Tujec

Tujec Stephena Kinga je ena tistih precej zajetnih knjig, ki od bralca zahteva prav posebno bralno disciplino in predanost ter tudi vztrajnost. Najbolj nenavadno je to, da sprva – pač za Kinga; ni nič posebej nenavadnega. Umor, brutalen umor in več kot očiten krivec. Žrtev enajstletni deček in morilec priljubljeni in spoštovani trener mladinske bejzbolske ekipe.

King seveda ne bi bil King in njegove knjige ne bi bile tako zanimive (pa tudi debele ne!), če ne bi znal stvari odlično zakomplicirati in dodati ščepec nenavadnega in recimo celo nenormalnega. Za Ralpha Andersona, policista, kriminalista v Flint Cityju, so dokazi zgovorni. Priče so povedale in potrdile svoje izjave, prstni odtisi in celo DNK preiskave kažejo na enega samega človeka. V ovco preoblečenega volka. Na Terryja Maitlanda, ljubečega moža in očeta dveh deklic ter trenerja, ki je predano poučeval in treniral generacije otrok Flint Cityja. Zdi se nemogoče, kot je v takih primerih dejansko res, a mimo dokazov ne gre. Odmevna javna aretacija ob koncu tekme in pričakovan pogrom nad družino Maitland, z vso novinarsko gonjo in seveda vse bolj divjo lokalno skupnostjo, ki v trenutku pozabi na vse dobro, kar je priljubljeni trener storil. 

In preobrat – Terry Maitland ima zelo čvrst alibi. V Howardu Goldu tudi odličnega odvetnika, ki želi dokazati nedolžnost svoje stranke in za pomoč najame neodvisnega preiskovalca Aleca Pellyja. Imajo pričevanja učiteljskih kolegov, s katerimi je bil na konferenci nekaj sto kilometrov stran, prstni odtis v tamkajšnji knjigarni in celo video posnetek, kako sodeluje na predstavitvi še enega zanimivega ameriškega avtorja, Harlana Cobena. Kako je bil lahko na dveh mestih takorekoč hkrati? Nobene smiselne, niti logične možnosti ni.  

In tu se mi je v knjigi dobesedno ustavilo. Zazdelo se mi je, da se je na nek način ustavilo tudi Kingu. Kako naprej? Sledi kaos na sodišču oziroma pred sodiščem, kamor pripeljejo Maitlanda, da bi mu sodili in kjer glavni osumljenec podleže strelom, njegove zadnje besede pa so, da je nedolžen. Frank Peterson namreč ni bil zgolj umorjen, ampak je bil tudi grobo posiljen in deloma pojeden. Brutalen, grozljiv zločin, katerega posledica je logično in pričakovano sovraštvo, ki se je prebudilo v lokalnem okolju, kjer takorekoč vsi poznajo vse.  

Pa spet, kako naprej? Glavni osumljenec je umorjen, tudi njegovega morilca primejo, primer je takorekoč zaključen, ampak predvsem glavnemu, torej Ralphu Andersonu, vse skupaj ne da miru. Ni logičnega zaključka in predvsem ni smiselne razlage za vse skupaj. In kot kriminalistu, ki desetletja razrešuje zločine, to preprosto ni dovolj. Želi odgovore in odločen jih je najti. In začnejo se dogajati nenavadne stvari – nenavadne privide imata Maitlandovi hčerki Grace in Sarah, zelo neprijetno izkušnjo Andersonova razumevajoča in razumna žena Jeannie, med preiskavo naletijo na še nekaj nenavadnih dokazov, povezav in celo podobno nenavadnih zločinov. 

V zgodbo se vključi še neobičajna Holly Gibney (takorekoč stalen stranski Kingov lik v kar nekaj knjigah, ki me sicer še čakajo) z nekoliko drugačnim načinom raziskovanja, razmišljanja in povezovanja, svoje doda še Andersonov kolega Yunel Sablo, vse skupaj pa vodi do starih mehiških pripovedi, bajk, legend, strašnih zgodb za otroke in naposled do tujca. Svojo pomembno vlogo imata tudi Claude Bolton, varnostnik in bivši odvisnik ter vse bolj alkoholu podvrženi policist Jack Hoskins, oba takorekoč gostitelja Tujcu. Nekomu – ali pač nečemu?; brezobličnemu, ki se hrani s krvjo, sovraštvom in prevzema podobe bolj ali manj naključnih ljudi.Tu moram priznati, da mi je vse skupaj malce klecnilo, saj v bistvu ne izvemo čisto točno, zakaj je Tujec izbiral, kogar je izbral, kakšen je bil ta »ključ« … Po eni strani je tudi to prav poseben draž, ker ta okrutni Tujec lahko prevzame telo in obraz kogarkoli, tudi najbolj krepostnih in poštenih. Kot recimo Terryja Maitlanda, morda celo Ralpha Andersona. Stori zločin – ne v njihovem imenu, ampak z njihovim imenom. 

Tujec, ki se začne kot kakšna klasična kriminalka, ki bi jo lahko pripisali tudi Nesboju in se potem prelevi v tisto neobičajno kriminalistično raziskovanja in razkrivanje naključij, po katerem slovi prej in v knjigi omenjeni Coben; je na koncu takorekoč klasično Kingovo delo. Z izstopajočimi glavnimi liki, nečim praviloma nečloveškim v samem središču in pa kopico imenitnih stranskih likov, ki pa pravzaprav nosijo zgodbo. Lokalno, paranormalno, močno povezano s krhko in ranljivo človeško psiho ter nečim iz preteklosti.Težko bi rekel, da Tujec sodi med njegova najboljša dela, vsekakor pa je blizu in ga priporočam v branje.

Hiša knjig, 2022