Featured

Bežen trenutek bajnosti

Bežen trenutek bajnosti

Ena tistih knjig, ki so mi jo priporočili in ker je priporočilo prišlo iz ust strastne bralke in ljubiteljice jezika, nisem potreboval dolgo. Spogledoval sem se celo z angleško verzijo On Earth We’re Briefly Gorgeous in potem v dar dobil slovenski prevod Anje Zag Golob in Katje Šaponjić.

Malokrat omenjam prevajalce, mogoče celo premalokrat. Mogoče se njihovega dela in pomena ne zavedamo, a ga vsaj tisti pozornejši bralci, ki se včasih spopademo tudi z izvirnikom, opazimo, kadar je kvaliteten. In ni preprosto prevajati besednih iger polne otroške knjige kot to počne Boštjan Gorenc – Pižama, fantazijske mojstrovine, kjer je v zadnjem času med najbolj prepoznavnimi Sergej Hvala, v spomin se mi je vtisnila tudi prevajalka del Walterja Moersa, Stana Anželj in pa jezikovno dovršen prevod Življenja vilinov Barberyjeve, ki ga je »podpisala« Saša Jerele. Tudi Jedrt Maležič in Maja Lintenvalner znata imenitno prevajati in to so vsekakor le nekateri, ki so mi v tem trenutku padli na pamet.

Ocean Vuong je ameriški pesnik vietnamskega rodu, Bežen trenutek bajnosti iz leta 2019 pa velja za enega najpomembnejših ameriških romanov tistega leta in nekako si upam reči, tudi tega obdobja. In če vemo, da je na sceno prišel s pesniško zbirko Night Sky with Exit Wounds, potem je jasno, da je njegov jezik zelo bogat, razkošen, a brez nekega kičastega nakladanja, ko bralcu ni več jasno, kaj sploh bere. Stavki in poglavja so celote in kakršenkoli stavek je lahko hitro iztrgan iz konteksta in razumljen narobe. Zgodba je zanimiva in drugačna – sinovo pismo materi, ki ne zna brati.

Pismo ali še boljše izpoved. Kopanje po spominu – materine zgodbe o domnevnem očetu in predvsem babičine zgodbe iz vojnega Vietnama ter iskanje identitete. Cuki (kot pripovedovalec nosi vzdevek) je Vietnamec in ni mu lahko, v obljubljeni deželi ZDA, ki je vse prej kot sanjska, pa sploh. Mama zna komaj kaj angleško, babica sploh nič, on se je moral jezika, kulture in navad naučiti. In ni šlo vedno zlepa. Mama seveda ni vedela za nič od tega. Celodnevno delo v manikirnem salonu za uborno plačilo in nerodno dobrikanje za morebitno napitnino, kupovanje hrane s kuponi ugodnosti, prikrivanje resnic in nenehna skrb za mati in sina.

Cuki (in v njem je veliko avtorjevega) je skozi pisanje iskal in razkrival lastno identiteto in jo našel na obrobju Hartforda, na (ilegalni) plantaži tobaka, kjer je spoznal Trevorja, svojo prvo veliko ljubezen. Na trenutke se zazdi, da celo edino ali pa vsaj največjo. Trevor je Cukijevo popolno nasprotje – živi v prikolici, z očetom, ki prerad pogleda v kozarec, redno uživa mehkejše in trše droge in je na nek način stereotipen Američan. Seveda ne tako zelo stereotipen, da ne bi hrepenel po moškem in se mu predal, za nameček pa je ta moški celo Vietnamec in v ZDA ne posebej priljubljen. In ko oče nekega večera v pijanskem blebetanju pove, da bi morali vse požgati v sedemdesetih, imamo opravka s še enim stereotipom in predsodkom več.

Cuki pa hrepeni. Želi si lepšega življenja za svojo družino, za zdelano mamo in njeno sestro ter zgarano babico, nenazadnje zase. Ne želi jim biti v breme. Spomini ga preplavljajo n v marsikaterem bralcu utegne izvabiti solze sočutja. Sladko in strastno pa je njegovo hrepenenje do Trevorja … vse od prvih, naključnih dotikov, pogledov, opisovanja podrobnosti in trenutkov, do njegovega telesa, poljubov in včasih nežnih, drugič grobih spolnih odnosov, ki jih imata. »Zadevanja« in dolgih pogovorov v skednju, pod tobakom, ob zvoku čričkov in zavijanju vetra. Mama seveda ni vedela niti za to.

Ogromno je simbolike – v imenih oz. poimenovanjih, običajih, hrani, pogovorih in samem razmišljanju. Zelo zanimiv je tudi del o Tigerju Woodsu, ki je še en dokaz več, kako spretno in zanimivo avtor v svojo zgodbo vtke nekaj na prvi pogled povsem drugačnega, a hkrati zelo podobnega. Močno drugačno od našega in ravno tako od ameriškega. Težko je biti in hkrati ne biti. Povedati in zaupati vse tisto, kar se zdi kot neverjetna izkušnja, ki je zapisana predvsem v srcu.

Ocean Vuong je vsekakor uspel odlično povedati zgodbo, pa ne le eno, saj se v Bežnem trenutku bajnosti prepleta kar nekaj zanimivih in edinstvenih zgodb. Knjiga, ki jo je užitek brati.      

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2019

Featured

Mreža zla

Mreža zla

Jessica Niemi je nazaj. Max Seeck je Lov na čarovnice nasledil z Mrežo zla, kjer se razrvana detektivka znajde pred še težjo preizkušnjo, predvsem pa se spopada z vse več osebnimi težavami.

Lov na čarovnice je prva knjiga iz serije finskega avtorja Maxa Seecka in v kateri smo spoznali detektivko Jessico Niemi, s čudno in ne docela pojasnjeno preteklostjo, ki jo seveda spremlja na skoraj vsakem koraku ter policijsko ekipo, s katero uspešno razrešuje bolj ali manj zapletene primere. Primerjave z Jojem Nesbojem in »njegovim« Harryjem Holejem se po drugem delu zdijo še malce bolj na mestu in lahko rečem, da ne bi imel čisto nič proti, če dobim nov odličen skandinavski cikel kriminalk, s težavno detektivko v glavni vlogi. Tretji del je sicer že v nastajanju. Že po prvem delu je bilo povsem jasno, da je usodna družinska nesreča ne bo nehala spremljati, enako velja tudi za Columbana in dogajanje v Benetkah pri njenih rosnih 19. letih.

Mreža zla prinaša kar nekaj novosti – Erne Mikson je umrl zaradi raka in nadomestila ga je Helena Lappu oz. Hellu, istospolno usmerjena višja policijska inšpektorica, ki se stvari loteva po vojaško, z bore malo občutka za sočloveka. V roke ji kaj hitro pridejo strogo zaupni dokumenti, iz katerih so jasno razvidne Jessicine psihološke težave in ki jih ima Hellu namen kaj kmalu uporabiti, saj ji delo in odnos detektivke ne ustrezata. Pri tem ji pomaga tudi Jami Harjula, novi detektiv, ki na nek način nadomesti Mikkeleja. Odnosi v enoti so sicer zavoljo dogajanja v prvi knjigi precej skrhaniYussuf in Nina sta psihično precej sesuta, saj sta oba gledala smrti v obraz, poleg tega se mora Nina soočiti še s tem, da je bil njen (skriti) ljubimec del zločinskega kulta in da jo je v tistih dneh prevaral z Jessico Niemi. Vsi doživljajo določene spremembe, morda je tokrat nekoliko bolj v ospredju Rasmus oz. Rasse, glavna vloga seveda še vedno pripade Jessici. Njeni pogovori z mamo so vse bolj intenzivni in pogosti, prigovarjanja tistega drugega glasu jo vodijo in usmerjajo, tu pa tam se seveda zgodi tudi, da vidi (ali se ji vsaj zdi, da vidi) kaj, kar jo spomni na grožnjo Camille Adlerkrautz.

Tim Taussi z imetniškim imenom Kex Maces, veliki finski glasbeni zvezdnik ob izidu svoje nove plošče Kex Mace’s Spider Web v klubu Phoenix priredi veliko zabavo in nanjo povabi vse pomembneže in vplivneže s Finske. Le nekaj dni kasneje policija dobi prijavo pogrešanja dveh oseb, ki ju poznajo praktično vsi – najvplivnejših in najpopularnejših blogerjev na Finskem, Lise Jamamoto in Jasona Nervanderja. Prva je na zabavi bila, drugi ne. Prvi izsledki raziskave pokažejo, da sta bila vplivneža s skupno zgodovino sicer sprta, da se je prva navduševala nad mangami, drugi pa nad BDSM spolnimi praksami. A kakšno vezo ima njuno izginotje z mrtvo ukrajinsko prostitutko ob svetilniku Soderskar? Razen te, da je bila Olga oblečena v šolska oblačila, značilna za upodobitve na manga stripih in da je prav ta svetilnik upodobljen na eni zadnjih slik Lise Jamamoto?

Morda se vam je zdel zgodbeni klobčič v Lovu na čarovnice zapleten, mestoma nepovezan in tokrat ne pričakujte nič manj. Marsikateri odgovor skriva klub Phoenix, njihov robustni varnostnik Alem, še bolj pa lastnik Frank Dominis, v katerega se zagleda in z njim za eno (zelo usodno) noč celo zaplete Jessica. Kdo je Akifumi in kdo Fantom, kakšna je vloga nenavadnih ključnikov na Instagramu, vmeša se japonska mafija, ne smemo mimo nenavadne oblike zdravljenja z žabjim strupom, imenovane kambo, svoje zamolčane skrivnosti pa imata tudi Lisina najboljša prijateljica in sostanovalka Essi ter kaplan Nikolas Ponsi, eden od Jasonovih zaupnikov.

Serija umorov na neki točki postane prevelika, podobni zločini so se v preteklosti dogajali tudi v sosednjih državah in zato se v preiskavo vključijo oz. jo prevzamejo močnejši in vplivnejši. Za Hellu je ta trenutek seveda imenitna priložnost, da pred zid postavi Jessico, ji razkrije dokumente in ponudi možnost – ali (iz osebnih razlogov) odide sama ali bodo igrali grdo in na ta način oblatili tudi Jessicinega drugega očeta, Erneja Miksona. Jessica se, čeprav nerada, odloči za prvo možnost, njena odločitev pa je pravzaprav točka preloma.

Tisto, kar me je tokrat zmotilo, pa sem se čez knjigo prebil v dveh dneh (slabega vremena) in česar v prvi ni bilo, je pravzaprav zaključek. Na nekaj straneh dobimo pravzaprav povzetek dogajanja najprej v tisti usodni sobotni noči 23. novembra in tudi v naslednjih dneh, ko je že potekala policijska preiskava. Za trenutek se mi je zazdelo, da berem Agatho Christie in njenega Hercula Poirota, ki razlaga, kako se je zgodil zločin. Malce nedomiselno in nepotrebno, saj vsaj sam pri takih knjigah rad vidim, da na koncu sestavljanko vendarle sestavim sam, avtor pa mi ponudi posamezne sklope. Tisti, ki radi pokukajo na zaključek knjige, bodo morda videli le eno ime, pa bo dovolj. In je škoda, saj odvzame bralski užitek in razmišljanje …

Mreža zla sicer nagovarja odrasle bralce in vsaj starše zna pošteno prestrašiti glede družbenih omrežij, še posebej njihove težko omejene uporabe med mladimi. Ponuja pa seveda kar nekaj izhodišč in opozoril, ki vam lahko pridejo prav, da otrokom (mladostnikom) razložite, kaj vse je narobe in na kaj vse morajo biti previdni. Družbena omrežja in temni splet so pač le korak narazen in če kdo še vedno misli, da gre le za nedolžno »druženje«, le pomislite na zbiranje vseh mogočih podatkov in fotografij ter lokacij, vseh vaših življenjskih in potrošniških navad in seveda na vse izzive, ki se ves čas pojavljajo in so vse prej kot nedolžni. Seeck je šel izven teh osnovnih okvirjev, dodal mednarodno kriminalno združbo, alternativne oblike zdravljenja, umetnost, spolnost, glasbo in ko vse to postavite v mračno in z zlorabo alkohola močno prežeto finsko družbo, dobite neodložljiv kriminalni roman.

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Plavalec

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.   

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.    

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Rating: 3 out of 5.

Litera, 2022  

Featured

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.

Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s TrkajemKla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.

Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.

Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.

In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.

No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.

H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.     

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Anomalija

Anomalija

Nenavadni roman francoskega avtorja, ki ga boste na trenutke težko razumeli, a je tako zelo berljiv in nepredvidljiv, da ga boste res težko odložili iz rok. Nekaj svežega in drugačnega in niti ni preseneča, da je Herve Le Tellier zanj dobil slovitega goncourta.

Pogoste zapise začnem z »Zgodba/zaplet je preprosta in kar standardna …«, ampak danes tega ne bom zapisal. Ker pač ni. Trije sklopi, enajst glavnih oseb, v glavni vlogi pa dogodek oz. pojem. Anomalija. Kaj anomalija sploh je? Odstopanje, odklon od splošnega pravila ali zakona oziroma nepravilnost, ki jo je težko pojasniti z obstoječimi pravili in teorijo, zakoni in nenazadnje smislom.

Desetega mara 2021 s pariškega letališča proti New Yorku odleti letalo z 243 potniki in člani posadke. Tik pred pristankom naletijo na močno turbulenco – supernevihtni oblak, a izkušenemu pilotu po nekaj minutah strahu uspe varno pristati. 106 dni kasneje se nad New Yorkom po težavnem boju s turbulenco pojavi letalo, znova boeing letalske družbe Air France. Z 243 potniki in člani posadke. V ameriškem nadzoru zračnega prometa seveda završi, saj tega letala ni bilo na nobenem radarju in njegov prihod ni bil nikjer napovedan. Pilot in kopilot sta celo enaka kot na marčnem letu, oznaka letala ravno tako in, ne, to še ni vse – tudi vseh 243 potnikov in članov posadke je enakih. Kaj se je zgodilo?

Odgovor je preprost – anomalija. Ampak kakšna? Na to vprašanje morata odgovorit dva vrhunska matematika – Adrian Miller in Meredith Harper, ki sta po napadu na newyorška dvojčka pripravila vrsto protokolov, kako ukrepati v različnih primerih (ne)pričakovanih dogodkov v zraku. Na pomoč jima priskoči cela vojska različnih znanstvenikov, teoretikov in praktikov, ovenčanih z vsemi mogočimi nagradami in čeprav razvijejo nemalo različnih teorij, dokončnega odgovora nimajo.

Zato pa je seveda toliko bolj zanimivo brat zgodbe ljudi, ki so bili na enem in drugem letu. Imamo francoskega pisatelja in prevajalca, ki je v obdobju teh 106 dni storil samomor, posthumno pa je izšel njegov roman, z naslovom Anomalija. Temnopolta odvetnica, ki je v obdobju 106 dni zanosila. Bratec in sestrica, ki iz Pariza odletijo brez očeta, vojaka. Zgodba pilota, ki mu v vmesnem času odkrijejo zelo agresivno obliko raka. Mati samohranilka, plačani morilec, nigerijski pevec, ki je v tistih 106 dneh posnel svojo največjo uspešnico in še bi lahko našteval. Enajst ljudi, enajst zgodb. Ki zares zanimive in nore postanejo šele takrat, ko se junijski potniki srečajo oz. soočijo z marčnimi. Pa seveda niso pomembni le oni, ampak njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci, partnerji, … naenkrat so soočeni z isto osebo, dvakrat. In skoraj nihče več ni enak. Katera »različica« je boljša, ljubša, prijetnejša?

Kopica znanstvenih razlag in pojasnil, ki vam utegnejo jemati sapo, saj o nečem takem preprosto ne razmišljate. Različni verski pogledi. Logična izhodišča. Vojaška in politična logika. Filozofija, fizika, kemija. Seveda, tudi teorije zarot. Takšne in drugačne reference – na glasbo, film, umetnost, znanost, politiko in še kaj. Sploh Adrian Miller vas zna navdušiti. Pri vsem skupaj pa seveda človeški faktor – kako bi se sami soočili z nečim takim? Pozabite na to, ko po desetletjih spoznate svojega sorojenca, za katerega niste vedeli, da ga imate, morda starša ali celo bivšega partnerja, za katerega ste mislili, da je umrl. Zdi se nemogoče in neverjetno, a vse to se je že dogajalo, takšne anomalije se pač pripetijo.

In prav tukaj se je avtorju uspelo odlično postaviti v zelo različne vloge, tudi razvijal jih je v različne smeri. Tu pač ni zmagovalcev ali poražencev. Nekateri umrejo, skoraj vsi se na novo rodijo. Nikoli sicer ne izvemo, kaj točno se je res zgodilo, med branjem pa boste spoznali, da pač ta primer ni osamljen. In tudi zadnji ne. 

Na začetku sem pričakoval (nadnaravni) zasuk v stilu Stephena Kinga, ampak ne. Ob vseh (ne)mogočih teorijah in možnostih je Le Tellier ostal v mejah, ki jih začrta uvodoma – torej pričakujte nepričakovano. Predvsem pa odlično poletno branje, ki ga boste užili na dah.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Ogenj, ki že dolgo tli

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.  

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Križci, krožci

Križci, krožci

Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.

Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla. 

Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.

Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.

Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina. 

Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.  

Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.

Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Nekropola

Nekropola

Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.

Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst. 

Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.

Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.

Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.

Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.

Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?

Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.       

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Smrdokavra

Smrdokavra

Nenavadna »pravljica« za odrasle francoske avtorice Amelie Nothomb je zelo nenavadno, a berljivo delo, polno prispodob in realno-pravljičnih referenc, globoko v sebi pa pravzaprav ljubezenska zgodba. Hvalnica drugačnosti in sprejemanju.

Tanka knjižica, ki bi jo težko označili za roman, obenem pa tudi »pravljica za odrasle« ni ravno najboljša oznaka, saj klasičnih pravljičnih likov in zapletov ne boste našli. Založnik je uporabil avtomobilistično oznako »hibrid«, pa naj bo tako. Zgodba o fantu in dekletu, ki ne vesta en za drugega, ki sta si tako zelo podobna, a hkrati različna in ki ju silnice ljubezni in sprejemanja preprosto vlečejo drug k drugemu.

A najprej k naslovu … smrdokavra je ptica, znana tudi pod imenom vodeb. Močno drugačna, nekaterim grda in celo odvratna, a tako zelo posebna in unikatna. Živih barv, velik kljun, precejšen razpon kril, slovijo pa predvsem po svojih dolgih črnih peresih na vrhu glave, ki izgledajo kot perjanica. Antični Egipčani so jo slavili kot sveto žival in je pogosto predstavljala okras na žezlih bogov, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci pa so jo prepoznavali kot znanilca vojne, pa tudi drugod po Evropi je nastopala kot zloben (pravljičen oz. pripovedni) lik.

Glavna junaka sta, kot ste že lahko razbrali, dva. Njemu je ime Božidar, še lastnim staršem neizmerno grd otrok, a po drugi strani neverjetno bister. Ona je Trandavilja, krasotica, ki pa ji nihče (niti starša) ne priznava posebne inteligence. V skladu s tistimi znanimi puhlicami »lep in neumen« oziroma »obojega ne moreš imeti – pameti in lepote«. Morda je tudi med vami kakšen, ki je v svojih mlajših letih slišal tovrstne opazke, ki seveda bolijo in so največkrat posledica tega, da ljudje, ki jih izrekajo, človeka, proti komur uperjajo strupene puščice, sploh ne poznajo.

Božidarjeva starša sta bila ne več otroka, a zelo otročja in ju je sinov prihod presenetil, njegova grdota toliko bolj. Otroka sta želela skrivati pred vsemi, Božidar pa je hkrati razvijal neverjetne umske sposobnosti, saj je tudi na ta način želel ugajati staršem in okolici. Otroci so bežali od njega, ga zasmehovali in žalili, on pa je ves čas srkal bogastvo informacij, ki sta mu jih ponujala družba in okolje. Odličen v šoli, iz neznanega razloga postane magnet za dekleta, a nobeni prav za dolgo in se nato zaljubi v ptice … je vsega kriva prav smrdokavra, s katero se mladenič lahko poistoveti? Morda pa res.

Trandaviljina zgodba je seveda druga plat tega kovanca. Za njuna uspešna starša je bila pravzaprav projekt, za katerega nista imela veliko časa in tako je breme varstva (in vzgoje) kaj hitro padla na ramena stare in rahlo ekscentrične babice. Trandavilja je za razliko od Božidarja s svojim videzom navduševala od rojstva dalje in ji spričo lepote kaj več ni bilo treba. Ne, da kmalu deklica ne bi znala, le treba ji ni bilo. Podobno kot otroci, ki se rodijo s srebrno žlico, največkrat ne rabijo nič delat, pa nihče ne pravi, da ne znajo … Odrašča in je obenem tarča zavidljivih pogledov in zaničljivih pripomb, doživi prvo ljubezen in s pomočjo babice Rožline zaceli zlomljeno srce.

Oba imata še en zanimiv, lahko bi rekli usoden pripetljaj. Božidar se spoprijatelji z Aleksandrom, saj imajo pri njem doma televizor, ki povzroči določene obrede, ki jih ima družina in so fantu (skoraj) nerazložljivi. Še manj pa razume, zakaj Aleksander o njem drugim še vedno govori grdo in žaljivo. Mar je to prijateljstvo? Trandavilja  se na Jezusovi gimnaziji zagleda v Tristana, čudovitega fanta, med njima hitro preskoči iskrica, vname se ljubezen, zgodi se prvi poljub in nato … nato Trandavilja sliši Tristana drugim govorit, kako je čisto zares neumna kot noč. In temu se reče ljubezen?       

In tako kot Božidar svojo strast prepozna v pticah in ornitologiji, jo Trandavilja v … draguljih. Različnost in drugačnost, ujetost in svoboda, presojanje po videzu ali petju, všečnost ali sovražnost ter seveda poistovetenje s čudovitim svetom ptic je tisto, kar pritegne Božidarja. In Trandavilja ter dragulji? Vsega je pravzaprav »kriva« njena babica Rožlina, ki dekletu izda marsikatero zanimivost in skrivnost življenja in sveta. Vsak dragulj ali drug drag kamen je za nekoga pač le kamen. Za drugega pa bogastvo in vir neizmerne lepote. Nesrečen dogodek, pa genialen preblisk menda topoumnega dekleta in imamo novo zgodbo o uspehu.

Kaj nam torej manjka? Srečen konec seveda. Božidar, grdi ornitolog in Trandavilja, prekrasen obraz hiše draguljev. No, morda pa je prav to – kopica naključnih dogodkov; tiso pravljično v Smrdokavri? Še eno, zadnje naključje je potrebno, da se zgodba sklene. Dva grda račka postaneta čudovita laboda, kronska dragulja v tej hvalnici drugačnosti.

Smrdokavra je pač ena tistih knjig, ki jo boste hitro prebrali in še dolgo razmišljali o njej.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Lov na čarovnice

Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Featured

Pod svobodnim soncem – strip

Pod svobodnim soncem – strip

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je bržčas eno ključnih slovenskih literarnih del, prozna vzporednici Prešernovemu Krstu pri Savici. Brali smo jo v osnovni šoli, berejo jo naši otroci in vsekakor jo bodo brali tudi naši vnuki. Vsaka generacija jo razume drugače, saj je roman na nek način zelo brezčasen, stripovska predelava pa jo bo zagotovo vsaj malo približala mlajši generaciji.

Stripovska različica Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je prirejena, za kar je poskrbel Goran Vojnović, risarski del pa je pripadel Damijanu Stepančiču, našemu nagrajenemu ilustratorju, ki je odlično upodobil že kar nekaj podobnih, zgodovinskih stripov. Zgodbo najbrž poznate – 6. stoletje, priseljevanje Slovanov na območje bivše Jugoslavije … Sava in Donava, poleg Slovanov pa še Anti in Huni in seveda takrat »prestolnica sveta« – Bizanc.

Starešina Svarun je v bitkah izgubil kar devet sinov, živ je le še Iztok, izjemen lokostrelec, ki v bitki ubije Hilbudija, bizantinskega vojskovodjo, a mu to seveda ni dovolj. Kljub očetovemu nasprotovanju se odloči oditi v Bizanc, se tam priključiti njihovi mogočni vojski in nato z novo pridobljenim znanjem in veščinami vojsko Slovanov popeljati nad Bizanc.

A če so Slovani bolj ali manj enotni, jih proti bratom Antom, ki jih vodi naivni Volk, ščuva sleparski Hun Tunjuš. Tudi v Bizancu se ne cedita med in mleko – gradnja veličastne Hagije Sofije je draga, vojne in številne izgubljene bitke so poskrbele za padec morale, za nameček proti cesarju Justinijanu spletkari kar njegova lastna žena, cesarica Teodora. V bizantinski vojski je kar nekaj Slovanov, med njimi pogumni Črt, številne niti v mestu pa vleče bogati trgovec Epafrodit, ki mu je pomemben zgolj zaslužek. Ne gre pa spregledati niti Rustika, Slovana, ki pa je zvest Bizancu in je Irenin stric, slednja pa Iztokova izbranka.

Iztok s pomočjo godca in popotnika Radovana prispe v Bizanc, a njegova krinka godca ne vzdrži prav dolgo, saj si zelo hitro prideta navzkriž z vojskovodjo Azbadom, poleg tega njegove izredne lokostrelske veščine vzbujajo veliko pomislekov, ali je res godec. Dvorne in medplemenske spletke vse omenjene potegnejo v nepredvidljiv vrtinec izdaj in tovarištev, poguma in strahu, a z eno in edino željo – Slovane popeljati nazaj prek Donave in požgati Bizanc. Žrtve niso pomembne, niti dejstvo, da bo kmalu zrasel nov Bizanc in tam novi okrutni vojskovodje …

Večplastna, zahtevna in zgodovinsko dobro raziskana zgodba je skozi strip predstavljena v nekoliko bolj enostavni različici, a tako dobro, da bo številne bralce (tudi starejše) skoraj zagotovo prepričala, da v roke (spet) vzamejo tudi klasično Finžgarjevo različico. Piko na i seveda dodajo Stepančičeve podobe, polne simbolov in podrobnosti, ki bodo poskrbele za še nekaj dodatnega raziskovanja.

