Dan Podjed je mogoče najbolj znan slovenski antropolog in je istočasno izdal dve knjigi – pričujoči roman in še znanstveno podporo z naslovom Krizolacija: znanstveno branje o izoliranih ljudeh.
Dana Podjeda sem imel ravno v dneh, ko je knjiga izšla, priložnost osebno spoznati in z njim izmenjati nekaj stavkov, spoznati, da imava mnogo skupnih pogledov in tudi vrednot, me je pa potem še presenetil z zanimivim in duhovitim predavanjem o krizolaciji. Kaj je krizolacija? Recimo temu stanje družbe (ne samo človeka), ko se zaradi krize izolacije znajde v krizi. Saj se še spomnite covida19, kajne? Predavanje je bilo tedaj sicer mnogo bolj naslonjeno na znanstveno-raziskovalni del krizolacije, tako da se mi zdi, da je tudi druga knjiga vredna branja.
Nimam pojma, če sem kdaj že napisal kakšen članek takole, da sem želel najprej zapisati ključno misel (kar je na koncu zneslo skoraj celo stran) in šel šele potem pisati o dogajanju v knjigi? In sedaj razmišljam, če je sploh pomembno.
Dan Podjed nam v uvodnih poglavjih predstavi življenja v nekaj, očitno izoliranih, stanovanjskih enotah. Različni ljudje, različne zgodbe. Petčlanska družina, razklana. Par brez otrok, v začaranem krogu alkohola in medsebojnega nasilja. Starejši par, kjer je ona dobesedno na smrtni postelji. Posameznik, ki dneve dobesedno preživi na stolu (tudi po svoji bivalni enoti se premika z njim), za računalnikom, oblečen v plenico. In dve mladenki, ki se razkazujeta in služita z uresničevanjem spolnih fantazij predvsem moških. So vas morda že preplavili spomini? So delčki takšnega življenja, ki smo ga imeli med leti 2020 in 2022, (p)ostali del vašega življenja?
Vse, prav vse, se dogaja v njihovih bivalnih enotah. Vse, kar potrebujejo, dobijo prek posebnega predala v neprebojnih vratih. Hrano, pijačo, oblačila, pripomočke, igrače, zdravila … seveda morajo dobrine plačati s krediti, ki jih služijo na tak ali drugačen način. Vse, kar morajo storiti, storijo in delajo na daljavo, virtualno, prek računalnikov. Nimajo pojma, kje so, kakšen je svet zunaj in kdo so ljudje, ki živijo v isti »zgradbi« z njimi.
Vse dokler se zdravstveno stanje hčerke petčlanske družine drastično ne poslabša (vnetje slepiča) in najprej njena starša, potem pa še vsi ostali, mora začeti iskati rešitev. In potem vidimo, da vse ni tako kot so oni mislili, tudi bralca vsekakor čaka (neprijetno) presenečenje ali dve. Spoznamo tudi Zbor, kako in zakaj je prišlo do te nove svetovne ureditve in … kaj naj rečem?
Tam zunaj so ljudje (ali še boljše podjetja), ki vedo, kaj počnemo. V vsakem hipu. Kakšne so naše potrebe in želje. Zloglasni veliki brat, zlovešči digitalni panoptikum, nekdo/nekaj, kar lahko označimo z besedo Vsemogočni. Resnično pomembne stvari in osebe v našem življenju so popačene, vrednote popolnoma izkrivljene in včasih nimamo pojma, kaj naj. No, takrat dobimo ustrezen signal, ki nas (seveda podzavestno) usmeri. In potem se čudimo, da smo v krizi?! Seveda smo, v krizi družbe in človeštva kot takega.
Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh me je pretresla bolj, kot sem sprva uspel priznati. Po prebrani prvi polovici sem slabo spal in imel naslednji dan polno glavo. Lahko torej rečem, da mi je Podjed z zapisanim zlezel pod kožo. Druga polovica ne popušča, čeprav sem naslednji dan vseeno zaspal nekoliko lažje. Seveda se vsi spomnimo covida19, vsi smo dali čez izolacije in krize, eni večje in drugi manjši in tako ali drugače se bo vsak od nas našel v zapisanem.
Naravnost zastrašujoč je tisti del, ko Podjed predstavi Zbor in da vam pretirano ne pokvarim branja – Zbor sestavlja šestnajst najmočnejših in najmogočnejših, najvplivnejših in najpomembnejših. Bolj ali manj vam bo jasno, kdo so in zakaj so, kjer so. Oziroma naj bi po Podjedovi viziji nekoč tam bili. IN zakaj je zastrašujoče? Zato ker se zdi tako prekleto verjetno in mogoče, celo preroško.
Po drugi strani pa se zdi – kot ugotavlja tudi Igor Harb v spremni besedi Kdo še potrebuje Orwella?; da smo vse to nekje že videli in prebrali. Pa naj bo to 1984, Krasni novi svet, Gospodar muh, vsekakor Trumanov show, na nek način celo Deklina zgodba in še bi lahko naštevali fantastične in distopične romane, ki so nastali v – pozor, pozor! – zadnjih 100 letih. Zaključek Krizolacije me je spomnil na mojo lastno zgodbo Življenje je …, kjer predvidim popolno vodeno, kontrolirano, mehanizirano in takorekoč nečloveško družbo leta 2692. Pa se je tudi meni, podobno kot Podjedu, v zgodbi zgodil kratek stik. In ne, zgodbe nisem napisal med ali po covidu19, ampak kakšnih 20 let nazaj. Ne vem, morda ljudje, ki gledamo na svet malo drugače, vemo, da zaenkrat plačujemo zgolj davek, končni račun – ko bi nemogoče visok; pa še pride.
Seveda, po drugi strani je vredno razmislit, kaj lahko storimo? Veliko, pravzaprav. Spremenimo svoje navade za začetek. Predvsem tiste, ki so povezane z nekontroliranem objavljanjem vsega mogočega na družbenih omrežjih in hranjenjem trolov. Namesto novic beremo knjige. Namesto vplivnežem zaupamo lastni pameti in šestemu čutu. Namesto všečkov delimo objeme in poljube (za začetek zgolj in samo tistim, ki jih poznamo, seveda) in poskrbimo zase – za lastno zdravo pamet in dobro počutje. Kot sem včeraj prejel lepo misel – »bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu«.
Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh je zanimivo, poučno, oči odpirajoče branje. Fantastično vsaj zame ne. Najbolj me je zmotilo, da se mi zdi, da je avtor notri preprosto »nametal« preveč, čeprav po drugi strani – tako nekako bo najbrž videti, ko se bo svet okoli nas začel podirati. Iz omar bodo popadali vsi okostnjaki, na površje priplule najbolj grozljive in pozabljene pošasti … ali pa naša čustva, zamere in še kaj. In nenadoma se lahko zavemo, da roman ni le »kaj bi bilo, če bi bilo«, ampak »kaj bo, ko bo …«. Pretresljivo, resnično (čeprav fantazijsko) in – preprosto vredno branja in razmisleka.
2024, Cankarjeva založba
maticpise.com 