Vernon Subutex (druga knjiga)

(Težko) pričakovano nadaljevanje francoske pop-punk-indie knjižne uspešnice o svojevrstnem bivšem lastniku ploščarne in DJ-ju Vernonu Subutexu je tu. No, v prevodu je že tretji del, tako da bomo najbrž že kmalu (letos?) lahko sklenili zgodbo in izvedeli vse.

Drugi deli so praviloma najbolj problematični in zgolj tistim najboljšim avtorjem uspe, da lepo povežejo niti prvega dela in nas privežejo na stole, da nestrpno čakamo tretji del. Takole, na prvi pomislek, bi Despentes lahko že končala. Nekaj zadev je sicer ostalo odprtih in v zraku, a nič tako drastičnega, predvsem pa smo dobili tisto, kar smo čakali cel prvi del – video »oporoko« Alexa Bleacha.

Druga knjiga se nadaljuje (le z nekaj malega časovne distance) tam, kjer se je prva končala – Vernon Subutex je na ulici, brezdomec, eden od mnogih pariških klošarjev. Dobil je nov krog kolegov, kljub težkim začetkom spoznal pravila, se jim prilagodil in živi … od klopi do klopi, parka do zavetišča. Zdi se, da je njegovo prejšnje življenje izpuhtelo v dimu (česa omamnega) in da se je navadil na svobodo, ki mu je dana oz. v katero je bil prisiljen. Kar je samo po sebi nenavadno, da je tak svobodomiseln posebnež prisiljen v svobodno življenje.

Nekdanji Subutexov »klub oboževalcev« se spopada s svojimi težavami – tudi zanje življenje ni kaj lažje, le da so oni vseeno uklenjeni v določene spone družbe – slabe službe in še slabše plače, (skoraj) mrtva razmerja, bolj ali manj problematični otroci, pa takšni in drugačni predsodki, neuresničljive sanje in še bi lahko našteval. Avtorica še naprej mojstrsko prikazuje in secira francosko oz. predvsem pariško družbo, pa seveda ne izpostavlja le tistih marginalcev, ki jim na prvi pogled ne gre najboljše, ampak prikaže tudi trohnjenje tistih, kjer je vse videti oh in sploh krasno. Vpeljala je nekaj novih likov oz. dala nekaterim večjo in pomembnejšo vlogo, še vedno pa lahko pričakujete veliko neposrednosti in kritičnosti – levih, desnih in tistih vmes, belih in črnih ter tistih vmes (pa brez očitkov o rasizmu), hetero- in homoseksualnih, kristjanov, muslimanov in ateistov, priseljencev in originalnih Francozov … v (lastnem) boju za pravičnost je še naprej nemogoče kogarkoli označiti za pozitivnega, pa »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«.

Prva polovica knjige se ukvarja z dvojim – kje je Vernon oz. ali je res »zaklošaril« in še vedno pomembno – kje so Bleachevi posnetki? Teh si želi predvsem producent Dopalet, saj sluti, da bi znalo biti njegovo ime močno očrnjeno (tukaj lahko zaslutimo nekaj spogledovanja z #MeToo gibanjem), tako da posnetke zanj še vedno išče Lydia Bazooka, zelo pa zanimajo tudi Aicho, hči pokojne (ali pač umorjene, kot trdijo mnogi) Vodke Satane ter seveda vse ostale. Le Subutex se zdi do vsega najbolj distanciran, kot se ga vse skupaj sploh ne bi zadevalo. 

Koščka se zlepita in celotna družba si skupaj ogleda Bleachevo »oporoko« in vsekakor gre za enega najboljših delov v knjigi, podobno velja potem za Dopaletovo razmišljanje, ko ga v njegovem varovanem domovanju presenetita dve osebi ženskega spola na svoji poti maščevanja. Oba omenjena dela o sami zgodbi povesta veliko ter razkrijeta oz. vsaj namigneta na določene povezave med junaki, kar pa številnim stranskim likom seveda ne preprečuje, da ne bi mešali štren in zgodbe delali še bolj zanimive.

