Švedskega pisatelja Davida Lagercrantza zagotovo poznate kot izbranca, ki je nadaljeval Larssonovo trilogijo Milenium, Obscuritas pa je prvi del njegove lastne trilogije, ki se bo očitno vrtela okoli nenavadnega dua Vargas – Rekke.
Sam sem, verjeli ali ne, Lagercrantza spoznal po zaslugi biografije o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću, za moje pojme še vedno ene najbolj zanimivih in berljivih športnih biografij, iz njegovega prispevka k sagi Milenium sem prebral zgolj eno delo, ki pa je bilo dovolj, da me je avtor še dodatno prepričal. Tako sem imel glede Obscuritas visoka pričakovanja, občutki po prebranem pa so malce deljeni.
Prepričan sem, da ima tako izkušen avtor, kot je Lagercrantz celotno trilogijo »nastavljeno« in ve, kam bo zgodbo peljal, kar je meni osebno zelo zanimivo, saj vem, kako hitro se skozi proces pisanja začnejo zadeve (tako osebe kot neki dogodki) spreminjati in razvijati in me tovrstna definiranost bega. Pri Obscuritas se predvsem nisem mogel znebiti občutka, da morda avtor ne ve, koga bi potisnil v prvi plan – ali bo to policistka Micaela Vargas ali problematični (in obenem genialni) profesor Hans Rekke; kolikšno moč nameniti oblastem in kaj početi s številnimi stranskimi liki. Takšno »zmedenost« ponavadi zaznavam pri drugem delu kakšne trilogije, ko vse skupaj malo obvisi v zraku – uvod naj bi bil tisti magnet, zaradi katerega komaj čakaš nadaljevanja. In da ne bo pomote, Obscuritas ni slaba ali nezanimiva knjiga, a s takšnimi občutenji se ponavadi spopadam pri začetnikih v tem zahtevnem žanru, ne pa pri prekaljenih mojstrih.
Glavnina dogajanja je postavljena v švedsko prestolnico leta 2003 in 2004, a tisto glavno in bistveno se je zgodilo aprila 1997 v Kabulu, afganistanski prestolnici. V Stockholmu po nogometni tekmi do smrti pretepejo sodnika afganistanskih korenin, Jamala Kabirja, glavni razlog naj bi bilo slabo sojenje in predvsem to, da ni dosodil enajstmetrovke, ki bi odločila tekmo v korist druge ekipe. Ekipe, za katero je igral sin Giuseppeja Coste, človeka hitre jeze, ki pa zločina ne želi priznati oz. trdi, da je nedolžen. Policijska preiskava se znajde v slepi ulici in tako na pomoč pokličejo Hansa Rekkeja, nekdaj genialnega pianista, sedaj pa profesorja in mednarodno priznanega strokovnjaka za tehnike zasliševanja, ki živi popolno življenje. Oziroma se vsaj tako zdi.
Ves čas se zdi, da v ozadju tiči nekaj več – posamezniki v švedski oz. stockholmski policiji, ki vedo več, posamezniki na švedskem zunanjem ministrstvu (kjer med drugim štrene meša Rekkejev brat) in povsod prisotni »veliki brat« – Združene države Amerike. Seveda, če imamo nekoga iz Afganistana, potem bomo govorili tudi o terorizmu in tu mimo ZDA ne gre.
Toliko napisanega, pa še vedno nič o policistki Micaeli Vargas? Čisto običajna policistka, katere oče je v rodnem Čilu doživel in preživel Pinochetov udar in prevzem oblasti, en brat je narkoman in drugi – Lucas, očitno povezan z mafijo. Mama je bolj ali manj obupana, Micaelina najboljša prijateljica Vanessa pa lahkoživka, ki najraje od vsega uživa v življenju. Ampak prav Micaelino pogosto intuitivno razmišljanje je tisto, ki najprej pritegne samega Rekkeja in obenem »prestraši« določene ljudi, ki si očitno ne želijo, da bi bil Kabirjev umor res pojasnjen.
Dogajanje se nato preseli v leti 2004, ko Vargas po pivskem večeru prepreči Rekkejev samomor, ki se je v tem obdobju povsem izgubil in med akterjema se začne spletati vse tesnejša vez, ki je ves čas na meji tega, da prestopi oz. preplete profesionalno in osebno. Na dan prihajajo Rekkejevi demoni (ni jih malo!), nekaj drobtinic izvemo tudi o življenju in odraščanju Micaele Vargas, druži pa ju predvsem nenavaden in še vedno nerazrešen umor Jamala Kabirja. Raziskujeta, kopljeta, brskata, drezata in izzivata. Pot raziskovanja ju vodi v Moskvo, Koln, Kabul, sloviti in zloglasni zapor Abu Grajb, niti zapletenega klobčiča pa na koncu povežeta v skoraj Poirotevem slogu.
Ali ima Švedska težave s priseljenci? Očitno. Dolga leta je bila izredno odprta in sprejemajoča, sedaj plačujejo davek. Ali je mogoče, da imajo ZDA tolikšen vpliv tudi v tej skandinavski državi, za katero se zdi, da je precej daleč stran od vsega? Mogoče oz. najbrž, saj ne vem, v kateri svetovni državi ZDA nimajo svojega vpliva. Širjenje demokracije pač ni preprosto. Lagercrantz je v glavno vlogo negativcev postavil dva priseljenca – enega iz Afganistana in drugega iz Italije in kot bi hotel vse skupaj nekoliko ublažiti, je policistka čilenskega rodu, čeprav spet – oba brata sta na drugi strani zakona.
Sumim, da bomo v nadaljevanju izvedeli nekaj več o zgodovini obeh glavnih akterjev, predvsem o tem, kaj se je zgodilo z očetom Micaele Vargas (vemo, da je umrl v nenavadnih okoliščinah, v katere sta bila vključena oba brata) in več o njunih bratih, sploh Lucasu. V zraku je ostalo tudi, kaj se je v tem obdobju (ko se je začela preiskava Kabirjevega umora in potem v naslednjih mesecih, ko je preiskava zamrla oz. bila takorekoč pometena pod preprogo) dejansko dogajalo z Rekkejem, da je iz popolnosti padel v stanje popolnega obupa. Kot zanimiv stranski lik se ponuja tudi Rekkejeva hči Julia, podobno velja tudi za Rekkejevega brata Magnusa ter seveda Micaelino prijateljico Vanessa, predvidevam pa, da bodo sledili tudi številni pretresi v stockholmski policiji in ne bi me presenetilo, če se Micaela ne bi zapletla v razmerje z enim od sodelavcev. Ali pač Rekkejem? Zaključek knjige je tak, da nam postreže zaplet nadaljevanja, a sklepam, da bo avtor potem nekako sklenil krog in odgovoril na vsa vprašanja in dileme. Zanimivo in napeto branje, za katerega se zdi, da je bil avtor vsaj dva koraka naprej, bralcu pa marsikaj ne bo jasno.
Mladinska knjiga, 2023
maticpise.com 