Ženska hiša

Z zbirko kratkih zgodb Mirane Likar sem se kar dolgo boril, jo za kar lep čas odložil, nadaljeval in skoraj prenehal z branjem. Mogoče ni bil pravi čas za te spretno izpisane in vsebinsko polne zgodbe …

Večkrat izpostavim, da me določene knjige pokličejo – obstajajo avtorji, ki so mi dobro znani in točno vem, da mi bo knjiga ne glede na moje razpoloženje in vsebino zapisanega všeč. Potem so tu avtorji, ki jih ne poznam in je pogosto od žanra zelo odvisno, kako hitro bom šel knjigo brat. Zakaj točno je bila Ženska hiša Mirane Likar tako dolgo na polici, ne vem. Potem sem, skoraj z muko, prebral prvih nekaj zgodb, ki me niso nagovorile. V ospredje so res postavljene ženske, njihove bolj ali manj bridke zgodbe in usode, pogosto polne simbolike, praviloma zapleteni in kompleksni odnosi, spomini in na trenutke celo nedorečenost.

Trajalo je kar nekaj mesecev, da sem znova zagrizel v knjigo in pravzaprav ne vem, ali so zgodbe izpisane drugače ali je bil pač čas drug. Sploh zadnja, naslovna zgodba, Ženska hiša, me je pustila v popolni nejeveri, kakšno malo mojstrovino sem prebral. Skrbno izdelani liki, o katerih sicer izveš ravno toliko kot je treba, zanimivi dialogi in odličen prikaz, lahko rečem kar slikanje, prizorov. Ne gre zanemariti dejstva, da se zadnja zgodba dogaja v Mostarju, mestu, ki sem ga obiskal morda dva tedna prej in sem zgodbo čutil toliko bolj osebno, doživeto, zaradi raziskovanja mesta in številnih klepetov s prijaznimi domačini, pa sem nekoliko bolje ujel siceršnjega duha pripovedi.

V zbirki zgodb Ženska hiša je nemalo zgodb, ki se ukvarjajo s tragično usodo predvsem žensk v bivši Jugoslaviji, pa čeprav se avtorica ne vrti le okrog vojne sredi devetdesetih. Lahko bi rekli, da pripoveduje zgodbe, ki so se dogajale v ozadju tega norega dogajanja – pa ne v političnem ozadju, ampak med ljudmi. Ljudmi iz mešanih zakonov, oficirskih družin, ločenih, tako ali drugače poškodovanih … pa seveda se vmes prikrade tudi kakšna zgodba, ki naslika portret neke drugačne bede, obupa, sramu, nemoči, osamljenosti in še drugo paleto čustev bi lahko naštel. Drugi in drugačni časi, a podobne stiske.

Dejstvo je – in kot pisec tudi sam to neverjetno občudujem in spoštujem, da bi lahko bila vsaka od teh kratkih zgodb osnova za roman. Avtorica res spretno lovi ravnotežje med tem, da ne pretirava s poglobljenim ustvarjanjem likov (lahko pa bi), da počasi gradi vzdušje in zgodbo (lahko bi vrgla kost in potem nekaj »motovilila« okoli) in da prostora ne polni z nepotrebnimi dialogi (lahko pa bi). Vsega je ravno prav in avtorica je Žensko hišo res smiselno uredila – funkcionalno, prijetno, živo, dušno, nepredvidljivo in za vsakimi vrati te čaka nekaj zanimivega in – skrivnostnega.  

Mogoče se vam bo zgodilo enako kot meni in boste želeli knjigo odložiti, ampak vztrajajte. Vzemite si čas, ker so tudi zgodbe takšne, ki jih boste najbrž en čas predelovali. Mogoče bi Žensko hišo lahko postavil ob bok Težki vodi Pie Prezelj, čeprav z eno ključno razliko – v Ženski hiši je zgodb več, se ne prepletajo in se zdijo mnogo bolj premišljene in celovite, medtem ko je v Težki vodi zgodba (ne pa tudi usoda) ena sama, a se (vsaj meni) zdi, da tam nekaj preprosto manjka in je v celotni zgodbi preveč praznine. Ženska hiša je vredna branja, vsekakor pa knjiga za zahtevne bralke (in bralce).

Goga, 2022