, kako bo na potek zgodbe vplivala Zmagoslava, mala Berenildina hči, ki redno potuje onkraj zavesti, imamo res Prvo in Drugo stran ter še tisoč in eno vprašanje. Kot je to v navadi že v prvih treh delih – knjigo morate brati zelo zbrano in povezano. Trenutek nepozornosti vas bo vrgel iz tirov.

Še nekaj dni po prebrani zadnji knjigi lahko priznam, da se mi sestavljanka ni v celoti postavila na svoje mesto. Seveda je vse pojasnjeno in nikar ne pričakujte pocukranega »happy enda«, ker boste razočarani. Daboseva je z določenimi (glavnimi) junaki približno tako milostna kot George R. R. Martin, z lahkoto zavaja in manipulira, da imamo na trenutke občutek, kot da beremo kakšno telenovelo, kjer se izdajstva in razkritja vrstijo eno za drugim in bralca ves čas drži v šahu – zakaj? To ni vprašanje, zakaj to počne, ker to počne odlično, ampak stanje misli med branjem je ves čas zaznamovano z vprašanjem zakaj?.

Pravzaprav si to vprašanje ves čas zastavlja tudi Ofelija in v tistih redkih trenutkih, ko sta skupaj, seveda tudi Thorne. Zakaj je Bog ustvaril Drugega in zakaj je bila ona tista izbrana – tako za branje Farukove knjige kot sedaj za reševanje Babilona in seveda v prvi vrsti – zakaj je bilo ravno njej namenjeno, da je osvobodila Drugega? In kdo Drugi sploh je? Verjeli ali ne, Drugi je pravzaprav nastal kot odmev, ki mu je Evlalija Bog zaupala takorekoč vse. So pa sence in odmevi različna razodetja istega pojava, ki jih je Rog izobilja potem spreminjal v snov. Ofelija se mora vmes spopasti še s pomembnim izzivom, ki je sestavljen iz treh stopenj – pokore, kristalizacije in odrešenja.

Duhovi posameznih hiš oz. obokov, Oktavijan, Elizabeta, Sekunda, Ambrož in njegov oče Lazarus, seveda Arhibald, Knjige, braljska oz. animska moč, ki jo ima Ofelija in še in še in še. In potem nenadoma pridemo do konca, ki to pravzaprav ni in čisto nič ne bom presenečen, če ne bomo dočakali še (vsaj) ene knjige. Zakaj se mi zdi tako, boste seveda izvedeli na koncu knjige.

Menim pa, da moramo celotno sago Zrcalka razumeti drugače kot zgolj fantastično fantazijsko delo za mladinske in tudi odrasle bralce, enako kot to velja za Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Igro prestolov in še kaj. Babilon in predvsem Babilonski stolp sta tukaj lahko izhodišče razmišljanja. Kako lahko nekaj veličastnega propade in kako je ljudstvo lahko zaslepljeno in slepo verjame voditeljem. Pomemben je vsak posameznik in vsaka podrobnost. Moč različnih bogov in vera v »knjige«, zapisana usoda, spoj različnih (pravih in napačnih) svetov, kultur, jezikov, običajev in usod. Svet je različen in raznolik in kakorkoli si je težko predstavljati cel svet v enem, je bil na nek način Babilon prav to. Bil je veličasten, (vse)mogočen, a bliže, ko je bil bogu, bližje koncu in propadu je bil … in če boga preimenujemo v popolnost, morda pridemo do razlogov za stanje sveta, kot je. Tik pred propadom …    

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Guinness World Records 2022

Guinness World Records 2022

Leto je naokrog in za mnoge opazovalce, spremljevalce in radovedneže je znova na voljo težko pričakovana knjiga rekordov oziroma Guinnessova knjiga rekordov z letnico 2022. Rekordi, vsaj tisti novi, so se podirali med 1. aprilom 2020 in 31. marcem 2021 oziroma v enem najbolj nenavadnih let zadnjega (vsaj) pol stoletja – v korona letu.

Covid-19 je svet ne le ustavil, ampak kar vrgel iz tečajev. Ustavilo se je vse znano in neznano, vključno s časom in tako ne preseneča, da nekateri pravijo, da je leto 2020 leto, ki ga ni bilo. Ni bilo potovanj, dogodkov, vsi smo bili v čakalnem krču, ki se zelo počasi sprošča poldrugo leto kasneje. Vseeno so na Guinnessu prejeli skoraj 42 tisoč prijav za rekorde – manj kot običajno in tokrat kar nekaj takšnih neobičajnih ali koronskih, ko so ljudje iskali vse mogoče načine za preživljanje preobilice prostega časa.

In tako boste v najnovejši izdaji knjige zaman iskali kategorije »najdlje trajajoče balansiranje milnega mehurčka na mezincu«, »največ blokiranih računov na instagramu«, »najhitrejše polaganje pločevinke v hladilnik« in še kaj, treba pa je ljudem priznati, da jim ni dolgčas. Človek se seveda vpraša, v čem so ti rekordi tako zelo drugačni od recimo »največja električna napetost iz krompirja«, »največ zaporednih dvigov uteži pod vodo« ali pa »največ sklec na eni roki in s 27 kg teže na hrbtu v minuti«.

Osrednja tema je še kako aktualna in morda največji izziv, pred katerega nismo postavljeni le kot posamezniki, ampak kot družba – podnebne spremembe. V kar 10 poglavjih so predstavljeni takšni in drugačni rekordi s področja varovanja okolja in bojem z učinki podnebnih sprememb – od največje sončne toplotne elektrarne v Maroku, do največjega obrata za recikliranje aluminija in do okolju najprijaznejšega mesta. To je, mimogrede, Stockholm. In kjer so plusi, so seveda tudi minus in žal je tako tudi tako občutljivi temi, ki je z vsemi svojimi minusi pravzaprav sprožila spremembo razmišljanja in ukrepanje. Podatki so dobesedno nori – najvišja temperatura za Zemlji (56,7 stopinj Celzija), največ stopljenega ledenega pokrova v enem dnevu (24 milijard ton vode!), najvišji dvig morske gladine (za 87,61 mm), največ proizvedene odpadne plastike (242 milijonov ton) in morda za piko na i – najpogostejši potrošniški izdelek: plastična vrečka. Svetovno proizvodnjo ocenjujejo na bilijone, bolj zastrašujoče pa je, da jih vsako leto zavržemo okrog 100 milijard in ker so izdelane iz nafte, je to enako 12 milijonom sodčkov nafte!  

Knjiga ima tako kar deset zanimivih poglavij, med katerimi velja izpostaviti Ekološke prvake, Čudeže naravnega sveta, Najvišje in najkrajše, Ikone pop kulture, Mlade uspešneže ter Športne junake. V tem poglavju smo zastopani tudi Slovenci, vsekakor pa je zanimivo in aktualno tudi branje o mladih uspešnežih, osem neverjetnih posameznikov, ki svet spreminjajo že pred dopolnjenim 16. letom. Verjeli ali ne – to pač niso vplivneži družbenih omrežij, ampak najmlajša urednica revije (Roxanne Downs za revijo It Girl), Dara McAnulty (najmlajši ornitolog z najvišjem priznanjem Kraljevega društva), nigerijski nogometni virtuoz Chinonso Eche, 11-letni brazilski rolkar Gui Khury, svetovna rekorderka v vožnji z gokartom (Chloe Chambers), pasja koreografinja (Alexa Lauenburger), znanstvenica Gitanjali Rao ter mlada košarkarica Zaila Avant-garde.   

Vsako od poglavij ima seveda podpoglavja, kjer boste izvedeli res marsikaj zanimivega in seveda neverjetnega in res bi lahko rekli, da človeška domišljija nima meja. Ali pač preprosta želja po tistih petih minutah slave in biti v nečem pač najboljši od vseh ostalih. Na neki točki sem začel izpisovati tiste najbolj zanimive rekorde, ampak kdo pa pravi, da so zanimivi meni zanimivi tudi vam? Vsekakor pa boste izvedeli res veliko zanimivega in vsekakor tudi novega, saj določena poglavja delujejo kot enciklopedija.

Dodatna pika na i so vsekakor predstavitve in namigi za virtualne obiske 20 najbolj obiskanih atrakcij na svetu – od parka Yellowstone, Amazonije, Velike piramide v Choluli, Macchu Picchu, Louvre, Botanični vrt Kew, sloviti karneval v Riu, Veliki kitajski zid, miniaturna čudežna dežela v Hamburgu, znanstveni center Gvangdžov v kitajskem Gvangdongu, Burdž Kalifa, Uluru, Avstralski ZOO in še bi lahko naštevali. Preverite, pobrskajte po spletu in če že ne morete tja osebno, katero od znamenitosti obiščite virtualno. Dandanes je mogoče vse!

In ker gre za lokalizirano izdajo knjige rekordov, seveda ne smemo mimo naših rekorderjev, kjer izstopa Stanislav Verstovšek, veteranski kolesar na dolge razdalje, ki ima objavljenih kar 8 rekordov – najhitreje odpeljanih 100, 200, 300 in 500 km ter 100, 200 in 300 milj ter najdaljše 24-urno cestno kolesarjenje. Gospod Verstovšek je v 24. urah prevozil kar 914,02 km. Drugega kolesarja morda poznamo še boljše in sicer je to Marko Baloh, ki je najhitreje v zgodovini opravil z razdaljo 1000 km in sicer je za to potreboval 1 dan, 4 ure, 50 minut in 14 sekund. V knjigi je z dvema (dobesedno) dah jemajočima rekordoma tudi potapljačica Alenka Artnik, pa košarkar Luka Dončić z največjim številom doseženih točk v krstnem nastopu v končnici lige NBA (dosegel jih je kar 42). Sam pa sem se razveselil tudi dejstva, da se je v knjigo zapisal Rok Žgalin Kobe, naš oblikovalec, ki je za LEGO oblikoval največji komplet kock, ki je v prosti prodaji in sicer rimski Kolosej s kar 9036 kockami.   

Slovenska izdaja Guinness World Records 2022 pričakovano ne razočara. Seveda so v njej zabeleženi tudi določeni precej stari rekordi, kar zgolj dokazuje, kako neverjetni so določeni dosežki in pa kopica tistih neverjetnih, nemogočih in na prvi pogled tudi nesmiselnih rekordov. A se je treba zavedati, da je za pridobitvijo certifikata in dosego rekorda ogromno dela – tako birokratskega kot seveda potem samih priprav in izvedbe. Vsekakor si sam želim, da bomo prihodnje leto prebrali še več pozitivnih zgodb o tem, kako smo poskrbeli za okolje in s tem za vse nas.

Rating: 5 out of 5.

Učila, 2021

Featured

Modri Portugalec

Modri Portugalec

Romanček Petra Svetine je vsekakor ena tistih knjig, ki vam bo ostala v spominu. Vrtinec domišljije, nenavadnih preizkušenj, s skoraj nešteto referencami in ena tistih knjig, ki jo lahko berejo tako otroci kot odrasli, vsekakor pa jo bo vsak razumel po svoje.

Prva in glavna referenca je vsekakor Alica v Čudežni deželi Lewisa Carrolla, le da je tukaj kriv brat, Alica je Anja Klara in njen zvesti sopotnik je podganec Hijacint. Aha, in Anja Klara ne pade v zajčjo luknjo, ampak v zaboj za odlaganje časopisa. Od tu naprej je pravzaprav treba razmišljati čim manj in samo uživati v tej nenavadni pustolovščini …

Mnogi avtorji vam bodo rekli, da je pri pisanju zanimivih, sploh pa domišljijskih ali pustolovskih knjig pomembno to, da glavnim junakom postavite zanimive preizkušnje, t. i. »queste«. Junak gre od preizkušnje do preizkušnje, spoznava prijatelje, premaguje sovražnike, spoznava marsikaj o sebi, okolju, v katerem živi, se nemalokrat vpraša, ali vse le sanja in se na koncu sooči z glavnim nasprotnikom. Saj veste, tako nekako kot v tistih preprostih računalniških igrah, kjer ste morali na koncu vsake stopnje opraviti z glavnim zlobcem, čisto na koncu pa z na videz nepremagljivim supermegazlobcem. Tega ponavadi lahko pomaga samo s pomočjo vseh, ki jih je junak srečal na poti, s pomočjo zbranih izkušenj ter seveda z malo sreče in kakšnim čudežem.

Vlada Rizzi je tista ta glavna negativka, ki jo bo treba premagati, da se bo Anja Klara lahko vrnila domov. Otroci v steklenih kupolah zgolj sklanjajo glave in se igrajo s pokvarjenimi igračami, ob sebi ima zvesta (malce butalska) Ministra za kimanje in Ministra za edino razlago. Seveda tekom romančka izvemo, zakaj je Vlada Rizzi tako neverjetno okrutna in brezsrčna – krivi so starši oz. njena mama, ki je pretepla njenega psička, da je poginil. Anje Klare to ne zanima, ona želi pomagati ujetim otrokom, za katere – kako nenavadno; starši sploh opazili, da jih ni več.

Vse skupaj se poveže in preplete … Anja Klara pade z bratovega kolesa, česar pa brat sploh ne opazi. Starši, ki želijo imeti v življenju mir, otroke založijo z vsemi mogočimi igračami in pripomočki in niti ne opazijo, da jih lahko kakšen pretkan tiran s sladkimi besedami zlahka odpelje. Ker se to pač ne more zgoditi. No, lahko se. Otroci so zaprti v steklenih kletkah in le še kimajo, zasužnjene podgane pa iz njihovih igrač izdelujejo druge (niti ne uporabne, še manj pa kvalitetne) pripomočke, s katerimi Vlada Rizzi odlično služi. Lahko bi rekli, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki zgolj naključje, kajne?

Anji Klari ni vseeno. Želi rešiti otroke. Vladi Rizzi sicer ni jasno, zakaj, prepričana pa je, da ji ne bo uspelo. No, ko moči združijo z vseh vetrov zbrani Anja Klara, podganec Hijacint, Kronikalistka in njen valjček za barve, General ter vojska rdečih in belih, v zgodbo je treba dodati kolut sira in – seveda, skrivnostnega ter izmikajočega se Modrega Portugalca, potem lahko pade tudi Vlada. Vlada Rizzi, da ne bo pomote. Pa ne smem pozabiti na roke, noge, ušesa, glave in številna nenavadna bitja s povsem drugačnim videnjem sveta in samosvojim razumevanjem pravil ter zakonov, ki naj bi vladala.

Otroci bodo romanček Modri Portugalec (preverjeno) dojeli kot nenavadno domišljijsko pustolovščino, starši oz. odrasli pa kot samosvojo kritiko oz. ogledalo sodobni družbi. Spretnim besednim igram Petra Svetine je treba ob bok postaviti domišljene in večplastne ilustracije Damijana Stepančiča, ki romanček še dodatno obogatijo in morda prikažejo v še kakšni dodatni dimenziji. Knjiga, ki nosi neko brezčasnost in jo kot tako lahko postavimo ob bok že omenjeni Alici v Čudežni deželi, vsebinsko Butalcem in po malih modrostih tudi Malemu princu.

Rating: 4 out of 5.

Sodobnost, 2021

Featured

Kintsugi telesa

Kintsugi telesa

Intenzivno branje od prve do zadnje strani. Odkrito pisanje o tabu temi kot je rak dojk in rekonstrukcija. Brez dlake na jeziku, pa hkrati tako zelo lirično in nadzemeljsko. Senka Marić je vsekakor napisala knjigo, ki je bralec zlepa ne pozabi.

Senka Marić je pisateljica iz Mostarja, ki se je v kratkem romanu Kintsugi telesa lotila ne le tabu teme, ampak razkriva tudi bedo bosansko-hercegovskega zdravstvenega sistema in številnih težav, s katerimi se posledično soočajo tamkajšnje ženske. Priznam, da je rak tudi v moji družini tabu tema, pa čeprav je kar nekaj starejši sorodnikov trpelo in izgubilo boj s to ali ono obliko. Vemo, da je dandanes rak skoraj tako pogost in verjeten kot kakšna druga bolezen, zato je še kako pomembno, da se o njem pogovarjamo, delimo izkušnje in doživetja. Po prebrani knjigi si vsekakor ne želim, da bi se moral sam ali kdo od bližnjih spopadati s tem.  

Knjiga je sicer odlično opisana in predstavljena s tem zapisom na platnici: »Romanu Kintsugi telesa vlada bolno telo, ujeto v lucidno in globoko občutenje sveta, ki ga obdaja. Vendar se pri tem Senka Marić ne izgublja v bolečinah trpljenja, upira se skušnjavi in zbrano povzema trenutke, ki so jo v življenju neprizanesljivo zaznamovali.« Drugoosebna pripoved, v kateri se pripovedovalka spominja otroštva, strahu pred očetovimi pijanskimi izpadi, maminim spopadanjem z rakom in naposled še z lastnim bojem, ni patetična, jokajoča in obupajoča in to je njena največja vrednost.

Kaj sploh je kintsugi? Gre za japonsko umetniško tehniko popravljanja razbitih keramičnih predmetov s tekočim zlatom in platino. Cilj tehnike ni brisanje poškodovanih mest, ampak jih tako poudarijo, izpostavijo in opozorijo na drugačno zgodovino predmeta. Pa lahko to storimo s telesom? Vsaka brazgotina ima svojo zgodbo …

Razdrobljena in zelo osebna pripoved, kjer se prepletajo spomini in utrinki na preteklost, nenavadne sanje, razmišljanja in nenehen boj. Rak se pojavi in zdravi. A ne pozdravi. Pojavi se znova, potem še na drugi dojki, vsadki, rekonstrukcije, kemoterapije, okužbe, krvavitve in tako naprej in zdi se, da v nedogled. Obiskovanje zdravnikov v Mostarju, iskanje specialistov v Zagrebu, mučne vožnje in čakanje na izvide ter odziv telesa, poseg za posegom, injekcija za injekcijo in upanje, ki ne umre. Nezlomljiv duh, ki ga lahko glavni junakinji zgolj zavidamo.

Prepričan sem, da bodo ženske roman brale in doživljale povsem drugače. V ospredju je njihovo telo, njihovi atributi, ženstvenost, čutnost. Med branjem sem pogosto razmišljal, kako bi vse to doživljal in sprejemal moški, ki ga glavna junakinja sicer nima ob sebi. Novico, da je življenjska sopotnica zbolela, vse preglede, takšne in drugačne izvide in novice, zdravljenja in vse spremljajoče bolečine, morebitno odstranitev dojk, očitno telesno spremembo in vse psihične spremembe, ki jih to povzroči in ki vsekakor vplivajo na partnerski odnos. Podpirati ali oditi?

Zame tu sicer ni dvoma ali kot sem pred časom slišal enega glasbenika, ki je razlagal o tistem delu poročne zaobljube »v dobrem in slabem«. Njega je žena v slabi izdaji videla takoj po poroki, on pa njo šele leta kasneje. In takrat je bila to res zares slaba podoba, ki se jo je najbolj sramovala žena. Ampak on je ni nehal imeti rad, kvečjem je to, da jo ima rad tudi v »slabi izdaji«, zgolj okrepilo njegovo ljubezen. In šele takrat je dojel pomen tega in ljubezni.

