Featured

Moj mačkon Jugoslavija

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Očetnjava

Očetnjava

Nina Bunjevac me je osupnila s fantastičnim risoromanom Bezimena in ko mi je prijatelj priporočil njeno Očetnjavo, nisem dolgo okleval. Trajalo je sicer, da sem do vse redkejših izvodov prišel in nato še enkrat več ostal brez besed.

Bezimena je vrhunski prikaz nerazumevanja, izrojenosti in odlično prikaže spolne plenilce in njihove žrtve, ki nemalokrat ostanejo nevidne, skrite, neme. In kakorkoli je za žensko, ki je šla tudi skozi to izkušnjo, vse skupaj zelo težko, je najbrž še toliko težje upodobiti svojega očeta, terorista. Ali je lažje, ker očeta, Petra Bunjevca, ni nikoli pravzaprav poznala? Najbrž ne, saj je bil še vedno njen oče in ona nosi njegov priimek.

Očetnjava je tako pravzaprav biografski risoroman, sestavljen iz dveh delov. Prvi del – Plan B, v katerem je opisano, kako Nina s svojo mamo Sally obuja spomin na kratko obdobje življenja v Kanadi in nato odhod v Jugoslavijo ter drugi del – Izgnanstvo, kjer opisuje predvsem zgodbo svojega očeta. Prvi del je razmeroma preprost, pa čeprav se čuti napetost med materjo in hčerko, ko slednje dregne v vedno bolečo točko – oče. Kdo, zakaj? Nina je imela namreč dve leti, ko je z mamo in starejšo sestro Saro odšla iz Kanade v Jugoslavijo in štiri, ko je oče umrl. Najstarejši brat Petey je ostal z očetom, saj ga slednji ni pustil iz Kanade in je kasneje priznal, da bi rajši umrl, kot pa prišel nazaj v Jugoslavijo. Spominja se bore malo, se pa spominja, kako je mama zvečer zagrinjala zavese in pred okna potiskala težke omare, če bi jim hotel kdo v hišo vreči bombo. Jasno je, zakaj je mama še vedno tako občutljiva na samo omembo njegovega imena in jo še vedno preganjajo demoni paranoje.

Nadaljevanje postreže z razlago. Žalostna zgodba Petra Bunjevca se je začela pisati že pred njegovim rojstvom. Lahko bi rekli, da je bil že njegov oče zaznamovan z nesrečo in se je to obdržalo. Druga svetovna vojna, vse pred tem in tudipovojno dogajanje je bilo kompleksno, zapleteno in nikoli povsem razrešeno. Avtorica zakoplje globoko v zgodovino, v nacionalne spore in razlike, dregne v kakšen ne pretirano priljubljen zgodovinski čas, a se kljub vsemu zdi, da zgodovino piše, kot se je zgodilo. Brez olepševanja, moraliziranja ali postavljanja na katerokoli stran. Ljudje so delali napake, voditelji so delali še večje in mnogi še vedno plačujejo grehe. Petar Bunjevac je imel svoje razloge, da je bolj verjel Petru II. In Draži Mihajloviću in se pridružil Očetnjavi, srbski teroristični organizaciji, ki je izvedla serijo terorističnih napadov in ki so bili odgovorni za atentate tako na Josipa Broza Tita kot na njegove sodelavce.  Oko za oko, zob za zob bi lahko rekli, saj druga stran seveda ni ostala dolžna. Kaj je bilo pravzaprav krivo za eksplozijo domače bombe, ni povsem znano. Jasno je le, da sta 28. avgusta 1977 poleg Petra Bunjevca umrla še dva človeka, člana njegove enote, pred tem pa je bilo na njihovih rokah veliko krvi.

In kot se Goran Vojnović dobro sprašuje v spremni besedi – kako težko je upodobiti očeta terorista? kako ga upodobiti? Risoroman je žanr, kjer zgodbo govorijo predvsem risbe in manj dialogi in naša percepcija, kako izgleda terorist, kaj počne in kako, se seveda spreminja. Saj vsi poznamo tisto, da si ponekod lahko borec za svobodo, drugje terorist ali pa za nekoga osvoboditelj, za druge pa terorist. Enako bi lahko rekli za Bunjevca. Nina ga je upodobila in orisala kot se ga je spominjala, kot je lahko razbrala iz fotografij ter pripovedi sorodnikov, časopisnih člankov. O njem in Očetnjavi se je pisalo in snemalo dokumentarne filme in moram priznati, da me je najbolj od vsega presenetilo prav to, kako ji je uspelo ohraniti neko zdravo distanco, pa je še vedno ostra in neposredna. Oče jih je prizadel, pravzaprav je prizadel prav vse, ki jih je imel kakorkoli rad in še mnogo tistih, ki jih niti poznal ni. To pa zgolj zato, ker je ostal zvest nekim idealom, ki jim (najbrž) ni brezpogojno verjel. Soočiti se z vsem tem in to izraziti na tako mojstrski način …

Rating: 4 out of 5.

Modrijan, 2015

Featured

Poblazneli morilski pragozdni maček

Calvin in Hobbes: Poblazneli morilski pragozdni maček

Nikoli ne bom pozabil mojega prvega stika s Calvinom in Hobbsom – ob prvi v slovenščino prevedeni zbirki njunih stripov Nekaj pod posteljo se slini, sem se smejal, krohotal, držal za trebuh, brisal solze in se naslednji dan pritoževal nad bolečim grlom.

Seveda imam na polici vseh deset do sedaj prevedenih zbirk v slovenščini, od tistih povsem črno-belih do barvnih in kombiniranih, z veseljem prebiram njune dnevne šale na družbenih omrežjih in seveda navdušeno čakam vsako novo knjigo. Zadnja je – Poblazneli morilski pragozdni maček.

Ali se je kaj spremenilo? Calvin je še vedno edini, ki meni, da je njegov plišasti tiger Hobbes živ in da ga takorekoč vsak dan čaka v zasedi za vhodnimi vrati. No, Hobbes je seveda njegov najboljši prijatelj in z njim v dobrem in slabem, pa čeprav se znata tudi spreti in si pošteno skočiti v lase. Zmagovalec ni vedno znan, je pa to presenetljivo velikokrat plišasta zver. Calvina še vedno rado odnese v svet domišljije, kjer se mora znajti med dinozavri (učiteljica Lubadar, mama ali seveda Suzi) ali pa galaksijo varuje kot pogumni galaktični bojevnik As.

V dialogih je še vedno neverjetno filozofski, moder, pa še vedno pristno otročji. (jasno vam bo, ko boste prišli do stripa o delovanju bankomata). Prav neverjeten je tokrat v dialogih s staršema, še posebej z mamo in tudi učiteljici Lubadar servira nekaj nepozabnih replik. Seveda največjo globino doseže v dialogih s Hobbsom oziroma samim seboj. Nemalokrat sem ostal brez besed.

S Suzi imata še vedno ljubi-sovraži odnos, z Bertijem se samo sovražita, pogrešal pa sem Calvinovo varuško Roz, njene telefonske klice in neposrečene zmenke. Vsakič znova me osupnejo snežene skulpture, s katerimi izraža marsikaj ter hladnokrvnost, ko je treba staršem zabrusiti kaj neverjetno odraslega in zrelega.  

Stripi bodo navduševali (in najbrž tudi navdihovali) otroke, ravnodušni pa ne bodo ostali niti starši. Celo tisti, ki stripov in tovrstnega (na trenutke obešenjaškega) humorja ne marajo, se bodo morali sprijazniti, da so stripi Billa Wattersona o Calvinu in Hobbsu pač zelooo smešni. In če tega dvojca še ne poznate, sploh ne vem, kaj še čakate?!

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2020

Featured

Vrteče se srce

Vrteče se srce

Irci so žilavi, uporni, delavni in neupogljivi. Zdi se, da ne glede na to, kdo, kako i kolikokrat jih podre po tleh, vedno uspejo nekako najti moč, se pobrati in iti s ponosno dvignjeno glavo naprej. Knjiga Donala Ryana nam ponudi imeniten vpogled v način življenja in razmišljanja povsem preprostega, vsakdanjega Irca.

Irska niso le zeleni griči, temno pivo in odlična glasba. Irska je zelen dragulj, ki se lesketa ob modrem Atlantiku in kjer se ljudje borijo za preživetje. Svetla in temna plat. In če vse bolj in pogosteje beremo knjige o spopadanju z epidemijo covid-19 in bomo najbrž v naslednjih letih brali takšne o spopadanju s psihološkimi in zdravstvenimi posledicami, so še vedno aktualne tudi knjige o življenju v času zadnje velike gospodarske recesije leta 2008. Seveda se spominjamo, kako je bilo pri nas, ko so eno za drugo propadala podjetja, kako se je pred zavodom za zaposlovanje vila dolga vrsta, ljudje pa niso vedeli, ali bodo lahko plačevali kredite, položnice in ali bodo imeli kaj za pod zob. Vrteče se srce je knjiga o tem, kaj se je v tem obdobju dogajalo na Irskem, v majhnem mestecu na zahodu države, kjer takorekoč vsak pozna vsakogar.

Vrteče se srce je sicer tesno prepletena zbirka zgodb 21 posameznikov, moških in žensk, mladih in starih, ki se vsak na svoj način spopadajo s posledicami recesije. Glavni lik je, ne glede na razpršenost in razdrobljenost zgodb, Bobby Mahon. Posameznik, ki ga zaradi odnosa, delavnosti in poštenosti spoštujejo in občudujejo takorekoč vsi. No, skoraj vsi. Do dna duše ga prezira njegov oče Frank, ki je v petih letih zapil vse, kar je imel in ki vsak trenutek življenja, ki mu je še ostal, nameni temu, da ponižuje, zaničuje in omalovažuje – ne le Bobbyja, ampak tudi druge. Pred njegovo razsuto in propadajočo hišo stoji vrteče se srce, kot žalosten opomnik … Bobby vsak dan obiskuje očeta in je vsak dan znova razočaran, ker oče še ni umrl. Mogoče je to njegova najslabša in najtemnejša plat, pa čeprav se v nadaljevanju knjige (Bobbyjeva zgodba je namreč prva) izvemo, zakaj je njegov odnos z očetom tak, kakršen je. 

Bobby Mahon je kot mnogi drugi v njihovi vasi delal za Štokija Burkea, nesposobnega gradbinca, ki je posel prevzel od očeta, ta pa se ne more načuditi, kako nesposoben je njegov sin, ki je prevaral celo vas in jo pahnil v obup. In ta obup je iz strani v stran bolj očiten in ne glede na to, skozi čigave oči ga doživljamo. Tistih, ki so delali za Štokija, njihove starše, partnerje ali otroke ali tistih, ki so na koncu izgubili zaupanje celo v Bobbyja. Prav vsem se zdi nemogoče, da bi Bobby varal svojo ženo in nato še umoril umirajočega očeta. Ali je pač vse skupaj tako zelo izpridilo celo njega?

Hipnotični vrtinec zgodb majhnih in ponižanih, marljivih in neuklonljivih, ki jih življenje tako ali drugače tepe. Popivanja, pretepi, nesporazumi, nezakonski otroci, umor in ugrabitev, nesrečna naključja, upanje in brezup, napačna sklepanja in zmotne obsodbe. Vse to v pogosto skrajnem poskusu rešiti si življenje in zaživeti neko normalno, dostojno, da ne rečemo človeka vredno življenje.

Pretresljivo, surovo, kruto in človeško. Vsebino knjige težko opišem z lepimi besedami, sama knjiga pa je več kot odlična. Tudi prevajalka se je prilagodila specifiki posameznih karakterjev in tako si še lažje predstavljamo pretresljivo izpoved izgubljene bančne uslužbenke, bes in jezo malce omejenega fanta ali pa popolnoma zmedeno in nočni mori podobno izpoved shizofrenika. Vrteče se srce se bere hitro in bralca zadene, točno v srce.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Featured

Moja temna Vanessa

Moja temna Vanessa

Knjiga, ki jo je težko brati in še težje razumeti. Bralec težko razsodi, kaj in kako, saj se avtorica Kate Elizabeth Russell ukvarja s težkimi in bolečimi ter zelo aktualnimi temami, kot so (spolno) nadlegovanje, pedofilija, tanka in včasih težko določljiva meja med dovoljenim in nedopustnim …

Kako razumeti zgodbo, v kateri spremljamo zgodbo 15-letne Vanesse, ki se zaplete v precej nenavaden, čeprav se zdi sporazumen odnos s svojim profesorjem, 42-letnim Jacobom Straneom? Težko doumljivo in vsekakor sporno, čeprav seveda ne nemogoče, razmerje razumemo še nekoliko težje, ko se o njem sedemnajst let kasneje začne izpraševati tudi Vanessa. Skoraj desetletje kasneje se Strane namreč (znova) znajde na zatožni klopi, saj ga spolnega nadlegovanja obtoži še ena dijakinja, Taylor Birch. Spolno nadlegovanje in posilstvo so seveda težke besede in če jih zoper odraslo osebo uporabi najstnica, so še toliko bolj odmevne. Pa čeprav jo je »samo pobožal po kolenu«. In če moramo na to gledati kot na posilstvo, kako potem dojemati vse, kar je počel z Vanesso? Hočeš nočeš se bralec ob opisovanju njunega prvega spolnega odnosa pač vpraša, ali se je ona res strinjala? Kolikokrat ji je bilo neprijetno, zoprno, kako zelo se ji je vse skupaj upiralo?

In po drugi strani si je vsega tega želela, znova in znova, še leta po tem, ko je morala zapustiti srednjo šolo. Uživala je v dotikih, sanjarila je o njih, ni mogla živeti brez. Na trenutke se zdi, da je ona tista, ki je kasneje zalezovala njega in se mu ponujala, ki je na kolidžu iskala njegovo zamenjavo v drugem profesorju, Henryju Ploughu in kako si je znova in znova predstavljala vse tisto, kar je nekoč že počela. Lahko rečemo, da je bila Vanessa zlorabljena in posiljena? Presoditi boste morali sami. Lahko pa ste prepričani, da boste imeli po prebranem še več vprašanj in dvomov kot odgovorov in dejstev.   

Zgodba na kratko – 15-letna Vanessa Wye pride na srednjo šolo Bromwick in se nastani v tamkajšnjem internatu. Ravno dovolj bistra in zaradi svojih rdečih las tudi opazna najstnica hitro pade v oko profesorju angleščine, ne ravno privlačnemu, a ravno dovolj karizmatičnemu Jacobu Straneu. Začne se nenavadna igre mačke in miši, lovca in plena, kjer je težko ločiti, kdo je kdo. Bežno spogledovanje in dotiki se sprevržejo v čustveno naporno razmerje, polno manipulacij in seveda skrivanja. Ona je kriva in ona je močna, a je jasno, da je enako kriv in še močnejši on in tako spremljamo precej mučne dialoge, kjer oba glavna akterja nihata iz ene v drugo skrajnost, iz svetlobe v popolno temo. Navajanje Nabokova in njegove Lolite je seveda neizbežno.

Njun odnos seveda ne ostane skrit dovolj dobro in sledi neizbežno, čeprav nepričakovano – ona je sedaj tista, ki ima v rokah škarje in platno in ker si življenja brez njega ne zna predstavljati, se zlaže in vso odgovornost prevzame nase. Sledi  odhod domov, nazaj k staršem in pogrezanje v obup. Ampak – s Straneom ostaneta v stikih, razmerje nadaljujeta in tako je tudi kasneje, ko Vanessa odide na kolidž. In ko se znova najde v precepu, saj se tudi tam pojavi šarmanten, mlajši in priljudnejši profesor Henry Plough, ki v njej vidi velik (literarni) potencial. Zdi se, da se bo zgodba ponovila, a zajadra v drugo smer …

Vse skupaj spremljamo kot spomin zdaj 32-letne Vanesse, ki je pristala v obupni službi, nezmožna normalnega razmerja, kjer ji vsakdan pomenijo alkohol in droge ter občasen rekreativni seks, dokler je ne kontaktira novinarka, ki jo želi vključiti v veliko zgodbo o groznem profesorju, ki je zlorabljal najstnice. Ne, ni bila edina, pa čeprav ji je Strane ves čas govoril točno to – da je edina, ki jo je ljubil. A je to govoril vsem, le da vsem ni počel vsega, kar je počel njej. In kaj sedaj? Vsekakor ji skozi premnoga vprašanja in dvome pomaga krmariti terapevtka Ruby, ki deluje kot tisti glas razuma, vse do usodnega telefonskega klica …   

Knjiga, ki zelo dobro povzema gibanje #MeToo oz. #JazTudi, kjer se stranski opazovalci seveda pogosto vprašamo, zakaj je trajalo tako dolgo, da se je žrtev opogumila in oglasila? Strah? Vsekakor je prisoten. Izpostavljenost in morebiten medijski linč k temu seveda še dodata, ampak mar ni dobro in nujno potrebno družbe obvarovati pred takšnimi in drugačnimi pošastmi ter spregovoriti čim prej in kar se da na glas? Vanessa je ena tistih, ki tega sploh ni želela. In prepričan sem, da je tam zunaj veliko takšnih žrtev in »žrtev«, ki storijo enako. Pa ne zato, ker so edine.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2020

Featured

Fejk

Fejk

Norveška avtorica Mina Lystad zna odlično nagovarjati mlade, kar je dokazala že z romanom Luzerka, v katerem se je »spopadla«  z družbenimi omrežji, všečki in vsem s tem povezanim, kar se zdi resnično, pa ni. V nadaljevanju, naslovljenem Fejk, se ob vzporedni najstniški ljubezenski zgodbi posveti danes vse bolj pereči in prisotni temi – lažnim novicam.

Marie je zdaj devetošolka, ki še vedno živi sama z mamo, ima nekje ob sebi vedno prijateljico Idil in je prebolela nesrečno ljubezen do Espna, zdaj najboljšega nogometaša na šoli. Soočena pa je z novo vlogo – kot ena od ustvarjalk nekoč zelo priljubljenega šolskega časopisa je odgovorna, da z odmevnimi novicami poskrbi za dvig branosti. Za urednico Maggo bi težko rekli, da je polna idej – njen recept za uspeh so namreč lažne novice (»fake news«, od tu tudi naslov), kar svojim mladim sodelavcem razloži na nekaj zelo zgovornih primerih.   

Marie je tista, ki to prva spozna in tudi usvoji. Morda še toliko bolj, saj se bo kmalu odprlo mesto urednika časopisa, ki se ga sama sploh ne bi branila. Narediti mora intervju s simpatičnim, ampak zadržanim desetošolcem Tarjeijem, ki ni posebej zgovoren, zato Marie z Maggino pomočjo naslov in članek pošteno »zabeli«. Vse za več klikov in boljšo branost. A med plaho Marie in simpatičnim ter zaželenim Tarjeijem preskoči iskrica, ki jo Idil razplamti in prijateljico polni s samozavestjo. A pojavita se dve težavi – Tarjeijev prijatelj Jesper, ki mu gre Marie in njene lažne novice ter intervjuji na živce, poleg tega se zaveda, da ga bo izpodrinila iz prijateljevega življenja ter Mariejina nesojena ljubezen Espen, ki se nenadoma začne zanimati zanjo.

Dovolj je en intervju, en neroden trenutek in ena fotografija. In seveda udaren naslov! Magga v Mariejini ljubezenski neodločnosti vidi odlično priložnost za novico vseh novic, trač leta in še bi lahko kaj napisali. Za lažno novico vseh lažnih novic! Marie je obupana, Idil besna. In če se je Marie še pred dnevi prebujala iz sladkih sanj, v katere jo je zazibalo sporočilo Všeč si mi, se je zdaj znašla v nočni mori Se ne vidiva več. Zgodba se sicer potem relativno hitro odvije in razplete, a vam ne bom izdal, kako. (glede na to, da gre v prvi vrsti za mladinsko branje, si sicer lahko mislite)

Priznam sicer, da sem pričakoval več lažnih novic oz. spopadanja mladih z njimi in manj ljubezenske zgodbe. Hkrati pa vem, da mladi ne bi želeli brati priročnika o tem, kako ločevati resnične novice od lažnih, tako da je to bolj komentar odraslega bralca in starša, ki svoje otroke skuša ločiti med dobrim in slabim, lažnim in resničnim. Zato si je vredno prebrati spremno besedo, ki jo je zapisala dr. Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Tisti, ki Časorisa morda še ne poznate, mu naklonite nekaj pozornosti in z njim seznanite tudi svoje otroke. Tam lažnih novic ne boste našli, tudi suhoparnih in dolgočasnih poročanj ne, ampak novice, ki zanimajo otroke in tudi pisane na njim poznan način.

Enako pravzaprav velja tudi za knjigo Fejk – veliko kratic, vzklikov, slenga, prepisov SMS sporočil, osveževanja družbenih omrežij. Veliko je tudi samoizpraševanja v lastna dejanja in odločitve in lahko rečem, da je Mina Lystad odlično prikazala življenje mladih danes, njihovo vpetost v vse bolj »fejk« družbeno-virtualne svetove. Zato ne zamudite priložnosti, da avtorici prisluhnete in jo celo kaj vprašate – danes, 21. 4. ob 20. uri na YouTube kanalu založbe Miš, v spremstvu Boštjana Gorenca – Pižame.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela
.

Featured

Hilda

Stripovska junakinja Hilda

Nismo uporabniki Netflixa in celo televizijo gledamo bore malo. Radi pa beremo stripe in na srečo uporabljamo družabna omrežja in tam sem pravzaprav zasledil, da bomo tudi v slovenskem prevodu dobili stripe o novem fenomenu – deklici Hildi.

Kriv je prevajalec Boštjan Gorenc, ki je seveda odlična izbira, ko želiš dobiti zanimiv in »žmohten« slovenski prevod nečesa, kar je napisano v angleščini, a ima izvor v Skandinaviji. 33-letni Britanec Luke Pearson je prvi strip izdal že leta 2010, Netflix pa je s predvajanjem animirane serije začel leta 2018. V seriji z izvirnim naslovom Hildafolk je zaenkrat šest stripov, v slovenščino sta prevedena prva dva – Hilda in trol ter Hilda in polnočni velikan.

Zakaj Hildafolk? Gre za islandsko besedo Huldufolk, skovanko iz besed »huldu« (skrivnost, skrivati se) in »folk« (ljudje oz. islandski mitološki izraz za viline). No, Pearson je Hildo nastanil v neimenovani, a toliko bolj čarobni skandinavski dolini. V tej dolini boste poleg Hildine hiše, ki se nahaja v zavetju gorskih vršacev, našli še Hosto, Divjino, Širni gozd (kjer živi Lesko), pa Luknjo, Ruševine, Stari gozd, Gozd modrih borovcev, Skalni tolmun in Troljo skalo, jugovzhodno pa se nahaja mesto Trolberg.

Hilda živi z mamo in Štibeljcem, njenim hišnim ljubljenčkom, ki je bil sprva maček, potem postal lisica, ampak zaradi majhnih rogov bi lahko rekli, da gre za križanca med lisico in jelenom. V njuni hiši je povsem običajen, čeprav ga Hilda nima najrajši, gost tudi Lesko, ki ima sicer svojo razkošno hišo v Širnem gozdu in pogosto predstavlja nekakšen preblisk oz. glas razuma. Radovedna, nagajiva, pogumna in duhovita deklica, ki obožuje pustolovščine, prosti čas preživlja v naravi in slika ter ob vsem tem spoznava svet, poln čarovnije in nenavadnih bitij. Tu so duhovi, troli, velikani, vilini, drevesni ljudje in morskiduhovi, seveda prežeti z bogato skandinavsko oz. nordijsko mitologijo.

Hilda in trol je prva knjiga, v kateri spoznamo Hildo, svet, v katerem živi in malo modrolaso junakinjo spremljamo na prvi pustolovščini, ko med pohajkovanjem naleti na troljo skalo. S Štibeljcem nanjo obesita zvonček, da bi slišala, če bi se trolja skala ponoči slučajno prelevila v nevarnega trola. Seveda se zgodi tudi in v nadaljevanju spoznamo, zakaj sploh trolje skale in od kod izvira strah pred zvončki in dnevno svetlobo. V posebnem dodatku pa še strip o nenavadnem Lesku in za piko na i nekaj avtorjevih skic in zamisli.

