Zakaj Mračni labirinti?

8. februarja, na slovenski kulturni praznik, izide moja nova knjiga, zbirka kratkih zgodb z naslovom Mračni labirinti. In ne, nisem padel na glavo, da bom pisal slavospeve lastnemu delu (na katerega sem sicer neizmerno ponosen), ampak da v enem takem »piši iz prve« zapisu povem nekaj več o sami knjigi.

V Mračnih labirintih je 15 kratkih (na mojo srečo dolžina ni definirana) zgodb, za katere najlažje rečem, da predstavljajo, povzemajo in utelešajo četrt stoletja mojega življenja – od srednje šole in vse do danes. In kakorkoli so vse zgodbe moje, je v njih ogromno fikcije in umetniške svobode. Kar v praksi pomeni – in podobno je recimo tudi, ko pišem pravljice oz. zgodbe za otroke – da nekaj sanjam, slišim stavek, imam preblisk, se izgubim v mislih ali pa razvijem dogodek oz. občutenje, ki se mi je dejansko zgodilo, v neko zgodbo.

Pred dnevi, ko sem pisal nekaj povsem drugega in drugačnega in sem potem sodelavcem razlagal, kako sem se na neki točki zataknil in je bil potreben le en dober sprehod, da se mi je cela zgodba »sestavila«, so me samo čudno gledali. Ampak tudi pri Mračnih labirintih oz. posameznih zgodbah je bilo tako.

Šest zgodb je bilo nekdaj združenih v eni, naslovljeni Popotovanje – Iskanje svetu izgubljenega, a sem skozi leta ugotovil, da ne tvorijo več take celote, kot sem mislil, da jo. V knjigi jih boste našli v parih in najbrž hitro videli, katere sodijo skupaj. Z njimi se je vse skupaj pravzaprav začelo, s prizorom stopnišča, sceno v zaporu in tako naprej.

Parada norcev je recimo zgodba, ki sega v obdobje konec 20. stoletja (kako smešno to zveni!), pa so bili prvi odzivi »A to si pa med covidom napisal?«. Ne, kar zgolj odraža žalostno stanje duha in kulture, za katero je pač vedno težko, ne glede na obdobje in oblast.

Z mračnih ulic, ki je v Mračnih labirintih osrednja (kratka) zgodba, je nastala kot stranska zgodba enega hudo dolgega romana (no, trilogije), ki sem jo začel pisati v študentskih letih, po napisanem prvem delu doživel sesutje računalnika in izgubo tretjine zapisanega drugega dela, kar je sicer povsem druga zgodba. New Orleans, vudu …

In potem Prerokba … Mračni labirinti so bili zloženi, postavljeni in nastavljeni, pa sem imel občutek, da nekaj manjka. Manjkala je Prerokba. Od mnogih poklonov, ki se (ne)očitno skrivajo v zgodbah in se jim (mogoče) posvetim kasneje, je ta najbolj očiten. Lovecraft in njegov vsemogočni Cthulhujev mitos. Začelo se je, kot pišem v enem delu, z iskrico, se spremenilo v plamenček in nato ogenj, dobesedno so se mi prikazovali prizori in nenavadni zapisi. Trajalo je več kot leto dni, da sem zložil koščke in po pisanju posameznih odlomkov sem bil podobno utrujen kot bi prehodil konkreten pohod ali pretekel (vsaj) polmaraton. Če se bo kdo spraševal – ta je najbolj aktualna in zadnja ter v veliki meri odraža moje videnje sveta danes. Videnje, občutenje, predvidevanje …

In na koncu sem vedel, da je to to in da sem sedaj pa res končal. No, pravzaprav ne. Zgodbe sem pošiljal v branje, založbam in urednikom, piscem, knjižnim blogerjem in naključnim bralcem. Vse to se je dogajalo v različnih fazah, dobival sem odzive (ali pa ne), zavrnitve, veliko začudenih vprašanj, na tej poti sem marsikoga tudi »izgubil«. In ko bo knjiga izšla ter jo bodo ljudje začeli brati, bom najbrž še koga. Ampak to sem jaz, Mračni labirinti so del mene, del mojega življenja.

Sploh ne vem, koliko različic je bilo – vrstni red, zgradba, naslov, podnaslov … mislim, da je bila ena od prvih različic naslovljena z Mračne blodnje in tavanja po hodnikih izgubljenega. Kar nekaj zgodb sem izločil, mnoge sem dodelal, razbil, spoznal, da ne sodijo poleg ostalih, nekatere sem celo prerastel ali pa sam nisem več vedel, kaj sem želel z njimi sporočit. Bistvo mojega pisanja ostaja – napiši knjigo, kakršno si želiš sam prebrati. In prav neverjetno je, po vseh teh branjih, se me še vedno poloti vznemirjenje, ko iz tega ali onega razloga prebiram zgodbe v Mračnih labirintih. Sem pa hudo radoveden, kakšna bodo mnenja bralcev …

