Z njegovim imenom na ustnicah in v srcu.
In nov začetek
Prišli so reševalci in policisti. Povedala jim je, kaj se je zgodilo. Policisti so bili tisti, ki so pregledali pokojnega in v njegovi denarnici našli dokumente – prihajal je iz Slovenije in vedeli so, da je pred njimi tisto vedno težko – svojce oziroma nekoga obvestiti, kaj se je zgodilo. Njej pa je v oči padlo še nekaj, kar so policisti našli v njegovi denarnici – izkaznica, da gospod želi po svoji smrti darovati organe.
Njen oče, tisti, ki jo je brezpogojno ljubil in ji nudil prav vse v življenju, bil ne le oče, ampak tudi mama, ko je ona ob njenem rojstvu umrla; je imel šibko srce in je potreboval presaditev. Tukaj, ne v Sarajevu in ne v Bosni, zanj ni bilo ustreznega srca. Darovalca. Tu so bila srca močna, a ko so se enkrat ustavila, so se ustavila za vedno. Za operacijo v tujini nista imela denarja. In konec koncev, komu je bilo mar za enega Sarajevčana s šibkim srcem – v začetku devetdesetih jih je umrlo na tisoče, pa ni bilo nikomur kaj veliko mar.
A to je bil njen oče. Njej je bilo mar. Prav zato je postala zdravnica, ker ji je bilo mar za ljudi in je želela pomagati. Tako kot je pomagala temu popolnemu neznancu, Slovencu, ki se je zgrudil ob Sebilju in ji je bilo, vsega vajeni, takoj jasno, da ga je izdalo srce. Zakaj, ni vedela in nikdar ne bo. A bilo je mogoče, da bi njegovo srce, srce tega neznanca, katerega zadnje besede so bile, da nekoga ljubi, rešilo njenega očeta.
Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Utripalo sem in potem spet nehalo. Potem, potem … ne vem, najbrž je minilo nekaj časa, ampak zdaj spet utripam. Ampak sem nekje drugje, to je drugo telo, drugi spomini in druge misli. Druga ljubezen. A je ljubezen. In je neko srce, s katerim sem povezano za vedno.
maticpise.com 