Hilda in polnočni velikan je že mnogo bolj kompleksna in še bolj zanimiva ter dodelana. Hildi in njeni mami nevidna bitja zagrozijo, da jima bodo razbili hišo, če se ne preselita. Hilda se razjezi, a je njen boj jalov, poleg tega se ubada še z velikanom, ki se ponoči pojavlja pred njuno hišo, a ga vidi samo ona. No, Hildi na pomoč priskoči eden od majhnežev z imenom Alfur, ki jima z mamo grozijo in deklica spozna, kje je težava. Ne le, da spozna, ampak dobesedno spregleda, saj s pomočjo papirologije lahko vidi, da je njuna hiša postavljena sredi prostrane dežele majhnežev, ki jo onidve vsakodnevno (čeprav nezavedno) uničujeta. Sledi potovanje do župana in premierja, veliko opravičevanja in pojasnjevanja ter na koncu tudi spoznanje, zakaj okoli njune hiše postopa velikan. Na koncu knjige je svet velikanov tudi nekoliko bolj natančno pojasnjen. Vrsta simpatičnih dialogov, pa zanimivih bitij (npr. muške) in konec, ki da vedeti, da se bosta v naslednji knjigi Hilda in mama preselili v mesto Trolberg. Lahko rečem le, da nestrpno čakam …

Všeč mi je, da bodo otroci v Hildi dobili novo junakinjo. Brez super moči, ampak kdo pa pravi da junaki potrebujejo super moč?! Takšno, ki je rada v naravi, radovedno raziskuje in je ne sram priznati, da jo je včasih strah. Tudi napake prizna in sprejme posledice svojih dejanj. Človeška, prijetna, z razumevanjem za okolico in tradicijo. Same risbe so na prvi pogled preproste (govori nekdo, ki ne zna risati), a hkrati polne zanimivih podrobnosti, prežete s skandinavskim duhom, večplastne ter seveda pomembno prispevajo k samemu doživljanju zgodbe. Prevajalec se je še enkrat več izkazal in postregel z nekaj duhovitimi izrazi (npr. Štibeljc, Lesko, muške, majhneži, picajzljanje, …) in vse skupaj res imenitno poslovenil. V enem večeru mi je postalo jasno, zakaj je Hilda fenomen, zdaj pa je na meni, da jo predstavim še vsem tistim, ki je morda še ne poznate.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2020

Featured

Naredte revolucijo, (za) Kuzle (gre)

Naredte revolucijo (za) Kuzle (gre)

Ta teden bo malo bolj punk obarvan – po antologiji slovenske punk poezije Zamenite mi glavo, tokrat še zanimiva zbirka skladb idrijske zasedbe Kuzle v izvedbi drugih izvajalcev. Zasedbi so se poklonili raznoliki izvajalci – od jazz-pop Okustičnih, do mednarodnih Dubioza Kolektiv, punk sodobnikov in mnogih drugih, žanrsko nepredvidljivih izvajalcev.

Kuzle so bile vsaj pri meni dolgo časa tisti punk band, v katerem je nekoč deloval Dare Kaurič, človek z najbolj nadležnim in popačenim glasom, ki je krasil vsako pesem meni nikoli posebej ljubih Kingston. No, tam je svoj pečat pustil tudi Iztok Turk, ki se je kasneje proslavil tako kot član podobno kultnih, a mnogo bolj priljubljenih Videosex in seveda nato kot izvrsten producent. Poslušal sem o Vahidu, pa se mi iskreno povedano niti sanjalo ni, kdo je ta Vahid in zakaj je nek »Bosan’c« lahko tako pomemben. Dejstvo je tudi, da sem najstniško punk fazo bolj intenzivno doživljal skozi gangsterski rap Ice-T-ja in drugih podobnih izvajalcev. Seveda, so bili Niet, pa Pankrti, ampak tu se je moje poslušanje (slovenskega, pa tudi sicer) punka takorekoč nehalo. Punk val me je ujel kasneje, ko sem začel malo bolj raziskovat in kopat po glasbeni zgodovini, ko so me pritegnile majice Dead Kennedys in Clash, pa seveda Ramones, Sex Pistols, Jella Biafre, Anti Nowhere League in drugih. In ko sem ugotovil, da je v slovenskem punk seveda še veliko več – Otroci socializma, Indust Bag, Šund, Lublanski psi, Čao pičke, Berlinski zid, Via Ofenziva, kasneje Carina, O!Kult, da ne gre spregledati hrvaških Termitov in seveda tudi ne Kuzel.   

Idrija je bila in ostaja posebno mesto. Rudnik živega srebra, zaprtost doline in obenem odrezanost od Ljubljane, pa srednje šole, ki so bile zelo »dekliške« in če dobro pomislim, je bilo vse skupaj na nek način podobno Trbovljam, kjer se je ravno tako rojevala in odvijala prav posebna avantgarda. In čeprav so Kuzle delovali res kratek čas, so tudi posredno pustili pečat in vplivali na naslednje rodove glasbenikov v Sloveniji. Tudi iz te kompilacije je razvidno, na koga vse, saj imamo opravka z res pestrim naborom sodelujočih.

Ploščo bi lahko razdelil kar na klasično A in B stran, kjer je A stran vsekakor tista, ki bo šla bolj v ušesa, saj so skladbe in izvajalci bolj znani in bolj v duhu Kuzel. Noctiferia surovo in brutalno obdelajo Smej se, Alo!Stari klasično punkersko, čeprav z nekoliko osveženim besedilom, Poljubi me, Pigs Parlaiment so zelo jezni v Na cesti, podobno kot v drugi polovici Banditi z Reka-Postojna-Ljubljana, EightBomb so samosvoji v Naredte revolucijo. Presenetita Grega Skočir in Zoran Čalić v akustični Igor Silni in še toliko bolj Okustični z Moja mama (ki smo jo v tej bolj pop različici že slišali tudi s strani Videosex), ki je najbrž najbolj znana pesem Kuzel, ki jim je ne bi nikoli pripisali. K svojim glasbenim koreninam so se vrnili tudi Zmelkoow (Skrivnosti mladih src), Koala Voice (Ostan idiot) me osebno le redko prepričajo in tudi tokrat ni nič drugače, enako velja za Jureta Lesarja (Superlim), ki pa poskrbel za instrumentalen presežek. Tu je potem nekaj nenavadnih izletov – Nick Kay v zelo elektronski Prazni generaciji, razigrani solo ustvarjalec Shaun Banks (Ti si zvezda) je zelo rock’n’rollerski, Haris Pilton (Vse je u redu) funkyjaško navdahnjen, Clockwork Psycho (Vse je isto) pa so druga, ženska, psihobilly plat izraza, kot ga pokažejo EightBomb.

Zmagovalci so vsekakor Dubioza Kolektiv s, sedaj lahko rečemo, nesmrtnim Vahidom. Zgodbe o tem nesrečnem Vahidu pač ne pojejo Idrčani, ampak Bosanci. O Bosancu. Bridko, resnično, doživeto, pa še vedno s tistim kančkom zdravega bosanskega cinizma in seveda v prepoznavnih Dubioza ritmih. Oni so tisti, ki lahko pesem (in Kuzle) ponesejo v svet, ko bodo enkrat spet lahko potovali in nastopali. In upam si trditi, da bodo mnogi mislili, da je pesem njihova, saj sporočilo tudi po štiridesetih letih ostaja enako močno.

Odličen poklon glasbeni skupini, ki ji za čas delovanja ni uspelo zasloveti, so pa več kot očitno pustili trajen pečat na slovenski glasbeni sceni. In veste kaj, manjka nam takšnih. Časi pa kar kličejo …

Rating: 5 out of 5.

ZKP RTV Slovenija, 2020

Featured

Zamenite mi glavo

Zamenite mi glavo

Esad Babačić se je po lanski zbirki esejev Veš, mašina, svoj dolg vrnil h koreninam. Resnici na ljubo korenin ni nikoli skrival – vedno je bil proleter, vedno je bil punker, za vedno je bil in bo pesnik. In kakorkoli nenavadno zveni ta kombinacija punk in pesništva, je prav Babačić vsekakor eden tistih, ki je tudi tu že od nekdaj podiral meje.

Zamenite mi glavo je antologija slovenske punk poezije, ki jo je Esad izbral in uredil, obenem je to naslov dokumentarnega filma o skupini Otroci socializma, ki ga je režiral Brane Bitenc in seveda tudi naslov pesmi. »Zamenite mi glavo, zameni temi oči, da bom lahko pozitiven kot ste vi.« Nasmehnil sem ob teh verzih v teh koronačasih … ko sva se z Esadom dobila, se (preventivno) niti rokovala nisva in ves čas je nosil masko. Sedel je na mestu, kjer je pred desetletji sedel in stal ničkolikokrat. Na mestu, kjer je nekoč stal kultni FV, danes pa imajo na tistem področju svoje zavetje mormoni. Svetišče punk in alternative je postalo malikovališče. 

Avtor? Brane Bitenc. Izvajalci? Otroci socializma. Zveni nenavadno, ampak včasih se mi zdi, da bi bil Brane Bitenc tisti slovenski tragični lik, če bi umrl prej. Prehitel ga je Tomaž Hostnik na začetku osemdesetih in seveda potem še Primož Habič v začetku devetdesetih. Trpeč umetniški lik, poet in upornik, ki je publiki najrajši kazal hrbet in ki je bil prej recitator kot pesnik. Avtor nesmrtne Pejd ga pogledat, Brane, pa podobno odličnih izpovedi, pričevanj in obupanih krikov – Vse je v moji glavi, Možgani na asfaltu, 700 usnjenih torbic, Vojak, Lublana, Moj svet in še mnogih drugih. Tretjina knjige je namenjena prav njemu in tisti, ki Branetovih del ne poznate ali jih v punk hrupu niste slišali ali razumeli, boste imeli sedaj dovolj časa za temeljit razmislek.

Esad se tu seveda ni ustavil in beremo lahko izbrana dela Mihe Štamcarja, Janija Severja, Tožibab in drugih punk ustvarjalcev. Pankrti, ki slovijo kot pionirji punka pri nas, so na koncu. V družbi Laibach (ki jih mnogi nimajo za punk), Petra Mlakarja in seveda Niet. Ne manjka niti Vahid, pa glasnih 100 db, filozofski zapisi Braneta Zormana in jagodni izbor urednika antologije, Esada Babačića – od Časopisa in Proleterja do nesmrtne Lili Marlen za vsakega pravega delavca ter okruškov spomina z Mrtvimi igralci in Jugoslavijo.

Besedila boste brali enkrat, dvakrat, desetkrat, prepevali ob posnetkih in – sploh pa, če ste iz generacije, ki je punk poznih sedemdesetih in osemdesetih res doživela; čutili sleherni verz. Vse je tu – oceani bolečine, vesolje nerazumevanja vseh, spopadanje z eksistenco in nešteto vprašanj. Bili so drugi časi, ko je bila drugačnost še bolj drugačna kot danes in ko so bili umetniki, ki so razmišljali z lastno glavo še bolj preganjani in zasmehovani kot danes. »Mrtvi igralci na polju revolucije, žvečmo kruh prostitucije.« je zapisal Esad.

In tako kot Esad v uvodu razloži, kaj ga je gnalo, da je sploh lotil urejanja antologije in zakaj je pomembna za razumevanje punka pri nas, v zaključku Ali Žerdin odlično zapiše, kaj je tisto generacijo in nekaj posameznikov gnalo, da so vztrajali. Ne glede na vse – brutalnost in represijo policije, obvezno služenje vojaščine, zaslišanja različnih komisij, depresije, alkohol in mamila, le redki uspeh in premnogi pozabo. Morda kulten status, ampak od teh statusov je dandanes težko živeti, ko kultura umira. Morda bo pa ta zbirka besedila tista iskrica, ki bo podžgala mlado generacijo, da je čas za novo vstajo, nov upor, nove punk pesmi o svobodi in boljšem jutri.   

V osnovni šoli sem imel precej obupno učiteljico za slovenščino in čeprav je bil njen brat pesnik, nas je veliko raje »morila« s slovničnimi pravili kot s književnostjo. V srednji šoli se je zgodba spremenila in smo res veliko časa posvetili književnosti. Malo se sprašujem, kako bi profesorica odreagirala, če bi npr. Bitenca (ali katerega koli drugega punk poeta) postavil ob bok Prešernu? Pa niti ne ob bok, ampak da bi jih našteval v isti sapi. Bogokletno? Bila je odprte narave in ob kvalitetni debati bi se najbrž strinjala. Če smo pošteni, bi šla najbrž tudi Kosovelova poezija Prešernu pošteno v nos, sam pa sem med njegovimi kriki pogosto videl vzporednice s punk poeti.

Rating: 5 out of 5.

Hiša imen, 2020

Featured

Nepozabne

Nepozabne

Knjiga, ki je zaradi nepričakovanega posega v naslovnico kar nekaj prahu dvignila tik pred izidom. »Kolesarske« afere niti ne želim pogrevati, mi je pa zanimivo in obenem paradoksalno, da so ob tako vsebinsko polni in pomembni knjigi, največ pozornosti posvečali platnici. Saj poznate tisto, da knjige ne gre soditi po platnici.

Knjiga Nepozabne ima zelo poveden naslov – Ženske, ki so premikale meje našega sveta. Lahko bi bile tudi naše ženske, saj je v knjigi predstavljenih 50 izjemnih žensk, 50 Slovenk, ki so ne toliko nasprotovale moškim, ampak se jim postavile ob bok oziroma so se postavile na svoje noge. Nekatere poznamo, za druge smo slišali, o mnogih pa nimamo pojma. Pomislimo samo, o koliko ženskah je bila pri nas izdana kakšna biografija (od teh, omenjenih v knjigi, se spomnim le Alme Karlin), posnet film oz. serija (spomnim se filma Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode), po kateri od njih je poimenovana kakšna nagrada, priznanje? Ivano Kobilca smo imeli na bankovcu. Vem, da je po Angeli Piskernik poimenovan park, po Mariji Vera osnovna šola v Kamniku, Franja Bojc Bidovec ima celo »svojo« bolnico, Kristina Brenkova je ena naših najpomembnejših prevajalk in pisateljic.

V tej knjigi ni velikih igralk, ki so blestele na odrskih deskah, pisateljic, slikark in kipark, pevk in modnih oblikovalk recimo današnjega časa, tudi modernih vplivnic (na srečo) ni. Manjka celo v skoraj vsaki križanki »prva slovenska hollywoodska igralka« Ita Rina. Ampak nobene od teh sodobnih ne bi bilo, kjer so, brez dela, naporov in odrekanj ter žrtvovanj žensk, ki so predstavljene v tej knjigi. Lahko jim rečemo pionirke, meni je tu ljub angleški izraz »trailblazer«.

Evgenija Šumi je bila ena prvih slovenskih podjetnic in brez njene pokončnosti danes vsekakor ne bi poznali sladkih izdelkov tovarne Šumi. Z možem je ustanovila tudi podjetje Pletenina in ob vodenju dveh podjetij rodila 13 otrok! Uslužbenkam, ki so rodile, je podarila opremo za otroka. Vsako leto je z volnenimi nogavicami oskrbela eno moško in eno žensko sirotišnico, svojim zaposlenim je plačevala zdravstveno zavarovanje in še bi lahko naštevali. To je le ena kratka in zgoščena zgodba iz knjige. Še 49 jih je in ob vsaki je še kakšen zanimiv spomin, celo anekdota, pa seveda ne smemo spregledati niti ilustracij različnih slovenskih likovnic.

Marija Wessner ni bila najbolj zadovoljna s tem, da bi dekleta zgolj vzgajali v marljive žene, matere in gospodinje, ampak je zagovarjala njihovo pravico do izobraževanja. Fanny Haussmann je bila pesnica, ki je med drugim v nemščino prevajala Prešernove pesmi in se tako učila slovenščine, njena vse boljša dela pa so poskrbela, da velja za prvo slovensko pesnico. In da se posujem s pepelom – pred štirimi leti smo dobili tudi literarno (pesniško) nagrado, poimenovano po njej, ki jo podeljuje občina Žalec. Malo me je zmedlo branje o Ljubi Prenner, saj se o ženski pogosto piše z moškimi oblikami zaimkov in glagolov, a le zato, ker gre za osebo, ki je bila tako moški kot ženska. Avtorica prve slovenske kriminalke Neznani storilec, odvetnik, borka za Slovence v času italijanske okupacije in velik upornik. Elda Piščanec se je slikanja učila pri Rihardu Jakopiču, študij nadaljevala v Firencah, se izpopolnjevala v Parizu in se ves čas upirala vladajočim idealom ženskosti in prestopala pravila spodobnosti.

Koga še spoznamo v knjigi Nepozabne? Marijo Vera – učiteljico, gledališko igralko in režiserko ter kasneje profesorico igre. Nada Souvan je bila ena prvih uspešnih slovenskih plavalk (v časih, ko je bilo plavanje za žensko domala prepovedano), kasneje pa modna oblikovalka in priznana kostumografka tako za gledališče kot film, leta 1968 pa je oblikovala oblačila za jugoslovanske tekmovalce na olimpijskih igrah. Zalla Zarana (s pravim imenom Rozalija Sršen) je bila – pozor, pozor! – prva slovenska filmska igralka v Hollywoodu. Med snemanjem filma Ogenj Jukona, kjer je imela epizodno vlogo, jo je opazil režiser in ji ponudil vlogo v filmu Dekle iz nižine in vse to že leta 1918. Sledil je kratek povratek domov, saj je hudo zbolela, a se je v ZDA vrnila, do leta 1928 posnela še trinajst filmov in med drugim prijateljevala celo s Stanom Laurelom in Oliverjem Hardyjem. Valerija Heybal je bila preveč živahna, da bi zdržala v nunski osnovni šoli, zato je šla denar služit z glasbo, leta 1937 pa je bila še pred dopolnjenim dvajsetim letom, že na opernem odru, kasneje je službovala v Ljubljani in Beogradu, gostovala po svetu, v pol ure opravila avdicijo v milanski Scali in mnogi jo upravičeno primerjajo z Mario Callas. Danica Melihar Lovrečič je bila prva slovenska (in celo jugoslovanska) miličnica in tako naprej do konca. Več deset izjemnih posameznic, resničnih vplivnic, ki so (pogosto tudi dobesedno) pokazale, da lahko tudi ženske nosijo hlače in da jih lahko nosijo ne le enakovredno z moškimi, ampak pogosto celo boljše. Ne pozabimo, da so bile mnoge med njimi še vedno tudi žene, matere in da so, po domače povedano, »pokonci držale tri vogale v hiši«.

Knjiga je namenjena (in tudi posvečena) ženskam, dekletom, deklicam in zagotovo tudi pripadnikom moškega spola. Dobro je vedeti, kako pomembne so bile ženske na številnih področjih in seveda je še danes tako. Žal še vedno velja tudi, da se moškim hitreje piše slavo, ženskim pa očita vsako napako. Kar seveda ni prav in tudi zato je ta knjiga pomembna. Kako pomembna? Zelo. Tudi in predvsem zato, ker bo poskrbela, da številne nepozabne ženske ne bodo nepomembne.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Ne dam se vam

Ne dam se vam

Roman Ne dam se vam nizozemske avtorice Martine Glaser je pretresljiv. Prebral ga je 14-letni sin in prebrano ga je prevzelo, nato ga je brala še 11-letna hči in bila pogosto objokana. Nazadnje sem ga šel brat še sam in bil na neprestanem čustvenem vrtiljaku. Zakaj?

Ne dam se vam je napet in berljiv roman, ki mlade (in njihove starše) opozarja na nevarnost kajenja. Pa tu ne gre le za žuganje s prstom »kajenje je slabo«, »ne kadit«, »to je škodljivo za tvoja pljuča« in tako v nedogled. Otroci oz. mladi vse to vedo. Tisto, kar bodo v tej knjigi izvedeli, je, kako domišljeno, subtilno in načrtovano (lahko pa rečemo tudi podlo in pritlehno) deluje tobačna industrija. Slednja je ob orožarski in farmacevtski med najmočnejšimi na svetu pod njeno neverjetno močjo kapitala se upogne še tako čvrsta hrbtenica. Tudi milijonske kazni so zanemarljive. Dobički se še vedno štejejo v milijardah! In tudi števec smrti je ob tem nepomemben.

Koga v tej prepleteni zgodbi označiti za glavnega in koga za stranskega? Thomas je vajen življenja na veliki nogi, saj je njegov oče direktor nizozemske podružnice tobačnega giganta BT, sam pa si želi ustvarjati igre. Pronicljivi in bistri najstnik se spoprijatelji z očetovo tajnico Josje in se še tesneje poveže z njenim očetom, ki počasi hira, saj mu zaradi desetletja kajenja pljuča počasi odpovedujejo. Dneve odšteva tudi Floorina mama, ki jo je v nekaj mesecih povsem požrl rak. Razlog? Cigarete. Floor in Thomas sta sicer skupaj na šoli in imata nekaj skupnega – njegov najboljši prijatelj Roy je brat njene najboljše prijateljice Pip. Njun oče pa policijski inšpektor, ki se mora začeti ukvarjati z nenavadnim dogajanjem v njihovem mestu – grafiti, ki promovirajo kajenje, mladeniči, ki v razkošnih avtomobilih pred šolami delijo cigarete itn.

Zgodbe se povežejo in prepletejo in četverica ima dovolj. Odločijo se upreti, saj vidijo, kako se njihov svet dobesedno razkraja. Floor in Thomas sta sprva kot pes in mačka, saj ga Floor zaradi njegovega očeta posredno dojema kot krivca za mamino umiranje. Krivi seveda tudi sebe, se ničkolikokrat izgubi in utopi v kot črnilu temnem in gostem jezeru, nikakor se ne more povezati s starima staršema, ki prideta pomagat in še manj z očetom, ki ju je z mamo zaradi kariere pred leti zapustil. Thomas svoje krivde (povsem upravičeno) sicer ne priznava, a se zaveda, da je njegovo razkošno življenja posledica očetove uspešnosti vodenja podjetja, ki skrbi za počasno, a učinkovito zastrupljanje in razkrajanje. V skladu z duhom časa se četverica odloči upreti z YouTube kanalom Ne dam se vam, na katerem objavljajo številne videe in izpovedi ter gverilskimi akcijami, s katerimi želijo razkriti novo strategijo BT-ja – starejše (umirajoče) kadilce želijo nadomestiti s substituti, novimi in mlajšimi uporabniki tobaka in tobačnih izdelkov.

A seveda, ker je v igri veliko denarja in ugled, BT ne stoji križem rok in vrne udarec. Močneje, bolj grobo in neposredno kot so to počeli mladi Nizozemci, ki so kmalu dobili oponašalce tudi v sosednjih državah. Ob vseh srce parajočih izjavah in razmišljanjih, ob katerih se vam bodo zagotovo orosile oči, pa neuresničljivih željah in sanjah mladih in malo manj mladih, se zgodba počasi razpleta … in vam da seveda misliti. Kako svet dojemajo in vidijo mladi, kakšna so njihova občutenja in pričakovanja ter kako se s tem pogosto neuspešno spopadajo starši, ki imajo v večnem pomanjkanju časa včasih težavo že ustaviti se in prisluhniti. In dokler ne izgubiš tistega, ki ga imaš rad, se ne zaveš, kako malo časa si preživel z njim in kako dolgo bo življenje brez ljubljene osebe. Liki so sicer ustvarjeni prepričljivo, a najstniško preprosto, sama izhodišča in razmišljanja pa so mnogo bolj kompleksna in vsekakor odpirajo dovolj tem za pogovor.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Okusimo Grčijo

Okusimo Grčijo

Priznam, da o grški kulinariki nisem imel pojma, dokler nisem prvič obiskal Grčije. In ker to ni bil maturantski izlet, ki bi ga preživel v znamenju alkoholnih pijač, ampak neke vrste predporočno potovanje, povrh vsega pa na Kefaloniji …

Kako posebna je bila Kefalonija sem se prepričal sicer šele naslednje leto na otoku Samos, kjer je bilo od slastne grške kulinarike komaj kaj. Mogoče sva imela samo srečo, ne vem, ampak tisto, kar sva zjutraj še opazovala zoreti na vrtu za hotelom, je bilo zvečer v skladi oziroma na krožniku. Okus tistih paradižnikov, paprik, jajčevcev, kumar, oliv in druge zelenjave, mesa, prilog, poplaknjeno s šilcem (ali dvema) ouza ter njihovim vinom ali pivom … božanski zajtrki in nepozabne večerje, ko se je strežno osebje vsak večer znova čudilo, kako lahko dva Slovenca toliko pojesta. Z užitkom.

