Moj prvi, sicer pa Flemingov tretji roman o neuničljivemu tajnemu agentu, Jamesu Bondu. Če poznate film – ki deluje kot neuspešna kopija nekakšne vesoljske bitke in ima notri grozljivega Jawsa; se pripravite na knjigo. Knjiga je namreč nekaj povsem drugega.
Ali si upam sploh kaj napisati o Jamesu Bondu, pa da to še ni bilo napisano. Spremno besedo Moonrakerju je napisal Marcel Štefančič in na teh skoraj tridesetih straneh imate referenc toliko, da sem prepričan, da boste o Bondu, Flemingu in vsem vmes izvedeli vse, z vseh zornih kotov. Filme sem seveda gledal – kdo pa jih (čeprav na skrivaj) ni, težko rečem, da so me vsi prepričali in najbrž nam je vsem jasno, da imajo »bondi« na širšo filmsko kulturo neverjeten vpliv. A ga je težko doseči. Pa ne le zaradi Seana Conneryja, Rogerja Moorea, ne smem pozabiti na Georgea Lazenbyja, pa potem seveda še na Pierca Brosnana in Daniela Craiga. Pa tudi ne zaradi odličnih negativcev – če dobro pomislim, so Bondovi nasprotniki pravzaprav definirali pojem negativca; ali pa prelestnih, čeprav hudo stereotipnih ženskih likov, kultne glasbe, izjemnih avtomobilov in bolj ali manj neverjetnih prizorov preganjanj, čudežnih rešitev in neuničljivosti. Tisto, kar Flemingu ni uspelo, se je kasneje zgodilo kar nekako naravno – James Bond je postal mit, kult … James Bond je postal večji od Jamesa Bonda.
Moonraker kot rečeno, je tretja knjiga Iana Fleminga o Jamesu Bondu (prvi dve sta Casino Royale ter Živi in pusti umreti), izdana leta 1955. Sam Fleming je umrl leta 1964 in številne Bonde so kasneje pisali drugi avtorji, kar je podobno kot pri Stiegu Larssonu.
Film Moonraker je na platna kar nepričakovano prišel leta 1979 – napovedan in pričakovan je bil namreč Samo za tvoje oči, a je štrene Hollywoodu takrat premešala Vojna zvezd, kar je tudi eden od razlogov, zakaj je filmski Moonraker tako smešno vesoljski in močno drugačen od knjižne predloge.
In čeprav je bil Moonraker izdan deset let po koncu druge svetovne vojne, Fleming kar malo preroško napoveduje bližajočo se hladno vojno, se pa zelo osredotoči na nezaceljene rane druge svetovne vojne, na tedaj še kako prisotno sovraštvo in zamere med Nemci in Britanci. Presenetljivo se celoten Moonraker odvija kar v Veliki Britaniji, poudarek je na Londonu, tako da pozabite na bondovsko osvajanje sveta.
Pozabite tudi na tipične bondovske igračke in genialnega Q-ja ter Miss Moneypenny, Bond tu še vozi bentleyja (in ne aston martina, kot postane običajno kasneje), njegov sloviti martini se tu zdi zgolj ena od pijač, presenetljivo pa je tudi to, da njegovemu šarmu ne podleže skoraj edina ženska v romanu – Gala Brand. James Bond se zdi kot samo še en vohun oz. agent tajne službe, ob ponedeljkih precej zdolgočasen uradnik, ki se mu le nekje trikrat letno zgodi kaj zanimivega in razburljivega. Celotnega dogajanja je za teden dni. Čudaški, a seveda filantropski bogataš Hugo Drax je ustvaril Moonraker – popolno vesoljsko plovilo in čudež tehnike ter ga podaril Veliki Britaniji. V ozadju je seveda spletka, ki ima korenine v času druge svetovne vojne, ko je bil Hugo Drax predan nemški vojak, zdaj pa se želi maščevati Londonu in celi Veliki Britaniji z uničujočo jedrsko eksplozijo sredi Londona. No, seveda, če mu načrtov ne bo preprečil James Bond, s pomočjo Gale Brand.
Moram priznati, da sem bil nad knjigo zelo presenečen. Seveda je James Bond eleganten in prefinjen, vseveden in spreten, podkovan v igrah s kartami in vratolomni vožnji z avti, preganjajo ga bridki spomini na čas druge svetovne vojne, a je obenem zelo ponižen, na trenutke naveličan življenja in zgolj eno majhno kolesce v ogromnem mehanizmu. Skratka, to ni James Bond kot ga poznamo iz filmov, težko pa rečem, ali je v vseh Flemingovih delih tak in ali se je potem razvijal in razvil v neuničljivega tajnega agenta z licenco za ubijanje (to sicer že ima) in neprekosljivim šarmom.
Predvsem pa je prepričljivo Flemingovo opisovanje dogajanje, okolja in misli, kjer gre res v podrobnosti in tako ustvari prepričljiv vohunski triler »stare šole«. Vidimo pregone po londonskih ulicah in okolici, občudujemo raketo in prepoznamo uniformiranost zaposlenih na projektu, razmišljamo o različnih kombinacijah pri kartah in se sprehajamo po pustih in sterilnih hodnikih, čutimo stiske in razmišljamo skupaj z Bondom. Kdo ga je navdihoval ali koga je navdihnil on, ni tako zelo pomembno. Priznam, da bom v roke z veseljem vzel še kakšno Flemingovo delo, da bom potem lažje primerjal.
Cankarjeva založba, 2022
maticpise.com 