Romaneskni prvenec kanadske pisateljice Monice Heisey je spet ena tistih knjig, ki bi jih lahko označil za »žensko branje«, pa čeprav imenitno razgalja napake obeh spolov, najlažje pa bi jo označil za lahkotnejšo različico Sally Rooney.
»Satira o milenijskih strahovih, obsedenostih in slabih odločitvah« je domiseln (in zelo piarovski) opis tega romana, ki sicer deluje po principu toplo-hladno in kjer se včasih na eni strani zgodi več zanimivega kot potem na naslednjih desetih. Glavna junakinja Maggie se pri 28-ih in po slabih dveh letih zakona ločuje. Mogoče sem mislil, da se bom z junakinjo zaradi lastne ločitve lažje poistovetil. Nisem se – pri 28-ih sem bil sicer poročen podobno dolgo časa, a takrat oče enoletniku in z željo povečati družino. Poleg tega si takrat niti predstavljal nisem, da sem bom dobro desetletje kasneje dejansko ločeval, po 15-ih letih zakona. Milenijci, ja. Povsem druga vrsta ljudi, ki želijo živeti in uživati predvsem v tukaj in zdaj in jih jutri ter nekaj let kasneje sploh ne zanima. Dokler se ne znajdejo sami, z dolgovi in krediti ter brez osnovnega znanja, kako živeti.
Maggie je točno tak primer. Izgubljena v življenju in resničnem svetu. Ne more verjeti, da je zakona res konec in da je njen bivši mož (birokratski del ločitve sicer traja skozi celo knjigo) vzel celo njuno mačko in njo (torej Maggie) na neki točki odstrani kot administratorko njenega (mačkinega) Instagram profila. Poleg tega z njo noče imeti ni več – ne glede na vsa njena sporočila, klice (tudi ob nemogočih urah) in obupane poskuse, da bi bila vsaj prijatelja.
Maggie ima sicer neverjetno srečo, da ima okrog sebe neverjetno zvesto (in precej nenavadno) druščino prijateljev, ki ji stojijo ob strani, a tudi njihova zvestoba in potrpljenje imata svoje meje. Maggie se – kot se zgodi mnogim ločencem, poda na pot novih poznanstev, lažnih prijateljstev, hipnih razmerij (beri: razmerij za eno noč) in samoiskanja, seveda z obveznim postankom na psihoterapevtskem kavču. Predvsem pot samoiskanja in odkrivanja je dolga in naporna – pa ne le za Maggie, ampak tudi za bralca. Koliko napak in neumnosti bo še storila? Ima morda kakšen priročnik v stilu »Napačne odločitev svežih ločencev za telebane?«.
No, dobro, saj če sem iskren, tu pa tam sem se lahko poistovetil z njo – to iskanje naslednjega partnerja, popolnega seveda, oklepanje in spoznanje, da ne gre za princa (oz. princeso) na belem konju, ampak prevečkrat kakšno žabo na ne najbolj poskočnem kljusetu. Zaslepljenost in slepo prepričanje, da o življenju veš že vse in da napak iz preteklosti ne boš ponavljal. Pa kaj še?! Pojma nimaš.
Maggie obtiči. Opazuje in je seveda šokirana, da se svet vrti dalje, da ljudi vse manj zanima ali sploh ne opazijo, da ona tako zelo trpi zaradi ločitve. Kdo ji celo navrže, da sta tudi za ločitev potrebna dva in da naj vse skupaj že preboli. No, če vem kaj, potem človek ločitve ne preboli tako hitro, pa ne glede na čas trajanja zakona. In da iščeš vse mogoče načine, kako bi ti to uspelo. Nenavadne konjičke, obsesije, aplikacije za zmenke ter za en mali Everest neuspehov in padcev. Ponavadi ti ne uspe, vsaj hitro ne. Pomembno je, da se znaš pobrati in iti naprej.
Ali Maggie uspe iti naprej, presodite sami. Mogoče me je vse skupaj malo spomnilo na Lipitscha, kjer sem bil na glavnega junaka ravno tako jezen, ker je delal napako za napako, krivi pa so bili vsi drugi, samo on ne. Na nek način se njegova zgodba ponovi – pa čeprav močno drugače; tudi z Maggie v Pravzaprav krasno. Pa bi si želel, da bi bilo drugače in da bi se dejansko razjasnilo, tako pa se zdi, da bo glavna junakinja še lep čas tavala v megli.
Beletrina, 2024
maticpise.com 