In jaz sem jo iskal. Tisto, ki bi, ki jo bom ljubil. Tisto, ki jo bom vsak dan ljubil tako zelo, kot sem tisti en dan ljubil Ano. Ko je vsak nasmeh kot sončni žarek in vsak pogled kot najlepši sončni vzhod, ki razblinja meglice prejšnjega dne in noči. Vsak dotik je vznemirjenje, sleherna beseda sladek opoj in ko si za objeme želiš, da bi trajali večno, ker v nekem trenutku preprosto veš, da si zlit v eno. In čeprav je Ana šla kot je šla, je bilo prav tako. Še sedaj, po vsem tem času se spominjam vsega. Vidim jo, pred očmi jo imam, kako stoji ob strani in občasno pogleda k meni in se mi nasmehne. Vsakič se mi zašibijo kolena, srce pa začne vznemirjeno divjati. Želelo je k njej, biti eno z njenim srcem. In zavedam se, sedaj se, da je nemogoče, da bi bil vsak dan tak, ker to preprosto ni življenjsko. Vse to vem. Bistvo je poiskati popolnost v nepopolnem. Takrat ljubiš.
In to, to sem iskal. Povsod, pravzaprav. Nisem je našel. Nekajkrat sem bil zaslepljen, nekajkrat zaveden. Vsakič, čisto vsakič, ko sem se zaljubil, sem bil prepričan, da ljubim. Pa nisem. Imel sem rad. In še ta, naj rečem neka preprosta ljubezen, tista silna prva zaljubljenost, vse to je kaj hitro minilo, zvodenelo in postalo enolično, dolgočasno, predvidljivo. Brez iskrice.
Potem sem, bolj naključno kot ne, spoznal njo. Bil sem na nekem dogodku, službenem in v takih primerih imam vedno težavo, kaj tam pravzaprav početi. Te velike množice ljudi, ki nekaj želijo in so predvsem tako nemogoče in neresnično priliznjeno prijazne drug do drugega, me vedno spravijo v nelagodno stanje. Nisem, ne morem, ne želim, ne bi bil tam. Potem se ponavadi stisnem v kakšen kot in upam, da me nihče ne bo opazil ter ko imam počasi dovolj, grem. In tako se je zgodilo, da je bil kot zaseden. Seveda bi lahko poiskal drugega ali pa taval po tistem velikem prostoru, a je opazila mojo zadrego in se mi nasmehnila.
Potres! Kakšen nasmeh! In spomin se mi je takoj zavrtel nazaj, vse do Sarajeva.
»Morala sem se malo umaknit, čisto preveč je tole in ves čas bi nekdo nekaj rad od mene,« m je rekla in se znova nasmehnila.
Ime ji je bilo Anja in bila je ena organizatork dogodka, na katerem sem bil in kot mi je razložila kasneje, je imela dovolj dela, nemogočih pričakovanj naročnikov in prepričanja svojih nadrejenih, da je njihov suženj in da jim mora biti na voljo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Želela je živeti. Po možnosti stran od teh vrvečih množic, neznosnega hrupa in gradov v oblakih, ki jih nekateri zidajo, drugi pa plačujemo visoke najemnine in še višje stroške. V tistem trenutku se je zazdelo, da se je znova zgodil točno tisti trenutek – dve osebi v času in prostoru, kamor nista spadali, a sta morali biti tam samo zato, da sta se našli. Ena drugo.
Tistemu večeru, ko se je za oba zdelo, da sva nekako izgubljena v času, so najprej sledila sramežljiva in tipajoča sporočila, ali sem zgolj jaz čutil nekaj več ali je med nama nekaj resnično preskočilo in se zgodilo. Ni bilo samo pri meni. Sledilo je nekaj izletov, obiskov gledališča, kakšnega koncerta, čisto spontanih voženj z avtom, pa kmalu tudi prvih skupnih noči, potovanj in ne da bi se kaj veliko ozirala na datume, sva postala par. Med izletom v Trst – pa ne nakupovalnim, ampak enem tistih spontanih; bila sva na gradu Miramar, sem jo presenetil in vprašal, če bi se poročila z menoj. Zdel se je primeren trenutek, vidno presenečena in še toliko bolj ganjena je v solzah rekla da.
Prepričan sem bil, da ljubim. In da sem ljubljen. In mogoče je takrat še bilo tako. Poroka je bila skromna, v najožjem krogu, in čudovita. Nič ne bi spremenil. Na poročno potovanje sva šla v Toskano, se ob koncu na lastno pest odločila še za izlet do Rima in še ko sem kasneje razmišljal, so bili tisto neverjetno krasni, polni in popolni dnevi. Začela sva razmišljati o otroku. Oba sva si želela otroka, družine, ampak nama očitno ni bilo namenjeno. Prvič je bil lažni alarm, drugič tudi, tretjič so vendarle zvonili zvonovi veselja in sreče – postala bova starša. Tiste prve tri mesece naju je razganjalo in komaj sva se zadrževala, da ne bi vsem povedala, a sva se nekako prebila skozi to obdobje, vse je bilo v najlepšem redu in začela sva se pripravljati na prihod novega družinskega člana. Pripravljati otroško sobo, kupovati opremo, oblačila, vse potrebno. Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.
Se nadaljuje …
maticpise.com 