Krvavec

Drugi roman Tomaža Kotnika marsikaj obljublja in na trenutke tudi obeta, a če zgodbeno ne navduši, so predsvem zanimive tiste medplasti. 

Tomaža Kotnika sem najprej opazil na družbenih omrežjih, tako knjigo Krvavec kot prvenec Mor, pa sem se potem na Knjižnem sejmu odločil za nakup druge, novejše. Mogoče zato, ker je delovala bolj krvavo, če sem povsem iskren, pa me je navdušil stavek “Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.” Osebno bi prej rekel, da gre za kingovsko kot tarantinovsko zmes, ampak se tja še vrnem …

Glavni junak je Ambrož, zagrenjen in z vsem nezadovoljen ter razočaran cinik v srednjih letih, s (prihajajočo) krizo srednjih let, ki se bo le redkim prikupil, se zna pa marsikdo v njem prepoznati. (Vključno z avtorjem tega zapisa.) Morda je edina stvar, ki je še v večji krizi kot on sam, njegov zakon. Otroka sta zapustila gnezdo in zdi se, da sta si z ženo Medejo vse bolj različna, drugačna, prepuščena nekim fantazijam in s kopico neizrečenega. Hodi v službo, ki je nima rad in čas tam preživlja s sodelavkami in sodelavci, ki mu gredo na živce. Sicer pa – kaj mu ne gre na živce? Zdi se, da še najbolj kar lasten odsev v ogledalu. 

In potem soproga pride na idejo, da bi šla s prijatelji (ki so bolj njeni kot njuni) silvestrovat na Krvavec. V oh in sploh najbolj prestižno brunarico s posebno kulinarično ponudbo, v katero seveda ne prideš kar tako, če nisi vsaj malo ekskluziven. (Beri: imaš dovolj pod palcem.) Seveda Ambrož prezira tako smučanje kot gnečo, praznovanja in še najbolj od vsega “prijateljski” par. Luca in Sanja. On uspešen in priljubljen podcaster, ki piše knjigo, ona je pač poleg. On bi vsekakor tudi Medejo, Sanja se (najbrž) ne bi branila Ambroža. In ko se jim na Krvavcu pridružita Gregor, še en povzpetnež in njegova mnogo mlajša priležni-, ah, oprostite, žena Leonida, je Ambroževa mera seveda polna. V merjenju “kdo ima daljšega” Ambrož ne želi sodelovati in če bi lahko, bi se najbrž obrnil in odšel. A na nek način čuti, da je to silvestrovanje mogoče zadnja priložnost, da spremeni svoje življenje in reši zakon. Čeprav ga dejstvo, da na poti na Krvavec z luksuznim Lucovim avtom povozijo srno in obtičijo v snegu, ne navdaja s pretiranim optimizmom. In potem se pojavi še Vid Kovač …

Moram priznati, da je prav ta stranski lik pravzaprav tisti, ki nekako rešuje zgodbo. Lokalni posebnež, samotar, ki živi svoje življenje in dela svoje delo in ki nikomur noče nič slabega, dokler njemu kdo ne želi kaj slabega. Potem … no, potem še sledi. Lahko bi rekli, da med Vidom in Ambrožem hitro vzplamti neka iskrica naklonjenosti in razumevanja. Pa čeprav si Ambrož Vidova opozorila in svarila sprva razlaga kot strašenje odtujenega lokalnega tečneža, ki bi najrajši videl, da bi imel cel Krvavec zase, a kmalu spozna, da je v Vidu nekaj več. Več človeškega. In Ambrož čas vsekakor rajši preživlja z iskrenimi, neobičajnimi in “čudnimi” kot pa z zlaganimi, umetnimi in puhlimi nakladači. 

Na sceno stopi še gospod Ravnihar, neobičajni gospod, ki je lastnik te prestižne brunarice in ki jim obljublja in zagotavlja nepozabno izkušnjo. A nekaj preprosto ni v redu in prav, kar Ambrož čuti od prvega trenutka. Od same brunarice in kozolca, v katerem obedujejo, slikarij, vzdušja, do same Ravniharjeve podobe, njegovega nastopa in vse do hrane ter vina, ki sicer kar samo teče po grlu. V trenutku, ko na sceno stopi Ravnihar, vam bo bolj ali manj jasno, kam bo (za)šla zgodba. Na Krvavcu se začnejo dogajati nenavadne stvari, a zdi se, da je edini, ki jih opazi, pravzaprav Ambrož. In Vid, seveda. Vsi ostali so “dajmo jest, smučat, pit in seksat, konec koncev smo za vse to plačali, ker lahko in ker imamo.” No, pri Medeji je to v zametkih, saj se vse bolj sprašuje, kako še naprej živet z moškim oz. z osebo, v katero se je spremenil Ambrož.   

