Kolegica (sem kar malo drzen s tem izrazom, a o tem kasneje) Nina Savčić mi je svoj (kratki) roman U lancima podarila, ko sva se poleti 2024 naključno srečala v Beogradu. Ninin spisek izobrazb in dosežkov ter tudi nagrad je dolg in sodeč po tem romanu, več kot zaslužen.
A zgodba se ne začne poleti 2024 v Beogradu, ko sem z otroki raziskoval srbsko prestolnico, ampak še leto prej, ko sva se z Nino po službeni dolžnosti spoznala v črnogorskem Sutomoru, kjer smo imeli delavnico komuniciranja v primeru nesreč. Torej – službena kolega. Drzno bi bilo reči, da sva pisateljska kolega, saj je njen jezik mnogo bolj dovršen, slog popolnoma drugačen in me pravzaprav ne čudi, da ima »za pasom« pester nabor dosežkov.
Branje njenega romana – v slovenščino bi ga najbrž prevedli kot V verigah (mogoče bi bilo primerneje okovih?); sicer ni preprosto. Brez poglavij, zelo strnjeno in brez jasnih razlik med premim in spremnim govorom, z mešanjem resničnega in domišljijskega sveta oz. sveta kot posledice omamljenosti – od zdravil, alkohola ali drog, mogoče pa tudi vsega trojega.
Neimenovani junak je zaposlen na spet neimenovanem, ampak zelo pomembnem ministrstvu. Glede na njegov odnos do dela in nadrejenih, pa tudi kolegov, je seveda cel čudež, da sploh še ima službo, kar seveda lahko razumemo tudi kot svojevrsten posmeh delavcem v srbski javni oz. državni upravi. Ima pa naš junak prav poseben dar in sicer nek prirojen občutek za domiselno, doživeto, po potrebi srce parajoče ali pač navdušujoče pisanje različnih govorov, posvetil in osmrtnic. (Malo sem se spomnil na Cvitkovičev Odgrobadogroba in sprva celo mislil, da zna zgodba zaviti v podobno smer.) V tem je tako dober, da mu je za službo pravzaprav vseeno in bralec se ne bo mogel znebiti občutka, da kar malo izziva, da bi ga odpustili, a se to ne zgodi. Odsotnostim, pijančevanju in pijanosti ter omamljenosti navkljub. Med branjem mi je bilo vse bolj jasno, zakaj mi je Nina v posvetilo zapisala »U nadi da če se zabaviti čitajuči …«.
In po spletu naključij naš junak spozna Jeleno. Sprva se zdi, da nič kaj privlačno, a zanj domala vilinsko, angelsko oz. bajeslovno žensko, ki ima za njega prav posebno nalogo – želi, da napiše avtobiografijo človeka, ki je pred kratkim umrl in si to (tj. biografijo) zasluži. Ne dobro, že kar odlično plačano delo, ki ga junak sprejme – sicer bolj zato, da bi kar največ časa preživel z njo, a dogovor je dogovor. Tako izve nenavadno življenjsko (ali pač morda povsem izmišljeno) zgodbo t. i. Generala, osamljenega starca, v katerem je Jelena prepoznala očetovski lik, on v njej izgubljeno hči, šlo pa je za človeka, ki je bil brezpogojno zvest Titov služabnik in ki je sploh v odnosu do svoje družine storil veliko napak. Tudi to, da se je odrekel lastni hčeri, kar je seveda obžaloval. Vse je vestno zapisoval v dnevnike, ki jih je izročil Jeleni, oni pa – kot delovno gradivo, našemu junaku. Med stranmi se seveda utegne skrivati kakšna skrivnost …
Tudi glavni junak se seveda sooča s številnimi (družinskimi) travmami – nenavaden odnos med očetom in mamo, izgubljen odnos med njim in očetom ter odnos med njim in mamo, ki vas utegne pahniti v stanje hudega nelagodja, predvsem v fazo izpraševanja. Raznolike oblike nasilja, veliko bolečine, želje po nadvladi ter takšne in drugačne odvisnosti, nekaj malega poželenja in ljubezni, predvsem pa veliko trpljenja. Avtorica je, odlično izobražena na tem področju, v pripoved vnesla kar nekaj literarnih, glasbenih in filmskih referenc, predvsem pa spretno drži tempo in na koncu poskrbi za dokaj nepričakovan preobrat.
Vsekakor je treba priznati, da je naslov U lancima več kot odličen. Nekaterim okovi in verige prijajo, ker jim je všeč bolečina, ker jih to vzburja in jih mogoče privede celo do nekega višjega stanja, drugačnega in prav posebnega užitka. Skozi vse to se skozi pripoved glavnega junaka sprehodi – in seveda občuti; tudi bralec knjige. Če sodite med tiste, ki vam tovrstne prakse in navade niso všeč, boste pač prisiljeni malo razmišljati izven običajnih okvirjev. Vsekakor pa – če boste le imeli priložnost; poiščite knjigo in jo preberite. Upam si sicer reči, da si zasluži tudi slovenski prevod, a ne vem, če ga bo dočakala.
Arhipelag, 2021
maticpise.com 