Letošnja dopustniška bera tako kupljenih kot prebranih knjig je nekoliko manjša kot lani – zaenkrat štiri kupljene in dve prebrani. A nekaj je jasno – področje bivše Jugoslavije ima res odlične pisce in če so ti v BiH še vedno zaznamovani z vojno oz. posledicami le te, se npr. v Srbiji bolj spopadajo z dolgo trajajočo tranzicijo in psoledicami vseh grehov ne tako daljne preteklosti.
Crna duša mi je v odlično založeni sarajevski knjigarni buybook padla v oči že v prevodu – Black Soul, a sem se vseeno odločil za nakup v izvirniku. Ahmet M. Rahmanović nikakor ne sodi v generacijo mlajših ustvarjalcev, kar bi lahko razumeli glede na glavnega junaka, pogumnega Sarajevčana Hamzo, je pa celotno obdobje vojne (zloglasnih 1425 dni obleganja) z družino preživel v Sarajevu in nato odšel v Chicago, kar vsekakor pojasni tudi to, zakaj se tudi roman zaključi v Chicagu.
Crna duša je roman, akcijsko-zgodovinski-filozofski in mogoče v nekem delu tudi biografski roman. Rahmanović je tudi v preimenovanju Srbije v Smrdije in Beograd v Smrdigrad sicer zelo jasen, kdo so bili tisti glavni ne le krivci, ampak tudi zločinci v vojni, ki je v čudovitem Sarajevu in nasploh v Bosni in Hercegovini, pustila krvave sledi in neizbrisne brazgotine. A prizna, da niso bili zločinci le oni – ne more mimo ustašev, pa tudi posameznih zločinov domače vojske, ki jih je sicer težko primerjati z vsemi drugimi, a so se ravno tako dogajala. Iz nemoči, obupa …
Tisto, kar me je presenetilo najbolj, pa je ostrina, s katero se je lotil vseh mednarodnih »čuvajev miru«, ki so izgubili moralni kompas – in za katere se zdi, da ga še do današnjega dne niso našli!; in za katere bi lahko rekli, da so najbolj odgovorni za to, da se vojna ni končala prej. Sramotno. Spomnil sem se, ko sem lani v Ženevi obiskal muzej Rdečega križa in je bila tam druga svetovna vojna izpostavljena kot ena največjih sramot v zgodovini človeštva (in žal tudi številnih humanitarnih organizacij), ker tisti, ki bi lahko, pač niso reagirali. In kot razlagam otrokom – petdeset let po drugi svetovni vojni spet ni nihče reagiral in ustavil te norije in trideset let po BiH in Srebrenici, se zgodba ponavlja. In ker je to očitno že vzorec, se lahko vprašamo – ne morejo, nočejo ali ne smejo? Ker lahko bi, zlahka.
Hamza in še bolj njegov modri oče Avdaga v pogovorih s številnimi pretresata tako vlogo vseh teh mirovnikov, pa seveda domačih in tujih politikov, ne gre pa niti mimo vere. In ko mora Hamza v Chicagu (bodočim) doktorjem in številnim pomembnežem na kratko razložiti in iz prve roke povedati nekaj o vojni v njegovi Bosni (o kateri Američani prav veliko niso vedeli), je to v knjigi približno osem strani, ki se začnejo z besedo »čast« in na katerih avtor skozi glavnega junaka pove pravzaprav vse. Vse.
Zgodba? Glavni junak je Hamza, ki ga spoznamo kot vojaka domače, torej Vojske Republike BiH, ene od številnih enot, ki s soborci skuša obraniti domače Sarajevo. Pred ostrostrelci, pred obstreljevanjem z raketami različnih kalibrov in pred četniki. V zaključku večkrat zapiše – »ne ljudje, četniki«. Nekje blizu ima vedno vojaški nož tanto, ki ga je dobil v dar od očeta Avdage, ob modrih besedah katerega sem se večkrat spomnil tudi na svojega očeta, ki mi je govoril »Tvoji stari starši so odslužili dovolj vojaščine in pretrpeli dovolj vojne za še nekaj generacij vnaprej.« Avdaga je poseben, izredno zanimiv lik, njegova zgodba še bolj, saj avtor z njim poseže v neko upam reči zamolčano in zabrisano zgodovinsko obdobje, saj se je – mlad, naiven in zaletav; v času druge svetovne vojne pridružil nemški vojski. Takorekoč prostovoljno. In preživljal svojo agonijo, kasneje pa tudi njegova družina, nad katero je bil vedno velikanski vprašaj – čigavi so, komu pripadajo, v kaj verjamejo? A Avdaga se je nato s svojo ženo Azro – še ena zanimiva zgodba, ki bi si najbrž zaslužila svojo knjigo!; umaknil ter se trudil vso modrost tega sveta prenesti na svojega sina, Hamzo.
