Nazaj
Nisem imel pojma, kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Prav počasi sem odprl oči in …
»Mister, are you OK?,« sem slišal jasen ženski glas, »Emergency is on their way. Are you OK?«
Te oči, ta obraz. Videl sem jih že. Mogoče v sanjah? Ne, saj ni bilo mogoče, da bi bila ona. Ampak te oči, tako zelo otožne in iskrive. Obrvi, niti njenih obrvi nisem mogel pozabiti. Pa njen bleščeč nasmeh. In glas, ki me je božal. Spomnil sem se šibkega sunka elektrike, ki naju je stresla, ko sem se je prvič dotaknil in vedel sem, da je tudi tokrat z čarovnijo svojih rok poskrbela, da je skozi mene znova stekla elektrika in da sem bil tu. Znova tu, ob njej.
»Ana,« sem šibko rekel in jo pogledal, »Tu, tu si …«
»Ali, ali, ja nisam Ana, zamjenili ste me z nekom,« je rekla zmedeno, »Da, da li želite, da nekoga pozove …«
»Ana, ljubavi, tu si. Konačno,« sem rekel in tiho šepnil, »Nikad ti nisam rekao, ali – ljubim te.«
Konec
Vedela je, da je konec. Bila je zdravnica in videla je take primere, ko se je srce ustavilo – kot se je temu neznancu!; in čeprav ga je uspela z natančno, zanjo rutinsko masažo srca oživiti in priklicati nazaj, njegovo srce ni zmoglo več kot to. Zadnji pogled, v katerem je bila neverjetna lahkotnost in mirnost, sprijaznjenost ter nekaj zadnjih besed.
Neki Ani, ki jo je imel očitno tako zelo rad, da je bila njegova zadnja misel namenjena njej. Ne, ona ni bila ta, a se je v tistem trenutku, ko je gledala njegov spokojen obraz, zavedela, da si želi nekega dne tudi ona umreti z mislijo na osebo, ki jo bo ljubila. Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.
Se nadaljuje (in prihodnjič zaključi) …
maticpise.com 