Dve minuti in pol
Kaj se dogaja? Zakaj sem pri miru? Ne smem biti pri miru, nikoli nisem povsem pri miru. Potrebujem, nujno potrebujem nekaj. Ampak kaj? Kaj me bo predramilo? Še pred nekaj minutami sem razigrano utripalo, ko je hodil in se oziral naokrog. In, in zdaj? Kaj, kaj se je zgodilo? Dajmo, dajmo, treba je najti nekaj, nekaj, ob čemer se bom znova pognalo. Lepe stvari, lepi spomini. Praznovanje rojstnih dni? Ne, tega ne mara. Mogoče prvi šolski dan, mogoče to, ne, tudi to ne. Ampak tukaj, tukaj v tem mestu sva že bila, nekoč, nekoč davno.
O-o-o, kaj pa se dogaja? Nekaj me stiska, pritiska, aua, to boli. Hm, ne, v redu, v redu je, mogoče se pa prebudim. Nekaj se dogaja, nekaj dela. Torej, kdaj sva bila tukaj? Oh, spomnim se, ko je spoznal, ko … ko je zagledal tiste oči, tisti nasmeh, ko, oh ja, ko se je dotaknil najprej njenih prstov in potem njenih ustnic. Slišalo se je tiho žuborenje reke in potem, potem sem cel dan, cel večer in noč do jutra divje utripalo in vem, spomnim se, sedaj se spomnim, čutil sem tudi njeno srce in bilo je tako zelo lepo, tako popolno. Življenja polno.
Ampak, ampak … ne, ne, ne še nehat, nisem še tam, ni še v redu. Dolgo je trajalo, preden je bilo naslednjič tako, tako lepo in polno, popolno in takrat je trajalo dlje in bilo, bila je … bila je ona, neka druga, a tudi z njenim srcem je bilo tako lepo utripati in ga čutiti in bilo je potem še eno, še tretje srce, samo, samo … tisto malo srce, tisti srček se je potem ustavil in … in oh, oh, ja, tudi to je bilo, seveda. Sploh nisem pomislilo. Tisto je bilo pa res hudo in že, že takrat je le malo manjkalo, pa … pa bi bilo konec. Tudi takrat me je tiščalo in stiskalo, kot bi bilo v grobi, jekleni ječi, v kateri me vse reže, praska, zbada in suva, a je minilo. Nekako, ne vem kako, ampak je.
In, in zdaj, zdaj sva tukaj, kjer, kjer je bilo tako lepo in in … kaj zdaj? Dobro, dobro, nekaj se dogaja in mislim, da bo vse v redu. Mislim …
Se nadaljuje …
maticpise.com 