Knjiga, ki jo je žanrsko težko umestiti in kje hkrati razmišljaš o Stranger Things in Selznickovem Hugu Cabretu. Nadnaravni triler z ilustracijami in zanimiv tempom ter kar nekaj nepredvidljivosti.
Jason Rekulak je bil že nominiran za nagrado edgar (imenovano po slovitem Edgarju Allanu Poeju in kot taka namenjena ustvarjalcem nekoliko drugačnih del) in lahko rečem, da je eden tistih avtorjev, ki te prepriča in tudi malo zasvoji. Skrite slike so vsekakor nekaj ravno prav drugačnega, da si radoveden, kakšna so njegova druga dela in greš brskat ter brat …
Skrite slike se sicer začnejo kot vsak drug podoben triler – sprva spokojno, s ščepcem nenavadnega, potem ti nekaj nenadoma spodmakne noge in med kotaljenjem po bregu se vsake toliko malo ustaviš, zaveš dogajanja, pogledaš naokrog, mogoče celo vdihneš in se spet kotališ naprej. Zdaj zabrisane podobe se začnejo oblikovat v zelo jasno sliko, ki se ti ob trdem pristanku razcefra in vse skupaj vidiš spet popolnoma drugače.
Mallory Quinn nima življenja, ki bi bilo posuto s cvetjem, prej s trnji. Nekoč uspešna in perspektivna tekačica, zaznamovana s tragičnim dogodkom in občutkom krivde, bivša odvisnica in oseba, ki ji je težko zaupati. A se obenem trudi priti nazaj na pravo pot. Živeti urejeno življenje, stran od različnih skušnjav. Ponudi se ji priložnost za odlično plačano delo varuške petletnega Teddyja pri dobro situiranih zakoncih Tedu in Caroline Maxwell. Na nek način se zdi prelepo, da bi bilo res.
Maxvellova sta nenavadna – za njo se zdi, da ima več kot eno obliko kompulzivno-obsesivne motnje, on pa se zdi kot plenilec, ki v temi čaka na plen. Teddy je njun edini otrok, angelček in seveda najbolj nadarjen, izstopajoč in takorekoč popoln otrok. Pravila, ki jih postavljata starša, so zelo stroga, na trenutke nerazumna, sploh Ted ima več kot očitno zadržek, da bi v službo vzela bivšo odvisnico. In tu je seveda še Teddy – plahi fantek, ki rad riše in ima namišljeno prijateljico. V Mallory kaj hitro prepozna tiho zaveznico in osebo, ki ji lahko zaupa in ki se bo sposobna prilagoditi njegovi bujni domišljiji. Pa še enkrat – zdi se prelepo, da bi bilo res.
Mallory Teddyja pogosto sliši, kako se med počitkom z nekom pogovarja, praviloma pa ji po počitku vedno prinese risbice, ki jih je ustvarjal. Le da te risbice kmalu niso več podobne risbam, ki bi jih ustvarjal povprečen petletnik, pa tudi slikarsko izredno nadarjen otrok ne. Pa ne gre le za tehniko, ampak predvsem za tematiko. Teddy (ali morda nekdo drug?) želi povedati zgodbo – zgodbo o dekletu, ki jo je nekdo ubil ter skril njeno truplo.
Tisto kotaljenje po hribu tukaj postane nenadoma zelo hitro in tudi opazite ne, ko mimogrede treščite v kakšno ostro skalo. Mogoče boste začeli verjeti v duhove ali druge nadnaravne sile, morda se vam ouija plošča ne bo zdela traparija, otroci kot mediji se vam bodo zdeli povsem verjetni, predvsem pa boste spoznali, da ne smete nikomur zaupati. Tisti najbolj očitni morebitni krivci so seveda nedolžni, razplet je nepričakovan in toliko bolj grozen. Po glavi se vam bo podilo tisoč in eno vprašanje in če se vam bo mogoče zdelo, da veste, se (skoraj) zagotovo motite.
Ali je za vse pravzaprav kriv Teddy? Nas čaka nenavaden preobrat in se bo za glavno izkazala Mallory? Morda dekle na Teddyjevih slikah predstavlja njeno sestro? Ali pač njo? In kdo je pravzaprav Anya, skrivnostna Teddjyeva namišljena prijateljica? Ali je res zgolj namišljena? Rekulak ob vsem tem spretno in premišljeno v zgodbo dodaja sicer redke, a zanimive stranske like, ki vse skupaj močno popestrijo. Najslabši del knjige je pravzaprav zaključek, kjer se zdi, da avtor ni želel preveč grobo postaviti pike in je vse skupaj kar malce razvlečeno in celotna, sicer zelo napeta zgodba zvodeni.
Skrite slike so vznemirljivo branje in ena tistih knjig, ki jih boste res težko odložili iz rok. Piko na i vsekakor dodajo ilustracije Willa Staehleja in Doogieja Hornerja. Priporočljivo branje za prihajajoče deževne dni oz. za dolge, na trenutke tudi strašljive noči.
Hiša knjig, 2024
maticpise.com 