Brati in razmišljati o romanu Pod svobodnim soncem (ki je prvotno izšel v času razpadanja Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno in v času, ko se je v Slovencih (znova) prebujala narodna zavest) danes, v teh časih, je morda nehvaležno. Zadnja leta beremo, gledamo in doživljamo valove tistih, ki prečkajo (ali ostajajo) našo državo v želji za boljšim jutri. Postavljamo takšne in drugačne ovire, dogajajo se stvari, ki se seveda ne bi smele. Obenem spremljamo tudi beg mnogih iz lastne države, kjer se zdi, da je vse več ovir in meja kar v glavah. In seveda se lahko vprašamo, če se niso morda vloge zamenjale. Ali je Bizanc morda postal Bruselj? Ali smo sedaj mi tista demoralizirana vojska, ki je za dobrobit nekoga drugega, prisiljena v obrambo meja in neke ideje, s katero ne želimo imeti nič. Kdo so danes pravi hilbudiji, azbadi, justinijani, teodore, tunjuši in epafroditi in ali se kje skrivajo pogumni iztoki, črti in radoti ter irene?

Prav nenavadno je, kako lahko nek zgodovinski roman, ki se dogaja v točno določenem času in ozemlju, pove precej o podobnem dogajanju, razmišljanju in odnosih 1500 let kasneje in je tudi zato brezčasna mojstrovina.     

Rating: 4 out of 5.

Zavod Škrateljc, 2021

Featured

Triger

Triger

Roman Davorina Lenka Triger me je hitro prepričal – morilec, ubežnik, manifest, seksualno motivirani umori in za nameček Ljubljana oz. Slovenija. Kaj je tisto, kar pri nekomu sproži vse to? Skozi branje so se mi v glavi porajala nova in nova vprašanja.  

Triger nikakor ni knjiga, ki bi jo brali za sprostitev. Ogromno filozofiranja, razglabljanja, razmišljanja, psihologije, v katerem se bralec včasih preprosto izgubi. Labirint vsega mogočega, ko na koncu začutite olajšanje. Tu se ne sprašujemo, kdo je moril (ker vemo, da je bil to Darijan Urh), ampak zakaj? In ali bo morda moril še kdo? Avtor se ves čas sprehaja po zelo tanki meji …

Glavni junak Trigerja sicer ni Darijan Urh, ampak Aleksandra. Aleksandra, že od nekdaj malce obsedena s serijskimi morilci, ki naveličana enoličnost in omejenosti pusti Adama in je nekaj časa preprosto izgubljena in ne ve, kaj bi. Potem se skoraj hkrati zgodita dve stvari – spozna nenavadnega Sema, na prvi pogled uživača v življenju, spolnosti in še čim, v Ljubljani pa najdejo dve ženski trupli in po zaslugi izgubljenih dokumentov policija ve, kdo je krivec. Darijan Urh. Ne pa tudi, kje je. V javnost pricurlja Cona, njegov spregledan poskus romana. Roman, priročnik ali manifest? Mogoče kar vse troje. V Coni je Urh pisal o Zmaju, serijskem morilcu, katerega umori so bili vsi tako ali drugače povezani s spolnostjo. Pozabite Trobca in Pluta, čeprav boste na skoraj tristo straneh spoznala še mnogo bolj ali manj znanih serijskih morilcev.

Aleksandra postane na nek način obsedena s Cono, študiozno jo obravnava, o njej snema vloge in celo življenje se vrti okrog tega. S pomočjo Sema se medtem odpira – filozofsko, spolno, življenjsko. Na dolgo in široko, predvsem pa globoko razpravljata o spolnosti, fetiših, sadizmu, drugačnih spolnih praksah, partnerstvu, monogamiji in poligamiji, zvestobi in konceptu varanja, pornografiji in erotiki, vplivu staršev, psihološkem vidiku, ozadju serijskih morilcev, njihovem načinu razmišljanja in odzivanja … ja, iščeta sprožilec, »triger«. Aleksandra si seveda želi še nekaj – izvedeti, kje je Urh.

Šest poglavij – Vrat, Poletje Cone, Klub sestradanih volkodlakov, Ptice v megli, Mokrorojena in Ostanki verige, so na nek način tematski. V prvem spoznamo glavne junake, drugi je predvsem razpravljanje o Coni, v tretjem v povsem drugačni obupani in odvisni vlogi spoznavamo Sema, ki ga Aleksandra zapusti. Četrto poglavje prinese nepričakovan zasuk – ne le, da se Aleksandra preseli, ampak prevzame Semovo vlogo zdravilke svoji stanodajalki Renati, zadrti in zavrti ločenki, piše ji Urh in se povem nepričakovano preda policiji. Aleksandrino življenje od tu drsi navzdol oz. v močan vrtinec, ko začne redno odhajati k Urhu, se z njim pogovarjati in spoznava, da je od njega postala odvisna. Mučenje traja kar lep čas oz. do spoznanja in sicer pričakovanega, a vseeno zanimivega zaključka.

Cona sama po sebi je ravno tako poseben zalogaj. Glavni pripovedovalec je Gama, o sebi govori v prvi osebi množine in skozi delo zbere skoraj tisoč opomb. Ted govori v tretji osebi ednine, hipotetično. Crystal o svoji spolnosti govori zelo iskreno, brez zadržkov, sprijaznjeno. In njeno dojemanje spolnosti in same spolne prakse močno odstopajo ne le od tistega, kar imamo za običajno, ampak tudi kar imamo za drugačno. Raziel pa je tisti, ki skozi kratke zgodbe opisuje Zmajeve žrtve in njihove zadnje ure. Rdeča nit Cone ni le Zmaj in njegovi umori, ampak napoved dobe Ženske in predvsem to plat bi lahko označili kot manifest. 

Priznam, da so mi bili mnogi deli težavni za branje, preveč osebni, lahko rečem celo znani. Sam sem precej tradicionalen moški, tako v dojemanju spolnosti kot partnerstva in mi je v Trigerju zapisano pogosto ne le tuje, ampak tudi odbijajoče. »Not my cup of tea« bi lahko rekel. Sprašujem se, kako zelo je vse to dejansko znano avtorju, saj se mnogi zapisi zdijo biografski, z osvojeno oz. pridobljeno izkušnjo. Všeč mi je sicer preplet Cone in povezovanja z dejanskim dogajanjem – kar Aleksandra ugotovi skozi pogovore s Semom, Urhom, Ado ali zgolj skozi lastno raziskovanje in razmišljanje, je dopolnjeno z odlomkom iz Cone. Kar je na nek način dvorezen meč, saj se meja včasih povsem zabriše. Priznam, da sem nekaj časa razmišljal v smeri, da sta s Cono (ne pa z Urhom) povezana tudi Sem ali Aleksandra. Vse preveč je podobnosti.

Kot omenjeno uvodoma – Triger ni knjiga za sprostitev, niti za užitek. Težka knjiga za brat in razumet, obenem knjiga, ki vam bo dala misliti. Teme, ki jih odpira, so nevsakdanje in neobičajne, o njih se ne pogovarjamo, večina o njih niti ne razmišlja in si jih mogoče še sebi ne upamo priznati.

Rating: 4 out of 5.

LUD Literatura 2021

Featured

Otroci zla

Otroci zla

Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.

V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti. 

In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.

In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.

Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.

Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Titov sin

Titov sin

Nov, drugi roman Andraža Rožmana z nenavadnim naslovom je tudi vsebinsko precej nenavaden. Spremljamo ločeni in drugačni, a tesno prepleteni in zelo si podobni zgodbi Frenka in Klemna. Dolgo časa sem mislil, da se bo na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za eno in isto osebo …

Knjigo Titov sin sem začel brati in jo prebral nekje do polovice, ko jo je avtor Andraž Rožman uradno predstavil na Vodnikovi domačiji in moram priznati, da so se mi takrat odprli novi pogledi in uvidi v vsebino. Do takrat je bila o predvsem prepletajoča se zgodba o dveh različnih glavnih junakih – Frenku, ki je bil takorekoč že vse in Klemnu, ki je iz novinarskih vod prešel v marketinške. Frenk je tisti nenavadni lik, močno brezdomne narave, poln zanimivih idej, še bolj pa nenavadnih izkušenj. Klemna njegova drugačnost privlači in hkrati odbija. Klemen po drugi strani je razmeroma preprost junak, le da njegovo zgodbo, ki vseeno ni tako enoplastna, spoznavamo prek njegovih pogovorov s psihoterapevtom. Klemen nikakor ni v vlogi Frenkovega psihoterapevta, bolj poslušalca in predvsem zapisovalca njegove življenjske zgodbe, ki bo nekega dne izšla v knjigi. In če vemo, da avtor svoje romane in njih zanimive zgodbe gradi na resničnih likih in dogodkih, je Frenku (tistega, ki je lik navdahnil, vseeno ne bom imenoval) uspelo. Ima svojo knjigo!

In čeprav se nas bo večina najbrž veliko lažje poistovetila s Klemnom in njegovo zgodbo ter nam utegne biti Frenk naporen, vsiljiv in zoprn (kot se to zgodi Klemnovima prijateljema Nini in Alešu), je s svojo nepredvidljivostjo, razslojenostjo in širino vsekakor bolj zanimiv. Seveda, saj je tudi nasloven lik romana. Po Frenkovi zaslugi spoznavamo vso to drugačnost, ki nas spremlja na vsakem koraku, a je pogosto niti opazimo ne. Brezdomce, prodajalce Kraljev ulice, ljudi z motnjami, umetnike, prevarante, narkomane, izobčence, pripadnike subkultur, skvotovce, upornike … nebodijihtreba. Po Klemnovi zaslugi nam je nemalokrat nastavljeno ogledalo, kako se do vse te drugačnosti v realnosti obnašamo in še večkrat, kako bi se pravzaprav morali.

Najlažje je nekoga opremiti z ustrezno etiketo in ga pospraviti v ustrezen predalček, tj. institucijo, kjer bodo poskrbeli zanj. Zakaj je do tega prišlo in kaj sledi, ne zanima (skoraj) nikogar. Kaj ljudi požene na rob in čez, kdo jih postavi na rob in tam pusti, da omahnejo in se potem raztreščijo. Zakaj?

Odnos med Frenkom in Klemnom je vse prej kot idealen. Na živce si gresta. Frenk, ki sicer opravlja slabo plačano vratarsko delo v podjetju tajkuna s pomenljivim priimkom Seljak, Klemnu ves čas soli pamet, ga provocira, kot bi želel v njem prebuditi demona. Klemen, ki svoj odnos s Frenkom obdeluje pri psihoterapevtu, je posesivnosti glavnega junaka svoje knjige, vse bolj naveličan. A ko Frenk na neki točki za več mesecev izgine, ga začne skrbeti. In jasno postane, da je njun odnos prešel v neko drugo, višjo fazo, vse bližje iskrenemu prijateljstvu, ki pa je še vedno vse prej kot preprosto. Skozi raziskovanje Frenkovega življenja, spopadanje z vsem tujim in neznanim ter poplavo informacijo in izkušenj, ki jih po Frenkovi zaslugi doživi, tudi Klemen postaja vse bolj živ, samosvoj in – drugačen.

Oba sta na misiji iskanja očeta. Ali je mogoče, da je Frenk res Titov sin in kakšno temno skrivnost nosi Klemnova mama o njegovem očetu? Ali je tista končna informacija za oba junaka razodetje, razsvetljenje, konec ali zgolj začetek novih težav in iskanj, je težko reči. Frenk za nameček sledi ljubezni in za nekaj časa odide v daljno Španijo k oboževani in ljubljeni Marii, a se zgodba ne izteče po njegovih željah in pričakovanjih.

Knjiga ni preprosta za branje. Vsebine je ogromno, dialogi so intenzivni, mnoga opažanja, filozofiranja ali pa razglabljanja globoka in dajo bralcu misliti. Avtorju se vidi, da je v stiku s to pogosto marginalizirano, stigmatizirano in tabuizirano skupino ljudi in da jih pozna – njihov način govorjenja, razmišljanja in življenja. Na Metelkovo in zdaj že porušeni Rog boste začeli gledati drugače, številni evropski umetniki (pisatelji, skladatelji, glasbeniki, slikarji, …) ne bodo nikoli več enaki in tudi vi boste najbrž začeli razmišljati drugače, o marsičem. Predvsem o vašem odnosu do drugačnih, »norih« in tlačenju vseh v isti predalček.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Kostja Veselko: Smrtno vrvenje

Kostja Veselko – Smrtno vrvenje

Kostja Veselko petič, zadnjič. Ali drugače – držimo pesti, da bomo lahko zgodbe tega nenavadnega detektiva in njegove pribočnice, Valkire Vihar, lahko še naprej brali v slovenskem jeziku. Priznati moram, da je z vsako knjigo branje vse manj namenjeno mlajšim bralcem, pričujoča peta knjiga je zaenkrat tudi najdebelejša, dobrih 500 strani napetega branja.

Derek Landy nadaljuje in stopnjuje dogajanje, ki ga je zasnoval v prejšnjih dveh delih – Brezliki in Črni dnevi, vse bolj pa se odmika od preprostosti in lahko rečem celo otroške nedolžnosti prvih dveh – Kostja Veselko in Igra z ognjem. Čarovniški svet Dublina in tudi širše je vse od prihoda Brezlikih v veliki nevarnosti. Spletke in prevare, ki se odvijajo v Svetišču in vsi notranji boji ter ne povsem razčiščena preteklost v glavnih junakih, ne pripomorejo k predvidljivosti in mirnosti. Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar, ne le da odrašča, ampak se bojuje s svojo temno usodo – bo res postala smrtonoska, Temina? Videnja kažejo na to.

Svoje temačne račune imajo tokrat Nekromanti in prav Salomon Venec je tisti, ki pravzaprav sproži zares smrtonosen val dogajanja. Relikta spusti v Finbarja Pomoto, da bi videl Valkirino prihodnost, a relikt uide njegovemu nadzoru in na prostost spretno spusti vse preostale relikte, ki so zaprti v Drgetovem hotelu. In potem? In potem krenejo po Dublinu, začnejo se naseljevat v telesa povsem običajnih ljudi, najstnikov, upokojencev, uniformirancev, čarovnikov … kaos oziroma vam je najbrž že jasno, zakaj je naslov tak, kot je.  

Valkira se, da bi poskusila pretentati svojo zlo usodo, odloči zapečatiti svoje ime in na ta način svet obvarovati okrutne Temine in njene silne moči. Zapečatiti svoje ime zveni morda malce bolj preprosto kot se kasneje izkaže, saj mora Valkira za to najprej umreti in zaupati nenavadnemu kirurgu Nyeju. Bo pečatenje imena ostalo, bo imela Valkira kakšne nepričakovane posledice in – bo sploh še kdaj res živa?

Obenem je vse bolj razpeta med vampirjem Kajlanom, ki jo nenavadno privlači in transporterjem Fletcherjem, ki ga celo predstavi staršem in kot smo tega vajeni iz kakšnih filmov, je to vsekakor eden najbolj smešnih prizorov te sicer zelo temačne knjige. V Fletcherja je zaljubljena in zdi se, da ga ima iskreno rada, a en sam poljub (no, pa morda še en ugriz) s Kajlanom vse postavi na glavo. Kostji nenadna muhavost svoje zveste spremljevalke ne gre v lobanjo in ne potrebuje veliko, da sešteje 1 in 1. No, in doda še 1.

Glavna skrb seveda ostaja, kako zaustaviti relikte, ki se naseljujejo tudi v telesa njunih zvestih prijateljev in tako kmalu ne vesta več, komu sploh še zaupati. Relikt se lahko naseli v na videz nemočno starko, nemočnega otroka ali pa načelnega policista. Ali pa čarovnika, kot je Žalna Moder, Straš Veščinar, Salomon Venec ali celo Tanita Mala. No, najbolj zaželeno je seveda Valkirino telo, najmanj pa Kostjevo, saj je – mrtev.

Kostja in Valkira morata pomoč znova poiskati tam, kot že v prejšnjih dveh knjigah – pri Valkirinem pokojnem stricu Gordonu, ki se s pomočjo kamna odmevov znova pokaže prijateljem. Rešitev se ponuja v prestrezniku, s katerim bi lahko posrkali vse relikte, ampak – najti morajo prestreznik, priti do njega, najti tudi ključ, ga usposobiti, prestreznik zagnati in čim več reliktov »pripeljati« v neposredno bližino nenavadne naprave, da jih posrka. Seveda ni preprosto in seveda ne gre nič po načrtu.

Landy tokrat znova predstavi kar nekaj novih likov, za katere se sprva zdi, da so manj pomembni, nazaj prikliče kakšnega pozabljenega in nas s posameznimi malo zavaja, da so pomembnejši kot v resnici so. Med branjem boste sami prišli do spoznanja, kdo je kdo. Številni nepričakovani preobrati vas bodo vsekakor presenetili in kot sem že omenil – tiste lahkotnosti in igrivosti prvih dveh knjig ni več. Svet, naj bo čarovniški ali običajen človeški, je na robu propada. Duhovitih dialogov je vse manj, kar osebno še najbolj pogrešam, a se čuti skozi glavne junake, da se vsi še kako dobro zavedajo, kakšna nevarnost jim preti. Seveda je zanimivo brati doživljanje ljudi, ko se v njih naseljujejo relikti in so vsi prepričani, da gre za nekakšen skrivni vladni projekt, čuden virus, s katerimi želijo malo zmanjšati število svetovnega, no, še posebej irskega, prebivalstva. Knjiga je v izvirniku izšla pred dvanajstimi leti!   In morda še nekaj osnovnih podatkov – Landy je sprva podpisal podobo za prve tri dele in nato še za tri. Smrtno vrvenje je predzadnja drugega sklopa, ki ga zaključi Death Bringer (Smrtonosec?). Sledile so še tri, torej še tretja trilogija – Kingdom of the Wicked, Last Stand of Dead Man in The Dying of the Light. Landy ni zdržal dolgo in napovedal nov cikel – Resurrection (Vstajenje?), kar je bil tudi naslov prve knjige nadaljevanja, ki so mu sledili Midnight, Bedlam, Seasons of War, Dead or Alive in letos (menda) zadnja Until the End. In rajši ne pojdite raziskovat še številnih kratkih zgodb, ki so nastajale vmes in povezujejo posamezne zgodbe. No, ali pač … predvsem držite pesti, da kmalu dočakamo prevode naslednjih štirih (sem drzen, kajne?) knjig, potem bomo držali pesti za naprej. Ne glede na to, koliko ste stari, morate priznati, da gre za odlično pripovedovanje nepredvidljive zgodbe, ki vas kaj hitro posrka in zasvoji.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Preživeli

Preživeli

Preživeli je nadaljevanje romana Pandemija ruske avtorice Jane Vagner, o katerem sem pisal dobri dve leti nazaj. In če me je prvi roman navdušil, imam ob nadaljevanju veliko bolj mešane občutke.

Če na hitro povzamem Pandemijo, roman iz leta 2010, ko Rusijo in pravzaprav cel svet, skrivnosten virus popolnoma ohromi in iz ljudi znova izvabi tisto primarno, plenilsko in zverinsko. Anja z možem Serjožem in sinom Mišem ter tastom hitro zbeži iz Moskve, ki je iz minute v minuto bolj obkoljena, zastražena in dobesedno smrtonosna. Na pot proti rusko-finski meji in jezeru Vongozero vseeno ne gredo samo oni štirje. Serjoža se odloči iz prestolnice v nevarnem manevru rešiti še bivšo ženo Iro in njunega otroka, pridružita pa se jima še dva para – soseda, s katerima sicer niso v najboljših odnosih ter Serjoževi in Irini stari prijatelji. Molotovka na poti. No, vsem težavam, nevarnostim in nesrečam navkljub jim uspe priti do jezera in koče, kjer bodo družno čakali na konec norije …

Preživeli tako nadaljuje zgodbo prvega dela. Lakota, poškodbe, bolezni, huda zima, vse bolj skrhani medosebni odnosi in pomanjkanje prostora. Na drugi strani jezera sta dve velikanski hiši, ki se hitro napolnita in sprva še ohranjajo stik z njimi po zaslugi zdravnika, ki je prišel z njimi. Nato pa v navidezno mirnost nenadoma zareže tista grozna beseda – virus. Ljudje umirajo, Anja in druščina pa razmišljajo, kako dobro so zaščiteni pred vdorom virusa v njihovo skromno domovanje. Dim iz dimnikov nekega dne ugasne, a v hišo si ne upajo, pa čeprav se zavedajo, da je tam marsikaj – od hrane, oblačil, najbrž goriva, pripomočkov za lov, mogoče osnovnih zdravil. Ampak še močneje se zavedajo, da v hišah biva smrt. Gledajo in čakajo. In čakajo …

Dočakajo. Z velikim vojaškim šestkolesnikom se nenadoma pojavijo trije novi moški in zasedejo hiši ter seveda vse, kar je v njih. Ljudi in vse, kar bi lahko bilo okuženo, zažgejo. Anja, Serjoža, Ira, Andrej, Nataša in drugi nemo, jezno in razočarano opazujejo, kako so se njihovi možnosti za preživetje najbrž še malo zmanjšale in ko spoznajo skrivnostno trojico z Ančutko na čelu, se hitro zavejo, da imajo opravka z nevarnimi ljudmi.

Lovljenje rib v zmrznjenem jezeru ni preprosto. Njihova priprava še manj. In če dan za dnem ješ ogabne ribe, pač ne boš zadovoljen, pa čeprav si živ. Jezerske ribe, črne, majhne in nič kaj hranljive, so njihov edini vir hrane in preživetja v dolgi zimi. Njihovi medsebojni odnosi so ves čas na tanki nitki in enako velja za odnos, ki ga gojijo s trojico na drugi strani jezera, sploh ker se jim zdi, da pred njimi ves čas nekaj skrivajo. Alkohol pomaga, a ga ni dovolj. Kakšno darilce za otroke v podobi bombonov tudi. Sol, sladkor. A vse je omejeno, le za virus in ponorelo izredno stanje se zdi, da nimata konca. Pretepi, očitki, slaba volja, poškodbe, bolezni, smrt(i). Predvsem pa veliko izpovedovanja in izpraševanja – predvsem Anje, pa tudi drugih ženskih junakinj, torej Nataše, Marine in Ire. Vsak neljub dogodek (smrt) med njih zareže kot skrhana britev …

V primerjavi s prvim delom je suspenza in dramatičnosti veliko manj. Čas preživljajo v hiši ali ob jezeru. Čakajo. Čaka bralec. Kdaj se bo kaj zgodilo? Se sploh bo? Anja (in tudi ostali) koplje po preteklosti. Ljudi, s katerimi je ujeta takorekoč sredi ničesar, spoznava v luči, ki jih ne osvetljuje na najboljši način. Lastnega moža in njegovo bivšo ženo. Svojega otroka, ki prehitro odrašča in je v nekaj mesecih iz fantiča postal mož. Ker je moral. Tasta, ki živi v nekem drugem času in vse bolj hira. Znance, ki so z vsakim dnem bolj tuji, bolj neznanci. Neznance, ki s seboj vedno nosijo vihar. Virus, ki se potuhne, da nanj vsi pozabijo in napade iz zasede, ko ga najmanj pričakujejo.

Seveda, če samo zgodbo preslikam v resnično življenje in si takšno življenje skušam predstavljati, je »razpoloženje« v knjigi odlično zajeto in prikazano. Seveda lahko vsak od nas pomisli na dogajanje v času karanten in omejitev, prepovedi, novice od tu in tam, klice družinskih članov, cepiva, nove in nove odloke, grožnje, kazni … tudi naše glave so bile polne (temnih) misli.

A kljub vsemu se zdi, da se vse dogaja zelo prepočasi. Mučnega čakanja in razmišljanja bi lahko bilo manj, več pozornosti pa bi avtorica posvetila konkretnemu dogajanju oz. trenutkom, ko se kaj dejansko zgodi, spremeni. Ogromno je dogodkov, kjer si bralec lahko po svoje razlaga, kaj se je zgodilo. Nato se v zadnji četrtini vse začne odvijati precej hitro, a znova precej površno, da sem dobil občutek, da je pravzaprav nepomembno. Tisto nekaj, kar je prvi del imel, ta vsekakor nima. Čakaš, da prideš do zadnje strani …

Rating: 3 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Beli volk

Beli volk

Moram priznati, da sem knjigo Beli volk nestrpno pričakoval, saj me je Irena Svetek z Rdečo kapico dobesedno sezula. Po dolgem času sem dobil v roke ne le berljivo, nepredvidljivo in mojstrsko zasnovano psihološko kriminalko, ampak za nameček je še delo slovenske avtorice.

Irena Svetek je v Rdeči kapici, ki se dogaja predvsem v Ljubljani, predstavila zanimiv lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca, ki je veliko več kot to, predvsem pa ranljiv in zelo človeški lik. Ob njem smo spoznali njegovo ženo Violo Matjašec, paihiatrinjo Lejo Breznik, pa kup pomembnih likov, ki sodelujejo pri kriminalističnih preiskavah. Beli volk ne nadaljuje zapleta prve knjige iz serije, seveda pa nadaljuje Aurellijevo zgodbo, tako da se omenjeni liki vrnejo, z bolj ali manj pomembno vlogo, pridružijo pa se jim številni novi.

Zaplet, ki ste ga najbrž že zasledili, je preprost, a zanimiv in malce skrivnosten – v Kočevskem rogu najdejo golo truplo mlade ženske, s prerezanim vratom, posiljeno, na obrazu ima masko v obliki volčje glave. Preiskovalci in seveda tožilec Aurelli so tokrat veliko na poti: Kočevje – Bela krajina – Ljubljana in na vsaki od lokacij se odvija posebna drama.

Društvo za zaščito kočevskega volka vodi karizmatični Veles, ki bi naredil vse, da bi zaščitil ljube volkove in tu je delala tudi pokojna Mara. Njena starša, Perun in Mokoš, imata vsak svojo bridko zgodbo in temačno skrivnostjo. Jurij Dimitrovski, narkoman in prevoznik prepovedanih substanc v Slovenijo, privlačen mladenič, v katerega se Mara zaljubi, se z njim poroči, nato pa izgine brez vsakega sledu. Njegova mama Bojana, ki ga je celo otroštvo trpinčila in pretepala, se kljub zrelim letom še vedno ukvarja s prostitucijo, njegov brat Borče pa po potrebi vskoči in zamenja brata pri nečednih, a odlično plačanih prevozniških poslih. Miško Cvitkovič je impulziven mladenič, mišičast, zvest in hudo zaljubljen v Maro.   

