Knjiga Lucijana Zalokarja je nekaj posebnega – lahko bi jo postavili ob bok Ruglju, McDougallu in celo Murakamiju. Že iz naslova je seveda jasno, da ne gre za knjigo »samo« o teku, ampak tudi o življenju, preizkušnjah in načinih, kako se s tem spopasti. Nam je pri vsem skupaj tek lahko v pomoč in obratno – ali nas naš način življenja lahko požene v tek, morda celo v beg?
Zalokar, izredno uspešen atlet (tekač) v mladinskih selekcijah, sedaj pa razmišljujoč novinar in pisec, pravzaprav piše o vsem tem. Eksistenci, prepletu življenja in teka. Knjigo je pisal v času prvega koronskega vala v prvi polovici leta 2020, sam sem jo prebral nekje blizu vrhu drugega vala jeseni 2020, ko sem se pripravljal, da odtečem svojo prvo maratonsko razdaljo. Vem, kaj mi je tek v minulih šestih letih, odkar bolj aktivno (rekreativno, seveda) tečem, dal. Ali je tek užitek? Je, tam nekje do desetega kilometra. Ali je tek mučenje? Je, tam nekje od 15. kilometra dalje. Sem pretekel maratonsko razdaljo? Nisem, še. Sem se pa iz tega svojega prvega poskusa veliko naučil. Recimo, da je lahko glava na pravem mestu, ampak tečeš z nogami in če noge v življenju še niso pretekle več kot 25 kilometrov v kosu, jih bodo naenkrat tudi 42 precej težko. Če si za nameček zadnji mesec treniral manj, kot bi si želel, pa sploh.
Tek je zdravilo. Osama in omama. Zame osebno čas, ko sem lahko sam s svojimi mislimi. Čas, ko se pogovorim s sabo, se sprem, pomirim in pridem do mnogih zaključkov. Med teki dobivam odlične ideje, ki jih potem v naslednjih kilometrih razdelam in jih ob prihodu domov zapišem. Med teki marsikaj sklenem in se trudim tega držat. Naj gre za partnerski odnos, družinska vprašanja, vzgojo otrok, službene zadeve, odnose s prijatelji, kaj si želim početi, lahko premlevam o knjigi, ki sem jo prebral, filmu ali seriji, ki sem si jo ogledal ali plošči, ki sem jo poslušal. Včasih me preplavijo spomini in doživljam nenavadne »flashbacke«, kje in s kom sem bil ter kaj vse sem doživel. Tek je pač nek svoj svet, moj svet, v katerem se najboljše počutim, ko sem sam.
Ampak, kakšno vezo ima to z Zalokarjevo knjigo? Mogoče nobene, mogoče vse. Zalokar namreč opisuje, kako je v času prvega vala zdravo pamet ohranil s kombinacijo teka oz. rekreacije, dela in pisanja magistrske naloge. Mnogi smo bili v podobni vlogi in če greste na tek ali sprehod, boste videli ali ogromno ljudi, ki se rekreira in približno enako število tistih, ki jim je v tem času postalo še bolj vseeno in najbrž s težavo prisopihajo v 1. nadstropje. Izgubljali smo službe in se spopadali z novimi izzivi, oživili kakšen star hobi ali se odločili izpolniti že skoraj pozabljeno obljubo.
Lucijan Zalokar, uspešen srednjeprogaš, večkratni prvak in rekorder, udeleženec mladinskih, članskih in enega članskega evropskega prvenstva, začne počasi. Knjigo razdeli na 8 poglavij, 8 tekaških stez, kjer nam oriše na srečo dopuščeno rekreacijo v času prvega vala, nas popelje v zgodovino in postane nekoliko bolj strokoven, ko nam na sicer zelo poljudno razloženih primerih razloži, kako so trenirali najboljši. Kakšne so razlike, kakšni rezultati in zakaj je pravzaprav nemogoče različnim atletom predpisati enak način treninga, saj je vsak atlet drugačen, poseben in edinstven. Nekje so noge, drugje glava, morda pljuča ali srce, regeneracija ali še kaj drugega. Tek se je skozi desetletja razvijal in tako izvemo, da so celo rivali v nekem obdobju, ki so drug drugega gnali v doseganje novih rekordov, trenirali na povsem različne načine. Vstran od teka ali pač z njim povezano, se poda tudi na polje filozofije, saj je tek tudi bolečina. Trpljenje. Sartre, Nietzsche, sodobni nevrologi in vsi, ki so bolečino spoznali na vse (ne)mogoče načine. In potem spet nekoliko boljše razumeš dogajanje v lastni glavi. V drugem delu nas Zalokar popelje na lastno pot, ki je vključevala zahteven supermaratonski tek in pa udeležbo na državnem prvenstvu v atletiki na 800 in 1500 metrih, njegovih nekdaj paradnih disciplinah. Tri ključna poglavja nosijo naslove Noga, Um in telo ter Kako stokam, ko stokam med tekom.
Vzdih. Izdih. Zavzdih. Preden sem se tisto soboto podal na 42.195 metrov dolgo progo po Ljubljani, sem imel za prebrat morda še deset strani. Zjutraj sem se prebudil z idejo »Hočem. Zmorem. Bom.«. Prepričan v uspeh. Pa tudi z bolečino v nartu leve noge – prav ta noga je bila leto dni nazaj z nategnjenimi ligamenti v gležnju za dolgih šest tednov ujeta v longeto in če bi še decembra poslušal zdravnika, sploh ne bi več tekel. Stokal sem, zadnjih sedem kilometrov vse glasneje in vse bolj obupano. Um me je še vedno prepričeval, da zmorem in da bom. Spomnil sem se na prebrano, naj v trenutku, ko bo hudo, malo pojačam tempo in si zadam cilj še dvajset minut teka. Tako blizu, pa tako daleč. Nogi se z glavo nista strinjali. Preprosto ni šlo. In kot avtor lepo zapiše – tu ni naključij. Veliko je odvisno od dnevnega počutja, kaj si jedel in kako spal, kakšne so temperature …
In čeprav sem, za razliko od Zalokarja in mnogih (predvsem srednjeprogaških) tekaških velikanov, ki so predstavljeni v knjigi, zgolj povprečen rekreativec, sem se naučil, da vsakemu padcu sledi dvig. Odvisno od posameznika, seveda. Lahko se predaš, dvigneš roko in pozabiš na vse skupaj. Vsak poraz je super in dragocena izkušnja za naprej, ki jo lahko preneseš na katerokoli polje življenja. In če je Zalokar citiral EKV in del njihove pesmi Zemlja, si bom jaz za to priložnost sposodil citat Metallice iz pesmi Broken, Beat & Scarred »You rise, you fall, youre down then you rise again, what don’t kill you will make you more strong.« To je tek, to je življenje.
Knjigo lahko postavim ob bok mnogim domačim in tujim tekaškim knjigam, ki so več kot le to, torej zapis o nekem teku, ampak se v njej prepleta pravzaprav celo življenje. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo želel napisati vsak razmišljujoči in pišoči tekač in seveda obvezno čtivo z vse prej opisane tekače.
UMco, 2020
maticpise.com 