130 utripov na minuto

130 utripov na minuto je bila dolgo na mojem seznamu branja, saj se mi nikoli ni zdel pravi trenutek za branje. Potem sem nekega sončnega nedeljskega popoldneva doživel nepričakovan (in ne docela pojasnjen) izbruh moje najstniške hčerke in zvečer sem v roke vzel to knjigo …

Pi Maria Simonsen, dijakinja 1. b se, medtem, ko odhaja pred tablo, da bi predstavila nalogo pri angleškem jeziku, onesvesti. 130 utripov, ki jih je v minuti naštela, zagotovo nisi bili dober znak. Pristane v bolnišnici, kjer ugotovijo, da nima virusa ali bakterije, da je z njenim zdravjem vse v najlepšem redu in da krivec za izgubo zavesti tiči nekje drugje. Strah? Ali mogoče tesnoba? Trije tedni (prisilnega) počitka in veliko razmišljanja, seveda pa obiskovanje terapij, pogovori, veliko časa z mamo in povsem drugačen ritem življenja, kot ga je bila najstnica sicer vajena.

Ne bi mogel reči, da Pii v življenju kaj manjka – njen brat študira v ZDA, njen oče je zaradi dela v tujini veliko odsoten in tako je večino časa doma z mamo. Obiskuje šolo, ima dve najboljši prijateljici – Almo in Kat, doma ne trpi pomanjkanja, veliko časa seveda preživi na mobilnem telefonu, ampak – kaj je narobe z njo? Seveda se to sprašujejo vsi v njenem razredu, njena starša, zdravniki in nenazadnje sama Pi.

Pi začne med spoznavanjem same sebe in različnih sprožilcev, ki v njej sprožijo napade tesnobe, spoznavati tudi svoje sosede. Najprej skoraj vrstnico Vicky, z motnjo v razvoju (v maternici je dobila premalo kisika) in povsem drugačnim pogledom na svet, njeno mamo samohranilko Becky, ki ima za nameček nogo v mavcu in potem še ostarelo sosedo Gillian Brown, po rodu Britanko. A če bi imela sicer z vsem tem sicer težave, se tokrat z nepredvidljivim sooča veliko lažje kot pa z vsem tistim, česar je sicer vajena. Ključno je seveda odkriti vse tisto, kar pri njej sproža tesnoben odziv in pa obenem tudi tiste stvari, ki jo lahko pomirijo, kot npr. oblikovanje preprostih uhanov, kramljanje s sosedo (v angleščini) ali pa obiskovanje kluba z Vicky ter opazovanje drugih mladostnikov z različnimi razvojnimi ali duševnimi motnjami.

Vsako poglavje, mnoga so resnično kratka, je na vrhu strani označeno z zanimivo ikonico, ki ponazarja Pijino razpoloženje oz. stanje tesnobe. Lahko je oblačno, nevihtno, včasih zgolj deževno, vse več pa je tudi obdobij sonca. Pi se bo seveda morala vrniti v šolo in znova opravljati šolske obveznosti, soočiti se bo morala z mnogimi vprašanji, šepetanji in obrekovanji. V primeru, da se z vsem tem in še čim ne bo znala ustrezno soočit, bo srce znova podivjalo …

Knjiga 130 utripov na minuto bo vse, ne le mlade; opozorila na morebitne znake tesnobe ali povečanega strahu in dala vedeti, da se je o tem pomembno pogovarjati. Žal je res tako, da je tega med mladimi (pa ne le med njimi!) dandanes vedno več, pri nekaterih je celo modna muha in da tudi starši opozorilne znake pogosto razumemo narobe in ne vemo, kaj bi morali storiti. Vse prevečkrat, sploh v naši življenjski in delovni naglici, zgolj zamahnemo z roko in rečemo, da sami nismo in nimamo nič manj obveznosti, pa je z nami vse v najlepšem redu. Pa je res? Vprašati se je treba, ali poiskati strokovno pomoč, dvigniti roke in počakati, da mine ali kaj tretjega?

Knjiga vam jasnega in enoznačnega odgovora vam ne bo dala. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na današnji svet, ki je močno drugačen od tistega, v kakršnem smo živeli mi kot otroci, mladostniki … in če smo vzorce vzgoje prenesli od naših staršev (četudi so bili odlični in smo mi odrasli v samostojne odrasle osebe), moramo sami sebi priznati, da to ne zadošča več. Potem se nenadoma še mi znajdemo v ponorelem kolesju pritiskov, stresa in obveznosti, da tudi naše srce začne divjat … 130 in še več na minuto. Ne dovolite, da pride do tega.

Miš, 2022