Greh

Roman Metoda Pevca je žanrsko težko opredeliti, čeprav gre v osnovi za klasično »whodunit« kriminalko, a je v njej veliko filozofskega, širše kritičnega razmišljanja in na trenutke deluje celo kot manifest. Za lepši in boljši svet.

Pravzaprav je že sam naslov precej bolj večplasten, kot se zdi iz te široko uporabljane besede. Greha in grešnikov ter grešnic ne manjka. Ali je greh ubijati? Vsekakor. Ali je greh spolno zlorabljati, ne glede na starost in spol? Absolutno. Ali je morda greh včasih zaobiti kakšen (uraden) postopek? Tu smo že na spolzkih tleh. Kaj pa greh, če se nekdo odreče Bogu? Tu pa lahko začnemo na dolgo in široko razpravljati in takšnih grešnih vprašanj je v knjigi še nekaj.

Začne se z odkritjem trupla na bregu Ljubljanice, ki na prvi pogled deluje kot tipični ljubljanski brezdomci oz. klošarji. Truplo, ki je na nek način podobno Sokratu in kriminalistu Rudiju šesti čut pravi, da je zadaj lahko kaj več. Njegov (nadrejeni) in veliko bolj izkušeni kolega Kajetan Perko se strinja in oba imata prav.

Sprva brezimni klošar, ki ga začuda nihče ne pogreša toliko, da bi prijavil njegovo izginotje, je bivši duhovnik Pavle Žorž, znan tudi kot Ciril. In ko kriminalista začneta poizvedovat po ljubljanskih ulicah, kmalu spoznata, da bosta imela opravka z res nenavadnim primerom in da je šlo za dobro premišljen umor. Pavle je bil resnično duša od človeka in vse prej kot tipičen klošar – ni pil, ni kadil, njegov prodoren pogled in pomirjujoč glas ter široko znanje pa sta prinašal mir in spokojnost. Zakaj bi ga kdo hotel ubiti?

V zgodbo začnejo prihajati stranski liki. Najprej je tu Marcela, brezdomka in odvisnica od drog, ki se je kot edina prišla od Pavleta poslovit tudi v mrtvašnico in ga je poznala že od prej, ko je v Gorjančah vodil nekakšno skupnost (komuno) za vse tiste, na katere so vsi pozabili. Potem je tu Vlado, bivši vojak, ki ima očiten PTS, saj je bil v bratomorni vojni na tleh Jugoslavije plačanec in je videl ter doživel marsikaj, sedaj pa živi v nekem »skrivnem« bunkerju nekje pod Rožnikom. Za oba se zdi, da vesta veliko in več, kot sta pripravljena povedati.

Zanimivo postane, ko v zgodbo stopijo Pavletov varovanec Simon, ki je bil spolno zlorabljen s strani duhovnika Vinka in mu je Pavle nudil podporo, pa Simonova mama in potem še Cerkev (eden glavnih, ki se ukvarja s problematiko spolnih prestopkov, se piše Judež!), ki grehe (zločine?) svojega brata ostro zavrača, je pa toliko bolj napadalna ob omembi Pavla Žorža, ki se je križu (in bogu) odrekel. Ampak Pavle ni bil kar tako, saj je poznal tudi papeža Frančiška, bil z njim v stikih in je želel za vse, ki so bili s strani duhovščine kakorkoli zlorabljeni, pravico. Morda je moral prav zato tudi umreti? Poleg tega bi moral Pavle Žorž nastopiti kot glavna priča ostre odvetnice nastopiti na sodišču v postopku zoper duhovnika Vinka (ki je bil – kdo bi si mislil?, premeščen nekam v Afriko).

Vmes se kriminalista zagovarjata pri svojem nadrejenemu, domiselno poimenovanim Garibaldi, raziskujeta po lokalih in barih, se pogovarjata z natakaricami, tu so še različni izvedenci in zdi se, da zmanjkuje časa in otipljivih sledi, med katerimi se vsaj za nekatere zdi, da so popolnoma zgrešene. Veliko pozornosti je recimo posvečene bogomilom, slovanski verski ločini, ki je zavračala klasično krščanstvo in so vero dojemali kot nekaj čistega in razsvetljenega. Podobno zanimivi so tudi deli o grafoterapiji, saj je bila pisava pokojnega Pavleta neverjetno podobna Prešernovi – pokojni je namreč skozi spremembo pisave želel razumeti in povzeti duha največjega slovenskega pesnika, ki se je upiral takorekoč vsem in vsemu. In potem je tu še zapleten Kajetanov odnos z Viardo, novinarko, prijateljico, zaupnico, zaupanja vreden glas razuma, kjer pa se spet zdi, da bi lahko bilo še kaj več.

No, še ena stranska oseba je, ki pa je pravzaprav ključna – Pavletova sestra dvojčica Pavla. Izredno pobožna ženica, ki živi osamljeno življenje nekje na robu roba, nabira zdravilne rastline, vari različne zdravilne pripravke (in tudi takšne, ki imajo poleg zdravilnega še bolj omotičen učinek) in … ne more odpustiti bratu, da se je odrekel veri? Ja. Bi ga zaradi tega lahko umorila? Ne vemo, ne izvemo.

In tako pridemo do zaključka, ki je ob res odlično zasnovani zgodbi, ki bralca redno vodi v smiselne, ampak vseeno stranske ulice, zanimivih karakterjih, odličnih dialogih ter vmesnih razpravah o veri, ljubezni, življenju, seveda grehu in smislu vsega skupaj (Pevčeve bogate scenaristične in pisateljske izkušnje vsekakor pridejo do izraza), pravzaprav brez zaključka.

Greh je knjiga, ki lahko ponudi vsaj eno nadaljevanje, preddel in še kakšen stranski roman. Dokazi so, motivi ravno tako, sledi več kot očitne, a bo vsem tem ostane kar veliko vprašanj. Brez odgovorov. Dvomim, da se je tako izkušen avtor kot je Metod Pevec, zapletel v lastne pripovedne niti in ni našel izhoda, čeprav občutek je prav tak. Vsekakor je greh, da se tako imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca.

Mladinska knjiga, 2022