In res sem se razveselil, ko je izšla knjiga Okusimo Grčijo, ki jo je za nameček napisala Slovenka. Marjana Fras je poročena z Grkom in je kar 28 let živela v Grčiji in kot lepo zapiše uvodoma, je tudi sama grško kulinariko (ter običaje) začela spoznavati šele tedaj. In bila hitro prevzeta, saj je njihova res slastna. Avtorica v knjigi ni ostala le pri receptih, ampak je opisala tudi nekaj najbolj značilnih grških tradicij – kolednice in grško novo leto, pustni ponedeljek (oziroma apokria), veliko noč, krvne spore, kaj se dogaja ob krstih in kaj ob porokah, seveda pa ni mogla niti mimo grškega izvoznega artikla številka 1 – olivnega olja (ne spreglejte namiga za izdelavo naravnega mila!). In da pri vsem skupaj ne gre le za prepisovanje receptov, so ob receptih številna opažanja, namigi in tudi kakšna mala skrivnost, da so jedi še boljše.

Sama kuharica je razdeljena tipično (grško) – predjedi, juhe (ki za Grčijo niso ravno značilne in jih uživajo predvsem pozimi, da se z njimi pogrejejo), pa solate (ki jo tam dobite že na začetku in ne, kot pri nas, ob glavni jedi), nato pa zelenjavne jedi, pite, mesne jedi, pa seveda ribe in morske sedeže ter za piko na i, sladice. In ja, od grške kulinarike sem očitno prej poznal musako, čigava je baklava, si pa rajši ne upam spraševat.

Našli boste recepte za klasike, kot so humus s čičeriko in različne namaze (iz rumene leče, jajčevcev, …), različne »prigrizke« iz testa, raznolike in povečini zelenjavne juhe, seveda grško solato in tzatziki, slastne recepte za nadevano zelenjavo (paradižnike, bučke in bučkine cvetove, paprike), pa z rižem nadevane vinske liste (dolmadakie), njihove fantastične pite (sirove, špinačne, mesne, ribje, porove, …) in mesne jedi, kjer radi uporabljajo predvsem svinjino in jagnjetino, občasno tudi ovčetino in kjer ne gre mimo meni spet ljubega pasticia in musake, girosa in mesnih kroglic. Pri sladicah vas bo prepričala baklava, najbrž tudi halva ter razni zvitki.

Presenetijo namaz iz ribjih iker, simpatična predjed sove (ali kukuvagia), sufle s sirom (kjer znate imate težave z grškimi siri, ampak je tudi tu avtorica namignila, katere naše sire lahko uporabite), osebno so me kot »novost« prepričale bučkine polpeto s feto in pita z mlečno kremo. Zmesti vas znajo merske enote, saj so marsikje uporabljene skodelice in najbrž veste, da je skodelica po teži lahko zelo različna, avtorica pa uporablja kar običajne čajne skodelice. Tudi pri listnatem in vlečenem testu bodite previdni, če kupujete že pripravljeno, saj končen rezultat morda (najbrž) ne bo enak tistemu v knjigi.

Odlični recepti, prepričljive fotografije in če se boste malo potrudili z izborom zelišč (če imate kakšen domač zeliščni kotiček, toliko boljše) ter seveda samo pripravo, si boste doma brez težav pričarali kulinarično vzdušje Grčije. Brbončice se že veselijo …

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Volkulja Bela in čarobni gozd

Volkulja Bela in čarobni gozd

Ivana Mitrevskega poznamo predvsem kot ilustratorja in striparja, ki ima samosvoj in prepoznaven slog. Tokrat se je podal na področje, ki so ga pred njim obiskali že mnogi – ekologija. In ne, to ni nič slabega, sploh, ker je v njegovem stripu kar preveč resničnega in s tem tudi žalostnega.

Volkulja Bela in čarobni gozd se dogaja na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp, v opisu in vseh bleščečih eko-nazivih pa bi lahko prepoznali tudi Kamniško Bistrico in Veliko planino. Ivan živi v Kamniku in ne preseneča, da se je odločil otroke opozoriti z zgodbo, ki se je (oz. bi se lahko) odvila v teh čudovitih krajih (malo sem lokalpatriota, saj sem tudi sam rojen Kamničan).

Volkulja Bela je (bila) resnična volkulja. Volkovi so krvoločni in strašni, jejo živali in seveda majhne otroke. Kdo je glavni negativec v večini pravljici? Seveda volk. Mnogi temu krvoločnemu značaju volkov že dolgo oporekajo, Mitrevski v stripu zelo lepo razloži, zakaj so volkovi pomembni za uravnotežen ekosistem in seveda, kaj ekosistem sploh je in zakaj je pomembna uravnoteženost. In ko se je volkulja Bela pojavila na področju Kamniško-Savinjskih Alp je seveda nastal preplah. Med ljudmi in seveda lahko rečemo, da tudi med živalmi. Preprosto zato, ker volkov v tistih koncih že dolgo ni bilo in tako kot volkovi niso vajeni novega okolja, tudi okolje ni bilo vajeno zveri.

Volkulja Bela je pametna volkulja, kar nas pri volku ne bi smelo presenetiti. In kaj hitro ugotovi, da nekaj ni prav. Vse lepo in prav, da se je živali bojijo in tudi s tem, da od nje bežijo ljudje, ni nič narobe. Ampak kaj v naravi počnejo vse zgradbe, kam izginjajo drevesa in rastline, kam bežijo živali, zakaj je voda daleč od neoporečne in od kod toliko vozil in ljudi? Bela opazi vse to in seveda kaj hitro pride do razloga – Extreme Eko letovišča. A to je le vrh ledene gore, ko se živali združijo, opogumijo in skupaj s pomočjo nekaj človeških posameznikov začnejo raziskovati, pridejo do naravnost grozljivih odkritij.

Gospod župan ima svojo računico in razloge, zakaj se zelo spretno obrača z vetrom. Poslovnež Jani Prekuc je tisti, ki skrbi za veter in je seveda namazan z vsemi potrebnimi žavbami, da je prepričljiv. Zabavna je vloga podgane, ki je tukaj označena kot raznašalka nevarnih informacij in bolezni, pa »sivo« ljudstvo, ki predstavlja veliko in po potrebi glasno množico, a vedno nekje na sredini, skrito, skoraj nevidno. V liku Kresnice bodo mnogi Kamničani prepoznali prepoznavnega fotografa in pronicljivega kritika lokalnega dogajanja. No, glavne so živali. Predvsem volkulja Bela, ki aktivira in dvigne okolico na noge.

Mitrevski je duhovit, zabaven, oster, iskren in neposreden. Spretno prikaže, kako se politika in gospodarstvo povezujeta z mediji in si pridobijo njihovo podporo. Seveda vse to počne na sproščen, igriv in otrokom jasen način. Obenem dregne tudi tja, kamor se skoraj ne sme – v eko in bio svet. Kako in zakaj, izveste v stripu.

Stripovska ekokriminalka na temo ekologije, varovanja okolja in razbijanja tabujev glede (krvoločnih) živali in razbijana iluzij glede poštenih (ekoloških) poslovnežev in ljudstvu prijaznih politikov, bi lahko bila obupna. Neberljiva, dolgočasna in morda celo preveč osebna, zamerljiva. No, ta ni takšna! Dialogi so res zabavni, posamezne domislice in iskrice se vam bodo vtisnile v spomin, sama vsebina pa je prepričljiva, da bodo otroci vsekakor začeli drugače razmišljati o vsak dan bolj perečih ekoloških temah. In ravno toliko, kot je Mitrevski kritičen, je obenem tudi objektiven, saj se zaveda, da je (eko) turizem še kako pomembna panoga, a je treba na vse skupaj gledati mnogo širše, kot pa le skozi prizmo (hitrega in čim večjega) zaslužka.

Namig za starše: strip najprej preberite vi, potem ga dajte v branje še otrokom in se potem z njimi pogovarjajte. Kako so razumeli položaj in vlogo živali, zakaj je pomembno ravnovesje v naravi in tako naprej. Tudi sam avtor je poleg stripa pripravil še nekaj poučnih vsebin in izhodišč, tako da vam tem za zanimiv pogovor ne bi smelo zmanjkati.

Rating: 5 out of 5.

Ivan Mitrevski v samozaložbi, 2020

Featured

Prijatelj, državnik, človek

Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu

Dandanes je pisati knjigo o Milanu Kučanu nevarno početje. Še posebej, če se jo odločite izdati ob njegovem 80. rojstnem dnevu, v njej pa zbrati pričevanja, zapise, misli in spomine nanj. Spomnite se samo biografije Boža Repeta, ki so jo sežigali, kar seveda močno spomni na neke druge čase …

Prepričan sem, da ima na Milana Kučana vsak od nas kakšen svoj spomin. Večina bo najbrž pomislila na tisti njegov znameniti govor, ki ga je zaključil z besedami »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, morda na njegov ličen podpis ob letakih, ko je kandidiral za predsednika države … seveda se ga spominjamo iz neštetih športnih dogodkov in kot gostitelja številnih pomembnih državnikov, ki so v času njegovega predsednikovanja obiskali našo malo deželico. Sam se ga spomnim z ljubljanske tržnice, kjer sem v času študija eno obdobje opravljal študentsko delo. Kot je razvidno iz knjige, je gospod Kučan reden obiskovalec glavne tržnice in lahko potrdim, da se je mimo sprehodil vsaj enkrat tedensko. Okoli njega ni bilo nikoli videti nikogar, morda je s kakšnim znancem klepetal in človek v nobenem trenutku ni pomislil, da gleda na samega predsednika. Dvomim, da če bi bili takrat na voljo pametni telefoni, da bi cel dan delal »selfieje«, ker pač ni tak človek. Stopil je k sosednji stojnici, kjer je moja babica prodajala marcipan, prijazno pozdravil, naročil, plačal in še malo poklepetal. Prekmurec z Belokranjko. Jaz sem v strahu, kakšno traparijo zna povedat moja vedno iskrena babi, spremljal ta sproščen pogovor, ki bi ga pripisal dvema starima znancema, saj sem takrat nekaj pa že vedel o gospodu predsedniku. Lahko bi napisal tudi gospodu Človeku. V prvi vrsti sem ga spoštoval. Po tistem še toliko bolj. Najine poti so se potem še nekajkrat posredno »prekrižale«, ko je prišel na kakšnega od dogodkov in vedno znova – brez pompa, postavljanja, ampak z neko naravno človečnostjo, sproščenostjo, eleganco.

In potem mi v roke pride ta knjiga. Njen namen ni bil napisati hvalnico, ki bi poveličevala lik in delo Milana Kučana. Nikakor. Lahko rečemo, da je knjiga poklon – prijatelju, državniku, človeku. In kaj hitro sem se spomnil še enega Prekmurca, še enega človeka z veliko začetnico – Vlada Kreslina. Ta ista ljudskost, preprostost, dobrota, pa hkrati tako polno modrosti, znanja, izkušenj in vsega dobrega.

Priznam, da marsičesa o Milanu Kučanu nisem vedel. Vem, da ima zelo rad košarko, nisem pa vedel, da je v košarkarski ekipi igral centra. (Ne, ni šala). Morda je prav zaradi ravnine, v kateri je bil rojen in kjer je odraščal, tako zaljubljen v gore. In želim si zapisati, da človek, ki ima rad gore, ne more biti slab človek, pa nekdo drug to mojo misel močno zanika. Dandanes je v poplavi informacij včasih težko vedeti, kdo je res kaj naredil in rekel, zato so zapisi iz prve roke toliko bolj dragoceni. Vseh tistih, ki ga poznajo od malih nog in pravijo, da se kaj veliko ni spremenil. Mnogi tisti, ki so ga tako ali drugače spremljali – v pisarnah, gorah, na različnih konferencah in sprejemih, državniških obiskih, … Ljudje, ki so bili poleg – na sestankih različnih skupščin in predsedstev, na številnih kriznih sestankih in posvetih, ki so trajali dolgo v noč. Pa tudi ljudi, ki so bili z njim na nasprotnih bregovih in ki še danes priznajo, da se z njim v marsičem ne strinjajo. Ja, v knjigi najdemo tudi kakšno povsem konstruktivno kritiko, zelo razmišljujoč zapis ali pomislek. Ampak tudi ti ljudje Milana Kučana spoštujejo. Zato, ker on spoštuje njih. Pripravljen jim je bil prisluhnit, jih vprašat za mnenje, njihova mnenja je znal upoštevat, trudil se je biti pošten, pravičen in kredibilen. Politik velikega kova, enkraten državnik, imeniten predsednik, zanesljiv sopotnik, pronicljiv in duhovit sogovornik, preudaren mislec, človek, ki mu je bilo v prvi vrsti mar za druge.

No, ne želim, da bi sedaj ta moj zapis izpadel kot hvalnica Milanu Kučanu. Hvalnica knjigi že. Res mi je odprla oči. Potrdila, kako poseben in imeniten človek je. Politiki, gospodarstveniki, pripadniki manjšin, športniki, glasbeniki oziroma umetniki, tuji diplomati in politiki, njegovi sodelavci oz. zares dolga in razgibana vrsta ljudi, ki so bili z njim tako ali drugače povezani v 80. letih njegovega življenja. Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, kako spretno je preobražal slovensko politiko v sedemdesetih in osemdesetih, s kakšno nemirno mirnostjo je speljal slavni odhod slovenske delegacije s tistega usodnega 14. kongresa ZKJ leta 1990 v Beogradu ter seveda potem sam proces osamosvojitve, vključno z Brionskim sporazumom in marsičim, kar je sledilo. In prav nikoli ni sebe postavljal na prvo mesto, ampak je bil vedno del ekipe, ki je poskrbela za uspehe. Tu bi lahko stal kakšen neroden zapis o tem, kako je majhen človek lahko velik, ampak pri Milanu Kučanu lahko mirno zapišem, da je res velik človek. Ni jih malo, ki ga še vedno naslavljajo z gospod predsednik.

Žal je vedno več tudi tistih, ki ga ne spoštujejo in bi ga najraje utopili v žlici vode. Njihovih zapisov in pričevanj v tej knjigi ne boste našli, so pa omenjeni. Navedeni so tudi razlogi, zakaj je, kot je. Zakulisne politične igrice, še posebej tiste v času osamosvojitve, trgovina z orožjem, želja po prelivanju krvi in resni vojni, tisoč in ena laž pod pretvezo iskanja neke višje resnice in še bi lahko našteval. Kdo je stal za besedami in dejanji in kdo je lomil obljubo za obljubo, podtikal polena in po potrebi zarival nože v hrbet. Milan Kučan je stal in ostal, pokončno. Zato lahko pogleda v oči takorekoč vsakemu. Na neki točki vsak od nas poravna dolgove.

S političnega vidika je name največji vtis zagotovo naredil zapis Spomenke Hribar, ki kot ima v navadi, stvari zapiše brez olepševanja. In veliko pove ne le o Milanu Kučanu, ampak tudi o številnih drugih akterjih in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. Pa Ivan Novak, glavno gibalo Laibacha, za katere vemo, da so bili predvsem v osemdesetih oster trn v peti oblasti v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa Kučan označi za petega člana Laibacha. Seveda zgodovinar Božo Repe, pa po drugi strani gorski reševalec Janez Brojan, ki je bil eden tistih, ki so na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo, ali pa njegova »tajnica« Marina Dolničar, ki je z njim začela delati leta 1968 in vse do upokojitve. Svoja pričevanja so med mnogimi prispevali avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer, pa vplivni Sacha Goldman, ki je bil skupaj s Kučanom med ustanovitelji Mednarodnega kolegija, Christiane Hessel, vdova legendarnega borca za človekove pravice Stephana, poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, hrvaški predsedniški kolega Stipe Mesić in še in še in še. Pa domači pomembni in vplivni možje – od Mira Cerarja, Iztoka Čopa, Toneta Vogrinca, Rudija Zavrla in Iva Danuea prek Petra Čeferina, Zorana Jankovića, Dragana Živadinova, Uroša Lipuščka, karikaturista Franca Jurija in Matjaža Kmecla do Cirila Ribičiča, Jožeta Mencingerja in njegovega soimenjaka Mermala, Vlada Miheljaka, fotografa Joca Žnidaršiča, Sandija Češka in Mitje Rotovnika, številnih drugih gospodarstvenikov, predstavnikov narodnostnih manjšin in tudi čisto vsakdanjih ljudi, ki so omenjeni kje mimogrede, saj je gospod Milan Kučan nanje naredil res velik vtis.

Niso edini.  

Veste, kaj bi res imenitno zaokrožilo to knjigo? Zapis Milana Kučana v stilu »kaj bi danes sporočil npr. 16-letnemu sebi«. Prepričan sem, da kaj veliko sicer ne bi spremenil, razen tistega, kar je v knjigi že omenjeno, bi bila pa to vsekakor pika na i. Če želite izvedeti, kdo je v resnici Milan Kučan, kako razmišlja in zakaj je sprejemal določene odločitve in na kakšen način – potem je to knjiga za vas. In če ga po tej knjigi ne boste spoštovali, potem ga ne boste nikoli. In mu s tem napravili krivico.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Znamenitni

Znamenitni

Kaj dobite, če združite 30 imenitnih zgodb in znamenite osebnosti? Znamenitne! In če veste, da je zgodbe zapisal Žiga X. Gombač, ste lahko prepričani, da bodo ne le zanimive, ampak tudi duhovite. Vse skupaj je v igrive podobe prelil Jaka Vukotič in v rokah se znajde imeniten strip.

V zadnjem obdobju smo v Sloveniji dobili kar nekaj zanimivih knjig v takšni in drugačni obliki, ki nas opozarjajo na številne bolj ali manj pomembne in znamenite Slovenke in Slovence, ki pa jih morda ne poznamo najboljše. Tudi na teh straneh boste lahko kmalu prebrali mnenje o knjigi Nepozabne, ki se je osredotočila na pomembne Slovenke, predstavil sem že stripovsko upodobitev Reformatorjev, pa Zgodovino Slovenije v stripu in zdaj še tole.

Žiga X. Gombač se je tudi tokrat v izhodišču poslužil dveh zanimivih likov, ki (predvsem mlade) bralce vodita skozi knjigo – tokrat sta to radovedni Brin (s pravim imenom Nabriti Brin) in nagajiva (beri: lumpasta) Ra Dirkka (s celim imenom Ra Dirkka Endivja Druga Gumijasta Rdečemodra Naglojezna). In če je Brin tisti, ki nam zgodbe predstavlja, je Ra Dirkka tista, ki želi zgodovino izbrisati. Žal imamo takih »radirk« zadnje čase kar precej, ki želijo zgodovino pisati po svoje in kot izvemo iz knjige, je bilo tako že v preteklosti, zato boste za nekatere v knjigi slišali prvič in bili navdušeni nad njihovimi dosežki in pomembnostjo. No, avtor je ta pristop uporabil že v knjigi Zgodovina Slovenije v stripu, kjer sta si nasproti stala deklica Živa, ki nas je vodila skozi zgodovina in se trudila, da Razpoka ne bi krojil zgodovine po svoje in ob tem še obogatel.

Kot omenjeno v uvodu, je v knjigi predstavljenih 30 znamenitnih in pomembnih Slovenk in Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi onkraj naših meja in ki dajo vedeti, da je vredno in pomembno vztrajati. In kot v spremni besedi lepo zapiše Kozma Ahačič, tu ne gre za instant zvezdništvo, po katerem danes vsi hrepenijo. Vztrajnost in pogum sta tisti vrlini, ki vam pomagata spreminjati svet. Tisto, kar te zgodbe loči od drugih, podrobno popisanih, je njihova preprostost – dve stripovski strani je pravzaprav povsem dovolj, da bo radovedneže zamikalo izvedeti še več in raziskovati dalje.

Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo Slavo vojvodine Kranjske poznamo vsi, pa ste vedeli, da gre za skupek kar 15 knjig in da je moral Valvasor za izdajo prodati grad Bogenšperk? Tudi o Mengšanu Hallersteinu je bila izdana vsaj ena odlična knjiga, pa ste vedeli, kako pomemben je bil ta Slovenec za astronomijo in da je celo izračunal število Kitajcev – vse to že v 18. stoletju. Osebno se mi niti sanjalo ni, da je bil prav naš misijonar Friderik Baraga tisti, ki je prvi zapisal legendo o lepi ameriški staroselki Pocahontas ali pa da je bil Lovrenc Košir pravzaprav izumitelj znamke, a je po spletu naključij (in morda tudi tega, da je bil Slovenec, ki je živel po avstrijsko oblastjo) ostal brez zaslug. Janez Puhar je izumil fotografijo na steklo, Janez Puh pa ne le kolo, ampak tudi čisto pravi avtomobil. Albin Belar je bil eden najvidnejših seizmologov na svetu, poleg tega je izumil žepni radijski sprejemnik oz. tranzistor, Friderik Pregl pa je za svoje znanstveno delo na področju kemije kot edini Slovenec prejel Nobelovo nagrado (res jo je prejela tudi Lučka Kajfež Bogataj, ampak ne samostojno).

Milana Klemenčiča poznate? Ne. On je pionir sodobnega lutkarstva, poleg tega je kot prvi pri nas delal barvne fotografije. In če poznate generala Rudolfa Maistra, borca za slovensko severno mejo, morate poznati tudi Marijo Maister, njegovo soprogo, veliko humanitarko in borko za pravice žensk. Angelo Piskernik sam poznam kot osebo, po kateri je poimenovan predel v bližini meni domačega Koseškega bajerja, bila pa je to pomembna naravovarstvenica, ki je zaslužna, da so se zaščitila števila pomembna naravna območja – od Triglavskega narodnega parka, prek Rakovega Škocjana do Krakovskega gozda. Priznam, sam sem v knjigi prvič slišal za Julo Molnar, blejsko podjetnico, ki je ustanovila in vodila enega najimenitnejših hotelov, ki je bil v marsičem prvi. Prva in sicer doktorica znanosti je bila Ana Mayer Kansky, ki je očetovemu nasprotovanju navkljub sama zbrala denar in odšla študirat v tujino, kar je bilo v tistih časih prej izjema kot pravilo. In če danes vsi poznamo plezalko Janjo Garnbret, o kateri se bodo ravno tako pisale knjige, smo imeli Pavlo Jesih, ki je bila odlična alpinistka (s soplezalcem Jožo Čopom sta kot prva preplezala sloviti Osrednji steber v Triglavski steber) in lastnica kar štirih kinodvoran. Spregledati ne gre še ene Slovenke, ki je bila prva – Kristina Gorišek Novakovič je bila prva pilotka na Balkanu in tudi prejemnica medalje za hrabrost. Tudi Branislava Sušnik sodi med pionirke – bila je antopologinja, ki je odšla raziskovat staroselska plemena v južni Ameriki in bila za to odlikovana z najvišjim paragvajskim redom republike. France Rode ima soimenjaka, ki je zaslužen za marsikaj, a v knjigi Znamenitni predstavljeni možak je izumil kalkulator!   

Tu so recimo tudi čebelarski pionir Anton Janša, narodno zavedni pesnik France Prešeren, mecen Žiga Zois, uporniška Josipina Urbančič Turnograjska, sloviti znanstvenik Jožef Štefan, seveda Ivana Kobilca, pa naš veliki arhitekt Jože Plečnik, letalski pionir Edvard Rusjan, vsestranska svetovljanka Alma M. Karlin, pionir raketne in vesoljske tehnologije Herman Potočnik, ki je vplival tako na Američane kot Sovjete pri osvajanju vesolja in na samega Stanleyja Kubricka med ustvarjanjem filma 2001: Odiseja v vesolju, olimpionik Leon Štukelj, skoraj prva hollywoodska zvezda Ita Rina, pa Franja Bojc Bidovec (namig, če ste v zagati – Bolnica Franja) in najbrž sem naštel prav vseh trideset.