Lahko vam zaupam enega in sicer ga je prispeval Esad Babačić, nagrajeni in čislani pisec, mojster jezika, ki ga neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Takole mi je zapisal (ta zapis boste sicer našli tudi na ovitku knjige): »Kaj sploh mi še ostane, razen zadevanja s knjigami? Malo, zelo malo. S tvojo se zadevam kot najstnik, ki je odkril boga za platnicami. Moja težava je sicer, da sem prehitro zadovoljen in me še hitreje spusti, zato se najbrž tako manično oklepam določenih knjig, jih rešujem pred pozabo. Sem že odvisen? Ne vem. Včasih samo berem bolj počasi, da ne ugasnem pred spoznanjem. Tebe tudi. Beseda je luč.«

Mračni labirinti niso branje za mimogrede. Mnoge bodo pretresli, osupnili, presenetili, šokirali … predvsem upam, da bodo dali ljudem misliti. Kdo so, kje so. Pa tudi kdo in kaj sem jaz. Jaz sem vesel in ponosen, da sem to zgodbo zaključil, saj sem prepričan, da sem zaključil določeno poglavje v knjigi življenja. In grem sedaj lahko naprej …

Krog je sklenjen.  

P. S.: Mimo tega ne bo šlo. Mračnih labirintov ne bi bilo brez mnogih ljudi in boljše, da ne grem naštevat vseh tistih, ki so me navdihovali, stali ob strani ali mi obrnili hrbet … Pa bom toliko drzen, da bom naštel tistih nekaj, brez katerih ne bi bilo mene, mojih zgodb … Hvala staršema, da sta mi ne glede na vse stala ob strani in me spodbujala. Hvala Klemnu, ki je v meni vsakič znova zanetil iskrico in me s svojimi redkimi deli podžgal, da sem ga želel prekositi. Ne bo se strinjal, ampak menim, da mu še nisem prišel blizu. Hvala Heleni, ki mi je celoten del popotovanja skozi mračne labirinte stala ob strani, bila moja luč ter tudi najtemnejša senca. Hvala Tarasu, Viti in Adamu, na katere sem ne glede na vse neizmerno ponosen in so vsekakor največje in najlepše, kar sem v življenju dosegel in ustvaril. Upam, da bodo nekega dne tudi oni ponosni name.

Ne morem se zahvaliti profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz osnovne šole – če bi poslušal njiju, ne bi več pisal, če pa že, mojega pisanja ne bo nihče nikoli bral. Toliko bolj sem lahko hvaležen profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz moje srednje šole – profesoricama Mojci Jerala in Heleni Seliškar. Obe sta znali biti kritični, iskreni, objektivni in konstruktivni, predvsem pa sta me spodbujali, da sem pisal in se razvijal. Pa hvala srednješolskemu razredniku, profesorju Jožetu Humljanu, da je spregledal marsikatero neumnost, ki sem jo naredil, pa profesoricama Vugrinec in Vreček, ker sta mi širili obzorja.

In tukaj bi sedaj lahko sledil del, v katerem bi se zahvalil vsem, ki so name vplivali. Omenjam zgolj nekaj najpomembnejših. Jack London, Herman Hesse in njegov Stepni volk, Charles Baudelaire in Rože zla, Miltonov Izgubljeni raj pa Dantejeva Božanska komedija, svetovi H.P.-ja Lovecrafta. Domišljija Jimija Hendrixa, poezija Jima Morrisona, prostrani glasbeni svetovi Led Zeppelin, glasbena čarovnija imenovana Gov’t Mule, zgodbe Đorđa Balaševića, pripovedna lahkotnost Zorana Predina in neverjetna človečnost Vlada Kreslina, svetla temačnost Johnnyja Casha, skupini Hiša in Res Nullius. In seveda tisti, ki mi »stojijo« ob strani že dobrih trideset let – Metallica. Drobce vseh naštetih in mnogih drugih boste našli v Mračnih labirintih.

Hvala Nataši Sedminek, Samu Vadnovu in založbi Buča, da so šli v to drzno potezo izdaje Mračnih labirintov. Iskrena hvala za zaupanje. Hvala tudi Tini Intihar Zajec za lekturo in korekture. Imam se za pismenega in mnogi me pogosto prosijo za manjše »lektorske« popravke, pa potem vidim, da strokovnjakom in profesionalcem ne sežem do kolen. Ničkolikokrat sem se prijel za glavo, ko sem gledal in potrjeval Tinine popravke in predloge. Žiga Valetič je opravil odlično delo – šel povsem izven okvirjev mojih želja in idej ter ustvaril naslovnico in (s pomočjo umetne inteligence) naslovne ilustracije za posamezne zgodbe, s čimer se lahko poistovetim in to storim s ponosom. Nenazadnje seveda hvala Esadu Babačiću za nekajvrstični zapis, ob katerem se mi je naježila koža in ki me je navdal s ponosom.

Nazadnje pa hvala tebi, draga bralka, dragi bralec, ki boš vstopil v Mračne labirinte.