Mladinski roman, ki mi ga je dolgo časa na kup bralnega kupa odlagal najmlajši sin Adam, a ni bil čas. Potem sem knjigo kar malo »lahkomiselno« vzel v roke, da se malo sprostim z branjem nečesa bolj lahkotnega. A To nisva midva ni lahkotno branje, polno čustev in izpraševanj, dvomov in predvsem vsebinsko bogato.
Saj bi moralo biti jasno, da so knjige v zbirki Z(o)renja ne le zanimive, ampak se lotevajo tudi tematik, na katere praviloma ne pomislimo, dokler se ne zgodijo. Avtorica Neda Alaei, ki je po poklicu socialna delavka, si je za rdečo nit izbrala soočanje s smrtjo družinskega člana, v konkretnem primeru mame. Smrt je vsekakor eden tistih dogodkov, za katerega vsi vemo, da je na neki točki v življenju neizogibenm a celo takrat ko ga morda v primeru kakšne hujše bolezni pričakujemo, nepričakovan. Upam si reči, da nisi na smrt nikoli dovolj pripravljen, da se boš s tem soočil. In če damo na stran smrt otroka, je smrt mame (najbrž) za večino otrok veliko hujša in bolj boleča kot smrt očeta. Mame so praviloma vseeno bolj prisotne, vpete, radodarne s čustvi, časom, lahko rečem tudi z izkazovanjem ljubezni. In iz tega vidika bi lahko sklepali, da so očetje potemtakem trdne skale, ki kljubujejo najhujšim viharjem in se nikoli ne strejo.
No, kaj pa, če se? To nisva midva govori prav o tem. Najstnica Sanna po mamini smrti ostane sama z očetom. Oče je izgubljen. Ni več ne oče, niti moški, če rečemo malo grobo, ampak zgolj še lupina človeka, ki se bo pod prvim večjim pritiskom strla in jo bo zelo težko sestaviti nazaj. Tako je v marsičem skrb za dom – in predvsem za očeta; na Sanni. In ne le to, oče ji pogosto celo očita, da bi mu morala ona bolj oz. vsaj malo pomagati. Da mu je težko zaradi dogodka, ki mu kar ne gre z jezika – da sta ostala sama, da je žena/Sannina mama mrtva. Pogosti so trenutki, ko misli, da je žena živa oziroma, da je Sanna živa. Celo zaspi in spi najboljše in najlepše takrat, ko zaspi v hčerkinem objemu. (Priznam lahko, da sem imel v teh prizorih grenka pričakovanja, da se zna iti avtorica še korak dlje v očetovi naklonjenosti do hčerke/žene, a temu na srečo ni bilo tako.)
Sanna pa ne more. Ne zmore. Izgubila je najboljšo prijateljico Mie, ki ji jo je dobesedno speljala »popolna« Miete.Simpatični Yousef, ki pride v njihov razred in v Sanni prebudi navdušenje nad fotografijo, se zdi ujet in razpet med lastne želje in tisto, kar odreja glavna oseba, da ne rečem vplivnica razreda, Miete. S Sanno imata veliko skupnih trenutkov, povezanih s fotografijo, kjer se zdi, da sta oba resnično tisto, kar želita biti, kar odpre tudi številne rane, ki jih skrivata pred drugimi. Intimnost na mnogo višji ravni od nerodnih poljubov in ponorelega dopisovanja prek aplikacij.
In tu je še Trine, Sannina učiteljica norveščine, ki več kot očitno čuti, da je v Sannini odsotnosti, izgledu, zmedenosti, večni utrujenosti in nepripravljenosti nekaj mnogo več. Želi pomagati. Vidi jo, kot ji na neki točki reče, a Sanna pravzaprav noče, da bi jo kdo videl. Krhko, takorekoč strto, prav tako, kot je njen oče. Lahko bi rekli celo nevredno. Ne pomaga niti sosedov »terapevt«, maček Sven, niti glasba »depresivne« zasedbe Kent, ki sta jo oboževala njena starša in ki jo Sanna lepo opiše kot glasba, ob kateri je lahko vedno tisto, kar želi biti.
In tako se sklene krog in pridemo do bistva naslova – Sanna in njen oče nista, kar bi morala biti. On ni oče, ona nikakor ni žena, a tudi hči ne več. Drug drugemu sta v oporo na napačen, celo neprimeren način, preprosto zato, ker nista znala, mogoče celo hotela, ustrezno žalovati za mamo/ženo in predelati njeno smrt. Tako pomembni dogodki zahtevajo svoj čas. (In kot že tolikokrat, govorim tudi iz lastne izkušnje ob ločitvi, ko sem prehitro mislil, da sem »predelal« petindvajset let skupnega življenja. Ne gre tako hitro, ne gre čez noč.) Čas celo rane pravi star pregovor in drži.
Zgodba v To nisva midva se na tej točki ne konča, saj se oba junaka dejansko raztreščita na številne drobne kosce, ki ju bo težko sestaviti. Kako in zakaj, boste izvedeli med branjem kot seveda tudi, kako se zgodba zaključi. Lahko vas vsaj malo potolažim in rečem, da je konec srečen, čeprav bi težko rekli, da je popoln, predvsem pa – v resničnem življenju pogosto ni tako. Starši v takih primerih pogosto pozabimo na otroke, za katere sicer ves čas skrbimo – naj je to smrt, rojstvo, ločitev, selitev. Lahko rečemo, da so to najbrž najbolj stresni dogodki v naših življenjih – pri otrocih pa lahko dodamo mogoče še prehod v srednjo šolo, prvo res zlomljeno srce, prvi spolni odnos in še kaj bi našli. Tudi tu se zadeve spreminjajo in tisto, kar je za nas, odrasle, na nek način lahko vsakdanje, za otroke, sploh pa mladostnike, nikakor ni. Zato, kot že tolikokrat – prisluhnimo jim, vzemimo si čas zanje.
To nisva midva bi lahko bil seveda povsem drugačen, če bi si Sannin oče vzel čas za hči. Konec koncev, če bi se kdaj zgolj ozrl naokrog in na svoje življenje, si resnično vzel čas za hči in se sprijaznil s sedanjostjo in dejstvom, da sta ostala sama. In da je žalovanje seveda nujno potrebno, ampak da je treba naprej. On in še bolj hči in kot je težko njemu, je še tolikokrat težje njej. Dejstvo, da se je Sanna našla v fotografiranju, pa čeprav skozi ta hobi ni mogla ravno izkazati čustev in bolečine, je bil to vseeno beg, nekakšna uteha, v drug svet, kaže na to, kako se še lahko soočimo z nečim takim. Tečeš, plezaš, kuhaš, boksaš, slikaš, pišeš, igraš glasbo, fotografiraš … najslabše in obenem najlažje se je zapreti vse, se delati, da svet ne obstaja in čakati, da mine. Ne mine, ne kar tako. Najti moraš sebe in postati ti.
Kot že tolikokrat v takem primeru – obvezno branje. Za najstnike oz. mladostnike, za starše, socialne delavke, psihologe, učitelje. Branje za na seznam priporočljivega, da ne rečem kar obveznega branja za mladino, ki se dandanes sploh ne zna soočati niti z lepimi čustvi, kaj šele z negativnimi. Tudi to je ena od zadev, na katere odrasli pozabljamo – današnja mladina (pa s tem mislim kar vse, mlajše od 18) je drugačna. Globoko v sebi pa so to še vedno otroci, otroci, ki predvsem potrebujejo starše.
Miš, 2022
maticpise.com 