Marsikaj v življenju se nam zdi slabo, dokler se ne zgodi nekaj res slabega. In potem? Kot vedno – ostaneta nam boj ali vdaja. Nič ni preprosto, tudi za vdajo potrebuješ pogum. Ampak boriti se in to na dostojanstven način ter po možnosti z ramo ob rami z ljubljeno osebo, je zagotovo največ, kar lahko storimo. Ali v bitki zmagaš, pač ni vedno odvisno od tebe. Nasprotnik je včasih premočan. Rak je vsekakor lahko tak nasprotnik. Ostanejo pa brazgotine – na telesu in na duši.  

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Botrovo darilo in druge knjige za mlajše bralce

Botrovo darilo

Otroške knjig še vedno rad berem, saj se trudim skrbeti, da svojim otrokom nudim in jih seznanjam s kvalitetnimi knjigami, veliko težje pa o njih pišem. A ker si tudi knjige za mlajše bralce zaslužijo, da se o njih piše in ker želim nanje opozoriti starše, vam predstavljam šest zanimivih novosti.

Štiri knjige oz. nove izdaje, ki tako ali drugače niso neznane. Za nameček pa še ena zelo sveža in aktualna, ki sem jo preprosto moral postaviti na prvo mesto – Boštjan Gorenc – Pižama se je z novo slikanico Botrovo darilo odločil ozaveščati in še dodatno pomagati programu Botrstvo. Piki Jakob je gotovo eden najbolj prepoznavnih slovenskih literarnih likov, ustvarjalni duo Julia Donaldson in Axel Scheffer že dve desetletji navdušujeta z ustvarjanjem prigod, ki so privlačne tako za oči kot ušesa, ljubitelji nemških pravljic zagotovo poznajo takorekoč ponarodelega Krtka, Andrejo Borin in njene domiselne pesmi pa najmlajši poznajo po zaslugi revije Ciciban, kjer je objavljala svoja dela. No, za nameček pa še deveti del Pasjega moža – zabaven, nepredvidljiv in poučen.

Botrovo darilo

Botrovo darilo

Morda bi si ta knjiga zaslužila svojo objavo, pa čeprav je bolj kot sama zgodbica pomembno sporočilo. Boštjan Gorenc – Pižama je znan kot razgledan, duhovit in pronicljiv pripovedovalec ali zapisovalec zgodb, ki mu ni vseeno za svet okoli njega. Knjiga Botrovo darilo to še kako potrjuje.

Preprosta zgodba o dveh prijateljicah, Tini in Alenki. Obe imata običajno življenje oziroma se vsaj tako zdi. Če ima Tina svojega krstnega botra iz Prekmurja, potem ima Alenka svojega botra na daljavo, saj je njena mamica brez službe in se težko preživljajo. V nadaljevanju tudi njun prijatelj Jani pove, da ima njegov bratranec botra na daljavo, ki mu je omogočil, da lahko nadaljuje s treniranjem nogometa. In seveda se tudi Tina odloči, da bo svojemu očku predlagala, da enkrat mesečno nakaže pet evrov in postane nekomu »sladoledni« boter na daljavo. Zakaj sladoledni? Ker se bo Tina z veseljem odrekla enemu sladoledu na mesec in tako pomagala vrstniku.

Program Botrstvo seveda poznamo vsi – beremo in poslušamo zgodbe, pošiljamo sms-e, nosimo pakete, ganjeno spremljamo dražbe športnih rekvizitov in se vsakič znova čudimo, kako lahko živimo v državi, kjer 10 tisoč otrok (številka je seveda zelo relativna, saj tu govorimo zgolj o tistih, ki jim Botrstvo aktivno pomaga) potrebuje pomoč, ki jo dobijo od ljudi in ne od države. 

Pižami je tu uspelo veliko. V prvi vrsti je seveda mnoge opozoril na problem revščine pri nas in program Botrstvo ter široko področje, na katerem pomagajo, saj so v zadnjih letih začeli pomagati tudi mladim (in perspektivnim) športnikom in še komu. Čeprav – roko na srce; če se kdo tega ne zaveda, bi morali počasi priti nazaj na površje Zemljinega površja. Zgodbo je napisal sila preprosto, razumljivo in predvsem brez očitanja, moraliziranja ali kot lepo reče Alenka prijateljici: »Hvala, ker se nisi norčevala iz mene, ko sem ti povedala za Botrstvo«.

Težko si je namreč predstavljati, kako težko mora biti staršem, da sklonijo glavo in odidejo prosit za pomoč. Na srečo so na Botrstvu ljudje, ki tam poskrbijo, da ljudje odidejo z nasmehom na obrazu in visoko dvignjeno glavo. Ne dobijo le upanja, ampak tudi konkretno pomoč. Nič sramotnega ni prositi za pomoč. Sploh pa ni sramotno, ampak hvalevredno nekomu prisluhniti, slišati (včasih tudi tih) klic na pomoč in pomagati po najboljših močeh.

Eden od načinov je že omenjeni SMS BOTER5, drugi pa, da kupite to knjigo, saj boste z nakupom podprli program Botrstvo.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska, knjiga, 2021  

Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica

Moj prijatelj Piki Jakob – Medvedja mamica

Pogosto me vprašajo, kaj sem rad bral kot otrok in med omenjenimi je vedno tudi Piki Jakob Kajetana Koviča, ki ga je tako neverjetno upodobila Jelka Reichman. Tisti starejši se boste najbrž spomnili, da se je v osemdesetih (da, tako star sem) predvajala tudi igrana TV-serija. Z medvedom in njegovim človeškim »lastnikom« Učiteljem smo spoznavali svet okoli nas, ki je bil včasih bolj človeški in drugič medvedji.  Od francoske solate do nepozabne partije šaha, od skakanja s padalom do dopisovanja, od opravljanja vozniškega izpita do obiska zobozdravnika.

In čeprav bo Piki Jakob prihodnje leto star 50 let in smo v tem času dobili že kar nekaj ponatisov zbirke, je izdaja slikanice Medvedja mamica posebna zato, ker je Jelka Reichman za to izdajo naslikala povsem nove ilustracije. In ko je na tiskovni konferenci omenila, kako se ji zdi, da že celo življenje riše enako, sem se spomnil, da je z njo podobno kot z avstralskimi rock’n’rollerji AC/DC – tudi njim očitajo, da že petdeset let delajo enako glasbo. Res jo, ampak to počnejo najboljše na svetu in enako bi lahko rekli za gospo Reichman. Njene ilustracije so preprosto čudovite in te morajo očarati.

Zgodbo o medvedji mamici pa najbrž poznate – Pikija medvedja mamica, šivilja v Franciji, ni rodila, ampak naredila. Prvi dan v mesecu in na tisti veličastni sliki boste našli kar 29 različnih medvedov. Pikija ni več med njimi, morda tudi zato, ker je drugačen – rjav in bel in ne rumen ter še posebej mehak, saj je napolnjen z vato; in zato bolj zanimiv. A tudi je v izložbi z vsemi drugimi medvedi čakal svojega kupca in ko je mimo prišel Učiteljev očka, mu je pomežiknil in ostalo je zgodovina. Tako in drugače. In ko na to zgodbo pogledam z odraslimi (starševskimi) očmi, se šele zavem, o koliko različnih temah se lahko pogovarjamo …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Drevo in ptica

Drevo in ptica

Pesniška zbirka Andreje Borin prinaša jagodni izbor njenih pesmi, ki jih je objavljala v reviji Ciciban in ki jih dopolnjujejo fantastične ilustracije Petra Škerla. Jezikovno dodelane, včasih minimalistične, polne prispodob, stopnjevanja in izpraševanja, čustva in včasih celo filozofska, tako da jih bodo različne generacije bralcev dojemale vsaka po svoje. Glavni temi sta – kot pove že naslov; drevesa in ptice. Pa ne pričakujte otročjih pesmic o žvrgolečih ptičkih in bohotnih drevesnih krošnjah. Ne, avtorica zelo domišljeno in večplastno vtke temi v posamezne pesmi in bralcem vseh starosti ponuja mnogo možnosti za razmislek o svojem lastnem prostoru pod soncem. Ja, včasih smo lahko mogočno drevo z močnimi koreninami in drugič še tako majhna ptica, ki pa lahko z nekaj zamahi odleti v prostrano nebo in svobodi naproti.  

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Kdo se je Krtku pokakal na glavo?

Kdo se je Krtku pokakal na glavo?

Ko bi le videli izraz na obrazu mojega najmlajšega sina, ko sem v roke vzel tole knjigo … »Kaj boš pa to bral? In, zakaj?« me je vprašal. »Nekaj zabavnega, kar bo všeč tudi tebi,« sem mu odvrnil. Seveda se je ob prebiranju zabaval, le kdo se ne bi zgodbo o slabovidnem Krtku, ki se je nekega jutra zbudil s kakcem na glavi in šel potem odkrivat, kdo je kriv. Krtek gre od živali do živali (krava, golob, zajec, konj, …) in ob domišljeno prevedeni besedni igri spoznava, katera žival ima kakšen kakec (še kako je vesel, da se nanj recimo ni pokakala krava!) in na koncu pride do krivca. Ne, ne bom vam ga izdal. Vas bo pa konec zagotovo pošteno nasmejal!

Mimogrede – pogovarjati se o kakanju in kakcih ni preprosto, tudi lepo ne. Pa čeprav imajo s tem (torej, politično korektno, z odvajanjem blata) težave tako odrasli kot pogosto tudi otroci. In ker je o v teh časih, ko imamo časa premalo in je vse hitro in površno, še kako pomembno. Tudi to, da si vzamemo čas za osnovne fiziološke potrebe in jih opravljamo dnevno. In ta knjiga je lahko izhodišče za tak, morda nenavaden, pogovor z vašim otrokom. Kakanje je pomembno in včasih kakšen ptičji kakec na jakni ali celo glavi prinaša srečo, drugič pa svež kravji kakec lahko prijetno ogreje prezeble noge.   

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Pasji mož: Kažin in kazen

Pasji mož: Kažin in kazen

Deveti in predzadnji del Pasjega moža je tu! Dav Pilkey medtem že napoveduje novo stripovsko serijo – Stripovski klub Mačjega mulca, seveda pa pri nas čakamo še na prevod zadnjega, desetega Pasjega moža, v izvirniku nosi naslov Mothering Heights.

Obetaven začetek – Komandirjev veliki dan se (tudi) po zaslugi Pasjega moža sprevrže v katastrofo in sledi neizogibno in najbolj žalostno poglavje – Pasji mož izgubi policijsko značko! Kar seveda povzroči obilico joka in žalosti. Ade-ha-de in Petrček najdeta rešitev in Pasjega moža spremenita v Mačjega moža, a tudi ta krinka ne zdrži dovolj dolgo, medtem pa ima mesto že opravka z novim superzlobcem – Petrčkov dedi v Mačji ječi izumi mogočne motorne možgane! Ki so prav to, kar pravi njihovo ime – so ojačevalnik osebnosti, ki vzamejo najglobje bistvo in ga eksponentno pomnožijo. In že če tak pripomoček pride v roke (oz. na glavo) prijazni osebi, lahko pride do težav, kaj šele, če si na glavo to natakne hudobna oseba … no, potem dobimo najprej kažin, seveda pa sledi kazen. Vmes pa kup bistrih dialogov in norih zapletov. Nepozabno!

A seveda je Pasji mož (med vrsticami) tudi tokrat veliko več kot le zabaven strip. Znova je tu ljubezen, sprejemanje drugačnosti, nesebična pomoč, odpuščanje, pomembnost prijateljev in družine in še kaj za vmes. Otroci ga (z razlogom) obožujejo in prav nobenega razloga ni, da ne bi bil všeč tudi staršem.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021   

Polž na potepu na kitovem repu

Polž na potepu na kitovem repu

Zaključimo pa s še eno zabavno knjigo ustvarjalnega dua Donaldson – Scheffer, ki jo je bilo svoj čas zelo težko dobiti. In ne le, da smo dočakali ponatis, knjigi je priložen še DVD z animirano in seveda sinhronizirano različico pravljice. Tisti, ki avtorja poznate, veste, da v ospredje vedno postavita kakšen nenavaden lik, ga odpeljeta na nepozabno pustolovščino (tu je meni najljubši še vedno Palčič) in poskrbita za zabaven zasuk, ki ima pozitivno moralen ton. Pa seveda ne smemo mimo pripovedovanja zgodbe v simpatičnih, ritmičnih in zapomnljivih rimah.

Naš glavni junak je tokrat polž, ki ne bi cele dneve samo ždel na skalah ob morju in opazoval obzorja najbrž čudovitega sveta, ki je tam nekje, daleč daleč stran. Zato se odloči na skalo napisati sporočilo in kmalu zatem se znajde na kitovem repu. In seveda na potepu.  Prijazni kit polža odpelje na sever, jug, vzhod in zahod, skozi visoke valove do čudovitega obzorja na koncu sveta in še naokrog. Seveda pa se v trenutku nepazljivosti znajdeta v težavah in tokrat je majhni polž tisti, ki s svojo iznajdljivostjo pomaga svojemu orjaškemu prijatelju in sopotniku.

Drugačnost in različnost, nekaj malega ekologije in geografije, empatičnost in sodelovanje ter potrditev, da nekogaršnjo veličino določa predvsem veličina njegovih dejanj. Tako lahko tudi najmanjši postanejo največji in na videz nemogoča prijateljstva postanejo večna. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Hamurabijevi angeli

Hamurabijevi angeli

Hamurabijev zakon Oko za oko, zob za zob je vodilo te napete politične kriminalke s primesmi trilerja, ki je na moji polici čakala predolgo. Max Seeck je ustvaril odlično trilogijo, z Danielom Kuismo pa zanimiv glavni lik, katerega razvoj bo vsekakor zanimivo spremljati.

Max Seeck je finski avtor in Hamurabijevi angeli so njegov prvenec. Vplivov, sploh skandinavskih ne manjka, v vse skupaj pa je zelo pristno vtkal tudi dogajanje na tleh bivše Jugoslavije sredi devetdesetih, nekaj modernega kriminala, ki ga poganja tudi politika in kup nepričakovanih preobratov. Zgodba je sicer preprosta – v Zagrebu neznanko kam izgine Jare Westerlund, uslužbenec finskega veleposlaništva. Lokalna policija je hitro v slepi ulici in za pomoč zaprosijo Finsko, ki gre nemudoma v akcijo reševanja svojega državljana. Na še vedno nemirni Balkan pošljejo nekdanjega vojaka Daniela Kuismo in nepričakovano, a menda zelo strokovno pomoč v podobi mlade in zapeljive Annike Lehto. V maniri najboljših romanov tovrstnega žanra, ni seveda nič tako, kot se sprva zdi …

Daniel Kuisma je človek s preteklostjo. Kot vojak je sodeloval v misijah OZN-a v času vojne sredi devetdesetih, se na Hrvaškem zaljubil, poročil in izgubil veliko ljubezen. Pridruži se skupini Hamurabijevi angeli pod poveljstvom Aleksandra Novaka, ki so med drugim poskrbeli tudi za eliminacijo številnih srbskih generalov, ki so bili vpleteni v pokole in usmrtitve na hrvaških in bosanskih tleh. Usmrtitve tistih, ki bi se vojnemu sodišču najverjetneje izognili oz. za grehe proti človeštvu ne bi bili nikoli (pravično) kaznovani. Hamurabijeve angele so sestavljali vojaki, ki jih je gnalo osebno maščevanje … oko za oko, zob za zob. Glavna zgodba se tako ves čas prepleta s preteklo zgodbo, usodno nočjo leta 1995 nekje v Srbski krajini, ko so obračunali še z zadnjim na seznamu, generalom Đorđevićem.

Annika Lehto ni le visoko usposobljena uslužbenka finskega ministrstva za zunanje zadeve, ampak sodeluje tudi z Interpolom s prav posebno nalogo – se približati Danielu in od njega dobiti pomembne informacije glede javnosti skritim podvigom, ki so se dogajali na tleh bivše Jugoslavije med oz. po bratomorni vojni. Daniel je namreč ravno tako osumljen zločinov proti človeštvu in mora biti za to kaznovan. Težava pa je v tem, da kmalu nihče več ne ve, komu zaupati, za koga dela in s kakšnimi nameni. In seveda postaja vse bolj jasno, da je zadaj še ena velika zgodba … oko za oko, zob za zob.

Jare Westerlund, ki je izginil v skrivnostnih okoliščinah in ki so mu grozili, je očitno ravno tako imel skrivnosti. Kako so z njim povezani številni odlično načrtovani umori, zakaj je hrvaška policija v slepi ulici, kdo sta Antonio Franzo in njegov skrivnostni nadrejeni Geoff, očitno del mednarodne mafijske hobotnice na Hrvaškem in kako je v vse skupaj vpleteno finsko veleposlaništvo? Kdo je živ in kdo je umrl, kdo je lovec in kdo plen? Vprašanj je vedno več, enako velja tudi za trupla …

Zgodba se začne počasi sestavljati in dopolnjevati. Maske padajo. V zgodbo se vpleteta še odlični in načelni hrvaški policijski inšpektor Josip Buvina ter finski raziskovalni novinar Jakke Timonen, ki vpletenim izdatno pomaga pri preiskavi. A lovke hobotnice so razvejane in izredno močne in zdi se, da dokler ne bo padla glava, ne bo konca. Oko za oko, zob za zob.

Divji vrtinec obračunavanja, napetih pregonov in pobegov, presenetljivih odkritij in razkritij nas vodijo od Dubrovnika, Sarajeva, Mostarja, preko Zagreba in vse do Reke. Politika in mafija, z roko v roki. Pranje neverjetnih količin denarja in vedno šokantna brezbrižnost številnih vplivnih mož do vpletanja in sodelovanja v nezakonitih poslih, srhljiva pripovedi o medvojnem dogajanju in naposled domine, ki padajo ena za drugo. Razkritja presenetijo in osupnejo. Oko za oko, zob za zob.

Zgodba se sicer sama po sebi zaključi, a sem vsekakor radoveden, kam bo avtor Kuismo popeljal v naslednjih dveh delih in ali se bodo te stare zgodbe še vračale oz. vplivali na nadaljevanja. Napeto branja, ki ga lahko brez slabe vesti postavimo ob bok Nesboju in Pattersonu, z dovolj balkanskega pridiha, da bo branje še toliko bolj zanimivo in številnimi zasuki, ki bodo poskrbeli, da knjige ne boste kar tako odložili. V nekem hipu se niti zgodbe prepletejo, koščki (začasno) postavijo na svoje mesto, vi pa boste nestrpno obračali strani vse do konca.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2020

Featured

Preacher: Book 3

Preacher: Book 3

Lahko bi rekli, da se saga nadaljuje. Pridigar Jesse Custer, njegov vampirski prijatelj Cassidy in dekle Tulip še naprej iščejo Boga, ki je pobegnil in pustil verujoče in neverujoče na cedilu, ob tem pa se spopadajo z različnimi nevšečnostmi …

Prvi dve knjigi in dobra tretjina serije Preacher je ponudila marsikaj in če sta me prvi dve navdušili dobesedno z vsem, sem tokrat ostal brez besed. Razlog? Uvodna tetralogija, kjer izvemo, kdo je bil in zakaj je postal, kar je – Saint of Killers. Neverjetna zgodba o ubijanju, maščevanju in ljubezni. Saint of Killers je bil neusmiljen stroj za ubijanje, ki pa nikoli ni pobijal nedolžnih, lovec na glave, ki je živel od ubijanja. A tudi njemu se je zgodilo tisto najbolj nepredvidljivo in hkrati nepričakovano – ljubezen. Postal je drug človek. A je v njegovo življenje še enkrat več posegla kruta usoda, splet nesrečnih naključij in sla po maščevanju ga je pripeljala do točke, od koder ni vrnitve. Trenutek nepazljivosti, prekletstvo in pot v Pekel. Kjer sam Hudič spozna, s kom ima opravka. Nadaljevanje odkrijte sami … 

»What they should have done was wept.

