Novela Sare Gordan s kar nekaj avtobiografskimi elementi in s katero se bodo zlahka poistovetili starši, ki imajo vedenjsko problematične otroke ali pa takšne z zdravstvenimi težavami. Glavna junakinja Noči se pravzaprav sooča z obojim, za nameček pa še z lastnimi zdravstvenimi težavami.
Noč je spet en tak »zoprn« primer, ko bi lahko kar na dolgo pisal, kako dobro razumem stisko mame, ki čaka in išče svojo najstniško hči, umira od skrbi, razmišlja, kaj storiti, prepoveduje in kaznuje, se sramuje, je popolnoma nemočna in pač na koncu začne posegati po strokovnih oblikah pomoči ter se sprijazni tudi s tem, da dom za njeno 14-letni hči ni več primeren. Takorekoč vse od naštetega sem prestajal tudi sam (le da je bil v mojem primeru sin in ne hči).
Noč se začne nekoliko bolj dramatično in udarno, kot se potem nadaljuje, saj zajadra že kar v melodramatičnost, na trenutke deluje celo malce monotono in razvodenelo, sam pa sem ves čas pričakoval, da nas bo v nekem končnem preobratu čakala še hčerina izpoved, zakaj pravzaprav počne, kar počne. Torej v prvi vrsti beži. Na začetku spoznamo panično mamo, ki išče svojo 14-letno hči, sladkorno bolnico, ki je pač odšla od doma, se ne odziva na telefonske klice in nihče od njenih prijateljev ne ve, kje je. Pripovedovalka aktivira pravzaprav vse, da bi jo našli in obenem razmišlja, v kakšnem stanju bodo hči našli oz. se bo prikazala doma. Če, seveda.
No, potem pa skrene v obujanje spominov – kako je spoznala Francoza (najstničinega očeta), živela med Parizom in Stockholmom, se nato ustalila, zanosila, splavila, napisala knjigo, znova zanosila in bralec dobi občutek, da je bilo morda na nek način zapisano v zvezdah, da bo to problematičen otrok. (Tudi tukaj se lahko poistovetim). Hčerki odkrijejo sladkorno bolezen, pri mlajšem sinu kasneje odkrijejo srčno napako, nemalo zdravstvenih težav ima tudi sama.
Nekje vmes že lahko izluščimo, da hči prestaja tipično (a veste, kako starši najstnikov, sploh, če so problematični, sovražimo to besedo?!) najstniško fazo, ko se upira staršem in dela vse, kar je v njeni moči, da bi starše spravila ob živce, se jim na nek nenavadne način maščevala in bila kar čim dlje od njih. Bi pa seveda doma živela, cele dneve spala, bila na telefonu, ne bi hodila v šolo, zvečer bi se družila s prijatelji in prijateljicami (podobno uporniškimi in neprilagodljivimi oz. preprosto najstniki), ostajala dolgo v noč in se zabavala. Ker, kdaj, če ne sedaj?! Menda ne pričakuje, da si bo tudi ona zapravila življenje z brezvezno izobrazbo, zaposlitvijo, ki jo bo onesrečevala in po možnosti še s kakšnim otrokom? Ja, za (naše) najstnike je življenje tako neverjetno preprosto.
Glavni antijunakinji, 14-letni najstnici, je pravzaprav vseeno, da ima hud diabetes, da mora paziti na prehrano in še bolj na pijačo, imeti s seboj zdravila in da njena brezbrižnost starše spravlja dobesedno ob živce in da ona pač ni edino živo bitje, za katerega je treba skrbeti oz. mora skrbeti njena mama, poleg nje mama še dvema otrokoma.
Mama se – sprijaznjena z nemočjo, vmes seveda pregori oz. izgori, kar na njeno splošno in mentalno zdravje ne vpliva najboljše; obrne na strokovnjake in hči najprej namestijo v enem in potem, ko se ne drži pravil, še v drugem zavodu. Pomaga? Ja, a ne za dolgo. Otroci so v takšnih primerih veliko bolj fleksibilni in hitreje najdejo načine in vzvode, da si bivanje kjerkoli že prilagodijo in ukrojijo glede na svoje želje in potrebe. (In ja, govorim iz lastne izkušnje). Starše seveda razžira slaba vest, se nenehno izprašujejo in si močno želijo, da bi bilo vsega skupaj vendarle konec in bi lahko znova zaživeli kot običajna družina. Čeprav, kaj pa je danes običajna družina oz. katera družina nima težav? Le da jih nekateri priznajo in so sposobni o njih govoriti, drugi pa vse skrivajo, da bi le bili videti običajni, če že ne kar popolni.
Lahko bi rekli, da je Noč pravzaprav izpoved obupane matere in obenem pismo hčerki, kjer pojasnjuje, zakaj je povlekla določene poteze oz. kaj jo je do tega privedlo. Noči, kot jih opisuje Gordan, so lahko neskončno dolge, zgodi se lahko vse, tudi nepričakovano in predvsem najbolj nezaželeno za starša – klic, obisk, slaba novica. In vse to je avtorica odlično vključila v to pripoved, ki se vam utegne zdeti kot vtiranje soli v že tako razbolelo ramo.
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 