Katarina Gomboc Čeh je pri tridesetih letih napisala in izdala svoj prvi roman, kar je prej izjema kot pravilo in si za nameček zaslužila oznake »slovenska Sally Rooney«, kar – pa naj vam je Rooney všeč ali ne; nekaj pomeni. A veliko več kot oznaka pomeni to, da je napisala zanimiv in berljiv roman.
Primerjave in oznake so seveda lahko problematične, pogosto tudi dvorezen meč – vsekakor gre za nek nov val pisateljic, nov način pisanja in podajanja zgodb, ki pa vsem ni všeč in bodo knjigo že iz tega razloga pustili pri miru. Težava, ki jo imam osebno z uspešno irsko pisateljico je predvsem ta, da se mi prevečkrat zdi, da sicer veliko govori/piše, pove pa bore malo. Ali je svet mladih, svet bodočih voditeljev res tak?
Pri Nihče nikogar ne spozna tega občutka nisem dobil, pri čemer je vsekakor pomembno to, da je avtorica dogajanje postavila v slovensko okolje, najbrž tudi v svet, ki ga sama dobro pozna (pevski zbori oz. petje, humanistične vede s poudarkom na antropologiji), v katerem nastopajo takorekoč njeni vrstniki in ki se za nameček vrti okrog tematike, ki se je slovenski avtorji radi izogibajo, bo pa postala vse bolj pereča tudi v svetu mladih – spor med levimi in desnimi. Potem je tu še begunska kriza (zgodba se dogaja v letih 2015 in 2016), nesrečne ljubezni, zapleteni medprijateljski odnosi, nesmiselni družinski spori in nabor tematik je izredno dolg.
Ob zaključku branja sem tako pomislil na besedo, ki se omeni tudi v samem romanu, v povezavi s partituro Cirila Šavlija za pesem Svetlane Makarovič, ki jo mora zbor, v katerem poje glavna junakinja Maša, zapeti – pretenciozno. Če povlečem še eno vzporednico z Rooney – slednja je ponavadi omejena na le nekaj junakov, stranskih likov je res malo in so res zgolj stranski, obravnavanih tematik pa je manj. Tako da priznam, da me je Nihče nikogar ne spozna kljub vsemu pritegnil mnogo bolj, pa tudi bral sem vse skupaj lažje in hitreje.
Okvirna zgodba – Maša je študentka antropologije, poje v ženskem pevskem zboru, rada posluša otožno glasbo Lane Del Rey in podobnih. Ima starejšo sestro Urško, ki ravno tako poje in se pripravlja na skorajšnjo poroko z izbrancem Andrejem. Izhajata iz družine, kjer so krščanske vrednote zelo pomembne. Mašin recimo antipol in kot tak drug osrednji lik, je Maks, ravno tako študent antropologije, ki pa življenje jemlje veliko bolj zlahka, tudi zato, ker prihaja iz ugledne družine in je malce privilegiran. Za razliko od Maše, je njegova družina bolj levičarsko usmerjena, zato ne preseneča, da se Maks odloči, da bo šel na vrhuncu begunske krize pomagat beguncem v Dobovo in si vse bolj širi obzorja z raznolikimi vplivi, ki z begunci prihajajo k nam. On je tisti, ki izjemno veliko govori, se rad spušča v dolge debate in stoji za tistim, kar govori in v kar verjame. Maša je takorekoč od malega zagledana vanj, saj sta bili družini svojčas tesno povezani, dokler ni na neki točki prišlo do hudega spora. Zagotovo se lahko vsi spomnimo česa podobnega, kajne? In tako se glavna zgodba vrti okrog tega, ali se bosta Maša in Maks zbližala, kako zelo bodo nanju vplivale odločitve in nesoglasja njunih staršev ter seveda vseeno vera v neke doktrine, ki so jima vcepljene.