Pa v Ljubljani? Mio Aurelli in Viola Matjašec sta znova skupaj. Poletje preživljata v Beli krajini, kjer sta obnovila staro hišo Violinega dedka in kjer Mio dobi občasen vpogled v skrivnostni, temačni in pogosti okrutni svet staroslovanske mitologije. V Ljubljani sta prodala vsak svoje stanovanje in se vselila v skupno hišo pod Golovcem, Mio je zasvojenost z igrami na srečo pustil na strani, tudi z alkoholom nima težav. Viola je druga zgodba in tokrat je ona tista, ki močno zaplete zgodbo, saj se zagleda v Jurija Dimitrovskega, ima neprijetno srečanje celo z Maro in Mio je v hudi dilemi, kaj storiti. Še posebej, ko tudi Jurija najdejo mrtvega … In tu je potem še psihiatrinja Leja Breznik, usodna ženska prve knjige, za katero se tokrat izkaže, da je v psihiatrični bolnišnici zdravila tako Maro kot tudi Miška, jasno pa je, da še vedno nekaj čuti do Mia. In on do nje. 

Osumljencev ne manjka, prav vsak od njih ima kakšen motiv, glavni pa je beli volk. In to ni kakšna posebna vrsta volka, ampak nevarna droga na osnovi heroina, ki pride na ulice Ljubljane in nato drugih evropskih mest. Albanska mafija, ruska mafija, mreža sodelavcev po celi bivši Jugoslaviji, seveda v Sloveniji in nato presenetljivo razkritje.

Avtorica se je pri pisanju te razgibane kriminalke močno naslonila na staroslovanski usodni ljubezenski trikotnik med Velesom, Perunom in Mokoš ter tu uporabila podobno formulo, kot jo je Jo Nesbo pri modernizaciji Shakespearjevega Macbetha. Tudi usodni, noro zasvojljivi in nevarni beli volk je nekaj, kar smo videli pri Nesboju. Samodestruktivni Mio Aurelli sicer še ni Harry Hole, ni pa daleč in to njegovo stalno nihanje ter poklicna genialnost ga vsekakor delata drugačnega in izstopajočega. Iskreno lahko priznam, da sem navdušen, kako mojstrsko je avtorica spojila slovansko mitologijo, na določenih področjih močno prisoten incest, dodala aktualno tematiko trgovine s prepovedanimi drogami in vse skupaj še popestrila s številnimi osebnimi dramami, ki jih doživljajo akterji.

Mislim, da nas čaka še tretji del in morda bo ta še bolj oseben, kar se tiče samih junakov in povezanosti v zgodbo. Spomnimo se, kako je moral Harry Hole dokazovati lastno nedolžnost v primeru umora svoje žene. Zgodba med Violo in Miom mora vseeno dobiti svoj veliki zaključek, tista med Miom in Lejo pa se mora še nekako zaplesti. Avtorica se vsaj zaenkrat izogiba stereotipnim (skandinavskim) policijskim oz. kriminalističnim izdajam, podkupljivosti in prevaram, ker vseeno bolj grdi na tem osebno-psihološkem elementu. Jaz se neizmerno veselim …

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur bo nova slovenska literarna zvezda. Vsaj tako si upam napovedati po prebrani prvi knjigi iz serije (upam, da mnogih) o povsem običajnem šolarju, ki jih piše Krister P. Jansson, z ilustracijami pa bogati Jure Engelsberger.

Kdo je Krister P. Jansson? Zanimiv človek, s številnimi izkušnjami in znanji, ki ga sicer poznamo v povsem drugačni vlogi. A vsekakor z dovolj posluha in občutka za mlade bralce, ki jim bodo prigode Jana Pančurja hitro zlezle pod kožo. Jureta Engelsbergerja ni treba posebej predstavljati, saj sem ga v mnogih opisih omenjal kot enega tistih ilustratorjev z zelo prepoznavnim in dodelanim slogom, ki s svojimi domiselnimi ilustracijami obogati vsako zgodbo in tudi tokrat ni nič drugače.

Jan Pančur in testeninska zarota je knjiga, ki jo je žanrsko zelo težko opisati. Imamo povsem običajnega šolarja, ki se mora na eni strani ukvarjati z reševanjem matematičnih nalog, pisanjem spisov in številnimi zagovori (predvsem na račun bogate domišljije) pred razredničarko ali ravnateljem, ima šolsko simpatijo Mojco in najboljšega prijatelja Marka ter tri sošolce, ki so ga v prvem delu vzeli na piko – Nejca, Klemna in Jureta. No, na drugi strani ima nekaj težav s starši, še posebej »zabavno« mu je z očetom, ki se je naučil jodlati. Ampak to ni v bistvu nič v primerjavi z vsem, kar ga čaka. Tu knjiga zavije v precej znanstveno-fantastično smer, dodamo še lahko teorijo zarot in pa kup zabavnih referenc.

Zgodba niti približno ni preprosta. Amalija Pelinšek je znanstvenica (oziroma nadprofesordoktorica), ki je zase prepričana, da je najpametnejša na svetu, to pa po zaslugi Krizanteme Otožnik (sicer Janove razredničarke, v resnici pa dvojne agentke) pride na ušesa Srednjemu Ajmohtu, vladarju planeta Otemnelec, ki se nahaja med sedemsto in osemsto svetlobnimi vinkli stran od Zemlje. Srednji Ajmoht je zelen kuščar, kot tudi vsi drugi prebivalci Otemnelca. Zelo rad gleda TV-program, ki ga ustvarjajo na Zemlji, dogajanje na družbenih omrežjih in če je signal slučajno slab (in zadnje čase je!), ga to zelo užalosti.

In ker je Amalija Pelinšek zelo zlobna oseba in  želi postati vladarica ne le Zemlje, ampak seveda tudi Otemnelca in pravzaprav celega vesolja, pride na krasno idejo. No, pravzaprav ji do velikega poka pomagajo priti sicer ne posebej bistre kolegice Frigida Hladnik, Gizela Repenšek in Nuška Ritoliznik. Izdelajo posebne testenine Flajšten, z vgrajenimi mikročipi, s katerimi bo lahko Amalija ukazovala svetu, kaj mora storiti. Svet oz. vse prebivalce bo z Zemlje prepeljala na Otemnelec, kjer bodo še naprej ustvarjali zanimive TV-vsebine za Otomnelčane, ki pa jih bodo gledali z Zemlje.

In v bistvu se njihov načrt kar lepo odvija. Skoraj. Jan Pančur, ki je v stresu zaradi številnih nevšečnosti, ne poje testenin Flajšten in je imun na ukaze Amalije Pelinšek in njene vojske. Tu je še šolski hišnik Ferdinand Hlod, nenavaden kot vsi hišniki, s to razliko, da je on za nameček še volkodlak. Razplamti se napet boj, kjer so laserske pištole glavno orožje, cilj pa seveda uničenje vseh testenin Flajšten, v kateri so zombimikročipi, s pomočjo katerih bo Amalija Pelinšek zavladala svetu. In seveda vam konca ne bom izdal, lahko pa povem le to, da je knjigo zelo težko odložiti (tudi, če ste odrasli in je ta knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom), dokler ne prideš do zadnje strani.

Poglavja so kratka, enako stavki. Janove misli hitro švigajo, dialogi so zabavni in polni referenc. Odprla se bodo vprašanja o reptilih, ki želijo zavladati Zemlji in imajo tukaj že svoje predstavnike (med učitelji, očitno!), pa kvalitetnem TV-programu (Amalija obožuje Usodno vino), junaki pa so seveda zaznamovani z imeni oz. priimki.

Nimam pojma, kaj bodo prinesla nadaljevanja, ampak kar nekaj zgodb je ostalo odprtih – vsekakor ljubezenska zgodba med Janom in Mojco, Janove tegobe s trojico »bullyjev«, prijateljstvo z Markom, pa seveda Amalija Pelinšek in njena zvesta pomočniška trojica, vroča ljubezen Ferdinanda Hloda in še bi lahko našteval. Nisem niti prepričan, da so Otomnelčani rekli zadnjo besedo. Mislim, da bodo mladi bralci tole knjigo (in nadaljevanja) vzeli za svojo in upam, da bo to ena najbolj vročih knjig tega poletja. Prav bi bilo. Jaz grem pa sedaj pogledat, če kakšna na videz zaupanja vredna oseba skriva svoj rep in ali se nemara kaj ne skriva tudi v naših testeninah, saj se mi zdi, da otroci ubogajo nek drug, višji glas, mojega pa skoraj nikoli.    

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Featured

Usojeno

Usojeno

Trilogija Izbris me je (prijetno) presenetila, predvsem pa prepričala z zanimivim pristopom, ki sicer nagovarja najstniške bralce. Sprva sem sicer okleval, kaj storiti s knjigo Usojeno, predzgodbo trilogije – jo prebrati prej ali kasneje? In čeprav mi je sedaj na nek način žal, bo tako najbrž prav …

Izbris, Zlom in Pretres je zanimiva trilogija, ki skozi oči izbrisanega dekleta Kyle Davis slika podobo Velike Britanije v petdesetih letih tega stoletja. Močno drugačne Velike Britanije, ki seveda ni več del Evropske unije, ki jo vodi zaredarska vlada, kjer je prepovedano marsikaj, dovoljeno pa bore malo in kjer problematične najstnike kaznujejo z izbrisom in posebno zapestnico levo. Ampak če se skozi vse tri dele lahko le sluti, kako in zakaj je do vsega tega sploh prišlo, nam avtorica Teri Terry v Usojeno predstavi prav to.

Tokrat dogajanje v Veliki Britaniji spremljamo skozi oči dveh odraščajočih deklet – Samanthe Gregory, hčerke podpredsednika vlade in Ave Nicholls, hčere šoferja taksija, nekdaj pa profesorja. Brexit je imel mnoge večje posledice, kot so si mnogi mislili in pričakovali in posledično v ljudeh vre, še posebej pa v mladih, ki so prepričani, da so jih politiki – in tudi njihovi starši; s pasivnostjo, oropali lepšega in boljšega jutri. Ava je sprva inštruktorica sicer priljubljeni, a tudi uporniški in malce leni Sam, a se med dekletoma kmalu razvije vse tesnejši odnos.

Vsaka s seboj nosi svojo zgodbo – Samantha odrašča v mehurčku popolnosti, v katerem je njen oče podpredsednik ne najbolj priljubljene vlade, mama pa predvsem ljubljenka iz bogate družine. A Sam se pogosto zbuja iz mračnih spominov, ko so jo kot malo dekletce ugrabili in jo je rešil njen pogumni oče, takrat še policist. Ima takorekoč vse, kar si dekle v vse bolj represivni državi lahko želi, a ji postaja jasno, da vse pač ni v najlepšem redu. Po drugi strani je Ava vajena življenja z očetom, ki bi storil vse, da bi ljubljeno hči zavaroval – mama ju je zapustila in ko se Ava počasi spominja švedskih pesmi in uspavank, ki jih je pela mama, na dan pride tudi njihova neprijetna skrivnost, zakaj je mama v resnici odšla in kaj ji je oče ves čas prikrival.

A je to seveda zgolj površina zgodbe. Veliko Britanijo, še posebej pa vlado, vse bolj vznemirja anarhistična organizacija A4A, ki z vse bolj drznimi akcijami opozarja britansko ljudstvo na številne krivice, ki se dogajajo po državi. Sam se zaljubi v skrivnostnega Lucasa in njeno življenje se kmalu postavi na glavo. Miroljuben protest se sprevrže v divje izgrede, vlada začne vse bolj ostro kaznovati vse morebitne prestopnike, še posebej ostro pa nastopi zoper najstnike, saj spoznajo, da za upori stojijo mladi in da so akcije organizirane prek družbenih omrežij. Torej je treba vse prepovedati ali pa vsaj omejiti. In uvesti policijsko uro! Ter znova tudi smrtno kazen. Varen ni nihče!

Sam in Lucas pod psevdonimoma Romeo in Julija začneta vse bolj premišljeno organiziran upor s ključnikom DAVUZ, a jim je vlada ves čas za petami. Za Sam to seveda pomeni velikanske težave, saj se mora upreti lastni družin in oz. predvsem očetu in na kocko postaviti vse. Da, tudi lastno življenje. Vlada oz. zaredarji nadzirajo takorekoč vse in vsakogar. Ava je razpeta – do Sam čuti več, kot je sprva tudi sama sebi pripravljena priznati, hkrati želi upoštevati nasvet že pokojnega očeta (rešil ji je življenje v času samomorilskih napadov), naj se za vsako ceno izogiba nevarnosti, a je tu prisotna tudi jeza, ker ji oče ni povedal resnice o njeni mami.

»Dejansko gre za #DAVUZ, kar izhaja iz DemokracijaAliVojnaUkrepajmoZdaj.«

Nekaj znanih likov – agent Coulson, seveda zaredarji, predsednik vlade Armstrong in Gregory, pa Astrid Connor, spoznali boste tudi Nica in nenazadnje celo dr. Lysander. No, če ste prebrali celotno trilogijo, vam je seveda poznana tudi zgodba Kyle Davis oz. Lucy Connor. Presenečeni boste, kaj, kako in zakaj. Resnici na ljubo, še vedno manjka eno kar konkretno poglavje v tej zgodbi in ne bom presenečen, če se bo avtorica odločila še malo kovati tole precej vroče železo. Pa tudi ekranizacija nas ne bi smela presenetiti.

Primerjave z Deklino zgodbo sicer ostajajo – tukaj morda celo malo manj kot v sami trilogiji, saj se vsa ta represija še ne čuti tako močno, ampak je bolj v zametkih. Življenje v Veliki Britaniji se zdi še količkaj normalno oz. vsaj blizu tega. Vsekakor pa je knjigo zanimivo brati tudi glede na čas dogajanja in tudi vse spremembe, ki jih spremljamo in del katerih smo. Bi se lahko kaj takega dejansko zgodilo? Ne upam napisati zagotovo ne, ker ni dandanes nič več nemogočega, zatorej … preberite knjigo in bodite pripravljeni na vse. Predvsem pa bodite pripravljeni na boj za najosnovnejše pravice, tudi za pravico do mirnega upora in protesta. Ko vam/nam vzamejo slednjo, sledi …

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2021

Featured

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, s prepoznavnimi ilustracijami Johna Tenniela, je ena najbolj prepoznavnih in tudi vplivnih knjig vseh časov. Njen avtor je Charles Lutwidge Dodgson oz. s psevdonimom Lewis Carroll.

A začnimo nekje drugje … založba Beletrina je pred dvema letoma izdala prvo zbirko Klasična Beletrina, v kateri izhajajo klasike svetovne (in tudi domače) književnosti in veseli me, da so letos pripravili še zbirko Zvezdna Beletrina za mlajše bralce. V prvem letniku so poleg omenjene Carrollove klasike izšle še Collodijev Ostržek, kultni Mali princ Saint-Exuperyja, pa dve naši – Butalci in Pridi, moj mili Ariel Mire Mihelič. Vsem knjigam se v bližnji prihodnosti posvetim. So pa pri založbi napovedali kar pet letnikov Zvezdne Beletrine, v katerih bomo med drugim brali Verna, Ingoliča, Vandota, Wildea, Kastnerja, Kiplinga, Zupana, Bevka, Beecher Stowe, Jurca in mnoge druge.

Lewis Carroll torej, sin anglikanskega pastorja, ki je znal že kot otrok poskrbeti za razvedrilo, njegova domišljija pa že takrat ni poznala meja. A ker se je moral zavoljo odlične štipendije podrediti zapovedim duhovniškega stanu, je skoraj neverjetno, da mu je uspelo ustvariti tak čudežen svet, kot ga spremljamo v njegovi najbolj znani knjigi. In kako so zgodbe nastale? Carroll oz. Dodgson je inštruiral osemletnega sina dekana, kjer je poučeval, Harryja in tam spoznal njegove tri sestrice – Lorino, Alice in Edith. Profesor jim je rad pripovedoval zgodbe, si jih sproti izmišljeval, kar pa se je spremenilo, ko si je takrat 10-letna Alice Liddell zaželela, da bi ji zgodbo tudi zapisal. Napisal in celo ilustriral je Aličine dogodivščine v podzemlju ter jih deklici čez dve leti poklonil kot lično vezan rokopis.

Prijatelj in mladinski pisatelj George MacDonald ga je opogumil, da gre za knjigo, ki bi jo morali imeti priložnost brati tudi drugi otroci. Carroll jo je konkretno predelal, pošteno razširil obseg (z 18 na 35 tisoč besed), dopisal nekaj prizorov in seveda spremenil naslov – rojena so bile Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Sloviti karikaturist John Tenniel je napravil 42 ilustracij, a ker ni bil zadovoljen z odtisom prvih gravur, je bilo prvih 2000 tisoč izvodov zavrženih. Tik pred božičem 1865 je izšla ta najbolj znana različica, ki so ji sledile še Alica v ogledalu, pa pesniška zbirka Fantazmogorija, pesnitev Zalezovanja Žnrka in slikanica Mala Alica.

 Zakaj toliko podatkov? Iskreno, prepričan sem, da zgodbo o Alici in čudežni deželi res dobro poznate in da je ni treba preveč podrobno opisovati, morda pa niste vedeli teh nekaj posebnosti o avtorju in ozadju dela. Mnogi ste si najbrž ogledali tudi film Tima Burtona z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi Norega klobučarja in poznate pesem White Rabbit Jefferson Airplane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo hipiji hitro vzeli za svojo.

In torej kdo ne pozna zgodbe o deklici Alici, ki se je dolgočasila s svojo starejšo sestro in mucko Dino, nato pa opazila pražnje oblečenega belega zajčka, ki se mu je nekam mudilo in zlezla za njim v zajčjo luknjo ter padla in padala … vse kar sledi, je vzorec odlične domišljijske pripovedi – od poplave solza, majcenih vratc, kolačkov in nato čudežnih gob, Mačke Režalke, kadeče modre gosenice, Norega klobučarja, Marčnega zajca, Vojvodinje in vse do nenavadne partije mini golfa s plamenci in ježi, ki jo gosti srčna Kraljica, ki najraje obglavlja ljudi.

Carroll je z Alico postavil domišljijsko-pravljični vzorec, ki so ga (in ga še vedno) posnemajo mnogi avtorji, lahko bi rekel kar od Tolkiena dalje in vse do Gaimana, Pilkeyja, Stantona in številnih sodobnih in modernih fantazijskih avtorjev, ki glavne junake soočijo z nečim nepričakovanim in jih postavijo pred vrsto izzivov, ki jih morajo uspešno (in morda s kakšno pomočjo) rešiti ter se na koncu soočiti z »glavnim šefom«. No, kot vidite, tudi računalniške igre že desetletja bazirajo na tem principu. Tudi ali pa kar prav zato, ker je iz Alice v čudežni deželi zraslo toliko vsega, je ta knjiga zagotovo ena najpomembnejših v zgodovini otroškega in mladinskega pisanja, njena vrednost pa je tudi to, da jo z zanimanjem prebiramo tudi odrasli.

V številnih besednih igrah, razmišljanjih in filozofiranjih lahko pomen in povezave iščemo v kateremkoli obdobju človeštva in prav zaradi te večplastnosti in sposobnosti prebujanja domišljije v bralcih, jo številni kujejo v zvezde in omenjajo v isti sapi kot že omenjena Malega princa in Ostržka, zaradi pogosto napačne interpretacije pa lahko tu omenimo tudi Piko Nogavička. Alica je pač nenavadno dekle, s pogosto (pre)dolgim jezikom, razmišljujoča in na trenutke neustrašna (bralec se vse do konca ne zave, da gre za sanje) in prav zanimivo bi bilo videti, kakšna bi bila Aličina čudežna dežela v 21. stoletju … zavoljo nenehnega in hitrega spreminjanja najbrž niti približno tako brezčasna kot je ta izvirna.

Rating: 5 out of 5.

Zvezdna Beletrina, 2022

Featured

Pisma tebi

Pisma tebi

Zapis bi lahko začel z »Le kdo ne pozna Nike Kovač?« in storil ne bi nič slabega. Niko bi morali poznati (in poslušati) predvsem mladi, saj ima za povedat veliko pametnega in lahko rečem, da gre za eno tistih žensk, ki so sposobne premikati gore.

Vse bolj se zdi, da je treba premakniti gore oz. porušiti zidove v naših glavah in srcih. Postali smo ujetniki nekih misli, predvidevanj, stereotipov in zgodb, ki pravzaprav niso naše. Pozabili smo razmišljati z lastno glavo in čutiti s svojim srcem. Razklani med leve in desne, takšne in drugačne barve, med tiste, ki so za in tiste, ki so proti nečemu. In v vsej tej noriji sploh ne opazimo, da samo sledimo, smo del neke poslušne črede, pastirji in volkovi pa pobirajo sadove našega dela in v nas vedno znova budijo strahove in zmotna prepričanja.

In potem je tu Nika Kovač. Marsikaj ji očitajo in podtikajo. Veliko lažje bi bilo, če bi jo poslušali, ker ve, kaj govori. In nikakor ji nihče ne more in ne sme očitati, da ji je vseeno – za nas, vas in za boljši jutri. Glede na ves aktivizem je očitno, da jo krivice bolijo. Na neki točki sem pomislil, da bi bila ona tista prava, ki bi v slovenski politični prostor lahko vnesla svež veter, pritegnila mlade (in sposobne), a sem misel zatrl s sklepom, da je Nika najbrž preveč pametna, da bi stopila v ta osir. Drega ga, tudi pikajo jo – ose, troti in sršeni; a ust ji ne morejo zapreti. In prav je tako.

Pisma tebi je knjiga, ki mi jo je v branje priporočila 12-letna hči. Povedala mi je, da vsebina ni ravno namenjena meni, ker veliko tega vem, ampak da je ona notri prebrala veliko zanimivega, odkrila marsikaj novega in spoznala določene stvari iz drugačnega zornega kota. Nika Kovač se je pri pisanju pisem vrnila v otroške in mladostniške spomine, se spomnila zgodb, padcev in vzponov, ki jih je doživljala med študiranjem in vse izkušnje zavila v lepo pisemsko popotnico mladim bralkam (in bralcem).

Dvom vase, strah, spoštovanje, biti ti in biti ponosen na to, kar si, pogum, utrujenost, učenje, kvalitetna izobrazba, prijateljstvo, povezovanje, opozarjanje na krivice, država in družba, zdravstvo, varstvo in izobrazba in še se najde v pismih. Nika ne moralizira, ampak prijazno razlaga. Lahko si mislim, da jo je moja hči skozi pisma prepoznala kot starejšo sestro ali tisto dobro teto, ki je pač toliko mlajša od staršev, da razume in podpira, hkrati pa zna zarisati mejo.

Zgovoren primer je recimo pismo o uporabi mobilnih telefonov in družbenih omrežjih ter kako nujni so oboji dandanes. Omogočajo nam stik z komerkoli in kadarkoli, dostop do ogromne količine informacij. Ampak hkrati prinašajo nevarnost in odgovornost. Komu in čemu verjeti, zakaj slediti nekim lažnim lepotnim idealom, kakšne neumorne potrošnike je svet naredil iz nas in kako pomembno je imeti zdravo družinsko jedro, kamor se lahko vedno zatečemo, saj vemo, da nam starši hočejo le najboljše.  

Starši lahko posežemo po marsikaterem priročniku – kako biti starš, kako biti starš dojenčku, malčku, trmastemu otroku, s pomočjo te ali one vzgojne metode in seveda je cel nabor knjig, kako vzgajati (lahko bi rekel tudi preživeti) najstnike. Težko bi rekel, da nam je zaradi vseh teh knjig in priročnikov kaj lažje, ampak potem se kot starš vprašam – kaj pa imajo na voljo otroci? Priročnika, kako preživeti z utrujenimi, zoprnimi, le redko nasmejanimi starši, ki jih bremeni tisoč in ena skrb, pač ni. Obstajajo takšne in drugačne knjige, kjer se otroci (ali pač mladi) poistovetijo z glavnimi in stranskim junaki, ampak to ni to. Prevečkrat to pač ni življenje.

Pisma tebi so napisana iz lastne izkušnje, kako je odraščati – v takšnem ali drugačnem okolju, družini in kako se spopadati s tisoč in eno težavo (ali pa polenom), ki nam v življenju pride naproti. In ja, če bi moral dati odraščajočemu otroku v branje kakšno knjigo, da mu bo v življenju lažje, bi bila za začetek to zagotovo prav ta knjiga.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

Featured

Finale

Finale

Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač?

Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora veliko zakulisja in biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sklepali bi lahko, da gre za izrednega raziskovalnega novinarja. Morda. A tako kot vsi junaki v knjigi nastopajo z izmišljenimi imeni, je tudi Hans Kaspar psevdonim. Čigav, pa ne povem.

Euro 2020 torej in še eno evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem Slovenije ne bi bilo. Tudi samega prvenstva, kot večine športnih, glasbenih in vseh drugih dogodkov v letu 2020 ni bilo. Razlog je znan in v letu 2022 počasi upamo, da postaja spomin oz. zgolj še en virus. Euro 2020 ni bil odpovedan, ampak podobno kot olimpijske igre prestavljen v naslednje leto in se je odvil med junijem in julijem 2021. Portugalska je naslov branila neuspešno, v razburljivem finalu je Italija premagala Anglijo, na 3. mestu pa sta bili Španija in presenečenje prvenstva, Danska.

Kaspar pa v Finalu piše o Euro 2020, prvenstvu, ki se ni zgodilo, ampak se po njegovem mnenju in številnih strogo zaupnih informacijah, je in sicer v strogi tajnosti, takorekoč daleč od oči (skoraj) vseh in to na Wembleyju. Ključni vir pisanja knjige je posnetek prenosa drugega polčasa na avstrijskem radiu, ki ga je hranil in predal Oliver, pa nekaj naključnih fotografij, ampak seveda – imena vseh sodelujočih in vpletenih so izmišljena oz. prilagojena. Finalno tekmo sta igrali … Nemčija in (ne boste verjeli) Švedska. Rezultat po prvem polčasu 2:2, pri čemer sta obe ekipi dosegli po dva avtogola. Tekmo komentirata že omenjeni Oliver in Uwe, dogajanje ob terenu pa prenaša Ulrike.

