Pri pisanju obstaja zanka, v katero se ujamejo mnogi – pisati o nečem, o čemer nimaš pojma. Naj so to mesta, dogodki, neka občutenja, karkoli že … in osebno mi predstavlja prav posebno vznemirjenje, ko v roke dobim knjigo, ki jo je napisal nekdo, ki se na nekaj res spozna.
Osebno so mi v izziv vedno ali pač vsakič znova knjige Harukija Murakamija. Postavljene na Japonsko, v kulturo, ki je tako zelo drugačna od »naše« in jo je res težko razumeti, če nisi bil bil kdaj na Japonskem. Težave imam recimo tudi, ko berem o muslimanskem svetu, ki nam je sicer vse bližje, a miselno tako zelo daleč, ali pa mogoče o še vedno pristnem življenju nekje sredi Afrike ali na kakšnem pozabljenem otoku, kjer takorekoč niti za elektriko, kaj šele za internet in družbena omrežja ne bi vedeli, če ne bi bilo nekih vsiljivih turistov. In ja, tudi sam sem se ujel v to zanko, pisal recimo o življenju v New Yorku, ki mi je enako daleč kot Japonska. Lažje se poistovetim z njihovo kulturo, načinom življenja, ampak še vedno nimam pojma, kako je tam dejansko biti, živeti. V nekem trenutku se lahko poistovetim z ljubimci, morilci, posiljevalci, narkomani in plačanimi morilci, dokler jih nekam ne postavim lokacijsko.
Zakaj pravzaprav vse to pisanje? Poletna svetloba, in nato noč mi je dala misliti. Zgodba se namreč dogaja na Islandiji, pa niti ne v njihovi prestolnici, Reykjaviku, ampak v neki vasici, kjer živi 400 ljudi in je bližje polarnemu krogu kot … hm, kot čemu? Običajnemu in normalnemu? Nam, da. In to je še za Slovenijo komaj običajna vas. Ampak Islandija. Severni sij, polarni dan, polarna noč, mraz in kjer se zvezde zdijo veliko bližje kot tu. Ali je mogoče pisati o Islandiji? Pravzaprav ne. In tudi razumeti jo je mnogo težje, če je vse, kar o tej mali in redko poseljeni otoški državi veš in poznaš, odsev fotografij fjordov, divje obale, izbruhov gejzirjev in slabih cest ter seveda slovite »aurore borealis«.
In tu se skriva tista dodana vrednost te knjige Jona Kalmana Stefanssona. On je Islandec, on to pozna, živi, diha in čuti. Ni turist, ampak prebivalec te skrivnostne države. In zelo verjetno je, da se boste v njegovih zapisih včasih izgubili in se spraševali, kako pravilno izgovoriti kakšno ime. Ampak Islandijo boste začutili. Pojemajočo, a vseprisotno svetlobo polarnega dne in neskončno, morečo in pritiskajočo temo polarne noči. Meglo, dež, sneg, mraz. Najbližjega soseda, ki živi nekaj deset kilometrov stran in s katerim se ne pogovarjate, ker sta se nekoč davno sprla vajina deda (v najboljšem primeru) in zamera vztraja generacije. Ali se boste pač sprehodili po središču vasi, kjer poslopij ne krasijo svetleči izveski modernega zahodnega sveta, ampak napisi točno tistega, kar poslopja nudijo. Vse za življenje, preživetje. In takorkeoč nič več od tega. Ker več pač ne potrebujete.
In tam vmes so seveda ljudje, njihove zgodbe, življenja, smrti, prevare, usode in še kaj. Stefansson mojstrsko pripoveduje in slika to neverjetno pokrajino dežele in človeških duš, z nepredvidljivo kretnjo slikarja včasih pljuskne poplavo humornih barv, drugič obešenjaški humor, pa skoraj poetične izlive ljubezni, preprosto erotiko ali pa iz njega izbruhne neizmerna želja za preživetjem. Pripovedovati ali opisovati posamezne zgodbe in usode zanimivih prebivalcev te neimenovane vasice, bi bilo krivično. Ker Stefansson pač to naredi odlično.
Kako ti lahko nekaj tako zelo »omrači« um, da misliš le še na zvezde in razmišljaš v latinščini. Zakaj imajo solze oblike čolna na vesla, kako lahko nekdo kar izgine, kako je videti konec sveta in kaj pomeni ljubiti. Lepote gozdov in rek, poželenja in strasti ter zakaj je enako nemogoče prešteti vse ribe ali pa solze. Islandija – posebna, drugačna, nepredvidljiva in upam si trditi, da tudi neprimerljiva. Življenje je tam pač drugačno, celo čas mineva drugače.
Mogoče prav zato, ker mineva med (skoraj) neskončnim dnevom in neskončno nočjo. Ker je belo in črno, svetlo in temno. Morda je prav zato ta majhen košček sveta blagoslovljen s to izjemno igro narave, severnim sijem, ki prinese poplavo pravljičnih, neresničnih barv. Mogoče. In vsekakor je zato prav, da preberete knjigo Poletna svetloba, in nato noč, da boste vedeli, da sta svet in življenje lahko močno drugačna. In da ni s tem čisto nič narobe.
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 