Hamzo – podobno kot še nekaj njegovih soborcev; hudo ranijo in prepeljejo v bolnišnico na način, ki se ga ne bi sramovali največji tajni agenti, superheroji in neuničljivi vojaki zadnjih petidesetih let. Le da skozi strani čutiš, vidiš in slišiš … ostrostrelce, ponorele četniške pozive, zapuščene sarajevske ulice polne ostankov trupel in vozil, popolno temo, ozke ulice, slavni Tunel spasa in tako naprej … Na točki, ko Hamzo pripeljejo v bolnišnico (ki je bila ravno tako tarča raketiranj, enako velja za porodnišnico in ne boste verjeli – srbska vojska je takrat trdila, da to zgolj zato, ker se tam skrivajo muslimanski – ne bošnjaški!; vojaki), je avtor spretno vpletel še enega velikih, a pogosto neimenovanih junakov vojne – doktorja Gavrankapetanovića. Če boste iskali odgovore, jih boste našli.
Tu pravzaprav pridemo do točke, zakaj – poleg tega seveda, da je želel braniti svojo domovino, svoj dom; se je Hamza sploh pridružil vojski, ko pa bi lahko zbežal. Pretresljiv prizor. Sam odide na bližnjo vzpetino, da bi preizkusil kamero, ki jo je dobil v dar od sorodnika iz ZDA in nehote posname tisto, kar ga je spremenilo. Na obisk se je z belim mercedesom pripeljal boter, sicer Srb. Ni bil sam, z njim so bili še štirje bradati, hm, moški. Hotel sem napisati gospodje, ampak ta zgodba nima prostora za cinizem. Hamzina žena Amra botra seveda sprejme z odprtimi rokami, nad obiskom je navdušena tudi njuna hči, v knjigi poimenovana Malecka(tudi boter je zagotovo imel ime, a je ves čas kar Kum), ampak … tisti bradati moški se želijo »pozabavati« z Amro, a ko ugotovijo, da od tega ne bo nič, ji Kum odseka glavo. In v naslednjem prizoru Malecko vrže v zrak ter jo dobesedno prereže na pol. Pomislite, zazrite se vase in iskreno povejte – ne bi tudi v vas nekaj počilo in vas spremenilo za vekomaj?
A čas za Hamzino maščevanje še ni napočil, še marsikaj se bo moralo zgoditi. Mami Azri pove oz. se zlaže, da je Kum prišel po Amro in Malecko ter ju odpeljal na varno v Nemčijo, očetu Avdagi ne more lagat. Očetu je jasno. Mladeniča v nekaj dneh preobrazi v bojevnika, modrega in poštenega, načelnega. »Ne ubijaj starih, žensk in otrok. Ne ubijaj nedolžnih.« mu med drugim položi na srce.
Pristnost in prepričljivost prizorov sta neverjetna. Še enkrat, svoje je naredilo okolje, v katerem sem knjigo bral. Obisk muzeja o vojni pod vznožjem Trebeviča, pa muzej zločinov proti človečnosti in spomini na muzej genocida v Srebrenici in tako naprej. Izpovedi, pričevanja, fotografije, predmeti …, pustijo svoj pečat. Ne dvomiš. Nenazadnje pa je povsem dovolj odpreti kakšno stran z novicami in vidiš, da se trideset let kasneje ni nič kaj veliko spremenilo. Genocid se znova odvija pred našimi očmi in mi znova molčimo in ne storimo nič. Sploh pa ne tisti, ki bi lahko kaj storili. Največji, najmočnejši, najpogumnejši. Tudi trideset let kasneje so v tej vlogi še vedno Združene države Amerike.