Lik, ki zgodbo pošteno pretrese, je Sara. Ta se takorekoč od nikoder pojavi na vajah, saj pevski zbor potrebuje pevke, njena sestrična Ivana pa je skoraj desna roka zborovodkinje Agate, ki zbor vodi z recimo kar trdo roko. Malce odmaknjena, poje sicer tudi v indie zasedbi, se hitro poveže z Mašo, včasih vrže kakšno poleno na šibak ogenj, drugič na skrivaj kakšen plamenček tudi zelo na hitro ugasne in kot na neki točki ugotovi Maša – ona je njej povedala zelo veliko, sama pa o Sari ne ve prav veliko. Ja, obstajajo osebe, ki se v naših življenjih pojavijo z nekim razlogom, pa izginejo in se morda nikoli več ne vrnejo, pustijo pa v nas nek nenavaden, praviloma pa kar trajen odtis. Naslednji tak lik je Blaž, Prekmurec, ki ravno tako študira antropologijo, pa čeprav ve, da predvsem v domačem okolju s to izobrazbo ne bo imel kaj počet. Zagledan je v Mašo, med njima preskakujejo iskrice, a vedno je nekje blizu Maks. Ali Sara.
Zborovodkinja Agata je tu ravno tako z neko svojo zgodbo, usodo in pomenom – malce starejša od glavnih likov, a s svojo predanostjo poklicu na nek način zgled, po drugi strani pa tudi skoraj najbolj negativen lik. Med njo in dekleti je generacijski razkol pri dojemanju profesionalizma, resnosti, pripadnosti, odnosa, spoštovanja, delovnih navad, življenja kot takega. Tisti, ki smo od Agate še nekoliko starejši, se bomo v njej – pa čeprav je tudi med nami generacijska razpoka!, najbrž prepoznali, v njeni čudni poziciji in seveda v odnosu, ki ga imajo do nje ostala dekleta, celo njen mož in sodelavci. Njene frustracije in tegobe so nekaj povsem drugačnega od tistih, s katerimi se spopadajo pevke, pa čeprav to ne pomeni, da so njihove manj pomembne.
Življenje pa gre dalje, ljudje se spreminjajo, enako tudi njihove vloge – v svetu in življenju drugih. Maša z vsakim dnem bolj spoznava in odkriva, kako malo ve o ljudeh, da niti sebe ne pozna najboljše in da je na nek način tujec. Sam sebi in vsem drugim. Vsekakor še ena od izstopajočih značilnosti današnjega sveta – po eni strani se nam zaradi družbenih omrežij, dosegljivosti in dostopnosti zdi, da vsi vemo vse o vseh, ampak … kako resničen je e-svet v primerjavi z dejanskim? Vsekakor bi bila tema zelo zanimiva za kakšno antropološko raziskavo – Razvoj človeštva od gorjače do pametnega telefona. Razvoj ali zaton?
Nihče nikogar ne spozna je vsekakor zanimivo branje. Osebno me je poleg preobilja močnih likov in preširokega področja čeprav povezanih tematik zmotilo tudi to, da recimo Blaž in Sara na neki točki izgineta. Sicer se na koncu znova pojavita, a se mi je t. i. »ghosting« zdel kar pretiran. Tudi to, da avtorica ponekod uporablja povsem domače in slengovske izraze, malo kasneje pa isto stvar opisuje z neko slovnično pravilno obliko, mi je malce štrlelo ven – npr. če je joint enkrat joint, naj naslednjič ne bo zavitek, da potem razmišljaš kakšen zavitek so si podajali. Recimo tudi, da sem kar pogosto priča pogovorom 20 in nekaj letnikov, pa se tako – niti strokovno, niti poglobljeno, niso sposobni pogovarjati. In tako kot sem prej opisal Saro, se mi je na trenutke zdelo, da je tudi sama avtorica kakšen zanimiv zgodbovni plamenček pogasila, še preden bi lahko zagorel, bi pa najbrž lahko napisala še 300 strani. No, glede na to, kako je zgodbo sklenila, ni nemogoče, da se bo k likom še vrnila.
Skratka, oznake pustite pri miru, ker Katarina Gomboc Čeh ni »slovenska Sally Rooney«, je pa hudimano dobra pisateljica in osebno se veselim njenih prihodnjih del. Njen romaneskni prvenec nam na zanimiv način odstira zastor v življenja in razmišljanje generacije, ki se je rodila v začetku devetdesetih in ki počasi prevzema – oziroma bi morala prevzemati; vajeti v svoje roke. Preberite, presodite še sami …
Cankarjeva založba, 2024
maticpise.com 