Sem naštel vse znane, pomembne in imenitne Slovenke in Slovence? Seveda ne. Že v knjigi je skozi marsikateri hudomušen namig omenjen še kdo, ki bi si zagotovo zaslužil svoji dve strani in upam, da bodo Znamenitni dobili nadaljevanje. Ogromno različnih umetnikov, športnikov, raziskovalcev ter takšnih in drugačnih strokovnjakov imamo, ki so orali ledino in ki si zaslužijo svojo omembo. Če takole na prvo žogo koga pogrešam, je to najbrž Peter Florjančič, ampak je imel avtor najbrž razloge, koga in zakaj je izbiral. Vsi dobro vemo, da so mnenja, kdo in zakaj je pomembnejši, deljena. Všeč mi je, da so predstavljeni mnogi takšni, ki jih v bistvu ne poznamo, še manj pa se zavedamo, kako pomembni so bili – njihova dela, odkritja, raziskovanja in dosežki, ki so bili pred časom. In da ima tako majhen narod toliko zares pomembnih ljudi, je vsekakor neverjetno.

Rating: 5 out of 5.

Rokus Klett, 2020

Featured

Fant, krt, lisica in konj

Fant, krt, lisica in konj

Knjiga, ki sem se jo izogibal. Dandanes »fenomen« nima nekega bleščečega pomena, ampak vsaj zame predznak, da gre za neko umetno napihnjeno zadevo brez prave vrednosti. Knjiga, ki sem jo prebral na dušek. Knjiga, ki jo lahko vsak dan odprem na poljubni strani, preberem zgolj eno stran in je dan takoj lepši.

Fant, krt, lisica in konj je knjiga, ki je namenjena vsem. Vsi jo lahko berejo in vsi jo bodo razumeli, Vsak po svoje. Prepoznali se boste v fantu, se poistovetili s krtom, razumeli lisico in si želeli biti konj. Fant je radoveden in želi domov. Krt obožuje torte in je za krta nenavadno živahen, vsekakor pa ni slep. Vsaj za tisto pomembno okoli njega ne. Lisica je tiha, previdna, saj je v življenju doživela marsikaj hudega in resnično spregovori le takrat, ko je to res nujno potrebno. In konj? Konj je prijazen, zavetnik in zna celo leteti. Ampak noče, ker so bili drugi konji ljubosumni.

Že avtorjev uvod v knjigo vam bo odprl oči. Kako zanimivo, pestro in nepredvidljivo je življenje, kako ga nikakor ne gre jemati zlahka in bi ga morali zajemati skromno, pa hkrati z veliko žlico. Ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri.

Najprej par (fant in krt), nato trojica (ko se jima pridruži še lisica) in naposled četverec hodijo po svetu, s široko odprtimi očmi in še širše odprtim srcem. Sploh ni pomembno, kdo sprašuje in kdo odgovarja. Vsi štirje so polni malih modrosti, kakršne poznamo iz Milnejevega Puja ali pa seveda nesmrtnega Malega princa. Pomislil sem tudi na Tellegenovega Ježa in samotni občutek. Sam sem knjigo prebral v dneh, ko me je osupnila in za nekaj dni tudi »sesula« smrt Đorđeta Balaševića in v teh iskricah modrosti sem našel tolažbo, žarek upanja in seveda potegnil ničkoliko vzporednic.

Ali je ljubezen pomembna? Seveda je. Pa prijateljstvo? Ravno tako. Biti spoštljiv, razumevajoč, prijazen, odprt? Vrednote, na katere svet kar pozablja. Ali je slabo (ali narobe) biti tih, drugačen, sladkosneden, radoveden? Ne, ni. Vse to so tiste stvari, ki nas delajo posebne, enkratne, imenitne. Pomembno je le, da smo obkroženi s tistimi, ki vse to razumejo in sprejemajo.   

Fant, krt, lisica in konj je ena tistih knjig, ki jo boste želeli imeti vedno nekje blizu. Na svet boste začeli gledati z drugačnimi očmi. Knjiga, ki jo boste z veseljem podarili in se o njej, že o eni sami strani, lahko pogovarjali in pogovarjali. Knjiga, kot jih manjka.

Rating: 5 out of 5.

Učila, 2020

Featured

Pesmi z drugega brega

Saša Tabaković – Pesmi z drugega brega

Saša Tabaković je igralec, ki ga ljubitelji gledališča in igre poznajo po številnih, tudi nagrajenih vlogah. Nastopil je v nekaj filmih, v Pevčevem Pod njenim oknom ob sedaj soprogi Poloni Juh, eno obdobje je bil celo poslanec v Državnem zboru.

No, Saša Tabaković je tudi glasbenik, pevec, pripovedovalec. Plošča Pesmi z drugega brega je imenitna priložnost, da ga spoznate kot glasbenika, interpreta, da začutite njegovo poreklo in korenine. Tisti, ki ste pomislili »ah, še en čefur« lahko v tem trenutku prenehate brati. Ljudje se pač ne bi smeli deliti po narodnosti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Veste koliko klenih Slovencev je naravnost groznih? Preveč. In koliko je ljudi, o katerih pravzaprav ne vemo nič, a skozi pogovor, s pogovorom oči začutimo, da si ta človek zasluži biti del našega življenja. Glasba je seveda, vsaj zame, tista, ki premnogokrat premaga vse meje, nacionalno, politično ali versko ozkoglednost. Na ničkoliko koncertih sem opazoval valujočo, mirujočo, sedečo, plešočo in čutečo množico okoli sebe. Različno, drugačno, pa tako enako. Družina.

In če glasbe ne dojemate na tak način, kot univerzalni jezik, potem vam bo tudi ta plošča samo še ena v nizu. Pa čeprav Saša tako v uvodu kot zaključku razloži smisel in pomen vseh teh pesmi in seveda, ker skozi vse te pesmi pripoveduje zgodbe. Zgodbe bačke Vojvodine, kjer je njegov ded Rajko kupil hišo. Hišo, ki je bila majhna, a dovolj velika, da je v njem živela štiričlanska družina in katere vrata so bila vedno odprta. Prihajali so sosedje, prijatelji, klepetali, jedli, peli in pili. In ob večernih sladkih rakijah zapeli »pesmi z drugega brega«. Pesmi brez meja, kot v spremnem besedilu lepo zapiše Saša. V vasi Prigrevica v sožitju živi ogromno različnih narodnosti – Jugoslavija oz. Balkan v malem. Globoko pod vasjo pa menda leži srebrno jezero, v katerega se vsako polno luno z neba spusti be konj in se okopa v njem. Že takšne legende vam dajo vedeti, da je vas res posebna, da se vas bodo njihove zgodbe dotaknile in da vam bo ob slišani glasbi zaigralo srce. Pa tudi noge bodo nemirne …

Vojvodina in Madžarska oziroma Panonija, pa Srbija in Bolgarija, dodajmo še Slavonijo, Međimurje, vnesimo kanček našega Prekmurja, na moje presenečenje brez pretirane melanholičnosti, umirjenosti in ležernosti, ampak z zvrhano mero energije in živahnosti, z navihanostjo in neko prav posebno, ljudsko patino. Preprosta besedila, ki odmevajo po ravnicah, včasih razigrano veseljačenje, ki spričo novih norih časov kar tone v pozabo, tu pa tam kakšna modrost ali tista preprosta življenjska resnica, ki je niti največji filozofi ne bi mogli zapisati. Seveda sem tu pa tam pomislil na Balaševića, pa na TerraFolk, tudi Kreslin z Beltinško bando se je prikradel v ušesa in Predin s svojimi gipsy izleti. Toliko, da veste, kaj pričakovat. Smetano. Ljudska besedila odlično interpretira Saša, za »čardaško« vzdušje in instrumentalno skoraj jazzovsko razigranost pa poskrbijo odlični godci – Janez Dovč, Boštjan Gombač, Robert Pikl, Goran Krmac in Vasilij Centrih.

Vsaka pesem je zgodba zase, vse skupaj pa nadvse poslušljiva celota, ki vam bo priklicala nasmeh na obraz. In tudi to je tista enkratna lastnost glasbe kot jezika – ne rabiš je razumet, jo pa čutiš. In če čutiš dobro, ti bo lepo v srcu in duši.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Raziskovalci

Raziskovalci

Izjemne zgodbe o največjih pustolovcih sveta je ena tistih knjig, ki bo zagotovo potešila otroško radovednost in obenem marsikateremu staršu pomagali pri odgovoru na kakšno vprašanje. Knjigo je napisala Nellie Huang, sicer pustolovska potopisna blogerka, ki je obiskala že 133 držav, zanimivo, slikovito in v pustolovskem duhu pa ilustrirala Jessamy Hawke, piko na i pa postavi predgovor Barbare Hillary.

Šola na daljavo terja svoj davek, starši nismo učitelji in otrokom pač ne znamo odgovoriti na vsa vprašanja. Pa recimo, da znamo odgovoriti na marsikatero vprašanje, ne znamo pa otrokom ponuditi kvalitetne razlage, ob njihovih »zakajih« se tudi mi pogosto vprašamo »zakaj?«. In to seveda ni knjiga, ki bo otrokom pomagala pri razumevanju matematike, slovničnih pravil ali učenju tujega jezika, vsekakor pa bo postregla z vrsto zanimivih informacij in podatkov. Utegne pomagati pri razumevanju okolja, geografiji, zgodovini, tudi biologiji in umetnosti, predvsem pa bo dala mladim bralcem vedeti, da je v življenju še kako pomembno sanjati in sanjam slediti. Zanimiva, jasna vsebina jih bo seveda pritegnila k branju in z njeno pomočjo se bodo tudi sami prelevili v raziskovalce, poleg tega pa jih bo zagotovo pri marsikateri temi zanimalo izvedeti še več.

Knjiga, ki jo lahko označimo tudi za enciklopedijo, je razdeljena na tri poglavja – Morje in led, Kopno ter Zrak in vesolje. Knjiga ne ponudi le suhoparnega opisa raziskovalcev (in še to ne le najbolj znanih), njihov podvigov in zmot, ampak prikaže tudi dobo raziskovanja sveta, temno plat raziskovanja, kakšen vpliv na svet so imela potovanja Marca Pola in odkritja Charlesa Darwina, posveti se opremi, ki se je uporabljala in spreminjala skozi stoletja in se v zaključku vpraša, kaj sploh še sledi?

Začne s Pitejo, starogrškim raziskovalcem, ki je že v 4. stoletju pred našim štetjem prišel vse do Islandije in opisoval severni sij. Leif Erikson je s svojimi Vikingi n severnoameriška tla stopil več sto let pred Krištofom Kolumbom, ki je s prečkanjem Atlantika želel priti do Indije. A če bolj ali manj vsi vemo vsaj nekaj o Kolumbu, Eriksonu, Magellanu, Cooku in Da Gami, Amundsenu, Cousteaju, pa sem bil osebno navdušen, da so v knjigi predstavljeni recimo kitajski raziskovalec Čeng He, ki je potoval z »zakladnimi ladjami«, francoska rastlinoslovka Jeanne Baret, ki je kot prva ženska (seveda pod moško krinko) obplula svet, pa aboriginski raziskovalec Bungaree, ki je bil prvi domačin, ki je obkrožil celino, tu je tudi Ernest Schakleton, ki mu ni uspelo kot prvemu prehoditi Antarktike, pa Thor Heyerdahl, ki ga poznamo seveda zaradi lesenega splava Kon Tiki, s katerim je preplul Tihi ocean.

Tu so potem še moderni (ali recimo rajši sodobni) raziskovalci, recimo Sylvia Earle, ki se zavzema za odpravljanje plastike v morju, pa Robert Ballard, ki je zasnoval načrt za odkritje Titanika, Ranulph Fiennes, ki je kot prvi Zemljo prečkal navpično, nikakor pa ne gre spregledati, da je v sedmih dneh na sedmih celinah pretekel sedem maratonov, neverjetni in občudovanja vredni južnokorejski alpinist Sung Taek Hong, ki je dosegel vse »tri tečaje«. Tri? Severnega, južnega in za nameček še Everest.  

In to je le morje in zagotavljam vam, da so tudi raziskovalci kopnega zanimivi, posebni in pomembni. Ste že slišali za Xuanzanga, Rabbana Bara Sauma, Ibna Batuta, Estebana Dorantesa, Alexandra von Humboldta, Sakakaweo, Henrija Mouhota, Ynes Mexio, Gertrude Bell, Annie Londonderry in še in še in še mnogo drugih. Tu se avtorica posveti tako vplivu Marca Pola (poštne znamke, papirnat denar, svila, začimbe, …) kot seveda pomembnosti odkritij Charlesa Darwina (evolucija, seveda), nas popelje v egipčanske grobnice in predstavi številne zaklade daljnih dežel.

Poznamo tudi revolucionarje letenja in prve obiskovalce vesolja, avtorica pa nas na koncu popelje na neraziskano področje – v skrite džungle, globine svetovnih oceanov, številne še neodkrite oziroma vsaj neraziskane jame, pri vsem so nam v veliko pomoč roboti, glavno vprašanje pa je seveda – ali obstaja življenje še na kakšnem drugem planetu? Stoletja in tisočletja raziskovanja in vznemirljivih odkritij so za nami, pa lahko rečemo, da jih je ravno toliko še pred nami.

Temna plat raziskovanja? Bolezni, ki so dobesedno izbrisale cele civilizacije, stoletja trajajoče suženjstvo, za katerega lahko rečemo, da še danes ni povsem izkoreninjeno, pa nasilje, ki je spremljalo skoraj vsako raziskovalno odpravo, izumrtje ne le domorodnih plemen, ampak tudi številnih avtohtonih živalskih vrst in pa seveda kolonizacija, ki je v novo odkrito dežele ravno tako prinesla ne le dobre, ampak tudi kopico slabih ali vsaj neželenih stvari.  

In kdo je Barbara Hillary, avtorica predgovora te zanimive knjige? Temnopolta Američanka, sicer medicinska sestra, ki je do 67. leta kar dvakrat premagala raka, ki se je po upokojitvi odločila užiti življenje z veliko žlico. Naučili se je voziti pasjo vprego, postala je prva temnopolta Američanka na severnem tečaju (pri 75. letih!), štiri leta kasneje pa je osvojila tudi južni tečaj.   

Morda se zdi da poznamo že cel svet in da je raziskan še najbolj skrit kotiček, pa temu seveda ni tako. Včasih lahko že v lastni sobi, omari ali podstrešju najdemo marsikaj zanimivega. In potem nadaljujemo z okolico lastnega doma, občine in države. Potem pa – svet nam, vam je na dlani.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska, knjiga, 2020

Featured

Kambjale so čase

Kambjale so čase

Nova plošča Rudija Bučarja, s katere smo v radijskem etru spoznali že kar nekaj pesmi, je morda njegova najbolj dodelana in zna biti tudi najboljše sprejeta plošča. Dovršena kombinacija ljudskega oz. tradicionalnega in modernega, seveda v značilnem istrskem slogu.

Rudi Bučar je daleč od tega, da bi bil začetnik na slovenski glasbeni sceni, res pa je, da njegovo krmarjenje med žanri onemogoča, da bi ga lahko redno spremljali. Na začetku kariere se je posvečal predvsem oživljanju istrskega glasbenega in ljudskega izročila, tu pa tam presenetil s kakšnim izjemnim in zelo zrelim pop izdelkom ali nastopom, bodisi kot izvajalec ali zgolj avtor. Uspešno se je predstavil na vseh treh, lahko rečemo največjih, slovenskih glasbenih festivalih – EMI, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, zadnje desetletje pa se je obdal z odlično druščino glasbenih prijateljev (Krmac, Dovč, Pikl, Hamo, Vrabec, …) in vsaka njegova nova plošča je bolj nestrpno pričakovana.

Ploščo Kambjale so čase smo tako že spoznali s pomočjo naslovne skladbe, ki nas lepo popelje v neke stare, skoraj pozabljene čase, v podobnem duhu je tudi Otroci tistega časa, za buditeljsko lahko označimo Kakšni so takšni, obe razigrani in z imenitnim besedilom, ki nas popelje v tiste čase, ki se danes zdijo bolj sanje kot spomin. Že ponarodela pa je Dolgo nisva pila, kjer se Rudiju pridruži njegov soborec Matevž Šalehar – Hamo. Ta verzija je nekoliko drugačna od tiste s plošče 3p, malo bolj klavirska, istrska, še bolj nabita s čustvi.

Mimogrede in ker smo seveda še vedno v koronačasu – samo čakam, da bo Hamo k novim predelavam te skladbe pritegnil še druge glasbenike iz cele Slovenije … Tokac jo lahko zapelje v dolenjsko narečje, Kreslin v prekmursko, Mi2 v obsotelsko, Poredoš v trboveljsko, Mežek ali morda Šifrer v bolj gorenjske viže, pa še kakšno harmoniko za piko na i lahko dodajo in še bi lahko našteval. Zgolj preblisk, seveda. Ne pogrešamo le poslušalci in obiskovalci koncertov glasbenikov in koncertov …

Čista je prelepa izpoved, kjer se Rudi potrdi ne le kot odličen interpret, ampak tudi izvrsten avtor. Plešem sloni na zvoku tube, ki jo igra Goran Krmac in ob kateri vas bodo – pa če plešete ali ne; zasrbele pete. A isola voio andar je zvočno polna, ena tistih, kjer se človek še kako zave, da se že predolgo ni družil s prijatelji, bil del nečesa veselega in sproščenega.

Pravzaprav bi lahko rekel, da je cela plošča prefinjena kritika časa, v katerem živimo. Težko se je svobodno izražati, družiti, biti in delati, kar si želimo. Ob tem se človek spomni nekih časov, za katere mnogi govorijo, kako grozni so bili in v kakšnem pomanjkanju smo bili, a se jih spominjamo z radostjo in cmokom v grlu. Spomin na čase, ko so šteli tisti pravi prijatelji in iskreni stiki, ne številke na družbenih omrežjih. Rudi Bučar je Iztok Mlakar mlajše generacije, bolj pevec in interpret kot pripovedovalec, vsekakor pa enkraten in zelo poseben.    

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Karantena. Rim.

Karantena. Rim.

Za določene knjige se zdi, da so brezčasne. Druge so dolgočasne. Nekatere vkovane v čas. Zadnje leto se svet vrti okrog epidemije covid-19 in čeprav bi želeli to obdobje vsi čimprej ne le prebroditi, ampak tudi pozabiti, bo pač ostal zapisan v kolektivnem spominu. O tem času se pišejo knjige – ene boljše in druge slabše.

Janko Petrovec sodi zagotovo med naše najbolj objektivne in pronicljive novinarje in komentatorje. Njegova razmišljanja imajo smisel, njegove besede pomen. Gre vsekakor za enega tistih ljudi, ki mu z veseljem prisluhneš, pa čeprav se z njim morda ne strinjaš vedno. Tudi med branjem knjige Karantena. Rim. utegnete imete kakšen pomislek. Kar je, sploh glede na temo, nekaj povsem običajnega. Epidemija covid-19 in domala vse, kar je povezano z njo, razdvaja in razkraja. Upoštevati ukrepe ali se nanje malo požvižgati, maske da ali ne, razkuževanje mogoče ali sploh ne, vzdrževanje razdalje, prehajanje občin in regij, druženje, cepljenje … vsak je strokovnjak za vse in vsak zase najboljše ve.

No, Janko Petrovec je dopisnik nacionalnega RTV-ja iz Italije, torej je bil lani v Rimu oz. v deželi, ki jo je prvi val prizadel najprej in tudi najhuje. Tam so okužene hitro začeli šteti v stotinah in tisočih, kaj hitro tudi mrtve in kjer država prav veliko ni oklevala, kaj jim je storiti. Seveda so se zavedali takšnih in drugačnih žrtev, ki jih bo to prineslo, a so se po drugi strani zavedali tudi, da bo žrtev, vsaj človeških, zagotovo manj.

Knjiga, ki jo lahko beremo kot dnevnik, se začne 20. februarja, ko so izvedeli za prvega okuženega Italijana. Konča se 31. maja, tri dni pred koncem omejitve gibanja, ko se je prvi val epidemije po Evropi bolj ali manj zaključil. V Italiji so imeli do tega dne 233.019 okuženih in 33.415 mrtvih. Grozljiva statistika.

Petrovec v knjigi ne zapisuje statistike. Ljudje, ki so zaprli lokale in trgovine oziroma ostali brez dela, imajo imena. Opustele ulice, ponavadi polne vrveža in turistov, so ulice, po katerih se sprehaja in teče. Skozi njegove oči spoznamo nek drugi Rim, prepletene z legendami, zgodovino, tisočletji preizkušenj. Utrip sicer živahnega večnega mesta komaj zaznamo, saj je tako zelo umirjen in upočasnjen, prazen tiste tipične italijanske živahnosti in glasnosti. Morda bomo o koroni čez nekaj časa govorili kot o kugi 21. stoletja in prav neverjetno je, v kako kratkem času nam je povzročila toliko skrbi.

In tu gre Petrovec korak dalje. Covid-19 in svoje doživljanje in poročanje na veliki petek postavi ob bok štirim drugim pretresljivim in nepredstavljivim dogodkom – terorističnemu napadu v Nici, rušilnemu potresu v Amatriceju, spremljanju sredozemskih migracij na ladji Aquarius in zrušenju viadukta v Genovi. Nekaj deset mrtvih, skoraj z zemljo zravnano mesto ter vsi in vse, na stotine nesrečnih ljudi, ki so dali in prodali vse za vstopnico v boljše življenje in če so premagali Saharo, so Sredozemlje veliko težje in nato še zrušenje viadukta. Nekdo nesrečo meri po številu smrti in tu covid-19 vsekakor zmaga, drugi po gospodarskem ali ekonomskem vplivu in tudi tu lahko rečemo, da imamo jasnega zmagovalca. Seveda pogledaš širšo sliko in nikakor ne moreš trditi, da gre »samo« za epidemijo, ker je posredno ali neposredno terjala na milijone življenj in jo lahko postavimo ob bok najhujšim vojnam. Ampak zame osebno so te male lokalne katastrofe ali nesreče mnogo hujše. Samo pomislimo na nedavne uničujoče potrese na Hrvaškem – covid-19 je bil v trenutku pozabljen. Tudi, ko je bilo treba pomagati, ni nihče kaj veliko pomišljal, ali ima kdo masko, kdo kašlja in ali ima razkužene roke.

Občutek sem dobil, da je tudi Petrovec želel vse te »križe« osvetliti in predstaviti z drugega zornega kota in prav je tako. V preteklosti smo se soočali s takšnimi in drugačnimi vojnami, epidemijami, lokalnimi in globalnimi katastrofami in nekatere se nas dotaknejo bolj in druge manj. Ponavadi je zelo odvisno od tega, kako daleč s(m)o ali kako vplivajo na naša življenja. Ampak kaj je pomembno – da ostanemo ljudje, da nas ne zapusti empatija in žal tudi, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pandorina skrinjica nesreč in tegob se zdi vse bolj na široko odprta, zelo skrbno pa jo zapirajo in pripirajo tisti, ki s svojimi dejanji odlično služijo. Na svet je potrebno gledati z vso potrebno širino in zavedanjem, da nismo sami. Vedno je nekje blizu nekdo, ki (morda) potrebuje našo pomoč ali bo pomagal nam, ko bomo to potrebovali. Ali če si sposodim verz slovenskega glasbenika – »ker če daš, nekdo ima«.

Karantena, ki smo jo, tako in drugače doživeli in preživeli, pač ni najhujše, kar se nam lahko zgodi. Ampak dokler se tega ne zavemo, dokler ne spoznamo še marsičesa drugega, tega pač ne vemo in po mučeniško vijemo roke v zrak in se sprašujemo »Zakaj jaz, zakaj prav jaz?« Vse se zgodi z razlogom.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Zgodovina

Zgodovina

Prva knjiga iz serije Jasno & jedrnato (druge tri so Psihologija, Umetnost in Znanost) in meni najljubša tema – zgodovina. Lahko rečem, da si želim, da bi imeli takšne knjige na voljo, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, tako pa smo bili prepuščeni zahtevnim in suhoparnim enciklopedijam, učbenikom in seveda kakšnim zgodovinskim romanom, ki pa niso ravno najbolj verodostojen vir.

Za zgodovino je nekdaj veljalo, da jo pišejo zmagovalci. Zadnja leta pa lahko rečemo, da je »moderno«, da zgodovino pišejo, pogosto potvarjajo, vladajoči. Seveda tako ni povsod – Barrack Obama recimo ni šel na novo pisat zgodovine, pri Donaldu Trumpu pa nas kaj takega ne bi smelo presenetiti, če bi na položaju ostal še en mandat. Novo pisanje zgodovine seveda ni stvar vladajočih, ampak dejstev. Preverjenih dejstev seveda, ki jih zgodovinarji in drugi raziskovalci zberejo na podlagi dokazov.