Tisto, kar bo bralcem takoj padlo v oči, je recimo vpletenost stavnic in kot se bo izkazalo kasneje, preroška sposobnost – rezultat naj se ne bi spreminjal, streljanje enajstmetrovk pa naj bi prekinila višja sila – cunami, roj kobilic, potres ali revolucija. Drugi (pa čeprav gre za izmišljena imena) dejavnik je internacionalizacija nogometa oz. državnih reprezentanc, saj bi po imenih težko rekli, koliko je dejansko Nemcev in Švedov, ki igrajo za omenjeni reprezentanci. Za Nemčijo tako igrajo Turkoglu, Mustermann, Bauer, Bergsson, Islamović, Kowalski, Neziri, Weisz, Novak, Horvat in Schopenhauer. Švedske barve zastopajo Svensson, Meroglu, Petrović, Lala, Faye, Dahl, Adebe, Baratashvili, Trabelsi, Khaled in Islimović.

Komentiranje je temu primerno lahko za bralca (ali konec koncev poslušalca) kar težavno, sploh ker imamo Islamovića in Islimovića, potem za švedsko reprezentanco kot menjava vstopi Lars Bergsson, mož (!) nemškega reprezentanta Thomasa Bergssona, kar spet nakazuje na določene premike v tem izrazito tradicionalnem svetu. No, pa ne gre spregledati niti tega, da imajo Švedi selektorko in ne selektorja!

V knjigi mrgoli zanimivih referenc na film, literaturo, glasbo, minula nogometna prvenstva in nepozabne trenutke, seveda ni gre niti mimo slavnega wuhanskega netopirja, spornih sodniških odločitev, pomoč še vedno ne najbolj sprejetega sistema VAR, neslavno propadle Superlige, pa umetno ustvarjene navijaške kulise na praznem Wembleyju, kar nekaj spornih komentarjev, vpletenosti družbenih omrežij in še bi lahko našteval. Tudi (apokaliptični) konec bi lahko izdal, pa ne bom.

Finale pravzaprav zaobjame vse, kar nogomet danes pravzaprav je. Predstava, cirkus, kup spletk, zakulisnih iger, ogromne količine denarja, … In vsi smo le del nekakšnega nogometnega Trumanovega showa, na svoj način smo vsi igralci in sodelujoči v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu. Teorija zarote? Mogoče. A Kaspar bo z zapisanim vsekakor dregnil marsikaterega pravovernega oboževalca nogometa, da bo na igro in igre začel gledati drugače, enako pa najbrž velja tudi za tiste, ki nogometa ne spremljajo, pa jim bo Finale ponudil malce drugačen vpogled v to priljubljeno igro. In kdo pravi, da je tako le pri nogometu?

Rating: 4 out of 5.

Pivec, 2021

Featured

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostjo Veselka je v razburljivem tretjem delu skozi portal potegnilo k Brezlikim in Valkira je nasvet dobila tam, kjer ga je najmanj pričakovala – pri Salomonu Vencu in njegovih Nekromantih. Pa ji bo uspelo iti skozi portal, se soočiti z Brezlikimi in najti Kostjo ter se vrniti? Vsebina za konkretno knjiga, ampak je to pravzaprav samo uvod v pestro dogajanje četrtega dela …

Vsaka knjiga za glavna junaka, Kostjo Veselka in Valkiro Vihar, ponudi nov izziv. Negativci se krepijo, odkrivajo vedno nove načine in obujajo pozabljena orožja in veščine, kako bi premagali pozitivce. Med slednjimi še vedno ni povsem jasno, komu Kostja in Valkira lahko res brezpogojno zaupata. V Tanito Mala ne gre dvomiti, za zvestega se je izkazal tudi teleporter Fletcher Renn, pa Straš Veščinar in pogojno tudi Brundo Pegatka. Potem pa so tu vsekakor zelo skrivnostna Žalna Moder, seveda Črnodim Ceh in številni detektivi Svetišča. Uvod nas opozori, da bomo imeli opravka z novimi negativci – Drejc Skarabej, plačani morilec, je izpuščen iz zapora. Po dvesto letih je njegova edina misel maščevanje. Ob strani mu stoji Žarko Krvavec, ki si še najbolj želi poravnati račune z Valkiro. A kjer je mrak, kmalu postane zelo temno.

V to se kmalu prepriča tudi Valkira, ki kaj kmalu spozna, da brez Kostje ne more funkcionirati, nenavadnega detektiva pa nihče (v Svetišču) ne pogreša. Zato se bolj ali manj na lastno pest (ter seveda na jezo odgovornih v Svetišču) odloči, da bo s pomočjo Fletcherja in Žalne znova odprla portal, a ima za misijo iskanja in reševanja Kostje ter potem vrnitev nazaj zelo malo časa. Kar Valkire niti ne moti, še manj pa ustavi, kot tudi ne številni nepridipravi – v glavnem Brezliki, ki ji stojijo na poti. Kostjo najde, ne sicer v najboljšem stanju, čeprav z nekaj novimi asi (beri: čarovnijami) v rokavu, a je živ. No, saj veste, kot je okostnjak pač lahko živ.

A tu se zgodba šele začne. Drejc Skarabej in Žarko Krvavec s pomočjo Jake Brzohopa in Grehoslava Lakote (čisto zares) na noge postavljata vojsko zombijev, od Nekromantov ukradejo dušelovec, s pomočjo katerega ugrabijo relikt ter prek Brunda Pegatke želijo usposobiti bombo opustošenja in izpeljati takorekoč peklenski načrt maščevanja in totalnega uničenja.

Vse bolj se zdi, da ima Valkira na sebi narisano tarčo, saj želijo račune z njo poravnati mnogi – od seveda zimzelenega Lakote, do Krvavca, pa vampirja Mraka, Remusa Križa in še koga. In prav nihče ne bi bil posebej nežen. Valkiro se je naučila ne le metati ognjene krogle, ampak premore tudi vse več nekromantskih veščin. Slednje vsem seveda ni najbolj všeč, še najmanj Kostji.

Bolj kot kadarkoli, še posebej pa v velikem zaključnem spopadu, se prepleteta svet čarovnikov in svet običajnih smrtnikov. Primerjave s Harryjem Potterjem torej so na mestu, še toliko bolj pa, ko Valkira izve za prerokbo, po kateri naj bi umrla po hudem boju s Temino in nato končnem spoznanju iz videnja Knjige imen.

In če se nekaj časa zdi, da se Kostja in Valkira tudi intimno zapletata, se proti koncu vedno bolj zdi, da gre bolj za odnos, kakršnega bi Valkira sicer imela s svojim stricem Gordonom. Ne moremo pa mimo nerodnega prvega poljuba med njo in Fletcherjem! Oh, in da ne pozabim – Valkiro starša jo razveselita z novico, da bodo dobili dojenčka. In vse to se v tem trenutku morda zdi zgolj nepomembna postranska zgodba, se mi ne vsaj malce dozdeva, da je Derek Landy vse to seveda pisal z razlogom. Bomo videli … vsaj nekaj že v petem delu, čez mesec dni – Smrtno vrvenje.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Punk Rock Jesus

Punk Rock Jesus

Počasi ugotavljam, da je stripovski svet podoben glasbenemu – ko najdeš enega avtorja, ki ti je všeč, raziskuješ najprej seveda po njegovih delih, nato greš na avtorje, ki so nanj vplivali in naenkrat si »notri«. In ne samo, da me je posrkal vrtinec Batmana, Jokerja in Gothama, so tu odlični ustvarjalci, med katerimi poleg Gartha Ennisa, Alana Moorea, Briana Azzarella in še koga vsekakor prednjači Sean Murphy.

Po prebranih (in dosegljivih) delih cikla Murphyverse sem naletel na naslov Punk Rock Jesus, ki me je pritegnil že po naslovu. In ko sem videl, da se zgodba vrti okrog Jezusa Kristusa, ki postane besen punk rocker, me je seveda zanimalo več. Stripa sem se res veselil, a potem kar ni prišel pravi trenutek, da bi se vanj res poglobil.

Izhodišče je sicer relativno preprosto – produkcijska hiša Ophis leta 2019 začne »bigbrotherjevski« TV-show J2 (Jesus 2), v katerem bodo gledalci najbolj krščanske države na svetu (seveda so to ZDA) lahko gledali drugi prihod Jezusa Kristusa. S sakramensko drago tehnologijo in znanjem Nobelove nagrajenke Sarah Epstein iz Jezusovega mrtvaškega prta (sloviti »shroud of Turin«) izolirajo DNK, izberejo ustrezno »devico Marijo« v podobi Gwen Fairling in – imamo show. V izogib zunanjim motnjam vse skupaj postavijo na osamljen otok in ga zavarujejo skoraj tako, kot so zastraženi osamljeni otoki v filmih agenta 007. In le kdo si ne bi želel v neposrednem prenosu ogledati rojstva novega Odrešenika, Jezusa Kristusa? Tisto, kar je ob samem Jezusovem rojstvu zamolčano oz. kamere tega seveda ne posnamejo, je rojstvo Jezusove sestre dvojčice, ki pa je makiavelistični producent brez kančka slabe vesti vrže v reko. Kakšno gledanost bi imelo šele to? No, ne glede na vse izklope kamer si producent Paul Slate seveda mane roke, enako producentska hiša, gledanost gre v višave, enako denar, ki priteka iz oglaševanja.   

A seveda vse ne gre vedno po scenariju – Gwen ima vedno več težav, sploh, ker Chrisa (skrajšano ime za Jezusa Kristusa) vzgajajo v pač novega Jezusa, mu temu ustrezno perejo možgane, ga zelo omejeno oz. dogmatično izobražujejo, tudi vsa osamljenost pač ne gre na roko. Alkohol, poskusi bega, samomora, izolacija. Žarek sonca sicer posveti v podobi Rebeke, hčerke dr. Epstein, ki ima ravno tako svojo zanimivo zgodbo, vedno prisotna tolažba pa je tudi ogromno severni medved Cola. In potem so tu New American Christians z Daisy Milton na čelu, ekstremistična in militantna krščanska organizacija, tesno povezana z NRA, ki cel J2 šov seveda dojemajo ne kot šov, ampak predvsem kot žalitev in se na vse načine borijo, da bi vse skupaj preprečili. Pravzaprav pa skrbijo predvsem za boljšo gledanost.

In potem je tu Thomas McKael, imenovan The Cemetery, ki je kot otrok priča, kako mu ubijejo starše, a stric težo krivde prenese nanj. Od staršev mu ostane irski ponos ter veličasten očetov motor. Pridruži se IRI in postane eden njihovih glavnih mož. A vse to je bilo še pred začetkom šova J2, kjer Thomas skrbi za varnost in tako vzporedno s Chrisovo spremljamo oz. odkrivamo tudi njegovo zgodbo – razloge za njegova dejanja, potrebo po veri, iskanje ljubezni in pripadnost. Zakaj The Cemetery, pokopališče? Thomas ima na hrbtu tetoviran po en križ za vsakega človeka, ki ga je ubil.

In zgodba se v bistvu še začela ni dobro! Oziroma postane zanimiva na točki, ko Chris spozna, kako zelo so z njim manipulirali in pri spoznavanju sveta mu počno pomagata tako Thomas kot še bolj dr. Epstein. Do preobrata pride, ko mu Slate ubije mamo, na katero je bil seveda zelo navezan in v tedaj že najstniku se prebudi upornik. Na podelitvi glasbenih nagrad grammy svet nenadoma spozna povsem drugega Chrisa – jeznega punk rockerja brez dlake na jeziku. Kmalu zatem se pridruži punk skupini The Flak Jackets, s katerimi začnejo vsaj po ZDA širiti »vero«, vse skupaj pa želijo kronati z nastopom v Jeruzalemu proti koncu Murphy tudi poveže obe zgodbi oz. bralcu postane jasno, zakaj je tudi The Cemetery tako močno v prvem planu.

Lahko bi vlekel neke vzporednice med stripoma Punk Rock Jesus in Preacher, čeprav je slednji mnogo bolj zrel, Murphy pa jezen, glasen, uporniški, najstniški. A vsaj v kritiki družbe in vere sta si precej blizu. In glede na glavno vlogo v stripu, je po mojem mnenju odlično zadel podobo in glas. Veliko pozornosti posveča bojem na Irskem, vprašanju vere in številnih drugih, sicer zelo tesnih povezav, ki jih najlažje postavimo v ZDA – od nadzora, lažnega krščanstva, instant zvezdništva, pehanjem za pozornostjo in slavo ter predvsem čim večjim zaslužkom, ne glede na žrtve ali posledice, še posebej mladi bralci bodo med vrsticami prepoznali tudi zakulisje delovanja resničnostnih showov in lažne popolnosti zvezdniškega življenja.   Punk Rock Jesus je zahteven strip za branje, marsikoga zna zaradi vsebine celo odvrniti, po drugi strani ponuja zares razgibano paleto občutenj in doživljanj ob napisanem in narisanem. Veseli me, da obstajajo avtorji, ki se ne ozirajo preveč na politično korektnost in zvesto sledijo svoji ideji. Sean Murphy je vsekakor eden takšnih.   

Rating: 4 out of 5.

Vertigo, 2013

Featured

Peta osebna

Peta osebna

Igor Karlovšek je eden tistih slovenskih pisateljev, ki piše odlična dela za najstniške bralce – resnična in realistična, dramatična, ravno prav vsakdanja in s tistim kančkom neverjetnega, kar pritegne k branju.

Peta osebna, kot pove že naslov, se veliko ukvarja s košarko. Peta osebna napaka za igralca pomeni odhod v slačilnico, nekaj podobnega kot rdeč karton pri nogometu. Košarka je zadnjih pet let v izjemne porastu – naslov evropskih prvakov naše reprezentance ter meteorski (in da ne bo dvoma – zaslužen!) vzpon Luke Dončića med svetovne superzvezdnike tega športa sta poskrbela, da so košarkarska igrišča polna, predvsem fantje pa seveda sanjajo … tudi sam imam doma 15-letnega sina, ki je še do nedavnega sanjal in prepoznal sem ga v mnogih vrsticah romana Peta osebna.

Domen Kovač je velik košarkarski up, igra za klub iz Laškega in celo za državno U15 reprezentanco. Noro vadi, da bi bil še boljši in se, kljub temu, da obiskuje »šele« osmi razred, že dve leti uči španščine. Želi po stopinjah Luke Dončića – najprej v madridski Real in potem onkraj Atlantika v ligo NBA. Zdi se, da so njegove sanje precej realne in da bi uresničitev lahko preprečil le kakšen nesrečen čudež. Peta osebna.

In iz strani v strani se zdi, da si Domen nabira osebno za osebno, po mojem mnenju vmes kakšno tehnično in celo nešportno napako. Ampak priznam – navijal sem zanj in vse do zadnje strani stiskal pesti. Domnova starša sta družino spravila v sila nezavidljiv položaj – s čudnimi finančnimi mahinacijami sta kar nekaj ljudi opetnajstila, oče je – kot izvemo nekje na sredini zgodbe; celo obsojen na zaporno kazen, mama pa skuša rešiti, kar se rešiti da. A ji ni lahko. Celo tako zelo težko je, da se z Domnom vrne tja, kamor je prisegla, da je ne bo nikoli več. V rodno vas Selce blizu Železnikov. Tu jo čaka zapuščena in razpadajoča hiša pokojnih staršev, njena rojstna hiša. A jo čaka tudi veliko grdih pogledov, sklonjenih glav in obrnjenih hrbtov.

Domen ne ve zakaj, a kot zelo čuječ najstnik hitro začuti, da se mamina zgodba v Selcah pred štirinajstimi leti ni zaključila na najlepši način. Selce so za Domna povsem drug svet od recimo Laškega ali Celja. V osmem be hitro najde prijateljico v sosedovi Ani, simpatijo v njeni najboljši prijateljici Jelki, z znanjem navdušuje učitelje, s košarkarskimi veščinami pa seveda tudi trenerja športne vzgoje in košarkarske ekipe.

A zakaj ima težave z njim Anin oče in zakaj se Anina in njegova mami gledata tako grdo? Zakaj mama noče na obisk k nobenih od sorodnikov v vasi? Tudi Jelka ga mora »skrivati« in Domnu se zdi, da to ni le zaradi nagle jeze starejših bratov … potem na vrata potrkata še dva zelo jezna upnika in Domen je hitro prisiljen v odraščanje, za katerega se zdi, da ga vse bolj oddaljuje od košarkarskih igrišč in sanj. Sestaviti mora skrivnostno družinsko sliko, polno prikrivanj in zamer ter tudi presenetljivih odkritij. Finančno želi pomagati mami, čeprav ne ve kako, a jo bodo sicer odpeljali v zapor, njega pa k rejnikom. Navdušiti skavte, ki ga hodijo gledat na tekme, a je med tekmami z glavo pogosto drugje. Najstniška ljubezen je poglavje zase in kot se izkaže, tudi usodna. In seveda avtor ni mogel mimo epidemije covid-19, ki nas je v letu 2020 popolnoma ohromila in kot se vse bolj kaže – povsem spodrezala krila najstnikom.  

Kot smo pri Karlovšku že vajeni, usoden zaplet oz. dogodek ne sme izostati. Včasih se zgodi na začetku, tokrat bolj proti koncu, ko ima bralec občutek, da ga čaka srečen konec. No, težko bi rekel, da konec ni srečen, a je srečen na drugačen način. Resničen, spodbuden. Karte so razkrite in položene, zvezde in planeti se poravnajo, računi plačajo. Tokrat zelo izstopa tudi razkol med mestnim in podeželskim, zelo močan je tudi krščanski podton, predvsem v smislu odpuščanja.

V knjigi je veliko (življenjskih) modrosti, ki bodo najstnikom pomagale razumeti in mogoče tudi zgolj pomagale v tem težavnem najstniškem obdobju. Avtorjev občutek za ustvarjanje sicer ne preveč globokih (vsaj ne za odrasle bralce), nikakor pa prozornih, ampak kot sem zapisal uvodoma – vsakdanjih, običajnih, a ravno prav izstopajočih mladostniških likov, je odličen. Podobno počnejo npr. tudi Nataša Konc Lorenzutti, Suzana Tratnik in Neli K. Filipić, pa čeprav žanrsko in tudi pripovedno drugače, a zelo berljivo in mladim bralcem privlačno ter blizu.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Featured

Ime mi je Sarajevo

Ime mi je Sarajevo

Ah, spet Sarajevo. Po Ko sem bil hodža in Ti je smešno, da mi je ime Donald? ter seveda mnogih drugih, še en imeniten roman, kjer je glavni junak Sarajevo. Vsaj tako bi lahko razumeli iz naslova, za širše razumevanje pa bi se seveda lahko ozrli tudi h kultnemu filmu Das ist Walter.

Avtorica Adriana Kuči je za glavno junakinjo sicer postavila Lano, Sarajevčanko, Bosanko, Mariborčanko, čefurko. Koliko je v Lani avtobiografskega? Najbrž precej. Adriana Kuči je rojena Sarajevčanka, ki pa zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah in je zagotovo tudi na lastni koži izkusila marsikaj od tega, kar opisuje v romanu, ki ga je v celoti napisala v slovenskem jeziku.

Lano namreč spremljamo v treh časovnih obdobjih, pri čemer sta dve jasno definirani, tretje pa se zdi nekje vmes. Devetdeseta in vojna v Sarajevu, Lana kot najstnica in njeno doživljanje groznih let v obleganem Sarajevu, kjer ni bilo vode, hrane, oblačil, elektrike, bili pa so ostrostrelci, redni bombni napadi, streljanja in posilstva, strah in trepet. Okrog leta 2020 in covid-19 v Mariboru, Lana kot štirideset in nekaj letnica, ki se ločuje od vplivnega moža Marka, ki se je nad njo psihično in fizično izživljal. In Lana povsod vmes, preporod, beg, iskanje, ljubezen, prijateljstva, vera, stereotipi, nasilje in še več nasilja, epidemija in občutek vnovičnega vojnega stanja.

In seveda Sarajevo. Mesto, kjer se zgodba začne, zaplete in je ves čas prisotno. Sarajevo, Valter. Mesto, v katerem se je začelo toliko čudovitih zgodb in o katerem poje toliko pesmi. Mesto, o katerem pripoveduje številne druge knjige. In čeprav je Ime mi je Sarajevo še ena zgodba o tem, kako se nekdo spominja vojnega obdobja in kako je vojna vplivala na njegovo/njeno življenje, je pač ta roman spet drugačen.

Glavni junak romana Ko sem bil hodža je bil ravno tako mlad, zaljubljen in nato pahnjen v vojno norijo. Za Lano iz Ime mi je Sarajevo se zdi, da je vseeno mlajša, mogoče celo bolj naivna in živi v prepričanju, da bo vojne čez nekaj dni konec in bo življenje kmalu teklo po starih tirnicah. Kar grozno mi je bilo brati ob misli, da se leta 2022 nekaj podobnega odvija v Ukrajini … Lana ima najboljšo prijateljico in simpatijo, sestro in starša, nima najrajši šole in si bolj od vsega želi sproščenega, najstniškega življenja. Opiše prizor s tiste zloglasne poroke, ki so jo nekateri dojeli kot simboličen začetek vojne in potem seveda počasen razkroj. Pravzaprav je grozno brati zgodbo, ki je – spet in podobno kot pri Buriću ali pa tudi Stanišiću; napisana s toliko šarma, humorja in sproščenosti. Razbita stekla, strupena zima, štetje žrtev, preprodaja imetja za hrano, policijska ura, strah pred smrtjo in nemočno opazovanje umiranja mesta, države, ideje, simbola …

In potem to najstniško naivnost in stereotipno bosansko ležernost zamenjajo povsem druge skrbi, zdaj odrasle Lane, ki je svoj novi dom našla v Mariboru. Ima moža Marka, službo v nevladni organizaciji in takorekoč vse, kar si želi. Nekje v njej tli sicer stara ljubezenska iskrica, imenovana Emir. A z vsakim poglavjem se odpirajo nove skeleče rane – rane nasilja. In če sem v tistem sarajevskem vojnem delu še dobil občutek sproščenosti in naivnosti, tega občutka tu ni več. Tako iskreno in resnično, nemočno, brez milosti in predvsem doživeto opisuje, kako se Marko izživlja nad njo … človek se žal vpraša, če ni bilo Lani lažje preživeti vojno?! In ta misel je res grozna. Obiski urgenc, skrivanje in iskanje izgovorov – koliko žensk živi na tak način? Vsak dan, celo življenje. Ker si ne upajo (ali pač ne zmorejo) reči »Ne, dovolj je!«? Še prav posebej se mi je v spomin vtisnila cela stran, ki deluje kot glasen in odločen poziv, na trenutke celo manifest, da tega ni treba nikomur prenašati in preživljati. Takega pekla si pač ne zasluži nihče.     

Adriana Kuči obe zgodbi – sedanjo in preteklo, odlično preklaplja in prepleta, tudi s pomočjo tiste tretje, navidez brezčasovne pripovedi, ki je pravzaprav vezno tkivo med obema. Kaj se dogaja v Lani, prebuja in umira, kakšni so sprožilci in odnosi, kakšne viharje prestaja in kako težko krmari v prvi vrsti skozi silen nemir, ki ga nosi v sebi. In če je Lana skozi vojno šla pač, da je preživela in potem živela, sedaj živi, ker se na neki točki zave, da se preprosto mora boriti. Vsak posameznik lahko vsaj malo spremeni svet, vsak od nas je pomemben in vedno lahko pomagamo komu drugemu. Ime mi je Sarajevo vam bo dalo misliti in prepričan sem, da ne boste mogli več sedeti križem korak. Roman, ki ga boste res težko odložili iz rok. Roman, zaradi katerega boste zagotovo želel obiskati Sarajevo in ga spoznati. Junaka …

Rating: 5 out of 5.

Litera, 2022

Featured

Pretres

Pretres

Najprej je bil Izbris, sledil je Zlom in sedaj še Pretres. Kyla Davis še nima miru in naslov zadnjega dela trilogije (Usojeno pripoveduje zgodbo o dogajanju pred prvo knjigo) da vedeti, da bralca čaka vznemirljivo branje, polno pretresov in presenečenj, bolj ali manj presenetljivih.

Če prvih dveh delov zanimive trilogije za mladostnike niste prebrali, vam seveda obe branji toplo priporočam – če vas zanima vsebina oz. opis brez kvarnikov, pa ju lahko najdete na povezavah v uvodnem odstavku tega opisa. Kyla Davis ni več izbrisana, ampak celo neizsledljiva. Vse bolj zmedena zaradi tega, kdo v resnici je in kakšno je njeno poslanstvo, kdo in kaj so bili njeni pravi starši, kakšna je vloga njunih novih staršev, njenega terorističnega mentorja Nica, doktor Lysander in kaj se je zgodilo z Benom.

Svoje zatočišče sprva poišče pri Macu in Aidenu, a je vsem jasno, da v Londonu ne more ostati. Pa čeprav je uradno mrtva. Najprej odide na poseg TIPO k nenavadnemu in skrivnostnemu DJ-ju, s katerim spremeni svojo identiteto, prevzame ime Riley Kain in odide v rodni Keswick, Dekliški dom Waterfall, ki ga vodi njena biološka mati, Stella Connor. Slednja jo pričakuje, čeprav je jasno, da resnične identitete ne bo smela izdati.

Dekliški dom je tipično britansko nenavaden, zaznamovan s strogim nadzorom, saj Stella vsako od deklet obravnava kot svojo hči in ker je eno že izgubila, je še toliko bolj zaščitniška, kar vsem ni po godu. Riley se hitro spoprijatelji s problematično Madison, nekoliko počasneje pa gradi odnos z materjo. Neznank in skrivnosti je veliko. Stella Connor se trudi, a spominov je v Riley čisto preveč – zakaj se ona očeta spominja povsem drugače kot mama in zakaj ni nikjer nobene njegove fotografije? Kje je album s fotografijami njenega prvega leta življenja? Zakaj ima ves čas občutek, da ji mati nekaj skriva?