In prav tja, prek Rima in zanimivega poglavja v življenju, pot vodi Hamzo, ko enkrat okreva v domačem okolju. Avdaga in Azra ga odpeljeta iz bolnišnice, sprostita mesto za druge, ki jih redno vozijo in ki jih morajo oskrbeti. On je v božjih, torej Alahovih, rokah. Rim in nato Chicago. Ne razmišlja o maščevanju, ampak o življenju. Čeprav njegova duša črni … še toliko bolj, ko se presli v revno, torej dostopno, četrt Chicaga, med same temnopolte, ki v njem vidijo lahko tarčo. Hamza je pogumen, v svoji vojaški jakni, ki je »ne moreš kupiti, ampak jo moraš zaslužiti«, z ostrim umom se zoperstavlja in bori. Na »kahvo« prijazno povabi svojega soseda, ki ga opozori, da zelo verjetno v tisti četrti ne bo preživel niti dneva več. Preseli se. Na videz nekoliko mirnejšo četrt, ki ji vlada temnopolti Big Mike s svojo tolpo, stanovanje pa najde pri prijaznem Andyju (z vzdevkom Don’t worry Andy) in njegovi nekoliko bolj nezadovoljni soprogi. On je, podobno kot Hamza, svoj pekel vojne prestal, a v Vietnamu.
In potem v zgodbo vstopi še Jun (June), dekle iz nesramno bogate družine iz Montane, ki jo zanimata psihologija in estetska kirurgija, obožuje pa tudi klasično glasbo. Dolgo časa se med njo in Hamzo ne zgodi nič in vse deluje, kot da se nič tudi ne bo zgodilo. Hamza dela, skuša biti vesten državljan ZDA, se izogiba težavam (kljub temu, da v Chicagu odkrije tako srbske kot bošnjaške restavracije), a v trenutku nemoči in brezupa zapade v opoj alkohola. Točka preloma je, ko med prosjačenjem na uvozu na avtocesto prepozna bivšega soborca Dina in izve za usode vseh ostalih.
Nekaj časa mi je bilo nenavadno, zakaj se Hamza v vsem tem času ne oglasi staršem in ne vemo nič o tem, kaj se je dogajalo v Sarajevu. Razen tistega seveda, da se je zgodila Srebrenica, pa potem sloviti daytonski sporazum in da v BiH vlada mir. »Mir«. Potem pa Hamza Jun(e) pove, da pač oni taki so, drugačni. In ne glede na to, kako močne so družinske vezi, sta starša vedela, da se jima bo oglasil, ko bo to potrebno. Hamza se zateče k veri, v Koranu najde očetovo sporočilo in zgodba se počasi začne sestavljati. In potem, potem na ulicah Chicaga opazi Kuma …
Rahmanović zavzame stališče, da je ljubezen najpomembnejša. Tista sila, ki te žene naprej, sili živeti. Seveda pa ima vsak od nas tudi drugo, temnejšo plat. Katero bo izbral Hamzo? Ki je skozi Avdagina sporočila, molitve in razmišljanja prišel do spoznanja, da je Jun(e) tista prava.
Ali ima knjiga nekaj sivih lis? Ima. Ena je vsekakor sam zaključek in druga, ki mi ni dala miru, je Azrino (torej Hamzina mama) poreklo. Skozi roman je nekaj omemb glede tega, tudi Hamzina žena Amra se zdi neverjetno podobna (v sprejemanju in tistem kar jo zanima in veseli) Azri in potem je tu še Jun(e). Ampak vse skupaj ni tako zelo pomembno in nikakor ne vpliva na zgodbo.
Tisto, kar je vplivalo name, je dejstvo, da je (morda) dovolj groze in žalostnih spominov. Sarajevo je čudovito mesto, tako polno, živo, nepredvidljivo in … preprosto ima »tisto nekaj«. Ima ljubezen. In ob vseh krasnih pesmih – samo poslušajte Indexe, si Sarajevo vsekakor zasluži tudi eno veliko ljubezensko zgodbo. Mogoče ima Ljubljana v korenu imena »ljubezen«, Slovenija ima seveda »love«, ampak Sarajevo … če začutiš Sarajevo, čutiš ljubezen.
Med branjem knjige sem imel oči kar nekajkrat napolnjene s solzami, v ustih cmok, ustnice stisnjene. Tako zelo pretresljivo in pristno branje je to. Prav s tem namenom sem knjigo želel prebrati med bivanjem v Sarajevu in jo brati v bosanščini. K čustvenemu dojemanju so seveda pripomogli tudi obiski različnih muzejev in pomembnih zgodovinskih točk v samem Sarajevu. Kar pa seveda ne pomeni, da se vas knjiga ne bo dotaknila, če jo boste brali v Ljubljani, Londonu ali pač kjerkoli že. In tako kot sem si želel za Blank, sem vsekakor mnenja, da si tudi Crna duša zasluži prevod v slovenščino.
Connectum, 2021
maticpise.com 