In kaj to enciklopedijo loči od drugih, sploh pa tistih starih? Predvsem to, da je pisana na zelo poljuden način, da je polna ilustracij in grafičnih prikazov in kar me je osebno najbolj navdušilo – zanimivih citatov pomembnih osebnosti. Že obe platnici postrežeta z nekaj zanimivimi, npr. »Dajmo soncu piti kri sovražnikov«, »Za neizpodbitno resnico imamo dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki«, »V vojno se ne podaš v imenu pravičnosti, temveč zaradi zmage« in še bi jih lahko našteval. Mogoče veste, kdo in v kakšnem kontekstu je izrekel »Ne bomo mogli vseh pokuriti.«? (odgovor najdete na koncu članka)

Kdo so ljudje, ki so knjigo ustvarili? Vojaški in splošni zgodovinarji, strokovnjaki za arheologijo in antropologijo, mojstri zgodovine znanosti, pa takšni, ki obvladajo antični in srednjeveški svet, umetnost in kot taki seveda razumejo širši pomen zgodovine. Sama knjiga je razdeljena na posamezna časovna obdobja, začenši z izvorom človeka in nato starimi civilizacijami, nadaljuje se s srednjeveškim svetom, ki se zaključi s Kolumbovim »odkritjem« Amerike, nadaljuje z zgodnjim novim vekom, zanimivo analizo spreminjajočih se družb z vsemi revolucijami in izumi 18., 19. in začetka 20. stoletja in se zaključi v sodobnem svetu, obdobju (zaenkrat) obeh svetovnih vojn, neslutenega razvoja tehnologije in lahko rečemo tudi ponavljanja nekaterih starih napak. 

Posamezna časovna obdobja so razdeljena na smiselna in zaokrožena poglavja, ki se seveda prepletajo in znotraj katerih so nanizane številne zanimive povezave za mnogo dogodkov, ki se še imajo zgoditi, pa primerjave, na katere mlajši (ki jim je knjiga v prvi vrsti namenjena in ki bi jo res toplo priporočil učencem zadnje triade v osnovni šoli) sami od sebe niti pomislijo ne. In to je še ena od pozitivnih plati knjige – sprašuje in odgovarja, usmerja in povezuje, od bralca zahteva razmišljanje in morda še dodatno raziskovanje. In kaj je lepšega kot nadaljnje raziskovanje? V knjigi recimo ne boste našli prav veliko zgodovinskih dogodkov, ki so se odvili na področju Slovenije – npr. najstarejše kolo, piščal iz kosti jamskega medveda ipd. Res je, da smo majhni in v očeh mnogih tujih raziskovalcev nepomembni, tako zelo pa spet ne. To je pravzaprav tudi edini minus, ki ga sam najdem v tej knjigi, sem pa zato izvedel veliko zanimivega in novega, tudi osvežil sem znanje. Tuji strokovnjaki so pač pisali o zgodovini sveta in vemo, da smo Slovenci le majhna pikica na zemljevidu sveta in prepričan sem, da bi to pomanjkljivost odkrili tudi v drugih prevodih.  

Tako pa se boste recimo spomnili na Veliko listino svoboščin, izvedeli kaj več o pojavu demokracije, šogunih in številnih kitajskih dinastijah, zakaj je bila pomembna ustanovitev Bagdada, kdo je bil Hamurabi in zakaj Angleži vikinški napad na Lindisfarne označujejo kot enega najhujših terorjev. Angkor Wat, Tenochtitlan, hangulška abeceda, Tordesiljska pogodba, Akbar Veliki, Kraljeva afriška družba, Amsterdamska borza in še in še in še. Mislite, da veste veliko o zgodovini, pa ste se že znašli v zadregi? Hvala enako.

Tudi Zgodovina ima, kot skoraj vsaka enciklopedija, časovni trak, letnice oziroma datume tistih najpomembnejših dogodkov in odkritij, fotografije oz. ilustracije, poudarke in že omenjene misli in modrosti (ali pa neumnosti).

»Verujem le v eno stvar, v moč človeške volje.« je izjava, ki bi jo pripisali modrecu. Stalinu? »Nekateri vam pravijo, da preveč hitimo s tem vprašanjem državljanskih pravic. Jaz pravim, da smo 172 let prepozni!« je že leta 1948 izjavil župan Minneapolisa, »Smrt ljubimo bolj, kot vi ljubite življenje.« pa je geslo organizacije, ki je dolgo časa predstavljala strah in trepet sodobnega, demokratičnega sveta – Al Kaide.

Knjiga Zgodovina je točno tisto, kar zbirka obljublja – jasen in jedrnat, hkrati pa natančen, celovit in pregleden pregled in vpogled v vsa ključna obdobja in dogodke zgodovine človeštva. Kratke ali dolge, je seveda stvar posameznika. No, in če je tista filozofska misel presenetljivo Stalinova, naj razodenem še avtorja tiste »kurjaške«. Adolf Hitler? Himmler? Ne, ampak Barrack Obama in sicer na temo fosilnih goriv.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Hribovske balade

Hribovske balade

Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.

Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.

In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.

In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.

Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.

Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.     

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2020

Featured

Zgodovina Slovenije v stripu

Zgodovina Slovenije v stripu

Zagotovo se vam je že velikokrat zgodilo, da so vas otroci vprašali (presenetili) s kakšnim zgodovinskim vprašanjem, vi pa preprosto niste imeli odgovora, ker bodisi ne veste ali pa vas je vprašanje presenetilo. No, potem je pred vami knjiga, ki bo v veliko pomoč vam, še posebej pa bo potešila zgodovinsko radovednost mladih nadobudnežev.

Žiga X. Gombač je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki zna poiskati točko zanimanja in mlade navdušiti za branje. Naj so to slikanice za najmlajše, napete kriminalke za malo starejše in zanimivi zgodovinsko-raziskovalni stripi za pravzaprav vse. Ustvaril je lik Žive, radovedne deklice, ki raziskuje zanimivo in razgibano zgodovino Slovenije in ki smo jo najprej spoznali v knjigah Živa in praBled ter Živa in skrivnost mumije, tokrat pa se nam predstavlja v tej zanimivi stripovski zgodovinski upodobitvi Slovenije.

Strip je nastal v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, ki hrani predstavljene artefakte v stripu, svoj pečat pa je vtisnil stripovski avtor Ivan Mitrevski, ki je imel nemalo dela. Osebno moram priznati, da mi njegov dvodimenzionalni stripovski izraz ni preveč pri srcu in čisto preveč spominja na sicer kultni Jokerjev Crtič, a je to čisto stvar osebnega okusa. Moram priznati, da sta oba z Žigo pripravila odličen in nazoren prikaz zgodovine in predvsem vseh teh res zanimivih artefaktov s področja Slovenije.

Strip je sicer neke vrste pustolovščina, saj je Živa tista, ki mora obvarovati dragocene oz. pogosto kar neprecenljive predmete pred Razpoko, lumpom, ki išče (in najde) domiselne načine, kako bi hitro obogatel. Živa se preprosto dotakne pomembnega predmeta in odide v zgodovino (čas oz. kraj nastanka ali odkritja), kjer Razpoka že kuje, snuje in izvršuje svoje zle načrte, sam pa v zgodovino potuje s pomočjo časovnega stroja Razpoka 2000.

Neverjetno pri vsem skupaj je, kako veliko človek izve na vsega dveh straneh, kolikor je namenjeno posamezni zgodbi. Predstavitev artefakta, Razpokin zli načrt ter seveda razplet. Na dnu strani pa še časovni trak, ki bralcem pokaže, v katerem časovnem obdobju sta junaka in tudi, kako je vse skupaj vplivalo na prihodnost. Seveda spoznamo in izvemo marsikaj o Vaški situli (tudi kako in zakaj je to na nek način strip), koliščarjih in sloviti piščali iz jame Divje babe, zlatem našivku, mnogih ostankih rimske Emone (posode, steklo, …), najdbah železne in bakrene dobe, izvedeli, kaj so ušetbiji, se poučili tudi o moderni zgodovini (Prešern in drugi literati, kovnica slovenskih tolarjev, olimpijska medalja, avtor prvega selfieja, vzpon na Triglav, prva svetovna vojna in Soška fronta), različnih načinih dvobojevanja in oblačenja skozi stoletja in še kaj sem pozabil.

Priznam, da sem se nekajkrat vprašal, ali mora biti Razpoka res tako neotesan, pretkan, sebičen, nesramen in nemogoč. Popoln negativec, pravzaprav. Le posebej bister ni, oziroma daleč od tega. Edinokrat, ko sta mu avtorja »dovolila« biti pozitiven, je v poglavju o Soški fronti. Sicer je brez izjeme razkrit, razgaljen, osmešen in tudi ponižan. Sočnih in pristno slovenskih kletvic ne manjka, tako da utegnete imeti starši tudi tu nekaj dela z razlaganjem in muzanjem ob kakšni neverjetni skovanki. Prepričan sem, da ga bodo otroci vzljubili.

Ideja, ki se mi je utrnila ob branju in predvsem ob Živinem izhodišču, da ona odpotuje v želeni čas z dotikom izbrane najdbe – dandanes bi bila tam lahko QR koda, ki bi nas popeljala na spletno stran Narodnega muzeja, kjer bi lahko izvedeli še več. Tako je seveda knjiga tudi imenitno vabilo, da Narodni muzej Slovenije obiščete in vse vidite na lastne oči.

Zgodovina Slovenije v stripu je še ena v nizu tistih knjig, ki jih lahko priporočim tako otrokom kot staršem. Zabavna in poučna. In čeprav se sliši in morda celo zdi preprosto, je nekaj takega res težko ustvarit.  

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2017

Featured

Naj me kdo zbudi

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija? 

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …     

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Lubezen

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.      

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Rating: 5 out of 5.

Mladika, 2017

Featured

Osamosvojitev

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Featured

Repki

Repki

Najprej je bila knjiga Kla-kla-klasiki, s katero sta Igor Saksida in Rok Terkaj – Trkaj na drugačen način predstavila in poustvarila poezijo najboljših slovenskih pesnikov ter številne mlade spodbudila k prvim začetkom klepanja rim. Zdaj so tu Repki, namenjeni (naj)mlajšim …

Starši, vzgojitelji in učitelji so si enotni, da je za otrokov razvoj enako pomembno tako branje kot poslušanje, zgodbic ali pesmic. Seveda je stvar okusa vseh prej naštetih, v kakšnih zgodbah in glasbi otrok odrašča, katera je bolj primerna in zakaj. Vsi seveda vemo tudi, da je veliko otroških pesmi vse prej kot otroških in da se v njih skrivajo ne tako zelo nedolžni podtoni.

Knjiga Repki je odlično izhodišče za vse, ki želijo spoznati kvalitetno otroško poezijo – od številnih ljudskih pesmi, prek Lile Prap, Nika Grafenauerja, Miroslava Košute, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Andreja Rozmana – Roze, Anje Štefan, Oton Zupančiča, Toneta Pavčka in mnogih drugih. Za izbor je poskrbel Igor Saksida (Saxida), Trkaj pa je bil tisti, ki jih je predrugačil, posodobil, osvežil ali če rečem v skladu z naslovom knjige – »porepil«.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka s 12 pesmimi, ki jih izvajajo Repki (Trkaj, producent Damjan Jović in Igor Saksida), ki imajo v nekaj pesmih nadvse imenitne goste – Neco Falk, Ditko ter slovenski hip-hop cvetober (Emkej, Pižama, Nipke, Jose, Zlatko), v eni pesmi pa se kot solist predstavi Igor Saksida oz. Saxida. Pogosto pesmi (ali vsaj verzi), ki jih vsi poznamo in ob katerih se bodo predvsem otroci začeli začudeno spogledovati, ko bo Trkaj pesem odpeljal v povsem drugo smer. Poleg zgoščenke lahko vsaki od teh pesmi prisluhnete tudi med listanjem knjige in prebiranjem besedil, saj je knjiga opremljena s QR kodami. Trkaj seveda ni mogel iz svoje kože, v kateri je tako hudomušen kot nagajiv, predvsem pa iskren in človeški. Prisluhnite samo pesmima Tako rad in Zakaj, pa vam bo jasno. In tako spretno, kot so v Novice vpletli številne verze iz zbirk Enci benci, so s to pogosto nesmiselno, a ritmično izvrstno zbirko opravili samo še Katalena.  

Sama knjiga je sicer razdeljena na posamezna poglavja: Mika me zven jezika, Čarovnija poezija ter Svet dvojine in množine. Vsak je po svoje vsebinsko drugačen, otrokom pa odpira prostrani svet jezikovnih iger, misli, na stežaj odpira duri domišljije in na zares poseben način dokazuje in potrjuje, kako čudovit in bogat je slovenski jezik. Vsako poglavje ima tudi pomemben del, ki ga ni mogoče spregledati in ima tipično »trkajevski« naslov – Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!. Razmišljali in tuhtali bodo otroci, sive celice bodo uporabljali starši in iz lastne izkušnje povem, da lahko nastane zelo zanimiv dialog, ideja za pravljico ali pa vas otrok stisne v kot s toliko novimi vprašanji, da si težko predstavljate. Priznajte, razlika med odraslo in otroško domišljijo je velika, odrasli možgani so pogosto ujeti v bolj ali manj predvidljive vzorce, ki jih morajo otroci šele odkriti, povezati in interpretirati. Tudi preprostih in povsem nedolžnih otroških pesmic ne boste dojeli in razumeli enako. Morda pa v vaših mladih nadobudnežih odkrijete kakšen skrit talent …

Tako slovenski jezik kot glasbena vzgoja (oziroma glasbena umetnost, kot se zdaj imenuje) sta lahko zelo duhomorna šolska predmeta in na otroke delujeta prej odbijajoče kot spodbujajoče. S pomočjo takšnih knjig oz. lahko rečemo že kar interaktivnih priročnikov, bo lažje. Ker bo drugače, zabavno, nepredvidljivo in ker prav vsakemu dopušča možnost samosvojega izraza.

Knjiga, ki bo spodbudila druženje. Knjiga, zaradi katere bodo otroci rajši brali. Besedila so v dandanašnjem instant glasbenem svetu vse bolj nepomembna, tu pa jih bodo pesmi prisilile, da bodo poslušali. Poslušali in razmišljali. In kaj več si še lahko želite?

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Nove definicije ljubezni

Nove definicije ljubezni

Sveža zbirka kratkih zgodb Brine Svit, naše ustvarjalke, ki že desetletja uspešno ustvarja v Parizu, prinaša deset različno dolgih kratkih, svetovljanskih zgodb o dojemanju ljubezni. Ali kot je jasno že iz naslova, o novih definicijah ljubezni.

Priznam, da del Brine Svit še nisem bral. Pa čeprav gre za priznano ustvarjalko, tako doma (kar je v njenem primeru lahko kar Pariz) kot tudi v rodni domovini (torej Sloveniji), prejemnico številnih nagrad in celo nominiranko za slovitega gouncourta. No, pa so mi v roke prišle Nove definicije ljubezni in po nekaj namigih, da gre za zelo zanimivo branje, sem knjigo vendarle vzel v roke.

Kaj je definicija ljubezni? Med brskanjem po spletu pridemo do zanimive definicije: »Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam …« Recimo klasika temu – dve osebi (pustimo spol), ki čutita nekaj več, sta intimni, se spoštujeta, nekdaj so v to definicijo sodili tudi otroci in seveda tako do smrti. Časi se spreminjajo. Par pač nista le ona in on, otroci niso nujni, kot tudi ne stanovanje/hiša (s pripadajočo hipoteko oz. norim kreditom) s hišnim ljubljenčkom in ne, niti pod razno ljubezen ne traja nujno do smrti. Vsak par, ki je skupaj desetletja, vam bo priznal, da je od ljubezni ostalo bore malo, pa čeprav se imata še vedno rada. Ločitev je vedno več. Vedno več je tudi odprtih razmerij, ko se en ali oba partnerja (sporazumno) dogovorita, da bosta predvsem intimne trenutke preživljala še s tretjo osebo in pa tista bolj groba oblika opisanega – varanje ali skakanje čez plot.

In kje v vsem tem najdemo Brino Svit oz. njene zgodbe? Pravzaprav povsod. V desetih zgodbah slika zgodbe odraslih in zrelih posameznikov, ki imajo za seboj številne življenjske preizkušnje, (pogosto) odrasle otroke, nato pa njihovo dojemanje in pojmovanje ljubezni nekaj pretrese. Že v uvodni, Vrt moje žene, avtorica preseneti, ko glavni junak Claude med obiskom ženinega vrta ugotovi, da ljubljena Suzanne ni bila le njegova žena. Kar nekaj let si jo je delil s Theom. Kako in zakaj? Pa V tunelu, kjer spoznamo Alice in Garyja, ona poročena s hudo bolnim možem, on mlajši in odprt za možnosti in priložnosti, njuno spogledovanje pa hitro preraste v nekaj več. Ljubezen, strast, užitek? Ali kot je lepo zapisano na koncu »Na tunel. Na svetlobo na drugi strani, ki ni izhod iz tunela, ampak sprednja luč vlaka, ki drvi z vso hitrostjo proti meni.«

Nove definicije ljubezni niso vedno popolne in imajo ravno tako napake. Stvar posameznika je, kako jih dojema. Naslednja, Poletje s Sonjo, je točno takšna. Paulu se najprej zamaje svet, ko mu žena Maude sporoči, da ga zapušča. Sledi nov pretres, ko se povsem spontano in nenadejano zagleda v simpatično blagajničarko Sonjo v lokalnem supermarketu. Sledi čudovito poletje, polno nepozabnih trenutkov in tudi oklevanja, vse dokler avtorica še tretjič ostro ne zareže v Paulov svet. Zrno norosti o ljubezni, ki se zlepa ne razvije. O življenju, ki zaide v nekaj slepih ulic, da znova najde smisel in pravo pot.  

»Midva sva par, ki je povezan v svojih prepadih« je uvodni stavek zgodbe Prepad. Rudi Thomas in Alma Larsen, uspešen in »popoln« par, ki je vse prej kot to. Blišč odnosa se spremeni v bedo vsakdana, razkrije pa se v eni sami vožnji. Kakršnakoli je barva njene vode je izredno duhovna, v njej se prepleteta Francija in Indija, uresničijo se neke pretekle, skoraj pozabljene sanje in izkušnje, hkrati se v njej prepleta teža neurejenih odnosov med starši in otroci. Težava na relaciji oče-sin je pravzaprav tudi izhodišče za Napisano zgodbo, kjer spremljamo zgodbo Lilje in Trubarja (vzdevek) ter Pie in Nina in gre za eno redkih zgodb, ki se ne dogaja v Franciji, ampak na relaciji Ljubljana – Trst. Trubar je že malce naveličan novinar, ki se raje sprijazni z očitnim kot zaplete v prepir, Lilja pa njegova mlada, na trenutek zelo idealistična kolegica. Pia je Trubarjev varen in zanesljiv pristan, Nino pa njegov otrok iz propadle zveze. Odtujen otrok, ki z očetom ne želi imeti nič. Lilja je tista, ki njuni zgodbi znova poveže, meni osebno ena najboljših zgodb v knjigi pa je zaznamovana z zanimivo korespondenco med novinarskima kolegoma, ki na svoj način piše eno od novih definicij. Moški in ženska, ki si skozi redna sporočila, pogosto poslana v poznih nočnih urah in si zaupata takorekoč vse, najbolj intimno in zaupno, se v resničnem življenju komaj da pozdravita, kaj šele, da bi drug z drugim spregovorila nekaj besed. Tujca, ki se zlahka prezreta, tudi če se srečata na ulici. Prijateljstvo, ljubezen, kakorkoli to imenujete, nekdaj ne bi veljalo počenega groša ali bi bilo zgolj plod fantazije, dandanes pa je dejstvo. Taka so postala naša življenja …

Druga Saturnova revolucija nas popelje v Argentino, med plesalce tanga, povsem drugačen način življenja in razmišljanja, hrepenenje in strast. Atlantski viharnik in mala modra taščica je še ena zgodba o platonski ljubezni, piko na i pa postavi Praznična miza, ob kateri se bralec zamisli, kaj je prava ljubezen in kako prava je v resnici?

Ljubezen. Sami dobro veste, da je najtežje odgovoriti na vprašanje, zakaj imate nekoga radi, zakaj ga ljubite. In drugi vam bodo rekli, da če ne znate opisati, potem je to prava ljubezen. Tista z velikim L. Vsak naj sodi sam, kaj ima in česa si želi. Knjiga Brine Svit bo vsem tistim tradicionalnim vsekakor odprla oči, na zelo nevsiljiv in iskren način odkrila, razkrila in tudi razložila, kako različne in drugačne ljubezni obstajajo.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.

Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.

Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.

Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«  

Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.  

Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.

Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.

Rating: 5 out of 5.

Celinka, 2021

Featured

Lumpsterji

Lumpsterji

Nova mladinska knjiga Žige X. Gombača, enega naših najbolj plodnih ustvarjalcev, nosi rahlo nenavaden naslov in bo bralce popeljala v neke druge čase. Čase, ko so bile lumparije malce bolj spontane, iskrene in na trenutke tudi nedolžne.

Lumspterji so pripoved o lumparijah, ki jih je avtor sam ali s svojimi prijatelji počel v svojih osnovnošolskih letih. Seveda ne gre za avtobiografsko pripoved in vsega tudi ne gre jemati povsem dobesedno, sem pa prepričan, da je velika opisanih dogodivščin če ne že povsem Žigovih, pa vsaj navdahnjenih s kakšnim dogodkom iz njegove mladosti.

Mladi bralci bodo najprej spoznali stare lumpsterske modrosti (ali pojasnila, zakaj lumpsterji počnejo, kar počnejo), potem pa sledijo lumpsterske prigode, zgode, nezgode in potegavščine z rojstnih dni, zabavne in ne pretirano škodljive maščevalne lumparije in potem v drugi polovici knjige sledijo nekoliko bolj »resne« teme. Najprej spremljamo lumpstersko pot mladega violinista, obudimo spomin na zimske olimpijske igre v Sarajevu oz. njihovo lumpstersko izvedbo na srednješolskih hodnikih.

Piko na i avtor postavi v petem delu, poimenovanem Mališan, ki najbolj izstopa iz tega lumpsterskega povprečja in tudi konteksta, boste pa ob branju morda pomislili tudi na Žigov odličen mladinski roman NK Svoboda. V tem delu boste izvedeli, kdo so Bosanci, zakaj so bile včasih pomembne male in velike črke pri oznakah razredov, kako nogomet in tudi osnovnošolska zaljubljenost povezujeta nezdružljvo in zakaj je pomembno ostati zvest sebi in svojim načelom. V tem delu lumpsterskih kompanjonov (poleg pripovedovalca še Nejc, Berto, Tilen, Žan in Kajžar) iz neznanega razloga ni, lumparije pa so.

Zgodbe so kratke in zabavne, hudomušne in imajo lumparijam navkljub veliko pozitivnih sporočil in malih modrosti. Prebral jo je moj osemletni sin in se ob branju zabaval, čeprav je imel nekaj vprašanj, prebrala jo je tudi skoraj enajstletna hči in se ob branju ravno tako zabavala, čeprav so se ji nekatere zgodbe zdele tako-tako. Štirinajstletniku, devetošolcu, ki bi se moral z glavnimi junaki najbolj poistovetiti, je (še) nisem dal brati. Ne pravim, da se ne bi zabaval, a bi mi hitro povedal, da kaj takega danes ni mogoče in da to niso nobene lumparije.

Žiga je v Lumpsterjih opisoval svoj čas oz. zaključek osnovne šole, ko smo obiskovali osem razredov, ko je bilo pozimi snega tudi v Ljubljani res veliko, ko so bili »Bosanci« predvsem problem in nebodigatreba, ne pa skoraj ustvarjalci mnenj in trendov in predvsem čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov, računalnikov in so se otroci igrali in zabavali zunaj. Danes štejejo »prijatelji« na družbenih omrežjih in ne lumpsterji, na katere se lahko vedno zaneseš. Lumparije danes predstavljajo »izzivi« na družbenih omrežjih, ki so vse prej kot nedolžni in pogosto celo nevarni. Verjemite, da sem se ob branju Lumpsterjev pogosto spomnil svojih časov in svojih lumparij ter si hkrati želel, da bi se tudi pri svojih treh otrocih spopadal s takimi lumparijami, ob katerih so tudi avtorjevi starši v večini primerov zamahnili z roko.