Ampak vam prepuščam prostor, da si mnenje o glavnem junaku skozi branje ustvarite sami.Tukaj bi lahko napisal še kar nekaj vrstic predvsem o tem, kaj vse ga moti, mu gre na živce, prezira in sovraži in preprosto se mi zdi, da je avtor nametal kar preveč vsega. Ne preveč, ampak vse. Na neki točki sem se začel spraševati, ali je knjiga pravzaprav biografija človeka, ki ga pesti kriza srednjih let, ker je notri preprosto vse od slovenskega športa in glasbe, navad, družine, vere, načina razmišljanja, splošnega stanja duha, politike, gospodarstva, javnega in privatnega sektorja, odnosov in še česa. 

Pač, kam je šla tista “tarantinovska zmes …”, ki mi je bila obljubljena? Kje je “horror”, ki sem ga pričakoval? Vse skupaj se zdi kot neko neskončno čakanje, kot slab nemški pornografski film, kjer bi vsi seveda brezmejno uživali v spolnih vragolijah, a imajo vsi ves čas mehke, ženske pa na sebi neprebojne deviške pasove. (To bi bil najbrž zanimiv socialni eskperiment?) Vsaj zame je ena od značilnosti “horrorja” tisto nestrpno pričakovanje, kaj se bo zgodilo, v Krvavcu pa je zgolj čakanje, naj se že zgodi.  

In tako pridem do kingovske zmesi … No, pravzaprav pride avtor, mogoče sem jo samo jaz tako razumel. Dialogi z Vidom in potem en prav poseben z Ravniharjem. Pa še zadnja večerja z ogledali. Mislim, da bo vsakemu hitro jasno, da se v Ambrožu vse mogoči kopiči in se bo to na nek način izrazilo skozi nekaj temačnega, mogoče celo krvavega. Ampak družba, v kateri se je znašel – glavnih štirih nastopačev; je na nek način ogledalo naše družbe. Povampirjenost. Ljudje čakajo na priložnost, na kapljico krvi in potem jih ne zanima nič več, kdo je na drugi strani, na čigav račun se bodo napajali in ostali živi (ali pač mrtvi, kakor gledate), ker je pomembno zgolj in samo lastno ugodje. Luca, Sanja, Gregor in Leonida na eni strani, Medeja in župnik Rožman nekje vmes, Ambrož in Vid na drugi. Ravnihar in njegova druščina nad vsemi. 

Ambrož se mora soočiti s svojimi strahovi, dvomi, se izraziti, postaviti in konec koncev premagati temo. Temo v sebi. Brez kvarnikov, kako se knjiga konča, seveda.  

In tako so vampirji iz tega vidika celo smiselni. Pa čeprav sem, sploh s tisto srno in prvimi Vidovimi svarili, pričakoval, da bo vse skupaj zavilo v neko staroslovansko smer okultnosti. Ni pa to horror, vsaj zame ne. In še manj “tarantinovska zmes”, pa čeprav sem slavnemu režiserju enako naklonjen kot Stephenu Kingu. A me je vse skupaj predolgo spremljalo in me na nek način zavajalo, da ne rečem kar zastrupljalo. 

Vprašanja za avtorja: kaj se je zgodilo z Bojanom? Ali lahko pričakujemo nadaljevanje? S Krvavca mogoče v nedolžno Bohinjsko Belo, pomenljive Gonjače, morda pa kar v Pekel? Samo sprašujem …

V Sloveniji pisati nekaj strogo žanrskega, je izredno težko. Sploh pa se držati nekih omejitev v žanrskem pisanju, ker živimo v 21. stoletju, je morda še bolj zahtevno, Krvavec ima elemente “horrorja”, ima elemente fantazije in neke moderne eksistencialne drame in Kotnik orje ledino, kar je precej nehvaležna vloga. Tudi z detektivskimi in ljubezenskimi romani je moral nekdo začeti, da se je zgodilo vse tisto, kar se dogaja v zadnjih letih in seveda je najlažje kovati v zvezde ter pozabiti na pogumne pionirje.   

Primus, 2025