For the world. And for the future.«

Stvari se začnejo zapletati – Tulip ne more odpustiti Custerju, da je šel v Masado štorijo z Grailom reševat sam. Cassidy po drugi strani spozna, da je Custer tisti prijatelj, ki mu je pripravljen stati ob strani vse do bridkega konca. Ampak, v njem se prebudijo močna čustva do Tulip  in triperesna deteljica je in bo pred vsem težjimi preizkušnjami.

Starr se imenuje za naslednjega, 113. Allfatherja in je odločen, da bo s pomočjo agentke Featherstone našel Custerja, ga ustoličil kot naslednjega mesijo in ga nato križal. V zgodbo se na kratko vrne Arseface, tudi on z željo ubiti Custerja in maščevati očetovo smrt, a se zgodba nepričakovano obrne in priče smo rojstvu nove rock zvezde. Pravzaprav je celotna tretja knjiga zaznamovana z maščevanjem in razkrivanjem razlogov, ki glaven junake vodi naprej.

»I’d try anything, to make you pay for what you did.«

Trojica odide v New Orleans, kjer želi Custer s pomočjo vuduja izvedeti, kakšna je njegova vloga in vloga Genesis, a se ne zaveda, da v mestu težko čakajo Cassidyjev povratek. Nenavadna druščina Les Enfants du Sang (Otroci krvi) se želi napojiti njegove krvi in postati vampirji, a njihove načrte (začasno) prekriža Tulip.  Jonathan, Milly, Mako, Lili in predvsem Dee ne izbirajo sredstev. Strelno orožje, mačete, pokopališče so seveda kot ustvarjeni za epski spopad.

Ampak tu je še Xavier, vudu svečenik in še en Cassidyjev prijatelj iz preteklosti, s čigar vudu pomočjo (ob prisotnosti velikanske kače Lutherja!) Custer izve marsikaj, še vedno pa ne vsega. Ali maščevanje uspe ali ne, se boste morali seveda prepričati sami, sam sklepam le, da (tudi) ta zgodba še ni povsem zaključena. In seveda ni edina. Avtorja sta nas na Starra zgolj opozorila, tudi Saint of Killers z izjemo uvoda, je zgolj preteča nevarnost, za katero sicer še vedno ni jasno (tudi dogovor med njim in Custerjem v Masadi je pustil marsikaj odprtega), kaj in kako.

»Is he anything like your other mate,

The one who turned out to be a serial killer and almost murdered us all?«

Mojstrovina, pa je za menoj »komaj« polovica res razburljivega in vznemirljivega branja. Iz dela v del se bolj čuti, kako povezana sta bila ustvarjalca in da sta dihala in živela (upam, da ne dobesedno) to zgodbo – določeni dialogi, opazke, spretno umeščanje naglasov, ostri socialni zbodljaji in še kaj je tisto, kar to zgodbo krasi in dela res tako zelo drugačno od vseh drugih. Nimam pojma, kako Ennis in Dillon peljeta zgodbo naprej, koliko presenečenj, razkritij, potovanj v preteklost in drugih nepredvidljivosti me še čaka v nadaljevanju, ampak lahko le rečem, da sem zelo nestrpen.

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2010

Featured

Konec panka v Helsinkih

Konec panka v Helsinkih

Življenje v državi, ki je bil svojčas onstran železne zavese. Kriza srednjih let. Punk. Nedosanjane sanje. Kriza identitete. Vse to in še več prinaša bridko humoren in še kako realen roman češkega avtorja Jaroslava Rudiša …

Jaroslav Rudiš je v romanu Konec panka v Helsinkih zagotovo avtobiografski – rojen leta 1972, kar pomeni, da je tako razcvet punka v vzhodni Evropi in življenje za železno zaveso izkusil iz prve vrste, poleg tega je bil svojčas tudi menedžer punkovske skupine. Glavni junak Ole jih šteje štirideset in se pogosto spomni dogajanja leta 1987, ko jih je imel 17. Spominja se poti na koncert Die Toten Hosen, kultne nemške punk zasedbe, ko se mu je življenje postavilo na glavo.

Dandanes Ole v vzhodnonemškem mestu čaka konec sveta. Vsaj tako se zdi, ker se mu pod nogami od vrtanja tunelov ves čas nekaj trese, svoje pa naredijo še stari češkoslovaški tramvaji (ljubkovalno poimenovani Husakovo maščevanje), ki vnašajo nemir v njegov bar Helsinki. Ole, ločenec z odraščajočo hčerko, jutro začenja s tableto proti smrti, cigareto in tako skozi dan, vsak dan. Helsinki so brlog, kakršnega boste težko našli, se jih boste pa najbrž spomnili iz mladosti. Notri se lahko kadi, ponudba hrane je omejena (soljanka, marinirani ribji zvitki in krofi iz bližje pekarne), pijače je dovolj, glasba je glasna in skoraj nemogoče je, da bi bil za šankom kdo, ki ga vsi ostali obiskovalci ne bi poznali. »Where everybody knows your name.«

Zakaj se bar v vzhodnonemškem mestu imenuje Helsinki? Tega odgovora vam ne povem. Povezan pa je z Olejevo kratko, a kar uspešno punkovsko kariero in njegovo skupino Automat. Skupino sta ustanovila skupaj s prijateljem Frankom, imela menedžerja Malcolma (seveda kot Malcolm McLaren), veliko koncertov in še več oboževalk. Bila sta Sid in Rotten, le da sta oba preživela. Punk dveh jeznih najstnikov, ki je odmeval in ki ga je bilo konec, še preden je padla železna zavesa.

Frank je eden tistih nenavadnih likov, ki sojih Helsinki polni. Ukvarja se z zgodovino sveta, ki preraste v nenavadno igro namiznega nogometa z Jezusom v golu ter Hitlerjem in Stalinom v napadu, na drugi strani bosta stala Sid in Nancy in še kdo. Tu sta Lena in Ulrike, predvsem s prvo se Ole rad zapleta v včasih filozofske, drugič življenje in tretjič povsem nesmiselne pogovore in razglabljanja ter prepire, obenem pa ves čas razmišlja, ali je z njo nekoč spal. Ne spomni se. Ulrike je tiha opazovalka. Tu so potem Pražan, Olejev nenavadni cimer, ki vneto zbira kuharske knjige, Ramone, Tom, Cindy, glavna (in edina) kuharica Gabi, Frankov starejši brat Torsten in drugi liki, vsak s svojo zgodbo in zgodovino, ki bi si morda ravno tako zaslužila svojo knjigo.

Poleg Olejeve zgodbe, polne spominov na stare čase vihrave mladosti in punk uporništva, ki se prepleta z aktualnim dogajanjem, beremo dnevniške zapise neimenovanega dekleta, katere vlogo spoznamo šele pri koncu. Jasno je, da so zapisi iz leta 1987, zoprn čas za uporniško mladino, ki je želela biti drugačna in si je želela sprememb. Spoznavamo njeno družbo, kjer je glavni Helmut, njen občasno-redni fant, svobodno spolnost, ki skoraj vsak drugi mesec poskrbi za nestrpno čakanje menstruacije in trepetanje, če je slučajno noseča. Ker, včasih bi bila s Helmutom do konca življenja, drugič ga sovraži. Njena prijateljica zanosi in prijatelja pošljejo v vojsko, njo izključijo iz šole in dolgo časa ji vsakdan predstavlja čiščenje vampov v lokalni restavraciji. Seveda se prepira s starši, ne razume se z bratom dvojčkom, ki želi biti vojak ali kozmonavt, ona pa uteho išče v (poceni) alkoholu, drogah, seksu in, ne, ne rock’n’rollu, ampak punku, seveda. Življenje pa se tudi njej postavi na glavo, tudi pri njej so krivi Die Toten Hosen.

»Ole je edini igral za svoje moštvo, toda hkrati je igral proti sebi, in spoznal je, da je v življenju vedno tako in da zato nikoli ne moreš zmagati, ker ti bo naposled vedno zmanjkalo moči.«

In potem bralca preseneti prav poseben manifestLepi ljudje. Napisan v eni sapi, poln sanj, želja, mladostne energije in tudi jeze, z nekaj primeri »slabih praks«, ker so danes največji sovražnik mladih lepi ljudje. Lepih in popolnih, s popolnimi življenji. Saj poznate tisto pesem »Lepi in prazni« oziroma »Pretty vacant«? No, Manifest je delo Olejeve odtujene hčerke Eve, ki ima v sebi očitno kar nekaj očetove punkovsko-uporniške energije, a vendar gredo njeni načrti po spreminjanju sveta v nepričakovano in skoraj tragično smer. Obenem pa povežejo zgodbo in jo pripeljejo do zanimivega in tudi presenetljivega konca.

Punka v Helskinkih je na neki točki res konec. Ko mestne oblasti Helsinke zaprejo in ko Ole s pomočjo Lene, prijateljev in odlično izpeljane gverilske akcije bar odpre na novi lokaciji. Ampak to pač niso več tisti Helsinki … in Ole potrebuje odgovore, zato odide, njegovo zgodbo pa sklene Pražan. Odgovore bo tekom branja iskal tudi bralec – ne le Oleju, ampak najbrž tudi o sebi, svojih življenjskih odločitvah in smeri, v katero gre življenje. Kaj vpliva na nas, kaj nam je pomembno in kakšen je naš vsakdan, česa se krčevito oprijemamo in česa si pravzaprav želimo. Odkrito, iskreno. Sami pa se odločite, ali je knjiga punkovski pljunek v obraz ali pač krepka policijska zaušnica. Vseeno vam pač ne bo.

Rating: 5 out of 5.

Sodobnost, 2021

Featured

The Boys: Omnibus volume 2

The Boys: Omnibus volume 2

The Boys are back in town bi nam najbrž zapeli Thin Lizzy, tale stripovska zbirka (ki nosi oznako Mature Readers) pa najbrž pri mnogih dviguje obrv ali kar obe. Priznam, po prebrani drugi zbirki so se tudi meni začeli koščki sestavljati malo drugače.

Omnibus Volume 1 je predstavil, kdo so The Boys, kakšna je njihova zgodba, kdo so njihovi nasprotniki in zavezniki. In če se komu zdi, da sta šla Ennis in Robertson nemalokrat čez mejo, ga tudi tokrat ta občutek pač ne bo prevaral. Pogosto na meji dobrega okusa, za tiste z dobrim želodcem in predvsem – za vse tiste z malce izkrivljenim smislom za humor. Billy in fantje (ter seveda Female) so pred novimi preizkušnjami, izdajami in pretvarjanji.

Kaj nam druga zbirka prinaša? Morda najpomembnejši del je tisti, v katerem Legend Hughieju pripoveduje resnico o Seven in korporaciji American-Vought. Nekaj o vietnamski vojni, pa 11. septembru in še čem. Ustvarja se nenavadna povezava med Frenchiejem in Female, ki še vedno opravlja najbolj umazane posle za mafijo in to preprosto zato, ker mora. Hughie je vse bolj zaljubljen v Annie, slednja pa izgubi vero v boga, tudi v vsemogoče Seven, a je zato vedno bolj zaljubljena. Navkljub kakšnemu neprijetnemu posteljnemu dogodku.

Ampak, če je Ennis že v Preacherju marsikdaj brez oklevanja in kančka sramu požugal ali kar s prstom pokazal na drugo plat popolne Amerike, je tokrat še bolj iskren. Superheroji z vsemi svojimi napakami so zgolj medij. In superheroji kot taki brez medija, tj. stripov, ki so jih povzdignili v kult, (super)junake in velike odrešenike, ne morejo. In kot vemo, noben medij ne preživi brez zaledja kapitala. Sploh, če mora spodletela dobra dela, prevare in vse, kar je pravzaprav narobe, prikazati in opravičevati na najboljši možen način. In kje je največ denarja? V gospodarstvu? No, ne ravno. V politiki, kakopak. Delovanje lobijev, imenovanja in ustoličevanja, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi, prikrivanje resničnih in dokazljivih (čeprav neverjetnih) dejstev in še kaj.

Good for the Soul, I tell you no lie, G.I., We gotta go now in Rodeo Ruck so štiri naslovne zgodbe, v kateri izvemo vse zgoraj našteto in še kaj. Stari in novi obrazi, zamere in prevare. Okrutne zgodbe. Ugrabljanje otrok in zloraba. Zloraba položaja in moči. Zato, ker lahko. Seksualne orgije, ob katerih bi zardevali tudi ustvarjalci najbolj hardcore pornografije, droge in nasilje. Izživljanje. Prikazovanje resničnega na neverjeten in komaj resničen način. Preslikava popolne družbe običajnemu človeku.

Med vrsticami lahko zaznamo kakšno zamero, ki jo je Ennis gojil do »velikih« in jo izraža na tak, zelo neposreden, pogosto potenciran in maščevalen način. Še vedno ne vemo, lahko pa vsaj slutimo, kaj tako zelo Butcherja žene v boju proti Seven in predvsem njihovemu vodji Homelanderju. Omenjen je Mallory, ki je bil glavni pred Butcherjem in celo to, kako CIA »redi« in vzgaja ter razvija superjunake. G-Men z vsemi mogočimi G-enotami so žrtveno jagnje, najbrž eno od mnogih, kar bomo izvedeli v nadaljevanju. Zagotovo boste vlekli številne vzporednice – tako z drugimi stripovskimi zgodbami, ki ne bodo nikoli več enake, stripovskimi junaki in predvsem resničnim življenjem. Morda je vse skupaj le teorija zarote, ampak – kaj pa, če je vse res?

Stripovska serija The Boys je vsekakor namenjena odraslim bralcem in je več kot le zabava. Brez dlake na jeziku (ali v jajcu), surova, brezkompromisna in iskreno – nikakor za vsak okus. Nikakor pa ne začnite te zbirke odkrivate tu, pri drugem delu, ampak vsekakor pri prvem, saj vam sicer ne bo nič jasno in si boste zelo težko ustvarili celotno sliko. Mene pa seveda zelo zanima nadaljevanje …    

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2019

Featured

Beseda, ki je nimam

Beseda, ki je nimam

Nataša Konc Lorenzutti je ena naših najplodnejših pisateljic in njena dela razveseljujejo tako odrasle kot otroke. Knjiga Beseda, ki je nimam bo mlajšim zagotovo težka za razumet, saj opisuje del ne tako oddaljene zgodovine, ki pa jo vseeno želimo pozabiti. Pa je ne bi smeli.

Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča. Priznam, da se knjige bežno spomnim iz osnovne šole in da je takrat nisem razumel. Pa saj, po drugi strani tudi nisem razumel, kako se je lahko en človek odločil iztrebiti nekaj milijonov ljudi, recimo, da zgolj zato, ker so bili drugačni oz. niso ustrezali njegovim predstavam o popolnosti. Tega dela ne razumem še danes, očitno v sebi nimam te neverjetne zlobe. No, kasneje sem izvedel, da je bila ena od ukradenih otrok tudi moja bivša soseda, eden od sedanjih sosedov pa je v taborišču izgubil oba starša in po koncu vojne pravzaprav ni vedel, kam se bo vrnil. Poslušal sem zgodbe, kaj se je dogajalo z mojim pokojnim starim očetom, ki je bil med vojno zaprt v kar nekaj taboriščih (in od koder je srečno bežal in tudi zbežal). Uničevalo ga je, dobesedno. Moji otroci so se z bridkostjo taborišč in druge svetovne vojne najbrž prvič srečali po zaslugi Dečka v črtasti pižami, prebirali Dnevnik Ane Frank, pogledali pa so si tudi Benignijev Življenje je lepo. Težko jim je razložiti in še težje verjamejo. In ja, na nek način razumem, zakaj želijo mnogi to obdobje kar pozabiti, prenekateri ga ne morejo, jasno pa je, da nam mora služiti kot opomin. Opomin, da se kaj takega preprosto ne sme več ponoviti, pa se žal je in se najbrž še bo.

Nataša Konc Lorenzutti se pri pisanju ni naslonila na eno zgodbo oz. je predstavljena zgodba skupek večjega števila zgodb, ki so se in se še rešujejo in odvijajo. To pomeni veliko raziskovanja in pogovorov ter seveda prav poseben občutek za ustvarjanje zgodbe, ki je resnična, dokumentarna in še vedno fiktivna. Glavna junakinja je Sonja, perspektivna srednješolka, ki po smrti none začne raziskovati (zamolčano) družinsko zgodovino. Nono in njenega brata so med drugo svetovno vojno vzeli staršem, neznano kam pa je izginila njuna najmlajša sestra, Sonjina soimenjakinja. Sprva molči Sonjina mami, njeni mlajši sestri Miji je vse skupaj nepotrebno ukvarjanje z zgodovino, noninega brata že sama misel o tistih časih popolnoma vrže iz tira …

Sonja, ki ima ogromno dela z veliko življenjsko prelomnico, tj. opravljanjem mature, pripravo gledališke igre in opravljanjem sprejemnih izpitov za vpis na AGRFT, za nameček se (nepričakovano) zaljubi, tako vse več časa in misli posveča raziskovanju družinske zgodovine in odkrivanju, kaj se je dogajalo z njeno družino. Zgodb, podobnih njihovi, je vse več, mnoge so prepletene in povezane, spoznavati začne program Lebensborn, kruto dogajanje v koncentracijskih taboriščih iz ust preživelih in predvsem stiske, ki so jih preživeli doživljali kasneje.

Mnogi otroci so vedeli, da so izgubili starše in niso vedeli, h komu se bodo vrnili. Spet drugi niso imeli pojma, kaj se je zgodilo z njihovimi starši (ali sorojenci) in so se po osvoboditvi oz. koncu vojne vračali v neznano. Spoznamo pa tudi nekaj takšnih zgodb, ko so posamezniki leta ali desetletja spoznali, da njihovi starši v resnici niso njihovi pravi starši, da pravzaprav niti posvojeni niso bili, ampak preprosto ukradeni. In kaj sedaj? Se vrniti nekam in k nekomu, popolnoma neznanemu, v drugo okolje, druge navade in povsem drugačen jezik? Ali se po drugi strani pretvarjati, da se nič ni zgodilo in je vse v najlepšem redu?        

