Jo Nesbo se nam v razmeroma katkem času predstavlja še z drugo zbirko kratkih zgodb – in če se je v Ljubosumnežu vse nekako vrtelo okrog tega izredno močnega čustva (tj. ljubosumja), je šel tokrat v najmračnejše globine človeške psihe …
Jo Nesbo se bo v zgodovino bržkone vpisal kot eden najpomembnejših ustvarjalcev 21. stoletja – z likom in vrhunskim snovanjem zgodbe okrog Harryja Holeja je takorekoč svetilnik številnim sodobnim piscem kriminalk s takšnim ali drugačnim predznakom, obenem pa tudi izven tega Holejevega mehurčka ustvarja zanimive, praviloma samostojne romane. Nesbo si – ob vsej kvaliteti in nenazadnje slavi, občasno privošči tudi kakšen izlet na področje, kjer mu rahlo spodrsne. Pa ne govorim o doktorju Proktorju – mnogi so bili mnenja, da se mu je to zgodilo s sodobno predelavo Macbetha (ki je bila zaradi navezave na Shakespearjev izvirnik pač predvidljiva), precej deljena so bila mnenja tudi glede Kraljestva, sam pa sem mnenja, da mu je konkretno spodrsnilo pri The Night House.
In mogoče, čisto mogoče se je podobno primerilo tudi pri Podganjem otoku. Saj ni, kot da bi šel pisat neko ljubezensko zgodbo, ki je od njega nismo vajeni, a vseeno se zdi, da mu žanri, kjer ni nekih zanimivih spletk in raziskovanja umorov v povezavi s temnimi skrivnostmi junakov, ne ležijo. Vseh pet zgodb se sicer dogaja v (bližnji) postpandemični in skoraj tudi postapokaliptični prihodnosti, kjer so vajeti vladanja v svetu dokončno in uradno prevzeli ne politiki, ampak pač ultra-mega-nedosegljivo bogati posamezniki in njihove organizacije. Vse skupaj najbrž kot posledica dogajanja zadnjih let, ki je tudi vse ustvarjalce tako ali drugače zaznamovala, obremenila in konec koncev navdahnila.
Podganji otok kot naslovna zgodba je spet ena tistih Nesbojevih kratkih zgodb, ki bi zlahka postala samostojen roman, je pa sila zgoščena zgodba. Dogajanje spremljamo skozi oči Willa, »pozitivca«, ki bi storil vse, da zaščiti svojo družino, a je pri tem ne najbolj uspešen oz. mora iti tudi sam prek meja in načel ter Yvonne, ki jo spoznamo kot drzno in neustrašno motoristko, del uporniške in razbojniške tolpe Kaos, ki seje strah po mestu oz. tistem, kar je od mesta ostalo. Will se spominja, kako je svet začel razpadati, v kar je bil aktivno vpleten njegov prijatelj (in nadrejeni) Colin, del vladajoče bogate elite, ki si je uredil svoje zatočišče v nekdanjem zaporu na Podganjem otoku. Will s tistim, kar je ostalo od njegove družine in nekaterimi srečneži/izbranci čaka na helikopter, ki jih bo popeljal v varno zavetje omenjenega otoka. Kako in zakaj je Will prišel do te dragocene možnosti? Colin mu je bil »dolžan«, saj je bil njegov sin Brad vodja Kaosa … Brad pa je bil tudi zaljubljen v Willovo hčerko Amy in to tako zelo, da jo je ugrabil, kasneje pa tudi umoril. Med ugrabitvijo so grobo posilili Willovo ženo Heidi in pokazali ranljivost sicer homogene in ljubeče družinske celice. Will se je seveda želel maščevati – prav tako kot je Colin zanikal sinovo vpletenost in hlinil večno prijateljstvo, je Will hlinil hvaležnost, v ozadju pa ima do potankosti izdelan peklenski načrt. Izvedba pa ni odvisna le od njega …
Uničevalnik je nenavadna futuristična zgodba, ki jo pripoveduje znanstvenik Jason, ki je iznašel formulo, ki preprečuje staranje in jo – mimo njene vednosti, testira na ženi Klari, ki jo – kot številne druge, ubija ena od mnogih bolezni prihodnosti. On je edini, ki pozna formulo in je ni pripravljen kar tako predati svojim delodajalcem, ki si jemljejo pravico, da bi jo dobili, saj so financirali neverjetno drage raziskave, spretno prikrivali resničen namen raziskovanja (iskanje zdravila za spolne bolezni), na neki točki pa se odloči, da si bo izbrisal spomin (za to obstaja naprava nekje v ruševinah Pariza) in skrivnost formule večnega življenja bo z njegovim spominom vred odšla v pozabo. Kajti, za petami so mu ljudje, ki so za formulo pripravljeni storiti vse. Kopica referenc na mitologijo (sploh na antični Egipt), takšne in drugačne znanstvene raziskave (vključno z zloglasnim projektom Manhattan) in predvsem skoraj nevidno (in predvsem zelo dobičkonosno) vlogo megakorporacij v ozadju.