Knjiga je sicer nadvse imenitno branje in prinaša mnogo pozitivnih sporočil, vsebinsko pa je ne bi ravno priporočil zadnji triadi osnovne šole, saj je do današnje generacije malce »zastarela« in bi jim prej priporočil avtorjeve že omenjeno NK Svoboda ali pa serijo Kompanjoni (Jastrebov let, Polnočna zajeda, Risova bratovščina, Skrivnost stoletnega vetra, Kompanjoni in bojevniki časa).    

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Featured

Nova butalska čitanka

Nova butalska čitanka

Kdo, le kdo ne poznam znamenitih Butalcev, ki jih je ustvaril Fran Milčinski in z njimi že pred sto leti kar preveč resnično nastavil ogledalo Slovencem? Bodimo pošteni in priznajmo, da je včasih v vsakem od nas kaj butalskega, da pa nihče ne bi želel biti Butalec.

No, in če lahko rečemo, da se na Butalcih Milčinskega pozna teža let, je Nova butalska čitanka, ki jo je ustvaril Vinko Moderndorfer, kot nalašč. Oziroma je izšla v nadvse primernih časih. Podnaslovil jih je Poučne zgodbe iz Butal, dodal En kratkočasni uvodnik, v katerem »svoje« videnje in razumevanje prenovljenih zgodb vidi in doživlja Fran Milčinski, vse skupaj pa je začinjeno z domiselnimi in zgovornimi ilustracijami Marka Kocipra. Ampak naj nekaj razčistim na začetku, da se ne bo kdo spotaknil ob kakšno besedo – Moderndorfer je seveda ustvaril in napisal čisto nove butalske zgodbe, ki sodijo v 21. stoletje in če si je pri izvirniku kaj sposodil, to ni slabo.

Novi časi, nova pravila. Nova pravila, stari dvomi. Drugačni časi in drugačni Butalci. Cefizelj, ropar in morilec, postane šef policije in izkoristi vsako priložnost, da dobro zasluži. Kaj kmalu seveda ugotovi, da je do še boljšega zaslužka moč priti, če pomaga Županu in tako prekleto žalostno, a zdi se, da je v Cefizlju še največ razuma in pameti. V Butalcih je vsekakor ni in vsaj to se, kar se tiče izvirnika, ni spremenilo. Kar imajo Tepanjčani, morajo imeti Butalci. Pa četudi je to njihovo kislo vino. Slaba demokracija. Če smo ob nedavnih napadih na Tadeja Goloba lahko videli, kako hitro se določeni posamezniki prepoznajo v zapisanem in so seveda užaljeni in ogorčeni, potem se seveda lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bodo v roke dobili Novo butalsko čitanko?

Roparja in morilca Cefizlja na čelu policije in kot desno roko Župana sem omenil. Velja omeniti njihovo poimenovanje (glavnih) mest, oblikovanje grba (ki naj bi spominjal na bučno seme, a naj si vtis ustvari vsak sam) in prepoznavnost po celem svetu – vsi namreč vedo, kako butasti so Butalci. A so le Butalci ponosni na to in na lastno nesposobnost, za nameček bodo za tak piar še plačevali. Komu? Cefizlju, seveda. Razumevanje demokracije, kjer so vsi za in hkrati proti, je tudi zelo sloven …, ah, butalsko. In če se z nečim strinja Župan, to potem drži 101 %. Butale, znane in slovite kot so, seveda dobijo tudi novo prebivalko in sicer se k njim priseli Laž. Tista s kratkimi nogami. Izda uspešno knjigo Laž kot edina resnica, to uveljavlja na vsakem koraku in je pri tem tako uspešna, da vsebino knjige spremenijo v domoljubni zakon. Laž se za nameček naseli v hišo laži, svetišče laži in lažnivcevbutalski parlament. Ne, vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna.

Tako kot postavljanje varovalne ograje ob reko Butalnica, ko k njim začnejo prihajat Turki, ki jim prijazno mahajo in se smehljajo, a Butalci z njihovi ustnic preberejo (ker to znajo, turško pač ne), da jih hočejo v resnici vse pobiti in oropati. Proti koncu knjige avtor seveda postreže s šokantnim razkritjem, da so skoraj vsi Butalci potomci Turkov, tu pa tam kdo Nemcev. Pravih, tistih čistokrvnih Butalcev ni več. Morda velja izpostaviti še nacionalni šport (ki pa še ni na olimpijadi) Butal in sicer čevljanje. In ne, to ne pomeni, da daš nekoga na čevelj, ampak da se na tistega, ki je na tleh in res brez upanja, predvsem pa nemočen, spraviš s čevlji oziroma brcami. Ja, tudi tokrat je vsaka podobnost z resničnim zgolj naključna.

Piko na i morda postavi del o zaposlovanju mladih – ti so seveda preveč pametni in razgledani, tako da bi lahko komu drugemu, zaslužnejšemu prevzeli položaj. Zato jim je treba najti drugo delo, takšno, ki ga ne poznajo in obvladajo. Zakaj bi čevlje izdeloval tisti, ki to zna in ne recimo kakšen urar? In če je ta urar morda županov ali sodnikov sorodnik, toliko boljše. Vse se bo uredilo z zakonom ali pa kakšno preiskovalno komisijo s (skoraj) neskončno dolgim mandatom

Takšnih in podobnih, resnično naključnih zgodb (razumevanje in podpora kulturi, razprodaja vsega mogočega, goljufanje in prirejanje, …) je v Novi butalski čitanki še precej. Preveč. Seveda se kot razmišljujoč bralec držiš za glavo, odkimavaš in zanikaš, a veš, da je ta nočna mora vse preveč resnična. Veš tudi, da se nove zgodbe pišejo vsak dan in da utegnemo kakšno nadaljevanje še dočakati. Novo novo butalsko čitanko. Če seveda s kulturo ne bomo obračunali tako kot Butalci, kar me žal ne bi presenetilo.

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2020

Featured

Virus

Virus

Nov kriminalni roman Tadeja Goloba, že četrti v seriji s kriminalnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi. In kot sem zadnjič nekje že zapisal – daleč od tega, da bi me Golob s svojim pisanjem okužil, tudi navdušenje je zadržano, treba pa mu je priznati, da je ustvaril napeto in berljivo serijo v zagotovo najbolj zanimivem in hkrati zlorabljenem žanru.

Jezero, Leninov park, Dolina rož in sedaj še Virus. Prebral sem vse tri in bil pravzaprav najbolj jezen sam nase, ker sem si najprej ogledal dva dela TV-serije Jezero in sem šel šele potem brat knjigo. Da, sem eden tistih, ki ga serija ni navdušila in si je nisem ogledal do konca. Sem pa hitro prepoznal vzorec, po katerem Golob piše in sem v naslednjih dveh knjigah kaj hitro prišel do krivca. Najbolj pa me pri njegovem pisanju moti, da pri pojasnjevanju (ali včasih, ko mu malo zmanjka štrene) uporablja preveč zapletenih medicinskih izrazov … priznam, da sem Virus čakal nekoliko zadržano, celo v krču, da ne rečem v strahu.

Napovedi in govorice ter prvi vtisi so sicer dajali vedeti, da je Golob tokrat izstopil iz okvirjev. Umor, še en umor in še tretji umor ter pričakovanje četrtega. In kar se sprva zdi kot zaporedje umorov, se kaj kmalu poveže v iskanje serijskega morilca. Iskanje, ki je sicer zelo podobno vrtenju v krogu. Taras Birsa in njegova zvesta ekipa – Osterc, Brajc in seveda Tina Lanc, tu sta še Golob in Cvilak, v drugačni vlogi pa se predstavi Ahlin.

Najprej najdejo truplo ne preveč priljubljenega pridelovalca cvička. Plava v cvičku, ki ga je domnevni morilec izpustil iz sodov. Prvi osumljenec – imigrant, ki ga ulovijo med begom. Ulovita ga brata, ga po domače »spustita čez roke« in se hitro znajdeta na seznamu osumljencev. Cviček, pač. No, potem je tu še drugo truplo, vulkanizerja, ki ga najdejo na drugem koncu države. Kako sta bila pokojna povezana, ne ve nihče, ve pa se, da sta bila oba ustreljena z isto puško. Država je vse bolj v primežu virusa in nenavadnih ukrepov, ko odkrijejo še tretje truplo. Tokrat duhovnika z vžganim križem na obrazu. Ustvarjen je nenavaden geografski trikotnik, za katerega se lep čas zdi, da je brez smisla. Poleg tega pa roman z duhovnikom pride do točka preloma, ko se v reševanje umora aktivno začne vpletati politika.

Pester nabor stranskih likov bralca tokrat dobesedno vrti v krogu … babica, ki ve veliko in ne ve nič. Sin, ki zaradi preprodaje drog sedi v zaporu. Hči, ki brez besed leta preživlja v posebnem zavodu. Osebje tega zavoda in zapora, za katere se ravno tako zdi, da so preveč prestrašeni in zakrčeni vsakič. Ko pride na obisk policija. Lokalna skupnost, ki nič ne ve. Črnogorska mafija, ki kroji kariero Tarasove žene Alenke. Pisatelj kriminalnih romanov, ki kar preveč spominja na Tadeja Goloba in spet ve marsikaj … in tu je seveda še ta presneti virus, ki je v letu 2020 ohromil državo. Z njim povezana pa še slovenska politika. Koščkov je toliko, da se zdi, da je Golob tokrat zmešal kar nekaj (konkretno tri) sestavljank, ki jih ni mogoče sestaviti. Pa temu seveda ni tako!

Iskanje morilca, motiva in povezovanje vsega v celoto in smiseln zaključek (ki pa pušča prostor za nadaljnje romane s Tarasom Birso) pa ostane v senci nečesa drugega, po čemer si bom sam zapomnil roman. Golob je šel vsaj po mojem mnenju kar malo nepričakovano v prvo bojno vrsto in trenutni oblasti nastavil ogledalo. Seveda je ujel duha, ki je strašil (in še vedno straši) našo državo v letu 2020. Nevarni virus, nenavadne odločitve in ukrepi, za katere se zdi, da so predvsem politično motivirani in tudi tu bi kar nekaj (stranskih) likov zlahka preslikali na realne osebe. Pa čeprav je podobnost z njimi seveda zgolj naključna. Tudi to, da Tarasa Birso zalotijo med kolesarjenjem, ko bi moral biti samoizoliran, je zgolj naključje. In da so za umor duhovnika seveda krivi ekstremni levičarji tudi. Nesmiselne izjave in še bolj nesmiselne poteze, politični pritiski na delo policije in še bi lahko naštevali. Prav neverjetno je, kako spretno (in resnično) je Golob vse skupaj zapakiral in se ne le postavil v prvo bojno vrsto, ampak kar pred strelski vod.

Nimam pojma, kako se bo zgodba nadaljevala, saj je jasno, da vse visi … nezaključen primer Klare Zupet, na katerega nekajkrat namignejo, negotova usoda Tarasa Birse v kriminalističnih vrstah, vseprisotna politika in po drugi strani toliko zgodb, ki nam jih ponuja vsakdan. Prepričan sem, da Golob še ni rekel zadnje, Taras Birsa pa tudi ne.  

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Knjižnica duš

Knjižnica duš

Čas je za zaključek, veliki spopad med posebneži na eni strani in človečnjaki ter votleži na drugi. Čas je za sklepni del trilogije Ransoma Riggsa Otok nenavadnih otrok. Kakšna je posebna moč Jacoba, kako se bo razvil njegov odnos z Emmo, kaj se bo zgodilo z imbrinikami in – kakšna prihodnost čaka svet?

Ransom Riggs je v prvih dveh delih, Otok nenavadnih otrok in Votlo mesto, zastavil veličastno fantazijsko zgodbo in nastavil vse potrebno, da bralec zares nestrpno pričakuje zaključek trilogije. Jacob Portman je spoznal posebneže, imbriniko gospodično Selec in spoznal, da je tudi sam posebnež. Ugotovil je, da lahko potuje skozi čas s pomočjo zank in nato v grozoti druge svetovne vojne odpotuje v London … da bi rešil svet pred pogubo vojne? Pravzaprav, da bi rešil svet posebnežev pred propadom.

Jacob Portman si skupaj z Emmo Bloom prizadeva, da bi rešila gospodično Selec iz rok zlobnih votležev in človečnjakov, ki jih vodi Caul, ki se je dolgo časa pretvarjal, da je njihov prijatelj. Posebnež ja, prijatelj ne. Vse bolj opustošeni London ima seveda svojo temno plat, ki smo jo spoznali v drugem delu, Votlem mestu, Jacob in Emma pa bosta spoznala res tiste najtemnejše kotičke, da bi prišla korak bližje. Oditi bosta morala na Hudičev aker. Tja jih odpelje nenavadni, no, to v tej knjigi to ni neobičajno, zato recimo rajši skrivnostni in nepredvidljivi čolnar Sharon. Posebnež, človečnjak, zaslužkar, kdo bi vedel? In že med tem prvim begom iz podzemne železnice, skozi ulice in vse do reke, Jacob počasi spoznava svojo »moč« – govori jezik votležev! In ne le to – ta neverjetna, strašljiva in seveda za posebneže nevarna bitja lahko celo nadzira, jih vodi in usmerja, postane del njihovih misli. To pa je moč, ki je v napovedujoči se bitki lahko še kako pomembna, le da je vsaka napaka med »treningom« seveda lahko usodna.

Hudičev aker, slum vseh slumov viktorijanske Anglije, je točno tak, kot si ga lahko predstavljate vsi, ki ste prebrali prva dva dela in se ne čudite, da je ta temačni fantazijski svet navdušil Tima Burtona. Torej – temačno, strupeno, zadušljivo, nevarno, polno nenavadnih meglic in še nenavadnejših trgovin, bitij, ujetih posebnežev, gospodarjev in vladarjev … vsaka ulica je ožja, temačnejša in nevarnejša, prav vsaka je lahko slepa.

Jacob in Emma želita najprej kar sama osvoboditi prijatelje in ker opozorila odsekanih glav (!) na kopjih dvižnega mosta ne zaležejo, skoraj izgubita življenje. No, tudi to, da je v mostu skrit votlež, s katerim se Jacob ne poveže najboljše, ne pomaga. Reši ju Sharon in znajdeta se v nenavadni hiši gospoda Benthama, za katerega se kmalu izkaže, da gre pravzaprav za Caulovega brata in obenem tudi brata gospodične Selec. Dveh oseb, ki vsak na svoji strani krojita svet posebnežev – en, ki ga želi porušiti in ga krojiti po svojih pravilih in druga, ki si želi reda, miru in harmonije. In kjer v tej zgodbi je njun brat? V nadaljevanju knjige boste seveda izvedeli tudi to, tako kot Emma, Jacob in drugi posebneži …

Benthamova hiša je polna sob oziroma časovnih zank, ki te lahko odpeljejo marsikam, celo na nenavadni Abaton in do Knjižnice duš. Kaj zapisati o zaključku in da vam ne pokvarim bralske izkušnje in seveda pričakovanja? Čim manj. Abaton je spet nek poseben svet, za katerega se zdi, da jih je Riggs sproti ustvarjal in se vsakič znova presegel, kar se potem dokaže v Knjižnici duš. Podzemni labirint, poln neobičajnih stvari (večini nevidnih lončkov s spravljenimi dušami posebnežev), kjer sem v marsičem sicer pomislil na Tolkienovega Gospodarja prstanov. Borba za moč, hrepenenje, čistost nekaterih vpletenih, bližajoča se poguba, ščepec skrivnosti in čarovnije … vse to se odvije in odvije se zelo hitro, še vedno pa ni konec.

Nadaljevanje se zdi, kot da je iz kakšnega dokumentarnega filma o koncu vojne, ko se osvoboditelji zmagoslavno, čeprav polni ran in povsem izmučeni, sprehodijo skozi porušene ulice nečesa, kar je bilo veličastno, a je nato skoraj propadlo. Jacob je tisti, ki se mora odločiti – ostati »le« posebnež ali oditi domov in živeti običajno življenje najstnika? Odločitev ni preprosta, tudi ne lahka in ponudi še čisto zadnji zaplet. Knjige res ni konec, dokler ne pridete do čisto zadnje strani.

Seveda ne smemo mimo fotografij, ki jih je tokrat še več kot v prvih dveh knjigah. Nenavadne (priznam, čisto preveč uporabljam to besedo) fotografije neverjetnega, nemogočega, neobičajnega, nevsakdanjega in še česa, kar je lahko malo skregano z običajnim dojemanjem sveta oz. bo pritegnilo tiste, ki jih je všeč drugačno. Morda celo nevideno. Riggs je fotografije, ki jih užitkarsko zbira, spretno vpletel v zgodbo in ji tako dodal dodatno dimenzijo in vse pač ni prepuščeno domišljiji bralca. Veliko pa.

Priznam, da sem se konca bal., neka čudna slutnja, pričakovanje, ki se je gradilo skozi vse tri knjige. Sploh pa ob zadnjem zadnjem zapletu, ko sem mislil, da se bo vse skupaj sesulo kot hišica iz kart. Da so bile vse skupaj le sanje, morda neko psihotično stanje najstnika, ki se ne zna najboljše spopadati s svetom okrog njega … preberite, pa boste videli.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2020

Featured

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Sarajevo, ah Sarajevo. Vsakič, ko pišem o knjigi, ki govori o Sarajevu, razlagam o moji ljubezni do tega mesta, za katero pravzaprav ne vem pravega razloga. Že po prvih straneh romana Ahmeda Burića sem se spomnil na moje prvo slovo od mesta, ko sem se s taksijem peljal na letališče …

Sarajevo, kot sem ga spoznal tistega leta 2008, je sicer pustilo mešan odziv. Jesen je bila odeta v zimo, mesto je bilo takrat še polno vidnih ran »davno« končane vojne, prepričali pa so me seveda ljudje s svojo toplino in vedrino … nekaj, česar nisem videl nikjer drugje na svetu – ne na severu, vzhodu, zahodu ali jugu. S taksistom sva se na sicer kratki vožnji zapletla v pogovor, jasno mu je bilo, da nisem ne ta, ne oni, moja srbohrvaščina 5. razreda osnovne šole je bila pač slovenska. Ampak Slovence imajo radi, kot sem izvedel skoraj desetletje kasneje, gre velik del »krivde« za to še vedno pripisati Juretu Franku in njegovemu nastopu na olimpijskih igrah leta 1984. Pa tudi sicer Slovenci v Sarajevu slovimo kot tisti, ki ne gledamo na denar, ne je**emo nacionalizma in tja pridemo, ker smo iz tega ali onega razloga zaljubljeni v mesto.

Glavni junak Burićeve knjige je namreč taksist, Donald Meerbach, potomec nemškega vojaka, ki ima žal tudi isto ime kot neumni ameriški predsednik. No, sedaj že bivši. In saj vsi vemo, kako je s taksisti, kjerkoli že smo? Zakladnica anekdot, spominov, modrosti, nasvetov in namigov in Donald je točno tak. In če sem pošten, je knjigo imenitno opisal Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi.

»Če moraš prebrati eno knjigo o bosanski vojni, preberi Donalda,« bi mu rad rekel.

Donald je morda najboljše, kar sem prebral o vojni v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let.

»Našel si jezik, v katerem je mogoče o tej vojni pisati, kot da ti vojna pripoveduje svojo zgodbo v prvi osebi.

Burić se nam skozi Donalda predstavi kot človek, ki je odkril, da je o vojni mogoče pisati zgolj tako, da pišeš proti vojni. To je smešno, da mi je ime Donald? je prelep protivojni roman.

Tako Milharčič in težko bi se bolj strinjal. Ko sem bil hodža Ovčine je presunljiva in prikaže vso neverjetno bedo in nesmisel vojne v BiH in se še posebej osredotoči na sarajevski predel Grbavica, Šehićeva Knjiga o Uni je polna malih zgodb o veliko življenja ob reki Uni in v Bosni, Stanišićeva Kako vojak popravi gramofon se dogaja v Andrićevem Višegradu ob reki Drini, a Sarajevo je pač Sarajevo. In dvomim, da ga bo uspel  v tej bedi in zmedi vojne kdorkoli predstaviti bolj popolno, predvsem pa lepše in popolnejše, kot je to storil Burić.  

Seveda to ni le pripoved o Sarajevu med vojno, ampak tudi pred in po vojni. Burić začne z naravnost neverjetno zgodbo o smrti njegovega očeta, ki je povezana s samim začetkom vojne, piše o Romih in Ciganih, pa raji in papkih (Zabranjeno pušenje bi rekli »’il si bos ili hadžija«), homoseksualcih in »pedrih«, vse skupaj niza v navidez nepovezan niz anekdot, pripovedi, stranskih poti in vrhunec najbrž doživi v delu, kjer Donald pripoveduje in razlaga o šatrologiji. Seveda tu še zlepa ni konec in čeprav bi lahko, Burić nikoli ne pade v »naši in vaši«, »dobri in slabi«, pa čeprav je imela opravka z njimi. A po vojni ne želi poslušati teh zgodb, ker je vojne konec in je čas za nov začetek, kakorkoli težak in nemogoč že. Burić je (kot njegov Donald) pač videl, občutil in izkusil vojno in o njej lahko pripoveduje, piše o neštetih usodah vseh tistih, ki so bili strah in trepet, pa so kovali nore dobičke, zdaj pa mnogi beračijo in životarijo. Johnny Cash bi zapel »Sooner or later God’s cut you down« – danes si, jutri te ni, danes imaš vse in jutri nič. Donald se je pač prebijal – skozi barikade, mimo ostrostrelcev, v roke je segal tem in onim, vozil vse po vrsti in tako, kot jih zdaj pripoveduje, poslušal zgodbe, ki se lahko rodijo le v Sarajevu. Donald pripoveduje tudi o svojem medvojnem okrevanju v Nemčiji in obisku Pariza in seveda ponudi zanimivo dojemanje samega sebe. Donald Meeerbach je bil v svojem Sarajevu vedno »Švaba«, v Nemčiji pač »Auslander«, v Parizu nori tujec, enak »črnuhom«. Skoraj kot v kakšni pesmi Dubioza Kolektiv se bere ustvarjanje karier politikov in gospodarstvenikov, njihovo obnašanje in mreženje, za katerega seveda težko rečemo, da je mogoče samo na Balkanu. Ne, tako je povsod. Le da v Sarajevu iz tega naredijo zgodbo, ki je tako neverjetno tragična, da je smešna. Knjiga o kateri je težko pisati, ker je tako zelo posebna, drugačna in pristna. Knjiga, ki jo je pač treba prebrati, da bi razumeli nje veličino.

Esenca knjige je sam način pripovedovanja. Ne le, da se bralcu zdi, da skupaj z Donaldom sedi v taksiju ali pač nekje na Bašćaršiji, ampak ta spontani niz pripovedovanja, za katerega se zdi, da je brez konca, v katerega so vključene tako kletvice kot kakšna »šatroška«. In če vemo, kako specifična in unikatna pravzaprav je ne le bosanščina, ampak kar sarajevščina, pa boste imeli tudi ob prebiranju prevoda občutek, da vam jo pripoveduje pristni Sarajevčan. Smiselno bi bilo, da navija za Želju, loči med pito in burekom ter točno ve, kdo je papak in kdo ne. Ne, prevajanje vsekakor ni bilo preprosto, obdržati ta pristni »žmoht«, prevajalki Lili Potpara je po pripovedi tistih, ki so brali tudi izvirnik, uspelo odlično. Jaz ga nisem, a če v tej knjigi ne boste začutili pristnega in nepokvarjenega duha Sarajeva, ga ne boste v nobeni.

In če je Milharčič o knjigi zapisal in povedal veliko lepega, bom jaz dodal še dve besedi – brezčasna mojstrovina.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2020

Featured

Dnevi na otoku

Dnevi na otoku

Berljiva knjiga za mlajše (najstniške) bralce, ki zelo preprosto piše o tipičnih najstniških težavah, kot so odtujenost, spoznavanje in zaljubljenost. Tu gre celo korak dlje in lahko rečem, da so tako liberalni v načinu razmišljanja lahko le Nizozemci.