V podobni, a sodobni zgodbi se znajde Sonjin fant Vid. Tudi on je posvojen, a sta ga starša posvojila v Albaniji oz. na Kosovem, prepričana, da je vse v najlepšem redu. A saj so bili enako prepričani tudi mnogi Nemci, ki so dobili (ukradene) otroke med drugo svetovno vojno in skrbeli zanje, kot bi bili njihovi. Vida razžira dvom, starša mu povesta, kar vesta, kaj več pa ne izve. Tudi bralec ne in čisto mogoče je, da bo avtorica zgodbo nadaljevala in razpletla v kakšni naslednji knjigi, saj je Vid odločen obiskati Prištino in priti stvari do dna. Kdo je bila njegova mama in na kakšen način je bil posvojen? Sonja splete zanimivo mrežo, ki sega tudi v Nemčijo in pri vsem ji pomaga tudi mama, ki se vendarle odloči potlačiti vso bolečino in ravno tako priti resnici do dna. Pa naj še tako boli. Tako spoznavamo različne metode in vzgibe, zakaj je do kraje otrok sploh prihajalo, kako skrbno načrtovano in beleženo je bilo vse skupaj, kljub vsemu pa je tudi v dobro naoljenem nemškem stroju lahko prišlo do kakšne napake. In prav ta napaka daje Sonjini družini upanje, da bodo našli njihovo izgubljeno oz. »ukradeno« Sonjo. Roman ima zelo odprt konec, tako da morda lahko pričakujemo še kakšno nadaljevanje (ne le Vidove zgodbe) in končni razplet. Srečen konec.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Nobenega prijatelja razen gora

Nobenega prijatelja razen gora

Knjiga, po kateri imam v glavi še vedno zmešnjavo. Knjiga, ki po eni strani govori o popolnem razčlovečenju ter hkrati kaže, kako lahko ne glede na grozljive okoliščine, ostanemo ljudje. Knjiga, ki ne govori o kakšnem neverjetnem prvenstvenem vzponu, ampak o »bivanju« v zaporu na otoku Manus.

Pomisliti bi moral, kdaj sem kakšno knjigo bral tako dolgo, jo nekajkrat začel brati od začetka in posamezna poglavja prebral večkrat. Seveda me je pritegnilo, da imamo opravka s knjigo, ki je bila napisana v zaporu, na mobilni telefon, prek WhatsApp sporočil, v farsiju in ki je drug(ačen) pogled na spopadanje z migracijami. Pogled preživelega, ki je plast za plastjo izgubljal samospoštovanje, a ostal poln optimizma in ohranil razmišljujočo, kritično in predvsem lirično žilico. Konec. Kakšen konec, če je vse skupaj lahko zgolj začetek.

Avtor te nenavadne knjige je Behrouz Boochani, kurdski novinar iranskega porekla, sicer oster in pronicljiv raziskovalni novinar, ki je moral tudi zaradi svoje družbene angažiranosti (in seveda vojne, ki je na tistem področju nekaj vsakdanjega) bežati iz rodne države. Kurdi so narod gora in tako ni čudnega, da so spomini na otroštvo, na gore in na kostanjelistni hrast, njegovi edini prijatelji. Ni bežal v Evropo, temveč proti Avstraliji, ki jo imamo tudi pri nas skoraj za obljubljeno deželo. In če smo pri nas vajeni brati zapise in pričevanja beguncev, ki se peš odpravijo prek Azije in nato Evrope v boljši jutri in nas predvsem mnogi angažirani novinarji redno obveščajo tudi o številnih nesrečnih čolničkih, barkačah in ladjah z begunci, imamo morda tokrat prvič opravka z zapisom o tem, kako je bežati v drugo smer. Izvemo, kako se je skrivati in čakati na priložnost, trepetati z mnogimi sotrpini na prenatrpanih plovilih, se upirati neurjem, preživljati neskončno dolge dni in noči ter gledati umirajoče okoli sebe. Bridko in pretresljivo.   

In potem motor ugasne in ga ni mogoče oživiti. In pravzaprav je edina možnost, da preživiš ta, da te reši vojaška ali policijska patrulja, kar pa največkrat pomeni zgolj eno – vrnitev nazaj tja, od koder si odšel. Bežal. No, in potem je še druga možnost – da te zaprejo v kakšen migrantski dom, ki pa ni prehodnega značaja. Zapor. Na majhnem otoku sredi ničesar (oz. sredi oceana), kjer te lahko pozabijo, pa nihče niti vedel ne bo. In takšno usodo je leta 2013 doživel Boochani in jo preživljal kar štiri leta, pa potem še dodatni dve leti. Sam, osamljen. V svojih mislih in brez prave želje, da bi postal del kakšne skupine v zaporu, pa čeprav bi mu to morda prineslo kakšen priboljšek, košček mila, cigareto več ali občutek varnosti.

Nobenega prijatelja razen gora ni dnevnik. Opažanja, domislice, poezija, misli, utrinki, ki so le uvod v dolge zgodbe, kjer se bralec spopade z bedo, bedo bede in še večjo bede zaporniškega življenja (ničvrednega) migranta. Vse pod kontrolo in skrbnim nadzorom Avstralije. Kiriarhični sistem in njegovo delovanje je predstavljeno in razgaljeno – prizadeti trpljenje, stopnjevati strah, sejati sovraštvo in seveda – slediti, kimati, molčati in ubogati. Danes tukaj, jutri povsod.

Le redke osebe imajo imena. Avtor jih poimenuje po kakšni značilnosti (npr. Človek s širokim nasmehom), značaju (npr. Govedo) in nato zelo jasno opiše, zakaj ima nekdo tako ime oz. vzdevek in kaj ta oseba predstavlja v zaporu ter kako usmerja zaporniško življenje.  Tudi Manus ima, kot vsak drug zapor, neko svojo hierarhijo, pravila in seveda nadzornike ter šefe. Pa niso osebe, ki branje naredijo tako pretresljivo, ampak neživljenjski pogoji (huda vročina, komarji, pomanjkanje hrane in pijače, nemogoči higienski pogoji, slaba zdravniška oskrba, izpostavljenost vročini itn.) in seveda odnosi – med zaporniki, ki so se na Manus stekli iz različnih držav in kultur, s številnimi spori in nesoglasji, med varnostniki (Papuji in Avstralci) ter seveda kot celota v tem nemogočem zaporniškem kotlu.

Boochani pa je še vedno sposoben opaziti, videti in prepoznati ljubezen med staršem in otrokom, moškim in žensko, lepoto v cvetlicah, nekaj nadzemeljskega v deblu kokosove palme ali pač nerealno čudovitega na z zvezdami posutem nebu. Najbrž bi večina obupala in si, kot mnogi, prerezala žile, da le ne bi več prenašali tega trpljenja, on išče in opisuje lepo, lepše in čudovito. Zares neverjetno. Seveda ob vsem grdem, pokvarjenem zlobnem in nečloveškem, ki je vseprisotno in ga počasi stiska za vrat. Preda se ne, vztraja. Sanja in upa na boljši jutri. Kako posebno in pomembno delo je, potrdi spremna beseda oz. esej soprevajalca Omida Tofighiana, ki poskrbi za dodatno dimenzijo dojemanja pomena in pomembnosti tega dela. Zares težka knjiga, ki pa jo je vredno prebrati, saj opozarja na marsikaj, kar se nam dogaja in odvija pred očmi, pa morda tega sploh ne opazimo. Knjiga, ki nek napačno idealiziran svet kaže v povsem drugačni luči, mnogo bolj okrutni in neprijazni. Pač knjiga, ki da misliti.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Tujci

Tujci

Pisana zbirka kratkih zgodb ima zelo jasno rdečo nit – odtujenost. Prebirati zgodbe po (in morda tudi pred) obdobju, ko smo dneve, tedne in mesece preživljali v izoliranih mehurčkih, ločeni od vsega in vseh in se – resnici na ljubo, odtujili, je vse prej kot preprosto.

Avtorica Manka Kremenšek Križman je v zgodbah odlično, morda na trenutke celo avtobiografsko (nekateri junaki oz. junakinje nosijo nega od njenih dveh priimkov), slika različne oblike odtujenosti. Nerad, a priznam, v nekem odlomku sem prepoznal celo sebe – kako se med složna in razumevajoča partnerja in v njun spoštljiv odnos naseli tišina. Tišina, ki je vse glasnejša in ki glasno odmeva, dokler partnerja ne oglušita in se, spet tiho, razideta.

Avtorica res pristno in presunljivo slika stiske odtujenosti oz. odtujevanja. In ne le med partnerji. Prijatelji, sodelavci, sošolci, zapleteni družinski odnosi med starši in mladoletnimi otroci ali med odraslimi in njihovimi starši. Odnos do jezika, domovine, tujcev, celo do spominov. Vračanje v preteklost in obujanje spominov na neke druge čase ter hkrati sanjarjenje o tem, kako bi lahko bilo, če bi bilo. Vse se zdi tuje in zlagano. Drugačno, popačeno, neresnično.

Tisto, kar je vsaj za večino značilno, velja tudi za junake teh zgodb. Ne obupavajo, ampak se borijo. Ni jim vseeno. Nihče pravzaprav ni rad samotar in vsakdo si želi bližino. Glas, obraz, dlan, ramo, telo. Nekoga, ki posluša in sliši. Nekoga, ki govori in zaupa. Zdi se preprosto, pa seveda ni. Tako kot tudi zgodbe niso in čeprav bi lahko opisoval vsako posebej oz. jo opisal s stavkom ali dvema, iskreno povedano ne vem, če ima smisel. Prepričan sem, da bo vsak od vas zgodbo razumel in dojel drugače. Se s kakšno poistovetil bolj in z drugo manj, seveda mu bo kakšna povsem tuja. Pa smo spet pri odtujenosti. Borbi navkljub nekaterim uspe in drugim ne.

Vsekakor sta me pretresli zgodbi Pozabljanje I in Pozabljanje II, ki govorita o izgubi mlajše sestre in spopadanju z nenadno izgubo. Survivor I, kjer najprej spoznamo avtorja zgodbe o sirskem beguncu, ki se sicer ne naključno, a tudi brez želje pojavi v vlogi razsodnika o zahtevnem begunskem vprašanju (nekaj, kar bo kmalu spet aktualno), v Survivor II pa potem preberemo zgodbo tega sirskega begunca, ki si želi priti čez drugo črto, do »jebene pice« in »jebene kokakole« ter »jebenega življenja«. Ni preprosto. Presenetilo me je, pa se mi zdi, da povezave nisem našel, da se odlomek iz zgodbe Survivor I, kjer pisatelj opisuje svoj vsakdan, skoraj identično ponovi v zgodbi Karel Antončič gre jutri domov. In čisto mogoče se boste med branjem zgodbe Bicikla spomnili na film Sleepers, kjer uvodoma skupina preveč razigranih mulcev ukrade voziček s hot-dogi in jih prodajalec neusmiljeno preganja po newyorških ulicah …     

Pri našem spoprijemanju in borbi z različnimi oblikami odtujenosti je ključen pravzaprav čas, kot avtorica odlično zaobjame in sklene v zaključni zgodbi, Razglednica iz Prage.

»Tistikrat je nekaj umanjkalo, vendar nisem prepoznala, kaj naj bi to bilo. Zdaj vem. Ni bilo slovesa. To je tisto, kar se ni izpolnilo. Za slovo od nekoga ali nečesa potrebuješ čas. Če ga nimaš, se moraš ustaviti in si ga preprosto vzeti. Ker enkrat te bo vse dohitelo. Vse.«

Čas si vsekakor vzemite tudi za tole razgibano zbirko zgodb Tujci. Vredna branja in razmisleka.

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Featured

Odloči naj vojna

Odloči naj vojna

Malce nehvaležno je pisati o zadnjem delu trilogije, ne da bi se navezal na prva dva dela. Joe Abercrombie je s trilogijo Prvi zakon navdušil odrasle ljubitelje in poznavalce fantazije, zasnoval je razgiban svet, pester nabor samosvojih karakterjev ter precej zapleteno zgodbo, polno krhkih zavezništev in toliko bolj izrazitih izdaj.

Trilogija Prvi zakon je zgolj slaba polovica bogatega niza, ki ga je britanski avtor nadgradil še s tremi samostojnimi nadaljevanji in zbirko kratkih zgodb. Pozornemu bralcu zadnjega dela bo kaj hitro jasno, kje zgodba ni dobila nekega konca in se lahko nadaljuje. Prvi del nosi naslov Klic orožja, nadaljevanja pa Na vešalih. Priznam, da sem se s prvim delom precej mučil, ni me navdušil, saj se mi je zgodb zdelo preveč in nikakor nisem mogel najti neke povezovalne niti, poleg tega se je treba navaditi na nek povsem drugačen svet, odkriti fantazijske elemente itn.

Na kratko – imamo Unijo, ki je tik pred vojno. S severa grozijo severnjaki pod vodstvom okrutnega Bethoda, ki napadejo Anglejo. Z juga prihajajo Gurki, ki svoj pohod začnejo v Dagoski. Glavni junaki so iznakaženi in neusmiljeni inkvizitor Glokta den Sand (ki tudi s cinizmom močno spominja na Tyriona Lannisterja iz Martinove Igre prestolov), barbarski bojevnik Logen Devetprsti z vzdevkom Krvavoroki in vase zagledani mečevalec Jezal dan Luthar. Potem se počasi začnejo odkrivati in predstavljati še drugi akterji – mogočni čarodej Bayaz, tiha morilka Ferro, pravični vojak Collem West in njegova sestra Ardee, številni Logenovi prijatelji in sovražniki, kraljevi dvor, bogati in vplivni odločevalci iz ozadja ter seveda razmerja med njimi. Sedaj, ko imate na voljo že celotno trilogijo, vam priporočam, da jo preberete v kosu. Meni se je Klic orožja zdela res predvsem uvod in predstavitev. Navdušila in prepričala me je potem druga knjiga – Na vešalih. Tu se zgodba (podobno kot vojna) zares razživi, predvsem po zaslugi nenavadne druščine, na čelu katere je čarodej Bayaz, ob njem pa tako Jezal kot Logen in še kdo; ki gredo nekajkrat skozi pekel in nazaj, da bi prišli do neznano česa. In odšli nazaj. Tu se izkaže avtorjeva sposobnost tkanja in prepletanja zgodbe, skozi odlične dialoge, nepredvidljivost in predvsem tekoče dogajanje.

Zadnji del, Odloči naj vojna nas bo popeljal skozi številne bitke, nepričakovana zavezništva, zmagovalce in poražence, ubite in preživeli, čudeže in čarovnije, izvedeli bomo skrivnost Prvega zakona in še marsikaj drugega. Logen Devetprsti se mora soočiti z morda najtežjim nasprotnikom – Bethodom in kar je še huje – takorekoč služiti Uniji. Krvavoroki še ne bo mirno spal. A je to le ena od bitk, ki ga čaka. Bayaz (ali Prvi med magi) prevzema kontrolo in se izkaže kot glavni lutkar, ki niti drži v svojih rokah in z lutkami dela po lastnih željah. Jezal dan Luthar postane novi kralj, a kaj kmalu spozna, da vladanje in odločanje sploh nista preprosta, nemalo težav ima tudi v lastni spalnici in seveda pride do spoznanja, da v resnici ni on tisti, ki vlada. V glavni vlogi se bralcu pokaže inkvizitor Glokta, ki se dnevno spopada z lastnimi bolečinami in strahovi, saj je ostal dolžan nemalo denarja povsem napačnim ljudem, po drugi strani je okruten in neprizanesljiv inkvizitor, ki ne pozna milosti in ima res ogromno dela z vsemi plemiči in drugimi mogočneži, ki si želijo zasesti kraljevi prestol. Zapletena razmerja, zahtevno branje in res ogromno vsebine. Glavno vprašanje pa je – kaj je v resnici Seme?

Lahko bi rekli, da je Abercrombie (podobno kot drugi sorodni avtorji) ustvaril sicer fantazijski svet, ki je podoben aktualnemu. Že sama poimenovanja (Unija, Angleja, Gurki, …) namigujejo na to, kot seveda tudi številne zakulisne igrice, ki so povezane z denarjem, (sumljivimi) posli ter strateškim prekupčevanjem in kupčkanjem. Politika, oblast, nadzor, vojne, dobičkarstvo, zavezništva, preudarnost in še kaj. Varovanje meja, preteče nevarnosti, posamezna povezovanja in sklepanja zavezništev, stare in nepozabljene zamere, skriti in nepričakovani junaki, … Pravzaprav že kar preveč očiten in nazoren prikaz tega, kako se dandanes vodi svet in kam nas vse to vodi … vsekakor si želim, da bosta založba in prevajalec (Sergej Hvala) nadaljevala delo in da bomo lahko v slovenščini prebrali še ostale štiri knjige iz serije.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Feuer Frei

Feuer Frei

Knjiga, po kateri boste obsedeli s cmokom v grlu. Žal vam bo, da ste jo prebrali in trenutek kasneje se boste zavedli, da ste jo morali prebrati. Tako zelo neverjetna, pa hkrati prekleto mogoča. Feuer Fre Gorazda Garvasa bo knjiga, o kateri se bo veliko govorilo.

Gorazd Garvas je psevdonim, pa hkrati Feuer Frei pripoveduje o resničnih dogodkih. Gorazd Garvas je obenem ime glavnega junaka, ki ob koncu zagreši pokol in razdejanje, ki bi ga zlahka postavili ob bok Breivikovemu in za katerega si vsekakor želimo, da ga ne bi nikoli doživeli. Tisto najbolj pretresljivo je seveda zavedanje, kako preprosto na nek način je lahko nekaj takega načrtovati, organizirati in celo izpeljati.

Gorazd Garvas je dokaj običajen fant. Njegovo pot začnemo spremljati v otroštvu, ko ima že težave zaradi prekomerne teže in je tarča zbadljivk ter nagajanja vrstnikov in seveda starejših otrok. Družina je bolj ali manj disfunkcionalna. Mama sicer ljubeče skrbi zanj in za mlajšo sestro, a se bo predvsem v nadaljevanju pokazalo, da si pred sinovimi težavami in preobrazbami zatiska oči. Oče ima težko roko, je vzkipljiv, še najbolj zvesto predan alkoholu in sumljivim poslom ter praznim obljubam. Kupov denarja ni, novega avta in sanjskega potovanja na Škotsko tudi ne. Še več – njegovi slabi posli jim pred domača vrata pripeljejo ogoljufane znance in prijatelje, ki zahtevajo nazaj svoj denar, v hišo izterjevalce, svoj vrhunec oz. dno pa doseže z deložacijo. Babica, ki živi z njimi v večstanovanjski hiši, je večino časa tiho, do mlajše sestre pa Gorazd kasneje začne gojiti tudi malce bolj intimna čustva.

Knjiga je pisana v obliki kratkih poglavij, skoraj dnevniških zapisov, kjer Gorazd opisuje, kaj se mu dogaja in kako doživlja te stiske, nerazumevanje okolice. Če sprva nima nobenega prijatelja ali vsaj zaščitnika, kasneje nikakor ne dobi dekleta. Njegovo zatočišče so računalniške igre, hrana, prebiranje vojaških revij, masturbacija, kasneje pa alkohol in nacizem ter poveličevanje njihovega dela.

Bralcu se bo morda zdelo nemogoče in neverjetno, da bi nekdo doživel tako preobrazbo, ampak … nekdo, ki je vedno zasmehovan in spregledan, potisnjen na stran in rob, seveda z velikimi očmi in morda kančkom domišljije opazuje okolje in ljudi, ki jim uspeva. Seveda so drugačni od njega, ampak ta drugačnost postane moteča, preteča in nevarna. Seznam je vse daljši. Na neki točki je človeku pač dovolj. In ne, seveda to ni razlog za načrtovanje pokola oz. maščevanja, niti dejanja ne opravičujem, zgolj razmišljam, kaj lahko nekoga privede do tega. Vsak od nas pač pozna nekoga, ki je šel tudi skozi bolj dramatične preobrazbe (od običajnih najstniških in uporniških), plaval v nevarnih vodah in morda celo utonil. Vsekakor se tu še enkrat več pokaže pomembnost družine – vzorci, ki jih otrok prinese od tam, opora staršev, varnost in ljubezen. Če je otrok, sploh pa najstnik, preveč prepuščen sam sebi, se pač lahko zgodi karkoli.