Tretja zgodba z naslovom Škržati me je preganjala še nekaj časa potem, saj sem doma padel v zanimiv pogovor o »deja-vu-jih« in sem rabil nekaj časa, da sem povezal vse niti. Peter Coates in Martin sta prijatelja, ki se odločita, da bosta odšla v Pamplono na slavni tek pred biki. Peter Coates je razvil teorijo, jo seveda udejanil tudi v praksi, da vzporedna vesolja resnično obstajajo, da na nek način vsi živimo večno življenje, saj prehajamo med »vesolji«, trenutki in življenji, popravljamo napake, spreminjamo svoje odločitve in da je tako prisotnih nešteto različic nas samih, ki pa jih ne vidimo, ker so v drugem, vzporednem vesolju in mogoče celo času. Martinu se seveda vse skupaj zdi traparija, a nenavaden razvoj dogodkov, ki ga na neki točki ne more več pripisovati naključjem, ga prisili, da stopi izven okvirjev do tedaj gotovega. Od utopitve in rešitve Miriam, neznanega dekleta, v katerega se oba prijatelja zaljubita in ima svojo (zanimivo in temno) preteklost, do nenavadnega vedenja med prijateljema, ljubosumja, teka pred biki, trupel in domala srečevanja samega sebe. Usoda, višja sila ali dejanska zmožnost prehajanja med vzporednimi vesolji?
Protistrup je skoraj klasična Nesbojeva – oče in sin, Emerson in Ken Abbott, odtujena, da bi težko bila bolj, se znajdeta na vzhodu Bocvane. Očeta je ugriznila smrtno nevarna kača, sin pa je tisti, ki očeta lahko reši s pravilno izbiro in dozo protistrupa. Pa hoče sin to dejansko storiti? Torej rešiti očeta? Konec koncev je edini dedič precejšnjega očetovega imetja? Pa oče? Ali je pripravljen sinu še enkrat več pogledati skozi prste, mu dati kdovekatero drugo priložnost že? Kratka zgodba polna spletk, prevar in nepričakovanih odločitev.
Črni skakač, kjer spremljamo nenavadnega Lukasa Meyerja, se zdi kot odlična zasnova nečesa mnogo večjega od kratke zgodbe. Lukas Meyer je psiholog, odličen hipnotizer, a je vse to le krinka za njegovo resnično delo – plačanega morilca. Dogajanje je – kdo bi si mislil; postavljeno v Italijo, konkretno v Milano, ki mu vladajo različni karteli, ki nadzorujejo tudi vse večja geta. Svojo moč gradijo in krepijo s spretno izvedenimi umori nasprotnikov, ki jih izvajajo različno usposobljeni in sposobni plačani morilci, kot je tudi Lukas Meyer. Lukasu Meyerju se je življenje postavilo na glavo, ko je izgubil ženo Mario in sina Benjamina, vse zaradi nekakovostne nočne lučke in dejstva, da nihče ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti. Zato je Lukas krenil na sprva samostojno pot maščevanja, a odlično delo ga je pripeljalo celo do položaja ljubimca same Kraljice, Judith Szabo. Uspeh ima seveda svojo ceno in tako tudi Lukas postane tarča. Tarča enega najboljših, Kalabrijca Greca, ki mu nastavi skoraj popolno past in da bi iz nje prišel živ – kar pa ne pomeni, da se bo to zgodilo tudi drugim vpletenim; mora skozi vse pretekle bridke izkušnje in kot že tolikokrat, še enkrat več zavreči načela in vrednote. Tokrat preprosto zato, da reši življenje sprva neznanega dečka in seveda tudi samega sebe. Zgodba, polna zanimivih podrobnosti, z vrhunsko zgradbo in zagotovo med meni najljubšimi v celi zbirki.
Podganji otok in druge zgodbe nam kažejo mogočo podobo bližnje prihodnosti. Svet drvi v propad in to lahko le malokdo zanika. Ali bo svet tak ali podoben temu, kar opisuje Nesbo – zdi se, da je v nekaterih segmentih že tak, ali celo hujši. Sicer se ne morem znebiti občutka, da je Nesbo imel mogoče te zgodbe nekje na zalogi kot odlične ideje, a jih je začutil v takšni obliki. Pri čemer je nenavadno, da se daljše zgodbe zdijo razvlečene in nekako nedorečene, pri tistih krajših pa je dogajanje zelo zgoščeno in si želiš več. Ampak kot takšne bolj ali manj funkcionirajo.
A če poznamo Nesboja in njegove sposobnosti ustvarjanja presežkov, tukaj vseeno malo klecne. Zdelo se mi je, kot da sedim (jaz bralec) v avtu, voznik (avtor Nesbo) drvi skozi vse ovinke, prehiteva po levi in desni, beži pred skoraj neznanim demonom, a hkrati – čeprav na prvi pogled neopazno; stiska na zavoro.
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 