Zadeva se začne počasi razkrivati, še posebej, ko na obisk pride še Stellina mama – Astrid Connor, ena najstrožjih zaredarskih nadzornik upraviteljiv za mladoletnike in najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji. Napetost bi lahko rezali z nožem, Riley se začne spominjati vohunskih iger z očetom, hudih prepirov med staršema, Madison odpeljejo zaredarji, obenem pa odkrije sirotišnico, v kateri so premladi otroci, ki so bili očitno izbrisani in nosijo levo. Riley najprej ugiba, kdo je bil njen resnični oče in naposled izve, da tudi Stella ni njena biološka mati, ampak da je bila, recimo temu posvojena. Njena krinka počasi razpade in po mamini zaslugi ji uspe v zadnjem hipu zbežati, s fotoaparatom, polnim dokaznega gradiva zoper zaredarje in vladarje Velike Britanije. Ampak – kam sedaj?

Še enkrat več pomoč in zatočišče najde pri Aidnu, tokrat v Oxford ter spozna druge člane uporniškega gibanja PVA. In presenečenje – tam je tudi Ben! Ki se je sicer še vedno ne spominja, a se zdi, da se je znebil zaredarskega »uroka«. Riley počasi sestavlja koščke zapletene sestavljanke, še enkrat več je izdana in kot že tolikokrat doslej, se izkaže za veliko borko in upornico. Skupaj z Macom in Aidnom skujejo odličen načrt, kjer bodo padle prav vse maske.

Resnica vendarle pride na plano. Kdo sta bila njena prava starša oz. kdo je bila njena prava mati, kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj Astrid Connor, kakšno Stella in Rileyin domnevni oče Danny ter nenazadnje, s kakšnim poslanstvom se je Lucy dogajalo vse, kar je prestala v teh nekaj letih od ugrabitve, prek izbrisa do upora. Piko na i bodo seveda postavili Nico, Tori, Ben, agent Coulson, doktor Lysander, sam predsednik vlade Gregory, Sandra Davis Armstrong, seveda neomajno zvesta Mac in Aiden, glavna beseda pa kljub vsemu pripade dekletu mnogih imen, a samo enega pravega, ki se nam razkrije čisto na koncu …

Trilogija, ki sem jo primerjal z Deklino zgodbo in ta primerjava še vedno drži. Za konec sicer lahko rečem, da avtorici pušča kar nekaj prostora za nadaljevanje, saj tudi svet rešen zaredarskega primeža, ni tako idealen, kot se sprva zdi. V današnjem času vsekakor še kako aktualno branje, ko se na eni strani spopadamo z vsemi mogočimi omejitvami in nadzorom, grožnjami in represijo, po drugi strani pa v mladini ni niti trohice upora, saj večino časa preživijo v vzporednih svetovih prek pametnih mobilnih naprav in jim je pravzaprav povsem v redu, saj ne vidijo dlje od zaslonov.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Pet knjig za mlajše bralce

Medved in klobuk

Knjigam za otroke zelo rad namenim prostor, saj se mi zdi branje še kako nujno in potrebno za kvalitetne razvoj otrok. A kot ste se navadili, knjige za (naj)mlajše bralce ponavadi strnem v en malce daljši članek in tudi tokrat je tako. Kar me še posebej veseli – prav vse so domače. Svetlana Makarovič, Anja Štefan, pa nabor ljudskih pesmi, Peter Svetina in za piko na i še razširjena izdaja kultne knjige Lile Prap.

Čuk na palici

Čuk na palici

V pravljičnem slogu bi lahko zapisal Nekoč je bila kaseta Čuk na palici in ta nekoč bi segel v leto 1985, ko je imel spodaj podpisani pet let. Ne spomnim se sicer, da bi to kaseto imel doma, poznam pa številne nenavadne, duhovite in preprosto drugačne pesmi, ki jih je Svetlana Makarovič napisala za to zbirko. Dobrih dvajset let nazaj je Gorazd Vahen, ki v zadnjem obdobju osvežuje dela te pomembne slovenske pesnice, pripravil ilustracije za pesmi, ki jih lahko po brezčasnosti in prepoznavnosti postavimo ob bok Mačku Muriju

Uvodno posvetilo pravzaprav pove vse oz. dovolj – »Za vse čukce in sovice in druge mladičke in za vse tiste, ki si upajo biti vsaj malo prismuknjeni in sploh«, nato pa si sledijo Čuk na palici, Tovarišica Lisica, Lepo je biti kokoš (s hudomušno zaključno kitico »Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!«), Znanec jazbec, Pismo, Ogledalo, kultna Jaz sem jež (z uvodnim verzom »Jaz sem jež, ti pa ne, jaz pa bodem, ti pa ne …«), Kužek postružek, Čičido, zaključna mora biti seveda mačja – Črni muc, kaj delaš?

Seveda lahko Svetlani Makarovič očitate marsikaj, a dejstva, da je odlična snovalka in pripovedovalka zgodb, to pač ne bo spremenila. Zdi se tako preprosto in lahkotno in otrokom tudi bo, starši bomo lahko kaj zanimivega prebrali in razbrali med vrsticami in prav vesel sem, da je pričujoči izdaji priložen tudi CD s tistimi izvirnimi posnetki (Svetlana Makarovič je pesmi uglasbila in aranžirala ter seveda odpela, pri tem pa sta ji pomagala klaviaturist in pihalec Lado Jakša ter bobnar in tolkalist Aleš Rendla). Ilustracije Gorazda Vahna pa tako ali tako ujamejo tega uvodno omenjenega prismuknjenega duha pesmic in vas bodo zagotovo prepričale in navdušile. Z eno besedo – klasika.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Medved in klobuk

Medved in klobuk

O Anji Štefan sem že nekajkrat zapisal, da je eden naših največjih zakladov na področju otroške literature in pravljičarstva – ne le z vidika zbiranja, urejanja, zapisovanja in izdajanja, temveč tudi kot močna avtorica, katere dela lahko že sedaj zapišemo na seznam tistih, za katere si želimo, da jih bodo po naših otrocih brali še naši vnuki.

Tudi njena najnovejša – Medved in klobuk, sodi mednje. In poleg besede ne gre spregledati čudovitih ilustracij Ane Zavadlav, ki je naslikala prikupno gozdno druščino, ki jo ob naslovnih medvedu in klobuku sestavljajo še volk, lisica, zajec, miška ter veter in hrast. Čisto zares. Pa seveda še nekaj drugih gozdnih prebivalcev, ki so tokrat zgolj statisti, a kot je statistom in stranskim opazovalcem v navadi – zgodbo seveda obogatijo.

Medved in klobuk, torej. Lep, rdeč klobuk. Tiste vrste klobuk, ki ga medved z največjim veseljem nosi in je zaradi tega zelo vesel. In če je tako prešerne volje najbolj godrnjavi prebivalec gozda, imajo odličen razlog za razigranost tudi ostale živali. Vetru pa medvedova dobra volja očitno ni najbolj všeč in kosmatincu pokrivalo preprosto odpihne z glave in ga nosi prek gozda, za njim pa v dir ne le medved, ampak vse živali. Veter, ki seveda uživa v igri in predvsem v tem, da mu nihče nič ne more – ne močni, ne majhni in veliki, niti zviti in še tako prebrisani, na svoji poti spregleda mogočni hrast in medvedov rdeč klobuk se zatakne med hrastove veje.

Zaključno modrovanje o pomoči in sodelovanju, divjanju in tekanju ali stanju pri miru ter konec koncev delitvi zaslug za končni uspeh bi morale v kakšen učbenik. To, kar lahko preberemo, je praviloma ravno obratno tistemu, kar doživljamo pri nas. V primeru zmage, se po prsih trka samo en – najglasnejši ali najmočnejši, ne nujno pa tudi najboljši. V primeru poraza se s prstom vedno kaže na druge – pogosto najmanjše, najtišje, najšibkejše, pogosto pa tudi najmanj krive.

In tudi zato je prav lepo brati pravljice. Ter si po prebranem zaželeti, da tako sodelovalno in povezovalno ne bi delovale le živali v pravljicah, ampak tudi ljudje in skupnosti v resničnem življenju.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Sonček čez hribček gre

Sonček čez hribček gre

Starši se pogosto znajdemo v zagati, ko je treba uspavati otroka, mu preusmeriti pozornost s čim drugim kot z risankami ali utripanjem zaslonov in takrat ponavadi začnemo kaj brundat. Nekje v naši podzavesti in načetem spominu se skrivajo številne pesmice, ki so jih nam peli (stari starši, poslušali smo jih v vrtcu ali se jih celo učili v šoli. Kakšen zanimiv ali nenavaden verz je lahko celo predmet stave.

In če pustimo ob strani skladbe različnih avtorjev, je neusahljiv vir pravzaprav zakladnica slovenskih ljudskih pesmi in takšna je tudi ta zbirka, ki jo je uredila Irena Matko Lukan, domiselno pa ilustrirala Maja Kastelic. Vsak od zimzelenih pesmi ima po štiri ilustracije na dveh straneh – ravno prav preproste, da bodo tudi otrokom vir navdiha in obenem odlično strukturirane, da bodo na vrata domišljije in ustvarjanja na široko odprla tudi malce večjim oz. starejšim, konceptualno pa sledijo letnim časom.

Sonček čez hribček gre, Petelinček (z ilustracijami, ki so me res nasmejale!), Ringa, ringa raja, Lepo je pomlad na svet, En, dva, tri (ta bo pomagala otrokom šteti), Kaj pa ti piskaš, Barčica po morju plava, Biba leze, biba gre, Srečali smo mravljo, Sončece zahaja, Črni mož, En, dva (še ena za učenje štetja), Ena bela hišica ter Rasla je jelka so tiste pesmice, ki jih bodo najmlajši z veseljem prebirali, ponavljali in recitirali ter zagotovo ob njih tudi ustvarjali. 

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022   

Lučka Lučka in Senca Senčica

Lučka Lučka in Senca Senčica

Peter Svetina in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila večplastno pravljico o lučki Lučki, ki se v iskanju svoje sence (oziroma preprosto ne želi biti sama) odpravi po svetu. Najprej umre babica, ki ji je Lučka razsvetljevala dneve in noči in ker Lučka ni želela čakati, ali jo bo kdo vzel, je preprosto šla.

In prišla do kapelice, kjer je bil v verige vkovan sveti Lenart. Sveti Lenart je sicer zavetnik jetnikov in je najpogosteje upodobljen z razbitimi verigami, saj je dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov, pri nas je ogromno cerkev nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešene turškega suženjstva. No, po razsvetljevanju kapelice, kjer je s svojo toplino raztopila celo verige svetemu Lenartu, ki je odšel, je odšla še lučka Lučka, še vedno brez sence.

»Vsaka luč ima svojo senco. Če jo prižgeš, jo vidiš. (Kadar je luč ugasnjena, počiva senca luči v naročju.)«

Pot jo je najprej odnesla do konjskega hleva, kjer je s pomočjo mačke preprečila zle nakane konjskim tatovom in bila nagrajena s tem, da je krajšala noči dečku Erazmu, ki je ob njeni svetlobi rad bral. A ko je tudi Erazem dobil družbo – sestrico Zarjo, je lučka Lučka spoznala, da je Erazem ne potrebuje več in je šla naprej. Z vse večjo in močnejšo željo, da ne bi bila več sama in da bi, če nič drugega, dobila vsaj svojo senco. Ali pač nekoga, ki je kot tvoja senca. In seveda jo je spoznala in dobila, svojo senco, senco Senčico, obe skupaj pa sta sedaj na balkonu stare hiše.

Preprosto, razumljivo, pa lahko tudi malo skrivnostno in filozofsko. Kje je senca, ko ni luči in kako temne ter strašljive so sence, ko ni luči. Kaj pomeni imeti svojo senco in biti nekomu senca. Ali pa luč? Vsekakor ena tistih pravljic, ki razsvetli.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Zakaj?

Zakaj?

Uvodoma naj priznam, da nisem bil nikoli poseben navdušenec nad delom Lile Prap. Njeni ploščati liki so bili pač drugačni, meni osebno ne posebej všečni in morda tudi zato niso nikoli pritegnili nobenega od otrok. Poslušal sem nekaj njenih intervjujev in seveda sem njeno delo spoštoval, iz vsake njene besede je bilo čutiti, kako predana mu je. No, in 20 let po prvi izdaji slikanice Zakaj? – vmes se je zgodilo med drugim to, da je bila knjiga prevedena v kar 38 jezikov, Japonci pa so ustvarili serijo animiranih filmov; dobim v roke razširjeno izdajo – s še šestnajstimi novimi živalmi.

Prvi vtis? Pa saj te ploščate živali sploh niso tako napačne. (notranji glas v meni me izziva, naj sam poskusim narisati vsaj nekaj podobnega, nek vražiček mi slika mojo pingvinu podobno veverico, ki sem jo enkrat narisal med igranjem activitiyja). Drug vtis? Nasmeh, ko preberem, zakaj je lenivec tako počasen in je eden od zabavnih odgovorov ta, da se »samo dela počasnega. Ko ga nihče ne gleda, divja kot obseden«. Nasmeh je še nekoliko širši, ko izvem, da ima lisica košat rep zato, »da se obriše pod nosom, če ji ne uspe ničesar uloviti«, nosorog pa rog na nosu, zato, da se »z njim zapiči v drevo, da ga ne odnese, ko kiha« in tako naprej.

Zdaj mi v bistvu postaja jasno, zakaj je Lila Prap všeč otrokom in nenazadnje tudi staršem. Priznavam napako. Lila Prap je imenitna. Preproste slike, ki bodo izzvale otroke, da bodo narisali kakšno žival, ki bo dejansko podobna tisti živali. Zanimiva vprašanja, ki se seveda pojavljajo tudi v bistrih otroških glavicah in trije ali celo štirje zabavni odgovori (kjer bi spet pomislil na bujno otroško domišljijo) in seveda tudi tista pravilna razlaga, ki pa je napisana ravno prav preprosto, da jo bodo otroci seveda razumeli. Ni pa nujno, da za »pravilno« ne bodo vzeli kakšne od tistih bolj zabavnih.

Ne ponovite moje napake in otroke čim prej seznanite z deli Lile Prap. Skupaj boste brali, ustvarjali, se smejali in zabavali ter zagotovo tudi učili. In ne, žaba se na napihuje zato, ker ne more prdniti.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

Featured

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Romeo in Julija iz sosednje ulice

Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem je podnaslov zbirke poezije za (zaljubljene) najstniške bralce, ki je nastala izpod peresa Vinka Moderndorferja in ki jih je z domiselnimi in duhovitimi ilustracijami zabelil in začinil Jure Engelsberger.

Tisti koprneči verz »O, Romeo! Romeo!«, ki ga je Shakespeare zapisal v najbolj znani ljubezenski tragediji Romeo in Juliji, je bil vsekakor tudi izhodišče za tole zbirko poezije, ki je posvečena predvsem najstnikom in pa ljubezni. Torej zaljubljenim najstnikom, pa čeprav so zaljubljeni v teh nenavadnih modernih časih, malo naskrivaj, malo vsem na očem, malo zelo in malo čisto malo.

Knjiga je razdeljena na posamezne sklope – Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad. Moderndorfer se takorekoč v vseh zapisanih pesmih ukvarja z ljubeznijo in zaljubljenostjo skozi najstniške oči in to na zelo moderen oz. sodoben način – tu so telefoni in družbena omrežja, najstniška moda in njihov način komuniciranja, pa seveda vse tipične zadrege – od izgleda, do zadrege, hormonov, dotikov, stikov, poljubov, pogledov, ljubosumja, hrepenenja in razočaranja.

Ilustracije Jureta Engelsbergerja so tiste, ki zbirko naredijo zabavno in duhovito – včasih pesem nadgradi, drugi poglobi in jo tretjič predstavi v nekoliko drugačni luči, vsekakor pa s svojim punk-uporniškim slogom vsekakor sodi v to problematično tematiko najstniške ljubezni, o kateri se na glas seveda ne sme govoriti. Vsaj z najstniki ne, verjemite!

No, in pa pesem, ki jo je treba izpostaviti, saj pošteno štrli ven, pa čeprav ravno tako govori o ljubezni in hrepenenju, povezanosti in je v Shakespearovem duhu, žal tragična. Črni cvet je pesem, ki bo zaprla usta. Tudi zbrisala nasmeh z obraza. Ker je pač žalostna. Še toliko bolj žalostna, ker je resnična. In zdi se mi odlično, da jo je avtor uvrstil v ta sicer »strogo« ljubezenski izbor in upam, da je mladi med prebiranjem ne bodo spregledali in da se bodo o njej pogovarjali. Razmišljali, ukrepali. V svetu, sploh pa najstniškem, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, ne bi smelo biti prostora za takšne zgodbe (pesmi), pa čeprav si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Sploh pa ne danes!   

Težko zapišem, da mladi danes ne berejo, saj imam doma tri strastne mlade bralce. Vem, da ne berejo vsi tako zelo radi in da berejo še kaj drugega, kot le knjige. Najbrž res ne berejo veliko poezije, ampak ta zbirka si vsekakor zasluži njihovo priložnost. Pozornost bo zagotovo osvojila po zaslugi privlačne naslovnice in ljubezenske barvne kombinacije – prevladuje rdeča, nekaj je pač črne, za kontrast pa skrbi bela. Kot v življenju, kot v ljubezni. Razveselite kakšnega najstnika s to knjigo, ker jim je pisana na kožo oz. srce.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Featured

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Batman: White Knight presents – Harley Quinn

Murphyverse – tretjič. Le da tokrat avtor ni Sean Murphy, ampak njegova življenjska sopotnica Katana Collins in morda prav zato tokrat spremljamo junakinjo – Harley Quinn. Šestdelna zbirka, ki je izhajala od oktobra 2020 do marca 2021, ki slika drugačen Gotham od tistega klasičnega DC-jevega.

V preteklih dveh mesecih sem že izpostavil dva stripa, ki ju je ustvaril Sean Murphy in z njima postavil nekakšen alternativen Gotham – tu so še vedno Batman, Joker, Harley Quinn ter večina dobro znanih negativcev, podkupljenih policistov, poštenih policistov in seveda še koga. White Knight, The Curse of White Knight z vključenim Von Freezom in sedaj Harley Quinn. Kaj se je v Gothamu zgodilo od zadnjega stripa? Joker oz. Jack Napier je mrtev. Batman je snel masko, se predal policistom in kot tihi jetnik Bruce Wayne ždi v ječi. Harley Quinn je mati samohranilka, ki se še vedno težko spopada tako s preteklimi dejanji kot trenutnim stanjem, v katerem se je znašla.

In potem se začne … trupla, očitno ne naključna. Trupla filmskih zvezdnikov Gothamske zlate dobe. Vsa trupla skrbno postavljena v točno določen kader. Policija je nemočna, GTO ravno tako. Na pomoč pokličejo Harley Quinn, ki ji kaj hitro postane jasno, da nekdo (slabo) kopira tisto, kar je počel Joker in najbrž z namenom, da bi v kremplje dobil njo. Ta nekdo je očitno Producer, umazano delo pa zanj opravlja Starlet (s pravim imenom Ethel Ober), propadla in pozabla filmska igralka, pomagata ji med drugimi tudi Neo-Joker in Poison Ivy. Gothamskim služabnikom pravice na pomoč priskoči mlad FBI-jevec Hector Quimby in med njim in Harley začnejo kmalu preskakovati iskre.

Harley je kot že tolikokrat razpeta in preprosto ne ve, kaj je in kaj naj bo. Dr. Harleen Quinzel, Harley Quinn, policistka, morilka, psihiatrinja ali čisto običajna mama? (To o običajnosti je seveda treba jemati s trohico humorja, saj ji otroka pogosta pazita njena hišna ljubljenčka – hijeni) Koga in zakaj je imela rajši – Jokerja ali Jacka Napierja, morda celo Batmana? (Bruce Wayne je v stripu omenjen kot stric, kar zgolj potrjuje tisto presenetljivo odkritje, da sta bila Joker in Batman oz. Jack in Bruce (pol)brata). Kaj čuti do mladega FBI-jevca?

A seveda ni vse (oziroma nič) tako, kot si mnogi predstavljajo. Hector jim zamolči, da je njegova mama verjetno ena naslednjih žrtev, a kaj kmalu postane jasno, da kar glavna tarča. Harley Quinn niha in v visokih petah stopica po zelo tanki in visoki vrvi, a ko ji eksplozija uniči stanovanje, v eksploziji pa skoraj izgubi enega od dvojčkov, je igre zanjo konec.

Sledi seveda niz presenetljivih razkritij in zahtevnih psiholoških igric, ki jih v nenavaden film, odigran v resničnosti, postavlja Producer, kjer ima tokrat glavno vlogo vendarle Starlet in bi morali biti vsi ostali zgolj statisti, ampak temu seveda ni tako. Kako je Starlet povezana s Hectorjem in kdo je v resnici Producent, kakšno vlogo bo pri razpletu odigral Bruce Wayne in kaj se dogaja z Jasonom Toddom (Robinom) ter seveda – kako uspešno bo Harley Quinn premagovala notranje demone in spomine na Jacka/Jokerja? Prepuščam vas branju … no, in potem vas za nameček čaka še Harley Quinn: Black, White Knight & Red, kjer Harleen z otrokoma piše valentinova pisma in nas avtorica znova popelje novim razkritjem naproti.

Strip, ki v zaključku sicer nekoliko obvisi in mu, če nič drugega, manjka tako nekaj tiste tipične gothamsko-batmanske temačnosti kot tudi obešenjaškega Jokerjevega humorja in nepredvidljivosti. Zgrajen skoraj v maniri kakšnega noir stripa s fatalko, ki jim želi biti Starlet nadvse podobna. Drugačen, a z dovolj podrobnostmi in poudarki, ki ga imenitno vključijo v celo serijo. V letošnjem letu nas čaka še Batman: Beyond the White Knight, ki se bo dogajal kar deset let po tej izdaji, Murphy pa je že napovedal ali vsaj vzdražil s še dvema naslovoma – Nightwing in Batgirl.    

Rating: 4 out of 5.

DC Comics Black Label, 2021

Featured

Zbiralec strahov

Zbiralec strahov

Goran Vojnović se tokrat ne predstavlja s kakšnim romanom, ampak z zbirko avtobiografskih esejev, razdeljenih v zanimive sklope, v katerih potuje vse do otroštva do današnjih, s covidom in vojno prežetih dni.

Goran Vojnović je postal eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih v bistvu ni potrebno več predstavljati – odlično se predstavlja s svojimi deli – naj so to najstniško odraščajoče Čefurji, raus! ali Đorđić se vrača, zelo razmišljujoča in pretresljiva, z vojno zaznamovana Jugoslavija, moja dežela, malce bolj ljubezenska Figa ali pač kolumne, ki jih lahko preberete v Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Letos bomo lahko prebrali tudi njegovo prvo pravljico.

Eseji, zbrani v najnovejši knjigi Zbiralec strahov, so zanimivi. Berljivi. Razmišljujoči. Po prologu sledijo sklopi Fant na šolskem plesu, Muzej začasnih rešitev, Ljudje ustavljenega časa, Pravica do nostalgije ter V Ulici Vinka Vitezića. Vojnović je standardno duhovit in pronicljiv, kritičen, po potrebi zbadljiv, na trenutke otožen, celo melanholičen. Tu so Fužine in Ljubljana, pa Pula ter Bosna in Hercegovina, odraščanje, starši, družina, kariera, politika, nerazumevanje, »biti Bosan’c«, košarka in splošno stanje duha. Lahko bi ga recimo postavil ob bok Esadu Babačiću, še enemu mojstru esejizma, s podobno predzgodbo, a iz nekega drugega časa, a s podobno globino, bolečino in tudi smislom za humor. Oba imata tisto nekaj – tisti kanček balkanskega šarma in sproščenosti, ki ju je pri slovenskih avtorjih težko najti. In naj takoj v izogib napačnemu razumevanju zapisanega povem – tako Gorana kot Esada dojemam kot naša, slovenska avtorja, saj sta oba res mojstra slovenske besede ter jezika in za zgled mnogim.  

Zbiralec strahov, torej … spomini na šolski ples, kjer so vsi uživali ob Nirvani in Smells like teen spirit. Sredi devetdesetih priti iz Fužin v katerikoli drug konec Ljubljane je pač pomenilo zgolj dve oznaki – »Fužin’c« in »čefur«. Razmišljanje o njihovem družinskem fužinskem stanovanju, ki ga je mama želela vedno obnavljati, oče pa je obnovo prelagal in prelagal in prelagal, v neko nedoločeno prihodnost, ker pač čas ni bil nikoli pravi. Najbrž situacija, ki je dobro poznana vsem in se teh pogovorov, načrtovanj, stroškov, kreditov in še česa dobro zavedamo. Bojimo. No, če smo seveda v tisti srečni skupini izbrancev z lastno nepremičnino, pa čeprav smo jo ali pa jo še odplačujemo z oderuškimi krediti, da o kakršnikoli prenovi sploh slišati nočemo. Toplo in ljubo je tudi prebiranje eseja Banka je banka, predvsem zaradi te nostalgične note očetove službe, spremljanja in opazovanja, nekih nevidnih niti, ki nas na nekaj/nekoga vežejo, pa ne vemo točno, zakaj. A niti so in čeprav tanke ali celo nevidne, jih ni tako težko pretrgati.  

Del, v katerem je Vojnović morda najboljši in tudi najbolj svoj, so naslednji trije sklopi, kjer bi lahko rekli, da je jugonostalgičen. Spominja se tistih drugih časov, navad, kulture, junakov – naj bodo knjižni, filmski ali športni in za katere dandanes pravzaprav ne ve, kako naj jih razume. Zame osebno je zapis Dražen odličen, saj dobro prikaže to razdvojenost neke generacije na področju športa, politike in navijaštva. Kdo sem, za koga sem in zakaj nisem? Če pa vsi drugi so? Smem biti svoj, imeti svoje razloge, sanje in pričakovanja?

