Vladimir Pištalo je eden ključnih srbskih avtorjev, ki se z romanom Milenij v Beogradu na poetičen način poklanja tako mladosti, odraščanju, prijateljstvu kot seveda Beogradu. Glavni junak knjige ni dolgo nemenovani pripovedovalec, ampak mesto na stičišču Save in Donave, mnogih kultur in razmišljanj. Belo mesto, Beograd.
Pištalo osupne in preseneti že v čudovitem prologu, kjer nastanek Beograda umesti v s sodobnimi elementi obogateno legendo, za katero se izkaže, da je sestavljena (tudi) iz številnih sanjskih spominov in utrinkov, saj nas ves čas spremljajo skozi roman.
Začnemo na točki, ki je tedaj pomenila konec nečesa. Smrt Josipa Broza Tita, četrtega maja 1980. Le nekaj dni pred 18. rojstnim dnem pripovedovalca, ki je smrt pričakal v družbi tedaj štirih najboljših prijateljev – Borisa, Baneta, Zore in Irine. Američani vedo, kje so bili, ko so ustrelili JFK-ja, rockerji, kaj so počeli, ko je umrl Elvis in Jugoslovani, kje so bili in kaj so počeli, ko je umrl Tito. (Za našo generacijo to pomeni, kje smo bili, ko sta 11. septembra padla dvojčka v New Yorku, saj si upam trditi, da je bila tudi to ena tistih prelomnic tega časa, ki je pomenila konec ali pač začetek nečesa.) V radijskem programu so prenašali bitje srca maršala Tita in ko se je ustavilo, je Bane rekel prijateljem: »To je zvok zgodovine.«.
In potem spremljamo zgodbe, bolj ali manj prepletene, peterice prijateljev, ki jih usoda življenja odnese vsakega po svoje. Vsakega od njih skozi pisano paleto občutenj, preko vrhov in prepadov do malih vrhuncev življenj, preko odvisnosti, porok, ločitev, rojstev in smrti. Nekajkrat sem se zalotil, da razmišljam o kultni zasedbi EKV, hkrati povprečnih in genialnih glasbenikih, ki so skupaj uspeli ustvarjati glasbo, ki je zaznamovala čas in prostor, a so bili zaznamovani z nekakšnim prekletstvom.
Za vsakega od petih, skozi pripoved pa se pojavi še vrsta drugih stranskih likov, bi človek zlahka rekel, da bodo v življenju dosegli neslutene višave. Najbrž bi lahko, če bi živeli v drugem času, ali še boljše – v drugem mestu. In se spet vrnemo h glavnemu junaku, Beogradu. Titova smrt, Titov pogreb. Novi časi, nova glasba, nove droge. Novi voditelji. Tistega »največjega« pripovedovalec ne imenuje s pravim imenom in priimkom, ampak ga imenuje Tarkvinij Ošabni, po sedmem in zadnjem kralju Rima, katerega konec je pomenil zaključek nekega obdobja v Rimu. Tako kot so mnogi Srbi mislili, da bo padec Tarkvinija Ošabnega pomenil nekaj novega, nove čase. Roman se s prihodom leta 2000 bolj ali manj zaključi, a si lahko mislimo, da avtor ni posebej navdušen nad dejstvom, da so Tarkvinija zamenjali novi ošabneži, Beograd pa še vedno spremlja prekletstvo, ki ga je opisal v prologu.
Novi voditelji so pomenili nova pravila. Kosovo. Predrzni Slovenci. Razpad Jugoslavije, vojna. Najprej vojna s Hrvaško in potem tista mnogo bolj strašna, vojna z Bosno in Hercegovino. Milan Đorđević, kot se predstavi pripovedovalec, je na nek način nemi opazovalec in zapisovalec zla, ki se je leta in desetletja kopičilo in sedaj izbruhnilo. Tudi, presenetljivo, med njegovimi prijatelji. Presenetijo ga, postanejo vojaki, vojni dobičkarji, morilci, mafijci, odvisniki in tihotapci. Kdo je on in h komu sodi? Kam in h komu sodi zgodovinar, vedno znova izgubljen v vrtincih zgodovine lastne družine, propadlih prijateljstev, neiskrenih ljubezni in mesta, ki umira in se na novo rojeva pred njegovimi očmi. Čigava os je on in kdo so osi, ki njegov svet držijo v ravnovesju? Občutek krivde zaradi vsega, kar se dogaja v Sarajevu. Bolečina. Dayton, zlagani mirovni sporazum, ki je veljal le na papirju.
Narod ima dovolj, sploh, ko začnejo bombe, Natove bombe, padati po njih. Naenkrat so oni v položaju, ko morajo bežati v zaklonišča in ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Lahko bi rekli, da je bilo Beograjčanom vsaj toliko »lažje«, ker se niso obremenjevali z ostrostrelci kot je bilo to v Sarajevu ali pa s klavci različnih narodnosti, ko je bilo to po številnih mestih Bosne in Hercegovine. Ampak narod ima dovolj. Dovolj imajo Tarkvinija Ošabnega.
Milan Đorđević ostane (skoraj) sam. Bane odide v New York, kot je dolgo napovedal, tam živi tipično življenja enega od mnogih (več deset tisoč njih) Srbov, ki so v tem obdobju zapustili Srbijo. Dopisujeta si prek elektronske pošte in izmenjujeta občutke, kako je kje. Ali je Beograd stičišče evropskih kultur kot je New York nepredvidljivo stičišče svetovnih? Mogoče. Vedno si želiš biti nekje drugje, ker je tam drugje lepše in boljše. Dokler nisi tam in spoznaš, resnico. Na Milanovih vratih se pojavi Irina, s sinom (iz kratkega in nesrečnega, skoraj maščevalnega zakona z Borisom) in mu ga prepusti v varstvo. Boris pobegne v Solun, boji se mafijskega maščevanja, pa čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da iz tega vrtinca in principa »oko za oko, zob za zob« najbrž ne bo prišel živ. Zora, Milanova (platonska) ljubezen, umre. Bile so droge, bile so težave, bil je rak. Milan se vmes spominja zgodovine, družine, nenavadnih usod in prepletov, da ne rečem znova prekletstva. Zdi se, da so vsi na nek način prekleti, zakleti, ukleti. Nihče ne more živeti, kot bi … kot bi lahko živel, kot bi želel živeti. Ali je njihovo prekletstvo Beograd?
Obstajajo pesmi o Sarajevu, ki so jih pisali Zabranjeno pušenje, Indexi in celo Plavi Orkestar. Obstajajo pesmi o Jugoslaviji in seveda o ljubezni v vseh mogočih podobah, željah in oblikah, kot jih je pisal Đorđe Balaševič. Pa dela o državi in duhu časa, kot recimo Kerouacova beatniška mojstrovina Na cesti. Slišimo lahko pesmi, ki so prežete z duhom Beograda po Titovi smrti in tistim nenavadnim časom nekje vmes, ki so jih na plošče zapisali EKV. Obstajajo filmi o nesmiselnosti vojne kot je Lepa sela, lepo gore in tisti o Srbiji po razpadu Jugoslavije, kot je recimo Rane. In imamo tudi knjigo, roman o Beogradu, od Tita do milenija, skozi številne usode, pripovedne niti in pajčevinaste spomine, ki so krhki, a tako zelo močni. Milenij v Beogradu je vse to, pa čeprav se včasih zdi kot nenavadne sanje, celo nočna mora, ki ti ne pusti spati. Ja, prav tako kot Beograd …
Cankarjeva založba, 2025
maticpise.com 