Jakob je postavljen pred dejstvo – za dva tedna mora oditi v Grčijo k odtujenemu očetu Yannisu, ki se ga pravzaprav niti ne spominja več. Njegova mama gre namreč z novim partnerjem na Tajsko, on pa v povsem neznano. Nezaželeno. Ampak izbire pravzaprav nima. Kup stripov za preganjanje dolgčasa, saj nima pojma, kaj bi poleti lahko počel na neznanem grškem otoku. Dobro, tako razmišljanje je resnici na ljubo malce hecno, ampak po drugi strani je treba strah najstnika razumeti …

Seveda se mnogi strahovi zgolj potrdijo, ko na letališču čaka na očeta. Čaka in čaka ter vse bolj obupano razmišlja, kaj mu je tega treba. Oče, robat Grk, pride in ga odpelje v svoj dom, ki je del restavracije Elza (poimenovana po Jakobovi mami), tam spozna tudi Gertie, očetovo partnerko in že po prvem dnevu ugotovi, da bo vse skupaj še težje, kot si je predstavljal. Oče se sicer trudi, a bi lahko rekli, da ni v njem čisto nič pristno očetovskega. Skrbi za restavracijo, ki je po mnenju mnogih ena najboljših na otoku, a med njim in Jakobom (ali Jakosom, kot ga nekaj časa kliče) se ne zgodi nič. Na sploh se Jakobu ne zgodi nič …

Seveda se! Jakob spozna Michalisa, takorekoč vrstnika, ki Jakoba (ali Jaaka, kot ga kliče) pozna in se ga spomni, še kako dobro pa pozna tudi njegovega očeta. Michalis (ali po domače Miech) pomaga v domačem baru, a po novem ves prosti čas preživlja skupaj z Jakobom in fanta postaneta nerazdružljiva. Prijatelja raziskujeta otok in se zabavata in Jakob postane povsem drug, radoveden, živahen, razigran in nasmejan najstnik, ki z najboljšim prijateljem preživlja očitno najlepše počitnice svojega življenja.

Fanta kot fanta kmalu prideta tudi do teme, ki je Jakobu tuja – ljubezni. Michalis je lansko poletje spoznal simpatično Nizozemko Puck, se zaljubil do ušes in najstnikoma je uspelo vzdrževati ljubezen na daljavo. Jakob pa pravzaprav še vedno ne ve, kaj pomeni biti zaljubljen. Nima občutka, ali sta njegova mama in njen novi partner Keels zaljubljena, o ljubezni sprašuje Yannisa in vse dokler teden prezgodaj ne prispe Puck, Jakob o ljubezni še vedno ne ve nič. Jakob se ustraši, da je vsega lepega konec in da bo Michalis sleherno sekundo odslej preživljal s Puck, a ne – vsi trije postanejo nerazdružljivi, prava triperesna deteljica. Vezi med njimi so tako tesne, da Jakob prosi za podaljšanje počitnic v Grčiji, da bo s prijateljema preživel ves razpoložljivi čas. Ušpičijo tudi kakšno tipično najstniško (brez vednosti staršev prespijo na prostem, obiskujejo nedostopne kraje, filozofirajo), sanjarijo o (hipijevskem) življenju v troje in na neki točki, v vročici noči, postanejo tudi bolj intimni.

Jakob je zmeden … Puck je vendar Michalisova punca, a poljubljala se je tudi z njim. Z obema hkrati, pravzaprav. Kaj to pomeni? Michalis ni imel nič proti in je vse skupaj sprejel s širokim nasmehom in tudi naslednjega dne je vse v najlepšem redu. A potem Puck in Jakob storita neumnost, med čakanjem na prijatelja se poljubita, a ju Michalis vidi. Idile je konec, konec je tako prijateljstva kot sanj o ljubezni. Čas je za še en oče-sin pogovor in Yannis se še enkrat več dokaže, saj se je z Jakobovo preobrazbo spremenil tudi on in začel povsem drugače dojemati svojo vlogo v fantovem življenju. Čas je za ukrepanje, iskren pogovor in nadaljevanje nečesa res lepega in posebnega v življenju mladih ljudi.

Knjiga o tem, kako ti lahko eno samo poletje postavi vse na glavo. Kako zelo fantje potrebujejo očete in kako lahko tam, kjer si najmanj pričakoval (ali si celo želel) spoznaš prijatelja za celo življenje in se naučiš takorekoč vsega o ljubezni in marsičesa o življenju.

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Samohodec

Samohodec

Leto 2020 je leto virusa covid-19, a je obenem tudi leto kar nekaj imenitnih biografij. Tisto o Radku Poliču – Racu sem predstavil pred časom, založba Beletrina pa je poskrbela za še en literarno-biografski presežek preteklega leta – tudi v tem primeru za nekakšno pripovedno biografijo legendarnega Igorja Vidmarja.

Zakaj nekakšno? Celoten naslov knjige – Samohodec po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, si seveda lahko razlagamo drugače. Igor Vidmar je vsekakor unikum v slovenskem prostoru in dejstvo je, da bolj ali manj skozi življenje in kariero hodi sam. Po drugi strani si je avtor Jurij Hudolin dovolil nekaj umetniške svobode in kakšno zgodbo (ali izhodišče), ki mu ga je Igor zaupal, zapeljal po svoje. In težko bi rekli, da gre za kakršnokoli potvarjanje dejstev, saj sem dobil občutek, da gre za umetniško svobodo predvsem pri zapisovanju redkih izpostavljenih ljubezenskih dogodivščin, ki jih je Vidmar imel, kakšen komentar angažiranega dela in morda tudi osebno avtorjevo videnje določenih izjav ali dejanj.

Kdo je torej Igor Vidmar? Samohodec? Vsekakor. Zdaj že sedemdesetletnik, ki je v življenju videl nekaj sveta, izkusil marsikaj in ki je bil predvsem med tistimi pionirji, ki so postavili temelje za organizacijo koncertov v Sloveniji. O njem boste slišali marsikaj, a tega, da je neprofesionalen in nezanesljiv, zagotovo ne. Prelet njegove življenjske zgodbe, vzgoja s hrbtenico in v človeka s hrbtenico, samovolja in radovednost, želja po učenju in raziskovanju, (sicer pogosto kolerično) sprejemanje drugih (in drugačnih) mnenj, dobra izobrazba in očitno nek prirojen občutek za poštenost. Seveda se ti v življenju lahko zgodi, da naletiš na nepoštene ljudi, prevarante, jebivetre in še kakšen izraz lahko najdem, pa naj se še tako trudiš biti sam pošten in zanesljiv. Tudi take primere spoznamo v knjigi.

Svoje pove citat na zadnji strani – »Moja religija je pank in kar je zraslo iz njega.« Bili so Buldožerji in bili so Pankrti, pa seveda Sex Pistolsi, bili so prvi koncert na Gimnaziji Moste, na Kodeljevem, kasneje v kultnem FV-ju, njegovem nasledniku K4, pa v Tivoliju in Križankah in nato kar po celi bivši Jugoslaviji. Prišli so Laibach, katerih fenomen in pomembnost bodo mnogi spoznali šele čez leta in desetletja, ustanovljen je bil (ŠKUC) Ropot, bila je kariera na Radiu Študent in kasneje na nacionalnem radiu in televiziji, kjer ga v njegovi kritični vlogi komentatorja v Studio City pozna velika večina. Kako se je rodil, zgodil, pa kasneje tudi izrodil in propadel festival Novi Rock, ki je desetletja predstavljal in dajal priložnost tako prihajajočim kot uveljavljenim izvajalcem. Zgodil se je koncert v podporo JBTZ in prišla je osamosvojitev Slovenije. Uresničevale so se sanje, zbudil se je iz kakšne nočne more, poslušal očitke z leve in desne, ampak ostaja zvest sam sebi in svojim načelom. Svoji religiji.

Tisto, kar bodo mnogi pogrešali, so seveda anekdote. Saj se kakšna najde, ampak je tistih zaodrskih bore malo. Tisti, ki pričakujete sočne in pikantne zgodbice, pozabite. In obenem ne pozabite, da je Igor tisti, ki je štirideset let skrbel za koncertno ponudbo v Sloveniji in da je bil prav on tistih, ki je k nam pripeljal od Azre, EKV, Partibrejkersov do tistih neverjetnih – Iggyja Popa, Davida Bowieja, Nicka Cavea, Metallice, Erosa Ramazzottija, Red Hot Chili Peppers (zakaj jih omenjam, pa jih ni bilo, boste izvedeli v knjigi), Sex Pistolse, Public Enemy, Body Count in še koga. Seznam koncertov na koncu knjige je neverjeten. Presenečeni boste, kdo vse je gostoval v Sloveniji in kdaj že. Kakšna je bila cena za to in koliko naporov je bilo treba vložiti v organizacijo in izvedbo teh koncertov, koliko zakulisnih igric in zapletov je doživel … Koga Igor ceni in zakaj in zakaj določenih ljudi ali glasbenih skupin preprosto ne. Spoznamo kakšen managersko-promotorski prijem, ki se ga Igor sramuje in zato se lahko še danes brez težav sprehodi po Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, pa tudi kje drugje po svetu. No, le za kakšen londonski pub bi najbrž razmislil, ali bi vstopil in za ljubitelja katerega kluba bi se razglasil. Tudi mimo politike ne gre, pa čeprav je ta diplomiran politolog globoko v sebi zelo apolitičen.

Knjiga se odlično bere in brali jo boste z užitkom.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Featured

Dobri trije možje prihajajo …

Dobri trije možje prihajajo (ilustracija: Klara Lapanja)

Nekoč, že davno tega so trije dobri prijatelji odšli lovit ribe. Odšli so v odročen in skrit gorski raj, ki je bil posejan z majhnimi in večjimi jezeri, v katerih ni manjkalo najrazličnejših rib. Sedeli so v tišini, namakali vsak svoj trnek v bistro in kristalno čisto vodo, se od časa do časa spogledali in se nasmehnili drug drugemu. Nenadoma je Matevžu začelo močno vleči vrvico in počasi je začel vleči, da bi videl, kaj mu je uspelo uloviti. Prijatelja sta pristopila, da bi pomagala, saj je vse kazalo na bogat ulov.

A prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem, ko so potegnili ulov na kopno. Ne, riba ni bila tako zelo velika ali tako zelo težka. Riba je bila … zlata! Čisto zares, prijatelji so ujeli zlato ribo. In kot vse druge, je tudi ta seveda govorila.

»Dragi prijatelji,« je dejala s tihim, skoraj šepetajočim glasom, »Ponavadi izpolnim eni osebi tri želje, a ker ste trije res dobri prijatelji, bom vsakemu od vas izpolnila po eno željo. Dobro premislite, česa si želite in povejte.«

Prvi se je oglasil najmlajši, Nikolaj: »Jaz si želim biti bogat, neizmerno bogat … tako bogat, da bom imel denarja, kolikor ga bom želel.«

Drugi se je oglasil SIlvester in prikimal: »Ja, tudi jaz si želim biti tako bogat, neizmerno bogat!«

In spregovoril je tudi Matevž in pritrdil: »Moja najboljša prijatelja sta, a zakaj bi bila slabši? Tudi jaz si želim biti neizmerno bogat kot onadva!«

Zlata ribica je počasi prikimala in dejala: »Prav. Vsak od vas bo do konca svojih dni postal neizmerno bogat, da mu ne bo nikoli nič manjkalo, ampak … pod enim pogojem. En dan v letu morate to svoje neizmerno bogastvo deliti z drugimi. Sploh pa s tistimi, ki imajo malo ali sploh nič. Ste me razumeli?« Prijatelji so se spogledali, skomignili z rameni – češ, en dan v letu bomo pa že preživeli; in prikimali.

»Če se kdorkoli od vas tega dogovora ne bo držal, boste vsi trije postali zelo, zelo revni,« je dodala zlata ribica, zamahnila z repom in vse tri oškropila ter se potopila nazaj v temne jezerske globočine.

Med potjo domov so se prijatelji spraševali, če jih ni zlata ribica morda pretentala in bodo še naprej živeli svoje običajno življenje. A so se na poti domov odločili in dogovorili, kako bodo preživeli tisti en dan v letu, ko bodo morali s svojim neizmernim bogastvom osrečiti in razveseliti tudi druge. Koncem leta, ko je vedno mrzlo in pada sneg, bodo šli po svetu in razveseljevali otroke, jim prinašali darila, uresničevali želje in se potrudili, da bodo vsi vsaj tisti dan srečni in veseli.

Matevž se je odločil, da bo otroke razveseljeval v začetku decembra. Prinesel jim bo sadje, kruh, kakšno čokolado in kakšno bolj eksotično sadje. A samo tistim pridnim! K tistim porednim bo poslal nekaj sovaščanov, ki so sloveli po tem, da imajo dolge in ostre jezike, da jih ni nikogar strah in da vedno naredijo strašen hrup, ko se kje pojavijo. Ti njegovi sovaščani – odločil se je, da jih bo poimenoval parklji, ker si niso prav radi strigli svojih nohtov!; bodo poredneže prišli obiskat z verigami. Nato jih bodo odpeljali malo naokrog ter jim povedali, da je treba biti priden, ubogati starše in jih spoštovati. In če bo kdo še kar vztrajal pri neuboganju, mu bodo po riti naložili nekaj krepkih z leskovimi vejami. In da bodo vsi vedeli, kdaj prihaja na obisk, bo nekaj dni predtem v vasi začel zvečer peči piškote, da se bo nebo obarvalo rdeče …

Nikolaj se je odločil, da bo otroke razveseljeval proti koncu leta.

»Preden se bom odpravil na pot, bom čez nebo poslal zvezdni utrinek in potem bom na saneh, ki jih bodo vlekli jeleni in na katerih bo ovešenih ogromno zvončkljajočih kraguljčkov, odšel k vsem pridnim otrokom na svetu. In da me ne bodo kar tako opazili, bom pristal na njihovih strehah in v njihove hiše prišel skozi dimnik. Moj prihod mora biti presenečenje!,« je razmišljal na glas, »In … no, saj mislim, da ne bo težava dobiti sani, ki bi letele po zraku in jelenov, ki bi jih vlekli. Saj bom tako zelo bogat, da jih bom že nekje lahko kupil. Le nekaj še potrebujem, da se bom ločil od svojih prijateljev. Le kaj bi to bilo? Pustil si bom brado, da me ne bodo prepoznali in … ja, to, že vem – oblečen bom v rdeče!«

Sklenil je še, da bo na pot okoli sveta odšel sam, darila pa bo nosil le pridnim. Poredni si jih pač ne zaslužijo in njihova kazen bo ta, da bodo ostali brez daril.

Najdlje je razmišljal Silvester. Kdaj, kako, h komu … decembra bosta ljudi obiskovala Matevž in Nikolaj – bi jih res razveseljeval še on? Saj je v letu še enajst mesecev! Najtežje je v eni noči obiskati vse, prepotovati cel svet, a čemu bi kogarkoli izpustil?! Odločil se je, da si bo poiskal pomočnike in odšel je v gozd, za katerega se je govorilo, da tam živijo palčki. Govorilo, saj jih svoj živi dan ni videl še prav nihče! Silvester je prišel v gozd, se usedel pod največjo smreko v celem gozdu in zelo na glas povedal, kaj se jim je pripetilo, kaj so obljubili zlati ribici in kako bodo svojo obljubo uresničili. Potreboval pa je pomoč … in je završalo in zašumelo, zapihalo in zagrmelo, tla so se stresla in nato je bila tišina. Silvester je prestrašeno pogledal naokoli in okoli sebe zagledal polhe in lisice, veverice in kune, rise, srne, jelene, medvede in volkove, v njihovih kožuhih pa nešteto malih palčkov.

»Mi ti bomo pomagali!,« so dejali v en glas, »Mi bomo poskrbeli, da boš vedel, kdo je bil priden in kdo ne. Mi ti bomo pripravili darila, oblačila in sani, da boš šel lahko po svetu. Mi ti bomo povedali, kam pojdi in kako pojdi, da se ne boš izgubil.«

»In kdaj naj grem razveseljevat ljudi?,« je zanimalo Silvestra.

»Tvoj prijatelj Matevž jih bo obiskoval 6. decembra, Nikolaj 25. decembra in ti … ti pojdi na pot okoli sveta zadnji dan v letu. Takrat bodo vsi zaposleni s poslavljanjem od starega in pričakovanjem novega leta, zato te nihče ne bo pričakoval. Veseli pa te bodo prav vsi!,« so mu odgovorili palčki. 

In tako je od tedaj tudi bilo. Matevž, ki so ga ljudje prekrstili v Miklavža, Nikolaj, ki ga poznamo kot Božička in Silvester, ki je bil od tistega dne naprej kar Dedek Mraz, so vsako leto na vedno isti dan odšli po svetu in razveseljevali. Niso pozabili na svojo obljubo, prav nikoli. Otroci so vsem trem dobrim možem kmalu začeli pisati pisma z željami, jim ob pismih puščati vodo, mleko in čaj ter kakšen domač prigrizek, na njihov prihod so se pripravili s postavljanjem jelk in smrečic ter s prepevanjem pesmi, številne so posvetili prav njim.

Matevž, Nikolaj in Silvester so tako ugotovili, da so po zaslugi ulova zlate ribice res neizmerno bogati, a bi bilo to bogastvo povsem bledo in pusto, če ga ne bi delili z drugimi. Zato so se vsi trije veselili zadnjega meseca v letu, ko so odšli na pot. In ne boste verjeli, ampak minilo je kar sto let, ko jih je nekega poletnega dne ob posedanju pri jezeru znova obiskala zlata ribica.

»Dragi prijatelji, tako kot jaz, ste se tudi vi držali obljube. Zato vam poleg neizmernega bogastva podarjam tudi večno življenje. Svet brez vas ne bo isti, zato boste živeli večno.«    Ste že napisali pismo? 

Featured

Avtomobilska mularija

Avtomobilska mularija

Otroška slikanica oziroma zbirka kratkih zgodb, ki bi jih lahko zmotno pripisali predvsem fantom, a tako kot LEGO kocke niso samo za fante, enako velja za avte. Tudi v sami knjigi imamo nekaj avtomobilk in nekaj razbijanj stereotipov.

Avtorica Aksinja Kermauner je ustvarila zanimiv svet – Avtomobilsko mesto. Prebivalci tega mesta so avtomobili in ker imajo tudi avtomobili otroke, ti otroci hodijo v vrtec Avtomobilska mularija. Imajo vzgojiteljico, kuharja in seveda marljivega hišnika ter kup zanimivih igral – tobogan, dvižno ploščad, gugalnico, avtomobilske knjige in revije, hitrostno stezo in seveda tudi avtopralnico.

Vsak junak je deležen svoje zgodbe – Taneju se kolca, Rebeko zaboli guma, Peter je obtolčen (ker je preveč pogumen), Manca ne more več brati, Taj ostane brez glasu (in to na tekmovanju v trobljenju in brnenju predšolskih avtomobilčkov!), Tajda (ki želi biti velik tovornjak!) se izgubi, Lino je len, vse skupaj pa se sklene z Miškom. Slednji je prišlek in se v vrtcu ne znajde najboljše, poleg tega ima občutek, da se ga drugi otroci, torej avtomobili, izogibajo. No, pa ni ravno tako.

Predšolski avtomobilčki se seveda znajdejo v podobnih okoliščinah, zagatah in dvomih kot naši otroci. Knjiga, ki že uvodoma lepo pojasni, da v Avtomobilskem mestu trobljenje ne pomeni zmerjanja, žaljenja in nadiranja, otroke poučno vodi in namiguje, kako je treba reagirati, kdaj je lepo biti pogumen in kdaj se ni najpametneje širokoustiti, predvsem pa na prvo mesto postavi prijateljstvo in sodelovanje ter zaupanje v odnosu starši – otroci.

Tu so seveda nadvse simpatične avtomobilske pogruntavščine, kot je zajtrk iz neosvinčenega bencina, dobro (a ne dovolj dobro) skrita dedkova nafta, zdravnikomehanik, opozori na onesnaževanje okolja, avtomobilska obutev, ki so seveda gume, troblja (oziroma pesem) z naslovom Avto Pazi z vrati miga, spelje, ustavi, trobljo ima!, pa različni avti z različnimi nameni in še bi lahko našteval. No, meni najljubša je vsekakor sod slastnega gasoleda. Piko na i dodajo imenitne, barvite in razgibane ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki ga poznamo v številnih ilustratorskih oziroma ustvarjalnih vlogah.

Kratko, zanimivo, poučno in kratkočasno.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

AC/DC – Power Up

AC/DC – Power Up

AC/DC so neuničljiva sila rock’n’rolla. Lahko jih postavimo ob bok Stonesom. Vsaka njihova studijska plošča je razglašena za najboljšo in za novo klasiko, vsaka koncertna turneja je nemudoma razprodana, pa cena vstopnic in oddaljenost prizorišč sploh ni pomembno. AC/DC so ena tistih skupin, ki jih je treba doživeti v živo.

PWRUP (ali Power Up) je nova studijska plošča po šestih letih. Sedemnajsta studijska po vrsti. Za razliko od recimo Iron Maiden in The Rolling Stones še vedno ne izdajajo prav radi koncertnih plošč, še manj pa zbirk največjih uspešnic. Prva plošča po smrti Malcolma Younga in obenem znova plošča v tisti (skoraj) najboljši postavi. Za bobni je znova Phil Rudd, ki je sicer bobnal tudi na Rock or Bust, ni bil pa v skupini med koncertno turnejo. Tu je znova tudi pevec Brian Johnson, ki je zaradi težav s sluhom mikrofon na koncertih za kratek čas prepustil Axlu Roseu. In čeprav se je po zadnji turneji upokojil basist Cliff Williams, je tudi on znova poleg in seveda, namesto Malcolma je tu njegov nečak Stevie Young. Da AC/DC ni brez Angusa Younga, pa nam je seveda vsem jasno.

Nekateri trdijo, da je ta plošča pravzaprav najboljša stvar koronskega leta 2020. In ker se od začetka poudarja, da je plošča prežeta z Malcolmovim duhom, da so tu še mnoge njegove ideje in zamisli in seveda vemo, da je bil prav on tisti, ki je poskrbel za večino najbolj prepoznavnih riffov, so bile prve ocene – kot vedno, seveda ekstatične. Tista najbolj očitna – to je novi Back in Black. Klasika in po mojem mnenju ena najboljših plošč vseh časov, je bila prva plošča po smrti Bona Scotta in prihodu Briana Johnsona in letos praznuje 40 let. Stiff Upper Lip, Black Ice in Rock or Bust so studijske plošče, ki so jih izdali od leta 1999 do danes. Pravzaprav so tisti največji zanesenjaki za vsako trdili, da je to »novi Back in Black«. Nobena ni bila in nobena ne bo. Samo pomislite, koliko skladb s teh plošč ste slišali na zadnjih turnejah?

Ali je vsaka nova plošča Metallice označena za novi Master of Puppets? Iron Maiden ravno tako še niso izdali novega The Number of The Beast, The Rolling Stones ne Exile on Main Street. In ga ne bodo. Vsako ploščo je treba pač gledati kot novo ploščo, v nekem drugem času, edino kar nam je pri AC/DC lahko jasno, da bo plošča prežeta s 100 % visoko oktanskim rock’n’rollom, brez balad, z morda kakšnim blues vložkom in tistim himničnim prepevanjem refrenov.

Shot in the Dark in Realize kot prvi uspešnici sta potrdili, da AC/DC tudi na tej plošči počnejo točno tisto, kar odlično znajo in natančno to, kar jim mnogi očitajo že skoraj petdeset let. Igrajo rock’n’roll. Big Foot Mama bi rekli »užitek na replay« in ne bi se zmotili. Dvanajst pesmi in čeprav se v zadnji četrtini zdi, da je plošče kar naenkrat konec in morda si boste med poslušanjem začeli nehote prepevati tudi kakšno drugo pesem … ja, tudi to so AC/DC. Kitarski riffi so na mestu, morda bodo novo generacijo poslušalcev znova pripravili do tega, da vzamejo v roke kitare in začnejo igrati (saj veste, Let There be Rock), solaže so seveda eksplozivne, prefinjene, na trenutke bluesovske, Brian zveni kot smo si lahko le želeli (angleško govoreči bodo najbrž zapisali »with all pipes«), refreni so himnični, v besedilih pa so vse – uživaški, nagajivi, kritični in angažirani in zelo v duhu časa, v katerem živimo. Morda celo preveč, če vzamemo v zakup, da AC/DC pojejo predvsem o tem, kako dobro se je sproščeno družiti in zabavati in če grem še korak dlje – AC/DC tista prava rock’n’roll žival postanejo šele na koncertnih odrih. In kdo ve, kdaj jih bomo lahko tam spet videli?! In morda, ampak res samo morda, bo Power Up komercialno podobno uspešna kot The Razor’s Edge iz začetka devetdesetih, ker koncev koncev se je treba zavedati, da so podobno kot njihovi vzorniki The Rolling Stones, ne le glasbeniki, ampak tudi poslovneži. In žal, ni le rock’n’roll, ampak je rock’n’roll tudi posel in je industrija.