Z Goranom sva rojena istega leta (pa se ne poznava) in lahko rečem, da sva poslušala veliko podobne glasbe, stiskala pesti za športne kolektive in se čudila mojstrstvom (ter oba sanjala, da bova naslednja Dražena) mnogih genijev, bila zaradi drugačnosti vsak na svoj način vedno nekje na robu in pogosto blizu osamljenosti. Za razliko od mene je on na -ić in njegova starša pač nista Slovenca. Med vojno, ki je v devetdesetih divjala po bivši skupni Jugoslaviji, nismo nikogar izgubili, razen morda sanj. Vem, kako so se moje razblinile, ko sem videl tanke na Plitvicah, pa tiste Bobanove brce in nore nogometne tekme Dinamo – Crvena zvezda, ko je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko reprezentanco in si »nekoč brata« Dražen ter Vlade nista več mogla pogledat v oči, spomnim se obstreljevanja Dubrovnika in Mostarja, moskovskega Monsters of Rock festivala, ki bi se moral odviti v Beogradu (pa se zaradi vojne ni) in košarkarskega finala olimpijskih iger v Barceloni, kjer so Hrvati z Draženom na čelu pokazali, da je vredno sanjati. In kjer bi morda, ampak res morda, tista odlična skupna jugoslovanska reprezentanca pokazala, da je neka sanjska ekipa obstajala tudi izven ZDA. Ukradene sanje je naslov neke druge knjige, ki se ukvarja s sanjami jugoslovanske košarke. In potem je leto kasneje umrl Dražen Petrović, za nameček po tekmi s Slovenijo in nisem vedel, takrat 13-letnik z velikimi sanjami, ali smem jokati ali ne? Ali je on še »naš«?

Vsi smo šli čez določena obdobja, sanj, poguma in strahov. Menim, da je še danes tako – ne glede na to, kdo in kaj smo. Strah nas je najbrž že zato, ker imamo določene izkušnje, ker smo določene strahove premagali, pa si vedno znova želimo (še) boljšega jutri. Strah nas je, kot je bilo strah naše starše in stare starše. Strah nas je zaradi včeraj in strah nas je za jutri, zase, za naše otroke in zanje. In s tem ni nič narobe – strah pomeni, da nam ni vseeno, da si želimo živeti in sanjati.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Kostja Veselko – Brezliki

Kostja Veselko – Brezliki

Tretja knjiga iz serije Kostja Veselko me je kar malo presenetila – prvič sem opazil kar očitne podobnosti s Harryjem Potterjem in vprašal sem se, če je res pametno, da te knjige prebira moj še ne 10-letni sin, ki je nad Kostjo sicer navdušen.

Mnenje o prvih dveh knjigah – Kostja Veselko in Igra z ognjem; sem že zapisal in si ga seveda lahko preberete. Nenavadni čarovniški svet Dublina me je morda kar malo preveč posrkal in vmes sem potreboval nekaj odmora in vsebinsko malce drugačnih knjig, ampak seveda se prav dolgo nisem mogel držati stran od Landyjeve serije. Tretja knjiga nosi naslov Brezliki in zvesti bralci vsaj približno veste, za koga (ali bi moral morda napisati kaj) gre …

Kostja Veselko in Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar sta ne le degradirana, ampak takorekoč izobčena zaradi obtožb in dogajanj v drugi knjigi. A kljub vsemu ne moreta (in nočeta) stati križem rok, ko začnejo umirati teleporterji – ljudje posebnih lastnosti, ki lahko odprejo portal in omogočijo Brezlikim, da se vrnejo na zemljo.

Kdo torej stoji za umori? Nekromant Salomon Venec, star Kostjin sovražnik, jima pove za Črnošolce, Zlohotarjevo vojsko fanatikov in tri like, ki so se znova pojavili – Jarona Vislico, Srhljivega Krava in Rožo Pomor. Na čelu naj bi stal skrivnostni Batu, za plačanca pa so najeli še enega starega znanca – Žarka Krvavca. Kako neverjetno močni so Črnošolci, se prva prepriča sicer neustrašna Tanita Mala, ki je proti njim takorekoč nemočna, ko napadejo in ubijejo predzadnjega teleporterja, Sokola Selca.

Kostja in Valkira imata medtem nemalo dela. Veliki čarovnik Črnodim Ceh ju ima na piki, glavni detektiv Remus Križ ju želi aretirati, obenem Žalni Moder ves čas grozi, da bo izdal njeno veliko skrivnost, ki je tesno povezana s Kostjo, seveda prav onadva dobita v roke zadnjega in najbolj zelenega teleporterja, prevzetnega in nadutega Fletcherja Renna. Počasi začneta sestavljati zapleteno sestavljanko, obenem pa se morata spopadati še s tem, komu verjeti in zaupati ter komu ne. Včasih se za zaveznika pokaže tisti, od katerega bi to najmanj pričakoval …

Portal lahko na skritem mestu odpre le teleporter (torej Fletcher), ki bo uspel povezati sidro ožin. Sidro ožin je očitno Zverižarjev prsni koš, ki je nekdaj pripadal Brezlikemu, odprtje portala pa se bo zgodilo na kmetiji Aranmore, kjer živi nenavadni starec Paddy. Podobnosti s skrižvni iz Harryja Potterja so seveda odveč. Črnošolci ukradejo Zverižarjev prsni koš in ugrabijo Črnodima Ceha, Kostji in predvsem Valkiri uspe oživiti žezlo starodavnih s pomočjo črnega kristala, saj je to edina stvar, ki jim lahko pomaga v boju z Brezlikimi, ko bodo enkrat prišli.

In seveda je jasno, da bodo prišli. In ko pridejo, nihče ne pričakuje tako divjega, hipnotičnega in neobrzdanega vrtinca dogajanja, čarovniških trikov, izdaj, prevar, sodelovanj, pomoči in presenečenj. Gospod Blaž umre, Salomon Venec in sloviti Beli sekač naredita mnogo več, kot bi kdorkoli pričakoval, jasno postane, kdo je Batu in kdo glavni vohun v svetišču. Duhovitosti v dialogih je nekoliko manj in odtenek resnosti bo dal tudi mlajšim bralcem vedeti, da so zadeve resne. Na podlagi omemb, bodo šli morda raziskovat Thin Lizzy (voščena lutka Phila Lynotta namreč straži vhod v svetišče), Aerosmith in Stiff Little Fingers. No, pa še eno knjižno referenco vam izdam – Gandalfa s svojim ognjenim bičem zgrabi Balrog in ga potegne s seboj v globine Morije. To sestavljanko pa prepuščam vam …

Derek Landy je s Kostjem Veselkom nedvomno ustvaril izredno vznemirljivo knjižno serijo, ki bo mlade bralca uvedla v svet (noir) detektivk in reševanja ugank, vse skupaj pa je zanimivo prežeto s čarovnijo in fantazijo. Starejšim bralcem bo predvsem zanimiv odklop od morda psihološko zahtevnejših del, kjer pa svoje vsekakor naredi odlično stkan fantazijski svet. Seveda pa sam že nestrpno pogledujem na polico, kjer me čaka četrta knjige iz serije – Črni dnevi.   

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2019

Featured

Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem

Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.

Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.   

Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.

Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …

A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.

Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.  

Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Featured

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše je zajetna zbirka 50 zgodb (izraza pravljica rajši ne bom uporabljal), ki jih je v 17. stoletju zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile in po katerem so se zgledovali vsi kasnejši zapisovalci ljudskih zgodb in pravljic.

Vsekakor vsakemu bralcu, ki se bo spoprijel s tole konkretno in obenem zelo berljivo knjigo, priporočam, da ne preskoči uvodnega sestavka Ane Duša Zgodba zgodb in rojstvo evropske literarne pravljice, v katerem bo izvedel ne le ogromno o samem Basileju, razlogih za nastanek te zbirke, ampak ponuja imeniten vpogled v dejansko rojstvo zapisovanja in pravljičarstva v Evropi.

In naj delček razlage navedem kar tule, saj pove veliko – »Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.«

Zgodba zgodb je bila napisana v neapeljščini oz. neapeljskem dialektu in tisti, ki ste recimo gledali serijo Genialna prijateljica, veste, kako zelo drugačna je neapeljščina od tiste klasične italijanščine, ampak Neapelj je v 17. stoletju nekaj pomenil in bil takorekoč prestolnica Italije. Basile, ki je veliko potoval in odlično poslušal ter zapisoval, je vse te zgodbe, med katerimi so si mnoge podobne, postavil v lokalno okolje, bralca pa bo presenetil zares bogat jezikovni prevod (globoko spoštovanje Ani Duša in Ireni Duša Draž), ničkoliko referenc in zgodovinskih podatkov, ob katerih se vam bo zvrtelo v glavi.   

Zgodba zgodb je postavljena v pravljičen kontekst – nekoč je živel kralj Kosmate doline, ki je imel hči Zozo, ki se ni nikoli smejala. In ko jo nekaj celo nasmeje, sproži kletev, po kateri se bo lahko poročila samo s princem Okroglega polja, Tadeom, ki v mestni grobnici leži zaradi vilinske kletve. Zoza gre, da bi našla spečega princa in ga rešile kletve, vmes sreča vile, od njih dobiva darove in ko pride že čisto blizu, jo ukane krivonoga sužnja. A Zoza ne obupa! Plete in pleteniči, seveda s pomočjo lastne iznajdljivosti, daril dobrih vil, na roko ji gre prinčeva zagledanost, a tu je seveda še vedno njegova zdaj že žena, ki v sebi nosi njegovega otroka in ga spretno izsiljuje. Zoza vse skupaj spet obrne malce sebi v prid in z enim od darov poskrbi, da si sužnja zaželi poslušati zgodbe in Tadeu ne ostane drugega, kot da me vsemi ženskami v deželi izbere deset takšnih z največ izkušnjami, najhitrejšimi in tudi najbolj nabritimi jeziki, ki bodo njegovi ženi pet dni (do rojstva) pripovedovale zgodbe – jedli bodo, pili, se igrali, poslušali in vsak dan zaključili z eklogo.  

In kdo so pripovedovalke? Šepava Zeza, skrivljena Cecca, golšasta Meneca, surlasta Tolla, grbasta Popa, slinasta Antonella, žnablasta Ciulla, škilasta Paola, ofucana Ciommetella in usrana Iacova. In najbrž vam že ti osnovni opisi dajo vedeti, kako bogat in raznolik je jezik v Zgodbi zgodb, pa to seveda ni še nič. Izbrane ženske si potem pet dni izmenjujejo svoj prostor pod prinčevi soncem in na nek način tekmujejo, katera bo zbrano občinstvo bolj prevzela, navdušila, osupnila, šokirala, očarala ali prestrašila z izbrano zgodbo.

V središču zgodb so, kot je pravljicam v navadi kralji in kraljice, princi in princese, pa seveda povsem običajni smrtniki, praviloma precej revni – hčere in sinovi, seveda v pravljičnih številih od tri naprej, zlobne mačehe in oklevajoči očetje, vile, grdine in grdobci, živali z nenavadnimi (pravljičnimi) sposobnostmi, coprnije in uroki ter še kaj. Nesrečne ljubezni, ljubosumje, pregovorna nesposobnost, maščevanje, prevare in pa seveda ljudska spretnost in iznajdljivost, pogosto kup sreče ali pač naključij, umori, poljubi in kar veliko mesenosti. Navdušili so me domiselni in prispodob polni opisi sončnih vzhodov in zahodov ter noči, pa tudi posamezne žalitve so naravnost neverjetne in dah jemajoče.

Ampak, če vas zanima, od kod izvirajo – sicer mnogo bolj grobi, odrasli, vulgarni in brez dlake na jeziku; Janko in Metka, Zlatolaska, Mestni godci, Obuti maček, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka in še mnogi drugi, potem imate tule zbrane takorekoč vse. Basile je vplival in serviral številne zgodbe, ki so jih kasneje v olepšani in otrokom prijaznejši različici zapisovali Perrault, Calvino, brata Grimm in drugi zapisovalci ljudskih zgodb.

No, in če se Zgodba zgodb začne z nesrečno Zozo, sužnjo in Tadeom, se z njimi seveda tudi zaključi. Pravljično, in brez dlake na jeziku. Imenitna knjiga oz. zbirka pravljic, ki naj je nikakor ne berejo vaši otroci, vi pa boste zagotovo uživali.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Featured

Plima

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.   

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Zlom

Zlom

Drug del zanimive trilogije za mlajše (a zahtevnejše) bralce, ki v Izbrisu ponudi Veliko Britanijo dvajset let kasneje, povsem drugačno in podobno Ameriki, kot jo vidimo v Deklini zgodbi. Glavna junakinja je Kyla, izbrisano dekle, ki počasi sestavlja kosce svojega preteklega življenja …

Prvi del je pustil kar nekaj odprtih vprašanj – ali je bil Kylin spomin res izbrisan, saj njen levo ne dela več? Kaj se je zgodilo z Benom? Kakšna je vloga Kylinih staršev v novi državni ureditvi? Kdo je profesor Hatten oz. Nico, saj ju s Kylo očitno druži preteklost in kako je sploh lahko dobil službo, saj je očitno povezan z odporniškim oz. terorističnim gibanjem PVT oz. Osvobodimo VB? In seveda, kakšna je njena vloga?

Drug del na kar nekaj vprašanj odgovori, a obenem zastavi veliko (novih) vprašanj, Kyla se sooča z novimi morami oz. videnji, ki pa na njeno počutje ne vplivajo več tako usodno. Ključna bo šahovska figura – trdnjava in bralec se seveda sprašuje, kakšna bo vloga njene figure v tej zapleteni šahovski partiji. Poleg tega, da je spoznala, da je bila nekdaj Lucy Connor, jo Nico vrne v svet, ko je bila še Dežna … del Sov, odlično urjene najstniške teroristične enote. Tu je potem novi sosed Cameron, ki pride živet k stricu in teti, saj so mu očeta odpeljali zaredarji in vse zaredarsko prezira. Svojo vlogo igrata zaredarski agent Coulson in doktorica Lysander iz bolnišnice New London, ki je pravzaprav utemeljiteljica izbrisa, a obenem razdvojena in vse bolj etična in kaže vse bolj človeško plat. Ne gre pozabiti na Maca in Aidna ter kup obrazov, ki jih je Kyla (skoraj) pozabila – nasilnega Wayna Besta, v prvem delu nasilno odvedena Tori in pa Katran, še en spomin preteklih časov.

Vse se dogaja zelo hitro in vse bolj tvegano za Kylo. Skozi knjigo se ji sestavijo koščki, kdo je bila in zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je – kako je pri 10. letih izginila Lucy Connor, potem pri 14. postala Dežna, nenavaden eksperiment Nica in doktorja Craiga in naposled pri 16. z izbrisom še Kyla. Nico ima z njo velike načrte in se pri tem ne ozira na žrtve, kot se nikdar ni – njegov najvišji cilj je, da bi bila Kyla oz. Dežna njegovo orožje, ki ga usmerja in upravlja, ubije zaredarje in nove vladarje ter dokaže nesmiselnost oz. neuspešnost izbrisov – prikupna najstnica, ki živi na videz popolno življenje, je še vedno polna nasilja in zmožna ubijanja. Ampak Kyla se še enkrat več izkaže za težko vodljivo.

Njena vloga dvojne agentke, saj želijo, da dela za zaredarje kot tudi za teroriste, je obsojena na neuspeh. Sploh, ker so slike nočnih mor vse bolj jasne, pa tudi vloga posameznikov. Očeta, Nica, teroristov, zaredarjev, očeta in mame, doktor Lysander in ko spozna, da je ves čas le projekt, orodje oz. orožje v rokah mnogih, se dekle pogumno upre. A seveda je tudi upor lahko jalov in brezupen, če ne veš, komu lahko zaupaš ali še več – zaupaš napačnim.

Mnogi računi sicer ostajajo neporavnani in tretji, zadnji del bo zagotovo napet do zadnje strani. Na eni strani sta tu Nico in Tori, ki hrepenita po maščevanju. Na drugi strani je njen novi oče, ki ga Kyla razkrinka in ki zapusti družino, a je njegova vloga v zraku, zagotovo bo štrene konkretno mešal tudi Coulson … vse tesnejša je vez z doktor Lysander, pričakovanja od nje imata tudi Mac in Aidan, ki jo snubita v uporniške vode, zagotovo se bo morala spopasti še s kakšnim demonom preteklosti, morda celo doktorjem Craigom. In tu je seveda še Ben … 

Glede na to, da je naslov zadnjega dela Pretres … jaz se veselim branja, pa vi?

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Kontrabantarji

Kontrabantarji

Nov stripovski izdelek vsestranskega ustvarjalca Martina Ramoveša, temačen in resničen, pretresljiv in na nek način romantičen. Postavljen v čas rapalske meje, torej obdobje med obema svetovnima vojnama in obenem obdobje velike svetovne gospodarske krize, ko tudi slovenskemu prebivalstvu ni bilo z rožicami postlano. In se je bilo treba znajti …

Kontrabantarji so tako malce modernejša (in resničnejša) različica Martina Krpana – on je tihotapil sol, tu pa spremljamo usode ljudi, ki so čez rapalsko mejo iz Poljanske doline (ta je stalno prisoten motiv v vseh delih družine Ramoveš) tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in celo konje. Tihotapci, švercerji, ki so z ilegalnim zaslužkom včasih pokrili takšne in drugačne dolgove, nahranili lačna usta in morda uspeli kaj prihraniti za hude čase, ki jim tako ali tako ni bilo videti konca.

Rapalska meja je posledica Rapalske pogodbe in zloglasnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija tajno sklenila s silami antante in v zameno dobila še dodaten del tujega ozemlja – meja je potekala od današnje tromeje, prek Jalovca in Triglava, od Porezna do Blegoša, skozi lep del Poljanske doline, čez Hotedršico in Snežnika vse do hrvaške Reke in morja. Meja je bila seveda strogo varovana – na »naši« strani so bili to vojaški graničarji (predvsem Srbi), na italijanski pa pripadniki obmejne straže GAF ali »gafovci« z značilnimi alpinskimi uniformami s klobukom in peresom. Vedno nekje blizu, pa čeprav morda v senci so bili še oboroženi (in pogosto nemilostni) pripadniki prostovoljne milice državne varnosti ter financarji. »Kontrabant« oz. tihotapstvo se je kaznovalo z denarno kaznijo ali zaporom, pogosto pa tudi s smrtjo.

Scenarij tokratnega Ramovešega stripa sta napisala Janez in Martin Ramoveš, zakaj je temu tako, izveste na koncu. Pa tudi zanimivo razmišljanje in poistovetenje s tihotapljenjem glavnega avtorja, torej Martina Ramoveša, boste lahko prebrali. In se morda spomnili lastnih prigod švercanja »levisk«, »dirkalcev«, »makit«, »blekendekerjev«, kave, praškov, čokolad, »jollyjk«, mehčalcev, riža in še česa iz bližnjih nam držav. Pa trepetanja na meji, potnih dlani in preklinjanja …

Posebnega smisla, da bi zgodbo analiziral in pripovedoval, pravzaprav ni. Najbrž ena od mnogih (resničnih) zgodb, ki so se v tistem času odvijale. Preplet zgodb in usod s te in one strani, krhkih zavezništev in izdaj, spletk in ljubimkanj, nesrečnih potez in napačnih stav … tehnika risanja s tušem odlično sodi v to temačno vzdušje, ostre in izklesane obrazne poteze, ki pripovedujejo trpke in bridke zgodbe, ravno tako. Ramoveš se je še enkrat več izkazal kot odličen pripovedovalec in poustvarjalec zgodb in kar malo mi je žal, da ni še tega stripa opremil z ustrezno glasbeno opremo – poljanski western blues, poln hrepenenja, žalosti, obupa in suspenza. No, morda pa si boste glasbo med prebiranjem pričarali kar sami …

Rating: 4 out of 5.

Forum Ljubljana / Stripburger, 2021

Featured

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Večplastna slikanica poljske ustvarjalke Asie Olejarczyk o enem najskrivnostnejših bitij na svetu – jetiju, je veliko več kot. Slikanica, ki bo otrokom dala vedeti, kako pomembno je verjeti vase in odraslim, kako pomembno je verjeti v otroke in zakaj je pomembna pravilna komunikacija.

Pravljica se začne v šoli, ko se otroci učijo in pogovarjajo o Himalaji, skrivnostni, veličastni in za večino nedosegljivi gorski verigi, kjer naj bi živelo tudi nenavadno bitje – jeti. O jetiju že desetletja potekajo bolj ali manj divje razprave – obstaja ali ne, so za to dokazi, so ga res videli ali je šlo bolj za kakšno višinsko fatamorgano in tako v nedogled. Večina ne verjame v jetija, z izjemo enega fanta …

In ker verjame ta fant, se nekje v Himalaji vera v samega sebe vrne tudi – v jetija! In jeti se odloči fanta obiskat in se mu predstavit. Presenečenje in nejevera, slednja poskrbi, da jeti pač izgine. Ampak jeti, ki zna pripravit najbolj okusen kakav, je bel, mehek in puhast, se odlično objema, zabavno pleše in zna narisati glasbo, ob kateri je s takšnim užitkom plesal. Jeti, ki verjame vase, ker vanj verjame še nekdo drug. In fant, ki ne želi, da jeti kar tako izgine, se odloči svojega nenavadnega prijatelja predstavit še drugim – najprej mami, pa sošolcem in tako naprej. In ljudje začnejo v jetija verjet. Ker je vanj verjel fant in ker je vase začel verjet sam. Kako zelo preprosto, kajne?

In seveda se bo zdaj našla kopica tistih, ki bodo trdili, da jeti ne obstaja. Ker, če obstaja jeti, potem obstajajo tudi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, vilini, zmaji, škrati, palčki, izvenzemeljska bitja, bogovi in vsa druga bajeslovna in domišljijska bitja. Hm, morda pa obstajajo? Saj tudi dobroto je težko prijet, pa verjamemo vanjo, kajne?

Bistvo te knjige ni odpreti razpravo, ali jetiji obstajajo ali ne. Nekateri v njihov obstoj verjamejo, drugi ne. Bistvo te knjige, ki bo očarala mlajše in starejše bralce, je verjeti. Verjeti in zaupati v svoje lastnosti, sposobnosti, znanje, preprosto vase. Samo tako bodo vanje (in v nas) verjeli tudi drugi. Tako zelo preprosto.

Rating: 5 out of 5.

KUD Sodobnost, 2021

Featured

Batman: The Curse of White Knight

Batman: The Curse of White Knight

Zadnji strip o Batmanu? Dvomim, pa čeprav bi lahko bil. Sean Murphy je najbrž presegel samega sebe in še nadgradil zgodbo iz Batman: White Knight. Šel je do konca – z Batmanom, Gothamom, Jokerjem, Harley Quinn in razkritji.

Joker je nazaj za zapahi, Neo Joker in večina super kriminalcev v Arkhamu, Jim Gordon tudi po zaslugi nove superpolicijske enote, v kateri sta še vedno Batgirl in Nightwing, vzdržuje red in zakon v Gothamu, Batman pa … še vedno ni prepričan, ali naj izda svojo resnično identiteto in niti sanja se mu ne, da se bo kaj kmalu znašel pred največjo preizkušnjo.

Murphy, ki zaradi ločevanja vsebine od splošnega stripovskega okolja pod okriljem založbe DC, svoja dela označuje z oznako Murphyverse, je šel tokrat kopat daleč v zgodovino – v 17. stoletje, ko so še poseljevali Gotham in ko so, kot vedno, med prišleki vladala številna nesoglasja. Spoznamo kopico zanimivih likov – od družine Arkham, pa starega vampirja, ki pozna vse skrivnosti mesta in seveda do družine Wayne in pohlepnega Edmonda in potem je tu še red svetega Dumasa, starodavna templjarska loža s svojimi načrti in vodjo, Bakkarjem. Skozi zgodbo izvemo, da povezanost družine Wayne z netopirji ni od včeraj in da je tudi prvi Joker Gotham teroriziral že mnogo predtem.

Aktualni Joker, ki je za zapahi Arkhama, uspe še enkrat več zbežati in uresničevati načrt – uničiti Batmana. Znova v tisti blazni podobi, ko se zdi, noseča Harley Quinn da mu niti ne more pomagati in znova priklicati Jacka Napierja nazaj v realnost. Pomoč Joker poišče v podobi Jean-Paula Valleyja, bivšega vojaškega specialca s PTS-jem in rakom v zadnjem stadiju, ki je pravzaprav reinkarnacija Azraela, nadangela smrti, vihti ognjeni moč, bolj ali manj odgovarja prek svetopisemskih izrekov in naukov in je domala neuničljiv. Slednjega ne zanimajo toliko Joker in Batman, kot to, da želi dobiti tisto, kar mu je pripadalo oz. njegovi družini. Naj vam namignem, da vas čaka na koncu preobrat, ki se ga ne bi sramovali niti pisci najbolj napetih kriminalnih romanov.

Batman mora ne le plast za plastjo, skrivnost za skrivnostjo odkrivati svojo družinsko zgodovino, ampak se plast za plastjo lušči in razgalja on sam. Azrael ubije Jima Gordona in skoraj prelomi na pol Batgirl, katere identiteta je predtem razkrita, da gre za Gordonovo hči. Gothamska policija še vedno ni povsem prepričana, ali zaupati Batmanu in koliko od tistega, kar je govoril Napier, je res. Izkaže se, da ogromno!

V ospredje pa vse bolj stopa Harley Quinn oziroma Harleen Quinzel, saj je moč čutiti vse večjo privlačnost med njo in Batmanom oz. Bruceom Wayneom, hkrati jo nekaj močno vleče nazaj k Jokerju. Tisto, za kar sama meni, da bo pomagalo prebuditi ljubljenega Jacka Napierja, sta seveda dvojčka, ki ju nosi (novica, ki jo Joker pospremi z izjavo, da bo morala splaviti tistega, ki ga je spočela z Jackom), ampak ne gre vse po načrtu … vsekakor pa je ona tista, ki močno drži zgodbo in skrbi za ravnovesje.

Vse bolj se zdi, da Bruce Wayne o družinski zgodovini ve še najmanj, manj tudi od pokojnega Alfreda ter celo od pretkanega Jokerja, ki je znova korak pred njim. Koščki se počasi postavijo na svoje mesto, z razkritji in presenečenji, ki vam bodo dalo misliti, zaključni dvoboj med Azraelom in Batmanom pa je, z eno besedo – epski. Zaključek ravno tako.

In pa, vsaj v tej izdaji, še presenečenje – enkratna izdaja Von Freeze, ki ga je Murphy izjemoma ustvaril z drugim risarjem, sicer svojim vzornikom, ki je res močno vplival na njegov slog, Klausom Jansonom. Von Freeze se vsebinsko sicer navezuje na prvo zbirko, The White Knight in pripoveduje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med nemško in židovsko družino za čas druge svetovne vojne ter eksperimente, ki so jih Nemci izvajali na področju orožarskega razvoja. Vredno branja, seveda.

