Edini roman po kratkih zgodbah in Cthulhujevem mitosu znanega ameriškega avtorja H. P. Lovecrafta, ki je ustvarjal v začetku 20. stoletja in vplival na mnoge sodobne pisce, je branje, ki vam ga toplo odsvetujem v večernih urah.
Primer Charlesa Dexterja Warda je izredno naporno branje, sem pa zelo vesel, da smo ta Lovecraftov roman dobili tudi v odličnem slovenskem prevodu Jerneja Županiča. Osebno sem začel Lovecrafta odkrivati po zaslugi pesmi The Call of Ktulu, izredno pripovedne instrumentalne mojstrovine skupine Metallica, ki jo je navdahnila njegova kratka zgodba The Call of Cthulhu. Dejstvo je, da me Lovecraftova sposobnost ustvarjanja neverjetnih fantazijskih svetov in v to vpetega pripovedovanja grozljivih, mističnih, srhljivih in izvenzemeljskih zgodb zares navdušuje. In ko se človek na neki točki zave, da je zares zgolj neznaten drobec v ogromnem prostoru okoli nas, se mu vse skupaj zdi nekako bolj smiselno. Tudi zato me je toliko bolj presenetil prevod, saj gre za več kot 100 let staro delo, pisano na nekoliko arhaičen način, ki v zgodbi sega vse do 17. stoletja, ko je bil jezik spet popolnoma drugačen, pa se je prevajalec (vsaj po mojem mnenju) zelo držal starinskega jezika.
Vsekakor priporočam tudi zanimiv dodatek Igorja Harba, Kako brati Lovecrafta danes, v katerem se seveda dotakne tiste pri Lovecraftu najbolj sporne značilnosti – rasizma, s katerim so tako ali drugače prežeta njegova dela. Prosim, ne berite ga, ker je bil rasist (čeprav ni bil edini), ampak ker je tako neverjetno dober, no, odličen, pripovedovalec in snovalec. Lovecraftov rasizem je vsekakor pogojen tako z vzgojo kot tudi časom, v katerem je odraščal in ustvarjal, kar ga seveda ne opravičuje, ga pa (deloma) pojasnjuje.
Primer Charlesa Dexterja Warda je zares kompleksno delo, do prve polovice sicer morda (pa ta morda res vzemite zelo pogojno) celo dolgočasno in ponavljajoče, ko nam glavni pripovedovalec zgodbe, zdravnik Marinus Willett najprej odstre mnoge tančice, ki so pripeljale do tega, da je Charles Dexter Ward začel »blazneti« in tako najprej spoznamo lik in delo Josepha Curwena, Wardovega daljnega prednika, ki se je ukvarjal z okultnim in s svojim delom oz. zapuščino navdušil tudi Warda. Šele na točki, ko glavni lik postane glavni lik, torej Charles Dexter Ward, branje postane ZARES napeto in tudi neodložljivo. Vse skupaj se sicer ponuja kot zelo drugačna detektivka in prepričan sem, da boste konce zgodbe hitro povezali skupaj, pa vas še vedno čaka presenečenje ali dve oz. boste na koncu predvsem v pričakovanju, kaj se bo ŠE zgodilo.
Zloglasni čarovniški procesi v Salemu, pa Lovecraftu tako ljubo (in domače) mesto Providence, lik Yog-Sothoth, fiktivna knjiga Necronomicon, pa Piere Borrel oz. kot je naveden v knjigi – Borellus (resnični francoski kemik, alkimist in tudi nekromant iz 17. stoletja), alkimizem, okultizem, zaklinjanje, klicanje zla in še mnogo hujšega od zla, vampirji, nenavadna bitja, ki jih je nemogoče ubesediti (pa vam domišljija kljub vsemu ne bo dala miru), čuden jezik in uroki, starodavna mističnost in občutenja, zaradi katerih boste šli morda kdaj že zgolj zaradi boljšega občutka spat še pri dnevni svetlobi. In ne, ne šalim se! Vajen sem marsičesa, pa sem šele nekaj dni kasneje prišel do spoznanja, da me je v snu in sanjah preganjalo marsikaj, kar je pravzaprav navdahnila pričujoča knjiga. Priklicala na plano in mnogo bolje sem razumel stiske in bitke zdravnika Willetta, ki se je soočal s silno grozo in bil tudi sam vsaj z eno nogo na oni strani.
Seveda se nisem mogel znebiti občutka, da je Lovecraft sam navdih črpal pri Poeju, bržkone Stokerju (precej se omenja dvorec v romunski Transilvaniji) in mogoče tudi Wildeu (Curwenov portret in dolgo ohranjanje videza), nikakor pa ne morem več prezreti dejstva, kako zelo je vplival tako na ustvarjalce resnične filmske groze (kultni Alien je vsekakor »hommage« Cthulhuju) in tudi na pisce, ki tako spretno tvorijo samosvoje, zanimive in nepredvidljive fantazijske svetove – od Tolkiena, Le Guinove, Martina, Rothfussa, Bardugove in še bi lahko našteval.
Primer Charlesa Dexterja Warda bo od vas zahteval kar nekaj zbranosti, časa in predvsem osredotočenosti. Nikakor ne gre za lahkotno branje, ki bi ga vzeli s seboj na plažo ali knjigo, ki bi jo brali »malo za zraven« – posrkala vas bo in si mogoče vzela delček vaše duše. Vsekakor pa knjiga, ki vam bo ostala v spominu in ki vas utegne pritegniti k nadaljnjemu raziskovanju Lovecraftovih del oz. Cthulhujevega mitosa.
LUD Literatura, 2023
maticpise.com 