Dno

Dno Aljoše Hancmana je zanimiv roman, ki se naslanja na prepletene zgodbe družbe podvodnih ribolovcev in pravzaprav neznane skrivnosti ter tragične usode, ki jih je povezala in hkrati razdvojila. 

Aljoša Hancman, meni povsem neznan pisatelj, me je pred tedni kontaktiral, češ da rad prebira moja knjižna mnenja in če bi me zanimalo prebrati njegov roman Dno. Poslal mi je še opis knjige in sliko naslovnice – zdelo se je zelo »lovecraftovsko«, čez nekaj dni me je v nabiralniku čakala knjiga in priznam – skrivnostno me je privlačila, da se je kar najhitreje lotim.

Dno je pravzaprav pismo glavnega junaka svoji partnerki, ki se ji opravičuje in obenem pojasnjuje zakaj znova odhaja na Hvar. Še preden sta se spoznala, zaljubila in dobila hči je tam preživel nekaj dni, ki so ga zaznamovali za vedno. In če želi sploh še kdaj živeti normalno življenje, mora tam plačati neporavnane račune, obstaja pa seveda tudi velika možnost, da ga nazaj ne bo nikoli več.

Imamo torej našega (neimenovanega) junaka, ki se ga zaradi skiciranja pomembnih dogodkov ali oseb med podvodnimi ribolovci prime vzdevek Picasso, njegovega odtujenega prijatelja, »brata« Franja, mojstra podvodnega ribolova Gregorja oz. Tuno ter njegovo desno roko Tristana ter Gregorjevo ženo Sonjo in hči Katko. Po kratkem bazenskem šolanju, kjer se že zdi, da nekaj brbota, se štirica odpravi na Hvar, natančneje v kraj Stara Crkva na kar precej odročnem delu hrvaškega otoka.

Naša potapljaška štirica, ki jih spremlja še pes Bleki, že takoj prvi dan zaide v težave, saj ne upoštevajo navodil svojega gostitelja Daneta, v morju jih prestrežejo vse prej kot gostoljubni in prijazni (beri: z naperjenimi puškami v rokah) prebivalci sosednjega mesta Nova Crkva in zgodba se hitro začne zapletati. In se zaplete na najbolj nemogoč način, ko Gregor sklene pogodbo s hudičem in se druščina (»okrepljena« še z Gregorjevo ženo in hčerko) preseli v Staro Crkvo. Seveda sta bila kraja nekoč povezana, pravzaprav eno in obstaja legenda, zakaj temu ni več tako, kaj kmalu pa postane jasno, da se za trdnimi zidovi in zaklenjenimi vrati Nove Crkve skriva nekaj več. Koliko več? Toliko, da bo prebudilo vse speče demone in zamere naših junakov in da je vrtinec dogajanja v nadaljevanju tako napet, da boste knjigo le stežka odložili.

In seveda sem spet pred dilemo? Koliko napisati, da ne izdam preveč? Nič več, pravzaprav. Naj dodam le še to, da je Nova Crkva precej zaprta oz. izolirana skupnost, kar pomeni tudi določene genetske okvare med prebivalstvom, da se po mestu pogosto širi grozen vonj, v neposredni bližini je potopljena ogromna ladja, okrog katere plavajo ogromne ribe in da na otoku redno izvajajo nekakšen obred – v jeziku, ki ga najbrž razumejo le oni.

In pridemo do Lovecrafta ter njegovega Cthulhuja. Avtor mi je prikimal, da je imel mojstra fantazijskega pisanja v mislih, sploh pa njegovo pošast vseh pošasti, ko je pisal Dno. Vsak izmed nas, ki piše in mu je všeč Lovecraft, je zagotovo razmišljal, kako bi se poklonil temu neverjetnemu svetu (t. i. Cthulhu Mythos), ki ga je Lovecraft ustvaril. Priznam – sam sem to storil dvakrat, saj je Lovecraft pustil ogromno prostora, da si vsak od nas lahko to (torej Cthulhuja, njegov videz, pomen in namen ter celoten svet) predstavlja in reinterpretira po svoje.

Hancmanu je vsekakor uspelo – tisti ščepec nepredvidljivega in nadnaravnega, ki zgodbo zaznamuje in jo naredi ravno prav drugačno, obenem pa se zdi, da je z lovkami večne teme prepredena celotna zgodba. In mogoče se zdi samo meni, ampak če boste naslovnico obrnili na glavo, bo slika drugačna, malce bolj temačna …

Tu se potem znajdem pred težavo … Kaj mi ostane, ko ta (tj. lovecraftovsko-cthulhujevski) del vzamem stran? Ogromno podvodnega ribolova ter opisovanja lepot hrvaške obale ter odnosi med glavnimi liki, ki so polni nekih (tudi temnih) skrivnosti, potlačenih v podzavest. Glavni lik je potem pravzaprav Franjo, ki se spopada z nenavadno očetovo smrtjo in želi očeta maščevati. In zdi se, da je vse pravzaprav narejeno za to, kako se bo lahko Franjo kar najboljše maščeval. Naš Picasso ima sicer dolgočasno službo, a mnogo bolj »zanimiva« je smrt hčerke, kjer pa nikoli ne izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo, jasno pa je, da ga je teža dogodka pahnila v temačni vrtinec obupa in brezupa, iz katerega še vedno išče izhod. Vse skupaj (razmerja med junaki, morebitne težave in usode, dogodki) je preveč »nastavljeno« in položeno bralcu v naročje (če se navežem na družabno igro Cluedo – veste kdo koga, kje, s čim in tudi zakaj), tako da nekih velikih presenečenj ni, res pa je vse skupaj napisano dovolj spretno, da knjigo težko odložiš.

Sam roman ima sicer ogromno nečesa, kar bi se lahko razvilo v en tak zanimiv in presenečenj poln in popoln »kingovski« roman – od te skrivnostne pošasti do temnih skrivnosti naših junakov, pa zgodbe okrog Stare in Nove Crkve, tu je seveda še potopljena ladja, podvodni ribolov in obilo priložnosti za dober umor (ter še boljši alibi).

Brez podcenjevanja, a dejstvo je, da bodo tisti bolj izkušeni in v žanru domači bralci hitro opazili ogromno razpok v zgodbi. Vseeno pa lahko napišem, da je Dno vznemirljivo branje, ki bo bralca hitro posrkalo v globočine nečesa večjega od njega samega in njegovih pričakovanj. Prav tja, kamor nas je želel odpeljati Lovecraft in kjer nas čaka Cthulhu …

Frontier, 2024