Zakartana ura

Vlado Kreslin je fenomen in unikum, o katerem sem že pisal in o katerem – ne iz poslušalskega, sploh pa ne iz človeškega vidika, ne morem zapisati slabe besede. On je eden tistih, o katerih poje v pesmi Ena pesem: »Nekaj pa je še takih ljudi / ki se jih človek razveseli /nekaj pa je še takih ljudi.«

Tisti zvesti spremljevalci Vladovega dela seveda poznate zgodbo o zakartani uri, ki jo je tako lepo uglasbil, nas popeljal znova na Soško fronto in v neke druge čase in lahko bi rekli, da je Zakartana ura imeniten naslov za njegovo novo zbirko pesmi. Uglasbene jih boste večino našli na ploščah Če bi midva se kdaj srečala, Čarobnice ter Drevored.

Jani Virk, ki je napisal imenitno spremno besedo Ura, ki teče naprej, Vlada primerja z Dylanom in Cohenom, dvema glasbenima velikanoma, pa tudi mojstroma pisane besede. In ne moti se. Seveda ga lahko brez težav postavimo ob bok mnogim drugim kantavtorjem tiste generacije, ki je prodrla in zaslovela v šestdesetih in od katerih so mnogi ravno tako še vedno aktivni. Pa jih ne bom našteval … V Sloveniji jih prav veliko nimamo (več) – Zoran Predin, ki je sicer iz povsem drugega pripovednega filma, pokojni Tomaž Pengov, ki je bil mnogo bolj liričen, morda Iztok Mlakar, ki podobno kot Vlado črpa iz svoje pokrajinske zakladnice in potem je še nekaj pripovedovalcev zgodb, a daleč, da bi šlo za stalnice. Izjema in iz te mlajše generacije je najbrž Hamo, znova v povsem drugi, bluesovski in tudi urbani poetiki. Lahko bi se ozrli še južno, k mnogim Vladovim sodelavcem in pajdašem – od Dedića do Divljana, Balaševića, pa Burića in še koga.

Skratka, Vladove zadnje pesmi so vsekakor vse bolj poezija in vse manj hiti, poetične zgodbe, v katerih prepleta tako lastna videnja in občutenja sveta, bogato družinsko zapuščino, ljubezen in hrepenenje in seveda svoje ljubo Prekmurje. Zbirka Zakartana ura je vsekakor posebna tudi zato, ker so nekatere pesmi opremljene z rokopisi, opombami in popravki in nam sicer bežno pokažejo proces nastajanja pesmi, spet o drugih lahko preberemo ozadje iz spremljevalnih opomb in malih pripovednih vinjet.

Tu nikakor ne želim secirati Vladovih pesmi, saj za kaj takega nisem poklican, niti tega ne želim. Tudi ne želim nobene izpostavljat – če jih poslušam, je Če bi midva se kdaj srečala vsekakor med najljubšimi, pa že omenjena Ena pesem, Stari komadi, naslovna Zakartana ura, Danes sem v molu, pa Reka, Kaj naj ti prinesem, draga? in tako lahko naštevam in naštevam …

Seveda si jih boste med prebiranjem prepevali ali pač šli zavrtet, a tudi med prebiranjem boste morali prepoznati, da imajo tudi v tiskani obliki, kar dandanes manjka svetu – dušo. Iz njih vejeta toplina in dobrota, kozmopolitski duh človeka, ki svet in življenje dojema z vso mogočo širino in globino. 

Beletrina, 2018