The Night House

Nenavaden horror roman mojstra kriminalk, ki bi ga zlahka napisal recimo Stephen King, težko pa rečem, da gre za knjigo na siceršnji Nesbojevi ravni, v žanru pa nikakor ni niti blizu najboljšim Kingovim delom.  

To, da Jo Nesbo napiše nekaj, kar ni Harry Hole, ni nič nenavadnega. Njegova sodobna reinterpretacija Macbetha je bila sprejeta z mešanimi občutki, v kratkih zgodbah je vsekakor prepričljiv, enako velja za romane s kriminalno tematiko, pa tudi mlade bralce zna razveselit s prigodami Doktorja Proktorja. The Night House ima vse nastavke odličnega horrorja, ki ponuja veliko nepričakovanega (poleg groznega in strašnega, seveda), a mu na koncu poide sape.

Poleg tega – o knjigi ne želim pisati preveč, da vam ne uničim bralskega užitka. Zgodba je razdeljena na tri dele, glavni akter pa Richard Elauved, 14-letnik, ki po tragični smrti staršev pride živet v kraj Ballantyne. Ravno prav stran od vsega n vseh in seveda ravno prav majhen, da vsak pozna vsakega.

Potem pa najprej »izgine« Richardov sošolec Tom. V tipični najstniški potegavščini, ko po telefonu pokličeš neznanca in poveš kakšno neumnost, ga telefonska slušalka pred Richardovimi očmi poje. No, vse skupaj pravzaprav spominja na mesoreznico. Richardu seveda nihče ne verjame, ker – le kdo bi mu?

Kdo je Imu Jonasson in kje je hiša, kamor sta s Tomom klicala? Zakaj v imeniku v telefonski govorilnici ni več strani s telefonsko številko, na katero sta klicala, po drugi strani pa v verziji imenika, ki jo hranijo v mestni knjižnici, ta stran je? In seveda tudi ime in priimek ter naslova Imuja Jonassona, je. Seveda gre za eno tistih zgodb, ki jih vsi poznajo, pa nihče ne želijo govoriti o njej.

Vsekakor gre za nenavadno hišo, skozi (!) katero raste star hrast in bi bilo vsakemu, ki bi jo videl jasno, da gre za dobesedno hišo groze, strahov in najbrž pošasti. In potem »izgine« še en Richardov sošolec – Fatso. Skupaj si ogledata strašljivo hišo, kjer kar mrgoli nenavadnih šestnožnih žuželk oz. hroščkov (imenovanih magicicadas), ki se na površju za vsega nekaj tednov pojavijo v 13. in 17. letu. S strašljivimi rdečimi očmi in v številu, ki bi ga lahko primerjali z uničevalnimi roji kobilic. No, Fatso se spremeni v eno od njih in odleti skozi okno Richardove sobe.

Dva pogrešana najstnika in obakrat je bil pri izginotju prisoten oz. vanj vpleten Richard. Edina, ki mu verjame, je Karen. (Pre)drzno dekle, ki je ni ničesar in nikogar strah, tudi Richarda seveda ne. Najstnika raziskujeta, a še preden bi (najbrž) prišlo do še enega nesrečnega dogodka, mora Richard oditi. Teta in stric ne zdržita več pritiska ter fanta pošljeta v nekaj podobnega prevzgojnemu domu (s seveda veliko lepšim nazivom), kjer se zgodba ne zaključi, ampak še dodatno zaplete. In razplete.

Ampak potem sledi nov začetek, pa konec in potem je tu še tretji del. Moram priznati, da me je preobrat v začetku drugega dela pošteno osupnil (čeprav tovrstne preobrate Nesbo vsekakor obvlada), nadaljevanje drugega dela se mi je zdelo popolnoma za lase privlečeno, tretji pa ves čas niha in kot da ne bi čisto vedel, v katero smer zapeljat zgodbo. In se zdi, da vse skupaj nekako obvisi, brez pravega zaključka …  

Na polici me čakata tako prevod kratkih zgodb Ljubosumnež in druge zgodbe (v izvirniku sem že začel brati) kot tudi nova knjiga iz serije o Harryju Holeju, a priznam, da me je prvič pri Nesboju malo »strah«. Strah, da bom razočaran, da je izgubil sposobnost pisanja knjig, ki jih težko odložiš pred zaključkom in si na koncu rečeš »To je bilo pa odlično!«. The Night House vsekakor ne sodi v to kategorijo, gre pa za povsem solidno branje.

Harvill Secker, 2023