Gotska kriminalka, kot so uradno označili tole napeto branje Rileyja Sagerja ima skoraj vse, kar potrebuje knjiga tovrstnega žanra – zanimiv zaplet, veliko zloveščega, odlično okolje, zanimive like, samo …
Pojdimo lepo po vrsti. Lenora Hope, že desetletja »glavna« zvezda pesmi, s katero so dobesedno strašili otroke, je sedemdesetletna gospa, ne komunicira, se ne premika in je povsem odvisna od negovalk in strežnega osebja Hopovega konca. Kot nova negovalka na domu v zloglasno hišo na pečini pride Kit McDeere – težko bi rekli, da prostovoljno, ampak bolj kazensko. Kit je bila namreč osumljena, da je ubila lastno mamo. Na smrt bolno mamo, kot njena negovalka. Nesreča, dogovor ali kaj tretjega? Kit je sicer trdila, da je bila vse skupaj nesreča oz. splet naključij, v kar pa na koncu ni verjela niti sama. Odtujila se je od očeta, na piki jo je imel lokalni policist oz. kriminalist Vick, da o njenem delodajalcu sploh ne govorimo. No, a to ni nič v primerjavi z Lenoro Hope, ki jo spremlja »sloves« – in pesem, seveda; da je ubila starša in sestro.
Dve potencialni morilki, obe trdita, da sta nedolžni. Trojni umor se je zgodil leta 1929, tik pred velikim gospodarskim zlomom in Lenorinim rojstnim dnem, sedaj pa še piše leto 1983. In treba je priznati, da je vse na Hopovem koncu strašljivo – od težkih, zatikajočih se železnih vrat na posestvo, krvavih madežev, še vedno nagnjenega lestenca (ena od žrtev je bila obešena!), do nagnjenega stopnišča in dejstva, da se zemlja, na kateri stoji Hopov konec, dobesedno ruši. In potem je tu še osebje – poveljuje mu gospa Baker. Gospa Baker je bila, tako kot večina preostalega osebja, v Hopovem koncu takrat, ko se je zgodil trojni družinski umor.
Ena takšnih izjem je Jessie, takorekoč Kitina vrstnica, ki se požvižga na pravila gospe Baker, Lenori Hope snema knjige, da jih ona lahko potem posluša s pomočjo walkmana, druga je bila Mary, negovalka, ki je čez noč izginila iz Hopovega konca. Njeno izginotje je skrivnostno, nepojasnjeno, sploh, ker je svoje delo opravljala zelo predano, za nameček pa je v Hopovem koncu pustila vse svoje imetje.
No, to, da Lenora Hope ne komunicira je mogoče malo zavajajoče. Njen obraz še vedno govori, le usta ne. Poleg tega zna z roko pokazati da ali ne in kot ugotovi Kit, lahko zelo počasi tudi piše na pisalni stroj, ki kraljuje v njeni sobi. In Lenora se odloči, da bo Kit zaupala svojo zgodbo. Celo zgodbo o tem, kaj se je dogajalo pred usodno nočjo in tudi, kdo je pravzaprav zakrivil umor. Kit sicer ni prva, ki ji je Lenora to že zaupala – izpoved sta pisali že z Mary, a je izginila tako negovalka kot tudi vse natipkane strani.
Skrivnosti se kar kopičijo kot tudi nepojasnjeni dogodki. Kdo hodi po Lenorini sobi? Kam izginjajo stvari? Zakaj Kit dobiva opozorila s strani osebja in si koplje še globljo jamo v odnosu z delodajalcem in kriminalistom, naj stvari pusti, kot so in naj ne dreza v preteklost. A Kit, ki se bori z lastnimi demoni, koplje in koplje. Seveda, dejstvo, da ji Lenora zaupa in se ji izpoveduje – pa se ji res?; potem se za nameček pojavi še truplo …
Knjiga je resnično podobna vožnji z vlakcem smrti, tudi približno ni predvidljiva in jo boste težko odložili iz rok. A mislim, da tudi na najbolj divji vožnji z vlakcem na smrti ne boste tolikokrat obrnjeni na glavo, še tako divja nevihta na morju vas ne bo premetavala sem ter tja in ko boste prišli do konca, ne boste pristali na neki sanjski plaži, ampak na kupu razbitin in ruševin, za nameček pa se boste spraševali, kako in zakaj. Všečno oblikovano, da spremljamo izpoved Lenore Hope kot skoraj samosvojo zgodbo, le da na neki točki nismo več prepričani, ali beremo zgodbo, ki jo je zaupala Mary ali tisto, ki jo pripoveduje Kit? Dokler ne pridemo do točke, ko njena pripoved pravzaprav sploh ni več pomembna.
Po mojem mnenju je največja napaka knjige ta, da je predolga. Predolga v smislu razvlečenosti. Po drugi strani jo seveda ravno ti nepričakovani preobrati delajo tako zelo neodložljivo, ampak na neki točki sem si mislil »Zdaj je pa že preveč!« in da je vse skupaj kar malo preveč za lase privlečeno. Sager se je v Edini preživeli vsekakor poklonil Stephenu Kingu – dogajanje v začetku osemdesetih, v zvezni državi Maine, stalni prisoten občutek nadnaravnega, soočanje s prastrahovi in seveda krivdo, ampak … Sager NI Stephen King in tudi približno ne zna niti zgodbe zaključiti tako mojstrsko. A seveda, presodite sami.
Tri zvezdice,
2024, Hiša knjig
maticpise.com 