Picerist

Roman Dušana Merca je zajetno, zapleteno branje, ki vas bo spomnilo na pajčevino, ki jo tak rad omenja naslovni junak. Spletno prepleteno, na trenutke mogoče kaotično, a zelo urejeno …

Uvod bi pravzaprav lahko bil zaključek. Dušana Merca bolj kot avtorja in pisatelja poznam kot medijsko osebnost ki je znal marsikdaj javno pograjati naš šolski sistem ter na glas povedati kakšno mnenje, ki mnogim ni bilo všeč. In čeprav ima za seboj že dvajset knjig, se z njim kot pisateljem srečujem prvič. Picerist z zanimivo naslovnico pritegne, z obsegom zna marsikoga odbiti, pa tudi med prebiranjem sem se pogosto počutil kot tista uboga muha, ki se zaplete v pajkovo mrežo – vem, da sem ujet in bom knjigo seveda prebral do konca, po drugi strani bi si želel pobegniti in z branjem končati, ker težko rečem, da sem užival.

Zgodbo pripoveduje Picerist, brezimni raznašalec pic z nesrečnim otroštvom, za katerega se zdi, da se je bolj po spletu neprijaznih naključij znašel v svetu kriminala. In z znašel mislim, da mu gre to odlično. Življenjska zgodba, ki jo Picerist pripoveduje, je en pripovedni tok, drugi je pravzaprav njegovo življenje v zaporu, kjer je vključen v nekakšno zaporniško delavnico kreativnega pisanja, v kateri se mora tako in drugače soočiti z vsemi, ki so mu stregli po življenju in ga dolga leta iskali.

Enoroki bog, nevidna sila iz ozadja, ki vleče vse niti in za katerega pravzaprav nikoli ne izvemo, kdo je oz. naj bi bil, si bo pa vsak mislil svoje, kdo je ta »stric iz ozadja«. Potem so tu Ministrant, Metla, Kožar, Planka, Filip Lepi, Klapka, pa Aldo Smrekar – Krznar in upravnik zapora, imenovan Štrozok, Piceristova velika ljubezen Čaba in seveda Pizdača Vanessa, ki brez ustreznih izkušenj (nemudoma sem pomislil na dr. Harleen Quinzel, ki je v Arkhamski »bolnišnici« zdravila zloglasnega Jokerja in postala Harley Quinn) vodi zloglasno delavnico, ki je obsojena na propad, ona pa na … no, saj boste izvedeli. In še nekaj stranskih likov, vsak s svojo zgodbo in pomenom ter namenom, kraji in lokali, ki dajejo knjigi en tak res prepoznavni slovenski (beri: šentflorjanski) značaj ter kup branja med vrsticami.

Gibalo zgodbe je železna škatla, del sefa, ki ga želi Enoroki bog in ga ima v lasti (čeprav ga niti najmanj ne zanima, kaj je notri) prav Picerist. Lasti si ga po zaslugi številnih naključij, ki bi jih pripisal bratoma Coen in prav zaradi njega mu strežejo po življenju. En za drugim napadajo in padajo ter pristajajo za rešetkami. On, Picerist, pajek, se skoraj čudežno vsakič znova uspe izviti iz še tako močnega primeža služabnikov Enorokega boga. No, dokler se mu ne in pristane na invalidskem vozičku, v zaporu. Na delavnici kreativnega pisanja, kjer se že od začetka zdi vse jasno – od njega želijo dobiti informacijo, kje je njihov »svet gral«, potem pa …

Izhodišče zgodbe namiguje na sloviti rop banke oz. sefov banke na Slovenski v Ljubljani, ko storilcev niso nikoli dobili in se je dolgo časa ugibalo, kaj je bilo dejansko v teh sefih. Avtor hkrati namiguje tudi na vpletenost politike v številne nezakonite posle in podvige, na njihovo sodelovanje s kriminalnimi združbami, da ne grem še korak dlje. Dogajanja v picerijah, masažnih salonih, taksijih in na petičnih zabavah pomembnežev ali v razkošnih stanovanjih takšnih in drugačnih bogatašev najbrž ne rabim omenjat. Slovenija v malem, z odkritim in prikritim kriminalnim značajem.

Zanimivo mi je tudi, kako avtor (oz. glavni lik) ves čas izpostavlja (pa ne vedno pozitivno!) nacionalno televizijo in časnik Delo kot največja, najpomembnejša in najkredibilnejša medija. Ali gre tukaj za nekaj malega sarkazma, žuganja s prstom ali pač opozarjanje na siromašnost kredibilnega novinarstva pri nas, nisem uspel izluščiti, si pa seveda mislim svoje. Kritike na račun sodstva, policije, tožilstva, pa vodenja in upravljanja različnih zavodov, psiholoških trikov in prijemov; so mnogo bolj očitne in neposredne.

Tisto, kar me je najbolj zmotilo, je pravzaprav obilica »nakladanja«, če napišem kar po domače. Neskončno dolgi stavki, v katerih avtor (ali pač glavni junak, saj se zdi, da je ta meja kar preveč zabrisana) v nedogled razpravlja, razmišlja in razglablja, a ne pove prav veliko. Nemalo je tudi ponavljanja določenih zadev, kot bi hotel avtor poskrbeti, da ne pozabimo, kaj je povedal pred nekaj stranmi in se v zaključku za to, da ves čas poudarja posamezne stvari, že opravičuje. Nepotrebno. Knjiga bi najbrž lahko bila precej krajša in bolj zgoščena, tako pa se na trenutke brez razloga vleče oz. po mojem mnenju napaja nekogaršnji ego. Seveda dopuščam možnost, da je to preprosto avtorjev slog, ki meni pač ni všeč.

Picerist (po pajkovsko) pove veliko, o čemer se molči in ob katerem bodo mnogi razmišljali, preklinjali in zanikali. Marsikdo se utegne prepoznat in mnogi bodo med vrsticami prepoznali določene akterje slovenske gospodarske, politične in še kakšne scene, kulture in greznice. Merc ne leporeči in je v bistvu svojega pisanja neposreden, iskren in na trenutke krut. Knjiga, kjer je glavni junak pravzaprav izrazit anti-junak in skozi katero se bodo/boste mnogi le s težavo prebili.

Goga, 2023