Dan ljubezni (drugi del)

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana. 

Zdelo se je kot golo naključje. Morda je bilo res, a planeti in zvezde so se tisti dan na nek način, a žal le za kratek čas, poravnali. Spogledala sva se. In nihče ni sklonil pogleda. Nisva se le spogledala, gledala sva se. Jaz v družbi plenilcev, ona, recimo, del plena, potencialnih žrtev. Nihče od naju ni želel biti del tistega, čemur naj bi pripadal. Bil je trenutek popolne spokojnosti v divjanju strašnega viharja. Strela z jasnega. Ljubezen.

Nasmehnil sem se in nasmehnila se je nazaj. Ko se zgodi, da se nekaj zgodi, je dovolj že nasmeh.

Kaj je bilo tako zelo posebnega na njej? Nič. In vse. Ona. Njena energija, mirnost. Njeni sramežljivi nasmehi, ko sva se nekajkrat poprej ujela z bežnimi pogledi, naveličana nastopaštva tistih okoli naju. Mladostna sramežljivost nasmeha, ki ga skrije blaga rdečica poznih češnjevih cvetov. Pogled mi je vse pogosteje uhajal k njej. Kostanjevo rjavi lasje, rahlo valoviti, ukročeni v čop. Malo bolj okrogel obraz, čeprav z odločnimi linijami brade in polnimi lici. Urejene obrvi, v tako popolnem loku, ki bi ga zagotovo navdihnil kakšnega arhitekta, saj so tako lepo dopolnjevale obraz. In oči, oh tiste oči … odvisno od kota svetlobe so se prelivale iz nežno zelene, v barvi zgodnjih spomladanskih trav, do kostanjevo rjave, kot bi želele spomniti, da vsega polni pomladi sledi tudi otožna jesen. In čeprav tako zelo mile, pa tudi otožne, sem videl iskrico. Nečesa neukrotljivega. Ustnice so bile ukrivljene v diskreten nasmešek in za katere sem si v tistem trenutku zaželel, da bi jih lahko poljubljal. Izgubil sem se v mislih, kako svileno mehke so, nežne in hrepenijo po dotiku mojih ustnic. 

‘The first time ever I saw your face / I thought the sun rose in your eyes / And the moon and the stars were the gifts you gave / To the dark and the endless skies.’

Ali je tudi ona skrivaj pogledovala k meni? Ne vem. Mogoče, najbrž. Sploh glede na to, da sva se nekajkrat ujela s pogledi. Stala sva vsega nekaj metrov stran drug od drugega. BIla je malo nižja od mene in videl sem, da ima krasno, privlačno, ženstveno postavo. Mojemu očesu ni ušlo niti, kako je zbrano poslušala svoje prijateljice, sošolke, kolegice, za katere se je zdelo, da gre za podobno skupino kot pri nas; a nekajkrat skoraj teatralno zavila z očmi, zmajala z glavo in osramočeno sklonila glavo. Mladostni hormoni in razgrete glave – pa ne le to; so delali svoje, podžgani z nekaj alkohola toliko bolj. 

V tistem trenutku sem se jasno zavedel, da tam ne želim biti, da tam nimam kaj iskati.  

Namignil sem ji, naj stopi vstran. Zbegano je pogledala, kot da sprva ne bi bila prepričana, ali res kažem njej. Namignila je na svojo družbo in jaz njej, z vidno obupanim izrazom na obrazu, svojo. Ni se le hipno nasmehnila, ampak se je široko nasmehnila in mi razsvetlila dan. Sledila je mojemu namigu. Ne njena in še manj moja družba nista opazili, da ne pripadava več. Od tistega trenutka, tisti dan, sva pripadala drug drugemu.

Bila sva – hja, kako hitro se je zgodila ta dvojina, hm … ne na napačnem mestu in tudi čas je bil pravi. A ne za tisto in tiste, zaradi česar in s komer sva bila tam. Bila sva točno tam, kjer sva morala biti, en za drugega. 

Segla sva si v roke in se predstavila. Prihajala je iz Hrvaške, po rodu iz Čakovca, bila je leto dni starejša in je bila na obisku Sarajeva z nekaj kolegicami iz zagrebške fakultete, kjer je začela študirati. Naslednji dan je odhajala. Stavek, ki je vame zarezal ostro kot britev. 

Opazila je spremembo na mojem obrazu in me pogledala, s sočutjem ter rekla: »Žal sva se srečala šele danes.«

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

Se nadaljuje …