In če potegnem črto … Back in Black je bil imeniten in neponovljiv poklon Bonu Scottu, podobno kot je bil Shine on Your Crazy Diamond poklon Pink Floyd Sydu Barettu in tovrstnih plošč (ali skladb) je res malo. Ali je uspelo Metallici z … And Justice for All? Ni. Iron Maiden so z The Number of the Beast sicer naredili odličen preskok z menjavo (ne pa smrtjo) pevca, Queen so za Freddieja pripravili imeniten poslovilni koncert, vsi kasnejši in aktualni poskusi pa niso ravno za izpostavljat, podobno kot recimo velja za projekte preživelih članov The Doors. Tudi za Sticky Fingers težko rečem, da so ga Stonesi posvetili Brianu Jonesu in še bi lahko brskali po zgodovini glasbe in našli zgolj nekaj izjem, nikakor pa pravil.

Kako dobra plošča je Power Up, bo seveda pokazal čas. Na naslednji turneji bomo v živo zagotovo slišali vsaj polovico plošče, pa obenem seveda komaj čakali na železni repertoar, ki ga še vedno sestavljajo pesmi iz Bonovega obdobja ter Back in Black plošče, pa še nekaj izjem (npr. Thunderstruck, mogoče Moneytalks, seveda For Those About to Rock). Kako dolgi bodo koncerti? Kako dolgo bo zdržal Brianov glas ali pač njegov sluh? Ali je Power Up zadnja plošča in ali bo prihodnja turneja njihova zadnja? Čas vsekakor ni na njihovi strani.

Rating: 4 out of 5.

Columbia, 2020

Featured

Božična zmešnjava

Božiček (ilustracija: Klara Lapanja)

Zgodilo se je ne tako dolgo nazaj, nekje daleč, zelo daleč stran, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge. Tam stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.

In toliko, da veste – niso vsi palčki enaki. Vsak ima svoje delo, prav vsak ima svoje ime. Pismonoša, ki Božičku nosi pisma, glavni izdelovalec daril, odgovorni palček za zavijanje, oglednik (ki poroča o resnično pridnih in porednih otrocih), skrbnik jelenov, navigator (ta skrbi, da se jeleni in Božiček ne izgubijo) in še mnogi drugi, majhni in marljivi palčki. Božička pogosto le poslušajo, nič ne govorijo ali odgovarjajo …

Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Pisma mu pošiljajo ali puščajo seveda le tisti najbolj pridni otroci. Pridni so zato, ker vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo, sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in nikakor za računalnikom. Zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo in zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli in takoj? Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo?

Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazne do otrok in jih ne morejo poškodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo … vse, da bi bili otroci srečni in veseli. A le prvi dan – potem pa igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa se nanje stopi, vrže ob tla in uniči. Potem pa romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki, Aziji in drugih revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovat s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a tudi to se dogaja.

Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vanilijevimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen! Da, da, leta slastnih piškotov in mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka je vstajal iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati iz 7 na 15!!! Na saneh pa kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bi lahko začeli delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom le stežka spusti skozi dimnike in pusti darila pod smrečico. In če mu uspe, ga iz kuhinje nato vedno premamijo vonjave slastnih piškotov, medenjakov, rolad, kolačev, tort … tu pa tam se pregreši, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da ne sme več! Mamice in otroci bodo vendar žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – saj bodo mislili, da ni dobro?!  

In zakaj sploh jelenja vprega, sani??? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju in naslednji dan je vedno prehlajen! Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali pa celo letalo? Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, nanj natisnili njegovo nasmejano podobo, da bi vsi vedeli, da prihaja. In danes vsi iščejo sponzorje, tudi on bi ga lahko imel, v zameno pa bi na tovornjake ali letala natisnil njihovo ime? Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom? Na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo, … Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor … vedno si je želel motor!

Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak  tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh??? In kako naj gre med ljudi – vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot je rdeče? Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali kot Božička. Zagotovo bi spoznal tudi kakšno prijetno dekle, žensko, s katero bi se poročil, imel otroke, naslednike. Saj ne bo živel večno! In kaj bo, ko umre? Kdo bo nosil darila? 

Božiček postaja vse bolj razočaran in jezen, med prsti mečka pisma otrok in jih meče v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet.

Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno gledal v dimnik, kaj se bo zgodilo. Velikansko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.

Nadaljevanje in zaključek pravljice lahko najdete v knjigi Zvezdne pravljice, ki jo lahko kupite v prav posebni praznični akciji založbe Proksima.

Featured

Tesnoba do roba

Tesnoba do roba

Nova knjiga pripovedovalskega mojstra Fredrika Backmana je prišla ravno pravi čas. Po mesecih nenavadnih razmer, »prisilnega« zaprtja oziroma številnih omejitev, se vse več ljudi tako in drugače spopada s tesnobo. In pred vrati so prazniki, ki po eni strani slovijo tako po veselju, druženju in obdarovanju kot seveda tudi po tem, da druge preplavijo najtemnejše misli. Ognjemet čustev, ki se ne konča vedno sreča.

Tesnoba do roba je nenavadna knjiga. Bral sem jo dlje kot sicer berem takšne knjige ali kot berem Backmanove knjige. Obenem je knjiga tako polna filozofskih in povsem življenjskih misli, iskric in zamisli, ki ti dajo misliti in te med branjem prisilijo k razmisleku. Ustaviš se, pogledaš stran. Spremljaš partnerjevo brskanje po telefonu ali mirno spanje, poslušaš smeh ali prepir otrok, nekje iz daljave slišiš zavijanje siren, nočeš pogledati opozoril na telefonu in ne zanimajo te slabe, lažne ali dobre novice. Razmišljaš o viharju, ki divja v tebi.

Backman tokrat ponudi bogat in pester nabor junakov ter neusmiljeno preplete njihove zgodbe in usode. Ali se vse skupaj začne v stanovanju, ki si ga konec leta pridejo ogledat zainteresirani kupci ali se je vse skupaj začelo pred desetletjem na mostu, s katerega se je v globino pognal obupan moški, pravzaprav ni važno. Eno se brez drugega ne bi zgodilo. Tako imamo zbrano nepremičninsko agentko nepremičninske hiše Hišelovka, upokojen par, ki kupuje in prodaja stanovanja, lezbični (lahko sem politično korekten in zapišem homoseksualni par ali po Backmanovo, »dve iz Stockholma«) par, ki pričakuje otroka in išče stanovanje oz. družinsko gnezdece, osamljeno in uspešno direktorico banke, starko, ki čaka moža, saj slednji išče parkirišče in … potem se tu nenadoma pojavi oseba z masko na glavi in pištolo v roki. Potencialni kupci postanejo talci. Malo kasneje spoznamo še »motilca ogledov stanovanj«, ob strani bomo spoznali terapevtko in policista, očeta in sina. Sploh slednja sta sprva odgovorna za tisti izrazit humorni del, saj so prepisi njunih zaslišanj prič naravnost neverjetni in nesramno bi lahko zapisal, da zgolj potrjujejo tudi najslabše šale o policistih. Seveda ima tudi ona dva vsak svojo zgodbo, povezano s tesnobo. In kaj imajo z vsem skupaj žaba, opica in los. (ali morda žirafa?)

Nekaj časa boste potrebovali, da boste povezali niti. Spregledali boste kakšen zelo očiten namig, na kakšen stranski lik pozabili in nekje na polovici knjige morda celo pomislili, da bi šli knjigo brat še enkrat od začetka. Glavni zaplet namreč ni, zakaj je prišlo do bančnega ropa (brezgotovinske banke!) in zajetja talcev, ki tekom večera postanejo prijatelji in se vezi med njimi tako in drugače okrepijo, ampak, kam je izginil bančni ropar. Po res lepem ognjemetu ropar namreč spusti talce, ki jih odpeljejo na policijsko postajo, kjer je tudi bančna uslužbenka, roparja pa ni v stanovanju. Vsi so slišali pok pištole, policisti so naleteli na kri na preprogi, v kaminu so našli ožgano masko, roparja pa nikjer. Kam in kako je pobegnil in kdo je roparju pomagal? Policista vesta, ampak pravzaprav ne. Če sem malce nesramen in še enkrat več navajam kar avtorja knjige, je to knjiga o idiotih. Za idiote?

Zaključna poglavja nam pravzaprav razgrnejo celotno zgodbo – preteklost, sedanjost in prihodnost. Včeraj je mimo, danes je treba uživati, če je le mogoče, če pa ne, pa – je tu že jutri. In na nek način smo vsi idioti, ki pogosto prezremo tisto najpomembnejše v življenju, kar imamo največkrat pred očmi (ali pa v srcu), mi pa se ves čas oziroma okrog in hočemo več. Pa sploh ne vemo, zakaj. Potem nas pa stiska, duši, grabi in ne spusti iz krempljev …

Knjiga je res prišla v najbolj primernem trenutku. V (pred)prazničnem času. Preberite knjigo ali jo  podarite, komu kaj napišite, narišite ali ga/jo vsaj pokličite. Vse šteje, prav vse. Vsak trenutek! Ne zapravite ga, saj nima smisla obžalovati nečesa, kar ste naredili. Obžalujte tisto, česar niste rekli, naredili. Tesnoba do roba pravzaprav je ena tistih knjig, ki jo morate prebrati! Žal vam bo, če je ne boste.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Featured

Kolesar

Kolesar

Marko Radmilovič je širši javnosti znan predvsem kot avtor pronicljivih, ravno prav ostrih in (pre)drznih Zapisov iz močvirja, ki jih lahko poslušamo na Valu 202. Prepričan sem, da bodo mnogi poslušalci z veseljem prebrali njegov romaneskni prvenec in da bodo številni, ki ga bodo spoznali z roman, začeli tudi poslušati njegove Zapise …

Knjige Kolesar sem se veselil, saj sem o njej slišal veliko dobrega, pohvalnega. Obenem sem z branjem kar malo odlašal, saj je knjiga zajetna, dobrih 400 strani in nekako sem slutil, da ne gre ravno za kratkočasno branje, za zraven … In nisem se motil! Knjiga, v kateri kaj hitro spoznamo dva glavna junaka – profesorja Krepsa in policista Petka, ki sta si mnogo bolj podobna, kot si želita priznati, ima morda počasen začetek in bralec potrebuje nekaj časa, da vse skupaj poveže. In ravno v trenutku, ko se ti začne nekaj svitati, začneš sklepati in predvidevati, se zgodba obrne v drugo smer. Zgodi se nov prelomen dogodek, na sceno stopi nov lik. In seveda se vprašaš, kako pomemben je, je dober ali slab, gre zaupati njegovim besedam in verjeti dejanjem? In tu me je Radmilovič vsekakor presenetil, saj je zelo natančen zapisovalec, ki poskrbi, da bralec ničesar ne spregleda ali prezre, zadeve osvetli z različnih zornih kotov, prav zaradi vsega tega pa dobesedno do zadnjega v tebi tli zrno dvoma …

Zgodba je preprosta. Kreps, vsega naveličan srednješolski učitelj, ki za lažje odplačevanje kredita o zgodovini razlaga v domu upokojencev, nekega večera od enega od poslušalcev prejme ključ. Brez nekih posebnih pojasnila ali razlag. Težava nastopi, ker dotičnega gospoda Tomazzinija naslednje jutro najdejo mrtvega, z odrezano roko. Zadnji, ki ga je videl, je seveda Kreps, ki tako sicer na kratko postane glavni osumljenec umora. Novico mu sporoči policijski inšpektor Petek, podobno vsega naveličan osebek, ki so enako želi vznemirljivega dela kot kozarca alkoholne omame, a je do slednje veliko lažje priti. Motiv umora je neznan. Nihče ni nič videl, nič slišal. Sestre v domu ne vejo nič, varnostnik je spal. Kaj naj s ključem in kaj bo odklenil? Kot se kmalu izkaže, svojevrstno Pandorino skrinjico.

Kreps, bolj v želji, da se mu v življenju zgodi kaj res zanimivega in vznemirljivega kot je ploha tik pred tem, ko po tednih odlašanja vendarle sede na kolo, gre raziskovat. To pa ga seveda pripelje do številnih neverjetnih odkritij, kopanja in raziskovanja družinske zgodovine, nevarnosti, potovanj, izogibanja policiji in še bi lahko našteval. Po drugi strani inšpektorju Petku po tavanju v megli naročijo, naj Tomazzinijev primer opusti, pa mu vseeno nekaj ne da miru. In tako gre tudi on raziskovat in kopat, velikokrat na lastno pest in mimo policijskih pooblastil, kar seveda tudi njega pripelje do številnih težav. Ves čas se sicer zdi, da je korak za Krepsom, tu pa tam pa s kakšnim prebliskom nakaže kakšen nepredvidljiv zasuk.  

Več kot toliko vam pravzaprav ne želim povedati, da vam ne prikrajšam bralskih užitkov. Odkritja so namreč presenetljiva. Razkritja pogosto šokantna. Sploh, ko se v zaključku niti zgodbe povežejo in boste prišli do motiva za umor. Vmes boste izvedeli marsikaj (skoraj neverjetnega) iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, saj se roman kot tak delno naslanja na zgodbo slovenskega interniranca Janeza Godca. Zahtevno in zanimivo branje, ki ga vsaj v slovenskem prostoru težko postavimo ob bok komurkoli.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Featured

Poslednji varuh otoka Ellis

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti. 

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Rating: 4 out of 5.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Featured

Reformatorji v stripu

Reformatorji v stripu

Ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je podnaslov novega zanimivega knjižnega izdelka, pod katerega moramo kar enakovredno podpisati tri ustvarjalce – glavnega pisca Boštjana Gorenca – Pižamo, ilustratorja Jako Vukotiča in Kozmo Ahačiča.

Tisti, ki vas je navdušil Cankar v stripu, zagotovo ne boste ostali hladni ob Reformatorjih v stripu. Reformacija in reformatorji sodita med tiste pojme, ki so jih vsaj moji generaciji vbijali v glavo z besedami »To morate znati kot poštevanko, tudi če vas kdo prebudi ob treh ponoči«, torej Primož Trubar Abecednik in Katekizem, 1550, Adam Bohorič, prva slovenska slovnica Zimske urice, 1584 in istega leta še Jurij Dalmatin in njegov, a bolj pomembno, slovenski prevod Svetega pisma. Še znam. O reformatorjih me je spraševala tudi moja petošolka (ki sem ji v roke potisnil omenjeni strip), medtem, ko je devetošolec nanje že pozabil (žal zelo trendovsko pozablja tudi na bogastvo in lepoto slovenskega jezika, za katerega so se zgoraj omenjeni možje borili pred skoraj petsto leti).

Stripovski del je tako v prvi vrsti namenjen mlajšim bralcem, saj je v Pižaminem slogu napisan precej poljubno, dovolj informativno in poučno ter seveda zabavno, tu pa tam tudi zabeljeno s kakšno zabavno domislico ali nenavadnim dodatkom (recimo Yodo). Primož Trubar v stripu sicer nastopa bolj kot stranski lik in ima – ena od teh zabavnih domislic, tudi svojega »dvojčka«,  Jakoba Heerbranda, sicer Dalmatinovega mentorja, glavna sta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Njuni življenje, šolanje in potem delo ter seveda zelo prepleteno ustvarjanje in sodelovanje, saj je Bohoričeva slovnica pravzaprav nastala kot ena od posledic Dalmatinovega prevajanja Svetega pisma. Osebno mi je zelo všeč, da je v samem stripu kar nekaj zapisov v takratni slovenščini, ki je seveda še močno drugačna od današnje in ki je mestoma težko berljiva. Prepleta se predvsem z latinščino in nemščino, a je seveda vse bolj izrazita naša. Danes si je kar težko predstavljati pred kako težkim opravilom so se znašli tedanji učenjaki in misleci, ko so pripravljali prevode, zapisovali pravila in čeprav so imeli seveda oporo obstoječih drugih prevodov in jezikovnih pravil, so opravili pionirsko delo, ki se je desetletja in stoletja kasneje popravljalo, dopolnjevalo in nadgrajevalo. Proces, ki pravzaprav traja še danes. Nekaj, nad čemer skrbno bdi tudi Kozma Ahačič in kar odlično v svojih delih prepleta prav Boštjan Gorenc.

Mimogrede – ste vedeli, da je celoten naslov Bohoričeve slovnice pravzaprav Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici in da je napisana v latinščini? In če ne veste, Kozma Ahačič je s pomočjo Boštjana Narata (Katalena) ob 100-letnici napisal himno Poljanske gimnazije, skupina Sfiltrom pa je odlično uglasbila njegovo Balado o grobarju.

No, za vse tiste, ki v samem stripu ne bodo našli zadostne globine ali pač širine (ker je strip pač preprost in namenjen mlajšim), sledi odlična spremna beseda omenjenega Ahačiča, ki na nekaj straneh zelo jasno razloži pravzaprav vse tisto, kar vsaj meni v šoli niso. Pa sem imel odlično profesorico slovenskega jezika in zgodovine. V kakšnih pogojih so delovali in ustvarjali, kakšen vpliv na prevajanje in izdajanje omenjenih reformatorskih in za Slovenijo pomembnih del, je imela takrat slovenska Cerkev in kakšno avstrijska, torej nemška oblast. In zato je še toliko bolj pomembno, da se teh zgodb zavedamo in jih poznamo. Bili smo 14. država z natisnjenim celotnim Svetim pismom  v lastnem jeziku in celo na 9. mestu med narodi z lastno slovnico oz. sodobnim slovničnim opisom. Reformacija je bila za naš jezik renesansa in brez nje tudi kasnejše romantike ne bi bilo, dandanes pa seveda ne tega zapisa, niti kakšnega drugega, veliko pomembnejšega.

Lahko v bistvu rečemo, da je delo Reformatorji v stripu za razumevanje razvoja slovenskega jezika podobno pomembno kot delo samih reformatorjev (Trubar, Bohorič, Dalmatin in drugi) in da se predvsem pomembnosti slednjih vse manj zavedamo odrasli, otroci pa sploh ne. In prav zato je ta strip tako zelo pomemben in ga res toplo priporočam.

Rating: 5 out of 5.

Škrateljc, 2020

Featured

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni avtizem? Sam ponavadi na ljudi, ki so videti malce drugače in jih pogosto meni neznana malenkost lahko popolnoma vrže iz tira, a se v njih pogosto skriva kaj genialnega. Spomnim se, ko sem enkrat obiskal enega od ljubljanskih VDC-jev in tam spoznal kar nekaj posameznikov, ki so bili avtisti ali imeli – kot sem se naučil v knjigi; kakšno drugo motnjo avtističnega spektra. Zanimivi posamezniki, s katerimi se je težko pogovarjat, jih težko razumet, priznam pa, da jih je lepo opazovat. Njihovo spopadanje z vsakdanjim življenjem ti da misliti, njihova osredotočenost pri opravljanju kakšnega opravila še bolj. Po mogoče dveh urah sem bil popolnoma izčrpan, izpraznjen. Kako je preživeti dan, noč, teden, mesec, življenje? Težko.

In sedaj pomislite, da rodite dvojčka in kaj hitro je jasno, da se deklica razvije hitreje in bolj normalno od fanta. Za slednjega vam pri njegovih treh letih postavijo diagnozo »nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo«. Partner vam da kmalu vedeti, da si »debila ne želi za otroka« in da z njim ne more živeti. Gre, ker se mama odloči, da fanta ne bo dala v zavod, čeprav se najbrž tudi sama zaveda, da bi bilo življenje tako veliko lažje.

Jeremiah je torej poseben fant. Barve določajo dan v tednu, kar v praksi pomeni, da morajo biti osebe v njegovi bližini oblečene v oblačilo točno določene barve. Sicer sledijo težave. Hrana mora biti okrogla – kruh, salama, krompir, sir, riž, zrezki, … sicer sledijo težave. Za zajtrk okrogel skutin kolač, z rozinami. Slednje izbeza ven in jih postavi v vrsto. Če rozin ni … Prosti čas rad preživlja tako, da v luknjico gumba postavi svinčnik in po listih riše kroge. Predstavljajte si, da želite fantu narediti uslugo in mu podarite gumb, ki luknjic nima, kot to stori njegova babi. Pomirja ga zvok zadrg, ki jih odpenja in zapenja, največkrat kar pod kuhinjsko mizo. Kot terapija mu služi tudi izplakovanje straniščne školjke, kamor lahko, kadar pride do težav, tudi kaj vrže. Kaj je lahko karkoli – telefon, očala, igrače, skodelice, …

Želite z njim na sprehod? S seboj bo vzel veliko pokrovko, brez katere ne gre nikamor. Skrbno bo prevohal vse smetnjake, morda po njih tudi pobrskal, na srečo ga je minilo uživanje pasjih kakcev. Pa največja težava? Poleg psov? To, da avti niso parkirani vedno na enakem mestu. Ubogega Jeremiaha to povsem vrže iz tira in takrat pogosto ne zadostuje bombon, da ga pomiri …

Njegova sestra Pamela, ki je mami v veliko pomoč, je po drugi strani dokaj običajna najstnica. No, pravzaprav ne tako zelo tipična, saj se še kako dobro zaveda odgovornosti, ki jo bratova motnja predstavlja tudi zanjo. Seveda v šolo pogosto prihaja utrujena, popoldan nima časa za pohajanje, nakupovanje, obiskovanja kina, kajenje marihuane v parku … na srečo spozna Šarino, ki je tudi Jeremiahova motnja ne prestraši ali odvrne, ampak jo pač sprejme in razume. Tu je še Patrik, nenavadni fant, ki je neverjetno inteligenten, a se po drugi strani zanj zdi, da nekaterih povsem preprostih in (nam) logičnih stvari ne razume. Pameli vsako jutro pošlje vremensko napoved in zdi se, da se med najstnikoma iskri, a ljubezen pravzaprav nima možnosti, da bi se razvila. Pamela se mora prevečkrat ukvarjat s posledicami bratove motnje (obisk socialne delavke, policistov, anonimna pisma sosedov, celonočne bitke polne kričanja in joka, zastrupitev z gobami), za Patrika pa se izkaže, da ima Aspergerjev sindrom. Torej ima ravno tako motnjo avtističnega spektra, le da je na drugi strani tega spektra kot Jeremiah.

Lahko bi rekel, da v knjigi Vpij potiho, brat pravzaprav spoznamo vse plati življenja in dojemanja avtizma. Morda še najmanj s tistega strokovnega ali pa z vidika vzgojiteljev, učiteljev, pa čeprav je v knjigi tudi nekaj namigov v to smer. Prikaže dvome, stiske in številna vprašanja, ki se zastavljajo vsem vpletenim. Predvsem pa res odlično pokaže vsakdan in vsakodnevne tegobe, s katerimi se je treba soočati in spopadati. In ne, vsekakor ni preprosto, kar vam bo iz prebranega jasno. Za dodatno dimenzijo dojemanja poskrbijo zanimive ilustracije Tomaša Kučerovskyja, posamezna poglavja pa so ločena po barvah.       

Morda ena tistih knjig, ki je (pre)obremenjeni starši ne bi smeli brati, saj hitro spoznaš, kako majhne in skoraj zanemarljive so naše skrbi in breme, ki ga nosimo. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo morali prebrati vsi, da bi začeli na življenje gledati drugače. Na življenje in na drugačnost.

Knjigi ob stran, v sklopu prihajajočega e-knjižnega sejma bo potekal spletni dogodek oz. pogovor o knjigi Vpij potiho, brat na temo avtizma v literaturi. Sodelovali bodo prevajalka Diana Pungeršič, ki je odlično ujela duha nekega drugega, češkega prostora, avtorica spremne besede Nina Prešern in Patricija Lovišček, ustanoviteljica zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma v Kopru. Dogodek bo predvajan v torek, 24. novembra 2020, ob 17. uri na YouTube kanalu, spletni strani in FB profilu založbe Miš, ki je knjigo izdala. Vabljeni.

Rating: 5 out of 5.

Založba Miš, 2020