Seveda je neobičajno, da se poistoveti z ideologijo, ki je vse drugačno in pravzaprav vse tisto, kar je on sam, načrtno uničevala. Gorazd pač uživa ob gledanju Generacije X (film, v katerem nastopata odlična Edward Norton in Edward Furlong, odlično pa prikaže prisotnost rasizma v ZDA), prebira knjige o drugi svetovni vojni in sanjari … kako je on tisti, ki nekomu razbije glavo, kako se nasilno odzove na provokacije, brez milosti pobija provokatorje, čefurje, črnuhe in še koga.

Tisti najbolj zanimiv trenutek, vsaj zame osebno, se zgodi, ko Gorazd s prijateljema odide na zabavo, pridejo v lokal, kjer sta za mizo dva čefurska para in kamor kmalu zaide še onemogel pijanček. In kaj storijo? Pomagajo natakarici in pijančku ter podarjene konjake podarijo naprej, osovraženim čefurjem. Seveda poslušajo pripovedi kameradov skinheadov v Sodčku (še pomnite zloglasni bar na Trubarjevi?), kako se je nekdo junaško stepel, sanjarijo, kako bodo tudi sami nekoč storili nekaj pomembnega, o čemer se bo govorilo po ulicah. Ampak … Gorazd kaj več kot udarca po avtu ni sposoben. Ne bo udaril, brcnil in si vsakič znova želi, da bi to namesto njega storil nekdo drug. Ta dvojna plat – tiho prenašanje udarcev in žaljivk ter goreča želja, da bi vendarle (nekdo) storil nekaj (nasilnega), je vseprisotna. Podivjan grizli je pravzaprav mehek plišasti medvedek.

Zanimivo je tudi, kako je avtor izpostavil nekatere osebe, jim namenil samostojno stran ali dve – to so dekleta, ki so šla čez njegovo življenje – prijateljice, znanke, objekti poželenja in sanj. Nič več kot to. Knjiga je polna fantazij in videnj, ki so spretna vtkana v pripoved in bralec včasih ni prepričan, ali se je nekaj zgodilo zares ali le v Gorazdovi glavi. In tako se lahko tolažimo, da enako velja tudi za zadnji del. Da si je Gorazd vse skupaj le predstavljal. Obenem se bojim, da si bodo mnogi zapisano predstavljali povsem narobe. Naj ostane pri fikciji. Feuer Frei naj ne bo bojni krik, ampak bolj krik na pomoč in klic k poslušanju in sodelovanju.

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Featured

Kaj razmišlja moj najstnik?

Kaj razmišlja moj najstnik?

Priročniki mi niso blizu, taki o vzgoji sploh ne. Predvsem zato, ker še vedno trdim, da je vsak otrok edinstven in ga je treba kot takega jemati (in sprejemati), zato tudi ni enotnega recepta, kako jih vzgajati. Sploh pa ni recepta, kako vzgajati najstnika …

Težko bi rekel, da se vsake toliko časa znajdem v situaciji, ko sem pri vzgoji mojih dveh (tretji je na pragu najstništva) najstnikov povsem nemočen in nimam pojma, kaj storiti ali reči. Vsak dan se znajdem v takšni situaciji. Zjutraj razmišljam, kaj mi bo prinesel dan, čez dan potem skušam nekako krmariti in zvečer sledi nova doza razmišljanja, pogovarjanja, analiziranja, iskanja napak in dobrih stvari. Težko je. Ne želim se sploh spuščati v to, kakšna vzgoja je dobra – represivna, permisivna, demokratična, … to mora odkriti vsak starš in je še kako povezano z otrokovim karakterjem. Lahko vam sicer povem, da se mi zdita tako permisivna kot represivna zelo napačni, demokratična pa vsaj v mojem primeru zelo neučinkovita. Potrebno je kombiniranje, ključno pa je pravilno odzivanje in predvsem komunikacija ter zaupanje. Če vam otrok ne bo zaupal, se z vami ne bo želel pogovarjati in ko bo med vami naenkrat tišina, takrat ste otroka izgubili.

Časi se spreminjajo in tako se spreminjajo tudi vzgojne metode. In kot starši se moramo čim prej sprijazniti, da pač nič več ni tako, kot je bilo, ko smo bili mi otroci oz. najstniki. Otroški možgani in telesa se spreminjajo in tako tudi obdobje najstništva pogosto pride prej. Najstniški možgani so povsem drugačni, danes je ključno ugajanje, biti del množice, v vsakem trenutku jim je na voljo neskončno veliko informacij in seveda so potem tu še različne pametne naprave, ki so današnjo mladino (pa ne le njih!) dobesedno zasužnjile.

Knjiga Kaj razmišlja moj najstnik je razdeljena na četrta poglavja – Razumevanje najstniških let, Vaš 13-14 letnik, Vaša 15-16-letnica in Vaš 17-18-letnik. Ne glede na to, kako zelo se je vse spremenilo, je pravzaprav pomembno, da vi ne pozabite, kakšni ste bili v tem obdobju – najbrž uporniški, radovedno, jezikavi, odrezavi, tudi nesramni in morda žaljivi, vedeli in znali ste vse, želeli ste se postaviti na svoje noge in uživati samostojnost. In današnji (torej naši) najstniki niso čisto nič drugačni. Dekleta ali fantje. Mi smo drugačni, tako kot so bili naši starši. Mame in očetje. In še enkrat več – vzorci, ki jih mi prinesemo v starševstvo, so ravno tako pomembni. In želja, da ne bi ponavljali napak naših staršev, je včasih le želja.     

Knjiga je napisana preprosto – na hitro razloži vedenje najstnikov in ponuja splošne odgovore, kako se odzvati. Odziv je pogosto napačen, preveč impulziven, kot bi zaloputnili z vrati. In vemo, da to ni nikomur všeč. Tisto, kar moram pri knjigi res pohvaliti in izpostaviti, je to, da je vsak primer orisan z obeh plati – najstnikove in starševske, priporočen odziv pa je naveden tako v tistem hipu (nekega neljubega dogodka) kot tudi na dolgi rok. Tu so recimo jim običajni najstniški problemi – spopadanje z mozolji, neprijeten (hormonsko pogojen) vonj, kupovanje prvih nedrčkov, brezbrižnost, spori s simpatijami in prijatelji, oblačila, alkohol, laganje, obsedenost s telovadbo, preklinjanje in še bi lahko naštevali, ampak tako vam je najbrž jasno, da je knjiga zastavljena res celovito.

Nekatera najbolj pereča vprašanja imajo poseben del, imenovan Načrt preživetja za najstnike. To so zadeve, ki prehajajo normalne najstniške okvirje – spolnost in kontracepcija, spolna usmerjenost in identiteta, privolitev in spolni odnosi, pornografija, pomoč pri testih, družbena omrežja, medsebojna komunikacija, pritisk vrstnikov in težave s prijatelji, samopoškodovanje, sestavljene družine, težave s prehranjevanjem ter v zadnjem obdobju izpostavljeni in žal vse bolj pogosti ter izraziti anksioznost in depresija ter seveda droge. Poleg same težave je v teh izpostavljenih poglavjih predstavljenih 8 ključnih načel ter nasveti za različne starosti naših najstnikov, saj vemo, da sprva banalne težave lahko kmalu postanejo vse globje in če se bo znal otrok (in vi) z nečim uspešno spopasti pri trinajstih, bo uspešen vzorec prenesel tudi v naslednja (pa ne le najstniška) leta.   

To ni knjiga z uspešnimi recepti za vzgojo najstnika in notri boste zaman iskali točno tak primer, kot je vaš. Takšni so zapisani v vaši knjigi spominov. Morda boste našli ključ do uspeha – kako se odzvati in kako komunicirati ter predvsem, kako razumeti besede in dejanja vašega najstnika. Zakaj sem napisal morda? Zato, ker si starši pogosto zatiskamo oči in se delamo, da se našemu najstniku in nam to ne dogaja. Če sprememb niste opazili, potem ste pri vzgoji nekje že zgrešili pot in vas najbrž že za naslednjim ovinkom čaka presenečenje – strm spust v temen prepad najstništva. In knjiga Kaj razmišlja moj najstnik? je lahko vaša svetilka …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Preacher: Book 2

Preacher: Book 2

Prva knjiga Preacher me je seznanila z nenavadnim triom – vsemogočnim pridigarjem Jessejem Custerjem, njegovim dekletom Tulip in vampirskim prijateljem Cassidyjem ter njihovo nemogočo misijo – poiskati Boga. Seznanila, navdušila in prepričala, da pri prvi nisem nehal.

Druga knjiga se začne kar nekako mirno, skoraj spokojno, čeprav ne traja dolgo … najprej je tu Jesus deSade, ekscentrik, ki za svoje orgije potrebuje ogromne količine drog, o spolnih praksah pa ne bi … prepričan sem, da si boste sami ustvarili vtis. Tudi kakšne nore domislice ne boste spregledali in jasno vam bo, zakaj je imel urednik veliko težav s prepričevanjem odgovornih na založbi, da ne bodo ogorčeni Američani vse skupaj zažgali.

In potem je tu Grail, nenavadna organizacija, za katero se zdi, da v resnici vodi celo igro. Tudi to, v katero je vpleten Custer. Pravzaprav igro vsega na svetu in seveda želijo, da tako tudi ostane. Njim odgovarjajo vsi, odklonov pa ni. Religiozni fanatiki, ki že tisočletja ohranjajo čisto kri in imajo za skorajšnji konec sveta že novega mesijo … na čelu organizacije je bulimični Allfather D’Aronique, že 112. po vrsti, okrutni in vsevedni požeruh.

»We work fort he most powerful organization ever to exist. We own presidents. We run countires. We walk between the raindrops.«

In seveda nenavaden zaplet … Cassidyju ubijejo dekle (ki jo je spoznal na koncertu Grateful Dead) in ko enkrat izve, da se je to zgodilo zaradi drog, želi najti krivce. Kar ga najprej pripelje do dveh zasebnih detektivov, ki se ukvarjata s spolnimi prestopništvi, po nekem bizarnem naključju pa se z njima poti križajo tudi Herr Starru, posebnemu odposlancu in neusmiljenemu vojaku Graila. Orgija postane masaker, Cassidy reši Tulip tako, da se izda za Custerja in Starr ga odpelje v Masado. Masada je Grailova trdnjava nekje v Franciji, ki jo je težko najti in še težje osvojiti in kot taka predstavlja imenitno pribežališče, skrivališče in zavetišče za vse, kar Grail počne, pa ne želijo, da bi za to vedel kdo drug. Kar tako ali tako velja za vse njihovo delo.

»You can’t fuck your sister and expect mnuch good to come of it.«

V ječah Masade je en prav pomemben in poseben jetnik, ki bo zagotovo vplival na nadaljevanje zgodbe. Ne gre pa spregledati dveh zelo zanimivih »stranskih« zgodb … prva o Jessejevem očetu, ki mu jo zaupa njegov vietnamski soborec Space in kjer Jesse izve o svojem očetu marsikaj zanimivega, vsekakor tudi številne podobnosti. Druga pa je zgodba o Cassidyju (npr. kako mu je ime), ki kar ostro dregne v rano irskega osvobodilnega boja. John Wayne, Clint Eastwood, mačka v WC-ju, nenavadno parkiranje kolesa in še kaj. Seveda se tudi tu pojavi Saint of Killers, razkrije se nenavadna sorodstvena vez, okrepi se prijateljstvo med Custerjem in Cassidyjem, ljubezensko razmerje med Custerjem in Tulip pa je (in najbrž bo vedno bolj) še vedno na preizkušnji.

Si upam ugibati kaj sledi? Pravzaprav ne. Jasno mi je, zakaj je po tej drugi seriji prodaja začela rasti in da so bili ljudje vedno bolj pozorni na Preacherja. Zgodba je kompleksna, zapletena in nepredvidljiva. Skratka, ima vse, kar odrasel bralec pričakuje od dobrega stripa. Ennis in Dillon sta res vedela, kaj počneta.  

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2010

Featured

Preizkus

Preizkus

Sylvaina Neuvela ne poznam in njegove mednarodne uspešnice The Themis Files nisem prebral. Preizkus sem naročil v prvi vrsti zato, da podprem delo nekaj kolegov, ki so poskrbeli za izid knjige pri nas in seveda tudi zato, ker me je pritegnila vsebina.

Povzetek povzetka bi bil tako nekako – Idir opravlja preizkus za pridobitev britanskega državljanstva. Preizkus je sestavljen iz 25 (banalnih) vprašanj, ampak pravilni odgovori odločajo o njegovi in usodi njegove družine. Potem pride do nenadnega preobrata in Idir se znajde v položaju, ko lahko odloča o življenju in smrti in je soočen z vrsto res težkih moralnih odločitev. Vsak bralec se bo strinjal, da se sam v takšnem položaju ne bi želel znajti.

Zgodba se dogaja v ne tako oddaljeni prihodnosti, a zdi se, da migrantske krize napovedujejo, da bodo tovrstni preizkusi za pridobitev državljanstva kmalu postali nekaj samoumevnega. Marsikje po Evropi so pogoji že sedaj ostri, a se bodo skoraj zagotovo še zaostrovali, sploh ob politični retoriki, da so migranti teroristi, džihadisti, posiljevalci in pač vse slabo. Ne, nihče od nas ne bi želel biti v tej vlogi oz. tem položaju, sploh v današnjem času.

Idir je z družino, ženo in dvema otrokoma, v Veliko Britanijo prišel oz. pobegnil iz Irana. Da se jim je tudi tam zgodilo marsikaj groznega (puške, streljanja, klečanje, strah) in da se je tam za njihovo dobro žrtvovala žena, je jasno skozi pripoved. In čeprav se sprva zdi, da je Velika Britanija popolna, mora Idir opraviti preizkus. 25 vprašanj. Od tako banalnih »Kateri svetnik je zavetnik Walesa in kateri dan mu je posvečen?«, morda »Javni prevoz je prijazen do narave. Je ta izjava pravilna ali napačna?« do recimo »Katerega leta je v bitki pri Bosworthu umrl kralj Rihard III.?« ali celo »Koliko je bila stara Mary Stuart, ko je postala kraljica Škotske?«. Pomislite, da se odločite preseliti na Kitajsko, Japonsko, morda v Brazilijo ali v kakšno od evropskih držav in dobite na mizo takšen vprašalnik. Včasih sicer s po štirimi možnimi odgovori, ki pa so vsi precej verjetni. Bi znali odgovoriti na 25 takšnih vprašanj o Sloveniji?

Idir odgovarja. Nekaj zna, nekaj sklepa, malo razmišlja, se spominja življenja v Iranu, povezuje spomine in asociacije. A pri preizkusu je pravzaprav bolj pomembno to, kako Idir počne vse drugo. Kajti, ni se znašel le na preizkusu, ampak v posebnem eksperimentu, kjer usposobljeni ljudje preko simulacije spremljajo in opazujejo vsak njegov gib, grimaso, odziv na seksizem, majhne zvijače … pač, nekakšen Veliki brat, ki mu bo morda dodelil državljanstvo. On ta čas leži na bolniški postelji, priklopljen na vse mogoče naprave in preizkus opravlja skozi virtualno resničnost. On tega ne ve.

In potem se zgodba zlomi, ko v stavbo vdrejo teroristi, začnejo streljati, jemati talce in zgolj zato, ker je želel pomagati ustreljenemu človeku, na piko vzamejo Idirja. Samarijan je vzdevek, ki ga dobi. Vsakih 15 minut bo moral on izbrati med dvema naključno izbranima, kateri bo živel in kateri umrl. Kako resno je, spoznamo po prvih 15 minutah, ko se Idir ne more odločiti in umreta oba. Ampak še enkrat – vse je preizkus, eksperiment. Skrbno načrtovan in strokovno nadzorovan. Talci so premišljeno »nastavljeni«, dialog voden in se vrti okrog vprašanj preizkusa, ki se še vodji teroristov zdijo popolnoma trapasta, a seveda je vsak sklop, vsaka faza bolj zahtevna. In Idirjevi odzivi so tisti, ki prinašajo točke. Točke pa državljanstvo, ali izgon nazaj v Iran.

In sedaj pomislite … kaj se vam vrti po glavi, ko tudi na naših ulicah srečujete takšne in drugačne ljudi, za katere je jasno, da niso Slovenci, pa tudi turisti ne? Kolikokrat vaše misli potemnijo, ko na ulici ne slišite več slovenskega jezika in se morate vi po trgovinah in celo uradih truditi v kakšnem tujem jeziku, da dobite želeno? Ne, seveda ni nič od tega prav, ampak kaj pa je prav? Bi vam bilo prav, če bi vam »tujec« rešil življenje? Bi vam bilo ljubše, če bi za naslednjo smrt izbral nekoga poleg vas? Knjiga Preizkus je vsekakor odličen preizkus naše moralnosti in zavedanja, da na svetu pač nismo sami in da smo na v naslednjem hipu lahko tudi sami na drugi strani. Drugi strani življenja, drugi strani biti nekje domačin.

Kakorkoli je zgodba kratka, je vse prej kot preprosta. Tako za branje kot spremljajoč razmislek. Vodja teroristov se zdi kot Idirjeva vest, včasih dobra, drugič slaba, a mu vseeno ne da miru in ga ves čas izziva. Izzvan je tudi bralec. Knjiga, ki jo boste (najbrž) hitro prebrali, a vam še dolgo ne bo dala miru.   

Rating: 4 out of 5.

Proksima, 2021

Featured

The Boys: Omnibus volume 1

The Boys: Omnibus volume 1

Garth Ennis je človek, ki je kriv za odlično stripovsko serijo Preacher. In ko med brskanjem naletiš na delo istega avtorja, ki je za nameček označeno (in zelo težko prevedljivo) kot delo, ki bo »out-preach the Preacher«, ne razmišljaš. In če je bilo v kultnem stripu Watchmen zastavljeno vprašanje, kdo bdi nad početjem superjunakov, imamo zdaj odgovor na dlani – The Boys.

The Boys so nenavadna druščina, ki (neuradno) deluje pod okriljem CIE in skrbi za to, da številni superheroji ne zlorabljajo svojih (super)moči. Sama zgodba je seveda zanimiva, saj je jasno, kako močne so nekatere stripovske založniške hiše ion da so nekateri junaki pravzaprav nedotakljivi. In če je DC sprva še kazal interes, pa potem vse skupaj prepustil svoji podzaložbi Wildstorm, ki pa so po prvih šestih izdajah obupali nad projektom, ki sta ga Ennis in Darick Robertson (glavni ilustrator) odnesla na založbo Dynamite. In če sem se že pri Preacherju spraševal, kako je Ennisu uspelo s tako brezkompromisnim in mnogokrat vsebinsko spornim in grafično zelo nazornim stripom sploh priti v javnost … The Boys Preacherja v vsem naštetem nekajkrat prekašajo.

