Imenitnega bosansko-hercegovskega pisatelja Faruka Šehića sem po Knjigi o Uni tokrat bral v pričujoči zbirki kratkih zgodb, ki nosi oznako »predapokaliptični sevdah«.
Eden tistih mojih nenavadnih spominov na otroštvo so ure. Tiste stare, tiktakajoče ure, budilke, s kopico koleščkov in zobnikov ter vedno tudi kakšno vzmetjo v notranjosti. Starša bosta najbrž pritrdila, ampak res ne vem, če je kakšna ura v naši hiši ostala delujoča. Res sem bil radoveden, kako je to sestavljeno in funkcionira, zakaj je treba budilko navijati in kaj potem sproži tista kladivca, da udrihajo po zvončkih. Izvijač, z ustrezno majhno glavo in seveda sem bil vsakič znova prepričan, da bom znal uro sestaviti nazaj. Nikoli mi ni uspelo. Že s kakšno manj zapleteno (tehnično) zadevo imam težave, kaj šele z urami?! Fascinacija nad urami je ostala. Spomnim se tudi tistih stari, visečih ur, ki jih je bilo dejansko potrebno navijati in iz katerih (no, ne vseh) je ob poldne (ali pa ob vsaki polni uri) prišla kukavica. Tej moji otroški strasti sem se potem posvetil tudi v eni od pravljic v zbirki Zvezdne pravljice Ko se ustavi ura.
Priznam, da mi kar dolgo ni bilo jasno, zakaj je Šehić knjigo naslovil tako, potem se je začela v zgodbah kazati neka obsedenost (pa tudi poznavanje) junakov z urami, ampak šele na koncu mi je postalo jasno … vsaka od zgodb ima svoj ritem, svoj tempo. Nekatere tiktakajo divje, kot da jih bo vsak čas razneslo, spet druge se odvijajo kot tiste ure, ki jih bo treba kmalu naviti, spet tretje so monotone in četrte se zdijo kot bi imele kakšno urno aritmijo.
In če je se je v Knjigi o Uni vse vrtelo okrog reke, njegovih spominov na odraščanje in potem vojnih grozot, bi tukaj lahko rekel, da gre za izrazito različno dojemanje časa. Stvari, ki so se zgodile in bi bilo najboljše, če bi jih prepustili (zobu) časa. Pa tisti neskončni spomini na nekaj čudovitega. Nekajkrat se prepusti takšnim ali drugačnim fantazijam, bodisi v sedanjosti ali prihodnosti oz. če o nečem fantaziramo, potem gre bolj ali manj vedno za stvari, za katere si želimo, da bi se zgodile. Nemalokrat pa je v danes, tukaj in zdaj, v pričakovanju, obetu, želji, hrepenenju po nečem.
Morda se v prvih zgodbah zazdi, da gre za drastičen odmik od Knjige o Uni, torej pobeg od vojnih grozot, a temu ni tako. Šehić je rojen leta 1970, torej je čas bivše države dejansko doživljal in ima nanj močne spomine in v času, ko je – sploh na območju BiH; izbruhnilo vse, za kar so mnogi mislili, da je nemogoče, je bil v obdobju, ko bi moral uživati, razmišljati o družini, karieri, čemurkoli … ne pa o tem, ali bo dočakal jutro. In jasno je, da je to obdobje, v kombinaciji s tako pretresljivimi dogodki, ki se človeku vžge v večen spomin …
Sicer me čaka še Greta, tako da bom radoveden, v katero pripovedno smer se je odpravil tam. Pa čeprav je tudi tukaj zgodba o Greti, ena ljubših in če si lahko obetam po tej, potem … no, potem sledi še eno odprto vtiranje soli v rane in žganje brazgotin. In morda lahko potegnem še eno vzporednico s časom in mehanizmi – Šehić je štiri leta preživel kot vojak, bil enkrat težje ranjen in najbrž bi lahko rekli, da gre na nek način tudi za post-travmatski sindrom, ki praviloma izzveni zelo počasi. Če sploh.
In če Knjigo o Uni, za katero je prejel eno najbolj čislanih literarnih nagrad na tem področju, nagrado Meša Selimović(pa tudi Nagrado EU za književnost) , pogosto navedem kot vzorčen primer odlične bosansko-hercegovske književnosti, ki je za nameček odlično prevedena, sem Priče sa satnim mehanizmom bral v njegovem jeziku, v bosanščini. Ni tako zelo preprosto, je pa čudovito. In šele takole vidiš, kakšen mojster pisanja je avtor in pred kakšen izziv so v takih primerih postavljeni prevajalci. Loviti vse tiste drobce, podtone, specifike in predvsem neprekosljiv šarm … hja, uskladiti vse koleščke, zobnike in vzmeti, da zgodba teče. Teče kot ura, teče kot reka Una.
Deset dni zdaj že predlanskega poletja sem preživel med raziskovanjem predvsem Bosne in Hercegovine ter srbske prestolnice, kupoval knjige, opazoval okolico in brazgotine, ki so še vedno prisotne. Bil sem tudi v Šehićevem Bihaču, se peljal čez Uno … kot bi se čas ustavil. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih. Mnoga mesta so obnovljena, novo zgrajena, rane zaceljene ali pa vsaj dobro skrite, v Bihaču pač ne. In ljudje so presenečeni, ko jim poveš, da si prišel iz Slovenije, da želiš otrokom, najstnikom, pokazati mesta, državo, ljudi, ki so tako zelo posebni. Morda pa so posebni prav zato, ne vem. Kot totalen norec – da ne rečem, kot nekdo, ki mu manjka nekaj koleščkov v glavi, pa izpadeš, ko začneš kupovati knjige, njihovih avtorjev! A se sploh ne zavedajo, kako odlične avtorje (obeh spolov) imajo …
No, Faruk Šehić je vsekakor eden izmed njih. Žal v slovenščino ni prevedenih več njegovih del, saj gre vsekakor za enega tistih avtorjev, ki jih je vredno brati. Če imate priložnost in dovolj jezikovnega znanja, ga poiščite. Proza, ki je romantično polna in lepa, polna simbolike, erotike, pa ob vsem že prej naštetem tudi žalosti, razočaranja in smrti. Konca nekega časa. Šehićeva dela so vsekakor nekakšen most, kako priti iz nekoč vsaj v danes in tudi v jutri, a tista dodatna težava je, da ljudje tam ne berejo. Marsikateri zobnik še ni na svojem mestu in mnoga kolesca se bodo mogla zavrteti v drugo smer. Samo Una bo še naprej tekla …
Buybook, 2018
maticpise.com 