Ob tej knjigi Ottesse Moshfegh, kot berem najbrž novega literarnega fenomena, ne boste počivali, še manj boste sproščeni. Prav nasprotno – napeti boste kot struna in pol časa se vam bo zdelo, da ste na kakšnem čudnem »tripu«.
Avtorici je treba priznati, da je uspela napisati nekaj novega ali pač vsaj na nov, drugačen način, tudi reševanja nastale situacije pri glavni avtorici se je lotila na neobičajen način. Neimenovana glavna junakinja je kar pošteno privilegirano bitje, ki je po zaslugi zapuščine pokojnih staršev dobila dovolj denarja za preživetje, za nameček ima v lasti še eno družinsko nepremičnino, živi pa v lastniškem stanovanju na newyorškem Manhattnu. Ne ravno običajno, niti za Slovenijo, še manj pa za ZDA. In tako si lahko privošči, da ne dela, dela slabo in dobesedno išče samo sebe. Knjiga je pravzaprav tako na eni strani opisovanje tega leta počitka in sprostitve (ki to dolgo časa ni), po drugi strani pa gre za iskanje identitete ter razčiščevanje z nekimi preteklimi demoni in dogodki.
Pripovedovalka, za katero bi lahko rekli, da je na nek način izgorela (čeprav bi bil v njenem primeru morda primernejši izraz, da se je izgubila), se odloči, da si bo vzela leto »na off.«. A v tem času ne bo npr. prepotovala sveta, napisala priročnika ali romana, šla v kakšen budistični tempelj, doktorirala ali kaj podobnega. Ne, ona bi rada dobesedno počivala, počela nič. Poznam nekaj takšnih, ki ne delajo nič in poznam tudi nekaj takšnih, ki želijo delati absolutno nič in samo počivati. Nimam pojma, si pa predstavljam, kako dolgočasna so njihova življenja.
No, naša pripovedovalka se po pomoč zateče k doktor Tuttle, ki jo je našla v telefonskem imeniku (saj veste, Amerika) in ki je po lastnih besedah dobra zdravnica. Pravzaprav je doktor Tuttle najbolj izrazit in živ lik v tem romanu in uteleša vse tisto, kar je narobe tako z zdravstvom, farmacijo kot psihološko pomočjo. Njeni nasveti oz. zdravljenje, razlage in slepo predpisovanje zdravil (z obveznim dodatkom oz. opozorilom previdnosti, če bo zavarovalnica kaj preverjala), postavljanje diagnoz ter vedno novo iskanje vzrokov in možnih stranskih učinkov, da o njeni ordinaciji (ki se zdi preprosto neurejen dom) sploh ne izgubljam besed. Prav tako seveda nikoli ne pozabi izstavit računa – 300 dolarjev, tudi če pacientke ni.
In pripovedovalka tako golta vse, kar dobi. Dobesedno vse in dobesedno golta. Na neki točki se zdi, da je ona bolj vešča ugotavljanja stranskih učinkov in posledic (prekomernega) uživanja vseh mogočih zdravil ter neustreznih kombinacij. Večino časa nima pojma, kaj se z njo dogaja (impulzivno nakupovanje, pohajanje po mestu ipd.), doživlja res intenzivne sanje oz. nočne more in čaka, da vse skupaj mine. Po drugi strani lahko nekaj noči zapored ne spi, »bingewatcha« vse mogoče serije ali pa filme, najrajši tiste z Whoopi Goldberg in Harrisonom Fordom. Še najbolj (pa še to pogojno) prisebna je v trenutkih, ko si gre iskat zdravila.
In potem je tu še Reva. Pripovedovalkina najboljša prijateljica, kjer je treba seveda znova uporabit pogojnik. Reva hodi k njej, ji skuša pomagat in jo tolažit, ji svetovat, ampak večino časa je ona tista, ki potrebuje pomoč in nasvet, pivskega kompanjona. A pripovedovalki gre Reva na živce. Noče je poslušat, biti z njo v istem prostoru, kaj šele popivat in kakšna muka, ko mora potem na pogreb njene matere. Ko bi pa tako rada spala …
A prav Reva je tista točka preobrata, ki pripovedovalko skoraj prisili v nenavadno odločitev, kako si bo dejansko odpočila in se sprostila. Naredi natančen načrt in se ga drži. A do tja je morala prehoditi dolgo pot, polno zablod in drog. Doživimo na koncu razsvetljenje? Ga doživi glavna junakinja? Presodite sami.
Vsekakor je jasno spoznanje, da okrevanje in »ozdravljenje« traja in se ne zgodi čez noč. Karkoli je že privedlo do nekega stanja, ne moreš kar tako reči »No, zdaj sem pa ok.« Vsekakor oseba na tej poti sprejme kakšno (no, nekaj) slabo odločitev, napako, vsekakor pa se na nek način očisti. Slabih odnosov, navad (khm khm) in slabega stanja duha. Recimo, da je to pot ozdravljenja. Težko si sicer predstavljam, da nekdo celo leto takorekoč nič ne je in živi (spet smo pri pogojniku) od kave in različnih tablet ter občasno alkohola. Kaj vsa zdravila, ki jih pripovedovalka našteva (in uživa), storijo notranjim organom in telesu nasplošno, nimam pojma. Koristijo zagotovo ne.
Tako da je Moje leto počitka in sprostitve precej mučno in naporno branje. No, vsaj meni je bilo. Sam bi si vsekakor takšno leto – če bi imel ta privilegij, da bi si to lahko tako ali drugače »privoščil«; vzel in izkoristil popolnoma drugače. Ampak pot »ozdravljenja« je za vsakega posameznika drugačna. Priznam pa, da je ta knjiga ena tistih, ki je ne bi vzel na samotni otok.
Brez ocene
Pivec, 2024
maticpise.com 