Dan ljubezni (tretji del)

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enake želje – zabavati se. Midva sva se želela imeti lepo. Kako plehko bo zvenelo, če rečem, da sva se želela ljubiti? Zelo. Pa naj. Midva sva se želela ljubiti. 

Najprej sva šla na kavo, tisto pravo, bosansko. V tipičnih bakrenih džezvicah, s fildžanom in dovolj kave za »fildžan viška«, kocko sladkorja in kocko ratluka. Šilcem domačega žganja. Pa sploh ne, da bi rabila alkohol, da bi se napila ali karkoli – preprosto zato, ker sva želela nazdraviti začetku nečesa lepega. Začetku ljubezni. Pogovarjala sva se, se spoznavala in z vsakim stavkom se je zdelo, kot da se poznava že desetletja, od nekdaj. In da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova dejansko srečala. 

Potem sva šla do njihovega znamenitega lesenega vodnjaka Sebilj in pila iz njega. 

»Tradicija pravi, če piješ vodo iz tega vodnjaka, da se boš v Sarajevo še vrnil,« mi je rekla. 

Potem sva se po spustila po ulici nazaj do glavne ceste, do obnavljajoče se Vječnice in bližnje lene reke Miljacke. Po drugi strani ceste in pod vznožjem bližnje planine Trebević, ki se je v manj kot desetih letih prelevila iz enega najbolj kultnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v prepleteno mrežo bunkerjev, minskih polj in ostrostrelskih gnezd. A vse to je bilo v tistem trenutku pravzaprav nepomembno. Sprehajala sva se ob Miljacki, sramežljivo sem poiskal njene prste. Brez besed, brez česarkoli, so se prepletli in nadaljevala sva z roko v roki. 

Bila sva blizu še ene zgodovinske točke v Sarajevu, ki jih tam kar mrgoli – mesta, kjer so leta 1914 izvedli atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda; ko sem se ustavil. Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem jo z drugo roko tesno privil k sebi in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile res prav tako mehke, nežne in voljne, kot sem si predstavljal. Poljub pa slajši kot najboljše domače bosansko žganje. Nasmehnila se je, me s svojo prosto roko nežno pogladila po licu in se za nekaj trenutkov naslonila na moje prsi. Čutila je moje srce in jaz sem vdihoval nežen vonj njenih gostih las. Dišali so po pomladi, ki se je poslavljala. Po zgodnji ljubezni, ki je kot utrinek – če jo vidiš, ti razsvetli življenje, sicer pa je zgolj padajoča zvezda, ki bo ugasnila. 

»Lepo je,« mi je rekla. Zgolj to. 

Potem sva šla naprej.   

‘And the first time ever I kissed your mouth / I felt the earth move in my hand / Like the trembling heart of a captive bird / That was there at my command, my love.’

Končala sva v njihovem hotelu – ki je stal vsega nekaj deset metrov stran od našega; in v njeni sobi. Ljubila sva. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potem sva zaspala v tesnem objemu. Priznam, da do takrat še nisem nikoli ljubil na tak način. Tako pristno, silovito, močno, z vsako celico telesa in vsakim utripom srca. Tako iskreno in ljubeče, tako zelo polno in življenjsko. Danes, ko razmišljam o tem, se zdi, kot da sem tedaj ljubil – in se ljubil; zadnjič. Dve telesi, dve duši, ustvarjeni druga za drugo.

»Želim si, da bi bil to najin prvi in ne zadnji dan,« mi je rekla.

»Prvi je vsekakor,« sem ji odvrnil, »Če je pa zadnji, pa je odvisno zgolj od naju.«

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.«

‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Se nadaljuje …