Nekje in nekako vmes se zgodi Vernonova preobrazba, ko se v parku, kjer je še vedno brezdomec, začne okrog njega zbirati vedno večja skupina ljudi in nanj ter na njegove modrosti in umirjenost gledajo kot na naslednjega Odrešenika, znova pa začne navduševati tudi kot DJ na različnih zabavah manjšega ali večjega obsega. Takšnih časovnih preskokov je v knjigi kar nekaj in sčasoma postanejo moteči, saj se ves čas sprašuješ Kako in Zakaj? Tudi zaključek je košček takšnega časovnega preskoka, ko se glavnina odpravi iz Pariza in se premika od mesta do vasi, od vasi v vse večjo samoto in se zdi, da živijo nekakšno življenje samooskrbnih komun, ki pa je strogo nadzorovano in so vanj vabljeni zgolj posvečeni. Glavni je, seveda, Vernon Subutex.

Tako da na nek način bi lahko rekli, da je zgodba sklenjena. Vernon Subutex je našel svobodo, znova uživa v glasbi in z glasbo, obenem je ohranil svobodo. Poleg tega je »srečal boga«, na življenje gleda drugače, mnogo bolj razsvetljeno in duhovno. Ampak seveda ni zgolj on (pa čeprav je glavni lik) in vsak od njegovih »apostolov« ima svojo zgodbo, svoje grehe ter (temne) skrivnosti in lahko si mislim, da se bo v tretji zgodbi vse začelo vračati. Najbrž celo z obrestmi …      Vsem, pa tudi kakšnemu nič hudega slutečemu mimoidočemu. Morda v stare vrtince posrka tudi Vernona in bo spet na začetku, kdo ve. 

In še to – tehnični del, ki se mu, če je le mogoče, izognem. Zakaj? Vsi delamo napake in še tako dobronamerna kritika lahko zasenči vse dobro in pozitivno. Pohvala: Jedrt Maležič je še enkrat več opravila odlično, da ne rečem kar navdušujoče delo s prevodom. Ne preseneča, da tudi njena avtorska dela kipijo od bogatega izrazoslovja, neposrednosti, lucidnosti in pronicljivosti. Spomnim se, ko se bral dela Walterja Moersa v prevodu Stane Anželj in bil dobesedno osupel – zgodba se ponavlja. In še kritika, ki je prav zaradi odličnega prevoda še toliko bolj na mestu: toliko pravopisnih napak, takšnih in drugačnih zatipkov ter ponavljanj kot sem jih med branjem opazil tokrat, nisem vajen v izdajah kakšnih manjših založb (kjer se seveda na veliko varčuje, ponavadi najbolj prav na tem področju). In tako površno delo razvrednoti delo prevajalca in še koga drugega. Vsi se motimo in delamo napake, prepričan sem, da tudi lektorju in kasneje korektorju, ko že kdovekaterič bere isto besedilo, kakšna stvar uide. Kakšna, ne pa toliko njih. Če zgolj pomislim na lastno knjigo – mene, majhnega avtorja, ki je izšla pri majhni založbi, v majhni, a za vse nas veliki nakladi … lektorica je nekajkrat prebrala besedilo, preden se ga je lotila lektorirat, potem je prišlo do mene, ki sem njene popravke v 99 % sprejel, nato je šlo besedilo k oblikovalcu. On je postavil in pripravil za tisk, nakar datoteka ni šla v tiskarno, ampak nazaj k lektorici, ki je opravila še korekturo. In našla kar nekaj napak! Ker ja, se zgodi. In upam si trditi, da so Mračni labirinti takorekoč brez napak (kar pa težko trdim za zapise na mojem blogu, kjer pogosto odkrijem kakšno napako, ampak sem v vseh vlogah sam). Naša založniška velikana – Cankarjeva založba kot del Mladinske knjige, si česa takega, sploh pa v tolikšnem obsegu, pač ne bi smela privoščiti.   

Vernon Subutex v drugo ni tako zelo zanimiv in berljiv kot prvi del in kljub pomanjkljivostim premore dovolj goriva, da se mu bo vredno prepustiti zapeljati še v tretje. Po prvem delu se mi ni sanjalo, kako se bo zgodba nadaljevala in moram priznati, da se bom tudi tokrat prepustil presenečenju oziroma – mogoče je prav vse. Poleg tega bom zelo presenečen, če se kakšna producentska hiša (a naj bo evropska, lepo prosim) ne bo lotila ekranizacije trilogije.

Cankarjeva založba, 2023