Schindlerjev lift

Odkar sem opazil to knjigo, razmišljam, kje v Prijedoru, kjer sem nekajkrat bil, stoji ta zloglasna 13-nadstropna stolpnica, tako imenovana »navpična vas«, da ne rečem še eden mnogih malih simbolov dokončnega propada bivše skupne države.

Sam naslov knjige Darka Cvijetića vas utegne morda malo zavesti, saj spominja na slavni Schindlerjev seznam, na katerem je več kot tisoč poljskih Judov, ki jih je spretno poslovnež Oskar Schindler reši gotove smrti v katerem od ptevilnim nemških koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno. Schindlerjev lift v Cvijetićevem romanu je dobesedno lift, torej dvigalo, proizvajalca Schindler. In žal ni dolg seznam teh ali onih, ki jih je med vojno v Bosni in Hercegovini gotove smrti rešil kakšen spretni poslovnež. Prej nasprotno – Schindlerjev lift je seznam usod ljudi in kaj se je z njimi dogajalo pred, med in po vojni. Seveda s tistimi, ki so jo preživeli. 

V tej slavni rdeči stolpnici – poleg je stala še identična modre barve, z zloglasnimi 13 nadstropji in 104 stanovanji, je živelo prav toliko družin, torej 104. Družine različnih narodnosti, ver, izobrazb, statusov, navad, le da leta 1975, ko so se vselili v rdečo »vertikalno vas« nič od tega pravzaprav ni bilo pomembno. Takrat s(m)o bili vsi naši, vsi Jugoslovani, vsi so sledili Titu in gradili najboljšo državo. 

A Prijedor, v katerem se sam vedno počutim tako prijetno, tako zelo sprejeto, je bil – kot preko knjig počasi spoznavam, med nesrečno (dobro, katera vojna pa ni nesrečna?) vojno eno tistih mest, kjer so se dogajali prav posebej okrutni zločini. Saj veste – sosed soseda, mož ženo, prijatelj prijatelja in tako naprej. Strup umetno vbrizganega sovraštva in številni zločini drugih, pa neusmiljeno bojevanje ubogih »kmetov« na šahovnici, kjer so se »kralji« skrivali v skrbno varovanih palačah in zgolj bevskali ukaze ali pa niso dobro slišali, so terjali svoj davek. 

Ljudje in družine, ki so se v stolpnico naseljevali od leta 1975 dalje, uporabljali enega od štirih Schindlerjevih liftov, so skupaj praznovali vse praznike, slavili rojstva in objokovali smrti, tudi Titovo in z grozo opazovali naraščajoči (srbski) nacionalizem, ki je v osemdesetih prodiral v vse pore njihovih življenj, a seveda so bili prepričani v »bratstvo i jedinstvo« do sodnega dne. No, kdo bi si mislil, da bo ta sodni dan dejansko prišel tako zgodaj …

Nogometaši in drugi športniki, glasbeniki, slikarji in vsi drugi umetniki, rudarji, gradbeniki, fasaderji, lesarji in strojniki, mame in hčerke, babice in tete, tako bi lahko našteval v nedogled. Vsega skupaj je bilo konec skoraj čez noč. Metek, rafal, bomba, ostrostrelec, množična grobišča. Nekateri so pravočasno odšli oz. zbežali, drugi preživeli, a brez posledic nihče. 

In vsemu navkljub je Cvijetiću uspelo v vseh teh pripovedih obdržati neverjetno poetično držo, brez nekega obtoževanja ali kazanja s prstom, ker – saj bolj ali manj vsi vemo, kaj se je dogajalo in kdo je prižgal ter razpihoval ta plamen sovraštva. Sprehajamo se po nadstropjih, beremo priimke, spoznavamo obraze za imeni, njihove zgodbe in usode, lahko se smejimo ali jočemo, predvsem pa čutimo. Skozi sleherno besedo čutimo bolečino …

Sanje, 2024