Mladinski roman danske pisateljice Mette Vedso z nenavadnim naslovom, ki spomni na kakšno sekto, je pravzaprav topla pripoved o odraščanju ter predvsem o prestavljanju meja v glavah.
Morda prvo vprašanje – zakaj naslov ni preveden? Ne glede na to, kako radi imamo slovenščino, moramo priznati, da je – sploh pa med mladimi; tudi naš jezik poln anglizmov, nemcizmov, hrvatizmov in pa tudi drugih -izmov ter da jezik kot tak živi, diha in se tudi razvija. Poleg tega je »Happy happy« fraza, ki jo v romanu uporabljata glavni junak, najstnik Ubbe (ali Urban) in njegov oče. Poleg tega tudi originalni naslov ni danski, ampak ravno tako angleški, kar kaže na dejstvo, da se tudi drugi jeziki zavedajo teh »vdorov«, ki se jih bo treba navaditi in jih tudi sprejeti.
Glavnega junaka Ubbeja imamo. Ubbe živi sam z očetom, saj je mama umrla v prometni nesreči. Živita v revni soseski, ob stičišču avtobusni prog in njuno domovanje je vse prej kot urejeno in lično. Njegov oče dela na smetišču in najbolj od vsega prezira »prasice bogate«, ki so prepričani, da lahko z denarjem ne le kupijo, ampak predvsem dosežejo takorekoč vse. Morda ima pa celo prav. A za Ubbeja in očeta bi vsekakor lahko rekli, da živita na družbenem dnu.
Ubbe predvsem na željo očeta trenira rokomet, kjer pa ni posebej uspešen in ga tudi ne veseli preveč. In potem nekega dne po spletu res nenavadnih okoliščin v dar dobi zelo drag komplet za golf in z nekaj iznajdljivosti začne obiskovati golf klub, v tistem drugem, premožnem delu mesta, Birkesoju. Tam ga poznajo kot Henrika. Seveda lahko golf zlahka označimo kot šport za bogate, za »prasice bogate«, ampak Ubbe tudi na lastno presenečenje odkrije, da je v golfu dober in ga posledično zato tudi veseli. A kako to povedati očetu?
Pa to še ni vse – isti dan, ko v dar od vdove Louise prejme golf komplet, spozna tudi Martino, veliko premožnejšo vrstnico iz elitnega dela mesta in njeno mamo, no, »instamamo«. Mama v Ubbeju prepozna neko drugačno, zanimivo in divjo plat za svoje dobro plačane instagram objave in za kratke foto-seanse Ubbeju dobro plačuje, za nameček pa mu kar lep kupček denarja primakne tudi za to, da Martino inštruira matematiko. Ubbe tako nenadoma zasluži skoraj več kot oče.
Seveda se zgodba zaplete in Ubbe je več kot enkrat postavljen na preizkušnjo. Tako se z Martino in njeno mamo – s »prasicama bogatima«; en dan spotoma odpelje do smetišča, kjer dela njegov oče. Odnos Martinine mame do očeta je zanj nesprejemljiv in nenadoma ima dovolj vsega – prikupne Martine, inštruiranja, golfa … zgodba ima še nekaj kasnejših zapletov in prekucev, zanimivih dialogov in predvsem pristnih tegob odraščanja otroka, ki mu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Ključen trenutek in vrh je vsekakor, ko se Ubbe in oče srečata na golf igrišču …
Skozi zgodbo se sprehodi nekaj zanimivih stranskih likov – v duhu Lars Larsen (ustanovitelj verige JYSK), pa očetova prijateljica Nelly, Ubbejev prijatelj Kerne, učitelj Ove in pa Louise. Vsak od njih doda košček v zgodbo, nihče pa pretirano ne izstopa. Konec koncev je vse odvisno od Ubbeja, a le do točke, ko fant ne zmore … a tudi na koncu bo od njega odvisno, ali bo morda vseeno prav on vezni člen med dvema svetovoma, ki se drug drugega rada izogneta, trki pa so lahko silni in nevarni.
Mette Vedso sem spoznal z morda še bolj pretresljivim 130 utripov na minuto, tudi tokrat ne razočara. Težko rečem, da navduši, o tem bodo vsekakor presojali mlajši bralci, ki jim je knjiga nenazadnje namenjena. Vsebina je na nekaterih mestih sicer morda malce nezdružljiva z našim svetom in se bodo bralci težje poistovetili, a po drugi strani – če se lahko poistovetijo z vampirji, nadnaravno močnimi osebami, nesramno bogatimi povzpetneži v getih, sem prepričan, da bodo znali izluščiti bistvo tudi iz Happy Happy. Upam si reči, da se bistvo skriva prav v naslovu – kaj je za koga sreča in kako priti do nje?
Miš, 2024
maticpise.com 