Batman presents: The White Knight je sicer ena najnovejših Batmanovih serij, znotraj katere je že izšla Batman: White Knight Presents – Harley Quinn, ki jo je Murphy ustvaril skupaj s svojo ženo. Zgodba se odvija dve leti po dogodkih te zbirke in se osredotočajo na Harley Quinn, mamo samohranilko z dvojčkoma, ki raziskuje serijo umorov v Gothamu. Murphy je sicer za letošnje leto že napovedal še peti cikel, Beyond the White Knight, ko bomo spoznali novega, maščevalnega Batmana, seveda pa tudi v Arkhamu zaprti Bruce Wayne ne bo stal križem rok.

Sean Murphy z Murphyverse vsekakor ustvarja novo vznemirljivo serijo, ki bo spremenila percepcijo dela in lika Batmana iz preteklosti in vam jo toplo priporočam, saj so zgodbe res izbrušene, liki pa tako večplastni in nepredvidljivi, da je obračanje sleherne strani eno samo pričakovanje.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2020

Featured

Kako ostati priseben v dobi delitev

Kako ostati priseben v času delitev

Elif Shafak ni bila ena tistih avtoric, katerih dela bi bral ali z nestrpnostjo pričakoval nove izdaje. Vse dokler nisem prebral njenega fantastičnega romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, s katerim me je prevzela.

Kako ostati priseben v dobi delitev ni roman, bolj zbirka razmišljanj, esejev, opazovanj in poglabljanj. V vse tisto, kar bi lahko z eno besedo označili kot stanje duha. In kot vemo, je stanje duha slabo in zdi se, da še slabša – covid-19 je zarezal v našo družbo in jo razklal mnogo bolj, kot je kdorkoli pričakoval in v trenutkih, ko zapisujem te vrstice, z enim očesom vsi spremljamo dogajanje v Ukrajini in se sprašujemo, ali se res začenja 3. svetovna vojna?

Kot v enem od poglavij lepo napiše avtorica – »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.«

V uvodnem sestavku se Shafak loti svojega življenja in položaja v svetu – od malih nog, otroštva, selitev, raznolikih spominov, ustvarjanja, spopadanja z različnimi (ne)vsakdanjostmi, stereotipnimi predsodki in seveda nenehnim bojem. Bojem, da bi se sama znašla v tem vse bolj nenavadnem svetu, kjer je kakršnokoli odstopanje ali izstopanje nemudoma obravnavano kot napačno in slabo. Navaja številne zanimive avtorje, filozofe, raziskovalce in znanstvenike, ki jo navdihujejo in ženejo naprej po poljih ustvarjanja in raziskovanja nečesa lepšega, boljšega …

V nadaljevanju in posameznih sklopov se loteva zanimivih tem. Razočaranje in izgubljenost tako govorita o splošnem razočaranju, ko bi vendarle morali živi v svetu, kjer bi bilo dovolj za vse, pa smo še vedno priče neenakosti in celo vse večji razslojenosti. Opravka imamo s kolektivnim  in verskim narcisizmom, vedno nevarnim nacionalizmom in kako imamo vedno težavo s tem, kaj je »naše« in kaj »njihovo« in ko te enkrat ne zanima več »njihovo«, tudi »naše« nima več prave vrednosti in pomena, saj obtičimo v – še ena dobro znana beseda – mehurčku, v katerem nam je prijetno in udobno, a nič več kot to. Sledi raziskovanje novih pomenov številnih dobro znanih besed, kot so eksil, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, svoboda, pravice, dolžnosti, človekova identiteta.

In morda še en citat: »Danes vere v to, da bo jutrišnji dan boljši od včerajšnjega, preprosto ni več.«

Tesnoba je še eden od pojmov, s katerim bi lahko opisalo trenutno stanje duha na svetu. Zaskrbljeni smo, spričo vseh kriz, ki se odvijajo in nas obdajajo, kako zelo nalezljiva je ta tesnoba, a po drugi strani nam ne bi smelo biti prepovedani govoriti ali pisati o njej. Tukaj je in z njo se je treba spopasti. Ampak, če je ne priznamo, ker »ne obstaja« – kaj potem? Potem imamo opravka z nečim, v kar tesnoba prej ali slej preide – jezo. Pa tudi jeza seveda ni slaba – sploh, če je utemeljena, konstruktivna in jo znamo pravilno izraziti. Jeza in njeno izražanje je tisto, kar pogosto požene spremembe, razvoj, (r)evolucijo. Individualno in kolektivno jezo je pač treba spremeniti v gonilno silo dobrega, a biti pri tem zelo previden, da ne postana ponavljajoča, nespravljiva, razdiralna, hromeča in nenazadnje uničujoča.

Apatičnost je tisto, česar smo dandanes deležni v preveliki meri. Toliko dela imamo z vsem ostalim, da pozabljamo na živost. Shafak apatičnost označi kot »bržkone najbolj pogubno čustveno stanje«. Kaj bomo, ko nam bo za vse vseeno? Ključno vprašanje, ki si ga ta z mnogimi nagradami ovenčana pisateljica in aktivistka zastavlja je, »kako ostati angažiran in obenem ohraniti razum?«.     

In krog sklenemo pri uvodnem citatu – zadnje poglavje nosi naslov Informacije, znanost, modrost. »Znanje zahteva branje. Knjige. Poglobljeno analiziranje. Preiskovalno novinarstvo. Potem je tu še modrost, ki povezuje um in srce, aktivira čustveno inteligenco, krepi empatijo. Za to potrebujemo zgodbe in pripovedovanje.« Najbrž še v nobenem svojem članku nisem uporabil toliko citatov, a je vsebina te sicer kratke knjige tako zelo polna, domišljena, preudarna in modra, da vam jo morda najlažje predstavim tudi skozi nekaj citatov. Pa to so zgolj drobci. Kako ostati priseben v dobi delitev je pač zbirka zapisov, ki odlično in predvsem zelo celovito slika čas in stanje duha danes in nam nakaže, kam in v kaj se utegne svet spremeniti, če se ne bomo spremenili mi in naš način razmišljanja. Začeti pa treba pri sebi, ne čakati na druge in predvsem ne prelagati na jutri. Mogoče je bilo že včeraj prepozno …

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2022

Featured

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko je nazaj, z njim pa seveda tudi takorekoč nič več Stephanie Edgely, ampak Valkira Vihar. Leto dni po koncu prve zgodbe se temne sile znova zbirajo, grozijo Dublinu in morda malce pretirano, ampak usoda je v rokah mrtvega detektiva in samotarske najstnice, ki se je komaj zavedla svojih čarobnih moči.

V prvem naslovnem delu smo spoznali oba glavna akterja, bili navdušeni nad duhovitimi in iskrivimi dialogi ter njunem imenitnem dopolnjevanju pri razreševanju ugank in premagovanju nasprotnikov. A kaj ko se zdi, da so v drugem delu nasprotniki še bolj pretkani, s kančkom več maščevalnosti in nepopustljivosti. Nenazadnje – ena prvih stvari, ki se jo odločijo storiti, je kar ugrabitev Valkire Vihar – nalogo dodelijo Lakoti Grehoslavu in ni najbolj uspešen..

No, glavni bo tokrat baron Maščevalski, vojni zločinec in eden treh Zlohotarjevih generalov, ki ima ob prekaljeno druščino nenavadnih pajdašev – Žarka Krvavca, specialistom za podzemne rove (in še kaj), vampirja Mraka in Jako Brzohopa, ki je sicer spreten in res hiter govorec, ampak se s Kostjo in Valkiro ne more kosati. Nosilna ideja in glavna grožnja je na prvi pogled nora ideja Maščevalskega in sicer obuditi Brezlike, predvsem vodjo zveriženega Zverižarja, ki je – pozor, pozor! – ukrojen iz kosov mračnih poganskih bogov.

A tudi Kostja in Valkira imata ob sebi zanimivo druščino – seveda Žalno Moder, vsestranskega gospoda Blaža, odlično maščevalko Tanito Mala, občasno se jim kot duh pridruži celo Gordon Edgely in postreže s kakšnim zanimivim ter uporabnim nasvetom ali namigom. Oh ja, naokrog se vozijo v čudovitem bentleyju, Valkira pa se je naučila metati ognjene krogle in živeti s svojo dvojnico, ki namesto nje hodi v šoli in živi njeno precej samotarsko, najstniško življenje.

Valkira mora nenazadnje reševati svet! Prav veliko se torej od prve knjige ni spremenilo – nemalokrat se boste ob hitrostrelskih dialogih od smeha držali za trebuh, drugič boste potrebovali nekaj časa, da boste razvozlali vse besedne igre in duhovitosti. Pregonov ne manjka, enako tudi zahrbtnih zased in nepričakovanih ter neprijetnih presenečenj, obračunov na najbolj nenavadnih mestih in krajih ter seveda še enkrat več neverjetnih besednih dvobojev. Najboljše bo, da se priveže in primete (z drugimi besedami: prepustite branju) in uživate v divji vožnji po vse bolj mračnih in s čudnimi uroki prepredenimi ulicami Dublina.

Seveda bi lahko napisal še veliko, veliko več in vam tako popolnoma pokvaril bralski užitek. Tako lahko zgolj napovem tretji del – Brezliki, čez mesec dni.

Rating: 5 out of 5.

MorfemPlus, 2020

Featured

Sam

Sam

Risoroman francoskega ustvarjalca Christopheja Chabouteja Sam velja za njegovo najboljše in najbolj dodelano delo. Težko je soditi, lahko pa priznam, da me je navdušil in da Sam ni njegovo zadnje delo, ki sem ga prebral.

Chaboute je med drugim ustvaril življenjepis serijskega morilca v risoromanu in adaptacijo romana Moby Dick. Njegov slog je sicer zelo preprost, na trenutke minimalističen, pa hkrati razkošen, nikakor pa ne gre v podrobnosti. S podobami stopnjuje pripoved, skozi slike približuje ali oddaljuje, ponavlja motive in bralca sili v razmišljanje in ustvarjanje neke lastne zgodbe.

Priznam, da me je navdušil že minimalističen zapis na ovitku, ki pravi takole: »To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja. Čista poezija.« Pričaka nas slovarski zapis oz. razlaga domišljije in nato krenemo na pot …

Morje, galebi, valovi, še več morje in naposled skale. Ograja, stopnice. Svetilnik. Kamenje se svetilniku približuje ladja Dalija z le dvema potnikoma – izkušenim in na pogled malce zoprnim mornarjem ter mladim vajencem. Odložita dve škatli in se odpeljeta. In potem izvemo – da v nedelujočem svetilniku prebiva en sam, samcat prebivalec. Že rodil se je tako grozno deformiran, da drugega sveta kot tega svetilnika ne pozna, saj sta ga starša želela zaščititi pred resničnimi grozotami sveta. Oče je ob smrti mornarja prosil, naj sinu vsak teden pripelje vse potrebno za življenje – hrano in ribiške pripomočke. Brez besed, brez vprašanj.

Samotar tako vsak dan lovi ribe. Dopoldan lovi, kasneje nekaj poje, popoldan lovi in zvečer se umakne v samoto svetilnika. In iz svetilnika je redno slišati zvok BUM!. Bralec se bo seveda vprašal, kaj se v svetilniku dogaja … in BUM! je zvok težkega slovarja, ki ga samotar vsak dan vrže na mizi in na odprti strani izbere naključno besedo. Ali je naključna ali ne, vsekakor ima v tistem trenutku svoj pomen in samotarju odpre vrata v razmišljanje in svet domišljije. Nekatere stvari, pojme, … si razlaga in razume po svoje, druge so najbrž neki spomini ali podobe iz podzavesti.

Lahko bi rekli, da življenje v svetilniku poteka spokojno, a vseeno prihaja do posameznih odklonov, ki nam prebivalca svetilnika kažejo v zelo zanimivi luči. Recimo, ko si za kosilo pripravi ribo in se zagleda v akvarij, v katerem plava njegova ribica, pa ji zastre pogled z odprto knjigo. Ali pa, ko do svetilnika prijadra sprt par in besni Kevin svojo izbranko pusti na stopnišču – kasneje pride ponjo, za njo pa ostane revija rumenega tiska, ki jo naš samotnež radovedno prebira, saj je nekaj povsem drugačnega od slovarja. Med lovljenjem rib občasno ujame tudi kaj drugega in predmete vestno spravlja na okenski polici. Med branjem o vilinih sebe v ogledalu vidi povsem običajnega, vsakdanjega, a kaj, ko se podoba hitro razblini.

In seveda, ko mu mladi mornar na škatli nekega dne pusti sporočilo, če bi morda želel še kaj poleg običajna in mu samotar odgovori – podobe sveta. Mladi mornar mimo vednosti starejšega kolega pripravi paket, poln razglednic z različnimi podobami sveta. Zavedanje, da obstaja zanimiv svet onkraj sten, hodnikov in stopnišča svetilnika, pa nekaj zanimivih pojmov iz slovarja, poskrbijo, da samotar sprejme nepričakovano odločitev …

Risoroman z bore malo besedila in zares širokim poljem razumevanja in dojemanja. Samota se nam tukaj slika v več podobah – ni le galeb tisti, ki je osamljen in seveda tudi ni samotar v svetilniku sam samcat. Vsak od nas je osamljen na svoj način. Izkušeni mornar, ujet v spone rutine. Mladi mornar, ki ima na plečih breme ječe. Ribica v majhnem akvariju. List na veji. Par na jadrnici, vsak s svojo zgodbo in njuno zgodbo, za katero se zdi, da ni skupna. Slovar kot edina knjiga. Zgodbe slavnih, ki jih lahko razbiramo iz naslovnice trač revije.

Samota, tišina. Hrup vetra, bučanje valov, glasno oglašanje galebov, dizelski ropot ladje. BUM! slovarja, ki pade na mizo. Tišina misli in hrup domišljije. Življenje, ki je samotno toliko, kot se sami odločimo, da bo.

Rating: 4 out of 5.

VigeVageKnjige, 2018

Featured

Vsi me kličejo Tona

Vsi me kličejo Tona

Avtobiografija Toneta Vogrinca, enega najpomembnejših in najzaslužnejših ljudi ne le v slovenskem smučanju, ampak tudi športu. Za nekoga, ki ima med najbolj živimi spomini na otroštvo stiroporastega Vučka in akcijo Podarim – dobim, seveda obvezno branje.

Pisati o Tonetu Vogrincu je nekaj, kar lahko stori Tone Vogrinec sam. In to je tudi storil, s pomočjo Marka Radmiloviča, bivših sopotnikov, prijateljev in seveda tudi s pomočjo statistike. Po aktivnih petdesetih letih v smučanju in štiridesetih v smučarskem »poslu« ter vsem, kar je doživel in preživel, spomin pač tu pa tam odpove. Pa še vedno – koliko enih zanimivih podatkov, anekdot in še česa se skriva na skoraj 500 straneh … podobno sem užival, ko sem bral Racevo biografijo, pa čeprav o povsem drugih stvareh in ljudeh. A ena stvar je obema glavnim akterjema v krvi – 101-odstotna predanost početju, iskrenost in prepričanje, da je treba iti včasih tudi »na glavo« ali pa »na nož«, kakor vam je ljubše. Tone Vogrinec je širokemu nasmehu in štajerskemu pregovorno veseljaškemu duhu znal veljati za ostrega, zoprnega, ampak – in to je pomembno, načelnega. Tudi sam priznava, da ni bil popoln, a se je vedno trudil maksimalno in to najprej za druge, šele potem zase.

V avtobiografiji opisuje svojo pot od rokometaša do smučarja, tenisača, nato smučarskega trenerja in kasneje vse drugo. Marsikaj, tudi naključja in pogosto sreča, so pripomogla k temu, da je začel postavljati na noge sistem, zaradi katerega smo v osemdesetih vsaj v bivši Jugoslaviji veljali za »smučarski narod«, potem v devetdesetih stiskali pesti za vražje Slovenke in brez katerega nenazadnje ne bi imeli Tine Maze, Ilke Štuhec, Žana Koširja in mnogih drugih uspešnih športnikov, s katerimi smo se, se še in se bomo veselili tudi v 21. stoletju.

Ni manjkalo veliko, pa bi na olimpijskih igrah nastopil celo kot tekmovalec, zato pa je bil v takšni ali drugačni vlogi na kar devetih olimpijskih igrah, o svetovnih prvenstvih, sploh pa tekmah svetovnega pokala ne gre izgubljati besed. Olimpijske igre v Sarajevu so bile uspešne in posebne tudi zaradi njega, pa tudi kultnih Pokala Vitranc in mariborske Zlate lisice najverjetneje brez njegove volje, truda in želje pomagati, ne bi bilo.

Tone Vogrinec je gradil in vzgajal. Gradil sistem, včasih prenaglo, nato z več potrpežljivosti. Sistem ski poola, ki mu ga mnogi še vedno očitajo kot sistem, v katerem je obogatel predvsem on sam, a v knjigi vse te očitke spretno in z razlagami zavrne. Ski pool je deloval, ker so ljudje verjeli vanj. Ljudje pa so vanj verjeli zato, ker je prinašal uspehe in iz neznane državice naredil smučarsko velesilo. Vanj so verjeli ljudje, ki so vsako soboto in nedeljo pred TV in radijskimi sprejemniki stiskali pesti, v osemdesetih kupovali in podpirali akcijo Podarim-dobim in vanj so verjeli ljudje v številnih podjetjih, ki so skrbeli, da so imeli kvalitetne pogoje za trening vsi – od tistih najmlajših do članske A-reprezentance. Knjiga se po eni strani lahko bere kot priročnik, kako preprosto je lahko vse skupaj, a hkrati opomnik, kako preprosto je bilo. Pa ni več, ker se je spremenil svet in spremenili so se ljudje. Sploh se je spremenil šport in seveda z njim tudi športniki. Tudi s tem se je celo kariero spopadal in soočal, gasil in reševal Tone Vogrinec. Prizna napake in zagovarja občasno togost. In treba mu je prikimati.

Pa že tedaj, v osemdesetih – čeprav se je slovenska oz. tedaj jugoslovanska smučarija začela vzpenjati že v drugi polovici sedemdesetih; so bili različni vplivi. Managerjev takrat še ni bilo, bili pa so posamezni starši, kakšen svetovalec in prišepetovalec, ni bilo družbenih omrežij, bili pa so ljudje s takšnimi ali drugačnimi povezavami, na srečo so se lahko izogibali politiki. Seveda so se znali posamezniki že takrat kititi s tujim perjem, a je bilo smučanje najbrž v Jugoslaviji res preveč slovensko, da bi kaj bolj zanimalo ali vznemirjalo oblasti v Beogradu.

Zanimivo je brati, kako je Vogrinec gradil in tkal svoj odnos s posameznimi tekmovalci in kasneje tekmovalkami, trenerji, funkcionarji, direktorji, drugimi športniki ali pa povsem običajnimi ljudmi, ki jim je zaradi nekega naravnega vzgiba pomagal. Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Boris Strel, Mateja Svet, Nataša Bokal, Grega Benedik, Jure Košir, vražje Slovenke – Urška Hrovat, Špela Pretnar, Katja Koren, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Špela Bračun, pa Mitja Kunc, Andrej Miklavc in še mnogi drugi vse tja do Tine Maze. Od stotink, odtrganih vezi, »pojahanih« količkov, neverjetnih borb in mojstrskih voženj, težkih porazov, nemoči, poškodb in žal tudi smrti pa seveda vse do medalj, naslovov, kristalnih globusov, olimpijskih medalj in vse do naslova olimpijske prvakinje. Elan, Tyrolia, Mizuno, Toper, Alpina, Subaru, Jaro Kalan, Janez Kocijančič, Janez Šmitek, Klemen Bergant, Vedran Pavlek in dinastija Kostelić, veliki Ingemar Stenmark, kaj je v Sarajevu počel John Denver, zakaj je našim olimpijcem svoj vikend posodil Vlade Divac, kje so našim smučarjem pele The Supremes in kje so si smučišče delili s ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kdaj je polil sok po Milanu Kučanu in kdaj po Borutu Pahorju ter kakšne so bile njune reakcije, ozadje številnih sedaj že zimzelenih stav, dva neuspešna zakona, kupovanje jadrnic, tihotapljenje marsičesa in še bi lahko našteval.

Izvemo za marsikateri prepir in nesoglasje, tudi za tistega, kako je Jure Franko protestno zapustil reprezentanco, še vedno pa ne vemo, kaj se je zgodilo okrog Mateje Svet, da se je pravzaprav še pred vrhuncem odločila prenehati smučati. Vogrinec je v knjigi sicer podal svoj pogled, neko ozadje in zakulisje, a da bi kdaj dopolnili ta košček sestavljanke, bo morala svojo plat najbrž povedati tudi Mateja Svet. A tega dne najbrž ne bomo dočakali.

Prepričan sem, da bi Američani po taki knjigi in o takem človeku, kot je Tone Vogrinec, posneli film. Vsi me kličejo Tona je pravzaprav zgodovina slovenskega smučanja – z lepimi in grdimi platmi, lesenimi, olimpijskimi medaljami, velikimi in malimi kristalnimi globusi, ločitvami, porokami, rojstvi in smrtmi. In če ste vsaj enkrat v življenju gledali (ali celo obiskali) kakšno smučarsko tekmo, stiskali pesti, si grizli nohte in vriskali ter kam zapisali »Pa imamo novo medaljo, bravo ta in ta.« (česar ne odobravam, saj medalj nimamo mi, ampak jih imajo oni – ki so dolga leta trenirali in se odrekali, bili pogosto poraženi itn.), potem morate to knjigo pač prebrati.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022

Featured

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Skupino Dubioza Kolektiv zagotovo poznate, saj gre za enega najbolj zabavnih, pronicljivih, socialno angažiranih in tudi izvirnih glasbenih skupin, ki že poldrugo desetletje navdušuje takorekoč po celem svetu.

Moja zgodba s skupino Dubioza Kolektiv ima že kar dolgo brado … bilo je tam nekje 2008. (ali morda leto dni kasneje), ko sem delal na MTV Adrii in smo pripravljali zanimiv regionalni (regija so bile države bivše Jugoslavije) natečaj New Sounds of Europe. Dubioza Kolektiv so takrat predstavljali Bosno in Hercegovino, njihovo matično državo, za seboj so imeli ploščo Dubnamite in v pripravi Firmo Ilegal in takrat sem jih prvič slišal v živo na koncertu v res skromno obiskanem zagrebškem klubu pozabljenega imena. Ne glede na vse nastopajoče mi je takrat postalo jasno, da gledam nekaj več – nekaj, kar bo izstopalo in ne bo utonilo v pozabo, tako kot mnoge skupine, ki so si z njimi takrat delile oder. Nisem se motil. Plošča za ploščo, stotine koncertov, menjave članov, nadgradnja glasbenega izraza, vse večja angažiranost v takorekoč vseh porah javnega življenja in Dubioza Kolektiv so postali velika mednarodna družina. Navduševali so tiste, ki niso razumeli njihovega jezika, a so čutili glasbo. Prepričali so tiste, ki jim takšna zvrst glasbe ni bila všeč, a je sporočilnost tako mo(go)čna, da je ni mogoče prezreti. Ne bom pozabil niti njihovega nastopa na Rock Otočcu v Ljubljani, ko smo doživljali redne izpade električnega toka in so le redke skupine nastop lahko speljale v skladu z željami in pričakovanji. Njih tudi to ni ustavilo. Igrali so na suho – akustične kitare, boben, saksofon in podpora občinstva. To so trenutki, ko se zaveš, da gledaš nekaj več. 

No, pa je prišel covid-19 in niz njihovih spletnih koncertov, ko so ob ponedeljkih redno povezovali ne le skupino, saj so člani takorekoč iz celotne regije, ampak občinstvo držav bivše Jugoslavije, Evrope in sveta. Zabavne predelave, presenetljivi in zanimivi gosti in le en dokaz več, da ima Dubioza Kolektiv, kot bi rekli kje drugje, »X faktor«. Pač znajo.

In ko sem na družbenih omrežjih zasledil, da so izdali strip – Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš, sem ga pač naročil. Če nas razveseljujejo z zastonj glasbo, se jim lahko oddolžim tako, da naročim njihov strip. Žal mi je le, da sem za poštnino (Pošti Slovenije) plačal več. Pohlep kapitala.

Za scenarij stripa sta poskrbela Branko Jakubović (DJ skupine) in Vedran Mujagić (basist), za ilustracije je poskrbel Filip Andronik (ne le ilustrator, ampak tudi stand-up komik). Torej spet v veliki meri, kot smo pri njih že vajeni, DIY izdelek. In seveda priložnost za kakšnega dodatnega ustvarjalca, da se predstavi, pa čeprav vam bo hitro jasno, da Filip v tej zgodbi ni novinec, saj je strip ustvarjen v slogu, ki krasi številne videe Dubioze. Mimogrede – Filip je zapisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, saj je v času vojne zbral kar 2000 kosovo embalaže humanitarne pomoči, ki jo je zbiral med vojno v obkoljenem Sarajevu.

Strip torej … zabave je, kaj naj rečem. Poln verzov njihovih pesmi, njihovih značilnih duhovitosti in prežet s potezami članov skupine (konkretno je na tapeti tudi naš Jernej Šavel). Člani skupine čas preživljajo v baru Apsurdistan in čakajo na boljše čase – ni koncertov, ni denarja, ni ničesar. Odločijo se prodati kombi in inštrumente, v zameno pa dobijo samo 5 gramov marihuane. No, ampak to ni navadna marihuana, saj iz semen zraste velikansko steblo, ki jih odpelje v Zion. Na vhodu jih pričaka Bong Marely in jim hitro razloži »pravila« brezskrbnega življenja, številne pokojne glasbenike, športnike in celo politike, ki so našli svoj prostor pod soncem ter jim pokaže skrivnost – čarobno kokoš. Zaplet, veliki koncert Dubioze Kolektiv in razplet pa naj ostanejo na straneh stripa. (ja, to je namig – kupite ga!).

Rating: 5 out of 5.

AI Tempo, 2021

Featured

Izbris

Izbris

Prvi del trilogije v štirih knjigah avtorice Tery Terry, ki ne mara brokolija, vas bo pritegnil že z naslovnico, s katere v vas zrejo prodorne zelene oči. Deklina zgodba je očitno naredila svoje, brexit in covid-19 sta pomagala in v prihodnje lahko pričakujemo še več tovrstnih, distopičnih romanov.

