Usode treh žensk, prepletene z življenjem enega moškega. Hči, simpatija in ugrabljenka. Vse tri na nek način žrtve. Tiha najemnica je napeto branje, ki ga še najbolj pravzaprav pokvari konec. A do tja še pridemo …
Rachel, že pet let ujetnica in tista »tiha najemnica« iz naslova. Pet let, priklenjena v majhni lopi, brez zasebnosti, brez življenja, s strogo odmerjenimi obroki, v vedno istih oblačilih, s skoraj nič higiene, nekaj knjigami in nenehnim pričakovanjem, kdaj bo njen ugrabitelj prišel in potešil svojo spolno slo. Prisiljena pozabiti svoje ime in svoje preteklo življenje, ker … ker izhoda ni. Pobegniti ne more, prepuščena je njemu in neskončnemu čakanju. Za nameček o njem ne ve nič – kdo je, kaj je, niti ne tega, kje sploh je.
A potem se nekaj zgodi. Na hitro morajo oditi. Morajo? Morajo. On ima hči, trinajstletno Cecilio, ki seveda o očetovih življenjskih stranpoteh ne ve nič. Njegova žena oz. njena mama je umrla, druge bitke z rakom ni premagala in njeni starši so vnukinjo in zeta vrgli iz hiše. To pa pomeni, da mora z njima tudi Rachel. Ne le z njima, ampak bo z njima živela, pod isto streho, ne v neki zvočni izolirani, zaklenjeni in skriti lopi, za katero ne ve nihče. Rachel. Očetova do tistega trenutka neznana prijateljica, ki je potrebovala pomoč in streho nad glavo.
Življenje vsem trem se močno spremeni. Rachel naenkrat obstaja. Za nameček se mora ob Cecilii pretvarjati, kaj jo zanima, kaj počne in se vesti povsem običajno. Dobra stvar je, da ima malo več prostora, da bolj redno in kvalitetno je ter da se lahko umiva tudi s toplo vodo. Po drugi strani so njegovi nočni obiski še naprej stalnica, bolj ali manj grobi in Rachel se zdi vse bolj otopela in po vseh letih tudi sprijaznjena s svojo usodo in dejstvom, da nikoli več ne bo videla staršev, brata, najboljše prijateljice, da ne bo imela nikoli fanta. Poleg tega jo začnejo ponoči prebujati nenavadni zvoki – odpiranje vrat, tihi koraki, zapiranje vrat. Cecilia je zaprta, pogosto nedostopna in Rachel hitro sešteje ena in ena – prepričana je, da ugrabitelj poleg nje spolno zlorablja tudi lastno hči.
Kje pa je tretja ženska, simpatija? Emily je lastnica lokalne restavracije v kraju, kamor so se priselili Cecilia, Rachel in – dajmo mu pa že ime; Aidan Thomas. Emily ima svoje težave, žaluje za izgubo in bi težko rekli, da je s svojim ponavljajočim se življenjem prav resnično zadovoljna. Privlačni vdovec, katerega žalostno usodo v majhnem mestu poznajo bolj ali manj vsi, se zdi kot najčudovitejši sončni žarek, paleta vseh mogočih barv, ki bo obarvala njen sivi vsakdan. Za Emily se tako zdi, da je končno našla ljubezen svojega življenja in pravzaprav kar smisel, a nekaj je na Aidanu, nekaj ne le skrivnostnega, ampak temačnega, kar jo obenem privlači in odbija.
Spremembo v Aidanovem razpoloženju opazi in prepozna tudi Rachel ter izkoristi priložnost in skuša pobegniti. A njeno namero z oglušujočim krikom prepreči Cecilia in kazen za Rachel je grozna. Usodna? Ne, ne še. A napake si ne sme več privoščiti, saj se tu nekje v njej prebudi uporniški duh, duh bojevnice, ki se ne bo predala in verjame, da ji bo nekega dne uspelo. Upam si reči, da bo vsak bralec njeno prebujenje zaznal v nečem drugem. Morda v dejstvu, da Rachel spozna, da ni bila edina Aidanova žrtev? Mogoče v spoznanju, da do ugrabitve ni prišlo po naključju, ampak je Aidan svoje žrtve – tudi njihove usode, čeprav v izredno kratkih poglavjih, so zapisane; opazoval, zalezoval in skrbno izbiral. Morda pa je sprožilec, ko svojo ogrlico opazi na Emily? Manjko knjige je vsekakor ta, da ne izvemo kako in zakaj, med pripovedovalci vsekakor manjka on, pravzaprav glavni junak – antijunak, knjige, Aidan Thomas.
Sam lahko priznam, da me je ta nenadoma prebujena, živa in trdoživa Rachel presenetila. Iz žrtve, ki ji je bilo popolnoma vseeno in ki je po nekaj začetnih bojih spoznala, da vse skupaj nima smisla, na neki točki je skušala na vse skupaj gledati celo kot na odnos, se prelevi v žensko z načrtom. Skrbno izdelanim načrtom.
Konec me je razočaral. Pričakoval sem preobrat, razodetje, nekaj šokantnega za piko na i. Lahko bi rekli, da je konec (pričakovano) srečen. Marsikaj bi se lahko zgodilo, pa se ne. Še veliko več bi se lahko povedalo in razložilo, a se ne. Saj ne bom zanikal – človek si na koncu oddahne in je vesel, da se vse razplete kot se, ampak … preprosto bi si želel še kaj.
Tiha najemnica ameriške avtorice francoskega rodu Clemence Michallon ima pravzaprav vse, kar potrebuje dober in berljiv triler. Dinamično pripoved iz treh zornih kotov, pristne opise (pri čemer se slikovitim opisom spolnih prizorov spretno izogne oz. jih minimalizira) in doživljanja vseh treh junakinj, pa seveda ogromno suspenza, ko mogoče nehamo dihati, ko Rachel prav počasi odpira vrata, brska med škatlami in potem … potem se pustite presenetit. In prav v tem, da se ne ukvarja preveč (oziroma sploh nič) s tistimi klasičnimi raziskovalnimi vprašanji, je žanrsko popolna. In odstopa od klasičnih ali sodobnih kriminalk. Tako da – če iščete napeto branje, je Tiha najemnica vsekakor zelo dobra odločitev.
Hiša knjig, 2024
maticpise.com 