Kje si, prelepi svet?

Pogovore s prijatelji Sally Rooney sem zgrešil, Normalne ljudi spoznal prek odlične TV-serije, na račun mlade irske avtorice pa sem slišal toliko deljenih mnenj, da sem si seveda moral izoblikovati svojega. In na nek način se mi zdi, da sem izbral odlično knjigo …

Kje si, prelepi svet? ima dve glavni junakinji – Alice in Eileen, vsaka na svojem polu, s svojo zgodbo, pričakovanji, željami in realnostjo ter ujeti v nenavadno prijateljsko razmerje. Prva je uspešna pisateljica, ki je zaslovela in obogatela s prvencem, nato doživela psihični zlom, se umaknila in trenutno koleba med pisanjem in popolnim umikom (sam bi temu rekel ustvarjalna kriza), a je dovolj bogata, da si lahko privošči takorekoč vse. Njena zvezda še vedno sije dovolj močno, da jo vabijo na različne dogodke po celem svetu, promocije, branja in podeljevanja nagrad. Eileen po drugi strani živi razmeroma monotono in osamljeno življenje, preživlja se s slabo plačanim delom za literarno revijo, poskuša pisati in objokuje razpadlo zvezo z Aidanom. In seveda – marsikaj tistega, kar ima prva, si želi druga in obratno.

In čeprav živita le nekaj ur vožnje narazen, večina njune komunikacije poteka prek pisem (elektronske pošte), kar pomeni, da imamo opravka s pisemskim romanom, v katerem pa ti dve, okoli trideset let stari ženski izmenjujeta poglede na marsikaj – od literature oz. umetnosti, življenja, vere, ljubezni, odnosa s starši, spolnosti, iskanja lastnega mesta v vesolju in nenazadnje o prijateljstvu.

In potem sta tu še stranska junaka – dva moška. Problematični in uporniški Felix, iz delavske družine, ki dela v skladišču in ga enako privlačita oba spola, Alice spozna na Tinderju in med njima se začne spletati nenavaden ljubi-sovraži ljubezenski odnos, kjer se zdi, da ves čas pravzaprav tekmujeta, kdo v tem odnosu je močnejši. In moram priznati, da si res želim, da bi zaradi Felixovih neverjetnih pevskih sposobnosti tudi to delo ekranizirali, saj me ti tradicionalni irski napevi vedno znova osupnejo. Simon po drugi strani, je Eileeinin prijatelj še iz mladostniških let, nekaj časa je celo živel in pomagal na kmetiji njenih staršev, sicer pa neke vrste sekretar v levičarski politični stranki, vedno pripravljen pomagat in poslušat. Zdi se, da sta z Eileen kot dva magneta, ki se močno privlačita, a je hkrati dovolj le sapica vetra, nerodno izrečen stavek, pola se obrneta in magneta se enako močno, kot sta se privlačila, sedaj odbijata. Ne znata si predstavljati življenja, da en drugemu ne bi bila prijatelja, a ju vse bolj prevzemajo tudi ljubezenska občutja in kaj storiti?

Za Alice in Felixa je prelomna njena službena pot v Rim, za Eileen in Simona poroka njene sestre Lole, za vse skupaj pa pravzaprav rojstnodnevna zabava Felixove prijateljice Danielle. Odličen prikaz valovanja čustev in odnosov ter res zapletene dinamike, vse skupaj pa je začinjeno z odličnimi dialogi oz. sporočilno in vsebinsko res močnimi pismi. Dokaz, da za zanimivo in berljivo knjigo ne potrebuješ poplave likov, da je zadeva lahko zanimiva – Rooneyjevi je to uspelo z zgolj štirimi, bralec pa preprosto ne ve, v katero smer bo zgodba zavila in je tudi na koncu seveda presenečen.

Ne morem se znebiti občutka, da je avtorica v oba glavna ženska lika preslikala sebe – ta večni razkol in željo med biti uspešen (in bogat), a obenem živeti recimo temu običajno življenje, brez pritiska prepoznavnosti in slave. In seveda, kako pomembno je, da imaš ob sebi sidro, ki te zmore v vseh viharjih varno obdržati na trdnih tleh, pa je ta oseba hkrati tudi veter, ki v tvoja jadra ravno pravi čas vnese tisto potrebno mero samozavesti in vere v lastne sposobnosti.

Nekaj malega težav sem imel s samim načinom podajanja zgodbe – dopisovanje Alice in Eileen je polno in bogato, zelo dolgo, včasih z neskončno dolgimi stavki in zdi se, kot da je napisano »iz prve«. Po drugi strani je dogajanje, ki ga avtorica ponavadi opiše v poglavju pred pisemsko izmenjavo, nekaj povsem drugačnega. Kratki in odsekani stavki, kot bi bral opombe v kakšnem scenariju ali dramskem besedilu, pisano v tretji osebi, s skoraj nepomembnimi podrobnostmi in ponavadi kakšnim zelo poetičnim zaključkom. Dva zelo različna sloga, ki pa se zanimivo prepletata in tvorita razgiban, čeprav razmeroma počasen pripovedni tok.

Morda lahko rečem, da sem po vsebinski plati za dela Sally Rooney malce prestar, čeprav v tej fazi življenja še kako dobro čutim te razkole, ki jih doživljajo (nekoliko mlajši) junaki. Po drugi strani me Irska – kot dežela, avtorji, tradicija, glasbeniki; močno privlači in se – kot tudi mnoge druge; trudim vse to sprejemati odprtega duha. Kot nekoga, ki piše, me kombinacije pripovednih slogov in sposobnost povezovanja zgodbe seveda »tehnično« zelo privlači, zato sem v branju knjige Kje si, prelepi svet? užival na več ravneh. Avtorica vsekakor obvlada jezik in zgradbo zgodb in tako me ne preseneča (več), da je za svoja dela prejela oz. bila nominirana za številne nagrade in da velja za glas generacije, prepričan pa sem, da bo vplivala na številne (mlajše) avtorje, ki ji bodo želeli slediti.  

Sanje, 2022