Morda najprej pojasnim zmeden zapis o trilogiji v štirih delih … zbirko Izbris sestavljajo tri knjige – Izbris, Zlom in Pretres, zgodba vseh treh se dogaja v ne tako daljni prihodnosti (okrog leta 2044), na voljo pa je še knjiga Usojeno, predzgodba, kjer bomo izvedeli, kako je sploh prišlo do nenavadnega zloma sveta. Zbirka je sicer bolj namenjena najstnikom (tudi glavni junaki so v najstniških letih), ampak prepričan sem, da jo bodo z veseljem prebrali tudi odrasli.

Velika Britanija okrog leta 2044 je namreč precej drugačne od Velike Britanije danes – na oblasti je Zakon in red, stroga politična organizacija, ki nadzira pravzaprav vse in drugače misleče kaj hitro odstrani – bodisi jim izbriše spomin ali pa jih ubije. V obdobju med 2020 in 2030 so mlajšim od 21. let prepovedali uporabo mobilnih telefonov, da bi preprečili organizacijo terorističnih napadov, s katerimi so predvsem mladi sporočali, da njihova država potrebuje spremembe. Velika Britanija je izstopila iz EU in zaprla meje. Mladi teroristi, ki se upirajo in ki jih ujamejo, jim izbrišejo spomin in jih vrnejo nazaj v »normalno« okolje – k novim družinam, s čipom v možganih in posebno zapestnico, imenovano levo, ki jih pravzaprav nadzoruje – meri njihovo počutje in možganom sporoča, kaj storiti  ob določenih ravneh. Za red in disciplino skrbijo zaredarji, stroga in nepopustljiva policija/vojska/kriminalisti/vohuni, ki ne poznajo milosti. Napačen stavek, pogled ali dotik so dovolj, da danes si in te jutri ni več.

Glavna junakinja, ki se znajde v svetu, ki je sicer poznan, a vseeno nov, je 16-letna Kyla Davis, ki jo po dolgem obdobju opazovanja v bolnišnici pošljejo k družini. Novi družini, seveda. Mamo in očeta mora sprejeti kot svoja prava starša, enako velja za sestro Amy (ki je podobno kot ona sama, izbrisana) in prilagajanje na novo življenje je težavno. Levo ves čas vibrira, prebuja se v groznih nočnih morah, kjer se ji odkrivajo koščki njenega prejšnjega življenja in se trudi vklopiti v šolo, kjer so ravno tako nadzorovani.

Kyla kmalu ugotovi, da zna odlično risati, pri čemer ji je nenavadno to, da ji je risanje z levo roko veliko bolj naravno kot z desno, pa čeprav je desničarka. Vsi nad izbrisanimi seveda niso navdušeni in nanje gledajo kot na nebodijihtreba, vladne vohune ali zgolj izmečke. Ena takšnih je tudi Phoebe West, s katero se Kyla ne razume najboljše, še več težav pa ima pri različnih profesorjih in svetovalcih ter celo pri starših, saj nikakor ne more priti do dna, komu je res mar zanjo in za koga je zgolj številka, še ena izbrisana. V veliko pomoč ji je Ben Nix, simpatičen fant, s katerim ju povezuje ljubezen do teka, sčasoma pa se med njima začnejo razvijati tudi druga, prepovedana čustva.

Počasi se začnejo stvari razpletati – Kyla začne odkrivati zgodovino svoje družine (mamina starša sta bila pomembna pri reformi države, oče je eden tistih, ki skrbi za brezhiben informacijski nadzor, izve za razlog sestrinega izbrisa), po zaslugi Amyjinega fanta Jazza spozna najprej uporniška Maca in potem še Aidna ter ugotovi svoje pravo ime – Lucy Connor. V mladem dekletu to seveda sproži poplavo novih vprašanj in dvomov, vmes izginjajo ljudje, na rednem pregledu v bolnišnici (tu ne gre spregledati zanimivega lika doktor Lysander) doživi in preživi teroristični napad, še vedno pa ne ve, zakaj je bila izbrisana. Ve pa, da vedo drugi, ki vedo tudi, kaj počne in da je nevarno radovedna. Aidan ji pove, da je mogoče levo odstraniti in da obstajajo posebne tabletke sreče, ki goljufajo levo. In tu se z eno usodno odločitvijo vse skupaj postavi na glavo …

Razpletati ali zapletati? Zaključek je zelo dinamičen in bo poskrbel za nova vprašanje ter predvsem za napeto branje naslednjih dveh delov. Kaj bo storila Kyla – se bo zlila z množico in se skrivaj upirala ali bo morda odšla k teroristom? Kakšna kazen jo utegne doleteti in kako bo na njeno življenje vplivala družina? Bo prišla resnici na dan in kako šokantna bo zanjo in za bralca, saj (vsaj zaenkrat) Kylo dojemamo kot pozitiven lik. Kylo na nek način lahko primerjamo z June iz Dekline zgodbe, njeno željo, bojem, upom in brezupom. Sprva nisem vedel, ali najprej prebrati še drugi dve knjigi ali se takoj lotiti predzgodbe, ki je opisana v knjigi Usojeno? Glede na to, da je najprej izšla trilogija in šele potem predzgodba, boste naslednji mesec lahko brali o drugem delu, knjigi Zlom. Vsekakor neprebrana ne bo ostala nobena.

Rating: 4 out of 5.

MorfemPlus, 2022

Featured

Luthor

Luthor

Prvi superjunak, s katerim sem v otroštvu stopil v stik, je bil seveda Superman. Povsem običajni novinar Clark Kent se je skrivaj preoblačil v Supermana in reševal svet. Včasih in če so bile to bolj risanke, predvsem pred različnimi nesrečami in (naravnimi) katastrofami, vsaj v tistih filmih iz osemdesetih pa mu je nasproti stal Lex Luthor (odigral ga je odlični Gene Hackman), ki je odkril tudi Supermanovo šibko točko – to ni bila le Lois Lane, ampak predvsem kriptonit.

Navdušenje nad Supermanom je z leti zamrlo, kot tudi za ostale superjunake, ki sem jih začel znova in na novo odkrivati v zadnjem obdobju. Superman je bil pač preveč površinski, običajen, celo človeški in na drugi strani ni imel res zanimivega in močnega nasprotnika. Batman z vso svojo temačnostjo in enigmatičnostjo, pa seveda Joker in kopica drugih zanimivih negativnih likov, kjer vsaj v stripovskih podobah izstopa predvsem Harley Quinn. Pa pustimo tu ob strani zanimive (superjunaške) stripe kot so The Boys, Watchmen, Swamp Thing in druge. Potem pa med brskanjem po stripovskih policah naletim na prodoren pogled in naslov Luthor. Ne, nisem potreboval dolgo … In tako kot smo imeli priložnost spoznati Gotham skozi Jokerjeve oči, sedaj lahko Metropolis in Supermana vidimo drugače – skozi oči Lexa Luthorja, vplivnega gospodarstvenika in filantropa, ki želi ustvariti boljši svet. A mu na tej poti stoji nasproti on – ne človek, niti ne pošast, ampak Superman.

Brian Azzarello je s pomočjo Leeja Bermeja ustvaril kompleksen in prepričljiv lik, ki nam mitskega Supermana pokaže v povsem drugačni luči, zlobni. Luthor v Metropolisu gradi veličastno stavbo, Science Spire kot poklon vsem dosežkom, preteklim in prihodnjim, ki jih je človeštvo doseglo, hkrati je jasno, da se zadaj skriva nekaj več. Uničenje Supermana, čeprav ni povsem jasno, kako. Preseneti povezava z Bruceom Wayneom oz. Batmanom in kup zanimivih stranskih likov – Luthorjev pribočnik Elias Orr, pedofil Winslow Schott oz. Toyman, ruski znanstvenik Sasha, pa seveda Luthorjeva tajnica Mona in nenazadnje Hope, Luthorjeva superjunakinja …

Luthor sestavi peklenski načrt, kako Supermana uničiti (Batmanu za uspešen boj npr. izroči kriptonit) ali ga vsaj očrniti. Science Spire kot neprofitabilna ustanova in čudovita ter zapeljiva, čeprav umetno in s pomočjo Waynea ustvarjenja superjunakinja Hope, ki jo ljudstvo Metropolisa hitro vzame za svojo in ki svojo vlogo jemlje zelo resno ter pravzaprav nadomesti Supermana. Ampak … stvari se zapletejo, ko pride do bombne eksplozije v vzgojno-varstvenem centru, kjer umrejo tako otroci kot odrasli. Krivec je Toyman in s spretno Luthorjevo manipulacijo ga Hope reši in (skoraj) kaznuje, saj ga tik pred gotovo smrtjo reši – seveda Superman. V zaključku nas čaka še spopad med Hope in Supermanom ter veličastni verbalni finale med Luthorjem in Supermanom.

Tisto, kar me je navdušilo, je seveda podobna povezava, kot jo imata Joker in Batman. Dva močna in večplastna lika, ki svet vodita in rešujeta po svoje, z vizijo izboljšanja. Luthorja spoznamo kot genialnega stratega, ki je za dosego cilja pripravljen na kocko postaviti vse (uničenje življenjskega projekta kot je Science Spire, smrt ljubljene Hope, …), a spozna, da je zgolj človek. Človek z upanjem. (ja, besednih iger ne gre prezreti) Superman to pač ni. In tako kot Joker ponavadi postreže s kopico modrosti in norosti, tudi Luthor ne zaostaja veliko z genialnostmi, ki jih niza eno za drugim. A ta nemoč tako (vse)mogočnega preseneti, prepriča in postavi Luthorja visoko na vrh odličnih negativcev. In nas še enkrat več prisili v razmislek, kako super so res superjunaki …

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2015

Featured

Po sledeh velikanov

Po sledeh veliknov

Pride trenutek, ko v roke dobiš knjigo, za katero zelo dobro veš, da bo bolj zanimala otroke. Ampak si radoveden in pogledaš, prelistaš. Spoznaš, kako neveden pravzaprav si. In kot je lepo napisano – dinozavre poznamo takorekoč vsi, saj so postali popkulturni fenomen, kaj pa se je zgodilo po njihovem izumrtju?

Avtorica knjige Maša P. Žmitek se je tega na prvi pogled preprostega izdelka po predgovoru sodeč lotila nadvse raziskovalno in resno. In ne samo, da je pripravila zanimiv izbor megafavne, ampak se je odločila predstavljene živali, velikane, še oživiti. Statične risbe posameznih živali s pomočjo predkinematografske tehnike ombro oživijo. Knjigi je priložena posebna mreža, ki poskrbi za »premikanje« slik. Na zelo preprost in osnoven, ampak ravno prav zgovoren način, da bo navdušil tudi otroke.

Kaj je torej megafavna – obseg živalske vrste oz. združba vrst, katerih telesna masa presega 45 kg. Obdobje, ki je pod drobnogledom, je kenozoik. Sesalci, ki so se v tem času hitro razvijali, saj je bila klima zanje zelo ugodna, temperature visoke, velikih sovražnikov pa ni bilo. Nekateri so prevladovali na kopnem, drugi v vodi, tretji pa so se specializirali za življenje v zraku. Okostja ali pa fosilne ostanke nekaterih od teh živali so našli celo pri nas.

Odlično je, da je pri vsaki živali primerjava s človekom in psom, napisano je, kdaj in kje so živeli ter kakšna je bila njihova velikost in teža, da si bodo predvsem mlajši bralci vse skupaj lažje predstavljali. Med predstavljenimi velikani boste seveda prepoznali dlakavega mamuta, morda še Stellerjevo morsko kravo (izumrla v 18. stoletju), vse ostale vam bodo najbrž neznanka oz. nekaj novega. Korifodon, ambulocet (ali hodeči kit), rodocetus (za katerega bi človek lahko potegnil kakšno vzporednico z delfinom, čeprav ima plavuti), basilozaver ali kraljevski kuščar (ki je lahko meril do 20 metrov in tehtal do 7 ton!), pa emboloterij (malo podoben nosorogu), paraceraterij (največji živeči rastlinojedi sesalec vseh časov, z višino do 8 metrov in enako dolžino ter težo vse do 15 ton!), prolibiterij (sorodnik starodavnih jelenov), nenavadni halikoterij (kot križanec med konjem, gorilo, zebro in medvedom), zanimivi deinoterij (s kratkim rilcem in oklom, ki je bil obrnjen navzdol), makrauhenia (ki čisto malo spominja na kamele), sivaterij (starodavni sorodnik žirafe s krznenimi rogovi in sodi med največje prežvekovalce vseh časov), odobenocetop (kombinacija kita in mroža), sorodnik lenivcev megaterij z zelo močnim repom, orjaški pasavec z močnim, buzdovanu podobnim bodičastim repom, smilodon (prednik tigra, ki je čeljust lahko razprl vse do 120 stopinj!), tilakoleo (lev vrečar!) in vombatu podoben diprotodon.

Priznajte, da se vam niti sanjalo ni, da je po dinozavrih živelo toliko zanimivih in tudi dominantnih sesalcev (dinozavri to seveda niso bili!), ki jih v neki sodobnejši obliki lahko vidimo in občudujemo še danes. Pohvaliti je treba tudi predgovor in spremno besedo, v kateri je jasno razloženo, kaj se je v bistvu dogajalo v teh pradavnih časih – vse od tistega zloglasnega meteorita do številnih podnebnih in zemeljskih sprememb deset in sto tisoče let kasneje. Zanimivo branje, ki bo navdušilo in presenetilo otroke, starše pa seveda dodatno izobrazilo.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Featured

Batman: White Knight

Batman: White Knight

Ne spomnim se več, kdo me je opozoril na dva stripa iz serije o Batmanu, ki jih je vredno oz. kar nujno prebrati. Kdorkoli že – hvala. White Knight Seana Murphyja je vsekakor eden tistih stripov, ki Gotham, Batmana, Jokerja in mnoge druge junake prikažejo v drugačni luči. Kot piše na zadnji strani – »The Joker goes sane!«.

Sean Murphy seveda ni neznano ime, saj ima za pasom kar nekaj stripov, ki jih ne gre spregledati – Teen Titans, Hellblazer, American Vampire in Punk Rock Jesus, ob tem je treba izpostaviti, da ne le piše, ampak tudi riše, kar da končnemu delu še večjo težo. Pečat izdaji je vsekakor dal tudi Matt Hollingsworth z barvanjem in ustvarjanjem vzdušja, ki mora v Gothamu seveda biti temačno, a je moral tokrat prepletati obe plati – svetlo in temno, tisto razdvojeno in še kakšen nepričakovan sunek se zgodi.

Zgodba? Joker ni več Joker, ampak postane tisti običajni, vsakdanji Jack Napier. Ustrezna doza tablet neznanega izvora poskrbi za ozdravljenje in prebujenje ter zavedanje, da je največja grožnja in nevarnost Gothama – Batman. Napier s pomočjo Harley Quinn (ki prav tako spet postane Harleen Quinzel) počasi prevzema oblast nad Gothamom, saj najprej izbojuje sodno bitko, postane ljudski junak prebivalcev Gothama, k sodelovanju pritegne vedno pozabljene prebivalce Backporta in naposled celo policijo z Jimom Gordonom na čelu. Beli vitez v bleščeči opravi filantropa in človekoljuba. A je ves čas prisotna zla slutnja …

Batman oz. Bruce Wayne sluti, da je zadaj nekaj več. Jokerjeva oz. Napierjeva človeška plat še bolj skrbi oz. spravi ob živce novo Harley Quinn oz. kot se kasneje poimenuje, Neo-Jokerja, ki okoli sebe zbere staro tolpo super-zločincev in jih upravlja s pomočjo misli in kartic Mad Hatterja (vsekakor še en zanimiv lik, ki sloni na Norem Klobučarju iz Alice v Čudežni deželi, ki ga bo vredno raziskat) ter želi iz Napierja znova »potegniti« svojo veliko ljubezen – Jokerja. In na tej poti ne izbira sredstev ter spotoma izbrska veliko skrivnost Gothama in družine Wayne.

Strip je poln prepletanja preteklih dogodkov – kako je Napier uspel spraviti Batmana v Arkham, prepričati Gotham s svojo novo podobo (še vedno je odličen, ne pa več tako nor, retorik), kaj se je zgodilo z Jasonom Toddom (Robinom), nenavadno in vsaj meni doslej neznan odnos med Batmanom in Harley Quinn ter veliko okostnjakov, ki padajo iz omar Jima Gordona in policije. Na drugi strani imamo aktualno dogajanje – Napier, ki vse težje ostaja to, kar pravi, da je in ne (spet) Joker in tisto nesluteno – da bi rešila Gotham, morata Joker in Batman združiti moči.

Poleg te zgodbe je vsekakor najmočnejša plat to raziskovanje in kopanje po preteklosti in sami sebi vseh glavnih akterjev ter njihovo spopadanje z vlogo, v kateri so se znašli in v kateri se v bistvu ne znajdejo najbolje. Batman, ki si mora priznati, da ni tako pozitiven lik in odrešitelj Gothama. Tu je seveda še njegov vse bolj intenziven odnos z Batgirl in Nightwingom, umirajočim Alfredom, ki pozna marsikatero (družinsko) skrivnost n tudi Jimom Gordonom ter seveda tudi Jokerjem. Jack Napier / Joker, ki spozna in prizna, kako pomemben je zanj v bistvu Batmana ter ga še enkrat več prevzame ljubezen do Harley Quinn. Vprašanje je seveda, do katere Harley Quinn. Tudi Harleen Quinzel / Harley Quinn se prikaže v pomembni, celo odločilni vlogi v celotni zgodbi …

Murphyju je vsekakor uspelo odlično zajeti in naslikati vsa ta zapletena razmerja in odnose ter pustiti marsikaj odprtega … nekaj se mi zdi, da bom kmalu posegel tudi po The Curse of White Knight in raziskoval dalje. Batman oz. Gotham kot tak se po vsakem prebranem stripu in novi zgodbi kažeta kot res kompleksno delo, da ne rečem celo najpopolnejša stripovska zgodba, kjer različni avtorji sicer občasno poskrbijo za kakšen ovinek ali nepričakovan zasuk, a jim tega ne gre očitati. Vsekakor pa je Batman: White Knight eden tistih stripov (o Batmanu), ki ga preprosto morate prebrati.

Rating: 5 out of 5.

DC Black Label, 2018

Featured

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja

Otroška jogijska pravljica piše na naslovnici, na zadnji strani pa lahko preberemo, da Boštjanu Gorencu – Pižami od vseh jogijskih položajev uspeva le počivalček. Nekaj drugačnega, zanimivega in privlačnega …

Avtorica, Anja Kralj Okorn je učiteljica joge in ker svojo ljubezen do joge deli tudi s hčerko Vito, je – kar starši z nekaj pisateljskega navdiha še kako dobro poznamo; dobila idejo, da bi pozitivne plati joge predstavila skozi pravljico. Če sem malo drzen, bi si upal celo trditi, da je tudi kakšna vsebinska posebnost v pravljici domislica najbrž navihane Vite?

Pravljica sama po sebi je preprosta – v Pravljični deželi živi prijazna pici-mici klopotača, ki od vsega na svetu najbolj obožuje palačinke. Tako zelo, da jo starša začneta klicati Kačalinka Čalapinka. Nekega dne se po počitku (posledica palačink in hladne vode z limono) Kačalinka Čalapinka odloči, da si bo poiskala prijatelje. Ampak ji ne gre najboljše! Ne glede na to, kako zelo ugajati in se približati krokodilu, zebri, želvi, zajčku in žirafi, jo živali bodisi podijo stran, se je bojijo ali pa z njo ne želijo imeti nobenega opravka.

In prijazna pici-mici klopotača ostane sama na govorečem drevesu in doživi razsvetljenje … zame osebno je najbolj pomembno sporočilo pravljice vsekakor to, kako težko je človek (ali pa kača) pomirjen sam s seboj, če je sam in obenem, če želi ugajati drugim in ob tem pozabi, kdo je on sam in da je prav to tisto, kar ga dela tako posebnega in drugačnega.

Seveda vam ne bom izdal konca te prikupne pravljice, vredno pa se je posvetiti tisti drugi, jogijski plati. Vsaka žival v knjigi je ponazorjena z določenim gibom oz. asano – želva, žirafa, umirjena, razigrana, žalostna in zadovoljna kača (umirjena in zadovoljna sta Pižamina počivalčka), krokodil, zebra, zajec in tudi modro drevo. Zadnja platnica knjiga namreč vsebuje poseben priročnik Pravljična joga, ki bo otrokom povedal kako, odraslim pa zakaj. Nikakor pa ne spreglejte bistvenega – recepta za Čalapinkine slastne palačinke, kot jih dela njena mami.

Zadnje strani knjige pa je avtorica namenila razlagi, zakaj je joga koristna – ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, tako psihično kot fizično. V teh stresnih časih je joga vsekakor ena tistih stvari, ki nam vsem pomagajo skozi naporen vsakdan, pri otrocih pa prebudi željo po kvalitetnem gibanju. In če imamo na eni strani gibanje, imamo na drugi strani ravno tako pomembno dihanje, ki nam pomaga umiriti se in ob tem še celo paleto čustev in občutenj, s katerimi se spoprijema Kačalinka Čalapinka – od žalosti, veselja, utrujenosti do razigranosti, radovednosti, kreativnosti in še česa. Tako boste med besedilom opazili tudi posamezna vprašanja, preko katerih boste z otroci navezali stik in imeli kakšno dodatno iztočnico za pogovor.   

Kačalinka Čalapinka išče prijatelja je vsekakor zanimiva pravljica, saj tudi zgolj skozi samo pripoved prinaša pomembno in pozitivno sporočilo. In tu je še dodatna, jogijska plat, ki bo otrokom zagotovo odprla obzorja in poskrbela, da se boste s svojimi najmlajšimi še tesneje povezali. Kačalinka Čalapinka je vsekakor prikupen lik (tudi po zaslugi ilustratorke Tamare Šenk), ki ima potencial za še kakšno nadaljevanje in takrat bi morda lahko avtorica razmišljala, da bi interaktivnost nadgradila še s kakšnimi QR kodami, da bi bralci lahko tudi videli pravilne izvedbe vaj oz. asan.

Rating: 4 out of 5.

Little Mandala, 2021

Featured

Kostja Veselko

Kostja Veselko

Kostja Veselko je mojo pozornost pritegnil pred skoraj desetletji, ko smo v slovenščino dobili prevod prvega dela te zanimive, stripovsko navdahnjene, fantazijsko-noir detektivske knjižne serije, ki je sicer namenjena mlajšim bralcem, a bo zabavala in pritegnila tudi starejše. In tako sem šel knjigo brat še enkrat …

Kostja Veselko v izvirniku irskega ustvarjalca Dereka Landyja nosi ime Skulduggery Pleasant in že sam koncept je zanimiv … najprej je bila trilogija, ki sta ji sledili še dve, torej skupno devet knjig. Julija 2016 je Landy potem številne privržence knjižne serije, ki so vsako nadaljevanje pričakovali več kot nestrpno, razveselil z novico, da piše nadaljevanje serije – še šest knjig. Petnajsta izide letos in šestnajsta … najbrž kmalu. V slovenščino imamo zaenkrat prevedenih prvih pet del. Glede na dobro razdelan vzporedni svet, v katerem se serija odvija, sta tempo pisanja in predvsem nepredvidljivost dogajanja, zavidanja in občudovanja vredna.  

Kdo je torej Kostja Veselko? Detektiv, čarovnik, bojevnik. Mrtev. Oziroma okostnjak. Oblečen elegantno, v dolgem dežnem plašču in s klobukom, ki skrivajo njegov videz. Vozi zanimiv avto in seveda ni viden kar vsem. In če boste ob opisu pomislili na klasične noir detektive, seveda niste daleč. Tisto, kar Kostjo postavi ob bok najbolj zanimivim likom tega žanra, so inteligenca, malce obešenjaški smisel za humor in zvrhana mera ironije. Pa vsekakor tudi to, da iz asa iz rokava potegne, ko je to najbolj potrebno in najmanj pričakovano. As je lahko starinski revolver iz nekih drugih časov ali pač ščepec čarovnije.

Bralcu bo seveda kaj hitro postalo jasno, da Kostja pravzaprav ni glavni junak. Ker še tako dober detektiv ob sebi potrebuje »femme fatale« in ker gre tukaj v prvi vrsti za mladostniško literaturo, je ta »femme fatale« nekoliko drugačna – samotarska, nenavadna in inteligentna najstnica Stephanie, ki ji stric Gordon Edgley, uspešen pisec kriminalk, ki umre v sumljivih okoliščinah, zapusti vse, kar ima. In vse pomeni tudi dostop do Kostje, to pa odpre neka nova vrata, prostore in povsem drugačen Dublin, kot ga Stephanie pozna …

Stephanie mora seveda najprej odkriti skrivnost grozljivih, srhljivih in temačnih kriminalk svojega strica, potem sprejeti dejstvo, da Kostja Veselko obstaja in je resničen, najti način, kako bo svoje novo poslanstvo skrivala pred starši in seveda – treba bo v boj. Ne več kot Stephanie, ampak kot Valkira Vihar. V boj s hudobnim in zares mogočnim črnim magom Hudomirjem Kačnikom ter njegovo vojsko Brezlikih, obenem se bosta naučila, da ne moreš zaupati niti tistim zaupanja vrednim in najbolj prepričljivim. Cilj prvega dela serije je priti do oz. rešiti Knjigo imen, v kateri je zapisano tretje, resnično ime in ki njenemu lastniku omogoča vladati svetu. Ali rečemo kar svetovom, saj Stephanie odkrije, da dogodki enega sveta vplivajo tudi na tistega drugega in obratno.

Avtomobilski pregoni, čaranje, strelski obračuni in brezizhodni lovi po knjižnicah, polena pod noge in noži v hrbet, učenje in odkrivanje čarovnih moči ter predvsem iskrivi in duhoviti dialogi. Tu je treba izpostaviti prevajalko Majo Novak, ki je s slovenjenjem likov opravila izjemno delo, obdržati je morala sočnost dialogov in kot se spomnim – je moralo iti vse v odobritev avtorju, ki je menda zelo zahteven in zaščitniški do svojih del. Resnično knjiga, ki jo je težko odložiti in ki je tudi tokrat zlepa nisem mogel odložiti iz rok in sem komaj čakal, da se lotim nadaljevanja … o drugem delu, ki nosi naslov Igra z ognjem, pa naslednji mesec.

Rating: 5 out of 5.

MorfemPlus, 2020