Torej, na eni strani imamo The Boys – njihovega vodjo, Billyja Butcherja, tipičnega antijunaka s široko brado in jekleno pestjo. Ne izgublja časa, še manj besed. Superjunaki so mu ubili (in še kaj) ženo Becky, on pa z užitkom (veselje je vprašljivo) poriva svojo »nadrejeno«, direktorico CIE, Susan L. Rayner. In s še večjim veseljem skrbi za to, da nadzira, izsiljuje in uničuje mrežo superjunakov. Kakšen je njegov cilj, se bo najbrž izvedelo v nadaljevanju. Njegov zvesti tovariš je buldog Terror in ukaz »Terror, fuck it!« pomeni zgolj eno.

Tu so potem Mother’s Milk ali M.M., ogromen Afro-Američan, s katerim človek ne želi imeti opravka (in ki se zdi kot mešanica najbolj podlih, zajebanih in »cool« vlog Laurenca Fishburna in Samuela L. Jacksona), Frenchman, filozofski Francoz, katerega nrav se pokaže kasneje, tiha The Female (ja, res je ženska), ki sploh ne govori, rada pa žrtvam z obraza odreže kožo in novi član, Wee Hughie, Škot, ki so mu superjunaki dobesedno iz rok odtrgali največjo srečo in ljubezen v življenju. In jo seveda odnesli brez posledic. In prav proti takemu brezskrbnemu in malomarnemu početju ter pometanju pod preprogo se borijo The Boys.

Na nasprotni strani jim stojijo različne superskupine, tista najvplivnejša, najmočnejša in tudi najbolj pokvarjena so The Seven, kjer v stranski zgodbo spremljamo Annie »Starlight« January, novo sprejeto članico, katere glavna in zaključna iniciacija je oralna zadovoljitev treh moških članov superskupine. In njeno ogorčenje, kako so oni vendar superjunaki, ki ščitijo šibkejše in se borijo proti tovrstnim dejanjem, zajame pravzaprav bistvo zgodbe. Sem pa zelo radoveden, kako se bo v prihodnje razvijala njena zgodba? Tu so potem še Teenage Kix, ki se radi zabavajo z divjimi orgijami (spomnil sem se na zabavo Jesusa deSada iz Preacherja) in ki so pravzaprav prva tarča Boysov.

Prvi Omnibus sicer sestavljajo štiri glavne zgodbe in sicer The Name of the Game, Cherry, Get Some in Glorious Five Year Plan. V prvem pravzaprav spoznamo glavne junake, v drugi spopad Boysov in Teenage Kix skupine. Tretja nam predstavi nekaj zanimivih likov (npr. Legend) in se spopade z vprašanjem homoseksualnosti – dojemanjem le te in prisotnostjo med superjunaki, v zadnji pa se Boysi odpravijo v Rusijo, kjer spoznamo še en zanimiv karakter, dolgoletnega Butcherjevega prijatelja Vasa oziroma Vasilija Vorishikina, ki ga v nadaljevanju spoznamo kot nekdanjega superjunaka (Glorious Five Year Plan je bilo ime njihove skupine) Love Sausagea. Če si upate, se prepustite domišljiji, sicer pa vam bo vse jasno po prebranem. In še nekaj zelo pomembnega – spojina Compound V, nenavadno modre barve, ki pravzaprav skrbi za supermoč, lahko pa ima tudi stranske učinke. In seveda je jasno, da so stranski učinki sestavine, ki vpliva tudi na sestavno DNK, lahko neprijetni, nepredvidljivi in seveda nevarni.     

Zgodbe sicer niso povezane, se pa mestoma prepletajo in globoko posegajo v nedotakljivost superjunakov in tako me ne preseneča, da je bilo pri drugih založniških hišah kar nekaj visoko privzdignjenih obrvi, a sta Ennis in Robertson ustvarila povsem nov svet superjunakov. Temačen, pokvarjen, poln takšnih drugačnih zlorab, brez moralnih zadržkov, kjer pravzaprav najbolj okrutni in najbolj vprašljivi (torej The Boys) izpadejo kot največji pozitivci. Zame osebno, ker sem vedno bolj na strani antijunakov (npr. Joker, Harley Quinn idr.), je bil ta vidik kritičnega dojemanja in upodabljanja superjunakov do nedavnega neznan. In potem človek odkrije Watchmen, z drugačnostjo je prepojen seveda tudi V for Vendetta, tu je nekajkrat omenjeni Preacher in sedaj The Boys. In če imate tudi v stripih (pa tudi sicer) dovolj politične in vsake druge korektnosti, so to potem zgodbe kot nalašč za vas. 

Rating: 5 out of 5.

Dynamite, 2020

Featured

Dve bivanjski knjigi za otroke

Kje pa ti živiš?

Tokrat v enem članku dve knjigi, za kateri se mi zdi, da se lepo dopolnjujeta in ob zabavni zgodbi otroke še izobrazita. Kje pa ti živiš? Otrokom razloži pomen in razlike med bivališči, Igi Špic, arhitekt pa nam predstavi zabavno zgodbo mladega arhitekta, katerega sanje se skoraj spremenijo v nočno moro.

Knjigo Kje pa ti živiš? sta ustvarili Živa Deu in Bara Kolenc, jo postavili v Ljubljano, za glavnega junaka pa dečka Nejca, ki si nekega dne ponosno zgradi hišico na drevesu. Pravzaprav bolj gnezdo kot hišico, kar se le potrdi ob prvem močnejšem sunku vetra. Nejc, ki s staršema in babico živi v veliki hiši, s pomočjo družine želi odkrivati znano in manj znano ter predvsem zanimivo o hišah.

Nejc takorekoč izve vse! Hiša ali dom? Babica mu lepo razloži, da je dom tam, kjer te imajo radi. Prostor za bivanje in seveda arhitekturni objekti, ki so se skozi stoletja spreminjali, tako kot so se spreminjale naše navade. Vsaka hiša oz. stanovanje ima prostore oz. sestavne dele in za vsakega od njih je zadolžen drug mojster, ki mora svoje delo opraviti glede na arhitekturne načrte, sicer se hiša lahko podre, zamaka oz. se njeni prebivalci soočajo z različnimi težavami. Če pomislim, je to pravzaprav knjiga, ki bi jo moral prebrati tudi kakšen gradbeni mojster, ki pride, pogleda, na hitro nekaj popravi in mastno zasluži, čez dva tedna pa že kličeš novega mojstra, ker je bil prejšnji navaden prevarant, katerega telefonska številka ne obstaja več.

In pridemo do arhitektov in še druge knjige – Igi Špic, arhitekt. Kratka in simpatična pripoved o malem Ignacu (oziroma Igiju), ki jo je prevedel in prepesnil Matjaž Pikalo nam prikaže dečka, ki je že v plenicah začel ustvarjati, graditi, rušiti, načrtovati in pač početi vse tisto, kar počnejo arhitekti. Starša sprva seveda nista navdušena, a kmalu spoznata, da je arhitekturna strast v njunem sinu preprosto premočna, poleg tega se vse bolj zdi, da ima fant resničen talent.

Igi Špic, arhitekt

No, Igijevo arhitekturno udejstvovanje pa ni posebej všeč njegovi učiteljici Lili, ki o arhitekturi in gradnji zaradi lastne slabe izkušnje ne želi niti slišati. Srečnemu dečku se podre svet, dobesedno. Vse do usodnega šolskega izleta, ko se poruši most, učiteljica obupa, Igi pa zgrabi priložnost in skupaj s sošolci in sošolkami zgradijo fantastičen most in tako nehote postavijo most med njimi in učiteljico ter med vsemi njimi in arhitekturo. Na koncu je zelo preprosto prikazanih še nekaj resničnih arhitekturnih dosežkov in presežkov.

Obe knjigi sta zanimivi, kratkočasni in poučni. Kje pa ti živiš? bolj igra na struno pripadnosti in povezanosti družine ter pomena doma kot takega, Igi Špic, arhitekt pa izhaja iz drugačnosti, razvijanja in podpiranja otroških talentov ter sprejemanja.

Kje pa ti živiš?

Rating: 4 out of 5.

Rokus Klett, 2010

Igi Špic, arhitekt

Rating: 5 out of 5.

Rokus Klett, 2010

Featured

Zgodbe za lažji konec sveta

Zgodbe za lažji konec sveta

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

No, in če je Narat na svoji plošči filozofski, razmišljujoč in tudi razmeroma realen, bi pri Podstenšku težko trdil kaj takega. Dobro, razmišljujoč je, realen niti ne, čeprav so marsikateri deli zgodb povsem verjetni in smiselni, vsekakor je mnogo bolj zazrt v fantazijo, na trenutke grotesko in morda celo nadnaravno. 15 kratkih zgodb, ki se berejo tekoče in bralca včasih nehote prisilijo k razmišljanju.

Superjunaki recimo, kjer spremljamo pot junaka v južnoameriški pragozd, kjer se borijo proti nesmiselnemu krčenju in izkoriščanju, pobijanju in kjer se v zaključku v zgodbo vključi skoraj najbolj prepoznaven superjunak. Ampak, »the American way«. Predstavljajte si, da bi morali v bližnji prihodnosti za to, da bi lahko kupovali in jedli meso, morali narediti izpit, v katerem bi morali npr. kravo (ali pa pujsa) pospremiti na njegovi zadnji poti – omamljanje, vklepanje, rezanje oz. klanje, razkosavanje itn. Saj si lahko predstavljate?! No, sicer vam bo kar jasno slika dala kratka zgodba Izpit. Ki se, spet, ne konča ravno predvidljivo. Ali pa zgodba mladega (dobro, v tridesetih si danes res mlad, čeprav nisi več tako zelo) para, ki v centru mesta kupuje svojo prvo nepremičnino, a se bosta morala zakreditirati za 300 (z besedo: tristo) let. Noro, ampak po drugi strani – realno. In kdo se danes odloči dati vse prihranke in vzeti kredit za kar nekaj naslednjih generacij ter predvsem zakaj?! Končno na svojem vam bo dala te nenavadne odgovore.

Tudi zaključna Pred koncem sveta ima nekaj zanimivih izhodišč – svet je resnično pred koncem, saj vanj neustavljivo dirja komet in ljudi je zajela panika. Vojna svetov po Podstenškovo. Nekateri bežijo, drugi iz trgovin odnašajo največje televizorje, tretji streljajo, četrti posiljujejo, zapuščajo bivališča pod hipotekami, neodplačane avtomobile, ker … ker lahko? Ne, ker je vseeno. Trenutek, ko bomo vsi plačali za vse grehe, se nezadržno bliža. Ampak v tej zgodbi sta ključna skoraj desetletje sprta oče in sin, ki si želita tik pred koncem sveta olajšati vest, se pobotati in morda po moško spiti še zadnje pivo. In kot pri vseh zgodbah, bi tudi tukaj lahko zapisal »ampak …«.

Pa malce kafkovska Odločil se je, da bo postal drevo, kjer spremljamo zgodbo človeka, ki je sit pisarniškega enoličja, odloči se postati drevo in … na koncu zgodbe konča kot čudovita hrastova miza, v lastni pisarni. No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati vas utegne malce spomniti na slovito straniščno sceno Trainspottinga in naj tu zaključim, Bolj se potrudi je socialno kritična, čeprav je ta nota prisotna tudi v drugih besedilih. Morda še najbolj v Vse se vrača, vse se plača, kjer je globalizacija razgaljena do zadnjega kosca.

Morda sta me najbolj navdušili Pom poko pom no pom o nenavadnem opazovalcu rakunjih psov in pa čisto malo povezana Zgodba z epilogom o policistu, ki začne raziskovati skrivnostno izginotje svojega kolega, pa pristane v vrtincu nenavadnosti in absurdnosti. Z mojstrskim zaključkom.

Nič ne rečem, pri marsikateri zgodbi, ki je odlično snovana in bi šla lahko v katerokoli smer, sem kar malce privzdignil obrv češ »A to je to?«. Ampak avtor je dokaj enoten v svojem slogu in bralec se kaj hitro navadi, da mora pač pričakovati nenavadno in neobičajno. Naj je to dogajanje, junaki, razplet, nepričakovan preobrat in še kaj. In pravzaprav je osvežujoče brati zgodbe, kjer v bistvu ne veš, kaj pričakovati. Lahko sicer kot v najboljših kriminalnih romanih malce ugibaš, sklepaš, tipaš po temi, pa boš na koncu še vedno presenečen. In tega dandanes manjka, tako da boste tole knjigo oz. zbirko kratkih zgodb z veseljem in užitkom prebrali. Pa ne čakajte na konec sveta.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Dropkick Murphys: Turn Up That Dial

Dropkick Murphys – Turn Up That Dial

Jubilejna deseta plošča tudi pri nas zelo priljubljenega ameriškega banda iz Bostona, ki tudi v teh negotovih časih ne počivajo – dva odlična koncerta in zelo dobra plošča s kar nekaj že odlično sprejetimi skladbami in v njihovem prepoznavnem irsko obarvanem punk zvoku.

Turn Up That Dial bi lahko postavil ob bok ploščam iz sicer zelo različnih obdobij, s katerimi so vsekakor nakazovali, da gre za odlično zasedbo – The Warrior’s Code (2005), The Meanest of Times (2007), in tudi predzadnjo ploščo 11 Short Stories od Pain & Glory (2017), vprašanje pa je, ali bodo kdaj dosegli, kaj šele presegli Signed and Sealed in Blood (2013) z njihovo uspešnico uspešnico Rose Tattoo. Če sem čisto pošten, so sicer z vsako ploščo storili nek korak naprej, preskok, bodisi v glasbenem ali pripovednem smislu in se precej oddaljili od tistega prvotnega, bolj navitega kitarskega zvoka in v njihovi diskografiji težko najdete slabo ploščo.

Glavna v skupini ostajata pevca Al Barr in Ken Casey in že dejstvo, da se za mikrofon izmenjujeta in dopolnjujeta dva tako zanimiva karakterja, z različno barvo glasu in načinom petja, je samo po sebi plus. Trdo jedro pa tvorijo še bobnar Matt Kelly, ritem kitarist James Lynch in pa tista dva, ki zvok Dropkick Murphys delata tako poseben in izstopajoč – Tim Brennan s harmoniko, mandolino in bouzoukijem ter Jeff DaRosa na bendžu. No, in kako zelo skupina ceni svoje člane, je na tej plošči izvedel Lee Forshner, ki igra dude in je glavni junak pesmi Lee-B-o-y, ki je bila menda najboljše varovana skrivnost v skupini, saj glavni junak ni imel pojma, da gre za pesem o njem, čeprav je seveda sodeloval pri samem snemanju. Pa za nameček gre zgolj za koncertnega člana!

Naslovnica plošče sama po sebi – tako kot naslov, pove vse! Glasnost do konca in uživajte v glasbi. Če so bili na prejšnji 11 Short Stories … nekoliko bolj razmišljujoči, osebni in na trenutke celo temačni, tokrat že uvodna (in naslovna) razblini vse dvome. Mnogim je bila glasba v času epidemije covid-19 zatočišče, varnostna mreža, uteha, tolažba in vzpodbuda. Kako pomembna je bila za člane Dropkick Murphys dokazuje in potrjuje ta plošča. In če nas bosta letnici nastanka in izida vedno opominjali na ta nenavaden čas, bodo pesmi ostale brezčasne.

Že omenjena hvalnica Lee-B-o-y, podobna H.B.D.M.F., na zabavni anekdoti osnovana Mick Jones nicked my Pudding, uporniški Smash Shit Up in Middle Finger, njihove tipično pripovedne Queen of Suffolk County, City by the Sea in Good as Gold ter Chosen Few, s katero nagovarjajo zdaj že bivšega predsednika Trumpa in njegov odziv na epidemijo. In ne, kot lahko razberete iz naslova, ga nimajo radi, »izbranca«, ki je krojil ne le njihova, ampak tudi naša življenja.

In potem vrhunec, pa čeprav je zadnja pesem na plošči. I wish you were here, ki je že ob izidu poskrbela za orošene oči, mravljince po celem telesu in nekajminutni razmislek, ko izzvenijo še zadnji takti. Al Barr je v času epidemije izgubil očeta in po desetih pesmih zabave je to tista, ki te »strezni« in predrami iz vesele pijanosti. Pesem za Alovega očeta in sto tisoče drugih, ki so izgubili svoje življenje v času (in zaradi) epidemije. Čutni in na trenutke skoraj tresoči Alov glas, preprosto in iskreno ter hkrati globoko besedilo, ki ga boste še toliko bolj doživeto občutili tisti, ki ste v tem času ostali brez kakšnega družinskega člana, sorodnika, prijatelja. Pika na i.

Turn Up That Dial ni odlična, je pa zelo dobra plošča. Dropkick Murphys so še razširili in obogatili zvok, ki se vse bolj napaja v irskem izročilu, še enkrat več pa so dokazali, da so z vsako ploščo vse boljši pripovedovalci. Tista njihova prava vrednost se seveda pokaže na koncertih in upam, da jih kmalu znova zanese tudi v naše konce.

Rating: 5 out of 5.

Born & Bred, 2021

Featured

Čista desetka

Čista desetka

Čista desetka je knjiga, ki vas ne bo navdušila le za šport, ampak boste povsem drugače začeli gledati tudi na številke in statistike, uspeh ne bo več samoumeven n morda boste prišli tudi to točke spoznanja, da je uspeh v veliki meri odvisen od vas samih.

Avtor knjige je Slavko Jerič, zelo zanimiv človek, ki sem ga spoznal prek številnih zanimivih tvitov o športu, kjer je številke in statistike objavljaj na zanimiv in berljiv način. To seveda počne še danes. No, potem so sledili podcasti, v katerih je znotraj domiselno zastavljenega koncepta gostil zanimive goste in jih predstavljal na zanimiv način – predvsem zato, ker je gostom pustil govoriti, kar je dandanes že kar redkost. Seveda rad prebiram tudi njegove kolumne, ki jih objavlja na spletni strani nacionalke in ko sem videl, da pripravlja knjige, sem jo nestrpno pričakoval. In vsi tisti, ki Slavka poznate, nad knjigo ne boste razočarani, presenečeni sicer tudi ne, ker če kaj, lahko pričakujete najboljše.

Nazaj h knjigi, o katere ste sicer v preteklih tednih lahko prebrali že marsikaj. Čista desetka nosi podnaslov Desetletje izjemnih športnih junakov, dosežkov in zgodb 2011-2020, razdeljena pa je na pet poglavij – Slovenski uspehi, Mednarodne zvezde, Nogomet, Odmevne zgodbe ter Drug(ačen) pogled na šport. In naj pustim ob strani izbor prvih dveh oz. celo treh poglavij, saj je bolj ali manj jasen, kdo in kaj je zaznamoval to desetletje – od naših košarkarjev z Luko Dončićem na čelu, super kolesarjev Rogliča in Pogačarja, pa Tima Gajserja, Tine Maze, Petra Prevca ter rokometašev in odbojkarjev ter tujih (mega)zvezdnikov, kjer so presenetljivo (in to ne pomeni nezasluženo!) izpostavljeni tudi gimnastičarka Simone Biles, kolesar Chris Froome ter šahovsko božanstvo Magnus Carlsen. Najbrž je na mestu pomislek, zakaj med izpostavljenimi domačimi junaki ni Janje Garnbret, saj njena zvezda na plezalnem nebu sije že pet let? No, vsekakor bo našla svoj prostor v nadaljevanju …

Med zgodbami o nogometu je na mestu in pohvale vredno, da so med vsemi težkokategoriniki omenjeni tudi »naš« Maribor, pa uspešno delo Matjaža Keka na Reki in seveda mali nogometni čudež, imenovan Leicester City, ki je v sezoni 2015/16 postal angleški državni prvak. Dokaz, da lahko uspe tudi majhnim. Dokaz o moči združene ekipe, ki dela in gara za skupen cilj. Ne preseneča, da se je v letošnjem letu tako sporna ideja nogometne Superlige začela sesuvati prav v Angliji in pri njihovih navijačih, saj je nogomet večini svetinja in način življenja, ne »le« družbeni dogodek. Kje drugje podobne zgodbe najbrž niso možne oz. so možnosti za kaj takega malo verjetne, saj – kot Slavko piše v tem in tudi drugih poglavjih, je moč denarja preprosto prevelika.

