Tok ljubezni Alaina de Bottona je najbrž še ena tistih knjig, ki je v moje roke prišla v nekem od višje sile danem trenutku. Ljubezenska oz. kar življenjska zgodba o Rabihu in Kirsten, dveh zelo različnih posameznikih, ki pa se trudita skupaj pluti skozi življenje.
Star sem 45 let, skoraj dve leti sem samski (čeprav kot oče treh najstnikov težko trdim, da sem kadarkoli sam in če k temu dodam še vedno pestro in predvsem kreativno dogajanje v glavi, toliko manj), pred tem sem bil dobro leto v dveh nenavadnih in ponesrečenih razmerjih, skozi katera sem predvsem celil rane po ločitvi (in koncu skoraj četrt stoletja trajajočega razmerja) in iskal samega sebe. Nisem prepričan, če sem se že povsem našel, vsekakor pa mnogo boljše vem, česa in koga si želim ter česa in koga ne. V tem času sem si zastavil ničkoliko vprašanj – od tega, kaj je šlo narobe do seveda tistih, kaj je narobe z mano. Nehal sem se spraševati, kaj je narobe z drugimi, ker sem se skozi leta naučil, da človeka sprejemaš z vsemi napakami in so ponavadi prav napake in različnosti tiste, ki dva pravzaprav zbližujejo in združujejo. Do neke točke, seveda, ko postanejo preveč in povzročijo razhod.
V knjigi Tok ljubezni sta glavna junaka stara trideset let – torej sta dala čez določeno mero življenjskih (pre)izkušenj, partnerjev, bila opita od sladke ljubezni, zaužila pa sta tudi nekaj grenkih pilul razočaranja in razhodov. Iskrica med njima preskoči bolj ali manj naključno. Previdnemu tipanju sledi prvi zmenek, pa kmalu prvi spolni odnos, skupno življenje, spoznavanje staršev, prijateljev, usklajevanje službenih obveznosti, pa poroka, otroci in recimo življenjske preizkušnje v zrelih letih. Ali jima je vedno krasno in lepo? Ne, nikakor. Še tako lepa in trdna ljubezen je težko takšna, življenje pa sploh ne. Vsak dan je pravzaprav bitka.
Pridejo trenutki, ko se vprašaš, kaj si videl oz. vidiš pri partnerju? Ali je to res oseba, s katero (recimo) želiš preživeti preostanek življenja? Pomisliš na vse napake – vedno so najprej napake!; in šele potem na tiste dobre stvari. Tehtaš. Ko oziroma če enkrat v razmerje pridejo otroci, to pomeni nove izzive. Nove osebe, nenavadna mešanica genov in osebnosti, ki te v slabih trenutkih lahko spomnijo na vse izstopajoče napake partnerja – ja, spet najprej opaziš napake in le s težavo priznaš, da je polovica kromosomov tvojih! Otroci odraščajo, postajajo vse bolj samosvoji, vse bolj ti gredo na živce, da o partnerju ne izgubljamo besed. Postaneta tujca. Spolno življenje postane dolgočasno – če sploh je, ker sta vmes seveda pozabila na te potrebe; zgodi se »napaka«, skok čez plot, grize slaba vest in … potem pridejo na vrsto zakonski svetovalci, psihoterapevti in ostale psiho- osebe, ločitev se zdi neizbežna. Včasih se zgodi, drugič partnerjema uspe zakopati bojne sekire, skupaj si ližeta bojne rane in življenje gre dalje.
In ne, ne govorim več o sebi, pa čeprav – najbrž ste se prepoznali, kane? Morda ne v vseh točkah, v nekaterih pa. Ampak to je zgodba te knjige, to je zgodba Rabiha in Kirsten. To je pravzaprav zgodba Toka ljubezni, zgodba ljubezni in življenja.
Moram sicer priznati, da mi je bila knjiga sama po sebi na trenutke preveč pokroviteljska, nekakšen priročnik za psihoanalizo in psihoterapijo, vse skupaj pa vešče zavito v ljubezensko zgodbo. Dejstvo je, da avtor skozi zgodbo zelo spretno prikaže najpogostejše zmote, s katerimi se v razmerju soočamo in spopadamo. Napačne odzive, čeprav me je tukaj pravzaprav najbolj zmotil pokroviteljski ton v stilu »Rabih bi pravzaprav moral storiti to in to …« ali »Kako drugače bi bilo, če Kirsten namesto tega in tega rekla to in to …«. Podobno kot pri še tako zanimivih priročnikih za npr. vzgojo otrok ali psov, se pač vsi zavedamo, da si niti dva otroka (ali dva psa) nista enaka, pa čeprav sta lahko od istih staršev. Še tako dobronameren stavek, ki je zapisan v knjigi kot priporočljiv ali primernejši, bo pri vašem partnerju morda izzval samo še več nejevolje oz. nek slab odziv.
Kaj sem se iz Toka ljubezni naučil sam? Ljubezen se zgodi. Pogosto, kjer, ko in s komer to najmanj pričakuješ. Kaj bo sledilo, pa je odvisno od številnih drugih dejavnikov – preteklih zgodb in tegob oz. križev, okolja, vzgoje, vzorcev, družbe … in sploh ni pomembno, ali sta osebi stari 18, 25, 30, 40 ali več let. Ljudje smo in vsi smo krvavi pod kožo. Avtor se tudi na tem področju sicer spusti na za nekatere zelo spolzek teren, a v današnjem času ne več tako nenavaden – monogamija, zvestoba, odprtost, poželenja in sanjarjenja, razvade … meje med normalnim, sprejetim in običajnim oz. vsakdanjim so vse tanjše. Knjiga je vsekakor zanimiva in jo je vredno prebrat, saj odpira oči, srca in misli.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 