Obstajajo avtorji, pri katerih veš, da ne moreš zgrešiti in med novejšimi avtorji je med njimi vsekakor Turkinja Elif Shafak, mojstrica pripovedovanja in tkanja čarobnih zgodbenih niti.
Otok pogrešanih dreves je bil kar nekaj časa na moji polici in morda je naključje (morda pa ne), da sem knjigo v roke vzel potem, ko sem zaključil z branjem romana Prod naše Barbare Cerar. V Produ je ena od pripovedovalk reka, v Otoku pogrešanih dreves pa figa. In če sem občudoval globok in pridevnikov poln pripovedni tok reke v Produ, sem ob razvejanem, dehtečem in bogastvu polnem besednem šumenju krošnje fige v tokratnem primeru, ostal brez besed.
Glavni prizorišči dogajanja sta dve, tako kot sta dva tudi pripovedna tokova – konec drugega desetletja 21. stoletja smo v Veliki Britaniji, okrog leta 1974 pa na Cipru. Zgodbo ‘zdaj’ pripoveduje 16-letna Ada Kazantzakis, pomembno vlogo imata še njen oče Kostas in pa teta Meryem, ki jo Ada pravzaprav vidi prvič v življenju. Ter seveda figa, ki raste na njunem vrtu. Zgodba ‘nekoč’ se osredotoča na dogajanje na Cipru, tam imamo Defne, mlado Turkinjo in muslimanko ter Kostasa, Grka in kristjana. Glavno prizorišče je taverna Pri veseli figi, ki jo vodita partnerja, grški in turški Ciprčan, Yiorgos in Yusuf in kjer so vsi dobrodošli in sprejeti.
Ciper, tisti problematični otok, razdeljen na turški in grški del, nam je danes znan predvsem kot idiličen turistični sredozemski biser, za mnoge tudi davčna oaza, a iz zgodovine nam je (najbrž) znano, da gre za eno spornih poglavij in problematičnih območij v zgodovini Evrope. Podobnosti bi najbrž lahko vlekli z nam bližnjo in bolj znano Bosno in Hercegovino, marsikaj o žalostni usodi pa boste izvedeli iz tega romana.
Najbrž vam je bolj ali že jasno, da je Otok pogrešanih dreves ljubezenska zgodba. O prepovedani ljubezni med Turkinjo in Grkom, ki se morata skrivati, prikrivati, tajiti in lagati. Defne ima na svoji strani sicer sestro Meryem, ki razume (ne pa tudi odobrava) ljubezni, a tudi zelo strogo in tradicionalno družino, medtem, ko ima Kostas ob mami zgolj dva brata, ki živita vsak v svojem svetu, a vse bolj očitna (prepovedana) ljubezen tudi njegovi mami ni po godu. Tu je na srečo taverna Pri veseli figi, kjer mlada zaljubljenca (kot še mnogi drugi) najdeta zavetje za prepovedano ljubezen …
In tik preden v Nikoziji stvari postanejo res nevarne (in že tako se zdi, da gre za ogenj smodnika, ki bo vsak čas eksplodiral in sejal škodo vsenaokrog, ne glede na to, ali so blizu Grki ali Turki), mora Kostas na zahtevo svoje mame k stricu v London. Pravzaprav nima niti možnost, da bi Defne karkoli sporočil, ona pa osupla spozna, da je v vrtincu vojne ostala sama. Kostas se leta kasneje vrne, na takorekoč opustošeni otok, kjer se Defne ukvarja s prepoznavanjem in iskanjem pogrešanih oseb, odkrivanjem grobov in grobišč. Bo ljubezen znova vzcvetela in ali bo zaljubljencema tokrat dano živeti skupaj? Glede na to, da je glavna akterka v današnjem času njuna hči Ada, je odgovor seveda da, a pot do tja ni tako zelo preprosta ali enostavna.
Ključna je seveda figa. Središče taverne Pri veseli figi in njen zaščitni znak, ki nam skozi pripoved pripoveduje o sožitju in prijateljstvu dreves, živali in ljudi. Ali nam pripoveduje o nesmiselnosti sporov, prepirov, sovraštva in vojn? Vojna (skoraj) uniči ponosno in več sto let staro figo, reši jo Kostas in figa je poleg Ade in Kostasa (ter na nek način tudi Meryem) edina preživela nesmiselni spor in na koncu bo bralcu jasno, zakaj ji Kostas tudi petdeset let kasneje posveča toliko pozornosti. In naj vas ne preseneti, da je avtorica poglavja poimenovala Otok, Kako zakopati drevo, Korenine, Deblo, Veje, Ekosistem in Kako odkopati drevo.
Priznam, da imam pri Elif Shafak velikokrat težavo. Sladko težavo, bi lahko rekel. Njen način pripovedovanja, gradnje in prepletanja zgodbe, kjer ima vsaka beseda svoj pomen, stavek pa smisel ter težo, je pravzaprav neverjeten. Mojstrski in občudovanja vreden. In preprosto ne vem, kaj reči drugega kot »preberite jo«. Mislim, da je Tolkien zapisal »zgodba, stara stoletja« in to vsekakor drži za Otok pogrešanih dreves – zgodb o prepovedanih ljubeznih (pa ljubezen med Kostasom in Defne ni edina prepovedana) je v zgodovini človeštva zapisano ničkoliko. Bistveno pa je, kako je zapisana in koliko emocij prebudi v nas. V tem primeru se lahko zgolj globoko priklonim.
Sanje, 2023
maticpise.com 