Lipitsch

Prvenec Ane Marwan mi je v roke prišel bolj ali manj po naključju in že sedaj lahko zapišem, da je Lipitsch ena tistih knjig, med branjem katere sem se večkrat vprašal, zakaj jo sploh berem.

Potemtakem sledi logično vprašanje – ali je Lipitsch slaba knjiga? Pravzaprav ne. Ali je morda tako zelo dolgočasna? Tudi tukaj moram priznati, da ne. Spregleda vse še tako očitno signale, ki jih samotarski ljudomrznež Karl Lipitsch nepričakovano prejema s strani simpatične sosede Mathilde, vmes pa na dolgo in široko razpravlja o marsičem in o ničemer. Lipitsch je najbrž ena tistih knjig, ki te prepriča ali pa pač ne. In mene ni. Zdi se mi kot neizmerno dolga predigra, zares kratek trenutek olajšanja in vznemirjenja, potem pa smo priče zelo nenavadnemu zaključku.

In če začnem na začetku – Karl Lipitsch je ljudomrznež. In priznam – v marsičem sem se z njim zlahka poistovetil. Potem na neki točki v njegovo življenje vstopi Mathilde, ki se zdi kot paleta najbolj pisanih barv in Lipitsch se zelo dolgo otepa kakršnekoli pozornosti ali povezanosti z vsiljivo sosedo. Kje je našla prav njega? Spregleda vse še tako očitne signale in namige, deluje zelo odbijajoče in nezainteresirano in seveda na neki točki ugotovi, da mu Mathilde postaja všeč. Takorekoč bogokletno!

Še več – kadar je v bližini kakšen moški, ob katerem je Mathilde sproščena in nasmejana, da ne rečem celo koketna, se v Lipitschu prebudi celo ljubosumje. In po nekaj mukotrpnega okolišenja in zanikanja, bi lahko celi rekli, da sta za kratek (ampak res zelo kratek!) hip postala par. In ker Lipitsch tega ni mogel niti dojet, niti razumet, kaj šele živet, se je njuna skupna pot kaj hitro zaključila. Potem spet sledi nekaj ljubosumja in ogromna nekega filozofiranja, ki nima nobenega pravega smisla.

Torej, če povzamem – Lipitsch je eden tistih osamljenih ljudi (nalašč ne pišem samo o moških, ker iz lastne izkušnje poznam kar nekaj takšnih oseb ženskega spola!), ki si želi bližine nekoga, čeprav mu samota povsem godi. Seveda se ves čas samo izprašuje, kaj je z njim narobe, potuje z norim vlakcem smrtnih misli, popolnoma zaverovan v svoj prav in neko »mantro« ter povsem obupan. In ko se vendarle pojavi nekdo, je treba storiti pravzaprav vse (narobe), da bi to osebo odgnali. Kot naši daljni predniki, ki se najprej tolčejo po prsih, kako mogočni in popolni so in celo privabijo samice, potem pa jih s podobno primitivnim obnašanjem odženejo in se znova tolčejo po prsih. Boli? Najbrž boli.

In če sem iskren – sem se tudi sam v marsikateri značajski značilnosti Karla Lipitscha prepoznal. Tudi sam sodim v skupino ljudi, ki ne marajo preveč ljudi. Sploh ne kar vseh in vedno. Rad imam samoto in znam v njej uživati, ponuja mi prostor za razmišljanje, ustvarjanje in nenazadnje mir. Po 25 letih – zveze, zakona in po ločitvi še dveh zvez; sem sam. Rad rečem, da sem srečno sam. Srečno in srečen. Ker se počutim dobro, pa to ne pomeni, da si želim biti sam do smrti. Nikakor. In ni nemogoče, da kdaj spregledam kakšen očiten znak (v tem sem bil vedno obupen!), ampak sem obenem tudi v obdobju, ko ne bom »rinil« v razmerje zgolj zato, da bom z nekom. Tega pač ne potrebujem.

Knjiga, kjer sem se lahko poistovetil z glavnim junakom, pa mi vseeno ni bila všeč? Točno tako. Lipitsch (junak) mi je šel na živce. Ničkolikokrat sem si med branjem rekel »Kakšen bedak!«. Pri Lipitschu (knjigi) pa me moti to, da se mi vse skupaj zdi nekoliko razvlečeno in s posameznimi povsem nepotrebnimi deli. Roman zaradi forme in ne zaradi vsebine? Čisto mogoče. No, in naj se vrnem še k začetnemu očitku neizmerno dolge predigre – nemogoče se mi zdi, da bi se dva zrela in odrasla človeka tako dolgo »otipavala«, se vikala in »preverjala« teren. Zdi se, kot bi nekdo zgodbo iz polovice 20. stoletja želel prenesti v 21. stoletje, ker verjemite – ne dogaja se le med najstniki, da med dvema osebama zelo hitro »klikne«, sploh, če so v zrelih letih. Ta začetna faza ne traja v nedogled, sploh pa ne toliko kompliciranja, filozofiranja in celo spodkopavanja.

In na tej točki se mi zdi, da je Marwan v celoti spodletelo. Marsikaj deluje zelo življenjsko in vsakdanje, vse skupaj pa popolnoma neresnično in »nategovanje« bralca, ki si vendarle želi nečesa konkretnega. In tega ne dobi. Na koncu vse skupaj še dodatno zvodeni v nekem (najbrž le izbranim) filozofiranjem. Žal, ampak Lipitsch se mi zdi ena tistih knjig, ki jo pozabiš veliko hitreje, kot si jo prebral. Spominja me na moderno pop glasbo – mogoče pesmi lahko brez težav poslušaš na radiu in celo nekaj slišiš v njih, kot celota, kot album, pa ne funkcionirajo.

Beletrina, 2023