No, in potem poglavji, ki sta mi všeč in kjer me Slavko ni razočaral. Šport nekoliko drugače, iz drugega zornega kota in z zgodbami iz ne tako izpostavljenega ozadja. Pač vse tisto, kar mene osebno, zanima in tudi navdušuje. Dandanes ni težko priti do podatkov, koliko golov je kdo dosegel, koliko milijonov zaslužil, kakšen avto ali neverjetno domovanje ima, ampak … potem pridemo do dopinga, epidemije, poškodb, osebnih težav in napadov, duševnega zdravja, novih športov in pristopov do poznavanja nasprotnikov in doseganja (še) boljših rezultatov, življenja po končani športni karier in še za kaj je Slavko našel prostor. Šport ob športu bi lahko rekli. Dandanes pač vsi vidimo bodisi samo svetli ali zelo temno plat, tistega vmes pa ne. In veliko tega vmesnega je opisano v teh poglavjih, zgodbe, ki jih ne poznamo ali pa jim nismo posvečali dovolj pozornosti. Pa bi jo morali.

Dejstvo je, da so vsi zapisi kratki in jedrnati ter tudi zato razumljivi. Podrobnejše analize in videnja boste morali iskati kje drugje. Vsako poglavje ima že odlično napisan uvod, ki vas bo pritegnil k branju in nato morda tudi k nadaljnjemu raziskovanju. Vse skupaj je dopolnjeno še s kakšno zanimivo izjavo ali mislijo, prezreti pa ne gre niti odličnega slikovnega gradiva.

Knjigo tako v branje priporočam vsem ljubiteljem športa, staršem, ki doma »vzgajajo« športnika in pa mladim in nadobudnim, ki jim šport predstavlja sanje. Sanje lahko hitro postanejo nočna mora, pa čeprav ta knjiga vsekakor bolj navdihuje in spodbuja ter obenem tudi prijazno opozarja, nikakor pa ne odvrača. Upam in držim pesti za nadaljevanje in morda niti ni treba čakati na desetletje – mislim, da je primerov dovolj tudi za »čisto pet«.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

26-nadstropna hišica na drevesu

26-nadstropna hišica na drevesu

Težko pričakovano nadaljevanje 13-nadstropne hišice na drevesu, zabavne dogodivščine za mlajše bralce, ki sta jo ustvarila Andy Griffiths in Terry Denton. Domišljija (še vedno) nima meja …

Tole knjigo sem dal najprej prebrati svojemu 8-letnemu sinu Adamu, ki ga je že prva navdušila in ker tudi on z domišljijo nima prav nobenih težav, bi bil seveda presenečen, če mu ne bi bila všeč. Sploh, ker se mi včasih zdi, da izreče kakšno globokoumno modrost, ki jo kasneje najdem v kakšni knjigi, za katero vem, da je ni bral. Prostranstva domišljija se nekje očitno stikajo …

13-nadstropna hišica na drevesu je bila uvod, da smo spoznali ta res nenavadni ustvarjalni duet Griffiths in Denton, njuno sosedo Jill, mačkanarčke, založnika gospoda Velikega nosa in seveda nenavadne domislice. Ni presenečenje, da sta šla korak dalje oz. dodatnih 13 nadstropij v višave. Že tako neverjetni hišici sta dodala dirkališče, skejtersko rampo (z jamo s krokodili), areno za boje v blatu, breztežnostno komoro, drsališče (s čisto pravimi pingvini), snemalni studio, mehanskega bika, tatumat (ATM oziroma avtomatizirani tatu mojster), sladoledarno, kjer robot Edvard Žličkoroki ponuja oseminsedemdeset različnih okusov sladoleda (in spoznali boste čisto vse!) ter Blodnjak pogube – najbolj zapleten labirint, kar jih je.

Za uvodni zaplet poskrbi Terry, ki skuša v bazenu z morskimi psi oprati svoje spodnjice, kar pa na ljudožerske morske pse ne vpliva najboljše. Na pomoč jima priskoči Jill in nato spoznamo žalostne življenjske zgodbe vseh treh junakov in kako so se spoznali. Naj izpostavim napihljive spodnjice, požrešno ribo Gorgonzolo in pedalin v obliki laboda. No, in pa seveda kapitana Leseno bučo, najhujšega med najhujšimi pirati.

Izvemo tudi, kako je druščina pristala na otoku in zgradila prvo, 13-nadstropno hišico in nato presenečenje – v podobno nevihtni noči, ko so prišli na otok, se na otok vrne sam kapital Lesena buča, pove svojo zgodbo (ja, zelo biografska izdaja) in seveda zahteva 26-nadstropno hišico. Čas je za otroško pesmico o desetih piratih, Blodnjak pogube (ki se izkaže za ne tako zelo pogubnega) in seveda pričakovano presenetljiv konec.  

Knjiga, ki ni tipičen strip, pa tudi slikanica ne, ampak nekje med vsem tem, bo poskrbela za veliko zabave in dobre volje med mladimi bralci. Vsekakor magnet za branje, ki skrbi tudi za širjenje in krepitev domišljijskih obzorij. V prevodu je že 39-nadstropna hišica na drevesu, morda pa bo kakšen od mladih nadobudnežev začel ustvarjati kaj svojega …

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Preacher: Book 1

Preacher: Book 1

Obstajajo dobri in slabi stripi, zanimive serije in takšne, ki kaj hitro izzvenijo. Serijo Preacher sem vzel v roke bolj po naključju, ko sem po policah iskal kaj novega in zanimivega, pa me je tu že zgolj osnovni opis prepričal. In lahko rečem, da me je Preacher zasvojil.

Mešanica temačnega westerna in religije, nadnaravnega, z res izvirnim in domišljenim zapletom, z odličnimi liki in kupom stranskih zgodb ter kar nekaj obešnjaškega humorja skozi iskrive brez-dlake-na-jeziku dialoge, so zagotovilo, da stripa zlepa ne boste odložili. Ustvarila sta ga pisec Garth Ennis in risar Steve Dillon in velja za eno najboljših stripovskih serij. Izhaja je med leti 1995 in 2000, vsega skupaj 66 redni mesečnih izdaj in potem seveda še nekaj posebnih – tista najbolj zanimiva je štiridelna Saint of Killers.

Spremljamo zgodba pridigarja oz. duhovnika Jesseja Custerja iz mesta Annville v Texasu. Pripovedno zgodba teče na nekaj ravneh – sedanjost ter skoki v preteklost in občasen izlet v Nebesa. Sprva potrebujemo nekaj časa, da se privadimo toka in postavimo glavne junake v ustrezen okvir, potem gre zgodba sama od sebe. Morda še pomembna oz. koristna informacija – Book 1 vsebuje izdaje od številke 1 do 12.

V Custerja se po spletu naključij naseli oziroma ga obsede nadnaravno bitje Genesis, recimo nezakonski otrok oz. prepovedan sad ljubezni med angelom in demonom. Genesis (eden od zabavnih komentarjev je, da gre za bodisi zelo ustrezno ime za nadnaravno silo ali pa za res dolgočasno glasbeno skupino) nima lastne volje, a ker je sestavljen tako iz dobrega kot zla, je enako vsemogočen kot sam Bog. Torej je Jesse Custer …

»He’s got a soul so damn cold an’ rattlesnake mean,

Satan himself threw him back outta Hell.«

Ne ravno Bog, je pa zelo odločen Boga najti in se z njim »pogovoriti«, saj mora tudi Bog za svoja neodgovorna dejanja odgovarjati. Bog je zapustil nebesa tisti trenutek, ko je bil Genesis rojen in ga od tedaj ni nihče več videl. Namesto njega vladajo seraphi (bojevniški nadangeli) in pa alephi (razmišljujoči in delovni angeli, znanstveniki in miselci), ki se ne razumejo najboljše. In ker vedo, kako nevaren je Genesis in da je po »spoju« s Custerjem še nevarnejši, se odločijo prebuditi prav posebnega junaka – Saint of Killers. Izgleda kot najbolj umazan in podel revolveraš, ki ne zgreši in je neuničljiv.

Ampak … Jesse Custer oz. Preacher ima svojo moč, pogled in božjo besedo. V trenutku, ko vanj »vstopi« Genesis, je njegova cerkev v Annvillu uničena, vsi prisotni pa mrtvi. Ne najboljša popotnica za božjega človeka. In čeprav je njegov občutek za dobro in slabo zelo jasen in svoje moči ne zlorablja kar tako, se nekajkrat njegova moč vseeno pokaže kot res (nad)božja. Umreti pač pomeni umreti in kakšne posledice imajo besede »f**k yourself«, si lahko le predstavljate (če stripa ne boste brali). Preacher na svoji poti ni sam – tu je njegovo bivše dekle Tulip O’Hare in pa irski vampir Cassidy. Tulip ima svoje grehe, od vsega jo najbolj zanima, zakaj jo je Jesse na vrhuncu njune ljubezni pred petimi leti zapustil in odšel neznano kam. Cassidy pa je pač vampir, drugih grehov niti ne potrebuje.

In tako v tej prvi knjigi odkrivamo temačne zgodbe, v prvi vrsti seveda Custerjevo. Izvemo, kaj se je zgodilo z njegovo družino in najboljšim prijateljem, zakaj se je odločil za božje službovanje, vrhunec pa predstavlja njegov spopad z na videz onemoglo babico in njenima vdanima služabnikoma, oba nagnjena k nasilju in božji kazni. In ko omenjamo Jesseja, pač ne moremo mimo Johna Waynea, sami pa preverite, zakaj.

»If the Devil created Texas like some folks say he did,

This is where he rested on the seventh day.«

Mimogrede se mora nenavadna trojica (Custer, Tulip in Cassidy) spopasti s policijo, kjer jim štrene meša Saint of Killers, priče smo rojstvu Arsefacea, tu pa je še zanimiva zgodba z newyorškim serijskim morilcem in najbolj nesposobnim policistom na svetu, kjer do izraza pride predvsem Preacherjeva nagnjenost k pravici. In seveda izvemo tudi, zakaj je Jesse tako nepričakovano in brez razloga zapustil Tulip. V vse to je vpleteno še dogajanje v Nebesih, nekaj glasbenih referenc in povsem aktualnih predsodkov, ozkoglednost Texasa in nenavadna nrav prebivalcev Louisiane ter vsa mogoče blasfemija. Strip ima tudi nekaj erotičnih scen in nekaj več golote, že zaradi same vsebine pa bi ga odsvetoval mladoletnim bralcem. In čeprav v glavni vlogi spremljamo duhovnika, je zgodba do same vere zelo kritična, kar je vsekakor eden od razlogov, da so odzivi zelo različni – od navdušenja do zavračanja in zaničevanja.     

Rating: 5 out of 5.

Vertigo, 2009

Featured

Vrni se pome

Vrni se pome

Heidi Perks je napisala knjigo, ki se vam bo vtisnila v spomin. Napeta kriminalka, po kateri začnete razmišljate o življenju, (usodnih) odločitvah, družini, prijateljstvu, zaupanju. Z naslovnice vas poleg zlovešče slike pozdravljata napisa Mračna preteklost in Zakopana skrivnost.

Vrni se pome je napeta kriminalka, polna suspenza, v kateri očitnih zločinov ni prav veliko. Celotna zgodba se pravzaprav vrti okrog enega – na precej osamljenem in zato toliko bolj povezanem otoku najdejo truplo. Truplo, ki je bilo zakopano pred dobrimi dvajsetimi leti. Prvo vprašanje je seveda, čigavo je truplo, ostala sledijo – kdo in zakaj je zakrivil umor?

V središču zgodbe je Stella Harvey, ki je z otoka Evergreen z družino v nevihtni noči nenadoma odšla (lahko bi rekli tudi zbežala) in sicer dobrih dvajset let nazaj. Zakaj, ni izvedela nikoli. Mama je umrla, z očetom sta se odtujila, sestra Bonnie ni o tem želela nikoli govoriti, brat Danny pa je izginil neznano kam. Preteklost je zaprla v škatle in se vsa ta leta pretvarjala, da je vse v najlepšem redu, čeprav je pod pokrovi ropotalo. Truplo so pač morali najti …

Stella, ki se ukvarja z družinskim in zakonskim svetovanjem, mora na otok. Truplo so našli tik ob njihovi nekdanji hiši, do umora pa je prišlo v času, ko so oni z Evergreena v taki naglici odšli. Ali sta s tem povezana starša? Mogoče njen molčeči, čudaški in pogosto zasmehovani brat? Ali pač sestra? Prihod na otok mine brez tople dobrodošlice in Stella začne hitro sumiti, da ljudje vedo več, kot želijo povedati. Njej, novinarjem, policiji. Otok in skupnost »nadzorujejo« nekateri posamezniki, ki Stelli jasno in glasno povedo, naj ne brska in koplje po skrivnostih, saj ji odkrito ne bo všeč. Oni so otok zapustili, ona in njena družina, torej naj se ne vračajo.

Prvi šok, po tem, ko spozna, kako rezervirani so vsi na otoku, za Stello je, ko izve za smrt svoje najboljše prijateljice Jill, s katero sta sicer izgubili stike. Srčna bolezen. Stella še vedno ne ve, zakaj ji njena »krvna sestra« ni odgovarjala na pisma, še posebej njen oče Bob ni vesel, ko jo vidi. Naslednje presenečenje je truplo – Iona je bila, čeprav samo mesec dni, najboljša prijateljica njene starejše sestre Bonnie. Iona je leta 1993 prišla na Evergreen, sama, kar je bilo mnogim nenavadno in čeprav so jo sicer zadržani prebivalci sprejeli medse, je kmalu vsem postalo jasno, da je Iona na otoku s posebnim razlogom. Odrasli in tisti, ki so vedeli več, so to ves čas skrivali. Še vedno skrivajo, ampak ne bodo več dolgo. Kakšen je ta razlog in ali je zaradi tega morala Iona umreti?

In sledi šok vseh šokov (vsaj tako se zdi), ko umor prizna Stellin brat Danny. Stella dvomi, tudi policija v njegovi zgodbi hitro zazna nedoslednosti in vse bolj zmedeni terapevtki ne preostane drugega, kot da pride umoru do dna. To pa pomeni, da bo mogla odpreti prav vse škatle, a si v tistem trenutku ne predstavlja, da je pravzaprav odprla Pandorino skrinjico. Ne le, da bo Stella izvedela resnico o tem, kdo in zakaj je umoril Iono, razkrilo se ji bo čisto preveč o njeni družini in številnih drugih prebivalcih otoka Evergreen.

Na kocko je postavljeno vse. Njena zvestoba do družine, pripadnost otoku Evergreen, kjer je preživljala najlepše obdobje svojega življenja, prijateljstva in povezanost, profesionalnost in seveda vse, kar je vedela in česar se je spominjala. Prav nič več ne bo, kot je bilo.

Vrni se pome je ena tistih knjig, kjer lahko hitro izdam preveč in čeprav se nekatere stvari zdijo zelo očitne, jih je avtorica zelo spretno zapeljala v povsem drugo smer. Poleg vsega naštetega nad zgodbo pravzaprav visi vprašanje o povsem drugačnem, prikritem zločinu, ki vas bo pripravil do razmišljanja. Knjiga se vam bo vtisnila v spomin, sem pa vsekakor radoveden, kaj nam bo avtorica ponudila v prihodnosti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Kozmologija

Kozmologija

Branje zbirke esejev je lahko problematično. Morda ti ni všeč slog pisanja, morda te ne pritegne vsebina. Kozmo Ahačiča zelo cenim, saj je eden tistih, ki mu je res mar za čudovit slovenski jezik in če njegove zapise v dnevnem časopisju prevečkrat (nenamerno) prezrem, sem se branja Kozmologije iskreno veselil.

Kozmologija je zbirka 44 esejev oz. kolumn, ki so v obdobju dveh let izšle v časopisu Delo. Razumevanje Kozme Ahačiča in njegovega dela. Razmišljanja o pomenu jezika. Zavedanje o tem, kako široka, razprostrta in razvejana je lahko jezikoslovna veda. Priznam, nekajkrat se mi je zgodilo, da nisem našel rdeče niti ali pravega smisla v prebranem. Mislim, da je to bolj težava mene kot bralca kot avtorja. Spet drugič sem se zlahka poistovetil z zapisanim, četudi se z vsem nisem strinjal.

Kozmologija niso le eseji (ali kolumne, kakor vam je ljubše) o jezikoslovju, o pogosto mukotrpnem znanstvenem delu, ki je v veliki meri odvisno od uspešnosti pridobivanja državnih sredstev. Ahačič se je moral na enem od življenjskih razpotij odločiti, ali bo glasbenik ali jezikoslovec. In čeprav se je poklicno zapisal drugi možnosti, glasbi tako ali drugače ostaja zvest. In jo tesno povezuje in prepleta tudi s svojim delom – naj bo to Nick Cave, Scott Walker, Mozart, LCD Soundsystem, Tricky, Bjork, klasična ali sodobna glasba, ne glede na žanr, ampak predvsem odvisna od tega, kaj v poslušalci vzbudi. Enako kot velja za pisano besedo. Sprožilci.

Avtor je tudi starš in tako je v zbirki nekaj prostora namenjenega tudi starševstvu, odraščanju in šolstvu, ki ni ravno v zavidljivem položaju. Res odličen mi je bil zapis o avtoritetah in kako hitro se jih spodkoplje! Pa arhitektura, znanost, politika oz. družbeno dogajanje, psi, šport, sodobne tehnologije in še kaj. Vse to res spretno povezuje s svojim delom, pomenom in pomembnostjo in tako bralec začuti, kako tesno povezano je pravzaprav vse obravnavano.

No, poleg tega je treba seveda izpostaviti slog pisanja, ki je izredno bogat in dokazuje mojstrstvo avtorja, njegov širok pogled na svet, neverjetno razburkan, a prosto ujet tok misli ter seveda izjemen besedni zaklad. Česa drugega od jezikoslovca najbrž ne gre pričakovati? Knjiga ima tudi zanimivo (slovarsko) kazalo, kjer si lahko po ključnih besedah, geslih, avtorjih, pesmih ipd. izberete, katero kolumno boste prebrali. Priznam, brati eno za drugo ni najbolj pametno in čeprav gre za le nekaj strani, lahko človeka izčrpa, saj vam bo prav vsak zapis dal misliti.  

