Bend

Boštjan Narat je napisal svoj prvi roman in ga naslovil Bend. Ljubiteljski slovenskega jezika se bodo zgražali, a boljši naslov bi težko izbral. Bend kot glasbena skupina in bend kot družina, bend kot prijatelji in bend kot stanje duha, ki druži podobno misleče.

Vprašanje, na katerega bo oziroma je moral Boštjan Narat že odgovoriti (in si je moral nanj najbrž odgovoriti že, ko ga je začel pisati), ali gre za (avto)biografski roman? Nenazadnje, po njegovi zaslugi lahko ljubitelji kvalitetne glasbe poslušamo dva odlična benda – Sfiltrom (ki je žal v hibernaciji) in Kataleno (ki vse bolj prepričljivo prepletajo ljudsko zapuščino z avtorskim pristopom). Ampak Bend res ni (avto)biografski roman – lahko pa ga označimo za »naratovski« roman.

Pa čeprav moram kot bralec in recimo nekdo, ki dobri dve desetletji spremlja glasbeno sceno, tole zanikanje (avto)biografskega komentirat. Jasno seveda je, če glasbenik piše roman o glasbenikih in glasbi, da sebe ne bo mogel zatajit, seveda pa lahko na stran postavi vse ostale. Avtor je na imenitni predstavitvi Benda govoril o tem, kako je kot šestnajstleten mulc sanjal o vsem tem, kar počne danes – glasba, pisanje, gledališče in tako naprej. In kako je pravzaprav zaradi tega lahko še trideset let kasneje neizmerno srečen. (Naj omenim, da se mi je ta del predstavitve knjige zelo vtisnil v spomin in me utrdil v prepričanju, da ko v svojem delu čutiš neko čarovnijo, potem vsekakor nekaj delaš prav. Če pa te vse to dela še veselega in pravega tebe, potem pač toliko boljše). No, ta del je tudi v knjigi, ko glavna junakinja Zoja posluša podcast – intervju z glasbenikom, za katerega sicer ne vedo prav vsi, pa čeprav je ustvaril marsikaj zanimivega in tudi nadpovprečnega, lahko pa bi rekli, da zanj vedo tisti, ki morajo in želijo. In on je srečen in zadovoljen …

Znotraj romana, kjer se sprehaja kar nekaj likov, vsak s svojo zgodbo in usodo, pravzaprav mrgoli nekih referenc. Ena glavnih je vsekakor tista na Richeyja Edwardsa, nenadno in skrivnostno izginulega kitarista valižanske zasedbe Manic Street Preachers. V Bendu na podoben način izgine Goran, Zojin predhodnik v bendu, ki ga sestavljajo še Hektor, Domen in TJ.

Naslednja, mimo katere nisem mogel, je prav znotraj prej omenjenega podcasta in še kje vmes, na Sfiltrom. Sfiltrom so bili konec devetdesetih in v začetku 21. stoletja ena tistih skupin, za katero sem sam drzno napovedal, da lahko postanejo večji od tedaj neprekosljive Siddharte. Njihov prvenec Otroci bogov je eden najboljših prvencev v našem prostoru, tedanja pevka Breda Božič je imela poleg fantastičnega glasu tudi izredno karizmo, bend (aha!) pa so sestavljali odlični glasbeniki in skupaj so ustvarjali glasbeno čarovnijo. Takorekoč končana je bila druga plošča, ki je izšla z naslovom Nekoč boš srce Ljubljane, pesmi je pela mlada Diana Filipović, ki pa je stopila v izredno velike čevlje. In zgodba se je takrat ustavila … ker je bila glasba nekaterim hobi, drugim želja po karieri, tretjim celo življenje. Boštjan je dvignil glavo, šel naprej in rodila se je Katalena.

To pa so že vprašanja, s katerimi se ukvarjajo tudi vsi štirje glavni junaki Benda, sploh, ko jih radijski urednik vseh urednikov dokaj grobo (in recimo neupravičeno) prizemlji. Pridemo še do večnega vprašanja, kakšen naj bi bil položaj žensk v rock glasbi in ali sodijo za mikrofon. Oba Boštjanova benda sta imela pevke – poleg omenjenih Brede in Diane ne gre spregledati Vesne Zornik v Kataleni in pa mogoče tudi dejstva, da je Boštjan sodeloval tudi pri zadnji studijski plošči Nece Falk, Od daleč. Boštjan vsekakor razblinja ta mit o ženskah v rock glasbi. Sodijo tja, pa pika. In to sploh ne bi smelo biti vprašanje, da dodam še svoje mnenje.

In morda še zadnja referenca, ki pa se mi morda ne bi tako sestavila, če ne bi bil na predstavitvi knjige. Med akterkami je bila tudi Maša Bogataj, gonilna sila skupine Masharik. Njen občutek za igranje kitare, res poseben glas in čutna interpretacija ter za nameček skladba Nature Boy, ki so jo na predstavitvi zaigrali (ob Boštjanu in Maši še violinistka Jelena Ždrale) … Nature Boy je pesem, s katero Zoja takorekoč na prvi vaji sezuje bend. Glasba, ki jo igra (ali si vsaj jaz mislim, da jo) Zojin bend, bi lahko bila zelo blizu glasbi Masharik. Mogoče še malenkost bolj alter, ampak tu nekje. No, seveda pa se mi mogoče vse samo zdi.

A napišem še kaj o samem romanu? Koščke sem postavil, vsekakor jih boste zlagali sami. Poleg omenjenih so zelo pomembni še člani Zojine družine – mama Ksenija, ki odlično služi s predavanja in knjigami na temo samopomoči, starejši brat Teo, nenavadni in filozofsko navdahnjeni radijski voditelj, ki je tik pred tem, da se mu zgodi veliki bum in pa Foter. Z imenom Damjan, nekdaj glasbenik (Zoja igra njegov Telecaster), ki je svoj mir našel v ustvarjanju ptičjih hišic in ki se zdi kot družinski duh, ki skrbi za neko nenavadno ravnovesje v družini in je v zaključku glas razuma, ki ga mora Zoja slišati. Pa ne smem pozabiti producenta Janeza, pri katerem bend snema svoj prvi singel in skozi katerega lahko rečem, da je Boštjan imenitno predstavil lik, delo in pomen producenta – on je tisti, ki mora čarovnijo glasbe prenesti v nek izdelek in poskrbeti za krotenje egov in morebitne čustvene izpade posameznikov.

Roman je poln dialogov, (relativno slabih) šal na račun glasbenikov, glasbenih referenc (QR koda s playlisto nekje?), filozofskih razprav in solo filozofiranj, razhajanj, prepirov in ponovnih srečanj, kančka ljubezni in predvsem silne sočnosti, ki pritiče vsebini.

In čeprav lahko rečem, da je Bend v osnovi roman o glasbi in bendu, je to pravzaprav roman, ki – kot sem zapisal uvodoma; sporoča, da je v življenju pomembno najti svoj bend. Kjerkoli že. Prostor, mehurček, varno zavetje, kjer si lahko ti – kjer se lahko izražaš in si spoštovan. Bend je čarovnija.

Pivec, 2024