»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.« In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enakeNadaljuj z branjem “Dan ljubezni (tretji del)”
Pišem o knjigah, glasbi, družini in o svetu v sebi
maticpise.com 