Češki roman, v katerem glavna akterja – oče in sin; vse bolj opotekajoče pohajata po praških ulicah, nikakor ne sodi v neko visoko umetnost, se boste pa med branjem zagotovo dobro zabavali.
Praga in dve senci, ena visoka in druga kratkonoga, z aktovko v roko in značilnim pokrivalom. Sin in oče. Honza Beneš, štiridesetletnik in lahko rečemo njegov (odtujeni), sedemdeset in nekaj letni oče. Bralec bo kaj hitro dobil občutek, da so tovrstna snidenja med njima bolj izjema kot pravilo in da med njima zeva ogromen prepad. Z vrčki piva in kozarčki brinjevca se ta prepad vsake toliko malo zoži ali vsaj ni tako globok, a slika se tudi proti koncu ne spremeni. Težko bi rekli, čeprav spet nekaj odlomkov je takšnih, da med njima vlada kakršnakoli ljubezen, že celo spoštovanje je bore malo. Kaj lahko bi vse skupaj spremljali tudi kot pivski večer dveh znancev, ki se celo večnost nista videla in si morata znova povedati vse stare štorije, obuditi spomine na pozabljene ljubezni in predvsem na mladost.
Vsak zase ve, v kakšnem odnosu je s svojimi starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji in znanci. Prepričan pa sem, da vsak od nas pozna tisti občutek, ko se z nekom dobiš in se pogovarjata drug mimo drugega. Tu pa tam se linija pogovora kje sreča, vaju morda odnese v preteklost, predrami kakšen spomin in potem se cikel ponovi. Morda imate v svojem življenju tudi koga, za katerega se vam zdi, da se je ustavil čas – obtičala sta nekje, ko vama je bilo obema prijetno in se vsakič nekako vrtita v tem časovnem okvirju, kot se izven njega ne bi zgodilo nič. Ne glede na to, koliko let je minilo. Ogromno je nekih priklicev, po nekaj vrčkih morda tudi starih zamer ali obžalovanj.
Vse to se bolj ali manj prepleta v romanu O starših in otrocih. Honza in njegov oče odnosa oče-sin nimata razčiščenega. In tako se akterja precej vrtita okrog tega – Honza se spominja življenja z mamo in njenim novim partnerjem, določenih trenutkov z očetom, pa sorodnikov in seveda se marsičesa spominja povsem drugače kot oče, ki je na marsikaj pozabil. Oziroma je prepričan, da si je njegov sin kakšno stvar gladko izmislil. Od pivnice do pivnice, do tistih najbolj zanikrnih in pozabljenih lokalov, se pogovarjata in v Honzi tu pa tam podivja tisti hudiček, ki bi očeta najraje nahrulil, da nima pojma, da ga nikoli ni bilo in da lahko kar odide k vragu. Pa tega ne stori! Posluša očetova nakladanja o ženskah, s katerimi je bil, modrovanja o letalih, nenavadne anekdote, izmenjujeta mnenja o različnih nenavadnih pijačah, ki sta jih zaužila, pa o nenavadnih hobijih sorodnikov ali prijateljev in tako v noč …
Izvedeli boste marsikaj o življenju v Zagrebu med drugo svetovno vojno, pa o ustaših in maršalu Titu, zares izstopajoče in drugačno je poglavje z naslovom Bajta, kjer se naš glavni junak spominja stare hiše, v kateri je kratek čas bival in ki mu je ponujala daleč največ nepredvidljivosti in zanimivega v življenju. Izvedeli boste tudi, zakaj se pokrivalu Honzinega očeta reče princ heinrich, v spominu pa vam utegne ostati tudi del o uživanju človeškega mesa.
Skladno z naslovom je to knjiga o starših in otrocih, njihovem različnem dojemanju in razumevanju sveta, obenem je to knjiga o pravzaprav ničemer. Najbrž se boste zamislili nad svojim življenjem in lastnimi odnosi in nemara celo pomislili, da kakšen tak pivski večer sploh ne bi bil napačen, ker si boste kljub megli (in slabi vesti) naslednjega dne najbrž vseeno malo zbistrili misli. Knjiga nam da vedeti, kako nenavadno in nepredvidljivo je človekovo življenje. Danes si, jutri te ni. In tako kot glavni junak, si boste najbrž zaželeli, da bi lahko spet kdaj objeli svojega očeta in mu povedali, da ga imate radi. Priznam, da tudi sam to storim premalokrat, predvsem manjkrat, kot bi si moj oče to zaslužil.
Ne čakajte na jutri in predvsem ne čakajte, da bo prepozno.
Goga, 2021
maticpise.com 