Spomini
Konec srednje šole. Odločili smo se, da gremo v Sarajevo. Nekoč davno – takrat se nam je zdelo, da je bilo davno; glavno mesto ene od šestih socialističnih federativnih republik. V prvi polovici devetdesetih mesto, ki je v dobra tri leta krvavelo in trpelo, umiralo in životarilo, prebivalci pa z njim. Poslušali smo zgodbe tistih, ki so se spominjali vojakov, gorečih stavb, raket, ostrostrelcev, krvi, trupel sredi cest, pa potem nekoristnih modrih čelad, tankov, vojakov, porušenih zgradb in lukenj v stavbah, minskih polj med zgradbami. Vojne. Ostankov vojne. Brazgotin. Večnih, mi pa sprva nismo razumeli, niti dojeli, kaj predstavljajo »ruže Sarajeva«.
Sarajevo smo dojemali kot mesto razvrata – neskončnih zabav, poceni alkohola, dostopne droge in prelestnih domačink. Slovenci smo oboževani, sprejeti in vsi nas imajo radi. In resničnost? Prav taka. Žal. Zdelo se je, da sem se znašel v čudoviti ljubezenski zgodbi, ki jo prekinil grob prizor posilstva. V mesto, polno nezaceljenih ran in žarečih brazgotin smo prišli kot divjaki. Kot tisti, ki so pustošili pred dobrim desetletjem in se tako tudi obnašali – kot roparji, posiljevalci, morilci, nasilneži. Pripravljeni, da si preprosto vzamemo. Vse. Ne le tisto, kar se nam ponudi, ampak za kar smo – ali moram pač reči so, ker se mi je tako razmišljanje od nekdaj upiralo; bili prepričani, da nam pripada. In bilo je kar nekaj takšnih med nami, ki so bili prepričani, da jim pripada vse. Sploh, če so imeli žepe polne deviz in takrat si v Sarajevu lahko plačeval s čimerkoli – evri, dolarji, funti, da le ni bila njihova domača konvertibilna marka. Ali hrvaška kuna ali srbski dinar. Ne, vsega in vseh vseeno niso sprejeli odprtih rok, ker če kaj, potem je Sarajevo – njegovo prebivalstvo pa sploh; mesto, ki ima hrbtenico. Saj so politiki lahko pokvarjeni in do neba smrdeči mehkužci, ampak ljudje … ne ne, ti ljudje niso prestali vsega tistega gorja, da bi se sedaj uklanjali, kimali in prijazno nasmihali ničvrednežem. Samo tistemu, ki si to zasluži. In nikakor tistemu, ki si želi kaj kar vzeti.
In ko zdaj razmišljam za nazaj – šele sedaj mi je jasno, kako malo sem vedel in še manj razumel; mi je jasno, da smo bili najbrž že od prvega dne dalje čisto preveč opaženi in povsem nekaj drugačnega, kar so si v Sarajevu predstavljali kot skromne, vljudne in prijazne Slovence. Bili smo … hm, z eno besedo? Sramota. Težko je opisati vse to s katerokoli drugo besedo. Gnus, mogoče? Mogoče.
Sram me je bilo, da sem tam z njimi in gnusilo se mi je, ko so začeli »kazati mišice«. V enem dnevu se je sladko pričakovanje nečesa novega, zanimivega, po možnosti nepozabnega, sprevrglo v občutek krivde, in predvsem željo, naj bo čim prej konec. Načrtno sem bil vedno nekje ob robu ali celo nekaj metrov stran, deloval kot rahlo izgubljen turist, ki vleče na ušesa, če bo kje slišal svoj materni jezik in mogoče koga prepoznal. Le da jaz nisem želel poznati nikogar. Prvi večer sem hlinil slabo počutje in strašno migreno, da nisem rabil iti z njimi in če so že opazili, da mi ni do njihove družbe, se s tem niso obremenjevali. Črne ovce so hitro izločene iz črede. Le da sem se jaz počutil bolj kot bela vrana – drugačen, inteligenten. Pravzaprav sem bil – in ostal do tega dne; samotni volk. Sam svoje krdelo, ker vem, da je zgolj to način, da ostanem zvest samemu sebi.
In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana.
Se nadaljuje …
maticpise.com 