Podnaslovljena kot Božična pravljica, mi je tale prav posebna zgodba norveške pisateljice Ingvid H. Rishoi povzročala kar nekaj težav. Glavna pravzaprav – kaj napisati?
Zvezdna vrata je čudovita zgodba. Vrti se okoli sester Ronje in Melisse ter njunega očeta, ki sam, še rajši pa s prijatelji, (pre)globoko pogleda v kozarec. Zvezdna vrata je ime ene gostilne, kjer rad pušča denar, druga se imenuje Pri prijateljih – sestri sta mnenja, da bi se morala imenovati Pri sovražnikih. No, sovražnika tam zbranih točijo pivskim prijateljem, ki se tam zbirajo. December je pred vrati, bližajo se prazniki, sestri pa vesta, da bodo še eno leto več brez božičnega drevesca in brez daril. Kaj drugega nista niti pričakovali, saj je skoraj čudež, če je v hladilniku ali omarah kaj hrane, so položnice plačane (in zložene po kupčkih) in njihov stanodajalec ne grozi z izselitvijo ter prijavo na center za socialno delo. Božična pravljica, ki se je ne bi branila niti Twain ali Dahl.
A na srečo je tam hišnik, ki pozna Alfreda, njega pa poznajo vsi, ki kaj pomenijo. Tudi Eriksen, ki ob bencinski črpalki v Toyenu prodaja božična drevesa in potrebuje delavca. Ronja in Melissa prepričata očeta, naj se prijavi za delo, ki ga dobi in nekaj časa se celo zdi, da je življenje našlo pravo pot. A žal le nekaj časa. Ko se na obisku enkrat pojavi očetova (pivska) prijateljica Sonja, je pravljice konec, njihova življenja pa se počasi spet spreminjajo v nočno moro. Očeta odpustijo, stvari pa v svoje roke vzame najstnica Melissa in odide moledovat za očetovo službo. Dobi jo in vsak dan poleg vseh šolskih obveznosti opravlja še težko delo – domov hodi povsem premočena, na smrt utrujena, s smrekovimi iglicami vsepovsod.
Tudi mlajša Ronja se odloči, da se ji bo pridružila, a potrebnega je veliko pretvarjanja in iznajdljivosti, da lastnik Eriksen ne odkrije, da pri njem dela in služi tudi otrok. Pa čeprav tudi na Ronjin račun posel cveti – njeno prodajanje smrečic kot pomoč revnim otrokom je v decembrskem času seveda zadetek v polno, trojica (glavni je Tommy, ki pričakuje dojenčka in mu vsaka krona pride še kako prav) kasneje začne smrečice še dostavljati na dom in kar naenkrat sta Ronja in Melissa tisti, ki skrbita za dom. Pa oče? Oče pije. Bruha, lula, je pol časa nezavesten in v bistvu ne ve, kaj počne. Žalostno, kot je le lahko. Za mnoge otroke – na Norveškem, pri nas in še kje po svetu; vse preveč znano in resnično.
Zgodba se postavi na glavo – Ronja zboli in je vročično blodnjava, Eriksen razkrije njihove uspešne poslovne prijeme in grozi, da bo sestri z očetom prijavil policiji in centru za socialno delo, Toyenu se za nameček približuje orkan Gudrun … in lahko rečem, da se nato zgodi božični čudež. In ker sam nisem človek, ki bi dal kaj veliko na božič, sploh pa ne na božične čudeže, mi je konec – milo rečeno; brez smisla in privlečen za lase. Mogoče boste imeli vi drugačno mnenje, meni je – krasen in dobesedno pravljičen, popolnoma skazil celo pripoved.
Pa razumem, da imamo tri dobre može (v duhu vedno prisotnega, a nikoli vidnega Alfreda, stanodajalca Aronsena, ki se kaže kot nadomestni oče ter modrega hišnika), da se na koncu vse skupaj dogaja okrog božične noči, pod božičnim drevesom in sijočo zvezdo ter da sestri v zavetju mogočne smreke spita kot v jaslih in ko se naslednjega jutra prebudita, lahko odideta. Odideta po skrivni poti, stran od vseh, v gozdno kočo, o kateri je Ronja sanjala in ji jo je starejša sestra vedno tako slikovito opisovala. Priznam – ne razumem.
Razumem pa seveda marsikaj drugega. Veliko in neizmerno sestrsko ljubezen. Očetovo popolno, tudi z alkoholom pogojeno otopelost. V vlogo modrega hišnika, ki želi vedno in vsem pomagati ter je poln malih modrosti, je avtorica postavila Balkanca (tako je zapisano v zaključku knjige, da mi ne bo kdo česa očital). Imamo tudi zgolj na dobiček ozirajočega se Eriksena, ki ga ljudje ne zanimajo kaj preveč – zgolj njihove denarnice. Sonja kot biblična grešnica, ki očeta ves čas vabi v skušnjavo. Sprva zadržani, a nato prijazni in takorekoč (nadomestni) očetovski lik Aronsen, ki bi imel v kakšni drugi zgodbi in s svojo sprva prisiljeno prijaznostjo in ustrežljivostjo lahko tudi povsem drugačno vlogo. Pa hudo neurje, ki gre lepo s časom, v katerem živimo in kjer se bomo najbrž vse pogosteje ozirali v nebo ter upali na čudež.
Zvezdna vrata Ronjinemu in Melissinemu očetu predstavljajo izhod v svet alkoholne omame, kjer ni nobenih težav in skrbi. Sestrama malce drugačna »zvezdna vrata« ravno tako predstavljajo izhod v svet, kjer bosta lahko živeli brezskrbno otroštvo. (Mogoče je to tisto, kar angleško govoreči imenujejo »pearly gates«?) Mogoče pa je cela zgodba preveč resnična, tudi bridka, da bi se na koncu res lahko zgodil verjeten (božični) čudež?
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 