Vsekakor branje, ki ga ljubiteljem lepe slovenske besede priporočam. Pa tudi vsem polpismenim vplivnežem, ki mu delajo sramoto in premnogim, ki slovenski jezik zlorabljajo za promocijo lažnega domoljubja. Po prebrani Kozmologiji vam bo šele postalo jasno, kaj je slovenski jezik, kako bogat in resnično neprecenljiv je.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Meter in pol pomladi

Meter in pol pomladi

Meter in pol, dva metra, medosebna razdalja, mehurček, maske, epidemija, … so besede, ki nas zdaj že dobro leto »strašijo« in nas bodo še. Ne preseneča, da smo začeli dobivati prve knjižne zapise o dogajanju in doživljanju teh nenavadnih časov. Meter in pol pomladi Petje Rijavec je vsekakor eden takšnih, s katerim se nas bo veliko lahko poistovetilo. 

Tako kot mnogi med vami se seveda spominjam lanskega prvega vala, pa jesenskega drugega, ki se je raztegnil v pomladanskega tretjega in sedaj čakamo četrtega. Delali smo od doma, ostali brez služb, iskali in našli drugo, pa spet delali do doma, razkuževali roke, nosili maske, z Google Mapsi preverjali občinske in regijske meje, lastnim otrokom smo bili vse bolj učitelji in vse manj starši in prav vsi smo komaj čakali, da bo vsega skupaj konec. Odpovedovali smo potovanja in počitnice, pogrešali brezskrbna druženja, po nepotrebnem kopičili zaloge živil in potrebščin, naučili smo se kuhati ter z vse večjo nejevero spremljali dnevno se spreminjajoče odloke in pravila. Nekateri so zapadli v nezdrave razvade, drugi so povsem spremenili življenjski slog, v razmerjih so se pokazale številne razpoke in odprle so se rane. In kakorkoli je krivično trenutno stanje primerjati z grozotami in katastrofami vojne, je za vse tiste, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, torej za veliko večino prebivalstva, to res prva takšna zelo drugačna življenjska preizkušnja, s katero se je bilo pač treba spopasti.

O vsem tem v romanu Meter in pol pomladi piše Petja Rijavec. Zgodbe, ki jih poznamo in smo jih doživljali, je zgnetla in preoblikovala v nekaj dokaj tipičnih, predvsem pa znanih likov. Ljubljana, blokovsko naselje. Štiričlanska družina – oče uspešen privatni zobozdravnik, mama učiteljica angleščine ter najstniška otroka. Upokojenski par. Mama samohranilka s slabo plačano službo in še slabšo vestjo, ker premalo časa preživi s sinom. Avtomehanik, ki skrbi za svojo psičko in se je prisiljen spopasti še z mamino demenco, hkrati pa je eden tistih, ki sovraži vse, kar je drugačno in ni slovensko.

Njihova življenja so bila daleč od popolnega, a so se razpoke v običajnem in norem ritmu vsakdana pač skrile. Uspešna zobozdravniška praksa, prestižen nemški avtomobil, igranje golfa, razuzdane zabave in pijančevanja ter droge. Za nameček še stalna ljubica, ki živi nevarno blizu. A epidemija iz Žaka potegne najslabše – do žene je vse bolj grob, nasilen in žaljiv, otrok pravzaprav niti ne opazi, črtice pa so vse debelejše in pogostejše. In ko mu še ljubica pokaže vrata, saj ima dovolj njegovega spolnega izkoriščanja …

Tanja se s poučevanjem na daljavo spopada s težavami, kot vsi drugi. Ve, da je najstnike težko krotiti in nadzirati že v živo, na daljavo še toliko težje, poleg tega se v proces poučevanja še bolj aktivno vključujejo starši. Ni časa za kuho, čiščenje, prost čas in sprostitev, poleg tega s strahom opazuje najstniška otroka Nejca in Lino, ki se ravno tako s težavami spopadata s situacijo, še kako dobro pa čutita napetost med vse bolj odtujenima staršema. Lina je zaljubljena v natakarja in težko čakam na svoj prvič, ki se zaradi epidemije kar ne more zgodit, Nejc, tik pred maturo, z glavnim vzornikom Kurtom Cobainom ugotavlja, da je gej … in nima pojma, kako naj to pove okolici, sploh staršem.

Martin in Anita sta upokojenski par, pri čemer je ona zelo tipično obsedena s čistočo, njega pa povsem pogoltnejo sodobne tehnologije. Sin je z družino odšel v Avstralijo in ima s staršema bore malo stikov in tako za »svojega« vzameta Jasmininega sina Filipa, ki ga zaradi njene službe pogosto čuvata. Jasmina poleg tega, da dela v lokalni trgovini, še čisti po blokih in stanovanjih ter je Žakova ljubica. In da bodo karte res konkretno premešane, se vanjo zagleda navzven grobi avtomehanik Božo, domoljub in nacionalist, ki skrbno in s solzami v očeh skrbi za svojo dementno mamo.

Zgodbe in usode se prepletajo, stereotipi se sesuvajo in padajo kot hišica iz kart, spremljamo preobrazbo vseh omenjenih junakov in če pogledamo realno – epidemija covid-19 nas je vse v nekaj mesecih drastično spremenila. Roman je še toliko bolj berljiv, ker je realen in aktualen in ker vsak od nas pač pozna kakšno podobno zgodbo ali jo je celo sam doživel. Občasni skoki v preteklost nam kakšno zgodbo odstrejo ali dodatno pojasnijo, se je pa avtorica odlično spopadla s številnimi težavami in tudi posledicami epidemije, ki še kar traja … Ali je konec (knjige) srečen, boste presodili sami.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Tramp

Tramp

Jernej Dirnbek je najbolj znan kot avtor, pevec in še kaj številnih uspešnic zasedbe Mi2, tokrat pa sem ga spoznal tudi kot avtorja kratkočasnega romana Tramp, v katerem s pričakovano in vseprisotno humorno noto opisuje nerodno ugrabitev brezdomca …

Glasbena skupina Mi2 so v slovenskem glasbenem prostoru nekaj posebnega. Saj se spomnite njihove zloglasne in ušesa parajoče Črtice, ki jo v tisti izvirni izvedbi lahko označim kot nekaj zares slabega in neposlušljivega. Skupina se je skozi leta in desetletja razvijala, nadgrajevali so svoje znanje in predvsem so z leti postali vse boljši pripovedovalci zgodb. Črtica je na tej poti razvoja postala pravi rock hit! Njihove zadnje plošče lahko označimo kot uspešnice, koncerte, ki so odlično sprejeti po celi Sloveniji, pa kot nekaj obveznega za doživet. Iz projekta za pozabit so postali rock skupina, ki jo z veseljem poslušam. Kritične zgodbe, socialna nota, raziskovanje medčloveških odnosov, kakšna zabavno vpletena anekdota in prijaznost ušesom.

Tudi zato sem bil res radoveden, kakšno zgodbo je napisal njihov »kolovodja« Jernej in če se je vse skupaj sprva zdelo preveč preprosto, na trenutke pa tudi za ušesa privlečeno, sem knjigo le stežka odložil. Glavna junaka sta Metod Tkalec, ki je zapravil pravzaprav vse (in to ne malo), kar je na ne ravno transparenten način zaslužil (morda je bil stranski lik v Jagrovem Cajhnu?) in pa Zmago Potrč, lokalni varnostnik, oba naveličana pustega življenja in brez prave želje, da bi denar za življenje zaslužila s trdim in poštenim delom.

Beseda da besedo in družno prideta na idejo, da lahko koga ugrabita in za to osebo zahtevata odkupnino. Ampak, ker se teh stvar oba lotevata prvič, ne bi bilo slabo narediti enega treninga in morda najprej ugrabiti koga manj pomembnega. Idejo sicer odlično razdelata in pod pretvezo, da Metod piše novo knjigo in potrebuje mir, najameta lovski dom ob poti na Kum. Potem neke noči v Ljubljani izvedeta ugrabitev in ugrabita dobesedno prvo osebo, ki jo srečata – vidno okajenega brezdomca Trampa.

In tu se zabava začne! Že ob dialogih med Metodom in Zmagom se boste občasno držali za glavo, bolj verjetno pa za trebuh od smejanja in ko se nenavadnemu ugrabiteljskemu paru pridruži še ljubljanski brezdomec … slednjemu seveda ni hudega, saj je pod streho, na voljo ima celo sanitarije, ves čas dovolj hrane in predvsem pijače. Metod začne z intimnimi obiski lovčeve žene Samante, Zmago pa je vse bolj zmeden. Ne ve več, kdo je glavni (pobudo je naenkrat prevzel Tramp), na ugrabitev pravzaprav nihče ne reagira (res nenavadno, da brezdomci ne zbirajo denarja za svojega kolega) in vse bolj se mu zdi, da po njegovem zelo bistremu Metodu vajeti uhajajo iz rok.

No, iz rok jim vajeti dejansko uidejo, ko lovec Ivan posumi, da ga žena vara in ona s prstom pokaže na krivca – pisatelj Metod jo je želel posiliti! Tega pa lovec ne bo dopustil in krene na lov. Pravočasno opozorjen »plen« pa v beg! Nadaljevanje lahko opišemo kot komedijo zmešnjav, v katero se vpletejo kriminalisti (med njimi celo Taras Birsa!), Trampova odtujena sestra Dorotea, tihi vodja brezdomcev Brada in celotna Lovska zveza Slovenije.

Zabavnih vložkov, humornih zapletov in odličnih dialogov ne manjka in Dirnbeku je vsekakor uspelo obdržati zgodbo v mejah normale, čeprav se na trenutke zazdi, da mu vse skupaj razpada. Knjigo bi težko opisali kot kriminalko (čeprav v osnovi to je), vsekakor pa med vrsticami lahko zasledimo kar nekaj ostro naperjenih puščic proti stanju duha v naši državi in kako je poskrbljeno za ljudi z dna. Slabo. In slab ter brezizhoden položaj jih nemalokrat prisili v obupne poskuse reševanja lastnih življenj. V knjigi je vse preveč resničnega, da bi prebrano knjigo zgolj odložili in pozabili nanjo.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021

Featured

Evidenca

Evidenca

Knjigo Evidenca, drug del sicer nepovezane trilogije Rim – Ljubljana – Bruselj sem v roke vzel s kar nekaj strahu in dvomi. Prva knjiga Pogodba, čeprav dobro napisana in z zanimivo zgodbo, me preprosto ni pritegnila – vse skupaj je bilo preveč zapleteno, zahtevala je poznavanje situacije v Italiji in čez zgodbo sem se prebijal z obilo težavami.

Takoj na začetku lahko priznam, da je Evidenca nekaj povsem drugačnega. Morda tudi zato, ker je glavnina dogajanja Ljubljana oz. Slovenija, kjer nam je situacija seveda dobro znana, čeprav je potrebnega kar nekaj poznavanja zgodovine in dogajanj v bivši skupni državi. Ampak, vrtinec zgodbe in tok pripovedovanja te kaj hitro potegneta …

Izhodišče zgodbe je razmeroma preprosto in je pravzaprav »dolg« avtorice, ko je na začetku svoje novinarske poti pisala o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic, ob tihem in skritem odobravanju politike seveda. Mojca Širok, danes ena najbolj slišanih in pronicljivih dopisnic iz Bruslja (kar obeta zanimiv, čeprav morda spet preveč interno obarvan zaključek trilogije), je svoje raziskovanje razvila v napeto zgodbo, skozi katero spoznavamo mnogo tistega, kar je v našem okolju narobe.

Začne se – klasično in predvidljivo, s truplom. Tuj avto, ki onemogoča dostop do garaže upokojene profesorice Alme Zevnik, v njeni zaklenjeni garaži pa truplo. Nenavadno je, da na kraj zločina niso prišli policisti, ampak kriminalistična enota. Še bolj nenavadno je, da je truplo Enzo Berardi, upokojeni italijanski poslovnež, ki je v preteklosti vlekel številne niti. Avto, parkiran pred garažo, pa je last prodorne, naporne in ne najbolj priljubljene novinarke Mine Kralj, ki slovi po svoji brezkompromisnosti.

Potem imamo tri neustrašne novinarje novičarskega spletnega portala, ki z nekaj sreče in veliko raziskovanja odkrijejo čudne posle z zemljiščem ob največjem letališču. Posli so čudni zato, ker je vanje vpleten pomemben poslanec Stane Luznik, ki je tesno povezan z Borutom Lesarjem, ministrom za promet in infrastrukturo ter kandidatom za Evropski parlament. Tega istega ministra Mina Kralj obtoži, da je bil sodelavec jugoslovanske službe državne varnosti oziroma UDBE.

In potem pridemo do naslednjega dela, ki pa znova ponudi kar nekaj vprašanj. Načelni vodja kriminalistične skupine David Valenti ve nekaj, še nekaj več sluti, a se zgodba noče povezati v celoto. V ozadju sta namreč dve močni osebnosti, ki vlečeta niti – tihi upokojenec (a naj vas ta opis ne zavede!) Štefan Gorenc in poslovnež Bruno Devetak, ki posle počasi predaja sinu Robertu.

Razvozlavanje tega zapletenega klobčiča bralca odpelje v čase pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je dogajalo marsikaj. Pletle so se tesne vezi, skrivali ali uničevali so se dokumenti, ki bi lahko zapečatili marsičigavo usodo, opravljali so se posli, za katere je vedela politika in ki so mnogim pomagali ne le obogateti, ampak tudi pridobiti ugled in položaj, ki ga pač zlepa ne bodo prepustili. Usluga da uslugo, roka umije roko, a vendarle je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. In, kaj je sploh evidenca?

Zgodba se pravzaprav odvije v vsega skupaj treh dneh, s kar nekaj (neprijetnimi) presenečenji in tudi dokaj odprtim zaključkom. Daleč od srečnega ali predvidljivega. Nimam pojma, kaj nam bo prinesel zaključek trilogije, čeprav sklepam, da se utegneta obe zgodbi nekako združiti in da bomo vplivno mrežo mafije in gospodarstva spoznali še na evropskem parketu. Pa seveda njihov vpliv tako na gospodarstvo kot medije in nenazadnje na usode čisto vseh.

In če sem zadnjič navdušeno pisal o Rdeči kapici Irene Svetek, ki pa je žanrsko in vsebinsko povsem drugačna, hladen nisem ostal niti ob Evidenci Mojce Širok. Zgovoren in nazoren prikaz moči kakršnekoli hobotnice že, ki ima svoje lovke tudi v Sloveniji in ko zgrabi, plena lepa ne spusti, saj ji omogoča ne le preživetje in življenje, ampak predvsem brezskrbno uživanje. Vsekakor branje, ki ga ne gre spregledati in ki ga boste težko odložili. (morda naši avtorji niso tako mednarodno prepoznavni ali slavni, ampak ko zadnje čase govorimo o uspešnih športnikih – srečo imamo, da imamo kar nekaj avtorjev, ki jih zlahka postavimo ob bok tujim uspešnežem).  

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Ujemi zajca

Ujemi zajca

Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.

Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.

Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.

Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.

In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?    

Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.

Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.     

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Smrdljivc

Smrdljivc

Naslov knjige morda res ne obeta, ampak če poznate avtorja Roka Bohinca, potem vam je bolj ali manj jasno, da boste v roke dobili nekaj drugačnega, nepredvidljivega in predvsem zabavnega. Pa čeprav gre uradno za mladinsko kriminalko …

Rok Bohinc je šel v izdajo svojega knjižnega prvenca zelo pogumno, velikopotezno in ker si je upal, mu je tudi uspelo. In vesel sem zanj. Spoznal sem ga pred ne vem točno koliko leti in hitro smo se ujeli. Ekipa, zbrana z zelo različnih vetrov, kjer je vsak prispeval svoj košček norosti, on pa je bil naš »glas razuma«. Ta njegova razumskost, ki jo odlično spaja s humorjem in neverjetnim občutkom, mu je kasneje v teku tega projekta, zelo nepričakovano prišla še kako prav in čeprav kasneje z Rokom prav aktivno nisva več sodelovala, sem seveda z veseljem podprl njegov projekt Smrdljivc. In ni mi žal. Obenem komaj čakam, da knjigo v roke potisnem mojim trem otrokom, saj sem prepričan, da se bodo še kako zabavali.

Zgodba je preprosta – na stranišču osnovne šole nekdo vrže smrdljivca, potrebna je evakuacija šole in seveda odkriti, kdo je krivec. Osumljencev je pet – najboljša učenka med devetošolkami Izabela, molčeči 12-letni orjak in zdrav kmečki fant Tomaž, nova učenka Uma ter dva, vsak na svoj način, problematična devetošolca – Vid, ki si tudi po zaslugi očetovega odvetniškega statusa lahko privošči vse in Luka, ki ponavlja deveti razred in se ga pravzaprav bojijo prav vsi. Preiskavo vodita ravnatelj šole ter najbolj prijazna in super svetovalna delavka Lidija.

Vid, ki je razočaran, ker nihče ne opazi njegovih »donkic« in toliko bolj osupel, ker je Uma razkrinkala vse njegove čarovniške trike. Uma ima težave z matematiko, pa ravno ta dan so imeli napovedan test iz matematike. Luki je vseeno – mama je odšla, oče se utaplja v alkoholu in mu je za sina vseeno. Tomaž je sedmi od osmih otrok in ve, da ga delo na domači kmetiji ne bo čakalo. Iza pa ne mara svoje mačehe Mirande in se želi o svoji prihodnosti odločati sama. Vsak od njih je vsekakor potencialen krivec. Ravnatelj je pod stalnim pritiskom učiteljskega zbora in župana, svetovalka Lidija pa je vsekakor tista zelo posebna oseba, ki kot lepilo zgodbo odlično drži skupaj. 

Vsak od osumljencev pove svojo zgodbo oz. svojo plat dogodka in počasi se nam razkriva celotna slika. Saj poznate smrdljivce, majhne hroščke, ki se jih zlepa ne znebite in če jih pohodite, pač dokažejo, od kod jim ime. No, nenavadni raziskovalno-zasliševalski duet mora odkriti, kakšna nora verzija smrdljivca je tako zelo kontaminirala njihovo šolo. Odraslemu bralcu se bo vse skupaj seveda hitro postavilo na svoje mesto, določene stvari so sila predvidljive, kar pa branju čisto nič ne vzame (sploh, ker je knjiga v prvi vrsti namenjena mlajšim bralcem).

Dialogi, ki spretno krmarijo med pogovorno slovenščino in (gorenjskim) slengom so tisto, kar knjigo dela res zabavno. In tu Rok pač obvlada! Nasmejali se boste ob monologih svetovalke Lidije, se zabavali ob najstniških izmenjavah in zbadanjih ter se krohotali, ko boste prebirali pogovore med Lidijo in ravnateljem. In hvala Roku, da se je izognil stereotipom in nimamo opravka s kakšno čistilko »od dol«, senilnim hišnikom ali kakšno pretirano debelo kuharico. Ne, šola, kot jo starši poznamo in kot so jo otroci v času korone najbrž pozabili, zelo tipični primerki z zelo očitnimi težavami.

In res sem vesel, da bom svojim otrokom, ki res radi berejo, lahko ponudil napeto IN zabavno branje slovenskega avtorja in še toliko bolj sem vesel, da lahko to knjigo priporočim tistim staršem, katerih otroci morda ne berejo najrajši. Super bi bilo, da bi Smrdljivc postala ena tistih knjig, o katerih se bo čez poletje še tiho šepetalo, jeseni pa na veliko in glasno govorilo o njej. Pa ne samo to – Rok obljublja nadaljevanje!   

Rating: 5 out of 5.

Rok Bohinc samozaložba, 2021

Featured

Čigav si

Čigav si

Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …

Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.

Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.

A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.

Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.

Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je. 

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021